Pošlji prijateljuNazajDomov

četrtek, 30. oktober 2014

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

ponedeljek, 13. december 2010

Melanholija



Včasih sanjam bedne sanje o dnevih, ki jih preživljam z dđointi in viskijem, dokler mi ni slabo. Mobilnik nima vklopljenega zvonenja, nič ne jem, kadim cigarete in pijem kavo, ves svet bi najraje raznesla, najraje bi da umrejo vsi, tudi jaz. Konec koncev ima tudi propadanje svoj čar, sprostitev, bedo, temo..in tako se zlahka zapustimo in se izgubimo. Predvsem pa, ali ni potrebno zamenjati nič ali pa poslabšati, ali pa je vse potrebno zamenjati v najhujšem trenutku. Takrat recimo, ko dežuje in čakaš sonce, tega pa ni in ni... ali pa se pokaže samo za kakšen trenutek ali dan. Takrat, ko ti nikogar ne razumeš in nihče ne razume tebe in ti jih tudi nočeš razumeti, to da tebe nihče ne razume pa te sploh ne gane.
Ampak nimam pravice, da bi se zapustila- moram reagirati. In sedaj "Umij si obraz, dvigni glavo pokonci in začni!... zapuščanje in propadanje ni narejeno zate in za življenje."



objavil(-a): Tynah ob 22:50 komentarjev (0) ogledov: 25




petek, 10. december 2010

TAKE #5: GRRR



Tako. Skoraj konec. Grrr. Zadnja delavnica. Bolj pocukranega stila tokrat. Poročna.

Približno tako lahka je poročna fotografija kot kos torte. Vse kar rabiš je... sta... so... 2 DSLR body-a. Če se slučajno eden od njiju odloči it rakom žvižgat, kar menda niti ni tako nepogost pojav. In kdo se bo pol ukvarjal s še bolj panično nevesto?! Nekako 3je objektivi so tudi mus. Če ne drugega oba body-a potrebujeta privesek... en obilnejšega, drug pač ne. Torej – širokokotni, standardni, portretni. Nujno je potrebno imeti bliskavico. Naj bo sonce ali dež... tako nekako kot trivremenski Taft. Rabiš asistenta, ki se bo ukvarjal z detajli in ki detajlom ne bo rezal detajlčkov, ker se zopet noben ne bo želel ukvarjati z drama queen izpadi neveste. Torej asistent naj bo sposoben, ker nihče ne ve česa vse je sposobna jezna nevesta. Ja povdarek je kar večinoma na nevesti, konec koncev je njen dan. Ženina je treba ujeti v momentu, ko izstopa iz avtomobila, ko si s tresočo roko zavezuje kravato... skratka v delovnih položajih. Da mu malo olajšamo dan, prej vse goste opozorimo, da naj bo riž opran, ker ima ženin še fotoshooting in zadnja stvar, ki jo rabi je, da mu žena po medenih tednih ob prejetju slik uniči blišč poročenega življenja s sikanjem zakaj ni imel čistega reklca.

Poročni fotograf je leader. Ta del mi je nadvse povšeči. On/a usmerja dogajanje. Premikanje gostov in mladoporočencev. On odriva tiste mamce, ki se nastavljajo objektivom, ko sta motiv mladoporočenca. On diktira tempo. On/a je pač zajeban/a model/ka v tistih kritičnih trenutkih.

Ammm... čisto preprosto bi rekla. Vse kar potrebuješ je še vzdržljivost v ekstremnih pogojih pri 35°C, ko ostali srkajo šampanjec, ti pa jih moraš pri tem nespodobnem opravilu fotografirati. Ali pa, ko se vsi iz cukra topijo ti pa svojo opremo nastavljaš jokici od neba. Malo tajnega agenta moraš imeti še v sebi in prešnofati bodoče mesto zločina, če ne zaradi drugega pa zato, da ne bi zamudil na poroko, ker ti je veleum od garmina nekje na pol poti suvereno zabrusil »sedaj naredite polkrožni zavoj in zavijte na trajekt«.

Pa še to! V nobenem primeru ne smete fotografije oz. Poročni fotoalbum oddati kasneje kot v mesecu dni! Bridezilla is watching!

*

PESEM DNEVA

Grrr





objavil(-a): Amerie ob 17:04 komentarjev (0) ogledov: 25




torek, 07. december 2010

Od bratranca prjatu



En fajn dan se mi obeta, sem razmišljala na poti do koplnice zjutraj. Do šole se mi danes itak neb o uspelo prguncat, kar sem se odločila že prejšni dan. Mel bomo samo 3 ure..od tega eno v šoli. V "šolo" sem se odpravila z avtom. S sošolko sem bila zmenjena okrog pol 8h za kavo, v lokalu , v katerem nisem bila nikoli poprej. Malo je bil odmaknjen od strogega središča mesta in najbrž je bil to razlog zakaj ne. pa saj tudi danes ne bi, če ne bi bil le-ta v bližini tamkajšnjega podjetja, v katerem smo prvi 2 šolski uri imeli ogled s prfokso fizike. Komaj sva se usedli in jaz sem že kot vedno bulla po lokalu, če je kak poznan kje  Pa pride mim en hud model in ga valda pogledam... takoj se mi je zasvetla žarnca in čisto podzavestno sem ga pozdravla, ko se mi je v pozdravu zamejal tut on. Sm poštekala, da je od bratranca prjatu. Pa ta model je ratau neverejtno hud! Hud k ps!¨na glavi je mel kapo in ful mu je pasala!  pa tiste oke jegove! Sm že mal pozabla ja.  sm pol že začela študirat, če je sploh bil on...nazadnje, kos m ga vidla ni bil tko "zajeban"  O.K. ni važno! Glavno je to, da mi je polepšal dan..cel dan, s tistim širokim nasmehom 
Presenetlo me je to, da se me je sploh spomnu in me pozdravu, glede na to, da smo se vidli ene 2x mogoče vsega skup. Nooo..me je pa takrattok več zafrkaval pa me provuciral.. 1x sm bla z bratrancem na enem fuzbal turnirju, je bil tut ON zraven in smo bli skup cello popoldne + večer ... me je pecal, tko..skoz zajebancijo vedno in me neki matral. Sej nevem, al sm mu bla res nekak všeč, al se je tip sam mal relaxiral, ko me je po domače jebal... skratka, karkoli..mi je prou useen..vsaj dolgčas mi ni blo tistga dne, moj seznam znancev, do frednov se je pa tut povečal takrat za enga božanskookoge tipčka..in ja, dans ga je blo tut zlo priejtno srečat po dolgem času 





objavil(-a): zelenalimona ob 16:56 komentarjev (1) ogledov: 24




torek, 07. december 2010

ko braniš tistega ki te trpinči - 1.DEL



Že nekaj časa sem razmišljala ali bi napisala tale blog. Napisala ga bom v več delih, ker je zgodba precej dolga.

Gre se za mojo življenjsko izkušnjo, ki jo v sebi nosim od 17.7.2009!

Takrat sem ga prvič videla na ulici, bilo je pri tromostovju v Ljubljani. Povabil me je na pijačo. Sedla sva v kavarno pri tromostovju in se zagledala v oči. Bila sem zelo živčna. Rekel mi je da se je vame zaljubil na prvi pogled. Nisem mu verjela. Pogovor je bil vedno bolj zanimiv. In ugotavljala sem, da mi je vedno bolj všeč. Odšla sva do njegovega avta. Odpeljal me je po nekaj zgrešenih ulicah in krogih okoli, do železniške postaje. Objela sva se. Takrat se je vse spremenilo. Postala sem zaljublena. Spraševala sem se ali sem po težki bivši zvezi že sploh zmožna ljubiti? Rekla sem si, da se bom prepustila toku. Čez dva dni sem spet prišla v Ljubljano. Počakala sem ga na klopci ob Ljubljanici, pri stari Pediatrični kliniki. Bila sem ful nestrpna. Spraševala sem se ali me bo poljubil? ...

To so bili zelo vznemirljivi trenutki. Danes ga ljubim, živim pri njem, kar dobro si usklajujeva dnevni ritem in še vedno se pocrklava, kot prvi dan. ''Ljubezen naju gor drži.''

21.7.2009 pa se je vse spremenilo. Njegova sestra me je povabila k sebi domov na kosilo. Tam živi tudi tašča. Prvi pogovor je bil nenavaden. Govorila je o tem, kaj se ji je vse slabega dogajalo v zadnjih letih. Niti z enim vprašanjem se ni zanimala za mene od kje sem, kaj delam... ampak nisem se sekirala, ampak mislila sem si enostavno: očitno nima nikogar da bi se mu potolažila, in da ji moram biti všeč da mi je to zaupala. Ampak danes vem, da sem se hudo uštela. Popoldne ko sva se vrnila s fantom, je vladalo tam čudno vzdušje. Pozdravila sem taščo in svakinjo. Le svakinja je nekam živčno odgovorila nazaj. Šla sem v hišo, da bi odložila svoje stvari. Za mano je prišla svakinja in začela govoriti kr ene stvari, kaj je treba narediti, kaj se je zgodilo v sosednji vasi, kako je tisto in ono težko. Vmes sem jo prekinila, ker me je klicala mama. Nato me je vprašala, po mojem končanem telefoniranju, od kje se je moja mama poročila k nam, a iz sosednje vasi, kjer jaz živim? Vprašanje je bilo nenavadno, ampak potrudila sem se da bi nanj odgovorila. Pa sem ji rekla da ne, da je prišla iz hrvaške živet v slovenijo. Da tam pri nas je iz obmejnih vasi na hrvaški strani, veliko žensk poročenih v vasi v slovenijo, ki so ob hrvaški meji. Naenkrat je svakinja obnemela in odšla iz hiše. Tisto večer se je začelo prvo zmerjanje. Čez 15min je prišla nazaj v hišo in fantu ki je ob meni stal, rekla da sem izmeček iz čefurske riti in da taki ljudje ne bi smeli živeti. Nisem vedela, kaj ji naj rečem, kr obnemela sem... fant ji je rekel, da tako ne bo govorila o njegovi punci in ali je zanjo to problem, da je moja mama nekoč prišla živet iz hrvaške v slovenijo? ... nato se besed tisti dan sploh več prav ne spomnim, saj sem bila zaradi prve izjave še vedno v šoku, niti nisem želela poslušati zmerjanja ... vem samo da so se tašča, fant in svakinja do večera prepirali in da je svakinja taščo udarila.





objavil(-a): Pummica101 ob 09:41 komentarjev (1) ogledov: 27




petek, 03. december 2010

Foto delavnica 3.



Že spet sem prišla prva in naletela na ljudi, ki so me hoteli intervjujati za službo - šit, a sem zamešala datum, uro? Po drugi strani pa... mmm, kaj če gre za kakšen kul job? ...nič od tega. Ni minilo 10 min so že vsi pricurljali. Žiga nam je razdelil fleše in kvihtanje se je začelo. Ta mašinerija je težka. Ko "pripneš" gor še fleš je pa res Težka.


Žiga nam je najprej pokazal svoje mojstrovine (fotke od vsepovsod) posnete s flešom -seveda, sledila je razlaga gumbkov na flešu in potem smo začele "bliskat". Jooj, to meni sploh ne gre... Sad Kakšne katastrofe so se dogajale na tistem nikonu, bogi, zagotovo se še ni znašel v tako amateriskih rokah. Počutila sm se skrajno blond (brez zamere blondinke, zgolj parafraziram). Pa še do maloprej mi je bilo vse jasno. Đizs!


Šle smo še malo na sneg, ker ni bilo tistih dveh divic, ki so se javljale za modelke, je bil žrtev spet Žiga. Če on ne bo imel celo noč svetlečih pikic v očeh ... Počasi so fotke postajale boljše, no pa tudi Žiga je po dozi fleširanja slabše videl Wink, a še vedno nisem bila čisto zadovoljna.


Tudi mraz nam ni šel na roko... očitno ni bil moj dan, naslednji dan me je v posteljo položila vročina. Imam gripo (to se najverjetneje tile, ti. profesionalni defektiSmile), ampak do naslednje delavnice se moooram pozdraviti! Naslednjič bo namreč moja najljubša tema - POROKA!!! Wink

Do takrat pa moram, z gripo ali brez, naštudirat ta fleš, da ne bo spet polom.


PS: berem knjigo Arne Hodalič: Fotografski priročnik, zelo priročna! Smile



objavil(-a): disco queen ob 15:12 komentarjev (4) ogledov: 47




petek, 03. december 2010

TAKE #4: ON THE DANCEFLOOR



Preden pritisnem Davida, se je kakopak potrebno pripraviti v podobnih svetlobnih pogojih. In kaj je boljšega kot top of the top Top. Sreda. Seveda sem izbrala R'n'B, ker je še vedno my fav žanr, poleg hišne muzike se razume. Pa sem si rekla I'll get jiggy wit'em.

Kot nalašč je sreda postregla z brutalnimi zimskimi razmerami. Dogajanje pa se začne šele ob 1h. Takrat, ko Ljubljana zamrzne. A na srečo imam v krvi kaskaderske podvige, Car pa tudi zmore vse.

Ura končno 1. Sledi snidenje s Commanderjem. Mimo varnostnika. Commanderja vsi poznajo, zajeban model pač. Naj se shooting začne. Srce bije, ker me daje panika, kakšna bo reakcija ljudi. Ali se bojo hoteli slikati. Bojo sploh želeli, da jih slikam jaz. Bo kdo mislil, da sem intrudor.

In akcija. Commander me je brutalno poslal v boj z nekaj nastavitvami, ki sem jih sama hitro sprčkala. Blondinke pač rade same gruntamo. In potem klik, klik. Problemi. Ne fokusiram. Očitno se roka trese in srce bije. Z mislimi sem še vedno pri tem kdo me bo napizdil. Podcenjujem ljudi. Vsi prisotni so želeli sliko. Pa ne samo ene. Zabavala sem se. Zoom in. Zoom out. Vrtimo. Otročje odlaufam do Commanderja, da mu pokažem trenutne stvaritve. Deluje zadovoljen. Yaaay. In nazaj v boj. Pazim na luči. Ostrino. Motiv. Got it!

In potem, ko so me imeli R'n'B-jevci že skoraj za svojo me je še staff nagradil z brezplačno vodo in spremno besedo: »sej ti si itak naša fotografinja«. Iiiii... felt so special!

*

PESEM DNEVA

On the Dancefloor





objavil(-a): Amerie ob 13:35 komentarjev (1) ogledov: 25




petek, 03. december 2010

“Sem dekle,ki bo vse življenje sledilo svoji izgub



Sonce je s svojimi žarki grelo sivo mesto in mu dajalo prav poseben čar.Z žarom v očeh in nasmehom na ustih so hodile po cesti in se vsake toliko pogledale v bljižnem oknu ali odsevu avtomobila.Veter jim je mršil dolge lase in jim dajal prav poseben videz razigranosti.V zraku je bilo čutiti svobodo in užitek.

Oh,ti čudoviti spomini!

Sedele so za mizo in se glasno pogovarjale.Vsake toliko se je vsul plaz besed iz prvega ali pa drugega dekleta in nato bučen smeh celotne mize ter vprašujoči pogledi neznancev.Podajanje hrane,sproščujoči pogovori ter načrtovanje popoldneva.

In nato je vse izginilo…

Jutro.Bila je vesela.Pogled skozi okno je bil nekaj posebnega.Tiste snežinke,ki so se spuščale iz neba.V mislih je imela,kako poseben dan bo danes.Komaj je čakala,da obuje svoje nove škornje,nadane plašč in odhiti v šolo,po tako lepi zasneženi pokrajini.Veselila se je trenutkov,ko bo zopet s svojimi prijatelji.

In začelo se je…

Kaj ni zanimivo,kaj vse lahko povzroči en sam dogodek?Ena sama preljuba minuta in svet je od tedaj za nas popolnoma drugačen.Majhna sprememba,na katero sprva sploh nisi pozoren-kasneje pa ti obrne svet na glavo.

Če bi vedela…

Snežinke so se spremenile v dež.Nebo je jokalo in jokala je ona.Zasovražila je kakršnokoli bližino človeka ob sebi.Zasovražila je svetlobo.Želela je,da jo pustijo pri miru.Bila je uničena.

Tako pusto,žalostno in sivo.Ni hotela naprej.Pravzaprav nekako ni mogla.Borila se je in poskušala na vse načine,pa nekako ne gre.Bil je le jasen in brezizrazen obraz.In pa seveda srh na njeni koži.

Očitno sem izpustila nekaj pomembnega.Majhen detajl,ki sedaj vpliva na moje počutje.Drobec,ki se mi ni zdel pomemben,a je očitno pustil prevelike posledice.

Kot majhna razpoka,ki postaja čedalje večja-dokler ne postane prepad.

Zbledel je smisel,zbledelo je upanje in umrlo je le še eno mlado življenje.

“Sem dekle,ki bo vse življenje sledilo svoji izgubljeni notranjosti v upanju,da se najde.”

(just_one_girl)





objavil(-a): justonegirl ob 12:43 komentarjev (0) ogledov: 29




četrtek, 02. december 2010

BORN TO BE WILD



Paul Walker je igral v Disney-jevem filmu s huskey-jem. Perfektna kombinacija glavnih igralcev.

Kako hudi psi... Res so extra! Podobni so volkom. Najbrž niso za prvega psa, ker je treba znati delati z njimi.

Pravi imajo modre oči. Ko te pogleda direkt, se zaljubiš. Vsak deveti je križan direktno z volkom, da ima prave gene in ne pride do degeneracije. Imajo močan karakter. Če mu vržeš palico, ti jo prinese nazaj samo enx. Drugič te samo debelo gleda, kaj se ti greš, saj greš lahko tudi sam po njo. Ker je to delavni pes potrebuje veliko rekreacije.

Pravi lastniki jih ne sprehajajo, z njimi je teba iti tečt. Če bom kdaj imela psa, rabim zraven še maratonca... Dobro, da vem.





objavil(-a): mačka7 ob 22:44 komentarjev (0) ogledov: 27




četrtek, 02. december 2010

TAKE #3: TOYFRIEND





Torek. Nanj sem čakala 10 dni. Ura 18h. Jaz pa še nekje v Carju. Zamujam.

Na mestu zločina pa na blond način izvedem »udor« na megafotrov razgovor. Blondinkasto pogovor »kje so ostali« nadaljujem kar preko zaprtih steklenih vrat. Go me!

Ko me je megafotr prijazno, a sramežljivo, pospremil do druge sejne sobe, so bili ostali že v nizkem štartu za bliskovito uro... ali 3. Ampak, če zamudiš, ti najprej hočejo odtujiti podarjeno knjigo Arneta Hodaliča – Fotografski popotnik. Nato pa še skritizirati način shranjevanja baterij – dotikajo se lahko samo bočno, drugače se praznijo!!!! Na piki me majo!

Na mizi je bila razstava Nikonovih igračk. Namesto D7000 sem krčevito pograbila D300S (iLove), vendar pa bom za delo z njim potrebovala konkreten kviht mojih ročic.

Učna ura z bliskavicami je bila bolj drzne narave in na lastno odgovornost za marsikaterega udeleženca. Tako pač rata, ko imaš na kupu 3 zmagovalke, od katerih je na srečo le ena blond. In potem se bliska vsepovprek z največjim navdušenjem, ko ugotavljamo kolikokrat lahko fleš bliskne nekomu direktiva v glavo. Blind.

Ko smo oslepili še vse živalčice na FMu je sledil praktični preskus uporabe bliskavice. Fun! The Commander je pokazal nekaj trikov: podvajanje oz. po-n-nanje motivov. Zoom-out. Zoom-in. Vrtenje igračk. Zamrzovanje s flešom je noro!!!

In potem, smo po ponovnem fotografiranju v izrednih razmerah... po tem, ko smo ugotovili, da ni nič narobe z mojo igračko...ampak, da se sama premraženo tresem... potem smo zaključili. Resno ne maram zaključkov, ker je preveč uživancijsko in 3 ure minejo hitreje kot bliskne fleš.

In moj preGuetta izziv: Top R'n'B.

*

PESEM DNEVA

Toyfriend





objavil(-a): Amerie ob 12:12 komentarjev (2) ogledov: 24




četrtek, 02. december 2010

Fotodelavnica 3. - woooow!





Torek, 30.11 - 18:00

Redi Stedi Smile

4je objektivi + zunanji flesh... Playtime!! Kok se je pa bliskalo v mini mini sobici. Najprej smo seveda vse stestirale vse kar se je stestirat dalo... Valda! In šele potem prisluhnile... Tema se je glasila: Uporaba zunanje bliskavice. Hudo! Kok je pa ta igračka fajn, ko zveš vse to! Kako narediti eno osebo večkrat na eni fotki, zoooom efekt.... efekt vrtenja levo desno....! Sicer sliš se vse fino fajn, vidi se tud oh in sploh fantastično... praksa pa en mičkn zaškripa v mojih rokah... oh ti šment... Vadim, vadim do onemoglosti, prsti so mi že zamrznili, noge tudi se mi zdi... aaaa po dolgi izpostavi mrazu in vstrajnosti, mi neki uspe ampak ne ne to še ni to. Dolga pot vaje me še čaka, da se vse tole naučim. Po vseh teh urah delavnice vidim, da je fotografiranje podobno plesu, teorija je eno, v praksi pa osvojiš vse to le z veliko veliko vaje. Torej VAJA!

Baje se da marsikaj narest z vgrajenim flešom, ampak od današnjega dne vem, da bom ful ful ful pogrešala zunanji fleš vsakič, ko ne bom imela priložnosti, da ga uporabljam.

D.I.A





objavil(-a): D.I.A ob 11:54 komentarjev (0) ogledov: 29




sreda, 01. december 2010

Zakaj včasih ne maram sonca?




Prvi sneg nas je obiskal v preteklih dneh... Tokrat sem se ga res prav iskreno razveselila. Kar padal je in padal. Pri nas ga je zapadlo kakih 20 cm, pa potem čez 2 dni spet. Neizmerno sem uživala, ko sem gledala skozi okno in snežna odeja je bila zmeraj debelejša. Ta zasnežena pokajina v meni zdbudi tako lepe občutke, prav otroško veselje in toplino, ko gledam. Obožujem zasnežene poti in ceste po katerih se v normalnih pogojih pelej mnogo avtomobilov. Ko pa zapade sneg, oziroma ko pada pa ena samam milina in mir. Prav pomirjajoč pogled. Obžujem tudi pogled na zasnežena drevesa, ki nosijo breme prvega snega...kar malce "zrola" se mi, ko vidim ta drevesa, s snegom obložena, do zadnje vejice. To mi je tako lepo, da ne znam opisat.
Mi gre pa neizmerno na živce, ko na tako čudovito naravno sceno čez kak dan posije sonce, ali pa še hujše, začne padat dež. No, da se ne bomo narobe razumeli...obožujem tudi soncein toploto, vendar ko nastopi zima tega ne maram. Vsaj ne takrat, ko narava da v pokušnjo prvi sneg, prvo snežno idilo. To me tako živcira! Zakaj? Ker se sneg začne topiti, lezt na kup in odpadat z dreves. Na koncu je en drek vse skupaj od lepote. Ker to vse pokvari. To lepo zasneženo, neokrnejno naravo. Dež in sonce, pustita jo pri miru vsaj malo, čisto malo, da se lahko nadejamo te lepote do onemoglosti vsaj enkrat!





objavil(-a): zelenalimona ob 18:26 komentarjev (1) ogledov: 21




nedelja, 28. november 2010

december and stuff



živjoo! sm nova med vami..zlo rada pišem in že neki cajta berem vaše bloge, pa sm se zej tut jest odločla, da kaj tut z vami delim Smile)

jeej, dans smo dobili drugo pošiljko snega...uživam! zdej, zdej bojo pržgal lučke po mestih, pa kuhančki, sneg in seveda tut mraz spada tu zravn.. Smile mi gre pa svako leto bolj na živce to, da grem sama skoz ta romatičn del leta..no ne dobesedno, saj mam veliko znancev, prijateljev in nenazadnje tut sorodnikov, s kermi preživimo velik skupih trenutkov..nooo..mislna sm na nekoga, ki bi me grel v teh mrzlih dneh, me objemau, ko bi se sprehajala po snegu in si ogledvala lučke in me carkljal ob dolgih večerih.. jaa, prav to mi majnka vsako leto.. nism še 20 in vem, da mam še veeelik časa..ampak še nikol nism šla v novo leto s fantom, nikol ni blo nekoga ob men v DECEMBRU..ja..zlo romantična dušca sm..in se mi zdi, da vsako leto bolj izgublja čar ta romantičnost..





objavil(-a): zelenalimona ob 19:39 komentarjev (3) ogledov: 24




ponedeljek, 22. november 2010

Pika the Cat





Z mačko se majhne punčke ne ujemajo najboljše. Mačke imajo v družbi otrok res jeklene živce. Včasih reve letijo okoli vratu kot šal ali pašmina. Včasih se zgodi čudež:" Mami, mami, veš zdaj sva pa že prijateljici!" Mami:"Kaj se je zgodilo?" Ona:" Veš, ko se pihnila vanjo, me je pihnila nazaj!"



objavil(-a): mačka7 ob 23:56 komentarjev (0) ogledov: 24




ponedeljek, 22. november 2010

Pogrešam ga





Ne razumem ljudi kot je on.Enostavno ne razumem tega da me mora nekdo tako po domače rečeno odje*** ne da bi mi povedal vzroka.Bil mi je res nekaj dobrega,nekaj kar sem rabila in dolgo iskala.Pa ni bil eden tistih tipov ki bejbo podrejo po treh dneh poznanja.Pri nama je bilo drugače...vse kar je bilo je bilo samo nežno dotikanje in objemanje.In ogoromno pogovora.Povedala sva si čist vse,kar naju je zanimalo.Če bi imel dan 25 ur bi ga zlahka preživela z njim..brez problema.Še danes vidim in čutim najni prvi poljub.On je sedel jaz pa sem imela glavo v njegovem naročju.Pokril naju je z odejo čez glavo in se mi z obrazom približal.Bila sva milimeter narazen.Srce mi je tako razbijalo da sem morala zapreti oči ker drugače bi me razneslo od vsega.Nakar me je poljubil.Končno...Srce pa mi je še naprej nenormalno razbijalo in bila sem srečna tisti trenutek.Potem pa sva se vsak dan poljubljala in še tesneje objemala.On je bil prvo ko sem zjutraj vstala in zadnje kar sem pomislila pred spanjem.In že navsezgodaj mi je poslal sms za dobro jutro ali pa me poklical.Isto je bilo zvečer.Pa tudi če sem šla ravno od njega in prišla domov me je že poklical da ne more spati in mi rekel da se je mel noro lepo z mano.Občudovala sem ga.Bila sem nora nanj...dajal mi je en fini občutek ob katerem sem bila res srečna.Bila sem resnično tisto kar sem v resnici.Še svoji mami in očetu je govoril o meni.Peljal me je svoje prijatelje in me pred vsemi objemal in poljubljal,z mano je plesal in se smejal.
Vem da ga je še vedno mučila bivša in jo še mel rad,vendar me to ni motilo,ker me ni zapostavljal.
Naenkrat pa puf...kak je prišlo tako je odšlo.Sva bila v nedeljo skupaj in mi je že takrat izgledal malce čuden ampak sem mislila da ima svoj dan in ga pustila pr miru.Naslednji dan pa me ni poklical pa jaz njega ne ker sem trmila.V torek pa sem mu vseeno poslala sms vendar ga je ignoroiral..vse do petka.V petek sva se videla vendar nč spregovorila.Ker pa sem bila malce okajena sem ga ko je že šel poklicala če gre z mano na cigareto in je privolil.Rekel mi je da je bivša vzrok da se mi ni javil.Vendar jaz vem da ni.Kar dolgo sva bila skupaj ampak videla sem da je odsoten.Za dejanje se mi je sicer opravičil a to ni to.IN tako je še danes.Ignorira me kot da me ni.Kot da nebi imela nič.Včeraj sva se zopet videla in nič.Danes sem mu poslala sms da ga pogrešam vendar mi ni odpisal in mi tudi verjetno nebo.Vse kar je med nama je to da daje opazke na moj račun in to javno,ker mi sploh ni všeč.
Resnično ga pogrešam...pogrešam njegov glas..pogrešam njegove objeme in poljube...pogrešam njegove mehke lase..pogreša najine pogovore in vožnje...pogrešam cigarete z njim...
Res nevem kaj je pravi vzrok in zakaj me tako grdo ignorira....ne razumem ga.Ko bi mi vsaj rekel da naj sp**** in bi šla.Pa še tega mi ne more povedat.Res mi je težko da ga več nimam.Tako zelo ga imam rada in v tem kratkem času sem se hudo navezala nanj...
Resnično resnično si ga želim nazaj...Tags:



objavil(-a): Bjondika ob 09:30 komentarjev (0) ogledov: 8




nedelja, 21. november 2010

Foto delavnica 2.




O sobota, kako dolgo sem te čakala, sobota!

Začeli smo z analizo domače naloge - razlaga kaj bi lahko naredila bolje mi je bila zelo v pomoč, saj se edino tako lahko naučim biti boljša. Žiga mi je dal v roke Nikona - ojej! Od vedno poznam delo samo s Canonom, še nikoli nisem držala, kaj šele fotkala z Nikonom. Sledila je hitra razlaga gumbov, ki so čiiiisto obrnjeni kot pri canonu. Prva misel: "Ok, sej bo šlo". In je šlo, vmes sem seveda VEČKRAT pocukala "šefa" za rokav. Potem pa akcija!

Objektivi so padali, en boljši od drugega. Slike so bile OSTRE, ponavadi naredim ostro vsako 3 fotko, zdaj so bile ostre kar vse, ok skoraj vse - totalna zmaga! In kako hitro so bile izostrene - mr. Nikon I'm impressed!

Imam novo željo po "igrački" - fish eye objektiv! Svet se mi je odprl za 180°, slika se je uvijala, v kader sem ujela celo bajto in to čiiisot od blizu, ne blizu - "lajk" zraven sem bila!!!! hudo k ps in svina! Občasno sem izgubila ravnotežje in ne, to ni bila posledica petkovega žura, ta objektiv ti da čisto drug pogled - ne veš če ne sprobaš. Vrtelo se mi je. Bila sem tako srečna, kot veverica, ko najde lešnike Smile

Fotkale smo kot obsedene. Izkušnja je bila sanjska.





objavil(-a): disco queen ob 23:27 komentarjev (0) ogledov: 26




nedelja, 21. november 2010

Fotodelavnica 2. - I want to do this AGAIN



Končno, končno in končno!

Ura 11 stojim pod Prešernom sredi mesta in čakam na dreamland...

V roke dobim... huh precej velik teleobjektiv! Kok dobr filing ok mal je težak, proti moji opremi. Hmm... ok sej bo, sej bo. Pogledam skozi... in vse je tako blizu... Waaa NOROO!!!In že se zalotim ob misli "Skozi tole bi lahko gledala 24 ur na dan, pa tudi če mi roke odpadejo!" No pa saj ni tako hudo težak, sam začetni občutek je bil malce šokanten.

Zakaj je Prešeren tako, temen na vseh slikah danes in že popravljam svetlobo v plus in končno mi uspe. No skoraj... kje je pa ostrina??! hmm... A! Zaslonka na 2.8! Ojoj, malce jo zaprem in vse dela tako kot mora.

ISO manjši, ISO večji, zaslonka odprta ali bolj zaprta, čas osvetlitve enkrat krajši in drugič daljši... In mi uspeva, nekaj bolj nekaj manj... nekaj po večkratnih poiskusih itd. Kradem motive na tržnici, kok nore barve in ostrina! Lovim peka, ki pripravlja testo in šele doma vidim kok nore fotke so uspele!! Toliko zanimivih kompozicij, barv, idej,... in vsega! I LOVE IT!!! In hodim in fotkam in pogledam pred seboj... Oops! Kje pa so vsi??! Tako sem bila navdušena, da sem odšla na eni točki namesto desno kar naravnost. LOL! Ampak na srečo smo se hitro spet ujeli.

Poslikam še vodnjak: voda teče, voda zamrznjena. O hudo kok nore kapljice! Končno mi je uspelo!

Moje boge roke so že čist zamrznjene ampak se ne dam, čaka me še panning! TO MI DELI! 1,2,3... ups, vse se premika nič ni fokusirano... Prvič, drugič, tretjič... TA-DA! In spelo mi je !!! In še kar fotkam in fotkam, kar ne morem nehat...

Bilo je čist preveč hudo NORO! In komaj čakam NEXT TIME!

...





objavil(-a): D.I.A ob 14:02 komentarjev (6) ogledov: 17




nedelja, 21. november 2010

TAKE #2: WHEN LOVE TAKES OVER





Saj bi rekla, da je ponovno prišla sobota in ura 11, ampak je prava beseda KONČNO... končno je spet prišla sobota in fotofun.

Meeting point: LJ-city, pod pesnikom!

Pogoji so bili seveda ekstremni za vsakega otroka sonca, ampak za tiste iz sladkorja nam je na srečo prizanesel dež.

In potem je prišel Božiček. S polno torbo daril. Rent-a-gift style. V roke sem dobila Ferdijevega mlajšega, obilnejšega in naprednejšega brata – Nikon D7000. iLike. Ful! Ljubezen na prvi dotik, kot pri vsakem Nikonu, ki sem ga imela čast mrcvariti!

In potem se je začela Nikonova poezija. Najprej širokokotni objektiv 18-105. Prešeren, škljoc. Cerkev, škljoc. In nato via tržnica. 2 škljoca s teleobjektivom, brez orožnega lista. Sledil pa je meni osebno najljubši objektiv dneva/ever/trenutno – statični objektiv 35mm. Want! Odkril se je nov svet, tisti, v katerega vstopiš in si ga ogledaš pobliže in v katerem nisi oddaljen, skrit, zunanji opazovalec. Za črtico čez A pa sem poskusila ustvarjati tudi z neko pici mici zadevščino od objektiva, za katerega se je izkazalo, da gre za fisheye objektiv. Prva misel: Ribe res veliko vidijo! Zaenkrat mi še ne gre... za dvakrat bomo pa še videli koliko bo priložnosti za vajo.

Po praktičnem preskusu znanja kombiniranja ISO nastavitev, zaslonke, časa, korekture pa je sledil še panning poskus na avtomobilih. In kaj naj rečem,pri tistih, ki so speljevali je ratalo... pri tistih, ki so drveli mimo pa... not quite. Vztrajnost je lepa čednost, pa take fore!

In po 3h urah, ko so bili v ekstremnih razmerah nekateri že globoko podhlajeni, KONEC. Prehitro mi mineva. Dejansko bi lahko cel dan ustvarjala z včerajšnjo paleto objektivov. I wish the Commander was my bff.

Ampak!!!, call me lucky ali pa gre za gobčnost/moledovanje, the Commander mi je do ponedeljka posodil mojo novo ljubezen – Nikon D7000, s širokokotnim objektivom in najljubšim priveskom statični 35mm – yap, size matters... big time. Ampak žal sta obe bateriji, ki sem ju dobila poleg že brez življenja, tako da je Ferdija doletela čast preskusa novih razsežnosti!

Povzetek: tole je noro!

*

PESEM DNEVA

When love takes over





objavil(-a): Amerie ob 11:12 komentarjev (5) ogledov: 18




četrtek, 18. november 2010

DAMSKA ZGODBA



Eni so zelo touchy people. Jaz se dotikam le tistih, ki so mi dejansko blizu ali pa jim je ime Dejan, ha,ha.

Ko uleti na kavo friendica, ki jo dolgo ne vidiš in sem jo vesela, jo seveda avtomatsko kušnem na lice. Ene preprosto čutiš...

Bila sva zmenjena in bilo je mraz. K sreči sem imela rokavice pri roki in malček kasneje tudi na rokah. Bil je šokiran, da nosim rokavice. Ja, dame jih nosijo...





objavil(-a): mačka7 ob 00:21 komentarjev (0) ogledov: 29




sreda, 17. november 2010

moški



zakaj moški tko radi "poprimejo" za svoje premoženje kadar...no,vedno Smile

grem po mestu-vidim tipe k med hojo nekej popravlajo...

med pogovorom s kakšnim tipom-tud neki popravlja...

sedim v lokalu na pjači-vemo vsi zaka se gre,ne Smile

če jih tko tiščijo te spodnjice al pač karkol že imajo oblečeno,te si pa naj oblečejo one od starga ata,tam je dost prostora.po moje.





objavil(-a): žasminn ob 10:29 komentarjev (8) ogledov: 24




nedelja, 14. november 2010

Utrinek iz Foto delavnice 1.



Dobro jutro sobota, ki sem te komaj pričakovala. Spijem kavico in že letim na prvo učno uro fotografije...

Vstopim v sobico, kjer že sedita Disco Queen in Amerie in takoj pričnemo pogovor o nam najljubši temi... Super punci sta obe!

Ura je 11:00, končno vstopi v sobico težko pričakovani Žiga Intihar in učna ura se začne. Hura!

Hm kako slediti, si pisati ali poslušati? Oboje hkrati pač ne gre, vse je tako zanimivo, da res ne želim, da mi kakšna informacija uide iz pozornosti...

In počasi ugotavljam kaj so še tisti gumbi, ki sem jih nekako po svoje uporabljala, včasih bolj in včasih manj uspešno. Ugotovila, da ni edina rešitev maximalna nastavitev ISO v temnih pogojih. Komaj čakam, da preiskusim nov namig in vidim rezultat. Vedno me je motilo, da sem naredila „vse“ kar se narediti da, da poslikaš temni prostor in da se vidi vsebina, potem pa sedela doma v nedogled in popravljala fotografije z raznimi programi. No sedaj vem kje vse sem se motila Smile In aha! Smile Sedaj vem kako so si zaslonka, ISO in čas dejansko povezana... no vsaj v teoriji, praksa me še čaka v prihajajočem tednu Wink

Nato pa... težko pričakovana tema in že ne pišem več, le poslušam... Zamrzitev objektov v gibanju ali prikaz predmeta v gibanju. Ja to! Končno se bom naučila tisto kar mi že ves čas povzroča čisto vse preglavice...


Težko bo minil ta teden do naslednje učne ure a na srečo me čaka cel kup domače naloge Smile


D.I.A





objavil(-a): D.I.A ob 19:05 komentarjev (2) ogledov: 22




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani