...don`t judge me...

"To je tista, ki je bila tam in je počela ono..."

"To je tista, ki ima ono in ono..."

"To je tista, ki dela to pa to..."

"To je tista, ki se oblači tak pa tak..."

"To je tista ki misli da je to pa ono..."

Pa kaj za KU*CA KOGA BRIGA KAJ SEM?PA KAJ POČNEM?PA KAJ BOM JEDLA JU3? PA KAJ IMAM OBLEČENO? PA KAKO SE OBNAŠAM? PA ČE SKAČEM IZ DRAVSKEGA MOSTA NA GLAVO?

Najhuje pa je to, da sem jaz pol tista ta visoka...tista ki misli da se svet vrti okol nje...o je*o vas...vi me postavljate za središče sveta...torej:

 HVALA VAM VSEM, KI ME Z SVOJIMI GOVORICAMI POSTAVLJATE ZA CENTER SVOJIH ZIVLJENJ!

P.s.:Brezvezni ste! OBILNO

"Hm.. seveda pa to vreme.."

Včeraj sva se po enih dveh mesecih končno dobila z enim kolegom. In sma se presenetljivo imela o nečem menit. Kaj je pri njemu novega, kaj pri meni.. in potem so sledile najine tipične debate.

In sem začela razmišlat, kako malo je ljudi s katerimi se lahko po mesece ne vidiš, pa si imaš kljub temu nekaj za povedati. Pač.. ni tistih: "Mhm, mhm, pa lansko leto je bilo vreme malce drugačno?" "Ja, ja, vem kaj misliš - bolj toplo je blo." "Joj, js se pa spomnem, da je blo bolj mrzlo." itd.

Verjetno bo čez nekaj let drugače. In bodo te "varne teme za pogovor" postale manj banalne. Namesto vremena bomo spraševali: "Joj, ne a res... že drugega bosta imela? Kako mu bo ime? Pa ona, da je že tudi noseča? Ne, da gre njen tamal že v šolo? Joooooj!!!" Ali pa se bodo začeli pogovori z šimfanjem, novimi trači o onem sošolcu na desni strani razreda z zelenimi lasmi. Pa da hčerka od one ta leve iz b-ja drogira..

In potem, kljub banalnosti, ne bo tistega neprijetnega občutka, da si nismo ničesar povedali. Puhlice ne bodo več tako puhle in bodo zavite v lep celofan. Razkrili bomo vse, ampak obenem sploh nič.

Pa vi, kakšno je vreme pri vas?

PRVA TESTIRANJA ŽE ZA NAMI

No pa smo..Začele namreč. Zdele sem še vsa prešvicana prcaplala domov in takoj na Divo.si, ker vem da nekatere že nestrpno pričakujete kaj smo danes mi tekačice počele. Dobili smo se v fitnes centru z našim trenerjem(ki je zaenkrat še zelo priden) in smo mal potekle na tekaču, da nm je puls zmeru pa kok je kera zmožna, pol nm je še kožne gube zmeru na roki nogi in trebuhu in morm priznt, da se je zadeva od osnovne šole,k jer so mi to nazadnje merl kar pošteno obrnila...Kar je tud logično. Zdej smo se pa zmenl da gremo v torek na nš prvi uradni tek in bomo lepo počas začel in bomo vidl kako bo..Zaenkrat morm priznt da ni še nč težkega...Je pa FLOKI(nš trener) oblubu da nm bo jedilnike že kr kmal posll, tko da takrt bo pa najbrž mal težji...ampak kar smo si zadale mormo tud narest...ve pa le spremljite kako se nm centimetrčki topijo(čeprov po tehle praznikih sodeč...Jajčka pa šunka po potička..uf)..upam da bo jedilnik šele po ponedeljku pršou

Bodite v cvetju

Vaša Tejč

Aja pa slikal smo se tud, tko da boste mele uno >Slika PREJ in POTEM..haha

Moški, pa kdo jih razume?!

Stara

Veste koga se bojim? Stark. Stark s cekarji polnimi solate, krompirja, pora in svežega mesa. Stark, ki (grdo) gledajo izpod čela, da dobim občutek, da sem storila nekaj narobe že samo zato, ker sem mlada in se ne oblačim tako kot one. Da je z mano nekaj narobe, ker nimam enakih vrednot (delaj in potrpi) je seveda logično. Logično je tudi, da moram v vrsti mirno potrpeti, ko se ena teh stark vrine predme, ne glede na to, da ji njena betežnost ne daje pravice do nesramnosti in samoumevnosti. Ampak resnično se bojim stark s cekarji na avtobusni postaji. Preko trupel gredo. Ne zanima jih, da nisem jaz tista, ki ji prejšni teden ni odzdravila v hodniku bloka. In da nisem jaz tista, ki ji ni pomagala nesti cekarja. Ne zanima jih, da jim sama starost ne daje samoumevne pravice do spoštovanja. Ne zanima jih, da komaj stojim, ker imam res bolešo menstruacijo; vstani starejšim, ker težko stojijo. Tudi jaz, pa zato ne mečem s sedežev vseh potencialno mlajših ljudi. In ne zanima jih, da nisem jaz kriva za to, da se počutijo odrinjene. Dežnik zavihtijo in te prisilijo v ples po njihovih notah.

In potem me ena teh stark grobo odrine pred vstopom na avtobus, mi v trebuh zarije svoj dežnik (dežnik se nosi navpično, ne vodoravno!!!), me grdo pogleda in navrže: "Kje imaš oliko, smrklja!?!" In jaz!?!?? Potem se vsa poklapana (ker enostavno ne razumem česa sem kriva) privlečem v zadnji del avtobusa in sedem na prost sedež, a je Starka že ob meni. In me grdo gleda, ker ne vstanem in ji s širokim nasmehom odstopim stola, z glasom božajoč njeno staro nečimrnost in potrebo po priznanju njene dobrote. Ne bom vstala, če so pa še prosti sedeži. Ne bom vstala samo zato, ker mora ena druga od njih svoje cekarje, zvitke, vrečke in (po možnosti moker) dežnik peljati na sedežu poleg sebe, drugo prosto mesto je pa le še ob enem neurejenem pretopniku (po njihovo). Ne bom vstala samo zato, ker je prepričana, da je vsa mladina pokvarjena. Ne bom vstala samo zato, ker je ona stara, jaz pa ne. Tudi za Starke velja: Lepa beseda lepo mesto najde!

Takle mamo. Ampak to ne pomeni, da starejši sosedi ne bom pomagala pri prenašanju cekarjev (a v njih slučajno prenašajo cement??!!?). Ali, da ne bom pustila prednosti (prostovoljno) pri plačilu eni od stark, ker me je prijazno prosila. Ampak Stark - buldožerjev pa res ne prenesem!!!

Moj predragi ata

Lansko leto je bilo najtežje leto v mojem življenju....Nikoli ne bom pozabila dneva, ko me je po telefonu poklicala mami (bila sem v službi) in povedala, da so ata odpeljali na klinični center...Srce se mi je za trenutek ustavilo...Nisem mogla dihati....Vstala sem in se presedla v počivalnico kjer sem poskušala z globokim dihanjem pregnati strah iz svojega srca...mOLILA SEM KOT NISEM ŠE NIKOLI...dRAGI bOG, PUSTI MU ŽIVETI TAKO DOLGO, DA DOČAKA PRAVNUČKE, KI SI JIH JE VEDNO TAKO ŽELEL...Usedla sem se nazaj na delovno mesto, iz misli ga nikakor nisem mogla pregnati...Upala sem da telefon ne bo zazvonil vendar je bilo žal vse upanje zaman...Zazvonil je telefon in v strahu sem se oglasila ter na drugi strani zaslišala sestrin glas, ki mi je povedal...ATA NI VEČ...Na obraz so mi privrele solze, ki jih nisem mogla ustaviti....ZAKAJ????

K sreči mi je uspelo oditi prej iz službe, sodelavec me je peljal na klinični center saj sama nisem bila sposobna vožnje...Obraz mi je okamenel, nisem mogla dojeti, da ga res ni več....Da se mikoli ne bom več pogovarjala z njim, da mi nikoli več ne bo pripovedoval o starih dobrih časih....

Tudi sedaj po letu dni se še vedno spašujem ZAKAJ???In še vedno ne verjamem da mojega ata ni več...

sem že nazaj ;)

hehe!

sam neki na hitr napišem, da mi mine čas. sedim v službi, nobene stranke in takšen dolgčas.... Folk nima denarja, da bi kupoval tak drage čevle, pol pa pridejo une bice v trgovino pa sam zijala pasejo, pa šimfajo kake grde čevle mamo, pa kk so dragi. pol pa že vse prešlata, laufam pol ure, pa ji strežem ko nora in me na koncu grdo pogleda in reče, da bo še mal premisla. pa da bi jo kr vžgala.

matr sem jezna......je pa le mal pomagal tole......

 grem zdej. je smena prišla. hehe

¤dragocen¤

Pomislite, v nagradni igri ste dobili posebno nagrado, vsako jutro vam na račun nakažejo 86.400 €, vendar obstajajo določena pravila: 

1. denar, ki ga ne porabiš, vzame banka nazaj

2. denarja ne smeš polagati na katerikoli drug račun

3. banka lahko prekine to igro in denar vzame nazaj

                                           KAJ NAREDIŠ?

a) boš kupil/a vse kar si zaželiš

b) boš sebi kupil/a kar si želiš in tudi prijateljem, ki jih imaš rad/a

c)  kupiš stvari in jih podariš nekomu, ki jih potrebuje

d) porabil/a boš vsak cent, in gledal/a samo nase

                           TA IGRA JE PRAVZAPRAV TVOJE ŽIVLJENJE!!!

Vsak od nas ima, to posebno nagrado, vendar se tega NE zaveda, vsak ima na voljo 86.400 sekund časa v svojem življenju za ta dan in zvečer ko gremo spat, se nam je čas ki je ostal izbriše za vedno!!!

                              Kaj pa ti vsak dan počneš s svojimi 86.400 sekundami?

                                         Mar niso vredne več od iste vsote denarja?

   ¤Uživaj čas svojega življenja, saj čas beži hitreje, kot bi toliko zaslužila v 1 dnevu, vedi, da se lahko tvoje življenje konča brez vsakega opozorila, tvoj čas se izteče, denar ostaja¤

pogrešam ga...

ADIDAS RULES

Ej Divice moje...Danes popoldne smo se dobili v Ljubljani in 5 punc, med njuimi tud jst smo spoznale našega osebnega trenerja, ki ns bo prihodnja dva meseca "mučil"...hecam se. Ful je blo super in vsi so bli čist prjazni in sladki, tko da morm povedat še enkrat, da sm čist presrečna da sm v tejle akciji...Dobile smo ful fletne kompletke od ADIDASA...k je čist hud, če mene kdo kej vpraša...punce so ful simpatične, tko da mislm da nm bo kr uspel...Jutr zvečer mamo pa že akcijo in nm bojo en test nrdil, do kje brez problema dihamo...Kdaj nm začne kisika zmanjkvat(upam da ne bom izdihnla...).Vm poročam, kako je šlo...Pa še jedilnike dobimo...Čist hudo

Pridne bodte še naprej pa se beremo...pa pa

cmokca vsem

Tek postaja veselje!!!

Priznam, da sem sredo popoldan nestrpno čakala.

Kot šolarka, ki čaka na prvi dan šole. In sreda je prišla... in z njo sestanek z divicami in organizatorji akcije TEK JE VESELJE.

Priznam tudi to, da me je bilo malo strah. Strah, da mi bodo postavili vrsto nedosegljivih ciljev in strogih pravil. Naj povem kako je bilo.

Ob vstopu v pisarno Futurističnega marketinga me je čakalo obilo nasmejanih obrazov. Štirih neučakanih deklet, ki so doživele isto srečo kot jaz ter organizatorji akcije.

Najprej so mi v roke stisnili prepolno vrečo športnih dodatkov, kasneje predstavili program. Da, ne bo lahko. Vendar sramu in strahu ob moji ne preveč dobri formi ni več. Saj nam je nasmejan trener ponovil: pridni bomo, a vse bo usklajeno z vašimi željami in sposobnostmi.

Skratka... zakaj sem se sploh prijavila?

Zato, ker imam v družbi svojih prijateljev vrsto športnikov, ki se nenehno pripravljajo na to ali uno tekmovanje. Razlagajo kako so sproščeni, zadovoljni s svojim telesom, itd.

Tudi jaz sem želela imeti podobno zanimanje za nekaj takega. Ko imaš poleg številnih obveznosti hobi, ki te osrečuje in je hkrati dobra naložba v lastno zdravje.

Kar na živce so mi šli, ko so nestrpno razlagali o novih športnih copatih ali na novo osvojenem maratonu. 

Kot strastna bralka vseh možnih trač in babjih revij, sem sploh v zadnjem času brala o vsem kar bi morala kot mlado dekle početi, da bi bila v formi itd.

 Vsak pove kaj moram, nihče mi ne pove pa kako.

Zdaj sem dobila najboljše možnosti. Nekoga, ki mi bo svetoval. Nekoga, ki bo vse te novosti doživljal z mano. Ja, vesela sem, ker imam tudi sama končno svoj mini klub, kjer me podpirajo!

Predvsem sem se pa na to akcijo prijavila zato, ker sem želela narediti nekaj zase. In vsako dekle ve kako je, če po cele dneve delaš, itd. Ob koncu dneva se ti še zdaleč ne da razmišljati kam boš  šel tečt, koliko bi sploh moral preteči in... nešteto vprašanj. 

Vesela sem, da se je Diva odločila za tovrstno akcijo.

Na tv neprestanoma poslušam kako slovenci premalo skrbimo za svoje zdravje. In vsak ima nešteto pametnih nasvetov. Diva je ena izmed redkih, ki ti te ukrepe pomaga tudi doseči.

No, saj vem, šele na začetku smo.

Jaz pa po stanovanju veselo poskakujem v super sexy hlačah in majčki, ki sem jo od Adidasa prejela.

Ponosna, da bom ob naslednjem vprašanju:

- kako pa ti skrbiš za svoje telo?

 lahko rekla... tečem... z divicami...

Ne vem, če bodo moji rezultati primerni. Vem le, da se bom resnično potrudila. Zase. Za vse prijavljene (upam, da se bo veliko divic pridružilo pri treningih). In zato, da morda vsi skupaj začnemo razmišljati v smer, da športna aktivnost ni le za super športnike.

Ampak tudi za nas, ki bi rade enostavno fajn zgledale in prenašale višek energije v nekaj pametnega...

Dejmo začeti razmišljati predvsem tako:

Srečo in dobro počutje ni težko doseči. Ni pomembno, če imaš 50, 60 ali 100 kil. Pomembno je, da se sama s seboj ukvarjaš. Nekaj narediš. Splošno znano je, da šport pomaga pri premagovanju stresa. 

Ne želim biti patetična. Mislim samo, da je skrajni čas, da 'babe' nehamo preživljati čas samo po trgovinah in lepotnih centrih. Najbolje izgledajo dekleta, ki se dobro počutijo v svoji koži! 

5.teden mojega "night life"

hja... ravno ql se ni začel... se mi pa še obeta... vsaj za 2 dni je že gotovo. in če mi uspe še pridt  do lj... pa verjetno vse preostale dni.

ninelle sej vem zakaj si tko misliš... ker pač spim s tistimi ki so mi všeč in pri tem se ne oziram na splošno veljavna pravila. sebe še preveč spoštujem in si zato privoščim tiste užitke k si jih želim. pa ne misli da sm zarad tega "lahka". velik več ljudi bi blo lahk na mojem spisku ampak nihče me ne bo prisilu v to da bi spala z njim. taki so le določeni izbranci. dvomim da bi si zdj iskala še koga. ti mi več kot zadostujejo.

sej sem mela ta vikend mal problemov s tem k je velik starejši od mene. pa nism bla jaz čist nič kriva temveč ena druga njegova pupa k je postala preveč ljubosumna na naju. in je začela delat scene. mislm a ni čist njegova stvar kolko pa katere ženske ima? ona ne dojame da je z nami sam zaradi samega golega sexa. k ma še vedno rad svojo bivšo ženo ne glede na to da ga je ženska tud njega večkrat prevarala. pa ji je bil vse pripravljen odpustit. ampak če noče noče. tko je pa zdj z nami. vsaj nek

zakaj ne pustim tega s katerim uradno hodim? hja dobro uprašanje in bo še boljši odgovor. lahk bi rekla da zaradi koristi. dovolj me razvaja, vozi me okol, vsem me kaže k svojo ideal punco... kaj hočm več... in sej jst tud zanj vem da me vara. tko da to sploh ne gane. on sicer misli da js ne vem ampak moja "obveščevalna" ma malček boljše veze k njegova. in zame on ne ve. in tudi če bi mi nima kaj očitat. pač sva par ki je skup sam zaradi obojestranskih koristi. in moram reč da greva odlično skup...

 naslednji blog bo na vrsti v ponedeljek... ko bo teden že mimo

a gre kdo z mano na kavo?

danes bi sla res rada na kavo. mi je popolnoma vseeno s kom samo da grem ven iz te hise na zrak na soncek. ok saj sm peljala psa pa mojga najljubsega macka zraven na sprehod. pa na balkonu sm eno instant kavo spila... ampak magicna moc kofetkanja s kolegi je pa zame neustavljiva! in danes ko si tako zelo zelim kave ni nikjer nikogar. dobro, saj se zavedam da je torek dopoldan, da so vsi na faxu alpa v sluzbi... sam js bi rada kavico pa klepet pa soncek pa pa pa... poklicala sem ze vse mozne zive duse k jih poznam v tem rangu ampak to ne mors vrjet. pomojem se je ves svet obrnil proti meni in proti kavi... ne vem, mislim da bom sla kr lepo pod tus in se odpravla na kavo. bom ze koga srecala

čez drn in strn...

No, skoraj tako. Malo po pločniku, precej več pa po bližnjih potkah med njivami in travniki. Sem nekje prebrala, da je mehkejša podlaga bolj prijazna do sklepov. Se mi zdi, da je res tako. So pa zato teniske in trenerka dobili svojo porcijo narave. V obliki blata in jutranje rose

Za prvič bo kar dobro. Približno 20 minut teka z nekaj vmesnimi minutami hitre hoje. Moram priznati, da se počutim zelo dobro. Čeprav sem si, preden sem se spravila iz postelje (uf, to je naaaajtežje), želela, da bi mogoče raje prespala še te pol ure in se mi zdi, da imam očke še čisto zaspane. Ampak občutek je pa dober. Polna energije sem zaradi teh 20 minut teka. Aja, pa kupila sem si tisto zeleno epruvetko z gelom proti celulitu. Sem si rekla, da ne bom čakala na srečo, da me izberejo v nagradni igri.

Zdaj moram samo vztrajati in nadaljevati. Jutri bom počivala in bom naredila nekaj vaj za TNZ (trebuh, noge in zadnjico, seveda). V četrtek pa spet čez drn in strn... 

BULANA

TEK JE VESELJE

Ja tko je divice moje...Notr sm, v tok hudi akciji in sama sem zdele tok vesela...Sicer ne vem zakaj, ker tole zdele pomen in odrekanje in trdo delo, sama pa rada dobr jem, pa rada zabušavam, pa rada nč ne nrdim...Tko da resnično upam, da mi bole pomagal mal spremenit moj način in prehrenjevanja in gibanja in da bom končno dvignla svojo rit in neki nrdila...Ja sej bom mogla a ne?

Ful sm vesela, pa držte pesti, da ne bom omagala že po petih minutah

Pa pa

Ne bom ...

Sovraštvo sovražim! Nestrpna sem do nestrpnih!

To sta dve dejstvi. V zadnjem času me pa najbolj boli, da so ljudje brezbrižni in da svet NI FER! Mogoče bi kdo pomislil, da sem pri svojih 26-ih letih že dojela, da obstaja na svetu tudi nefer, ampak mene to vedno znova popolnoma vrže. Samo zato, ker je človek preveč ozkogleden in ker ne spoštuje dela sočloveka, se lahko ta "sočlovek" samo sprijazni z dejstvom, da je nekaj nemogoče. Pa čeprav ni!

"Svet ni fer," sem poslušala od vseh v zadnjem času, "sprijazni se, je že skrajni čas, sicer boš prekleto razočarana ..."

NE, NE BOM!!!

1. NE BOM sprejela "dejstva", da se dobro ne vrne vedno z dobrim! To se mi zdi absurdno in skregano z vsemi zakoni narave, da o božjih zakonih niti ne govorim!

2. NE BOM sprejela "dejstva", da obstaja zlo, s tem bi zanikala samo sebe in boga!

3. NE BOM se prilagodila in goljufala samo zato, "ker to počnejo vsi"!!! Najlaže je bit ovca.

4. NIKOLI NE BOM strpna do nestrpnih, ker bi jim s tem dala možnost, da svojo nestrpnost prenesejo name. In ja, obstaja razlika med nami; jaz s svojim mišljenjem ne škodim nikomur, ne ranim, ne obtožujem, ne posplošujem, predvsem pa za svoje težave ne krivim "drugačnih".

RAJE SEM V ŽIVLJENJU 100X RAZOČARANA, KOT PA DA BI VERJELA V SLABO ZATO, DA 1X NE BI BILA!

NA SONČNI STANI JE LEPŠE!

Svet JE fer! Samo včasih je ta fer mal zakamufliran. Potrpežljivost je božja mast. In tudi moj čas bo prišel, ali kot je rekel nek znanec: "Enkrat boste pa vi čudni!"

Vaja con dios!

no pa dajmo...

Tako. Danes sem se odločila. Pravzaprav že včeraj. Pa že nekajkrat pred tem. Ampak jutri pa res začnem. Pa ne s pisanjem tega bloga. To je samo stranski produkt moje odločitve. Ker upam, da mi bo tudi to pomagalo, da bom bolj - predvsem bolj dolgo - vztrajala pri izvajanju. Česa? Odločila sem se, da bom začela redno teči.

Hm, že celo večnost se spravljam k teku. Lani sem celo že začela. Najprej na morju, kjer je pač jutro tako prevroče za spanje, pa odlično za malo miganja. In potem še enkrat jeseni. Zdržala sem celo dva tedna. In tekla dva do tri krat na teden. Celo uživala sem pri tem. Ampak me je minilo tako hitro, kot me je prijelo. Čez noč.  

Tokrat se za tek odločam že lep čas, razlogov pa je več. Prvi, da bi se rada spet spravila v kondicijo, drugi, da bi se rada boljše počutila, tretji, da bi boljše izgledala. In ta zadnji je seveda povezan s težo. No, saj moja teža je pravzaprav kar ok. Samo malo nepravilno je razporejena po mojem telesu. Problematični deli? Hm, med pasom in koleni, bi se reklo.

Dieta "5 obrokov na dan", kot jaz temu pravim, se sicer očitno po treh mesecih le počasi pozna. Ne morem verjeti, kako pomembna je pravilna prehrana pri vzdrževanju telesne teže. In dobrega počutja. Ampak brez dodatnega gibanja ne bo manjše ritke in lepših bedrc. Poletje pa bo vsak čas tu. Saj ne, da mi je nerodno obleči kopalke. Ampak rada bi se še boljše počutila v svoji koži.

Tako. Jutri zjutraj bom vstala uro prej, kot običajno (kar sploh ni zgodaj), obula si bom teniske (in se pred tem seveda primerno oblekla), potem pa nabirat kilometre.

Toliko za prvič. Držim pesti. Zase in za vse, ki ste se odločile (odločili) storiti isto. Pogum.

Virtual life, real money...and lots of it!!!

Anshe Chung ni resnična, je le avatar oz. internetni lik Ailin Graef, učiteljice kitajskega porekla, ki živi v Frankfurtu v Nemčiji in v internetni igrici, ki posnema realni svet, imenovani Second Life, uporablja podobo in ime Anshe Chung. Ustanovitelj Second Life-a je podjetje Linden Lab iz San Francisca v ZDA. Premoženje Anshe se pravzaprav meri v Linden dolarjih, ki so uradno plačilno sredstvo znotraj Second Life-a. Mogoče jih je pretvoriti v realne ameriške dolarje po tečaju 1:300 in ker samo njeno premoženje v Linden dolarjih znaša nekaj milijonov, zaradi katerih se je je prijel vzdevek Rockefeller Second Life-a.

Zgodba o njenem bogastvu se začne z mizrnim začetnim vložkom 9,95 ameriških dolarjev, ki so se v obdobju dveh let in pol, odkar Anshe „živi“ znotraj Second Life-a, spremenili v več kot milijon ameriških zelencev. Tistih tapravih! Anshe/Ailin je začela z nakupi manjiših virtualnih nepremičnin, ki jih je nato razdelila na več delov. Te posamezne dele je dogradila, jih tematsko arhitekturno uredila in oddala v najem ali jih prodala. Njeno delovanje se je od takrat razširilo, do te mere, da je skupaj s možem Guntramom Graefom ustanovila podjetje Anshe Chung Studios, ki se nahaja v Wuhanu na Kitajskem in zaposluje 50 ljudi. Ocena njenega premoženja pa ne obsega realnega premoženja, ki ga ima v tem podjetju. Prav tako ne obsega premoženja, ki ga pridobiva v drugih podobnih internetnih 3D svetovih, kot so IMVU, There in Entropia Universe.

Anshe je tako postala prva internetna oseba, ki je dosegla vrednost premoženja, večjo od milijona dolarjev, izključno na podlagi dohodkov v virtualnem svetu. Noro a? Anshe seveda ni edina, ki je realno obogatela v virtualnem svetu, poleg nje je še stalno naraščajoče število avatarjev(oz. Njihovih lastnikov), ki zelo dobro služijo s prodajo virtualnih oblačil, igric ali animacij poljubljanja in objemanja znotraj Second Life-a. In pri vsem tem se postavlja poglavitno vprašanje, kako je mogoče, da so Anshe in ostali avatarji, pri prodaji svojih virtualnih dobrin tako zelo uspešni? Vendarle gre za stvari, ki niso materialne in od katerih edina korist je, da jih vidiš na ekranu svojega računalnika. Ali ni čudno, da so ljudje pripravljeni plačevati za to, da imajo njihovi avatarji kje spati, kaj obleči in da se lahko objemajo ter igrajo igrice z drugimi avatarji, ko pa je vse to le skupek pikic na monitorju? In za ta skupek pikic morajo nekateri prekleto težko garati v resničnem življenju! Ali bi vi plačevali za takšne stvari?

Bolj kot razmišljam in spremljam te stvari, bolj se mi vse skupaj zdi bizarno. Saj je po eni strani dobro, da se odpirajo nove poslovne priložnosti in da se formirajo tudi take internetne skupnosti, pa vendar se sprašujem, če to vodi v čas, ko bomo večino svojega življenja preživeli virtualno, realno bomo še samo spali, jedli in iztrebljali...

 Viri:

http://www.businessweek.com/magazine/content/06_18/b3982001.htm?chan=search,

http://www.anshechung.com/include/press/press_release251106.html

http://www.businessweek.com/the_thread/techbeat/archives/2006/11/second_lifes_fi.html?chan=search

Prvega je dan za odločitve

Ponavadi delamo dobre sklepe in mislimo na kaj lepega z novim letom, novim mesecem, novim tednom... Seveda pa nam prvi april daje to možnost, da rečeš, da si se pač malo hecal in je bil prvi april. Tako si pustiš ena vrata odprta in lahko smukneš skozi, ko se ti zazdi, da je le malo preveč zate...

No, seveda tega ne bom naredila. Raje sem si rekla sama sebi, tako da nihče ne ve. In seveda ne mislim teha tukaj napisati - ker potem sem pač povedala, a ne?