Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

sobota, 16. junij 2007

Čakanje...



 

Zadnje čase, ko imam malo več časa, globoko razmišljam, prebiram vsak dan več strani v knjigah, sanjam... In kar zdi se mi, da na dan prihahajo v moji glavi zamisli, ki so prej tičale v mojem ozadju, sedaj pa, ko imam čas razmišljam o njih, jih premlevam, navsezadnje jih poskušam razkriti vsaj vam, drag blogovci..

Torej, nakenkrat se mi je zazdelo, da je moje življnenje eno veliko čakanje! Verjetno se tega prej nikoli ne bi domislila, ampak sedaj, ko imam toliko prostega časa, da v resnici ne vem več ali naj skuham kaj novega, pokličem prijatelico, pogledam kakšen dober film,napišem nov blog.. Se je vse porodilo v meni. Starih rutinskih zadev glede zgoraj naštetih preganjalcev dolgega časa imam že polno rit!!!(oprostite izrazu). Naenkrat postajam prezahtevna; nevem, morda zaradi vseh knjig,ki jih preberem in si z njimi ustvarjam svet, v katerega sama ne bom nikli vstoplila. Včasih se mi za trenutek zazdi, da postajamo novodobna Ema Bovary. Dovol mi je tega, da sem doma v stari trenirki; urejam se, cele ure  preživim pred ogledalom, lasje postajajo kodravi, svetlejši, oči bol temne,prodorne..In če me kdo od domačih vpraša kam grem, mu v bistvu ne znam odgovoriti...Uredila sem se pač zase..!!! Prebiram spletne članke, ki pišejo o podelitvah Oskarjev in drugih nagrad, rdečih preprogah, zabavah, filmskih premierah,..oh...kako mamljivo! Ampak jaz sem doma, in od navdušenja sem že razburjena če grem v šoping ali kino..Rada bi,da se mi dogaja kaj bolj raburljivega, ampak to ni mogoče zaradi moje bolezni, ki bo sicer kmalu zginila... Nikoli poprej nisem razmišljala o mojem življenju tako.. Sedaj je popolnoma drugače, ker sem prepojena z informacijami iz sveta zabave, do konca se vživim v njih, v svetovne novice.. Nekako se počutim de njih, ampak v resnici nisem.

Tako sem neučakana, da se popolnoma uredi že samo, če dobim obisk, v mislih pa premlevam kaj novega bi lhako uvedla v mojo spolno zvezo. In potem čakam.. da pride pravi čas, da zasijem... Da me ljudje pohvalijo, kako drobro zgledam, me opazijo, ogovorijo, povabijo ven..Ampak to včasih traja tako dolgo.. Treba je najti in izbrati pravi trenutek, da dogodek ne izgubi čara.

In v vseh teh intervailh čakanja se staram..gubam, nabiram kilograme, ko z živčnostjo in razočaranjem ugotovim, da nimam novih meilov in posledično napadem čokolado..

In kaj je življneje? Sicer zame nekaj lepega, srečnega, ampak trenutno imam obdboje v katerem verjamem,da je življenje eno neprestano čakanje, da se ti zgodi kaj lepega, in konec koncev je življenje tudi mučno in žalostno čakanje...čakanje na smrt!

 





objavil(-a): muna ob 15:15 komentarjev (1) ogledov: 3




sobota, 16. junij 2007

Frizerofobija!!!



Obstaja zelo enostavna razlaga za to, da imam dolge lase in odkar pomnim skoraj enako frizuro. Imenuje se frizerofobija.

Bilo mi je 6 let, zelo natančno se spomnim tistega obiska pri frizerju. Ponavadi me je strigla teta, ki je frizerka in bila je krasna. Vedno je naredila točno tako, kot sem rekla, friziranje nikoli ni dolgo trajalo in bila sem doma. Potem pa nekega dne teta ni imela časa in so me peljali v salon. Natančneje, oče me je peljal v salon(ne vem kaj za vraga je bilo mami, da me je k frizerju poslala z očetom?!?). Najprej sem bila navdušena, čeprav je bilo vse čisto drugače kot "procedura" pri teti. Tam so mi oprali lase, doma je to naredila mami, potem sem sedla na stol in morala sem biti pri miru in tiho. Teta tega nikoli ni zahtevala, vedno sem lahko kaj počela ali vsaj govorila(veliko, kot ponavadi). Tukaj pa je bilo ozračje čisto drugačno. Ni mi ustrezalo, a sem verjela v najboljši možni razplet. Frizerka je pogledala očeta in vprašala:"Kako pa želite", že to, da je vprašala njega, se mi je zdelo nezaslišano. Najraje bi ji zabrusila, da bom njeno stvaritev morala po vrtcu prenašati jaz in ne moj oče, zato bom odločila sama. Pri teti je bilo tako, vedno sem bila jaz glavna. A ker sem bila precej vzgojen otrok sem bila tiho. Oče, ki seveda ni imel pojma je rekel, da mu je vseeno. "Bom pa na levjo grivo" in s tem sem "zbolela" za frizerofobijo.

Levja griva, bundesliga, fukohila(forne kurtz, hinten lang) in ne vem koliko nazivov še ima ta žalost od frizure. Baje, da je bila v 80. in, vendar sama se spomnim samo neznanske groze, ko so moje uboge šestletne uči uzrle odsev v ogledalu. Začela sem tuliti, prav nevzgojeno sem brcala, kričala, solze so tekle v potokih. Naenkrat je cel salon pomirjujoče razlagal, da sem lepa, da mi frizura paše in da je tako zdaj modreno, moj oče pa je ves rdeč od sramu iskal čimhitrejšo pot do izhoda. Še vedno tulečo me je odnesel v avto in do doma sem še vedno tulila. Mislim, da je takrat šel prvič in zadnjič z mano k frizerju. Sama sebi sem se zdela, grozna, ogabna, odurna s tisto prekleto levjo grivo! Če bi moje šestletno telo zbralo toliko moči, bi se prekleti kozi od frizerke zagotovo maščevala in jo "polepšala" s prav tako bundesligo, kot jo je ona naredila meni. Pa naj ona hodi taka okoli, če lahko! Doma se je zbralo širše sorodstvo, da bi me prepičalo v nasprotno. Ni jim uspelo...in ta agonija je trajala dokler mi niso zrasli lasje. Ker sem že takrat bila precej občutljivo bitje, so se domači že navadili, da so mi vsak dan vsaj 10krat povedali, da je nova frizura super. Seveda to ni spremenilo mojega mnenja in spraviti me k frizerju je postal večji podvig kot karkoli. Še k zobozdravniku sem šla z večjim veseljem. In tako je še danes. Zaradi levje grive!

Od takrat dalje grem k frizerju 2x na leto, ko so konice res absolutno zacepljene in se ne morem več prečesati skozi zavozlanost svojih dolgih las. Nikoli se ne barvam, nimam posebnih frizur in ne uporabljam na tisoče preparatov. Skrbim, da so lasje urejeni, sveže oprani, čimmanj uničeni, to pa je tudi se. Keep it simple. In to samo zato, da mi ni treba iti k frizerju. Tam mi je vedno neprijetno. Ne maram pranja glave, ker me živcira, vse mi predolgo traja in prisiljeni pogovori s frizerji me dolgočasijo. Vedno želim samo striženje konic in čim manj kompliciranja. Vedno gledam na uro in živčkam. Počutim se izjemno neprijetno. Kot, da ne spadam v tisti svet. Kot, da mi bodo spet naredili levjo grivo...

Pred nekaj leti pa sem vseeno zbrala pogum in se odločila za spremembo. Drastično! Eden izmed znanih mariborskih frizerjev je ravno odprl svoj salon in vsi so ga izjemno hvalili. Namensko sem varčevala denar, končno uspela dobiti termin in ko sem prestopila vrata salona, sem slavnostno naznanila, da hočem drastično spremembo. Bila sem pripravljena. Prvič, po dolgem času. Strigel me je "stilist" in postrigel mi je konice! Bila sem besna, ker ni bilo spremembe in sem si zaželela pinky konice(moje raversko obdobje). Po petih urah v salonu mi je uspel postriči konice in jih prebarvati na BORDO RDEČE ter mastno zaračunati. Popolnoma razkačena sem prišla domov in ob kavi kolegici povedala vse o polomu. Zadevo je vzela v svoje roke. V DM-u sva nabavili Gele Blanc in pinky peno, čez eno uro sem imela želeno frizuro, ki sem jo potem s ponosom nosila še precej časa. In moje sovraštvo do frizerske stroke se je s tem še okrepilo.

Zdaj me frizira kolega, ki je super. Vendar še vedno zberem pogum le dvakrat na leto in želim klasiko. O eksperimetniranju nočem niti slišati, s svojimi lasmi se mi ne da ukvarjati. Morda pa me je nemogoče spremeniti? Morda pa mi taka frizura, kot jo imam že od nekdaj, res najbolj pristoji in bom do konca življenja obsojena na "Samo konice, pa čim manj, prosim". Ker so se mi v zadnjem času prej posem ravni lasje, začeli kodrati, je končni rezultat moje frizure precej klavrn pa vendar...raje to, kot levja griva.

Zaradi svoje frizerofobije se nadvse veselim Divine preobrazbe, za katero sem bila izbrana. Upam, da bom s soočenjem s tem strahom uspela premagati odpor do frizerjev in da bom spremenjena. Ne samo na glavi temveč tudi v njej...Samo ROTIM vas, ne postriči na levjo grivo!!!





objavil(-a): BlackMagicWoman ob 12:14 komentarjev (17) ogledov: 27




sobota, 16. junij 2007

Počasi, a vztrajno



No, naokrog je že 17 dni Very Happy od 90ih

Rezultati pa so sledeči:

kg: 66 kg

prsa: 93 cm

pas: 69,5 cm

boki: 93 cm

stegno (25 cm na kolenom): 49,5 cm

Pa hvala za vzpodbudo punce Smile

 





objavil(-a): Chloe* ob 11:30 komentarjev (3) ogledov: 15




petek, 15. junij 2007

Pa daj, natakni si ga!



Med svojim delovnim časom, res vidim marsikaj in lahko vam rečem le eno: FOLK NI VEČ NORMALEN!

 

Ok, saj vem in tudi sam apriznam; Sex brez kondoma je 1000x boljši kot s tisto gumico, pa vendar a se sploh ljudje zavedate, koliko posledic, strahu, skrbi itd. povzroča nezaščiten sex z osebo, katere ne vemo kakšno spolno zgodovino ima! Mislite, da sem nora, ko takole pišem - a verjamite mi, jaz se s tem soočam vsak dan! Vidim ljudi, vidim jim v očeh! Sploh tiste ljudi, ki se testirajo za HIV. V večini so to ljudje srednjih let (predvsem moška populacija) pomožnosti uporabijo šifro (in tako ostanejo anonimni). Včeraj sem ponovno imela nekega gospoda, ma ne boste mi verjeli - on prihaja vsak mesec in čisto vedno je ves poten, nervozen .... Če bi ga ocenjevala po zunanjosti je tak urejen gospod, težki kravatar (ber: nosi drage obleke) .... In vsakič ko ga gledam si mislim; "Stari, a si ti slišal kdaj za kondom?" Jaz res ne vem, kam ga ta gospod umaka, da je vsak mesec tako usran od strahu! Pol sem zadnjič imela primer nekega fanta, starega 23 let, ma povem vam, lep je bil kot slika! Fant svetlozelenih oči, čokoladne polti ... ma 3/4 div bi ga polizalo od glave do pete ... a žal nisem imela lepe novice zanj. Tako mi je bilo težko zanj, kajti on je iste starosti kot JAZ! Tako mlad, pa okužen .... Mislim groza. Najhuje od vsega je to, da na obrazu ni mogoče razbrati te bolezni! Folk kar misli, da je Slovenija varna pred to epidemijo, ki vlada svetu.... Se vi sploh zavedate, koliko ljudi DNEVNO UMRE zaradi AIDSA? Vsi vemo, kako je transport ljudi hiter in kako hitro postanemo mi žrtev te bolezni. Se spomnite tiste prostitutke, za katero je slovenska javnost izvedela, da je okužena? Jaz vem, da je takrat ogromno ljudi prihajalo na testiranje. Takrat pa jih je panika zagrabila in pričeli so se zavedati svojih grehov in morebitnih posledic. A če sem iskrena - teh ljudi mi ne bi bilo žal. Žal bi mi bilo njihovih soprog! Ne me narobe razumeti, smrti ne privoščim nikomur - samo če že mora doleteti koga, naj doleti tistega, ki greši in ne tistega, ki je nedolžen in bolezen faše.

Rada bi spregovorila tudi o abortnicah. Vidim mlade obraze in srce me boli. Saj razumem, da nimamo možnosti vzgajati otroka v tem svetu, ko je toliko problemov (stanovanjski, finančni, brezposelni, itd.) Jaz to vse razumem - ne razumem pa mlajših od 18 let! Danes sem videla osebo iz slavne družine (ne sprašujte, kdo je to bil, ker ne smem izdajati osebnih podatkov) in doživela sem šok! Stara je bila KOMAJ 14 LET !!!! In ona bi ga celo obdžrala, če ne bi imela spontani splav ... HALOOOOOOO? Pa a si ti normalna, sem si mislila. Še sama si otrok ... Tvoje telo je še vedno v fazi odraščanja in ti bi bila mati. Vam povem, da sem enostavno morala it na čik pavzo, da sem k sebi prišla. n verjemite mi, ona ni edini primer .... Dosti under 18 jih je. In zakaj jim je to treba? Danes, ko pa imamo toliko zaščitnih sredstev - kondomi, diafragma, kontracepcijske tabletke, obliži, itd ... saj razumem, vsakomur se to lahko zgodi - pač se in takrat nimaš kaj jokat - samo verjemite mi, eno je, ko se le tebi ali tvoji prijateljici zgodi nekaj povsem drugega je ko vidiš koliko punc je VSAKODNEVNO na razporedu za abortus!

 

dajte se malce zamisliti! Še enkrat priznam, da je večji užitek brez kondoma sexati, vendar ko pomisliš kakšne so vse posledice na vas in na zdravje (tako fizično kot tudi psihično) ENOSTAVNO NI VREDNO!

ZAŠČITITE SEBE IN GA RAJE NATAKNITE!

 





objavil(-a): lenca mi ob 22:54 komentarjev (15) ogledov: 22




petek, 15. junij 2007

Bila si REZERVA



Včeraj med pavo, med učenjem kliknem frenda na MSNju....do včerajše dobrega frenda

CaTh Pravi:

hej srce

kako si kaj?

 

On Pravi:

hej katarinaca

neki ti morm povedat  

....

CaTh Pravi:

kaj pa je, je kaj narobe? slutim da je

 

On Pravi:

že nekaj časa ti želim povedat neki, sam ne vem kako....

zadnjič je moja PUNCA (js sam: jaw wtf....haaaalooooo....puuuunnnccooo mas?!?!?!? od kdaj?! kako to...so švigale moje misli po glavi) čist znorela, ko je vidla tvoj SMS

Cath Pravi:
od kdaj pa maš punco?

 

On Pravi:

že vec kot tri leta....(hallo sej se mi2 poznava skor tri leta....hallooo...spet misli svigajo sem in ke...) sej sm ti hotu povedat... (ja ja kdaj ze?!?!?!?!) sam nikol nisem zbral poguma,...nisem vedel kako, da te ne zgubim (hallo si me že...v tem trenutku...ni vec poti nazaj) res, nočem te zgubit...res ne (pa si me!!!)

 

ti po nekaj minutnem pogovoru oz. bol monologu, ker js sem mela usta samo jaw in jih imam se vedno, da sam pomilim na to (kar pa ne zelim!!!) pirzna, da me je mel za rezervo...

JA ZA REZERVO ja punce, prav ste prebrale...nevem...a je to danes normalno, da te ima tip za rezervo, med tem, ko gliha spore in ne ve, ali bo tko kot prej ali ne, ali ga bo vzelanazaj ali ne

 

samo ne, jaz se ne dam!!! NE, NE DAM SE!!! ker grem naprej, pač zgubila nekoga, ki me je imel rad tako kot sem, sam očitno ne dovolj, da bi sel FER PLAY se z mano...ker js sm bila ves cas FER!!! ker se mi zdi pošteno, da ce sta dva frenda, si zaupata da si povesta...mas punco / fanta ali ne... 





objavil(-a): *CaTh* ob 21:13 komentarjev (21) ogledov: 22




petek, 15. junij 2007

Nisem blond in nimam velikih jošk



No, tale krasen naslov sem ukradla B.B., ker vem da vas bom veliko dobila na to foro.
Ne bom pisala o seksu in neumnih blondinkah, ampak samo čim več ljudem se hočem smilit, ker me huronsko boli buča!
Prav mi je.
Saj me ne bo izučilo. Še nikoli me ni.
Zdaj me že malo roka boli. A je možno, da te kap zadane od mačka?

Samo naj mi kdo proba pamet solit!





objavil(-a): lisicamica ob 14:39 komentarjev (5) ogledov: 20




četrtek, 14. junij 2007

Njegov odhod....



Da sem se lotila tole napisat je preteklo nekaj casa...nekaj ze napisanih in ne oddanih blogov, zbrisanih strani, poceckanoih listov in seveda tudi kaplje solza, ki so se med pisnajem in mislijo na njegov odhod usule po mojem licu in licu ostalih kolegov.

 

Bili smo na zadnjih terenskih vajah, slab mesec nazaj, ki so bile nenazadnje najbolj pestre, zanimiv in polne dogodkov. Med njimi je tudi malce skeleč spomin, ki se vedno pusti rahlo bolecino in zbodljaj v prsih. 

No pa na kratko o njemu, ki mu bom preprosto rekla Sošolec. 

Prvi dan predavanj v drugem letniku se spomnim fanta, ki je cisto sma sedel v desbem kotu predavalnice  v prvi vrsti. Prvo kar smo vsi opzaili so bile njegove bergle, brez katerih ze ni moral več hoditi, saj ga je nekje pred vpisom na fax doletela multipla skleroza. Vanj nismo zeleli drezati in ga sprasevati...ze nasi pogledi so bili kdaj preveč očitni, ko si sel mimo, ne da bi ga pogledal. 

 

Nekega dne ko je čakal prevoz pred faxom na klopici, sva imela možnost, da sva spregovorila par besed. Povedal je sam od sebe, da predno ga je doletela bolezen, da je  imel svoj band v katerem je igral kitaro...v oceh se mu je videlo, da pogresa vse to. A v istem trenutku se je tud veselil vsakega dneva in prihoda na fax na predavanja. Počasi smo ga tudi mi 'vzljubili' in se menili z njim, kot da je en od nas, da je enak kot mi. In v resnici tudi je! on je naš Sošolec, kater nam je pokazal, da se splača vsak dan živeti in ga uživati, kot da je zadnji. Tako je šlo hitro mimo: vaje, izpiti, predavanja, kolokviji, izpiti...in ko smo se spet na začetku študijskega leta videli...je njegova bolezen zelo močno napredovala in tudi med letom se je vse bolj slabšalo. Sam je že skoraj da stal, vedno bol pogosteje proti koncu leta je na terenskih vajah bil prisoten voziček in stem tudi mi, ki smo mu stali ob strani in 'skrbeli' z anjega, da je bil vedno povsod z nami. Nikoli nobene stopnice in kakrsne koli ovire niso bile problem. Vedno smo jih skupaj in znova reševali! 

 

Prišel je pa tudi dan, ko se je od nas poslovil z govorom na avtobusu. Bil je petek in bližali smo se iz Primorske proti  Ljubljani. Naenkrat vstane in se sprehodi po avtobusu, do sprednjega dela (sedel je z nami v zadnjem delu busa). Nekdo iz družbe mu je ponudil pomoč, da ga pospremi naprej. Sošolec odločno odkloni pomoč in se komaj res komaj prebije do sprednjega dela. Na avtobusu nastopi smrtna in mučna tišina. Kot da bi vedeli, da je nekaj narobe. Vsak na svojem sedežu se sprašuje KAJ JE? KAJ SE DOGAJA? JE KAJ NAROBE?

Prešine me misel, saj je prešnji večer se igral na kitaro, čeprav komajda, ampak mu je uspalo, popestril nam je vecer, pa čeprav za nekaj trenutkov.

S stresočimi rokami in glasom pove, da ke to NAŠ ZADNJI SKUPNI DAN, ki smo ga preživeli skupaj. In da se vsem iz srca zahvaljuje iz dna srce, da smo bili z njim in da smo mu pomagali. Vsi pretreseni in zacudeni kaj je... pove, da si je obljubil in zadla cilj, da če ne naredi 5 izpitov, da bo nehal študirati, ker je njegova bolezen močno napredovala in da ima še raka povrhu. 

V tistem trenutku so se vsakemu posamezniku usule po licu solze, čeprav jih je želel zakriti , jih ni mogel. Pogledma levo k sosolki in desno ter so solze lile v potokih, ne da se bi zavedale. KO so se nasi pogledi srečali je bilo mučno. Nismo vedeli, ali naj ga objamemo, naj ga ne gledamo, a na koncu smo mu zaploskali, ga objeli in si želeli ter si tudi želimo, da bi ostal med nami. 

 

Neka vez med nami je bila, ki je bila zelo močna in je še danes.

 

V spomin Sošolcu 





objavil(-a): *CaTh* ob 19:43 komentarjev (15) ogledov: 22




četrtek, 14. junij 2007

Je bivša Foxyca Tanja Žagar še vedno tako prijetna



Je slava uničila tudi nekdaj zelooo simpatično in zgovorno lisičko Tanjo žAGAR?



objavil(-a): sweety-girls ob 17:29 komentarjev (11) ogledov: 32




četrtek, 14. junij 2007

Kakšno je vaše mnenje o pevki Žani?





Nekateri pravijo, da je presuha, spet drugi, da je super, tretji sezgražajo nad njenih glasom in petjem v živo.

Kaj pa vi?





objavil(-a): sweety-girls ob 17:26 komentarjev (11) ogledov: 18




četrtek, 14. junij 2007

Katera je Diva na glasbenem odru?



Torej na izbiro imate:

Špela Grošelj

Tejči (Atomik Harmonik)

Špela Kleinlercehr

Tanja Žagar

Žana

Manca Špik

Natalija Verboten





objavil(-a): sweety-girls ob 15:50 komentarjev (18) ogledov: 36




sreda, 13. junij 2007

Dragi, počohala sem felno 2.del



Trepetala sem. Priznam. Recimo, da sem se na vse
pripravila in kmalu je prišel trenutek resnice. Okoli
22:30 je njegov avto parkiral pred našo hišo. Nisem se
mogla odločiti ali naj napadem takoj ali pa počakam.
Bil je zelo dobre volje. Rekel je, da me je resnično
pogrešal, saj sva bila nazadnje skupaj med vikendom.
Izžareval je zaljubljenost, nežnost, prijaznost.
Čutila sem, da me ljubi. Ali sem bila pripravljena na
to, da vse pokvarim?

Legla sva v posteljo in se pogovarjala o vsem mogočem.
Atmosfera bi se dalo najboljše opisati z naslovom
komada-Love is in the air...obenem pa sem vedela, da
bo treba nekaj storiti, kakor pravi naslov komada
"It's now or never".

Jaz:"Nekaj ti moram povedati."
On:"Kaj pa?"
Jaz:"Ubil me boš"
On:"Ne bom. Kaj je? Je kaj z avtom" kako hudiča takoj
ve?!?
Jaz:"Počohala sem felno", zatisnem oči in čakam, da se
name usuje plaz, da se zgodi katastrofa, vesoljni
potop ali karkoli podobnih razsežnosti.
On(hladen kot špricer):"Kaj pa je blo?", vse povem,
začinim z veliko mero obžalovanja(iskrenega!),
zaskrbljenosti in občutka krivde. Če bi se dalo
preveriti moje kesanje s pojočo travico, bi travica v
tistem trenutku najbrž igrala simfonijo v c-molu enega
izmed priznanih skladateljev. Resnično mi je bilo žal.
On:"Pa si ziher, da si jo ti?". Kaj?!? Ali sem prav
slišala? Na to pa nisem bila pripravljena. Prekleto
ziher sem, saj so vidne praske in slišala sem tisti
izdajalski hrrrrrrrrrrrrrrrsk.
Jaz:"Aha.Zakaj vprašaš?"
On:"Zato, ker je bila že malo počohana in sploh ni
panike, ker popravilo vseh štirih stane 100 EUR"
EUREKA!!! Rešena sem! Ne bo pridig, sodnega dne,
vesoljnega potopa in vsega ostalega...
On:"Ampak, če bi pa mojo, bi te pa res ubil". OK,
razumem, njegovo eno platišče stane toliko kot moja
vsa štiri in verjetnost, da bom od zdaj naprej vozila
njegov avto je v tej situaciji manjša od verjetnosti
snežnega viharja sredi Sahare, zato se nekako ne
sekiram.
Jaz:"A hočeš it pogledat?"
On:"Ne, bova kasneje".

In sva šla. In ugotovila, da praska za katero sem
mislila, da je moje delo, obstaja že od bogvekdaj in
da je škoda, nastala po moji zaslugi, veliko
manjša(olajšanje!!!). Seveda je modro dodal, da to ne
pomeni, da moje krivde ni in da zdaj lahko po
alpinistično lazim na vse robnike. Ni problema.
Robnikov se izogibam na 100m. In obožujem mojega
moškega. Ker me po nekaj letih še vedno preseneča, ker
kljub počohani felni ni znorel,ker me je raje objel,
poljubil in reagiral veliko boljše, kot bi si sploh
upala želeti.

Sledila je čudovita noč, še lepše jutro...in živela sta
srečno do konca svojih dni...oz. do naslednje večje
poškodbe na premikajočem se kosu pleha.




objavil(-a): BlackMagicWoman ob 23:34 komentarjev (16) ogledov: 21




sreda, 13. junij 2007

Akcija je bila gola



kot midva. Med njegovim in mojim vzdihovanjem sem slišala še neko dogajanje pod nama. Jaz sem slišni tip človeka. Vprašala sem, če sva res sama in on je bil v to čist ziher. Lahko njegov brat šeta po kuhinji spodaj. Jaz njemu:”Da ne bo ultel sred seksa?” Rekel je, da sem tok glasna, da sigurno ne bo motil, ker bo ugotovil za kaj gre. Jaz njemu:” A greva stavit, da pride?” On meni zagotavlja, da tega njegov bruder res ne dela.

Lover je po končani akciji šel kadit na balkon. Zginu je kot kafra! Kako lahko kadi po seksu? Za vsak slučaj sem se oblekla. Soba je bila razmetana in mojih spodnjic ni blo videt. Slekel me je v afektu v 2 sekundah.

Pol minute kasneje, ko sem bila oblečena, je uletel njegov brat k meni v sobo. Seveda tip čist hud, čeprav si nista dost podobna. Komot bi ponovila akcijo, ker sem bila čist pri stvari, ha,ha. (joke) Z njegovim bratom sem se rokovala brez spodnjic…





objavil(-a): mačka7 ob 21:58 komentarjev (7) ogledov: 26




sreda, 13. junij 2007

Pazite se današnjih Don Juanov!



Spoznala sem ga slučajno. Ima božansko telo. Zapeljeval me je brez besed. Zmenila sva se za kafe kasneje. Pripeljal se je v Audiju. Očitno me je želel impresionirat. Vprašal me je kaj že jaz študiram tko mimo grede? Jaz seveda povem. Potem pa je izrekel stavek, ki ga je pokopal. Tip je asistent na mojmu faksu in to mojega “priljubljenega” predmeta. Rekla sem mu, da sem ta predmet že zrihtala, sicer bi izkoristila njega. To izkoriščanje si je on po svoje interpretiral. Povedal je tudi, da ima narejen magisterij. To še nič ne pomeni, ker je metal take ven, da dobro, da sem sedela. Itak imam jeklene živce in me je težko vršt iz tira. Prijavil je tudi, da bi bla midva komot ljubimca. Bi bla fajn za gospodično sredo! Od kdaj pa izbirajo moški? Celo razlagal mi je kako se seksa. Če bi me mikal, bi ga probala v horizontali. Kakšen idiot! OMG. Med inteligenco in primitivnostjo ni korelacije. Don Juan je živ in zdrav ter živi vsepovsod!





objavil(-a): mačka7 ob 20:20 komentarjev (6) ogledov: 26




sreda, 13. junij 2007

Alkoholizem



Zakaj je nekdo pijan dan za dnem? V čem je fora? Biti usut kot vijolica. Živeti v svojem svetu, izoliran od vseh. Kje je dostojanstvo, ljubezen, skrb, toplina, človeškost? Alkohol definitivno ubija bit človeka. Človek, ki pije je mrtva duša.

 Pijan, žaljiv in nasilen moški je formula za katastofo. Človek, ki pije je mrtva duša.

Raje imam kurbirja od alkoholika. Od preveč seksa ti ne odmirajo možgani… Razlika je v tem, da prvi izgubi pamet kratkoročno, drugi pa dolgoročno.





objavil(-a): mačka7 ob 19:46 komentarjev (0) ogledov: 26




torek, 12. junij 2007

Fenomen Paris Hilton



Obstajajo ženske katerim je gospodična Paris vzornica. Ponavadi tudi izgledajo tako kot ona. Seveda v bolj poceni izvedbi.

Poznam punco, ki ji je Dnevnik Paris kot biblija. Sama izhaja iz zares premožne družine. Njeni starši živijo v najbolj luksuzni hiši v mestni četrti, kjer živijo. Denar in luksus ji pomenita vse. Hodi le s fanti, ki imajo potencial, beri veliko pod palcem. Taki, ki hodijo v Monaco na počitnice na primer. Njen življenski cilj je zapeti čim bogatejšega tipa, ki ji bo nudil luksuz. Ona bo princeska na zrnu graha.

Punca iz Beograda je drug ekstrem. Spozna se jih že po videzu. So totalno übertrieben. Zgleda kot božična jelka. Nima le ene fancy stvari na sebi, ampak je čist vse na njen zadnji modni trend in absolutno must have. Ugotovila sem, da v njenih seksi čeveljcih težko hodi. Vprašala sem jo zakaj? Štikli so ji pomežiknili v Španiji in ni si mogla pomagat, da jih ne bi imela. Bili so Diorjevi. Posebnost čevljev je bila ta, da so bili dve cifri manjši kot številka njene noge. Kako zaboga si lahko kupi premajhne čevlje? Jaz sem primal blond, da bi to dojela. Očitno so čevlji njen fetiš. Gledat njo v the čevljih je pravo mučenje živali. Ene res trpijo za lepoto.

Paris številka tri izbira take moške, ki jih sama ne bi nikoli. So stari&plešasti, ampak bogati. Vsakič, ko jo srečam, imam lekcijo iz mode, ha,ha.





objavil(-a): mačka7 ob 19:34 komentarjev (3) ogledov: 30




torek, 12. junij 2007

Dragi, počohala sem felno*





Zgodilo se je včeraj. Pred babičinim blokom. Peljala sem preblizu robnika. Najmanj tisočkrat mi je rekel:"Pazi na robnike! Ne vozi preblizu!" in v tistem trenutku mi je vse to tisočkrat odzvenelo v glavi. Skupaj s udarnim in glasnim zvokom trenja med robnikom in mojim platiščem, vrednim nekaj 100 EUR. Za trenutek me je obšla blaga slabost.

Seveda nisem zbrala poguma, da bi šla na licu mesta ocenit nastalo škodo. Morda pa ni nič, sem si rekla in po nojevsko zarinila glavo v pesek. Ko sem prišla domov, je nastopil čas resnice. Nič je pravzaprav skoraj 10cm(kar je lahko tudi 5 ali 15 glede na to, da moj "augenmas" preverjeno šepa) dolga praska po platišču in gumi. Hm. Kaj pa zdaj?

Dragemu bo seveda potrebno posredovati to vest, saj bo sam zagotovo opazil, ko se bo naslednjič smukal okoli mojega prevoznega sredstva. Moj dragi obožuje avtomobile. Posebno znamko, ki ji pripada moj jekleni konjiček. Z velikim užitkom kupuje novo opremo, ga nadgrajuje, skrbi, da je čist in lep...jaz pa...no, ne me razumeti narobe, seveda imam rada svoje vozilo, navsezadnje me uspešno pelje kamorkoli mi srce poželi, ampak recimo, da nisem tako čustvena do plehnatih zadev. Res je, da je moje uničenje platišča slaba stvar, ki bo v končni fazi precej stala in da bi morala biti bolj pazljiva, ampak očitno mi narava ni dala tega pretanjenega čuta za plehovje, ki ga je zaznati pri pripadnikih moškega spola. Tega ne bom nikoli razumela, saj gre očitno za eno izmed moško-ženskih razlik v odnosih. Njemu je precej vseeno za npr. oblačila, jaz pa se ne sekiram tako zelo za avtomobil. In to je jedro konflikta.

Ker mu včeraj nisem upala povedati, saj ima danes izpit, vem kaj sledi danes. Pazljivo se bom dotaknila te tematike, mu na čimbolj nežen način razložila kaj se je zgodilo in nato pokazala tistih 10cm aluminijaste nesreče. Vem, da bo jezen. Vem, da mi bo povedal 1001 pridigo o tem, kako se vozi avto, ki ima alu-felne in vem, da mi bo očital nepazljivost ter to, da ne znam ceniti stvari, ki jih imam. Ob prvi priložnosti bo svojim avtomobilsko občutljivim kolegom in verjetno mojemu očetu, potarnal, kakšna sem, potem pa bova poiskala rešitev za to nesrečno prasko. Na srečo pa vem tudi, da mi bo na koncu, po vseh pridigah, nerganju in slabi volji, vseeno izkazal ljubezen, me objel in poljubil...to pa je navsezadnje tisto, kar je najpomembnejše, mar ne?

V glavnem...držite pestiWink

*Prevod naslova tega bloga se glasi: Dragi, poškodovala sem platišče





objavil(-a): BlackMagicWoman ob 14:56 komentarjev (23) ogledov: 23




torek, 12. junij 2007

Kako lepo bi lahko bilo če...



... če bi se vsi imeli radi, če bi bli vsi na svetu prjazni, če ne bi ostajali hudobci, ki morajo skoooos opravljat, bit nesramni, zlobni, privoščjivi... Vsak dan bi se smejali, vsak dan bi bili dobre volje, ko bi po cesti hodili, bi se vsi pozdravljali, si priskočili na pomoč, se gledali v oči...

Ja takole sedim in razmišljam vsak dan, potem pa me nekdo poruka po rami in.... Uh reality again... Fuj! Spet sem med nevoščjivimi ljudmi, z zlaganimi nasmehi ali pa tistimi mračnimi facami in grdimi pogledi. Nobene iskrenosti več, nobene vljudnosti, nobenega odnosa ni med ljudmi več... Samo še tisto zlagano hi hi hi, samo še tisti pogledi in opravljanje, ko ljudje živijo za to, da obrekujejo druge, ko jim na drugih nič ni všeč in jim gre vse na živce, ko sovražijo sami sebe, itak da potem tudi druge! Tista zajedljivost, ko jim je vse težko nardit kej za koga... Razen, če seveda ne bojo imel kakšne koristi od tega. Takrat se bojo pretrgali od truda. Da pa bi blo treba narest kej čisto tako? Ah ne, nimam časa, ker moram za svoje stvari poskrbet. Yeah right! In kako me boli, ko vidim, da ljudje uživajo v bolečini drugih, kako uživajo, ko se komu kaj zalomi, ali ko nekdo nečesa nima, ne more narediti, se bori za nekaj... Tiste hinavske iskre v očeh in tisti nasmeh hinavski, ki ga skrivajo za wanabe nice nasmehom... Fuj fuj fuj...

Grem jst raj nazaj v svoje misli, kjer smo vsiiiii prjazni, kjer smo si vsi všeč, kjer si vsi pomagamo in se imamo radi, kjer se iskreno smejimo en drugemo, kjer smo si vsi kot bratje in sestre... Mmm...

 Love ya all!





objavil(-a): Lana23 ob 09:34 komentarjev (17) ogledov: 20




torek, 12. junij 2007

Bring it on



Jao, ura je že čez 2 zjutraj in nikakor ne morem zaspat!  Po mojih možganskih celicah mi tečejo misli o osebi, ki bi jo najraje razbila kot kanto ....

 

Sita sem je ... Sita sem te hinavščine .... Sita sem osebe, ki se je pretvarjala, da mi je prijateljica.... Sita sem tega, da spremlja vsak moj korak, vsak moj gib, ga do potankosti analizira in potem postavi tezo, ki je samo v njeni glavi jasna .... Sita sem tega, da kaže eno lice meni, ko pa se obrnem pa je povsem druga pesem ....   Sita sem njene negativne energije .... Sita sem njene provokacije, ko pa ji nič nisem naredila .... Samo dobro sem ji želela, samo dobro govorila, samo dobro dajala .... In kaj sem dobila?  Nož v hrbet!  E pa, dost te mam .... Ajde pokaži mi svoj pravi obraz, da te direkt mahnem ... Ajde če upaš?   Vse na Divi me dobro poznate in veste, da imam veliko mero tolerance, pravtako veste, da me res redko kdo razpizdi - ampak tole pa res presega vse meje. Ne zdržim več .... sam kaj ko se moram soočati z njo vsak dan, kaj ko je ne morem poslati v lepe kraje, ampak jo moram gledati vsak dan .....  In to vse zaradi enega tipa ....  zdaj mi je kristalno jasno, da je vse to jebanje bilo zaradi njega - Kaj, a je prpa stisnila, a? Tega si nisem zaslužila, ker nič nimam z njim, nasprotno še izogima se kolikor le morem ..... Sem jaz kriva, da je šla tvoja šansa po gobe (in to na tvojo željo)?  Dovolj mi je bilo teh tvojih kompleksov reševat! Znaši se ti na kom drugem - mene dušco pa pusti pri miru, kajti v nasprotnem primeru bom postala tudi jaz pasja ..... O, ja I can be a bitch too, you know .... but the diference is I am only than, when it is needed  but you, honey, are always!

so bring it on! 





objavil(-a): lenca mi ob 02:22 komentarjev (9) ogledov: 17




ponedeljek, 11. junij 2007

zmaga je naša...





...vse smo odtekle! in to po najboljših močeh...zato si potem na naših obrazih lahko videl zadovoljne nasmehe, iskrive oči in lepo obarvana lička Wink Floki nas je veselo fotkal, ko smo prihajale v cilj in moral biti zadovoljen s tem kar je vsaka zase dosegla... Zase vem, da rada tečem v družbi, zato sem se več kot pol poti držala sotekačice, ki mi je že samo s tem, da sem vedela, da v tistem trenutku premaguje enake napore vlivala energijo da sem šla dalje. Potem pa me je kar potegnilo, kot se rado zgodi pri teku, da kar naenkrat poletiš...super občutek (ok, priznam, tudi proga je šla navzdolWink Bejbe, prav ponosna sem na vse kako super smo tole odlaufale (ok, floki nate tut da si nas spodbujal)...upam da ne zadnjič...če ne drugje se pa srečamo na maratonih...I'll be there Wink



objavil(-a): july ob 22:57 komentarjev (2) ogledov: 16




ponedeljek, 11. junij 2007

Zakaj ljubezen tako zelo boli?





Zakaj ga še vedno tako močno ljubim? Zakaj ponoči polni moje sanje? Zakaj gledam v luno in se sprašujem, če jo v tem istem trenutku tudi on...in če kaj misli mane? Zakaj tako zelo boli, da po dveh mesecih še vedno jočem? Dva meseca je odkar sva šla narazen, dva debela meseca se nisva slišala niti po telefonu in še več časa je preteklo odkar sva se nazadnje videla...se dotikala...poljubljala....pa še vedno tako hudičevo boli!!!! Zdaj bi se morala počutiti vsaj malo boljše, vsaj malo bi mi moralo biti vseeno za naju....vsaj malo manj bi morala trzniti, ko mislim, da je na drugi strani ceste vidim njega... Še nikoli nisem nikogar tako močno ljubila in rekel je, da so tudi njemu te občutki novi...in bil je tako srečen, da me je spoznal...cel kup planov je imel za naju...za najino prihodnost... Zdaj plačujem davek za to srečo, za ljubezen, ki sva jo imela....bolečina je tako močna, kot je bila ljubezen pa še malo bolj. 

Vsak dan v roke vzamem telefon in ga želim poklicati...pa ga ne, ker pravzaprav ne vem, kaj naj mu rečem. Prosim, ljubi me, vzemi me nazaj? Najbrž bi zvenela hudo patetično. Obstaja verjetnost, da se sploh ne bi oglasil na moj klic, saj je vse sms-ke do sedaj uspešno ignoriral. Zato rajši upam, da se bova nekoč srečala naključno in takrat bo spoznal, da si me še vedno želi in me ima še vedno rad. 

Verjetno ne bom nikoli razumela, kako je lahko iz "ne vem kako sem lahko imel tako srečo, da sem te spoznal" prišel do "kar ohladil sem se, mi je ful fino, ko sem sam in te nič ne pogrešam". Mislim, kar čez noč!!! Najbrž se je eno jutro zbudil, vstal iz postelje, se popraskal po jajcih in šel odtočit na wc, potem pa je opazil, da je nekaj drugače. "Kaj je danes tako drugače?", mu je begalo po glavi. "Aha! Že vem! Ne ljubim je več!", in potem se je usedel na svoj motor in oddrvel soncu naproti, zvečer pa še s prijatelji na pir v bližno gostilno, da bo dan res popoln. No, najbrž je bilo nekako tako, medtem, ko se je meni sesul svet. Še vedno pobiram koščke in jih lepim nazaj skupaj, pa mi kar naprej padajo nazaj na tla...





objavil(-a): Tuilie ob 19:41 komentarjev (12) ogledov: 47




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani