Pošlji prijateljuNazajDomov

nedelja, 30. avgust 2015

Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

torek, 23. avgust 2011

Kako je moja vas postala predmestje



Živim 10km iz ljubljane in to mi je bilo vedno všeč. Bližina mesta je kul, če hočeš ven, srečat ljudi, videt nove stvari, poskusit nove okuse, posedat ob Ljubljanici, itd.. Hkrati je pa fino, če si izven mestne vročine, hrupa, blizu travnikov in mest, kjer se lahko otreseš večine ljudi. To, da stopim iz hiše in me ne zgazi stampedo folka, ki nekam hiti. To, da hodim bosa, nosim trenirko/razpadajoče superge/umazano majico/raztrgan šal s podgano za vratom. Da ne gledam zafnanih punc in žensk, ki vejo, da so najlepše na svetu in to v neudobnih čevljih in svečanih toaletah sredi dneva s petimi kilami mejkapa na obrazu in 16kg preveč melanina v koži. To, da lahko rijem s kolesom še kje drugje kot samo po asfaltu. In da lahko ležim na vrtu v kratkih hlačah z zavihano majico in pojem. In skačem po poletnem dežju bosa brez dežnika. To je kul.

Živim pa tudi zraven osnovne šole. In moja vas, ki že dolgo ni več "kmečka", se je spremenila v predmestje.

Najprej so se začeli pojavljati stanovanjski kompleksi. In sicer taki kockasti in super moderni, ki bi še v Ljubljani izstopali, na vas pa SPLJOH ne sodijo. KDO PUSTI, DA SE TO GRADI??! Kakršenkoli stil na kateremkoli kraju. Kot da bi postavila alpsko hišičo sredi barja in sredozemsko bajto v hrib. Čeprav so te moderne kocke še tok hujše. Potem sta zrasli dve novi ulici hiš za nami. In zdaj moram vedno zapirat okno, če grem pod tuš ali pa na wc. Potem so dodajali prizidek šoli. To je trajalo. In kadarkoli sem šla ven, so mi sledili pogledi delavcev 40+. Enkrat sem se obrnila in so se za mano vozili 10 km/h.... (para iz glave..)

Potem so prizidek zaključili!! Zato so se začeli ubadati z balonom. Z vesoljskim balonom za čez igrišče, ki na vas RES ne paše. Za ta balon so uničili nogometno in odbojkarsko igrišče, posekali nevemkok stara velika drevesa, ki so dajala vsaj nekaj sence in preprečevala vetru orkane (pač-barje je ravno in veter baš boli kurac, če ni nečesa, da bi ga ustavl). Uničili so stezo za tek in mesto za metanje krogle (ki se sicer je uporabljalo 1x na 5 let). In uničili so najlepše in najbolj zanesljivo nahajališče spomladanskih podlesnih vetrnic. Mojih lepih belih rožic.. Pa tako lepe so bile.. Pa bezeg je rael in cvetel in napolnil prostor s svojimi lepimi nežnimi socvetji.. In je vedno tako lepo dišal, če si šel bolj blizu mimo.. Za balonom je zrasel cel kompleks stanovanj. Tam je bil včasih travnik.. No, balon... Zabavno je, ko se človek popoldne odpravlja zadremat za pol urce, ko se V NJEGOVO SOBO SLIŠI MJNOŽICO LJUDI, KI KRIČI, KER BO NEK TEPEC ZABRISAL ŽOGO V DRUGEGA TEPCA! In potem pelješ psa ven in slišiš dobesedno, kako se žoga odbije od tal. Aja, takrat so uničili še travnik direktno pred našo hišo in iz njega naredili parkplac brez asfalta. Vse je prašno, ker se prah skos dviguje, da o gneči spljoh ne govorim. Najbolj zabavno je, ko se ti nek mesec ljudje zberejo in ti dan za dnem zapakiravajo in zasičijo CELOTNO ulico in parkirišče pred tabo. In hrup!!! In nenehni stampedo ljudi in pločevine!! Argh!! Potem te še zaparkirajo.. Kar na pločnik pred tvojim dvoriščem. Pa na pločnik (ČEZ CEL PLOČNIK), kjre se ta razširi zaradi avtobusne postaje. In ta folk ne pusti cifre, ker bi mogoče ti moral na faks ali v službo. Ali pa, če se kaj zgodi, na urgenco. a da ste si prste odrezali? Aha, lejte, jaz samo tukaj malo parkiram, sej pridem zadnji ven in se delam neumnega, ko grdo gledaš. Meni se nikamor ne mudi, če pa ti tukaj živiš že 20 let pa to ni moj problem. Pa pogledaš ostale avtomobile, ki so parkirano tako, kot da bi sami invalidi hodili na to šolo. In ogromno nekih đipov, ker predmestja so znana po neprevoznih kolovozih. In pot do osnovne šole za enega starša preveč dolga, da bi se pripeljal s kolesom, če živi kar 2km stran??!

No, balon je bil postavljen, travnik razrit v parkirišče in množica ljudi skače pred tabo in te zaparkirava. Juhej, vsaj gradnje so se nehale!! (In tekme iz odbojke vsaj MALO razdredičile). Ko začnejo podirati najstarejši del šole... In graditi novega. (In naresti novo ulico do šole. Zdaj tam stoji nova hiša.) No, po celem letu je tudi ta del šole dokončno zgrajen. Odprtje, lepa šola, mir. MIR!! Ko se spomni, da bi lastnik travnika poleg parkirišča le tega še malo razril in si začne postavljati hišo...

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!

In potem delavci ob sedmih zjutraj v soboto vrtajo, prekladajo, pojejo, kurijo ogenjček, zabijajo, brusijo, ... Tudi, ko se moram jaz učit, mami za službo preposlušavat posnetke, brat se tudi ukvarjat z glasbo.. Brrrr, grrr, čonf, čonf, drrrrrr, pfffffffffffffffffffffff...!!!!

Po svoje se zahvaljujem Bogu, da živim ravno 10km stran od mesta, da se lahko v Ljubljano spomladi in poleti vozim s kolesom. Ker te avtobusi so za znoret!! Sem celo zimo prešvicana čakala na to, kdaj bo prišel. Pa potem enega kar ni, drugemu ne piše ta prava št. linije in potem ti kar čakaj zunaj, sej nimaš nč bl pametnega za počet... Tko da ja, po svoje je 10km ravno taka krajša turica, da se malce razmigaš, hkrati pa si v mestu skoraj istočasno kot avtobus. Hehe.

Ampak po drugi strani bi se pa preselila nekam v žbunje, kjer bi stopila na vrt, brez stampeda pred bajto, brez nenehne avtomobilske gužve, brez prahu, brez odbojkarskih tekem, brez delavcev in njihovega hrupa, brez novih bajt.. S travniki, živalicami in podlesnimi vetrnicami..





objavil(-a): Avalon ob 23:00 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 22. avgust 2011

Ne začet ampak živet



Ženske smo tako... Iščem besedo, ki bi našla pravi opis. Tako premalo se cenimo in premalo smo ponosne na sebe. Čisto prehitro se zadovoljimo z najosnovnejšim, medtem ko si zaslužimo veliko več. Moški niso takšni. Bolje znajo pobožati svoj ego, znajo najti samozavest na vsaj enem področju njihovega življenja in biti tako prekleto ponosni nase. Rabimo jih, da se tega naučimo. Najboljše knjige o tem, kako naj bomo samozavesti in najboljše nasvete o tem, kako ljubiti sebe, imajo moški.

Kot ženska, ki ima celulit, ki ima špehec po nogah in riti, se sekiram in se gnjavim vsak dan. Prav vsak dan sem tako nesrečna in obsedena s tem kako sem nesposobna zgubit vsaj kakšen kilogram.

In diete - you name it - I did it! Trenirala sem celo z osebno trenerko! Delala sem celo poletje, da sem si jo lahko privoščila! Pisala dnevnike hujšanja... Imam bolezen, da se imam tako premalo rada, da je to kar hudo. Mislim, imam obdobja laufanja. Ko tečem po mestu kot gazela, pojem pol jabolke zjutraj, pol zvečer in vmes ubogo solatico, potem sem imela drastične 21-dnevne poste, ko sem si sokove stiskala iz sadja in zelenjave. Sem shujšala ampak BUM vse sem dobila nazaj pa še kaj za povrhu Smile Klasična zgodba boste rekle ali pa - "Oh, to sem tudi jaz."

Huuuh, shujšala sem iz takšnega samozaničevanja... Ko me je fant s katerim sva bila dolgo skupaj zamenjal za manekenko se mi je strgalo Smile Mislim, česa takšnega pa še ne. In me tudi tista suha postava ni naredila srečno. Vsega sem se vedno lotila iz napačnih razlogov. Kolikokrat sem mislila, da me ljudje nimajo radi, ker sem debela. Ironija je, da je moj ITM normalen! NIKOLI ga nisem presegla ampak bila sem tako vzgojena. Ne razumite me narobe, ničesar ne krivim mamo.... Moja mama, okrogla, majna ženska, ki rada peče pecivo, in je tako topla oseba, se že celo živeljenje muči s kilogrami. Uspe ji shujšati pa se spet zredi in potem spet shujša in se spet zredi... Vseskozi je stalno obremenjena s tem, kako je debela in celo življenje živi v tem. Nevede in nehote je to prenesla na mene in opažam da tudi brata. Stalno me obremenjuje in me dela žalostno in nesamozavestno. Ko si zaželim sladkarije mi reče da ne smem, da se naj pazim, ko smo na obisku me pred ostalimi opominja naj ne jem ali naj jem manj... Tako me je sram. Mislim, sem ji že povedala kako me to mori ampak ona ne bo mogla iz svoje kože. Kot da bi bila neka res najstnica, totalno pretežka in nesposobna kontroliranja. Obe sva obsedene s temi kilogrami, s tem hujšanjem, prehrano... Nisem še nikoli v življenju pojedla čokolade z užitkom, ne da bi se počutila kot da si jo popolnoma ne zaslužim, ker sem taka zavaljena pujsa.

Jooj kolikokrat sem začela, v denarnici imam PET kartic od različnih fitnesov! Smile Js sem čist bolna Very Happy Pa tisti JUTRI - never ending story Smile In tisto: samo ta košček čokolade/peciva še, pa tole pa tole.. al pa ne, danes se še nažrem, jutri pa zares. In potem se nažiram še jutri in pojutrišnem Smile PA KO TOOOLIKOO vem o zdravi prehrani in gibanju da PEČE GLAVA! Mislim, kar je tak faking težko je edino moja glava!

Zdaj pa sem si rekla: Kejtrin, ti si stara dosti, še malo pa se bom dvignala iz domačega gnezda, diploma ni tak daleč, služba pa tudi upam da ne. Na splošno sem vesela oseba in od danes naprej ne grem več na nobeno dieto! Zaključila sem z vsem sranjem! Zakaj pa ne bi jaz končala to bitko, ki jo bijeva skupaj z mamo? Zakaj pa ne bi v tem življenju, ki mi je dano, mela najraje sebe? Zakaj ne bi začela verjet ko mi rečejo, da sem lepa? Mislim, zakaj? Bi me to naredlo vzvišeno, bi me to naredlo presamozavestno in prepolno sebe - prasico? Zakaj ne bi bila preprosto srečna? Rada jem zelo zdravo hrano in uživam v njej, rada se gibam in želim si biti srečnejša s sabo. Hočem se spremeniti in "rešiti", hočem se imeti rada in želim se počutiti udobno v tej edini koži in telesu, ki sta mi dana v tem življenju.

BOLI ME PATKA ZA HUJŠANJE ŽENSKE! Hočem met zdravo telo in duha. Da bom končno mirna in srečna. Zakaj bi hujšala in bila zafrustrirana do kraja in zakaj bi sploh hujšala iz čisto napačnih razlogov? Pa ko me bolijo kolena ko čutijo tistih pet kil viška in ko VEM kak je super tečt in ko imam rada šport.

In da bom končno pojedla tut košček čokolade z UŽITKOM Smile

Vas obveščem o vsem kar bo stalo na poti moje PREOBRAZBE v TO KAR tako želim - v SREČO in ljubezen so SEBE. Le ta ni v nobeni dieti, še manj v tortici in čokoladi ampak v meni in v vsaki od nas.... Nehajmo že vseskozi začenjat in začnimo živet in dat telesu hrano, ki jo rabi in to preprosto zato, ker se imamo rade Smile

Pozdrav vsem, ki so se prepoznale Smile





objavil(-a): Kejtrin ob 19:30 komentarjev (3) ogledov: 0




ponedeljek, 22. avgust 2011

Body modification in moji začetki



Vse skupaj se je začelo pred približno petimi leti, ko sem bila tudi jaz še "popolnoma normalna". V prvem letniku srednje šole sem nekega dne odkorakala do zlatarne in si kar s pištolico dala narediti prvi uhan v hrustancu (navadne uhane imam že od 2 leta starosti). Odkrito povedano si takrat sploh nisem predstavljala, kako velik in pomeben del mojega življenja bodo postale modifikacije telesa. Ob koncu šolskega leta sem mamo uspela prepričati, da mi je plačala piercing v popku. Ko je prišel dan D, me je bilo grozno strah in bilo mi je slabo. En sam majhen pik, in ljubezen se je začela.

Vsako leto sem jih želela več. Postalo je tako hudo, da sem si za nov piercing plačala na vsake tri mesece. Začela sem se učiti o njigovih originalnih imenih, postopkih, vrstah ter dobah celjenja.

Temu je sledilo obdobje tatujev in temu ear stretching.

Odločena, da bom nekega dne odprla svoj piercing studio, dandanes sodelujem na mnogih mednarodnih forumih, ter o delu razpravljam z znanimi imeni na področju piercinga ter spremljevalne industrije.

S piercingom se ukvarjam tudi v praksi. Trenutno razen jezika in genitalij prebadam vse, delam pa tudi dermalne piercinge in skindiverje.

Moji trenutni piercingi:

1x 10mm lobe,

1x 8mm lobe,

conch

antitragus

tragus

industrial

helix

septum

jezik

Moji tatuji: zvezdica na boku, glasbeno srce na lopatici, rože s trnjem (nedokončan) na celem zgornjem delu roke

Slike mojega dela:

[url=http://www.shrani.si/?1o/Bc/3du9YCm8/1/canon-001.jpg][img]http://www.shrani.si/t/1o/Bc/3du9YCm8/1/canon-001.jpg[/img][/url]

[url=http://www.shrani.si/?1z/113/3n5Dc5LC/1/canon-005.jpg][img]http://www.shrani.si/t/1z/113/3n5Dc5LC/1/canon-005.jpg[/img][/url]

[url=http://www.shrani.si/?1U/U4/k3bzBty/2/dsc00956.jpg][img]http://www.shrani.si/t/1U/U4/k3bzBty/2/dsc00956.jpg[/img][/url]

[url=http://www.shrani.si/?1d/gM/of5H1fI/sam0013.jpg][img]http://www.shrani.si/t/1d/gM/of5H1fI/sam0013.jpg[/img][/url]





objavil(-a): Inaya ob 15:42 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 17. avgust 2011

"Lej ga Lojza!"





Všeč mi je zelo veliko igralcev in igralk. V ene se preprosto zaljubiš. So pa tudi taki, ki mi niso všeč. Kevin me spominja na nekoga, ki ga poznam in zato mi ni všeč. Če vidim film z njim, dam drugam.

Včasih začnem film gledati na sredini. Igrala sta Gary Oldman in Christian Slater. Oba sta mi fajn igralca. Kdo je igral glavno vlogo na začetku nisem ugotovila, ker je bil zapornik. Naslov filma je Murder in the First. Vloga Henry Younga je bila pisana na kožo Kevina…

Nikoli ga še nisem videla tako hudičevo dobro igrat…





objavil(-a): mačka7 ob 20:38 komentarjev (4) ogledov: 0




sreda, 17. avgust 2011

Man in Black



Pride en čist hud Mercedes, ta najdražji. Ne me vprašati kateri, ker tega ne vem. Nikoli nisem bila fan.

Tip, ki pride ven z avta, je v nulo spedenan. Nikoli še nisem videla tako zrihtanega deca. Res s stilom. Stil gangsterski, ampak ne Italjanski, v črnem, seveda. Ni nosil nobenih ketnic za vratom. Zraven je imel enga hudga modela iz Afrike. Totalno cute varianta. Ravno prave polti. Pa še en dec je bil zraven v belem, ki ni bil fejst. Dva od treh je že optimum.

Prihod je bil tako pompozen, da so ljudje na cesti vlekli ven mobitele, da ga fotkajo. Zgleda je tip poznan, sam meni ne.

Sodelavec je rekel, da je glazbenik, ker pozna velik slavnih.

Slišala ravno en hud komad od Tupaca in mi je zlezel čist pod kožo. Zato je slikca njegova.





objavil(-a): mačka7 ob 19:11 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 16. avgust 2011

LOST GENERATION





V Veliki Britaniji se pride do lastne hiše, če imaš otroke. Nekatere punce so to izkoristile in začele so rojevati pri polnoletnosti ali prej, s prvim, ki je bil za stvar. Moški so itak vedno za. To, da so zanosile in rodile, je bil njihov problem. Dobile so svojo hišo, dosegle so cilj. Niso bile šolane. Niti niso bile pripravljene biti mame samohranilke.

Otroci niso dobili ljubezni ne od mame in ne od očeta, ki ga nikoli niso poznali. Odrasli so v problematične teenagerje izgubljene generacije. Odrasli so na ulici. Njihovi idoli so prekupčevalci z drogami in roparji. Status jim veliko pomeni. Zanj so pripravljeni storiti vse. Do ugleda in denarja ne mislijo težko garati iz dneva v dan. Nimajo pravih smernic in vrednot. Prepuščeni so sami sebi. Ob večerih te mulec lahko na cesti zaštiha, če se tako odloči, brez razloga.

London velja za sanjsko mesto, če ga poznate od blizu, ni sanjsko niti malo.





objavil(-a): mačka7 ob 15:21 komentarjev (2) ogledov: 0




torek, 16. avgust 2011

Staring out the window



Zadnje čase strmim skozi okono v pričakovanju nečesa. Kar spozabim se, ne odzivam se na svet okoli sebe, samo čakam in gledam. Čakam srečo, čakam življenje, čakam njega...

Kar se tiče uresničitev sanj na področju izobrazbe in kariere, se iz dneva v dan približujem svojemu cilju Smile Pot se še ne bo zaključila, bo še polna vzponov in padcev, vendar sem dobila zagon za nadaljevanje. Vem, da mi lahko uspe in mi tudi bo!

Ljubezensko področje je pa še vedno katasrofa! Ne premakne se niti za milimeter! Ampak bo tudi tukaj kaj kmalu zapihal veter. Saj bo, ane??? :/ Še vedno milim samo nanj, čeprav se zdi da je najina zgodba zaključena. In ko sprejmem odločitev iti dalje (vendar v sebi še kar kričim in hrepenim po njem) mi piše. Po eni strani vlaga toliko truda v naju po drugi strani pa njegov EGO, ki je večji kot celo ozemlje Evrope uničuje vse. Vem, da me ima rad in jaz njega, vendar je toliko drame, da vse noči prejočem. Seveda sem se začela obračati za drugim, vendar prvič: je on moj sodelavec, drugič: še vedno čakam na njega. Zakaj še čakam, zato ker še vedno verjamem.

Še vedno bom stermela skozi okno. Še vedno bom čakala na nekaj boljšega, novega in seveda na njega Smile

To bo blog mojega življena! Če se ti zdi zanimiv, komentiraj, če pa nisva istih misli se ne ubadaj z menoj in me pozabi!

LP,

Baby B



objavil(-a): BabyB ob 00:41 komentarjev (2) ogledov: 0




ponedeljek, 15. avgust 2011

izpadanje las



žiujo!Smile

Stara sem 15 let in sem opazila da mi ful odpadajo lasje. Že dva meseca ni nič bolje (uporabljam fitoval šampon, kapsule, tonik)..zato sem se odločila da grem h dermatologu.. pregled mam naslednji mesec..pa bi vseeno rada vprašala če je katera imela podobne težave? drugače sem imela zmeraj lepe goste lase..zdaj pa se mi zdi da kar zginjajo..S ščitnico nimam nobenih težav, kar se tiče prehrane pa tudi vse štima. Sem skratka že čisto obupala,help me! Sad



objavil(-a): niki098 ob 20:28 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 14. avgust 2011

Kje je čas,ki celi rane?



Kje je čas,ki celi rane?

Spomnim se, ko mi je sestrična rekla še v najstniških letih, ne dovoli si, da bi potočila solze zaradi fanta. In moj odgovor takrt je bil: jaz pa že ne, NIKOLI! Jaz, ki sem tako nedotakljiva, ki me nič ne prizadane, vedno nasmejana, optimistična. Ja, tako izgledam, a v meni je povsem drugače.Kje je ta punčka, ki je ni nič ganilo,nič prizadelo? Vzel si jo ti,prisvojil si si jo.

Minilo je že toliko časa, ja tri leta, pa še vedno čas ne zaceli rane. Zakaj? Po treh letih sem mislila, da si pozabljen, da je vse uredu. Spoznala sem mnogo ljudi, mnogo kavalirjev, a v vseh sem videla tebe. Zaspala sem z mislimi nate. Zopet sva se začela družit, vsaka tvoja beseda, tvoj klic mi je dajal upanje, sestavljal koščke srca v enega, mislila sem, da nama bo tokrat ratalo. Začela bova znova... Zgodba se je ponovila, zopet isto...Kam si zopet odtaval?Zakaj mi spet to delaš? Si kdaj pomislil, kako me prizadaneš s svojimi dejanji, kolikokrat si mi že zlomil srce? Pomisliš kdaj name, na moje občutke? S kom si zdaj? Z njo, mojo prijateljico, ki je imela toliko za povedat čez tebe?

Zopet sem na začetku, solze se ne posušijo. Čas, ki celi rane je name pozabil. Kje je tpunčka, ki jo ni nič ganilo,ki je zatrjevala, da nikoli ne bo spustila solze. ŽELIM JO NAZAJ!

Pravijo, da če napišeš čustva ti je lažje, morda bom še en večer, ko sem sama,le lažje zaspalaSmile





objavil(-a): saras972 ob 00:17 komentarjev (2) ogledov: 0




četrtek, 11. avgust 2011

Kadilci raus!





Mislim, da se vsi smrtniki z roza pljuči strinjamo, da je bog ponovno ustvaril svet, ko se je zakonsko prepovedalo kajenje v zaprtih prostorih. Žal mi je, da se zato kadilci počutijo diskriminirane, ni mi pa žal, da s kajenjem ne morejo škodovati meni. Z veliko mero hvaležnosti (in hudomušnosti Smile) grem pozimi mimo kakšnega lokalčka, pred katerim se na -20 stiskata dva kadilca in zadovoljujeta svoje nikotinske potrebe.

Iskreno povem, da se mi kadilci gabijo, ker smrdijo (od znotraj in od zunaj) in se mi hkrati smilijo, ker ne znajo najti užitkov v nesmrtonosnih razvadah. Ja, kajenje je škodljivo blablabla... Kar me moti je to, da je kajenje postalo normalen pojav in da kadilci predvidevajo, da če njih ne moti smrad in škodljivost cigaret, da tudi ostalih ne. Bullshit! Vsak normalno vzgojen človek, ki kadi, bi MORAL ljudi poleg sebe vprašati "Vas moti, če prižgem enega?", ne pa da se družba usede in tipson tebiničmeninič potegne svoje West Blue in vleče in puha kao "stran od drugih", brez da bi pomislil, da mogoče njegov užitek nekomu drugemu ne da dihat. Da ne bi o tem, da se med enournim kofetkanjem pokadi 5 ali več čikov. Moti me tudi, da se moramo "rozapljučniki" včasih celo podrejati "černobilcem". Primer: v naši hiši se ne kadi (četudi imamo kadilca doma). Pridejo obiski in "gospa" vpraša, če imamo pepelnik. Moja mama pa seveda iz vljudnosti nikoli ne bi zavrnila gostove želje in potem lahko mirne duše celo noč luftamo dnevno sobo.To pa zato, ker je mama vzgajana po starokopitnem vzorcu, da je vsak gost vreden kraljevskega gostoljubja. Jaz tudi spoštujem goste, ampak če ogrožaš moje zdravje in smradiš mojo hišo, marš napolje!

Srčno upam, da bom doživela čas, ko bodo zakonsko prepovedali kajenje v javnem življenju (tudi na prostem), tako da se bo lahko kadilo samo doma, v zasebnih prostorih. Demokracija in človekove pravice gor al dol - čiki smrdijo in pika!

P. S. Blog posvečam vsem gostom, ki "predišavijo" moj Glade Sense & Spray. Sad





objavil(-a): shopacholic ob 17:32 komentarjev (7) ogledov: 0




torek, 09. avgust 2011

Chez Che



Kako jih lahko krasi Che Guevara in so tako bedni?

Che je bil vendar eden najboljših.

Polovica se nas je zastrupila z večerjo v Cantante gostilni v Mariboru. Jebena paella z morskimi sadeži me je fentala.

Že dva dni pijem ruski čaj, jem holandski prepečenec in se zažigam z ogljem. WC je moj best friend.





objavil(-a): mačka7 ob 00:19 komentarjev (1) ogledov: 0




ponedeljek, 01. avgust 2011

PAZI RIBA...





Kaj se zgodi, ko greš v morje? Ponavadi je blizu kakšna ribica, ker si stopil v njen biotop.

Ona je vegetarjanka. Že več kot deset let ne je mesa. Ko zagleda 5 cm ribico poleg nje, začne tuliti:«Kva ta riba kle dela, reč ji naj gre že enx stran!«

Umiram od smeha. Očitno ima fish fobijo.





objavil(-a): mačka7 ob 23:59 komentarjev (2) ogledov: 0




četrtek, 28. julij 2011

UJETNICA SLAVE





Super dokumentarec o Merlyn sem gledala. Brala sem tudi knjigo o njej. Postala mi je všeč. Ni všeč vsem…

Če bi ji dovolili biti bolj ona, bi bila še večja. To, da so jo dali vedno v vloge žensk, ki so bile samo lepe in neumne, brez teže, ji je naredilo veliko škode. V resnIci sploh ni bila taka.

Skreirali so jo popolnoma v detajle cel njen styling s frizuro, zobe in barvo las v obvezno platinasto. Preveč je igrala v vlogah. Imitirala je Betty Grable, katere fanica je bila. Želela je postati slavna in na začetku kariere, po prvih uspehih je bila srečna.

Potem je postala tako velika, da jo je slava uničila. Bila je ujetnica slave. Being famous sucks!

O tem, da je sex simbol se je norčevala, ker je bila v resnici daleč od tega.

Neverjetno je to, da je bila za film Breakfast at Tiffany's izbrana za glavno igralko. Če bi popolnoma odložila Merlyn Monroe, bi Holly Golightly lahko zaigrala.





objavil(-a): mačka7 ob 00:01 komentarjev (4) ogledov: 0




sreda, 27. julij 2011

Iti ali ostati, to je vprašanje....



Se je to moralo zgoditi? Zakaj se je moralo zgoditi meni? moram res vedno vse zafrkniti? ko bi v saj poparavit znala to situacijo.. Ko bi vsaj zavrtla čas nazaj, ko bi vsaj imela še eno priložnost, ko bi vsaj, ko bi vsaj.... Na druge se ne moreš zanašat, vse moreš narediti sam, sam si na svetu, zanjti se moreš tako kot znaš in veš in nič drugače. Točno tko in pika. Konkurenca je huda in vsak zahteva od tebe da daš 200%, da si najbolši, da vse nardiš, da si korak pred konkurenco. Skratka potrudit se moreš in dat vse od sebe. To kar dajem to kar delam ni nč, bol se morem potrudit, še bol ker to zahtevajo od mene in to si želim. Želim si več in več in več. Ampak kaj ko na neki točki obupam, zakaj se ne potrudim do konca. In ko se zaštartam in ko sem tako blizu cilja in ko mi tako dobro gre in sem že skoraj na svojem vrhuncu, nekje zaštekam in padem nazaj v globino iz katee je težko prilezti ven in rabiš najbolšo obutev, dobre plezalske sposobnosti,nekaj talenta, veliko truda optimizma ter volje. Č e pa tega ni lahko plezaš in plezaš in si še vedno tam kjer si v globini v katero si pa del in se boš pobral samo če imaš močno voljo do življenja in ga veseliš. Voljo imam, zakopana je nekje, vendar je še nisem našla in nevem kje jo naj iščem. Narobe!!Vem kje jo naj iščem in vem kje jo najdem. Zakopana je globoko v meni , vendar bo naporno delo odkopavanja. Mogoče bi rabla malo pomoči, ampak vsaka pomoč ki bi mi bila namenjena bi bila zahrbtna in škodoželjna. Zato jo bom sama izruvala z vsemi rekviziti, ki mi bodo na voljo. Potrudla se bom, da uspem, potrudla se bom da popravim stvari, sa baje nikoli ni prepozno. In vem da danes sem slabe volje, vendar jutri bo že bolje. Grem naprej, pokončno. Mogoče zahtevam da se bo vse uredilo v enem dnevu in preveč pričakujem, ker se ne bo. Vse potrebuje svoj čas in tudi jaz ga potrebujem, ne smem čakati predolgo nočem da je prepozno. Našla sem optimizem, nekaj v meni me je prešinilo. Ujela ga bom in nočem ga več izpustiti iz rok, ne bo mi pobegnil. Ni še konec.....





objavil(-a): barbara007 ob 21:36 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 23. julij 2011

Singlfotr



Tud za moj jokav blog je prišel čas...





objavil(-a): megafotr ob 00:25 komentarjev (7) ogledov: 0




sreda, 20. julij 2011

ko se razblinijo sanje...





...kot milni mehurček, in se začne podirati hišica iz kart. Ena za drugo...

Ko sem se pred 4 leti vpisala na biotehniško gimnazijo nisem vedela, da me bo laboratorij tako pritegnil. Tja sem šal zato, da bi lažje prišla na veterino. Potem pa so se začeli dnevi, ko je bila polovica predmetov mikrobiologija,biotehnoligija in lab. vaje...začneli so se dnevi, ko smo ure in ure preživeli v laboratoriju, kuhali gojišča,šteli kolonije, precepljali, opazovali GFP in na informativnih dnevih žareli, ko smo govorili o tem. Nikoli si nisem mislila, da se bom tako počutila, ko bom iz šolske omarice vzela laboratorijsko haljo in rokavice. Ko sem vstopila v laboratorij, se je zame začel drug svet, svet kjer sem lahko pozabila na vse skrbi, na ves svet okoli sebe. Ogromno prostega časa smo s sošolci preživeli v laboratoriju. Če ne drugega smo kuhali gojišča za mlajše letnike...ko sva letos s prijateljico 40 ur preživeli v lab. zaradi pisanje projektne naloge nobene ni bilo težko do 5h ostati v šoli in delati. To je v 4 letih postala moja droga...

Ko smo se februarja vpisovali na fax sem sicer želela iti na laboratorisjko biomedicino , ampak sem vedela, da bo število točk previsoko. Takrat sem vpisala biotehnologijo in 2. želje niti nisem hotela izpolniti! Ker si poleg biomedicine in bth ne želim početi ničesar drugega. Na koncu seem po prepričevanju mami vseeno dopisala še biologijo. Nikoli niti v sekundi nisem pomislila, da na bth ne bi bila sprejeta...

Potem, ko sem končno dočakala rezultate od mature, sem doživela prvi šok. Ni bilo sicer svetovne katastrofe, ampak rezultati so bili vseeno slabši, kot sme pričakovala. Vendar sem vseeno imela 81 točk za na fax, do sedaj je bila omejitev max 79, v povprečju pa 77. Torej sem si rekla, da za vpis ni skrbi.

Dokler me včeraj zvečer ne kliče frend "a si sprejtaaaaa" "kaj a so že omejitve?" JA! Sledil je šok...82...fak...fak! 82?! Kje hudiča ste dobili 82??? To je 5 točk več od povprečja?!!!

Zdaj gre samo še navzdol...samo še slabše je...vsaka misel na to ideja je nož direktno v srce crying Najraje bi se zakopala nekam in umrla v kotu, sama, pozabljena od sveta. Počutim se grozno...obupno...razočarana,nad sabo, nad vsem....

Seveda obstaja plan B, ampak to pomeni dodatno goro učenja in diferencialcev...in kup sprememb, ki jih sovražim...in trenutno bi res raje umrla...

Vem da bo minilo, vem, da na koncu se bo vse dobro izteklo ... ampak trenutno se ne počutim tako...in še nekaj časa se ne bom...





objavil(-a): Roncolino ob 13:06 komentarjev (2) ogledov: 0




torek, 19. julij 2011

HOLIDAYS...





Zadnji nakup pred dopustom. Kupim samo, ker nujno rabim.

Dam vem Mercator piko in transakcija zavrnjena. Plačam z gotovino. Hočem nočem. Račun znaša 47 evrov. Da te kap… Pod nujno je bila tudi krema. Imajo samo Niveo in Niveo. Jok brate odpade. V lekarni kupim Eucerin. Stane 17 evrov. V prospektu doma vidim, da so kreme v DM-u po polovičnih cenah v primerjavi z Eucerin kremo. Vedno me nategnejo!

Začnem pakirati. Koliko majic za 1 teden? 7 + 2 za plažo. Na koncu jih imam 10. Ziher je ziher. Brisače od nikoder. Celo večnost traja, da jo vidim pred sabo. Omara je nabito polna. 75% stvari nikoli ne nosim. Koliko enega Gelda? Za nič. Ne čist za nič, da dela gužvo.

Lani sem panično iskala kopalke. Zanalašč sem jih dala drugam kot vedno, da jih ne bi spet iskala. Minilo je toliko časa, da sploh vem ne, kje so. Kje zaboga so? Čist panika že… Kopalke so danes celo premoženje. Vse so skup v eni vrečki zložene. Prikaže se mi Marija, ko jih zagledam… Aleluja! Do naslednjega leta si napišem v mobi plonk cegelc… Kopalke so v hladilniku. Prisežem.





objavil(-a): mačka7 ob 22:55 komentarjev (1) ogledov: 0




petek, 15. julij 2011

Vremenu primerno počutje....



Danes pa nimam nobenega citata za vas, samo vremenu primerno počutje. Zelo močno valovanje in nihanje Smile Morala bi skakati do neba saj sem z odlično oceno zaključila šolsko leto, no če odštejem da sem prenesla samo en izpit naprej Laughing Končno so se mi začele počitnice, poletje je.... Ah, jaz pa samo mislim na eno osebo. Vendar je ta oseba zasedena...

Še vedno sanjam njega, želim si samo njega.... Ampak jaz še vedno upam, sanjam, hočem, moram... Saj vem kaj si mislite, malo naivno bitje, ni več upanja ni ni. Ne, ne dam se tako zlahka Smile Vem, no vem mogoče ni prava beseda zato bom uporabila verjamem, da se bo še vse dobro zaključilo Very Happy

But I have a secret, and I have to tell it Very Happy Na skrivaj mi je simpatičen kolega iz službe. No to je bilo že od trenutka ko sem začela delati tam NO GO, ker se takšne romance nikoli dobro ne zaključijo in vem kakšno srečo imam Sad ampak se mi kar nariše nasmeh na obrazu ko ga vidim Embarassed

Potrebno bo poiskati kakšen kotiček za kratek oddih med vikendom. Imate kakšen predlog? Moram si vzeti kakšen dan oddiha in se malo nastavljati sončku, počofotati v morju in zaživeti na kakšnem žuru Smile

Prav smešno kako nimam nobenega navdiha za pisanje, hahahaha prav potrebna sem oddiha Smile

To bo blog mojega življena! Če se ti zdi zanimiv, komentiraj, če pa nisva istih misli se ne ubadaj z menoj in me pozabi!

LP,

Baby B





objavil(-a): BabyB ob 14:20 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 13. julij 2011

Skok



Razprem svoje roke kot ptica razpre svoja krila.Padam,padam proti dnu.Vrtim kaseto življenja nazaj v spomine predno moje telo začuti bolečino.Celo življenje že padam,samo padam.Lebdim v zraku in se prepuščam valovom vetra.Zbogom življenje,zbogom bolečina.Ob zadnji bolečini prestopim na drugo stran.Kot vlak,ki se nikoli ne ustavi in pelje neznano kam.Nebo več tvojega obraza,zavedno tvoj angel varuh.Padam,še vedno padam.Moje roke so v zraku,otrpnem in začutim bolečino.Poslovim se z zaprtimi očmi.Zbogom svet.Odprem oči v novo jutro,spet sanje.Postavim se nazaj na svoje noge.
Dobrodošlo jutro,spet še en dan,ki bi ga najraje preživela z zaprtimi očmi in mu dovolila,da zbeži mimo.




objavil(-a): Sabina. ob 23:21 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 13. julij 2011

Luly goes blond



So mi rekle, naj napišem kakšen blog. Pa ni bilo inspiracije. Na suho, punce, res ne gre, saj to ja veste? Obrvi

Potem pa se je zgodila ena sreda, ki je bila kot nalašč za to, da ustrelim kakšnega kozla. Pahor je očitno na dopustu in na tem področju res zeva dolgčas.

Luly je bila vedno temno rjava. And she liked it. Potem pa je ugotovila, da njeno farbo testirajo na zajcih in si je rekla: TO PA NE! In šla v lov na "okolju prijazno" štriho. Izbira je bila jako slaba in primorana je bila kupiti črno. Pustimo malenkost, da je kasneje ugotovila, da je TUDI TA testirana na želvah, ampak bilo je prepozno. In obsojena je bila na črnolasko. Z leti je postajala čedalje bolj podobna pošasti iz Kroga in sklenila je, da je tega dovolj!

Imela sem še nekaj bonov za DM-a, ki jih je bilo itak treba zagont. Za neumnosti, kakopak. In odločila sem se, da bom to poletje pa končno uresničila 10-letno napoved in se malo posvetlila. Za 6 odtenkov, je obljubil Sajos. PROFESIONALNA nega, samo za vas! Razz

Saj bi šla k moji profesionalki, pa me je hotela, zavoljo uresničitve želj, najprej pobrit do ušes! Surprised A ne, Luly pa ne da svoje grive kar tako! Bom že sama, še vedno je blo prfekt! Razz Sploh pa sem si ubodla Sajos, halo! Uspeh je bil zagotovljen že s tem, ko sem na blagajni odtipkala pin kodo!

Komaj sem čakala, da pridem domov! Very Happy Home alone scene so kot nalašč za tovrstne podvige. Skakavček Najprej sem zmešala eno, pa potem še drugo..., po nasvetu stare kolegice iz te branže, sem šla vmes še na pir, ker bojda barva tko boljše prime. Mr. Green

No, saj še dobro da sem šla. Ker mi gre malo na smeh, drugače bi mi šlo pa na jok. Končni rezultat prvotnega stanja (pol metra črnih las) je naslednji:

1cm belih las; izgled: pleša
2cm zlatih las; izgled: podrlajsasta
40 cm črnih las; izgled: kot da sem šotorila v Černobilu
konice: drekaste

No, moja avantura še ni končana. Tele konice grem zdele še mal ostrižt, pol grem pa oporoko napisat, ker čez eno uro pride dec domov.





objavil(-a): Talulah ob 20:11 komentarjev (9) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani