Pošlji prijateljuNazajDomov

torek, 02. september 2014

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

sreda, 01. december 2010

Zakaj včasih ne maram sonca?




Prvi sneg nas je obiskal v preteklih dneh... Tokrat sem se ga res prav iskreno razveselila. Kar padal je in padal. Pri nas ga je zapadlo kakih 20 cm, pa potem čez 2 dni spet. Neizmerno sem uživala, ko sem gledala skozi okno in snežna odeja je bila zmeraj debelejša. Ta zasnežena pokajina v meni zdbudi tako lepe občutke, prav otroško veselje in toplino, ko gledam. Obožujem zasnežene poti in ceste po katerih se v normalnih pogojih pelej mnogo avtomobilov. Ko pa zapade sneg, oziroma ko pada pa ena samam milina in mir. Prav pomirjajoč pogled. Obžujem tudi pogled na zasnežena drevesa, ki nosijo breme prvega snega...kar malce "zrola" se mi, ko vidim ta drevesa, s snegom obložena, do zadnje vejice. To mi je tako lepo, da ne znam opisat.
Mi gre pa neizmerno na živce, ko na tako čudovito naravno sceno čez kak dan posije sonce, ali pa še hujše, začne padat dež. No, da se ne bomo narobe razumeli...obožujem tudi soncein toploto, vendar ko nastopi zima tega ne maram. Vsaj ne takrat, ko narava da v pokušnjo prvi sneg, prvo snežno idilo. To me tako živcira! Zakaj? Ker se sneg začne topiti, lezt na kup in odpadat z dreves. Na koncu je en drek vse skupaj od lepote. Ker to vse pokvari. To lepo zasneženo, neokrnejno naravo. Dež in sonce, pustita jo pri miru vsaj malo, čisto malo, da se lahko nadejamo te lepote do onemoglosti vsaj enkrat!





objavil(-a): zelenalimona ob 18:26 komentarjev (1) ogledov: 21




nedelja, 28. november 2010

december and stuff



živjoo! sm nova med vami..zlo rada pišem in že neki cajta berem vaše bloge, pa sm se zej tut jest odločla, da kaj tut z vami delim Smile)

jeej, dans smo dobili drugo pošiljko snega...uživam! zdej, zdej bojo pržgal lučke po mestih, pa kuhančki, sneg in seveda tut mraz spada tu zravn.. Smile mi gre pa svako leto bolj na živce to, da grem sama skoz ta romatičn del leta..no ne dobesedno, saj mam veliko znancev, prijateljev in nenazadnje tut sorodnikov, s kermi preživimo velik skupih trenutkov..nooo..mislna sm na nekoga, ki bi me grel v teh mrzlih dneh, me objemau, ko bi se sprehajala po snegu in si ogledvala lučke in me carkljal ob dolgih večerih.. jaa, prav to mi majnka vsako leto.. nism še 20 in vem, da mam še veeelik časa..ampak še nikol nism šla v novo leto s fantom, nikol ni blo nekoga ob men v DECEMBRU..ja..zlo romantična dušca sm..in se mi zdi, da vsako leto bolj izgublja čar ta romantičnost..





objavil(-a): zelenalimona ob 19:39 komentarjev (3) ogledov: 24




ponedeljek, 22. november 2010

Pika the Cat





Z mačko se majhne punčke ne ujemajo najboljše. Mačke imajo v družbi otrok res jeklene živce. Včasih reve letijo okoli vratu kot šal ali pašmina. Včasih se zgodi čudež:" Mami, mami, veš zdaj sva pa že prijateljici!" Mami:"Kaj se je zgodilo?" Ona:" Veš, ko se pihnila vanjo, me je pihnila nazaj!"



objavil(-a): mačka7 ob 23:56 komentarjev (0) ogledov: 24




ponedeljek, 22. november 2010

Pogrešam ga





Ne razumem ljudi kot je on.Enostavno ne razumem tega da me mora nekdo tako po domače rečeno odje*** ne da bi mi povedal vzroka.Bil mi je res nekaj dobrega,nekaj kar sem rabila in dolgo iskala.Pa ni bil eden tistih tipov ki bejbo podrejo po treh dneh poznanja.Pri nama je bilo drugače...vse kar je bilo je bilo samo nežno dotikanje in objemanje.In ogoromno pogovora.Povedala sva si čist vse,kar naju je zanimalo.Če bi imel dan 25 ur bi ga zlahka preživela z njim..brez problema.Še danes vidim in čutim najni prvi poljub.On je sedel jaz pa sem imela glavo v njegovem naročju.Pokril naju je z odejo čez glavo in se mi z obrazom približal.Bila sva milimeter narazen.Srce mi je tako razbijalo da sem morala zapreti oči ker drugače bi me razneslo od vsega.Nakar me je poljubil.Končno...Srce pa mi je še naprej nenormalno razbijalo in bila sem srečna tisti trenutek.Potem pa sva se vsak dan poljubljala in še tesneje objemala.On je bil prvo ko sem zjutraj vstala in zadnje kar sem pomislila pred spanjem.In že navsezgodaj mi je poslal sms za dobro jutro ali pa me poklical.Isto je bilo zvečer.Pa tudi če sem šla ravno od njega in prišla domov me je že poklical da ne more spati in mi rekel da se je mel noro lepo z mano.Občudovala sem ga.Bila sem nora nanj...dajal mi je en fini občutek ob katerem sem bila res srečna.Bila sem resnično tisto kar sem v resnici.Še svoji mami in očetu je govoril o meni.Peljal me je svoje prijatelje in me pred vsemi objemal in poljubljal,z mano je plesal in se smejal.
Vem da ga je še vedno mučila bivša in jo še mel rad,vendar me to ni motilo,ker me ni zapostavljal.
Naenkrat pa puf...kak je prišlo tako je odšlo.Sva bila v nedeljo skupaj in mi je že takrat izgledal malce čuden ampak sem mislila da ima svoj dan in ga pustila pr miru.Naslednji dan pa me ni poklical pa jaz njega ne ker sem trmila.V torek pa sem mu vseeno poslala sms vendar ga je ignoroiral..vse do petka.V petek sva se videla vendar nč spregovorila.Ker pa sem bila malce okajena sem ga ko je že šel poklicala če gre z mano na cigareto in je privolil.Rekel mi je da je bivša vzrok da se mi ni javil.Vendar jaz vem da ni.Kar dolgo sva bila skupaj ampak videla sem da je odsoten.Za dejanje se mi je sicer opravičil a to ni to.IN tako je še danes.Ignorira me kot da me ni.Kot da nebi imela nič.Včeraj sva se zopet videla in nič.Danes sem mu poslala sms da ga pogrešam vendar mi ni odpisal in mi tudi verjetno nebo.Vse kar je med nama je to da daje opazke na moj račun in to javno,ker mi sploh ni všeč.
Resnično ga pogrešam...pogrešam njegov glas..pogrešam njegove objeme in poljube...pogrešam njegove mehke lase..pogreša najine pogovore in vožnje...pogrešam cigarete z njim...
Res nevem kaj je pravi vzrok in zakaj me tako grdo ignorira....ne razumem ga.Ko bi mi vsaj rekel da naj sp**** in bi šla.Pa še tega mi ne more povedat.Res mi je težko da ga več nimam.Tako zelo ga imam rada in v tem kratkem času sem se hudo navezala nanj...
Resnično resnično si ga želim nazaj...Tags:



objavil(-a): Bjondika ob 09:30 komentarjev (0) ogledov: 8




nedelja, 21. november 2010

Foto delavnica 2.




O sobota, kako dolgo sem te čakala, sobota!

Začeli smo z analizo domače naloge - razlaga kaj bi lahko naredila bolje mi je bila zelo v pomoč, saj se edino tako lahko naučim biti boljša. Žiga mi je dal v roke Nikona - ojej! Od vedno poznam delo samo s Canonom, še nikoli nisem držala, kaj šele fotkala z Nikonom. Sledila je hitra razlaga gumbov, ki so čiiiisto obrnjeni kot pri canonu. Prva misel: "Ok, sej bo šlo". In je šlo, vmes sem seveda VEČKRAT pocukala "šefa" za rokav. Potem pa akcija!

Objektivi so padali, en boljši od drugega. Slike so bile OSTRE, ponavadi naredim ostro vsako 3 fotko, zdaj so bile ostre kar vse, ok skoraj vse - totalna zmaga! In kako hitro so bile izostrene - mr. Nikon I'm impressed!

Imam novo željo po "igrački" - fish eye objektiv! Svet se mi je odprl za 180°, slika se je uvijala, v kader sem ujela celo bajto in to čiiisot od blizu, ne blizu - "lajk" zraven sem bila!!!! hudo k ps in svina! Občasno sem izgubila ravnotežje in ne, to ni bila posledica petkovega žura, ta objektiv ti da čisto drug pogled - ne veš če ne sprobaš. Vrtelo se mi je. Bila sem tako srečna, kot veverica, ko najde lešnike Smile

Fotkale smo kot obsedene. Izkušnja je bila sanjska.





objavil(-a): disco queen ob 23:27 komentarjev (0) ogledov: 26




nedelja, 21. november 2010

Fotodelavnica 2. - I want to do this AGAIN



Končno, končno in končno!

Ura 11 stojim pod Prešernom sredi mesta in čakam na dreamland...

V roke dobim... huh precej velik teleobjektiv! Kok dobr filing ok mal je težak, proti moji opremi. Hmm... ok sej bo, sej bo. Pogledam skozi... in vse je tako blizu... Waaa NOROO!!!In že se zalotim ob misli "Skozi tole bi lahko gledala 24 ur na dan, pa tudi če mi roke odpadejo!" No pa saj ni tako hudo težak, sam začetni občutek je bil malce šokanten.

Zakaj je Prešeren tako, temen na vseh slikah danes in že popravljam svetlobo v plus in končno mi uspe. No skoraj... kje je pa ostrina??! hmm... A! Zaslonka na 2.8! Ojoj, malce jo zaprem in vse dela tako kot mora.

ISO manjši, ISO večji, zaslonka odprta ali bolj zaprta, čas osvetlitve enkrat krajši in drugič daljši... In mi uspeva, nekaj bolj nekaj manj... nekaj po večkratnih poiskusih itd. Kradem motive na tržnici, kok nore barve in ostrina! Lovim peka, ki pripravlja testo in šele doma vidim kok nore fotke so uspele!! Toliko zanimivih kompozicij, barv, idej,... in vsega! I LOVE IT!!! In hodim in fotkam in pogledam pred seboj... Oops! Kje pa so vsi??! Tako sem bila navdušena, da sem odšla na eni točki namesto desno kar naravnost. LOL! Ampak na srečo smo se hitro spet ujeli.

Poslikam še vodnjak: voda teče, voda zamrznjena. O hudo kok nore kapljice! Končno mi je uspelo!

Moje boge roke so že čist zamrznjene ampak se ne dam, čaka me še panning! TO MI DELI! 1,2,3... ups, vse se premika nič ni fokusirano... Prvič, drugič, tretjič... TA-DA! In spelo mi je !!! In še kar fotkam in fotkam, kar ne morem nehat...

Bilo je čist preveč hudo NORO! In komaj čakam NEXT TIME!

...





objavil(-a): D.I.A ob 14:02 komentarjev (6) ogledov: 17




nedelja, 21. november 2010

TAKE #2: WHEN LOVE TAKES OVER





Saj bi rekla, da je ponovno prišla sobota in ura 11, ampak je prava beseda KONČNO... končno je spet prišla sobota in fotofun.

Meeting point: LJ-city, pod pesnikom!

Pogoji so bili seveda ekstremni za vsakega otroka sonca, ampak za tiste iz sladkorja nam je na srečo prizanesel dež.

In potem je prišel Božiček. S polno torbo daril. Rent-a-gift style. V roke sem dobila Ferdijevega mlajšega, obilnejšega in naprednejšega brata – Nikon D7000. iLike. Ful! Ljubezen na prvi dotik, kot pri vsakem Nikonu, ki sem ga imela čast mrcvariti!

In potem se je začela Nikonova poezija. Najprej širokokotni objektiv 18-105. Prešeren, škljoc. Cerkev, škljoc. In nato via tržnica. 2 škljoca s teleobjektivom, brez orožnega lista. Sledil pa je meni osebno najljubši objektiv dneva/ever/trenutno – statični objektiv 35mm. Want! Odkril se je nov svet, tisti, v katerega vstopiš in si ga ogledaš pobliže in v katerem nisi oddaljen, skrit, zunanji opazovalec. Za črtico čez A pa sem poskusila ustvarjati tudi z neko pici mici zadevščino od objektiva, za katerega se je izkazalo, da gre za fisheye objektiv. Prva misel: Ribe res veliko vidijo! Zaenkrat mi še ne gre... za dvakrat bomo pa še videli koliko bo priložnosti za vajo.

Po praktičnem preskusu znanja kombiniranja ISO nastavitev, zaslonke, časa, korekture pa je sledil še panning poskus na avtomobilih. In kaj naj rečem,pri tistih, ki so speljevali je ratalo... pri tistih, ki so drveli mimo pa... not quite. Vztrajnost je lepa čednost, pa take fore!

In po 3h urah, ko so bili v ekstremnih razmerah nekateri že globoko podhlajeni, KONEC. Prehitro mi mineva. Dejansko bi lahko cel dan ustvarjala z včerajšnjo paleto objektivov. I wish the Commander was my bff.

Ampak!!!, call me lucky ali pa gre za gobčnost/moledovanje, the Commander mi je do ponedeljka posodil mojo novo ljubezen – Nikon D7000, s širokokotnim objektivom in najljubšim priveskom statični 35mm – yap, size matters... big time. Ampak žal sta obe bateriji, ki sem ju dobila poleg že brez življenja, tako da je Ferdija doletela čast preskusa novih razsežnosti!

Povzetek: tole je noro!

*

PESEM DNEVA

When love takes over





objavil(-a): Amerie ob 11:12 komentarjev (5) ogledov: 18




četrtek, 18. november 2010

DAMSKA ZGODBA



Eni so zelo touchy people. Jaz se dotikam le tistih, ki so mi dejansko blizu ali pa jim je ime Dejan, ha,ha.

Ko uleti na kavo friendica, ki jo dolgo ne vidiš in sem jo vesela, jo seveda avtomatsko kušnem na lice. Ene preprosto čutiš...

Bila sva zmenjena in bilo je mraz. K sreči sem imela rokavice pri roki in malček kasneje tudi na rokah. Bil je šokiran, da nosim rokavice. Ja, dame jih nosijo...





objavil(-a): mačka7 ob 00:21 komentarjev (0) ogledov: 29




sreda, 17. november 2010

moški



zakaj moški tko radi "poprimejo" za svoje premoženje kadar...no,vedno Smile

grem po mestu-vidim tipe k med hojo nekej popravlajo...

med pogovorom s kakšnim tipom-tud neki popravlja...

sedim v lokalu na pjači-vemo vsi zaka se gre,ne Smile

če jih tko tiščijo te spodnjice al pač karkol že imajo oblečeno,te si pa naj oblečejo one od starga ata,tam je dost prostora.po moje.





objavil(-a): žasminn ob 10:29 komentarjev (8) ogledov: 24




nedelja, 14. november 2010

Utrinek iz Foto delavnice 1.



Dobro jutro sobota, ki sem te komaj pričakovala. Spijem kavico in že letim na prvo učno uro fotografije...

Vstopim v sobico, kjer že sedita Disco Queen in Amerie in takoj pričnemo pogovor o nam najljubši temi... Super punci sta obe!

Ura je 11:00, končno vstopi v sobico težko pričakovani Žiga Intihar in učna ura se začne. Hura!

Hm kako slediti, si pisati ali poslušati? Oboje hkrati pač ne gre, vse je tako zanimivo, da res ne želim, da mi kakšna informacija uide iz pozornosti...

In počasi ugotavljam kaj so še tisti gumbi, ki sem jih nekako po svoje uporabljala, včasih bolj in včasih manj uspešno. Ugotovila, da ni edina rešitev maximalna nastavitev ISO v temnih pogojih. Komaj čakam, da preiskusim nov namig in vidim rezultat. Vedno me je motilo, da sem naredila „vse“ kar se narediti da, da poslikaš temni prostor in da se vidi vsebina, potem pa sedela doma v nedogled in popravljala fotografije z raznimi programi. No sedaj vem kje vse sem se motila Smile In aha! Smile Sedaj vem kako so si zaslonka, ISO in čas dejansko povezana... no vsaj v teoriji, praksa me še čaka v prihajajočem tednu Wink

Nato pa... težko pričakovana tema in že ne pišem več, le poslušam... Zamrzitev objektov v gibanju ali prikaz predmeta v gibanju. Ja to! Končno se bom naučila tisto kar mi že ves čas povzroča čisto vse preglavice...


Težko bo minil ta teden do naslednje učne ure a na srečo me čaka cel kup domače naloge Smile


D.I.A





objavil(-a): D.I.A ob 19:05 komentarjev (2) ogledov: 22




nedelja, 14. november 2010

moj angelček





Bila si upanje zame.

Želela sem te spoznati,

slišati tvoj jok, smeh,...

Želela sem te učiti in deliti

svoja veselja s teboj.

Želela sem deliti s teboj prav vse!

Želela sem ti pokazati svet, ki sem ga videla,

spoznavati nove kraje s teboj.

Želela sem si TEBE!

Bila bi moja zvezdica.

Vedno bi pazila nate.

Nihče te ne bi mogel raniti.

Vendar te je. Kruta USODA te je nam vzela.

Pa sploh te še nismo poznali. Rasla si v trebuščku,

vendar si izgubila borbo.

Bolečina je šele zdaj resnična,

ko se bliža mesec, ko bi se mogla roditi.

Ko sem maja izvedela,

sem živela samo še za 18. december.

Vendar si kmalu zatem izgubila borbo.

Rada te imam sestrica!

RADA TE IMAM KLJUB TEMU, DA TE NISEM POZNALA.

Rest in peace my angel! <3<3





objavil(-a): yanchi ob 18:36 komentarjev (2) ogledov: 27




sobota, 13. november 2010

TAKE #1: meet the COMMANDER



Sobota.

Diva.

11h.

Naspana... približno. Ferdi II redi stedi. Baterije napolnjene. Car še vedno obratuje.

Ready. Set. Shoot. Ampak najprej spoznavanje. Disco Queen. D.I.A. In... the Commander.

In nato vpogled v posrednika med mano in mojim pogledom na svet - spoznavanje fotoaparata, njegovega body-a in gumbov, ki jih Ferdi II premore bore malo. Ključne nastavitve namreč skriva v meniju, dečko je očitno narejen po principu »bistvo je očem skrito«!

Po postopnem učenju je Ferdi II, kot že rečeno, zmagal v manjku gumbov. Njegov sosed pa v glasnosti ostrenja. Vsaj eno titulo imava!

Sledilo je slikanje mize in pokrovčkov objektivov. Navdušeno kazanje ujetih motivov z določeno nastavitvijo the Commanderju in čakanje na njegovo pritrditev, da ti je uspelo. Wuhu! Preskušanje fotkanja v ekstremnih pogojih – s stola ogrete sejne sobe na vetrovnih 10°C. In nato čakanje kdaj bo megafotr uletel z vrhunsko pojedino, kakršne je neštetokrat preslikal, delil hvalospeve in povzročal lušte. A nič. Pa smo nadaljevali vse do domače naloge... In tako so (vsaj meni) prve 4 foto ure minile kot bi škljocnil!

In nauki dneva:

- - Če uporabljaš AUTO nastavitve, si raje omisli kompakta.

- - Vse pod AUTO je polnastavljeno (namig: uporabljaj raje, kar je nad zelenim).

- - S-A-P so ta kulj oznake, ki ne pomenijo »soon« »as« »possible«

o S – nastavljanje ustreznega časa, zaslonka se prilagaja

o A – nastavljanje zaslonke, čas se prilagaja

o P – brez nadzora nad časom in zaslonko

- - Zaslonka (f) – nižji f à bolj odprta zaslonka à hitrejša osvetlitev slike à ozadje je zamegljeno (in obratno)

- - Čas – kratek, za zamrznitev in dolg, za gibanje

- - ISO, 3. ključni element. V primeru, da je zaslonka dosegla minimum, povečaj ISO.

- - ...

Za vse morebitne nepravilnosti se opravičujem, sklicujem se namreč na še vedno nepopisno navdušenje nad dejstvom, da sem one of the lucky 3!

*

PESEM DNEVA

Commander





objavil(-a): Amerie ob 21:34 komentarjev (5) ogledov: 32




sobota, 13. november 2010

Poročanje iz 1. foto delavnice





Današnji dan se je začel čudovito! Pojedla sem nutello s kruhom in se odpravila na Divo. Spoznala sem še ostali dve obsedenki s fotkanjem Amerie in D.I.A.-o in potem je nastopil Žiga. Z odprto glavo sem požirala informacije o času osvetlitve, ISO nastavitvah, zaslonki, belini, pisala zapiske in se koncentrirala, da ne bi slučajno kaj izpustila. Kakšne krace pišem, ko hitim... tršica v osnovni mi sigurno ne bi dala čebelice.Naučila sem se stvari, za katere prej sploh nisem vedela da so npr: bljižnice s tipkami - waw, popravljanje svetolobe s korekturo osvetljave - waw! Tista megla v glavi se je počasi razpuhtela (ali pa vsaj puhti), funkcije na fotoaparatu so kar na 1x povezane - ampak še vedno nekako zapletene. Joj, ni tako lahko kot izgleda. Domače naloge sem se lotila takoj kot sem prišla domov - cimra je pripravljala kosilo in paradižniki so se znašli "in the spot lihgt"!



objavil(-a): disco queen ob 19:13 komentarjev (5) ogledov: 24




sobota, 13. november 2010

Pogrešam jo...





Vse bi dala, samo za to, da bi jo lahko videla za 1 uro.

Da bi se to 1 uro spet skupaj pogovarjali in smejali.

Si pripovedovali neumnosti, ki so bile nama smešne, drugim pa so bile le to - neumnosti.

Da bi ležali zunaj, na brisači, objeti, z ZaLife ob nama (sploh ne maram ZaLife, ona pa).

Da bi mi rekla, da bo vse v redu, dokler sva skupaj...

Vse je bilo v redu, dokler sva bili skupaj...

In potem - konec.

Šla je. Ni me namerno zapustila. Ampak ni imela izbire.

Njeni starši so rekli, da grejo iz Slovenije, ona je mogla z njimi, in konec je bilo.

Osrečuje me le občutek, da je ona zdaj tam srečna.

Četudi brez mene.

Upam, da njeno življenje teče dalje.

Moje ne, odkar nisem več z njo.

Je kot da bi se vse ustavilo, nekakšna praznina v meni.

Vsi mi pravijo, naj najdem drugo prijateljico.

Nočem druge.

Samo njo hočem.

Bila je posebna, drugačna, druge ji do kolen ne sežejo.

Poznam veliko drugih prijetnih in simpatičnih oseb.

Ampak ona? Ona je nenadomestljiva.

Delala me je boljšo osebo.

Zaradi nje sem imela vsak dan razlog za smeh in srečo.

Zdaj živim iz dneva v dan, ampak brez nje se zdi tako nesmiselno.

Hvalabogu za tiste ljudi, ki me kljub temu še zmeraj (skoraj) vsak dan prenašajo, čeprav sem brez nje kot kava brez sladkorja, grenka, skoraj neprebavljiva in 'zanič'.

V., A., T., J. - hvala da ste z mano <3

In največja zahvala gre M., ker me je naredila, to kar sem. In četudi je ni tu, mi še zmeraj polepša vsak dan, s tistim kančkom upanja ki ga še imam v sebi, da jo kmalu spet vidim. M., ljubim te največ možno na svetu in vedno bom tu zate, če me kdaj potrebuješ. Tvoja B.





objavil(-a): MissxxMurder ob 14:45 komentarjev (1) ogledov: 18




petek, 12. november 2010

Vlada razpada!



OK, priznam!

Tale "blog" sem napisala samo zato, da Lizzy zrinem s prestola. Obrvi





objavil(-a): Talulah ob 17:50 komentarjev (4) ogledov: 23




četrtek, 11. november 2010

Kje v resnici je konec in kje začetek ?





Tonight I've fallen and I can't get up,

I need your loving hands to come and pick me up..

And every night I miss you I can just look up

and know the stars are holdin' you, holdin' you holdin' you tonight.

So trenutki sreče in trenutki žalosti.. v vsakem življenju je tako. Pa morda nekateri tega ne opazijo, ker gledajo življenje s slabe plati. Ampak nikoli ni vse lepo in nikoli ni vse slabo. Ker je vsaka stvar za nekaj dobra, mislim da je tudi ta. Čeprav tistega pravega razloga še vedno nisem odkrila, verjamem, da ga bom. Pusti času čas, kajne ?

Ko hodim sama, zvečer.. Se počutim taaakoo svobodno. Takrat se mi res zdi da lahko čutim kako sem srečna. Ampak, vedno mi nekaj manjka. Ne, to ni materialna dobrina ali karkoli, kar bi lahko kupili. Saj veste kaj mislim ne ? Torej..

.. Samo moj prijatelj je. Ampak ima tako posebno mesto v mojem življenju.. In sploh ne vem kaj čutim. Poseben odnos imava en do drugega. Z NOBENIM prijateljem nimam takšnega odnosa in ko se čez teden ne vidiva niti za minuto, mi vedno nekaj manjka. Kot da bi bila brez moči. Kadar je on zraven in mi kdo reče kakšno stvar v hecu, se ne zmenim zanjo.. ko pa ga ni in ko se hecamo, kar naenkrat vzamem vse za res in sem razočarana nad vsemi. Vem kako narobe je to, ampak tako slaba sem brez njega. In zato toliko bolj komaj čakam vikend, da mi vlije nove moči s katerimi se prebijam iz dneva v dan.. sama.

Čeprav pravijo, da se nema vidi, kako zaljubljena in srečna sva skupaj, jaz tega še vedno ne opazim, ali pa.. si ne želim opaziti ker se bojim.. Oziroma še sama ne vem, kaj on misli.. Tako nežen je z mano ampak nikoli nobeden od naju o tem ne spregovori. Morda tudi zato, ker se oba bojiva sprememb. In to je tako zapleteno.. ne vem kaj naj naredim, da ne bom vsega pokvarila..

Imam občutek kot da sem si že nekajkrat uničila življenje, ko sem hotela stvari spraviti na bolje. Ampak odkar ima on tako pomembno vlogo je vse drugače.. Vse naredi tako preprosto, ampak je le prijatelj.. In ne vem, kako se bo končala ta pot. Morda se sploh ne bo .. Kje sploh je konec? In kje se vse začne? Se res vsaka stvar konča? Lahko nekaj traja večno?

I will fight for one last breath..

I will fight till end.

- Če ima katera podobno izkušnjo, idejo, lepo prosim ! Ker res ne vem kaj naj. Sploh pa danes se vsa iz sebe, ker se od sobote nisva videla, pa se bova verjetno jutri (:





objavil(-a): Ivćka . ob 19:09 komentarjev (4) ogledov: 22




četrtek, 11. november 2010

Oh, ta poliklinika...



Danes sm šla na polikliniko v Ljubljani. Najprej se pol ure mučim, kam naj sploh pridem, kr je toliko enih hodnikov z imeni po črkah (A, B, C...) in stopnic, ki se valda nahajajo na 10m po celem glavnem hodniku razen na tistem delu stavbe, kamor moraš... OK, najdem pravi hodnik.

Stopim do medicinske sestre, dam zdravstveno izkaznico in povem, pri kom sm naročena. Reče mi, kje nej počakam. Se vsedem tam, in čakam.

Nasproti mene sedi zoprn mali mulc, okoli 8 let star, ki mami tečnari, kdaj bosta že na vrsti. Delam se, da ga ni, čeprav je to bolj težko, glede na to, kak hrup zganja.

Potem pride do mene sestra od prej in mi reče, da mi je prinesla izkaznico. Pogledam na izkaznico in gor piše da mi je ime Jošt. Ne spomnim se da bi se preimenovala v Jošta, zato rečem sestri, da mi je dala napačno izkaznico. Nič se ne opraviči, samo pograbi tisto in to je to.

Nato zdravnica z okoli 15 min zamude (po tistem, ko sem bila naročena, s tem da sm prišla 20 min pred pregledom tja) pokliče moje ime, grem not. Sva sredi pogovora, kot not vdre medicinska sestra in reče, če je tam pustila kake zdravstvene kartice, ker ji ene 3 manjkajo. Samo upam, da moja ni med njimi, ker sm ravno novo dobila (eno sm zgubila skupaj z izgubljeno denarnico).

Po končanem pregledu, stopim ven, grem do sestre, rečem če lahko dobim nazaj kartico. Po mapah in med listi brska še pol ure, da najde kartico, mi jo vrne, in se mi nesramno nasmehne, v stilu: "No, kaj, a greš že?"

Ah joj, kaj se je zgodilo s to polikliniko...





objavil(-a): MissxxMurder ob 17:28 komentarjev (5) ogledov: 26




sreda, 10. november 2010

Zate, ki..........ne boš nikoli vedel...........



Je toliko stvari, ki si te jih želim vprašat.... in toliko odgovorov si želim vedeti......pa vem........da ne smem niti vprašat, kaj šele, da bi počakala na odgovore.

Zakaj bi si zraven vsega idealnega kar imam doma, želela nekaj in nekoga drugega. In to jaz, ki sem vedno bila vzor morale in načel za vse, ki me zdaj poznajo. Jaz, ki me je življenje že toliko preizkusilo in mi toliko dalo. Sprašujem se, če si sploh lahko dovolim kaj takšnega? Sem se zadnje čase veliko spraševala o tem. Mislim, da gre življenje včasih svojo pot. En del tebe gre po tisti poti, ki si si jo začrtal sam, po eni pa te pelje usoda in splet okoliščin. Od enega samega odločilnega dogodka v moji mladosti, sem se nekje zgubila. Družila sem se z ljudmi, ki so bili še večji "poden" kot jaz, zato ker sem se med njimi jaz lahko počutila normalno in hodila skozi življenje zato, da sem pač nekje preživela. Saj vem, da se to sliši kot kak kliše neke pubertetnice. Pa bi bilo lepo, če bi bilo samo to. Vse cilje in sanje sem pokopala in jih potlačila. In rabila leta, da sem se zavedla - zavedla, da ni bila moja krivda in da to ne sme biti konec, da moram nekje spet začeti in najti nekaj, za kar se bo vse splačalo.... in nato sem načrtno našla pot, nekoga, mir, srečo, zadovoljstvo in nato kar nekaj časa lahko živela s tem...s popolno disciplino nad življenjem mi je uspelo in ponosna sem na to! Ker zmorem in se s tem da živet!

Potem pa se mi je nekega dne življenje za hip ustavilo....in videla sem....videla tisto drugo pot. Težko ti pojasnim, kaj je bilo tisto. No, bila je ta pot, ki se je ustavila tam, ko se ne bi smela... bile so moje uresničene sanje, moj potešen ego in moji doseženi cilji in čisto tam na koncu tudi.... moj ti. In ko me vprašaš "zakaj jaz", je to tisto, kar ti pač ne znam pojasniti...in to je tisto, ko me vprašaš, če sama vem kdo in kaj sem. Še predobro in zato se tudi obtožujem, ker sem res dvolična, če lahko v tem primeru to imenujem dobesedno tako in ker res vem, kaj si želim in česa ne smem. Ne vem, če naj rečem žal ali ne - pa to ni nekaj bežnega in nekaj kar bo pač minilo. Je tisto, kar si ne bi smela dovoliti, ker bi preveč trdo pridelanega izgubila? Vendar pa je občutek ob tem toliko vreden, da bi si lahko, vsaj za trenutek.... In zadala sem si,da bom odkrita in bom povedala, ker mi je vredno. Ker ne bom več hodila skozi življenje in ga čutila pa ga samodispilinirano zadržala vsega v sebi. Zato bom ti povedala, da sem se zaljubila in da upam, da bo to trajalo, ker sem zdaj živa in si dovolim živeti in da si prvi in zadnji, ob katerem sem si to dovolila občutiti tako - brez zadržkov......ampak..........da pa pri vsem tem ne zahtevam nič v zameno, ker vem, da tega ne morem zahtevati od tebe. Želim si le, da veš ti in da si želim vedeti, kaj bi bilo, če bi bilo, ker........ bo to dovolj. Dovolj zame, da lahko spet nekaj časa živim.... z vsemi sanjami, željami in občutki.

Ta, ki .............ti tega nikoli ne bo povedala........................





objavil(-a): aktem ob 09:36 komentarjev (1) ogledov: 22




torek, 09. november 2010

Zakaj???





Tolikokrat. Tolikokrat sem že hotela napisati tale blog.

Pa mi ga ni uspelo. Sedaj pa moram povedati. Ne morem več kričati v sebi.

Zgrožena sem. Razočarana sem. Tako zelo sem prizadeta. Kričala bi, pa kaj ko ne bi nič pomagalo. Mogoče sem pa edina, ki me gane? Ali sem res faking edina?

Kam gremo? Kam??????

Ali sem edina, ki v Sloveniji opažam revščino, ljudi, ki nimajo ničesar. Pa si tega niso zaslužili. Pošteno so delali pol življenja, potem pa zaradi stečaja izgubili službo in jo zaradi starosti ne dobili več nazaj.

Ali se dejansko sploh zavedate, kaj nekaterim pomeni 200eur na mesec?! Na jok mi gre. Mogoče sem pa preprosto preveč občutljiva. Ampak ne. Meni se zdi, da sem človeška. Zato smo vendar LJUDJE!!!! Ker sočustvujemo. Ker na zadeve gledamo tudi s čustvi.

Po drugi strani....pa videvam ljudi v soju luč. Ki nimajo kam s svojim denarjem. Jahte na Pagu, vile izven Lubljane in še in še.....a spet...večinoma pridobljeno na račun drugih. Nepošteno. Kako smo lahko prišli tako daleč. Postajamo prava Rusija. Peščica nesramno bogatih in množina revnih. Na bruhanje mi gre. BRUHANJEEEE!!!

Ja strašno socialna država smo. Yeah right. Zato, ker revni dobivajo socialno pomoč, po njihovi smrti si morajo pa otroci vzeti kredit, da lahko to socialno pomoč vrnejo (pa so ponavadi ravno na podobnem mizernem položaju). Kaka pomoč je to????? A mi lahko nekdo pove???? Zakaj pa naši politiki ne ukinejo kakih svojih bonitet na ta račun? Zakaj pa se ne odpovejo službenim vozilom in zasebnim poletom po nakupih (o tem tudi večina ve). Kako ste lahko taki prasci???

In ne. Nisem prepričana da v tem primeru drži "what goes around, comes around". Kdaj???? Še ko umrejo nesejo v grob s sabo denar. če drugega ne so njihovi otroci preskrbljeni. Kaj pa otroci drugih?

Zakaj je ta Slovenija tako neumna, da podpira to? Zakaj????

Odločena sem, da čez par let odidem. Iz Slovenije. Kamorkoli. Na sever.

Pa si mislite, da je drugje še slabše. Ne pa ni. Procentualno gledano iz vseh zornih kotov je Slovenija (s tem mislim naš politični, gospodarski sistem) fuc** up.

Tako zelo žalostna sem. Kar malo slabo vest imam, ko se spominjam, da sem še par dni nazaj "jamrala" da si že dolgo nisem kupila nobene cunjice. Kdaj smo postali tako materialistični?





objavil(-a): Mirella ob 22:29 komentarjev (9) ogledov: 19




torek, 09. november 2010

Kdor visoko leta..., pade mim!





Lonca namreč.
Imam prijateljico, ki blazno užitno kuha. In to same zdrave stvari! K moji Joži bi še sestra Vandelina lahko prišla v uk. Pa sem šla še jaz. S plonk listkom sem odbrzela direkt do Najboljšega soseda, iskala stvari, za katere sploh nisem vedela, kako izgledajo in polna zanosa prisopihala na blagajno. Tam se mi eno senilno bitje spet, kot po navadi, z vozičkom zabije v rit, ampak vseeno si čez točko 1 potegnem kljukico.

Vikend je bil kuharsko blazno uspešen. V teh dneh ste me verjetno zasledile tudi v Divinih kuharskih temah, kjer sem se šopirila nad lastno nadarjenostjo, prej pa sploh nisem vedela, da jih imamo.

Govejo župo si štejem za krst svoje splošno uspešne kuharske poti. Nadaljujem z orientalskim kus kusom, pa kvinojo s sirom, pohanimi koščki tega in onega, za spremembo tudi polhnimi skledami solat, kitajskega zelja, rdeče pese in kar je še teh blazno zdravih zadev.
Dec je kar debelo gledal. Drugi dan je bil že kar malo ponosen. Potem pa je prišel tretji dan.

Delala sem dimljen tofu. S sirom, pa še pohan. Itak, da nisem vedela, da je pisdarija tok nasitna in sem naredila kar celega. Ni bil preveč fajn. Riž je bil pa itak brez okusa, pol je bilo razkuhanega, pol pa trdega. Pomagale niso niti skrivnosti velikih mojstrov (beri: moja Joži); zalivanje z župo, vinom in žefraniko.

Danes sem hotela popravit vtis in narediti kruhove cmoke, lovsko omako in notri ruknit tist tofu od včeraj. Cmoki so v kropu razpadl na prafaktorje, omako bi lahko narezala, tofu je bil pa še bolj zanič kot včeraj.

Še dobro, da imam v zmrzovalniku še nekaj kruha. Za večerjo bodo namreč sendviči. Si ne upam tud jajc ne več ocvret.
Jutri greva na pico. Tistih loncev, ki mi jih je čez vikend obljubljal, sem mu že povedala, ne rabim več!

Si grem zdaj eno masko ruknit na ksiht. Če že kuhat ne znam, bom pa vsaj lepa!





objavil(-a): Talulah ob 20:17 komentarjev (2) ogledov: 27




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani