Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

ponedeljek, 18. junij 2007

D DAY



Danes sem prejela svojo diplomo na fakulteti. Ko je bila na vrsti predhodnja vrsta od moje, mi je hodilo na jok. Ne morem verjet! Študijskega maratona sigurno ne bom pogrešala! Očaral me je wonderbra. Fakulteto odlikuje odlična arhitektura, ki človeka gane, če sodi med estete, kot sem jaz. Sicer me je za prav ta faks navdušila profesorica gospodarskega poslovanja, ki še vedno sodi v top 5 žensk, kar sem jih kdaj spoznala.

Kip maratonca v Grčiji me je asociral na moj študij, ampak potem sem si kupila rajši konja, ker je simbol moči in vztrajnosti. Maratonc je bil predrag zame.

Uspelo mi je!!! I feel so good. Tak občutek sreče privoščim vsakemu…





objavil(-a): mačka7 ob 22:48 komentarjev (9) ogledov: 24




ponedeljek, 18. junij 2007

I want you



Gledam te. Napajam se s tem pogledom. Zdi se mi, da v tem trenutku se bolj zaris. Se bolj oddajas nekaj ..tisto nekaj. Jeej, nora sem na ta pogled. Na ta nasmeh od uhlja do uhlja hehe...Nora sem nate sweetek...Sploh si ne predstavljas kaj se dogaja v meni. Ko te poslusam kako ne smem vedno vsem vsega povedati, v meni divja vihar...Vem da ne. Najraje bi zakricala, Vem da ne...Ce ne bi tebi zdajle povedala, da si tako zelim, se te dotakniti, preveriti se enkrat toploto tvoje koze, okusiti se enkrat tiste vabece ustnice in se enkrat gledati mravljince ki pri tem lezejo lepo v vrsti preko celega telesa...Se enkrat doziveti tisto neskoncno toplino in biti del tega dogajanja...Ves da mi je vsec...Vse kar pocnes...Ves da sem nora...na tisti spontan poljub in dotik...Na tisto nedolzno cohljanje, ki se sprevrze v stisk, krik, zeljo...Ves da sem nora...Ves, da si zelim..Ves da cutim...Neskoncno...nepopisna paleta custev...

A cvekam neprizadeto...gledam preprosto...upam....upam, da iz mojih oci ne svigajo tiste zelje...ker bi bile premocne...ker bi te zasule in ne bi mogel ven...ker se te dotikam tako nalahno, da mi dela domisljija...tako pocasi da cutim utrip tvoje koze....in vse to me omamlja...omamlja me blizina tebe...omamlja me zavedanje kaj bi lahko in kaj je bilo...norim ob misli kako bi se lahko pocutila...ob vrtenju traku v glavi nazaj...ker vem kako se vziviva oba v dano situacijo, ker vem kako se razpleta dogodek...ker si zelim...o bog, tako si zelim tega dogajanja, ki nama je obema vsec...pa se tukaj cisto preprosto gledava in pretvarjava da med nama ni nicesar...da ni niti malo privlacnosti, niti malo zelje...a meni se mesa...od zelja in pogledov..in tisocih misli...meni se mesa od zelje be there do that...

ne vem kaj se plete po tvoji glavi...tvoje oci na trenutke zazarijo...tvoje telo se na trenutke nevarno pribliza mojemuin zazdi se mi, da bo nekaj v zraku naredilo pok...ob blizine atomov...delcev pravilno obrnjenih....

in v naslednjem trenutku se odmaknes...prestraseno...mogoce si zacutil to moznost eksplozije ali pa samo preverjas, ce bom podlegla..cese te bom dotaknila....aaaaa,

verjemi da komaj zadrzujem svoje nore roke, da ne planem po tebi, verjemi da komaj gasim pozar zelje...jaz biiii....

bolje bo da greva...





objavil(-a): malenaaa ob 14:10 komentarjev (0) ogledov: 10




ponedeljek, 18. junij 2007

Naj bo moja hčerka grda





lani sem delala seminarsko nalogo o tem kako videz vpliva na samopodobo in o teh ugotovitvah razmišljam še danes. Hrvaški profesor Turčinovič je spremljal 665 otrok od vrtca pa po konca fafultete. Vzgojiteljice so v vrtcu z otroci, ki so bili označeni za lepe, komunicirale 20x več in jim namenile veliko več besed kot otrokom, ki so jih zunanje osebe 
označile  za grde, tako so lepši otroci postali bolj komunikativni, hitreje so se učili in več vadili.
Otroci so prevzeli obnašanje vzgojiteljic in se grše obnašali do manj lepih otrok, se rajše igrali z
lepimi...V petem razredu so bili lepši otroci bolj komunikativni in manj nevrotični. Presenečenje se je
pokazalo v zvezi z učnimi sposobnostmi, večina lepih otrok je bilo v povprečju, medtem ko so otroci
označeni kot grdi več v ekstremih, večina jih je imela ali nadpovprečno ali podpovprečno razvite sposobnosti. Grši otroci so kompenzirali in postali dobri računalničarji, glazbeniki, športniki..
Najvećje presenečenje se je zgodilo na fakulteti, ko so ugotovili, da imajo osebe označene za lepe 
sicer prednosti v socialnem in delovnem okolju, vendar imajo več težav v intimnem življenju, so bolj 
nevrotične in psihično bolj labilne.
Jaz tej
raziskavi verjamem, zanimivo, kako se nekako vse izenači. meni se zdi, stokrat boljše, da si grd in 
zaradi tega diskriminiran, kot pa lep in nevtotičen. In res moja sestrična, ki ima od majhnega
 probleme s težo, je vedno oboževala šolo, uživala v učenju, ve kaj si želi, se trudi in doseže vse cilje,
 medtem ko sem bila jaz ko ma bile mlajše, med fanti bolj zaželena, njena mama mi je vedno 
izkazovala več ljubezni kot njej...zdaj pa jaz ne vem, kdo sem, ka j hočem in sem 100x manj
samozavestna od nje čeprav nisem neumna in dobo izgledam. Včasih je ona meni zavidala videz,
danes pa jo jaz neizmerno občudujem, ker je tako odločna, ve kaj hoče, medtem ko jaz nimam
pojma kaj bi rada. ZAPLETENO



objavil(-a): lucijika ob 11:23 komentarjev (8) ogledov: 22




ponedeljek, 18. junij 2007

Julia Roberts moment



Za vikend sem šla s friendico na morje. Bila sem njen nosač, ker je imela nogo v gipsu in je rabila pomoč. Šla sem na plažo, ampak sem bila v jogurt fazi. Zato sem bila na plaži oblečena v majico in kavbojske kratke hlače. Ko me sonce zagrabi, imam rdečo fazo, ki je ne maram. Sončanje itak ni zdravo.

Zraven mene se je parkiral nek moški. Afriški potopis me je osvojil in nisem se dala motiti. Po eni uri opazovanja je zbral pogum in me vprašal kolilko je ura po nemško. Kako izvirno, ha,ha. Ker sem vljudna, sem mu odgovorila. Mislila sem si kaj zaboga želi tale čeh od mene?! Čez čas je stekel pogovor. Od nekod je potegnil vizitko in bila sem ziher, da me zajebava. Tale čeh je bil top manager v Audiju. Njegov videz je bil res češki. Na Hrvaškem je bil poslovno. So ga razjezili, ker imajo sposobnosti pogajanj hudičevega odvetnika. Povedal mi je, da so obleke na njemu iz Prage, kjer najrajši nakupuje. Bravo jaz, ha,ha! Želel je iti z mano na pijačo, mene pa ni zanimalo. Včasih moški pove čisto vse o sebi v samo enem stavku. Rekel je naj se slečem. Slačim se sama, kadar se hočem! Ne na ukaz ali željo moškega. Čeprav sem bila oblećena, se je videlo, da treniram. Bila sem bootylicious.

Friendica mi je rekla, da je treba iti na drink s takim moškim, čeprav me ni nič mikalo. Rekla je, da je on boljši od potopisa, ki sem ga brala cel dan. On spada med pametne in ultra bogate. Koliko let je bil star ga nisem niti vprašala, ker nisem tako radovedna. Ocenila sem, da bi bil lahko komot moj oče. I do not need a sugar daddy! Počutila sem se kot Julia Roberts v filmu Pretty Woman. Jaz nisem dekle za eno noč in da me položi zarad dolgčasa… Njemu še nikoli nobena ni rekla ne. To je bila lekcija za njegov ego. Se zgodi. Poročen ni bil nikol v življenju, kar pomeni, da je kurbir velikega formata. Zakaj bi imel eno žensko, če ima lahko katerokoli, kadarkoli, kjerkoli? Sodim med fosile, ker sem prava ženska, katere ne srečaš in so relativno redek pojav.





objavil(-a): mačka7 ob 00:38 komentarjev (4) ogledov: 28




nedelja, 17. junij 2007

Man vs. Woman



No, pa naj enkrat za vselej razčistimo razlike med moškim in žensko. Možgani ženske izgledajo kot 4-pasovnica avtoceste ... medtem ko možgani moškega predstavljajo enosmerno!

Da bi resnično razumeli kako razmišlja nasprotni splol - se moramo vrniti .... kam ... v jamske čase. Moškemu je bila dodeljena ena naloga - hrana. Moral je poskrebiti zase in za družino, kar pa je pomenilo, da se je moral naučiti opazovati plen, se dobro znajti v prostoru, kjer se plen giblje itd .... V današnjem času se to najbolj izraža v tem, da so moški možgani usmerjeni v eno stvar - njej se posvetijo in roko na srce, ponavadi jo dosti bolje opravijo kot ženske. Kar se tiče orentacije - tu se moški pravtako bolje znajdejo od žensk. Je pa res, da če se bodo izgubili nekje na cesti, bodo redkokateri povprašali za napotke (njihov ego), medtem ko bo ženska prvega na cesti ustavila. Naloga ženske - poskrbeti za družino, ohranjati ogenj, nabirati razne sadove, zelišča itd. ... Ker je prvotna naloga skrbeti za družino je ženska razvila svojo intuicijo, da je lahko lažje zaznala občutke svojih potomcov, zaznala je lahko znjihove želje, skrbi, solze, smeh, potrebo po razvijanju,.... Pri ohranjanju ognja je morala biti iznajdljiva in vedno pozorna na ogenj, da ne ugasne. Medtem ko je nabirala, se ni osredotočila le na eno vrsto, ampak je raziskovala vse kar je na tem ozemlju,... Vsaka nova rastlina ji je bila zanimiva, kajti le tako je odkrila njihove zdravilne substance ali pa hranljive vrednosti. Zato so se njeni možgani razvili v avtocesto. Roko na srce, ženska nikoli ne razmišlja le o eni stvari. Lahko je npr. v službi, misli ima pri tem, kaj bo danes vse skuhala, otroke peljala k plavanju, na vaje klavirja, itd. Ko gre ženska v shopping z namenom, da si kupi le kavbojke, si še polega tega ogleduje majčke ali čevljce, ki bi zraven pasale, medtem ko moški pride, pomeri in vzame - kavbojke namreč! In ravno zaradi tega nas moški ne razumejo in potem postanejo živčni, namesto, da bi medtem časom zavili v bar in spili mrzlo pivo. Tako, da jim naslednjič kar recite: "Dragi, nisem jaz kriva, tako pač možgani delujejo." Napotite ga na pivo, medtem jim pa kupite novi par nogavic ali kakšne boksarce - pa bo vesel. Wink Moški je zaradi svojega ulovljenega plena vedno imel občutek, da je glavni. Kajti poskrbel je za svojo družino. To mu je vedno dalo nek pečat, žal pa je sedanjost dosti drugačna od jamskih časov. Danes je ženska oseba, popolnoma neodvisna od moškega. Sama si služi kruh, ima popolnoma enake pravice kot on .... ni več podrejena njemu! In to je današnjega moškega hudo prizadelo, čeprav tega ne bo priznal. Njihov položaj ni več nad nekom ampak enak nekom, če ne celo pod nekom (če dobi v roke kako hudo feministko). Se pravi niso več glavni ampak so vzajemni ... in roko na srce tega ne marajo! V preteklosti ni bilo čanse, da bi moški poprijel za gospodinjska dela, kajti v njegovi miselnosti je bili - Na meni je, da delam in služim kruh, ti pa skrbi za družino. To je bial preteklost. Danes moški vidi, da ni edini, ki služi kruh in ker vidi, kako težko je vse njeni partnerici sami vse postoriti, ji pomaga .... Ponovno vzajemnost! In da ne boste mislili, tukaj oni radi priskočijo v pomoč. Jaz osebno zelo cenim moškega, ki zna kuhat, prat, likat,... S tem ga imam za neodvisnega (od ženske) ne pa za copato. Samo največji problem je v tem, da večino mater je svoje sinove razvadilo, jih ni naučilo ... pol pa dobijo žensko in dom in jih žena napada ... Napaka! Njega je treba naučiti. Saj niso neumni, da tega ne bo zmogli ... samo postopoma jih je treba učiti (saj veste, oni imajo enosmerno)

Ne glede na to, da se meje med ženskim delom in moškim delom brišejo, obstajajo razlike (tako fizične kot psihične) in namesto, da nasprotni spol krojimo po sebi, jih skušajmo razumeti. Po jamsko seveda. Wink





objavil(-a): lenca mi ob 23:00 komentarjev (3) ogledov: 15




nedelja, 17. junij 2007

Magnet...za....



tale slikca cist opisuje...kot da mam napisano na čelu LOSERS ALWAYS WELCOME!!!

ampak ne!!!js bi NORMALNGA TIPA....a sploh je ?! kje kaksen?!?!?! 

se tudi kateri od vas dogaja, da ste magnet za bed guys in za kretene, kmete (pa ne tiste s kemtijo Mr. Green ) luzrje al pa tipe ki hočjo smao S E X...?!?!?!

 

js mam  zadnje case filing, da same taketipe vlečem nase...niti en ni NORMALEN...

 

mislim, halo...kaj je s temi tipu danes?!?!?! eni bi sex, eni bi zvestobo do groba, drugi bi samo 'prijateljstvo'?!?!? 

 

vcasih res ne razumem...a sm js cudna al so ONI!?!?!? 





objavil(-a): *CaTh* ob 16:38 komentarjev (6) ogledov: 22




sobota, 16. junij 2007

smešno vendar resnično



To je ena najbolj smešnih računalniških zgodb, predvsem je pa resnična. Na telefonsko številko za pomoč pri računalniških zagatah, na kateri se vsi pogovori snemajo, je poklical uporabnik, pogovor med njim in uslužbencem, ki naj bi mu po telefonu svetoval, kako iz zagate, pa je tekel tako, da so na koncu uslužbenca odpustili.

- Tukaj je Ridge Hall računalniška pomoč. Želite?
- Težave imam z WordPerfectom.
- Kakšne težave?
- Med pisanjem mi je nenadoma zginil ves tekst.
- Zginil?
- Ja, ni ga več.
- Hmm. Kakšen je sedaj vaš ekran?
- Prazen.
- Prazen?
- Ja, nič ni na njem in ne reagira, če pritiskam na tipke.
- Ste še vedno v programu WordPerfect ali ste ga zapustilI?
- Kako naj vam povem?
- Ali vidite na ekranu C: prompt?
- Kaj pa to pomeni?
- Pustiva to. Lahko pomikate kurzor po ekranu?
- Nobenega kurzorja ni, povedal sem vam, da računalnik ne reagira na nobeno tipko.
- Ali ima vaš monitor kontrolno lučko za tok?
- Kaj je to monitor?
- Zadeva z ekranom, ki je videti kot televizijski sprejemnik. Ima majhno lučko, ki vam pove, ali je računalnik prižgan?
- Ne vem.
- Prav, poglejte na zadnjo stran monitorja in najdite, kje vstopa priključni kabel v monitor. Ste našli?
- Da, mislim, da sem.
- Krasno. Sledite kablu do vtikača in mi povejte, ali je vtaknjen v steno.
- Da, je.
- Ko ste bili za monitorjem, ste opazili, da sta tam dva kabla, ne le eden?
- Ne.
- Pa sta. Poglejte še enkrat in najdite še drugi kabel.
- Prav, tu je.
- Sledite mu in mi povejte, ali je dobro vtaknjen v monitor.
- Ne dosežem ga.
- Uh, huh. Morda pa vidite, če je?
- Ne.
- Bi videli, če bi pokleknili in se malo nagnili?
- Ne morem, ne zato, ker je nerodno, ampak ker je tema.
- Tema?
- Da, v pisarni ni luči, nekaj svetlobe prihaja le skozi okna.
- Pa prižgite luč.
- Ne morem.
- Zakaj pa ne morete?
- Ker je zmanjkalo toka.
- Toka je zmanjkalo? Aha, zdaj pa veva, kaj je narobe. Še imate škatle, v katere je bil računalnik zapakiran?
- Ja, v omari jih imam.
- Prav. Vzamite jih, potegnite vtikač iz monitorja, vse skupaj zapakirajte v škatle, kot je bilo, in odnesite v trgovino, kjer ste ga kupili.
- Res? Je tako hudo?
- Bojim se, da je.
- Prav, pa bom. Kaj naj jim pa rečem?
- Da ste prebutasti, da bi imeli računalnik.



objavil(-a): Luda_mala ob 16:29 komentarjev (4) ogledov: 16




sobota, 16. junij 2007

Čakanje...



 

Zadnje čase, ko imam malo več časa, globoko razmišljam, prebiram vsak dan več strani v knjigah, sanjam... In kar zdi se mi, da na dan prihahajo v moji glavi zamisli, ki so prej tičale v mojem ozadju, sedaj pa, ko imam čas razmišljam o njih, jih premlevam, navsezadnje jih poskušam razkriti vsaj vam, drag blogovci..

Torej, nakenkrat se mi je zazdelo, da je moje življnenje eno veliko čakanje! Verjetno se tega prej nikoli ne bi domislila, ampak sedaj, ko imam toliko prostega časa, da v resnici ne vem več ali naj skuham kaj novega, pokličem prijatelico, pogledam kakšen dober film,napišem nov blog.. Se je vse porodilo v meni. Starih rutinskih zadev glede zgoraj naštetih preganjalcev dolgega časa imam že polno rit!!!(oprostite izrazu). Naenkrat postajam prezahtevna; nevem, morda zaradi vseh knjig,ki jih preberem in si z njimi ustvarjam svet, v katerega sama ne bom nikli vstoplila. Včasih se mi za trenutek zazdi, da postajamo novodobna Ema Bovary. Dovol mi je tega, da sem doma v stari trenirki; urejam se, cele ure  preživim pred ogledalom, lasje postajajo kodravi, svetlejši, oči bol temne,prodorne..In če me kdo od domačih vpraša kam grem, mu v bistvu ne znam odgovoriti...Uredila sem se pač zase..!!! Prebiram spletne članke, ki pišejo o podelitvah Oskarjev in drugih nagrad, rdečih preprogah, zabavah, filmskih premierah,..oh...kako mamljivo! Ampak jaz sem doma, in od navdušenja sem že razburjena če grem v šoping ali kino..Rada bi,da se mi dogaja kaj bolj raburljivega, ampak to ni mogoče zaradi moje bolezni, ki bo sicer kmalu zginila... Nikoli poprej nisem razmišljala o mojem življenju tako.. Sedaj je popolnoma drugače, ker sem prepojena z informacijami iz sveta zabave, do konca se vživim v njih, v svetovne novice.. Nekako se počutim de njih, ampak v resnici nisem.

Tako sem neučakana, da se popolnoma uredi že samo, če dobim obisk, v mislih pa premlevam kaj novega bi lhako uvedla v mojo spolno zvezo. In potem čakam.. da pride pravi čas, da zasijem... Da me ljudje pohvalijo, kako drobro zgledam, me opazijo, ogovorijo, povabijo ven..Ampak to včasih traja tako dolgo.. Treba je najti in izbrati pravi trenutek, da dogodek ne izgubi čara.

In v vseh teh intervailh čakanja se staram..gubam, nabiram kilograme, ko z živčnostjo in razočaranjem ugotovim, da nimam novih meilov in posledično napadem čokolado..

In kaj je življneje? Sicer zame nekaj lepega, srečnega, ampak trenutno imam obdboje v katerem verjamem,da je življenje eno neprestano čakanje, da se ti zgodi kaj lepega, in konec koncev je življenje tudi mučno in žalostno čakanje...čakanje na smrt!

 





objavil(-a): muna ob 15:15 komentarjev (1) ogledov: 3




sobota, 16. junij 2007

Frizerofobija!!!



Obstaja zelo enostavna razlaga za to, da imam dolge lase in odkar pomnim skoraj enako frizuro. Imenuje se frizerofobija.

Bilo mi je 6 let, zelo natančno se spomnim tistega obiska pri frizerju. Ponavadi me je strigla teta, ki je frizerka in bila je krasna. Vedno je naredila točno tako, kot sem rekla, friziranje nikoli ni dolgo trajalo in bila sem doma. Potem pa nekega dne teta ni imela časa in so me peljali v salon. Natančneje, oče me je peljal v salon(ne vem kaj za vraga je bilo mami, da me je k frizerju poslala z očetom?!?). Najprej sem bila navdušena, čeprav je bilo vse čisto drugače kot "procedura" pri teti. Tam so mi oprali lase, doma je to naredila mami, potem sem sedla na stol in morala sem biti pri miru in tiho. Teta tega nikoli ni zahtevala, vedno sem lahko kaj počela ali vsaj govorila(veliko, kot ponavadi). Tukaj pa je bilo ozračje čisto drugačno. Ni mi ustrezalo, a sem verjela v najboljši možni razplet. Frizerka je pogledala očeta in vprašala:"Kako pa želite", že to, da je vprašala njega, se mi je zdelo nezaslišano. Najraje bi ji zabrusila, da bom njeno stvaritev morala po vrtcu prenašati jaz in ne moj oče, zato bom odločila sama. Pri teti je bilo tako, vedno sem bila jaz glavna. A ker sem bila precej vzgojen otrok sem bila tiho. Oče, ki seveda ni imel pojma je rekel, da mu je vseeno. "Bom pa na levjo grivo" in s tem sem "zbolela" za frizerofobijo.

Levja griva, bundesliga, fukohila(forne kurtz, hinten lang) in ne vem koliko nazivov še ima ta žalost od frizure. Baje, da je bila v 80. in, vendar sama se spomnim samo neznanske groze, ko so moje uboge šestletne uči uzrle odsev v ogledalu. Začela sem tuliti, prav nevzgojeno sem brcala, kričala, solze so tekle v potokih. Naenkrat je cel salon pomirjujoče razlagal, da sem lepa, da mi frizura paše in da je tako zdaj modreno, moj oče pa je ves rdeč od sramu iskal čimhitrejšo pot do izhoda. Še vedno tulečo me je odnesel v avto in do doma sem še vedno tulila. Mislim, da je takrat šel prvič in zadnjič z mano k frizerju. Sama sebi sem se zdela, grozna, ogabna, odurna s tisto prekleto levjo grivo! Če bi moje šestletno telo zbralo toliko moči, bi se prekleti kozi od frizerke zagotovo maščevala in jo "polepšala" s prav tako bundesligo, kot jo je ona naredila meni. Pa naj ona hodi taka okoli, če lahko! Doma se je zbralo širše sorodstvo, da bi me prepičalo v nasprotno. Ni jim uspelo...in ta agonija je trajala dokler mi niso zrasli lasje. Ker sem že takrat bila precej občutljivo bitje, so se domači že navadili, da so mi vsak dan vsaj 10krat povedali, da je nova frizura super. Seveda to ni spremenilo mojega mnenja in spraviti me k frizerju je postal večji podvig kot karkoli. Še k zobozdravniku sem šla z večjim veseljem. In tako je še danes. Zaradi levje grive!

Od takrat dalje grem k frizerju 2x na leto, ko so konice res absolutno zacepljene in se ne morem več prečesati skozi zavozlanost svojih dolgih las. Nikoli se ne barvam, nimam posebnih frizur in ne uporabljam na tisoče preparatov. Skrbim, da so lasje urejeni, sveže oprani, čimmanj uničeni, to pa je tudi se. Keep it simple. In to samo zato, da mi ni treba iti k frizerju. Tam mi je vedno neprijetno. Ne maram pranja glave, ker me živcira, vse mi predolgo traja in prisiljeni pogovori s frizerji me dolgočasijo. Vedno želim samo striženje konic in čim manj kompliciranja. Vedno gledam na uro in živčkam. Počutim se izjemno neprijetno. Kot, da ne spadam v tisti svet. Kot, da mi bodo spet naredili levjo grivo...

Pred nekaj leti pa sem vseeno zbrala pogum in se odločila za spremembo. Drastično! Eden izmed znanih mariborskih frizerjev je ravno odprl svoj salon in vsi so ga izjemno hvalili. Namensko sem varčevala denar, končno uspela dobiti termin in ko sem prestopila vrata salona, sem slavnostno naznanila, da hočem drastično spremembo. Bila sem pripravljena. Prvič, po dolgem času. Strigel me je "stilist" in postrigel mi je konice! Bila sem besna, ker ni bilo spremembe in sem si zaželela pinky konice(moje raversko obdobje). Po petih urah v salonu mi je uspel postriči konice in jih prebarvati na BORDO RDEČE ter mastno zaračunati. Popolnoma razkačena sem prišla domov in ob kavi kolegici povedala vse o polomu. Zadevo je vzela v svoje roke. V DM-u sva nabavili Gele Blanc in pinky peno, čez eno uro sem imela želeno frizuro, ki sem jo potem s ponosom nosila še precej časa. In moje sovraštvo do frizerske stroke se je s tem še okrepilo.

Zdaj me frizira kolega, ki je super. Vendar še vedno zberem pogum le dvakrat na leto in želim klasiko. O eksperimetniranju nočem niti slišati, s svojimi lasmi se mi ne da ukvarjati. Morda pa me je nemogoče spremeniti? Morda pa mi taka frizura, kot jo imam že od nekdaj, res najbolj pristoji in bom do konca življenja obsojena na "Samo konice, pa čim manj, prosim". Ker so se mi v zadnjem času prej posem ravni lasje, začeli kodrati, je končni rezultat moje frizure precej klavrn pa vendar...raje to, kot levja griva.

Zaradi svoje frizerofobije se nadvse veselim Divine preobrazbe, za katero sem bila izbrana. Upam, da bom s soočenjem s tem strahom uspela premagati odpor do frizerjev in da bom spremenjena. Ne samo na glavi temveč tudi v njej...Samo ROTIM vas, ne postriči na levjo grivo!!!





objavil(-a): BlackMagicWoman ob 12:14 komentarjev (17) ogledov: 27




sobota, 16. junij 2007

Počasi, a vztrajno



No, naokrog je že 17 dni Very Happy od 90ih

Rezultati pa so sledeči:

kg: 66 kg

prsa: 93 cm

pas: 69,5 cm

boki: 93 cm

stegno (25 cm na kolenom): 49,5 cm

Pa hvala za vzpodbudo punce Smile

 





objavil(-a): Chloe* ob 11:30 komentarjev (3) ogledov: 15




petek, 15. junij 2007

Pa daj, natakni si ga!



Med svojim delovnim časom, res vidim marsikaj in lahko vam rečem le eno: FOLK NI VEČ NORMALEN!

 

Ok, saj vem in tudi sam apriznam; Sex brez kondoma je 1000x boljši kot s tisto gumico, pa vendar a se sploh ljudje zavedate, koliko posledic, strahu, skrbi itd. povzroča nezaščiten sex z osebo, katere ne vemo kakšno spolno zgodovino ima! Mislite, da sem nora, ko takole pišem - a verjamite mi, jaz se s tem soočam vsak dan! Vidim ljudi, vidim jim v očeh! Sploh tiste ljudi, ki se testirajo za HIV. V večini so to ljudje srednjih let (predvsem moška populacija) pomožnosti uporabijo šifro (in tako ostanejo anonimni). Včeraj sem ponovno imela nekega gospoda, ma ne boste mi verjeli - on prihaja vsak mesec in čisto vedno je ves poten, nervozen .... Če bi ga ocenjevala po zunanjosti je tak urejen gospod, težki kravatar (ber: nosi drage obleke) .... In vsakič ko ga gledam si mislim; "Stari, a si ti slišal kdaj za kondom?" Jaz res ne vem, kam ga ta gospod umaka, da je vsak mesec tako usran od strahu! Pol sem zadnjič imela primer nekega fanta, starega 23 let, ma povem vam, lep je bil kot slika! Fant svetlozelenih oči, čokoladne polti ... ma 3/4 div bi ga polizalo od glave do pete ... a žal nisem imela lepe novice zanj. Tako mi je bilo težko zanj, kajti on je iste starosti kot JAZ! Tako mlad, pa okužen .... Mislim groza. Najhuje od vsega je to, da na obrazu ni mogoče razbrati te bolezni! Folk kar misli, da je Slovenija varna pred to epidemijo, ki vlada svetu.... Se vi sploh zavedate, koliko ljudi DNEVNO UMRE zaradi AIDSA? Vsi vemo, kako je transport ljudi hiter in kako hitro postanemo mi žrtev te bolezni. Se spomnite tiste prostitutke, za katero je slovenska javnost izvedela, da je okužena? Jaz vem, da je takrat ogromno ljudi prihajalo na testiranje. Takrat pa jih je panika zagrabila in pričeli so se zavedati svojih grehov in morebitnih posledic. A če sem iskrena - teh ljudi mi ne bi bilo žal. Žal bi mi bilo njihovih soprog! Ne me narobe razumeti, smrti ne privoščim nikomur - samo če že mora doleteti koga, naj doleti tistega, ki greši in ne tistega, ki je nedolžen in bolezen faše.

Rada bi spregovorila tudi o abortnicah. Vidim mlade obraze in srce me boli. Saj razumem, da nimamo možnosti vzgajati otroka v tem svetu, ko je toliko problemov (stanovanjski, finančni, brezposelni, itd.) Jaz to vse razumem - ne razumem pa mlajših od 18 let! Danes sem videla osebo iz slavne družine (ne sprašujte, kdo je to bil, ker ne smem izdajati osebnih podatkov) in doživela sem šok! Stara je bila KOMAJ 14 LET !!!! In ona bi ga celo obdžrala, če ne bi imela spontani splav ... HALOOOOOOO? Pa a si ti normalna, sem si mislila. Še sama si otrok ... Tvoje telo je še vedno v fazi odraščanja in ti bi bila mati. Vam povem, da sem enostavno morala it na čik pavzo, da sem k sebi prišla. n verjemite mi, ona ni edini primer .... Dosti under 18 jih je. In zakaj jim je to treba? Danes, ko pa imamo toliko zaščitnih sredstev - kondomi, diafragma, kontracepcijske tabletke, obliži, itd ... saj razumem, vsakomur se to lahko zgodi - pač se in takrat nimaš kaj jokat - samo verjemite mi, eno je, ko se le tebi ali tvoji prijateljici zgodi nekaj povsem drugega je ko vidiš koliko punc je VSAKODNEVNO na razporedu za abortus!

 

dajte se malce zamisliti! Še enkrat priznam, da je večji užitek brez kondoma sexati, vendar ko pomisliš kakšne so vse posledice na vas in na zdravje (tako fizično kot tudi psihično) ENOSTAVNO NI VREDNO!

ZAŠČITITE SEBE IN GA RAJE NATAKNITE!

 





objavil(-a): lenca mi ob 22:54 komentarjev (15) ogledov: 22




petek, 15. junij 2007

Bila si REZERVA



Včeraj med pavo, med učenjem kliknem frenda na MSNju....do včerajše dobrega frenda

CaTh Pravi:

hej srce

kako si kaj?

 

On Pravi:

hej katarinaca

neki ti morm povedat  

....

CaTh Pravi:

kaj pa je, je kaj narobe? slutim da je

 

On Pravi:

že nekaj časa ti želim povedat neki, sam ne vem kako....

zadnjič je moja PUNCA (js sam: jaw wtf....haaaalooooo....puuuunnnccooo mas?!?!?!? od kdaj?! kako to...so švigale moje misli po glavi) čist znorela, ko je vidla tvoj SMS

Cath Pravi:
od kdaj pa maš punco?

 

On Pravi:

že vec kot tri leta....(hallo sej se mi2 poznava skor tri leta....hallooo...spet misli svigajo sem in ke...) sej sm ti hotu povedat... (ja ja kdaj ze?!?!?!?!) sam nikol nisem zbral poguma,...nisem vedel kako, da te ne zgubim (hallo si me že...v tem trenutku...ni vec poti nazaj) res, nočem te zgubit...res ne (pa si me!!!)

 

ti po nekaj minutnem pogovoru oz. bol monologu, ker js sem mela usta samo jaw in jih imam se vedno, da sam pomilim na to (kar pa ne zelim!!!) pirzna, da me je mel za rezervo...

JA ZA REZERVO ja punce, prav ste prebrale...nevem...a je to danes normalno, da te ima tip za rezervo, med tem, ko gliha spore in ne ve, ali bo tko kot prej ali ne, ali ga bo vzelanazaj ali ne

 

samo ne, jaz se ne dam!!! NE, NE DAM SE!!! ker grem naprej, pač zgubila nekoga, ki me je imel rad tako kot sem, sam očitno ne dovolj, da bi sel FER PLAY se z mano...ker js sm bila ves cas FER!!! ker se mi zdi pošteno, da ce sta dva frenda, si zaupata da si povesta...mas punco / fanta ali ne... 





objavil(-a): *CaTh* ob 21:13 komentarjev (21) ogledov: 22




petek, 15. junij 2007

Nisem blond in nimam velikih jošk



No, tale krasen naslov sem ukradla B.B., ker vem da vas bom veliko dobila na to foro.
Ne bom pisala o seksu in neumnih blondinkah, ampak samo čim več ljudem se hočem smilit, ker me huronsko boli buča!
Prav mi je.
Saj me ne bo izučilo. Še nikoli me ni.
Zdaj me že malo roka boli. A je možno, da te kap zadane od mačka?

Samo naj mi kdo proba pamet solit!





objavil(-a): lisicamica ob 14:39 komentarjev (5) ogledov: 20




četrtek, 14. junij 2007

Njegov odhod....



Da sem se lotila tole napisat je preteklo nekaj casa...nekaj ze napisanih in ne oddanih blogov, zbrisanih strani, poceckanoih listov in seveda tudi kaplje solza, ki so se med pisnajem in mislijo na njegov odhod usule po mojem licu in licu ostalih kolegov.

 

Bili smo na zadnjih terenskih vajah, slab mesec nazaj, ki so bile nenazadnje najbolj pestre, zanimiv in polne dogodkov. Med njimi je tudi malce skeleč spomin, ki se vedno pusti rahlo bolecino in zbodljaj v prsih. 

No pa na kratko o njemu, ki mu bom preprosto rekla Sošolec. 

Prvi dan predavanj v drugem letniku se spomnim fanta, ki je cisto sma sedel v desbem kotu predavalnice  v prvi vrsti. Prvo kar smo vsi opzaili so bile njegove bergle, brez katerih ze ni moral več hoditi, saj ga je nekje pred vpisom na fax doletela multipla skleroza. Vanj nismo zeleli drezati in ga sprasevati...ze nasi pogledi so bili kdaj preveč očitni, ko si sel mimo, ne da bi ga pogledal. 

 

Nekega dne ko je čakal prevoz pred faxom na klopici, sva imela možnost, da sva spregovorila par besed. Povedal je sam od sebe, da predno ga je doletela bolezen, da je  imel svoj band v katerem je igral kitaro...v oceh se mu je videlo, da pogresa vse to. A v istem trenutku se je tud veselil vsakega dneva in prihoda na fax na predavanja. Počasi smo ga tudi mi 'vzljubili' in se menili z njim, kot da je en od nas, da je enak kot mi. In v resnici tudi je! on je naš Sošolec, kater nam je pokazal, da se splača vsak dan živeti in ga uživati, kot da je zadnji. Tako je šlo hitro mimo: vaje, izpiti, predavanja, kolokviji, izpiti...in ko smo se spet na začetku študijskega leta videli...je njegova bolezen zelo močno napredovala in tudi med letom se je vse bolj slabšalo. Sam je že skoraj da stal, vedno bol pogosteje proti koncu leta je na terenskih vajah bil prisoten voziček in stem tudi mi, ki smo mu stali ob strani in 'skrbeli' z anjega, da je bil vedno povsod z nami. Nikoli nobene stopnice in kakrsne koli ovire niso bile problem. Vedno smo jih skupaj in znova reševali! 

 

Prišel je pa tudi dan, ko se je od nas poslovil z govorom na avtobusu. Bil je petek in bližali smo se iz Primorske proti  Ljubljani. Naenkrat vstane in se sprehodi po avtobusu, do sprednjega dela (sedel je z nami v zadnjem delu busa). Nekdo iz družbe mu je ponudil pomoč, da ga pospremi naprej. Sošolec odločno odkloni pomoč in se komaj res komaj prebije do sprednjega dela. Na avtobusu nastopi smrtna in mučna tišina. Kot da bi vedeli, da je nekaj narobe. Vsak na svojem sedežu se sprašuje KAJ JE? KAJ SE DOGAJA? JE KAJ NAROBE?

Prešine me misel, saj je prešnji večer se igral na kitaro, čeprav komajda, ampak mu je uspalo, popestril nam je vecer, pa čeprav za nekaj trenutkov.

S stresočimi rokami in glasom pove, da ke to NAŠ ZADNJI SKUPNI DAN, ki smo ga preživeli skupaj. In da se vsem iz srca zahvaljuje iz dna srce, da smo bili z njim in da smo mu pomagali. Vsi pretreseni in zacudeni kaj je... pove, da si je obljubil in zadla cilj, da če ne naredi 5 izpitov, da bo nehal študirati, ker je njegova bolezen močno napredovala in da ima še raka povrhu. 

V tistem trenutku so se vsakemu posamezniku usule po licu solze, čeprav jih je želel zakriti , jih ni mogel. Pogledma levo k sosolki in desno ter so solze lile v potokih, ne da se bi zavedale. KO so se nasi pogledi srečali je bilo mučno. Nismo vedeli, ali naj ga objamemo, naj ga ne gledamo, a na koncu smo mu zaploskali, ga objeli in si želeli ter si tudi želimo, da bi ostal med nami. 

 

Neka vez med nami je bila, ki je bila zelo močna in je še danes.

 

V spomin Sošolcu 





objavil(-a): *CaTh* ob 19:43 komentarjev (15) ogledov: 22




četrtek, 14. junij 2007

Je bivša Foxyca Tanja Žagar še vedno tako prijetna



Je slava uničila tudi nekdaj zelooo simpatično in zgovorno lisičko Tanjo žAGAR?



objavil(-a): sweety-girls ob 17:29 komentarjev (11) ogledov: 32




četrtek, 14. junij 2007

Kakšno je vaše mnenje o pevki Žani?





Nekateri pravijo, da je presuha, spet drugi, da je super, tretji sezgražajo nad njenih glasom in petjem v živo.

Kaj pa vi?





objavil(-a): sweety-girls ob 17:26 komentarjev (11) ogledov: 18




četrtek, 14. junij 2007

Katera je Diva na glasbenem odru?



Torej na izbiro imate:

Špela Grošelj

Tejči (Atomik Harmonik)

Špela Kleinlercehr

Tanja Žagar

Žana

Manca Špik

Natalija Verboten





objavil(-a): sweety-girls ob 15:50 komentarjev (18) ogledov: 36




sreda, 13. junij 2007

Dragi, počohala sem felno 2.del



Trepetala sem. Priznam. Recimo, da sem se na vse
pripravila in kmalu je prišel trenutek resnice. Okoli
22:30 je njegov avto parkiral pred našo hišo. Nisem se
mogla odločiti ali naj napadem takoj ali pa počakam.
Bil je zelo dobre volje. Rekel je, da me je resnično
pogrešal, saj sva bila nazadnje skupaj med vikendom.
Izžareval je zaljubljenost, nežnost, prijaznost.
Čutila sem, da me ljubi. Ali sem bila pripravljena na
to, da vse pokvarim?

Legla sva v posteljo in se pogovarjala o vsem mogočem.
Atmosfera bi se dalo najboljše opisati z naslovom
komada-Love is in the air...obenem pa sem vedela, da
bo treba nekaj storiti, kakor pravi naslov komada
"It's now or never".

Jaz:"Nekaj ti moram povedati."
On:"Kaj pa?"
Jaz:"Ubil me boš"
On:"Ne bom. Kaj je? Je kaj z avtom" kako hudiča takoj
ve?!?
Jaz:"Počohala sem felno", zatisnem oči in čakam, da se
name usuje plaz, da se zgodi katastrofa, vesoljni
potop ali karkoli podobnih razsežnosti.
On(hladen kot špricer):"Kaj pa je blo?", vse povem,
začinim z veliko mero obžalovanja(iskrenega!),
zaskrbljenosti in občutka krivde. Če bi se dalo
preveriti moje kesanje s pojočo travico, bi travica v
tistem trenutku najbrž igrala simfonijo v c-molu enega
izmed priznanih skladateljev. Resnično mi je bilo žal.
On:"Pa si ziher, da si jo ti?". Kaj?!? Ali sem prav
slišala? Na to pa nisem bila pripravljena. Prekleto
ziher sem, saj so vidne praske in slišala sem tisti
izdajalski hrrrrrrrrrrrrrrrsk.
Jaz:"Aha.Zakaj vprašaš?"
On:"Zato, ker je bila že malo počohana in sploh ni
panike, ker popravilo vseh štirih stane 100 EUR"
EUREKA!!! Rešena sem! Ne bo pridig, sodnega dne,
vesoljnega potopa in vsega ostalega...
On:"Ampak, če bi pa mojo, bi te pa res ubil". OK,
razumem, njegovo eno platišče stane toliko kot moja
vsa štiri in verjetnost, da bom od zdaj naprej vozila
njegov avto je v tej situaciji manjša od verjetnosti
snežnega viharja sredi Sahare, zato se nekako ne
sekiram.
Jaz:"A hočeš it pogledat?"
On:"Ne, bova kasneje".

In sva šla. In ugotovila, da praska za katero sem
mislila, da je moje delo, obstaja že od bogvekdaj in
da je škoda, nastala po moji zaslugi, veliko
manjša(olajšanje!!!). Seveda je modro dodal, da to ne
pomeni, da moje krivde ni in da zdaj lahko po
alpinistično lazim na vse robnike. Ni problema.
Robnikov se izogibam na 100m. In obožujem mojega
moškega. Ker me po nekaj letih še vedno preseneča, ker
kljub počohani felni ni znorel,ker me je raje objel,
poljubil in reagiral veliko boljše, kot bi si sploh
upala želeti.

Sledila je čudovita noč, še lepše jutro...in živela sta
srečno do konca svojih dni...oz. do naslednje večje
poškodbe na premikajočem se kosu pleha.




objavil(-a): BlackMagicWoman ob 23:34 komentarjev (16) ogledov: 21




sreda, 13. junij 2007

Akcija je bila gola



kot midva. Med njegovim in mojim vzdihovanjem sem slišala še neko dogajanje pod nama. Jaz sem slišni tip človeka. Vprašala sem, če sva res sama in on je bil v to čist ziher. Lahko njegov brat šeta po kuhinji spodaj. Jaz njemu:”Da ne bo ultel sred seksa?” Rekel je, da sem tok glasna, da sigurno ne bo motil, ker bo ugotovil za kaj gre. Jaz njemu:” A greva stavit, da pride?” On meni zagotavlja, da tega njegov bruder res ne dela.

Lover je po končani akciji šel kadit na balkon. Zginu je kot kafra! Kako lahko kadi po seksu? Za vsak slučaj sem se oblekla. Soba je bila razmetana in mojih spodnjic ni blo videt. Slekel me je v afektu v 2 sekundah.

Pol minute kasneje, ko sem bila oblečena, je uletel njegov brat k meni v sobo. Seveda tip čist hud, čeprav si nista dost podobna. Komot bi ponovila akcijo, ker sem bila čist pri stvari, ha,ha. (joke) Z njegovim bratom sem se rokovala brez spodnjic…





objavil(-a): mačka7 ob 21:58 komentarjev (7) ogledov: 26




sreda, 13. junij 2007

Pazite se današnjih Don Juanov!



Spoznala sem ga slučajno. Ima božansko telo. Zapeljeval me je brez besed. Zmenila sva se za kafe kasneje. Pripeljal se je v Audiju. Očitno me je želel impresionirat. Vprašal me je kaj že jaz študiram tko mimo grede? Jaz seveda povem. Potem pa je izrekel stavek, ki ga je pokopal. Tip je asistent na mojmu faksu in to mojega “priljubljenega” predmeta. Rekla sem mu, da sem ta predmet že zrihtala, sicer bi izkoristila njega. To izkoriščanje si je on po svoje interpretiral. Povedal je tudi, da ima narejen magisterij. To še nič ne pomeni, ker je metal take ven, da dobro, da sem sedela. Itak imam jeklene živce in me je težko vršt iz tira. Prijavil je tudi, da bi bla midva komot ljubimca. Bi bla fajn za gospodično sredo! Od kdaj pa izbirajo moški? Celo razlagal mi je kako se seksa. Če bi me mikal, bi ga probala v horizontali. Kakšen idiot! OMG. Med inteligenco in primitivnostjo ni korelacije. Don Juan je živ in zdrav ter živi vsepovsod!





objavil(-a): mačka7 ob 20:20 komentarjev (6) ogledov: 26




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani