Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

petek, 01. oktober 2010

Sodobno hribolazenje



Nekoč si ruknil gor "ta staro" trenirko in pošvedrane superge in vzel pot pod noge. Danes kot takšen izpadeš total luzer...

Spomnim se sobot, ko sva z dedijem hodila na Šmarno goro. Šla sva že zgodaj, ker ob 12h je bila "južna" in če naju do takrat ni bilo nazaj, je baki tenstan krompir vrgla v smeti. Po njenem gora ni nora, je nor tist, ki gre gor.
V trafiki sva kupila žetone, zelene, oranžne ali rumene, kakršni so pač bili v obtoku, se usedla na 8-ko in odpeljala. Gor sva rinla kakšno urco, dve, ker dedi je bil že star, jaz pa majhna, bajskasta in brez kondicije. Pozdravila sva vsakega, ki jo je maširal navzdol in ljudje so prijazno odzdravljali nazaj.
Na vrhu sva si iz superg stresla pesek, poglihala hlače in si privoščila presto. Bilo je prekrasno.


Danes moraš najprej na ta glavn LPP po Urbano. Pravzaprav, se z avtobusom noben več ne pripelje, ker vsi pridejo z avtomobili. Ta velikimi. In je bilo treba povečat parkirni prostor. Zato je mus najprej nabavit avto, da se pride v stilu.
Ker je sprehod na Šmarno goro zahteven hribolazni projekt, se je treba dobro pripraviti. Ne bomo, ja, ko čehi, z japonkami na Triglav!? Zaradi tega ali pač česa drugega, danes narod po hribih lazi kot po modni pisti. Po novem za sprehod potrebujem pohodniške čevlje, 2 švic majici, še eno za preoblečt, McKinley hlače, Adidas štunfe, najboljš, da so takšne sorte tudi spodnje gate, potem seveda še "ornk" ruzag, v katerega bom dala... Snikers?, pa še par ščitnikov, kolenčnikov in trakov. Ker se mi morda zapaše zakotalit po hribu.
In seveda, pohodniške palice! Ker, če misliš s tal pobrati kar kakšen kol, te zna 5 letni pikec vprašati, kje si kupil "palce iz dreves". Bogi simpatix.

V modernih časih ni časa za kulturo. Se ne smeš vtikat v tuje zadeve. Zato se ne pozdravlja. Ker se tudi ne odzdravlja. Lahko se samo čudno pogleda. Če imaš čas. Ker danes ljudje nimajo časa, da bi kakšno rekli, da bi se ozrli po drevesih okrog sebe, da bi uživali v naravi, ki jih obdaja. Danes se v ušesa zabije slušalke, musko se nabije še za sosede, pogled se povesi v tla in se šiba na vrh. Ker ni fora v sproščanju, ampak v kurjenju kalorij in nabiranju kondicije. Mora se ti jebat za druženje, ker drugače ne prideš nikamor.

Pod vrhom je "nova" tabla, ki pravi: pse na vrvice. Ogromne prostošetajoče doge sem se ogibala v velikem loku. Hotela mi je pojest Miško. Nisem ji je dala. Kupila sem si tudi čaj. Za šibn vrati, z limoninim sokom v epruveti. Moderno in jako urbano.

Dol sem se odpravila že malo v mraku. Ker nisem srečala nobene srne, ne gamsa, ne zajca, še ježa ne, me je bilo malce strah. Lahko bi namesto tega srečala kakšnega čudaka. Sladkorčke in salamo sem tako naštimala za bajto. Filip pride mimo ob 10h. Spet bo vesel.





objavil(-a): Talulah ob 17:38 komentarjev (8) ogledov: 28




sreda, 29. september 2010

Sem samo človek...



Zadnje čase, nisem ravno pri sebi....enostavno nisem jaz ampak čisto druga oseba, oseba, ki je ne poznam. Končno sem zaključila zvezo, ki ni peljala v nobeno smer in se znova sestavljam. Vendar postajam oseba, ki mi ni niti malo podobna. Ta oseba je zadirčna, osorna, žaljiva.....zakaj? Zakaj sem takšna?

Spoznala sem fanta, ki je zelo dober prijatelj. Ob njem bi lahko bila jaz enostavno jaz. Nasmejana, vesela, otroško sramežljiva, navihana, nagajiva, zgovorna.....vendar ne, težka sem celo tono! Skos sem negativno nastrojena! Del mene manjka in ga ne znam najti. Mogoče je to nekakšen ščit pred novim razočaranjem, nevem. Tako si želim zadihati in se znova iz srca nasmejati.....ne spomnim se kdaj sem se nazadnje nasmejala iz srca, kdaj sem nazadnje zaradi sramežljivosti spreminjala barve kot semafor Smile

Dobra sem samo za razočaranje. Samo napake delam, nato se pa opravičujem. Samo odbila ga bom, a ravno sedaj potrebujem takega prijatelja kot je on. Včeraj sem ga zelo razočarala s svojim obnašanjem in se verjetno nebo več pogovarjal z menoj. Vendar me vsi nekaj napadajo zaradi različnih stvari. Občutek imam kot, da nosim neki veliko breme. Vendar ga ne potrebujem!!!! Saj se zaradi tega obnašam kot navadna koza!

Upam, da mi bo odpustil, čeprav je storjeno nepopravljivo.....

To bo blog mojega življena! Če se ti zdi zanimiv, komentiraj, če pa nisva istih misli se ne ubadaj z menoj in me pozabi!

LP,

Baby B



objavil(-a): BabyB ob 23:43 komentarjev (0) ogledov: 24




petek, 24. september 2010

Mojmu srčku.





Ker me zna objet in stisnt k sebi. In noben drug ne zna tega tko narest.

Ker me lahko samo on grizlja po ličkih. Čeprov včasih mal preveč.

Ker ga mam najraj na svetu.

Ker je cukr. Vedno se pusti božat, lupčkat masirat.

Ker me posluša, ko na pol blodim v spanju.

Ker mi ne zameri, če ga ponoči ponesreči užgem =/.

Ker mi vedno pove, da me ma rd. In mu to ni problem.

Ker mu ne gre na živce, če mu trikrat v eni uri povem, da ga mam rada.

Ker me dela srečno.

Ker mi briše solzice in me podpira, ko sem nesrečna.

Ker prenaša mojo tečnobo v trenutkih nestabilnosti. Oprosti mišk, sej se bom bolj potrudla.

Ker prenaša mojo zeleno plat =). Kot je marsikdo ne.

Ker me podpira pri mojih ciljih.

Ker mi zna posvetit v dan.

Ker ma najboljše roke. In najlepše učke.

Ker se z njim lahko pogovarjam. Normalno pogovarjam.

In ker sva velikokrat istega mnenja.

Ker ve, da ga mam rada. Ve.

In ker tega ne izkorišča.

Ker se znajde v vsaki situaciji.

Ker ni jezen, ko ga zjutri zbudim, ker sem zmenjena s prjatlco na kavi.

Ker me vedno vleče nazaj v posteljo =).

Ker je pač najboljši.

In ker je več, kar sem kadarkoli pričakovala.

Miš, rada te mam. Moj sončk si in hočm da veš to. S tabo bi rada ostala tut do tistih let, ko bova že težko hodila in bila vsak dan pri zdravniku.

Najboljši si.





objavil(-a): Avalon ob 00:12 komentarjev (4) ogledov: 31




četrtek, 23. september 2010

Konec poletja, konec počitnic



Evo, mela sm najdaljše počitnice svojega življenja. V bistvu jih bom imela še kakšen teden, ampak glede nacelotno dolžino to ni veliko. Po Evropi na koncu le nisem šla, ker je malce denarja zmanjkalo. Jebeš, treba se je blo drugače znajti. Prisegla sem si, da bom te počitnice izrabila do konca, da bom vsak dan porabila za nekaj kar imam rada in v čemer uživam. No, v bistvu mi je kar uspelo. Razen morja sicer ni vélikih dosežkov, so pa manjši.Julija sem bla z družbo na morju za dvanajst dni. Cres je zakon in končno sem imela priložnost videti Martinščico. Tja je vednohodil moj fant, družinsko seveda in njegov ati je vsak dan gledal, kašno je vreme na Cresu. Mi smo že tako vsaj osem let hodili na Cres, samo da v Kovačine. Cres je zakon. Res je. Morja mi še vedno ni bilo dosti (in še bi šla malce nazaj=), zato sem šla še vseptembru za tri dni v Ankaran. Izkoristila sem lepo sončno vreme pred deževjem. Moja duša je bila zelo mirna, vesela in zadovoljna =). Že samo obmorsko okolje pomaga. Drugače pa sem poleti počela ogromno stvari, ki jih v vsakdanjem življenju ponavadi ne počnem, pa jih imam vseeno rada. Parkrat sem celo poskrbela za vrt. Sešila sem si ovitek za zvezek, ki ga moram še malce dodelati (pa se mi ne da, hahahah!). Nabrala sem ognjič in ga dala v olivno olje. S sestrino sva šli dvakrat s kolesi do sorodnikov in gledali male kužke. Prvič so bli še slepi, stari komaj pet dni, drugič so bile pa že puhaste bubice =). V čajni hiši sem kupila nove čaje in sem delala tudi ledene čaje. Naredili smo piknik za hišo, jaz, moja mami, moj fant in moj brt. Njami =). Pospravia sem prostor v naši kuhinji, ki mi je že celo leto najedal >=[. Končno sem si kupila družinsko srečo =D. Zdaj že bohoti listke proti svetlobi in me dela srečno. Šli smo hodit (in jaz osebno sem se šla tudi kopat =P) v Iški vintgar. Nepozano. Šla sem na Šmarno goro. Sam, ampak mi ni nč falil. Včeraj sem gledala film jej, moli, ljubi na Prešercu. In se nacejala s čajem.. Dve šalci pa pol je šlo skozi men, heheh. Velikokrat sem bila s kolesom v ljubljani. Dobila sem se na kavi s katero od svojh prijateljic =). Bila sem na Jezeru s kolesom, z nekdanjo družbo. Moja soba je dobila svojo končno podobo, kot je bila načrtovana. Brodila sem po vodi, kjer sem se ponavadi vozila s kolesom (mešani občutki..). Vozila sem s kolesom iz Ljubljane po dežju in opazovala meglice nad travniki. Peljala sem se z laddjico po Ljubljanici zastonj. Fajn je =). Bila sem pri sosedi. Pa pi drugi sosedi. Prebrala sem ene par knjig, dve, ki sta mi sigurno spremenili življenje in ju bom še kdaj prebrala (Alkalizirajte ali umrite in Hrana za življenje). Trenuno sem še vedno v svojem mesecu brez sladkorja. In to je težje, kot se zdi =S. (Sladila, kot so med, rižev sirup ipd., so še vedno v uporabi =P). S fotrom sva šla na Lisco. Sva šla tut na Nanos in pustila svojo dušo na Strmi poti nekje >=/. Z babi sem šla na Kras in se naučila prepoznati nekatere rastlince =). Prebrala sem nekaj National Geographicov =). Slikala sem mavrico na sprehodu s psom. Se bala, da bom mojo zlato kodrastoi Mišo izgubila =(. Ampak se zdej že blš drži =). Izumila sem svoj recept za medenjake brez sladkorja =P (matr bi jedla!).... Verjetno bi se še kaj našlo, ampak se mi že zdaj dozdeva, da je marsikdo od dolgočasnega naštevanja nehal brat.

Vmes sem imela paprav krizo. Nekaj dni se mi je zdelo, da samo pospravljam, berem in kuham. Saj to je naravnost fajn, če se to počne nekaj časa, ampak potem pa človeka že panika prime, kam je šov njegov dragoceni čas. In tko sm bla neki cajta nesrečna. Moj dragi se je ukvarjal še z drugimi stvarmi (hobiji in podobno), prjatlce so mele čas, ko so ga pač mele, js sm se pa kuhanja in pečenja že počas naveličala. Mela sm občutek, da grejo najdaljše počitnice v kurac. Edine počitnce, k so tko dolge in takih ne bo več. Počutla sm se obupno. Končno sem imela čas, ki gačez leto ni bilo toliko, potem sem pa pekla rogljičke >=/. Čeprov se je potem nekako uredilo.

Se je tut zgodil, da sm bla kr žalostna, ko sm gledala, kako sonce sije vedno bolj postrani, kako se rumena svetloba spreminja v jesensko (in kasneje v modro zimsko), kako postaja vedno bolj hladno. Pa poletje je tako fajn! Zdej sm tut že zamenjala odrpte sandale in japanke za zaprte olstarke in čevlje. Ampak je lo tut to čez. Zdaj nekako uživam v jeseni. V nekaterih še vedno toplih dneh, v oblačenju v plašč in zavijanju šalov. Pa tut v nekakšni melanholičnosti.Jesen tako umirja..

Zdej izrabljam še poslednje dneve teh počitnic. Po svoje se veselim faksa, po svoje se pa kar malce bojim, ker ne vem, kako bo. In po svoje se mi ne da naprej, ker vem, da se bo treba učit. Čeprov bo snov vsaj malce bl primerna mojemu zanimanju. Pa še tako je fajn, ko imaš več dni na razpolago, nikamor se ti ne mudi in zato nisi živčen. Plani prihajajo čisto spontano, če gre kej v kurac te tut boli kurac, ker veš, da bo pol že kej bolš ratal.





objavil(-a): Avalon ob 23:54 komentarjev (2) ogledov: 24




torek, 21. september 2010

Ti



V tišini strmim v svetel zaslon. Na njem sije tvoj SMS "ljubim te!"

Okamenim. Nimam dovolj moči, ne energije, ali preprosto ljubezni, da ti napišem, da te ljubim tudi jaz..

Zakaj? Le zakaj, po treh letih vendar... Bil si neumoren idiot, bedak, brezbrižneš, a imela sem te rada. Kaj pa je sedaj? Sedaj si cuker, srce, vse.. Moja ljubezen pa umira.. Kaj se dogaja z menoj? le zakaj mi preteklost ne da miru.. Dokazal si, da znaš biti to kar si vsaka ženska le želi, jaz pa bežim. Bežim v prepad negotovosti in zmedenosti vedno globje in globje. Izhod se umika vedno dlje. Utaplja se v silni svetlobi, da je skoraj že neviden..

Postelja postaja hladna. Oddaljila sva se. Morda ti ne toliko, mene pa je odnesel tok.. Tok mračnih misli, tok dvomov, skrbi, tihih želja, brezmejnega hlastanja po sreči. Pa bom kdaj srečna? Zares srečna? Srečna, da zakričim iz vrha gora da si moj. In jaz tvoja.. Da si moj in da te ljubim, kot sem te nekoč?!

Kje je pot, da me vodi? Kje je roka, da poboža? Kje je prst da pokaže pravo smer v tej kaotični gneči odgovorov. Vendar odgovor je preprost. Odgovor je na dlani. Zakaj si zatiskam oči? Zakaj si enostavno ne priznam, da je navezanost premalo? Zakaj imam ob vsej svoji ženstvenosti in samostojnosti občutek, da ne zmorem brez tebe naprej?

Vem le to, da te imam rada. Kot bivšega, kot sedanjega, vendar ne kot bodočega. Bodočega spremljevalca za vse življenje... Kje je torej moje bistvo? Kje je bistvo trpljenja in muk v tišini. Si ne zasluži odgovora in resnice? Kaj pa jaz? Jaz pa odgovore imam in si jih ne priznam..

Vem, da mi bo pomagala druga roka. Roka prijatelja in ne roka osvajalca. Vendar kje so vse te roke? Kam so se podale, v katerem žepu ždijo, ko pa neznosno kričim po njih. Po neskončni rešitvi iz moje utopije.

Ne, ne ljubim te. Le odvisna sem od tebe.. Skoraj tako kot od cigaret... Od cigaret, ki jih z užitkom kadim dolgo v noč in razmišljam.. In razmišljam... In ničesar ne dojamem.. Le strmim v zaslon, kjer piše "ljubim te"...





objavil(-a): Crnolaska ob 03:30 komentarjev (3) ogledov: 37




torek, 21. september 2010

WHAT IS LOVE?





Ko te mačka vdano čaka pred vhodnimi vrati, da prideš domov. Zunaj močno dežuje, a ji ni mar za perfektno frizuro. Mačja ljubezen je neizmerna... Slikco je imel, par dni nazaj, objavljeno na fb eden izmed mojih sanjskih. Po njem nosi ime moja čapka.



objavil(-a): mačka7 ob 00:47 komentarjev (1) ogledov: 27




ponedeljek, 20. september 2010

OBLJUBA ZA DIVE





Obljubljam na Divi da ne bom nikoli več pogledala za njim,mu ne dvigivala telefona in mu ne odpisala.Konec je za vedno.Konec je poniževanja in konec vsega kar je bilo med nama.Grem novim zmagam nasproti in novim dogodivščinam.Vem da me nekje čaka nekdo ki bo vreden vse moje ljubezni in me bo spoštoval in imel rad kot si zaslužim...

OBLJUBLAM ŠE ENKRAT PRED VSEMI DIVAMI DA JE KONEC VSEGA Smile





objavil(-a): Bjondika ob 21:31 komentarjev (1) ogledov: 28




sobota, 18. september 2010

Morda pa le nisem tak junak



Najprej je bilo precej enostavno. Dan je bil optimistično sončen in presenetljivo topel. Vso pot tja sva si popestrila in večinoma sva uživala v družbi srug drugega ter ob norčevanju iz neverjtnih podvigov italijanskih voznikov. Ko sva končno prispela na letališče, sva ugotovila, da sva na napačnem terminalu in sledilo je 45 minut odisejade do prave lokacije. Check-in in vse ostalo je potekalo precej enostavno. V bistvu sem imela večino časa občutek, da potujem tudi jaz, nato pa me je kot strela iz jasnega udarilo-jaz ostajam.

Po obvezni letališki kavi in okrepčilu sva zadnjih 30 minut preživela sede,objeta, neposredno pred lokacijo varnostnega pregleda. Po licih so mi polzele hladne, mokre solze in močile njegovo majico. Ljudje okoli naju so naju čudno gledali, a marsikdaj je bilo v pogledih moč zaznati razumevanje. Poljubi so bili še posebno topli in neprecenljivi. Govorila nisva kaj dosti, dotaknila sva se le teme o tem, da nisva tega načrtovala in da je že moralo biti tako-da nama je dano, da se spopadeva s tem in tako pač je. Oba sva v solzah komaj izdavila kak stavek. Pa saj ni bilo potrebe po besedah, žalost je bila dovolj zgovorna.

V filmih slovo izgleda drugače, ima nek romantičen priokus, ki ga v resnici ni. Je le globoka žalost in stiska. Prišel je čas, ko je moral proti letalu. Prišel je čas zadnjega objema in poljuba, ki se je seveda še nekajkrat ponovil, nato pa sem ga videla stopati proti detektorjem kovin in mu še zadnjič poslala poljub ter stopila skozi vrata letališča. Vame je treščil vroč zrak in usul se je plaz solza, ki sem jih prej nekako uspela zadržati. Kot zanalašč sem v avtu pozabila sončna očala in zato so bili vame uperjeni pogledi taksistov ter ostalih potnikov, ki jim očitno ni bilo jasno prav nič. Odhitela sem do avta, si nadela sončna očala in želela Milano čim prej pustiti za sabo.

Vožnja po italijanskih avtocestah, kjer je menjevanje pasov-seveda brez smerokaza- nacionalni šport, me je zaposlila do te mere, da sem uspela ostati zbrana. Na srečo mi je uspelo najti radijske postaje z odlično house glasbo in vedela sem, da mi ne bo treba delati postankov. Vsake toliko sem se seveda razjokala, a me je kak italijanski voznik vedno znova spravil k sebi. Prestopila sem bivšo mejo in se prvič ustavila na bencinski čerpalki, a sem želela samo naprej. Pri razcepu Razdrto je bila prometna nesreča in usmerili so nas na staro cesto, kjer sem več kot eno uro stala v zastoju. Po več kot 1000 prevoženih km, po 12h v avtomobilu...res mi ni bilo potrebno vse to...Moj fant je velik ljubitelj nogometa in malce me je seznanil s tem športom ter me peljal celo na dve tekmi, kjer sem resnično uživala in kot zakletu je bil v času zastoja na edinem radiu, ki sem ga lahko poslušala v tistih rovtah pogovor z Matjažem Kekom, ki je komentiral dogajanje na svetovnem nogometnem prvenstvu ter tekmo Slovenija:Severna Irska, kjer sem bila-z njim...na planu so privreli spomini zadnjih nekaj mesecev, vsi drobni trenutki, posebni dogodki, njegov nasmeh, dotik, glas, pogovori, najina jutra...vse je prišlo za mano in dojela sem, da morda pa le nisem tak junak, kot sem mislila, da sem. Čeprav imam trden in močan oklep, je moje bistvo mehko in ranljivo.

Na domače dvorišče sem zapeljala ob 23. uri. Zaklenila sem avto in mu sporočila, da sem prispela. Bila sem izmučena-fizično in psihično. Od dolgotrajne vožnje me je bolel križ, od vsega ostalega pa srce. Skočila sem pod topel tuš in nemirno zaspala. Naslednji dan sem šla normalno v službo. Zelo utrujena in nekako "prazna". Zdelo se mi je, da delujem na avtopilota in ugotovila sem, da me čaka še trnova pot do tega, da se naučim živeti sama.

Minili so šele trije dnevi. Saj se zamotim, predvsem v službah in na vadbah-sploh Zumba me vsaj malo razvedri, ampak potem pridejo trenutki, ko sem resnično osamljena, kar mi je precej nov občutek-razmišljam, da sem to izkušnjo dobila zato, da se naučim biti tudi sama, ker tega očitno ne znam prav dobro. Živim svoje življenje, veliko delam(in še več bom), včeraj sem šla ven s prijatelji in spet me je obdal čuden občutek, da sem v bistvu na istem-tudi v prejšnji zvezi sem hodila ven sama, s prijatelji in zdaj je enako-edina razlika, ki je, je ta, da vem, da če bi bil on tukaj ne bi bilo tako. Ampak ali bo to dovolj? Vreme prav nič ne sodeluje, saj je naravnost za cartanje, poležavanje, skupno gledanje filmov...jaz čistim in pospravljam, da pozabim na to. Danes grem na party, ne vem kako bo.Zagotovo ga bom pogrešala, saj sva v zadnjem času hodila skupaj. Še sreča, da obstaja internet in kamere, da ga vsaj malo vidim in da lahko kako rečeva, čeprav se takrat še bolj zavedam kako zelo mi manjka.

V bistvu ni več vprašanje, če sem tak junak, kot sem mislila, da sem , ker vem, da nisem...





objavil(-a): BlackMagicWoman ob 16:50 komentarjev (1) ogledov: 25




torek, 14. september 2010

NEVERENDING STORY





Ste slišali isto zgodbo kdaj že milijontič? Rečem mu, da želim slišati nekaj, kar mi še nikoli ni povedal.

"Nikoli nisem vedel kaj zaboga je povratni osebni zaimek!" Sva že dva, ha,ha. Slovenščina ima včasih tako zanimive besede, ki ničesar ne povedo.

Sicer je moderno, če nekaj rečeš in hkrati nič ne poveš. Poslušajte kdaj kakšnega politika.

Ali pa:"Primi to in daj tja!" Vse jasno.





objavil(-a): mačka7 ob 00:16 komentarjev (1) ogledov: 15




sobota, 11. september 2010

Kriminalistika



Hej

Zanime me če katera ve ali pa ma ž kako izkušnjo kako priti do poklica kriminalist! ... Torej ali je res da se lahko po končani srednji šoli vpišeš direkt v študij kriminalistike ali moraš vseeno prej iti na pravno fakulteto ali pa na fakulteto za varstvene vede?

In pa zanima me tui glede zaposlitve?! ... Ali dobiš hitro službo kot kriminalist ali je pač ne ?





objavil(-a): *DNAngel* ob 18:49 komentarjev (5) ogledov: 57




petek, 10. september 2010

čisti strup :)



Vedno znova in znova se znajde na seznamu mojih želja, pa se mi vedno zdi predrag...ah hudiča, še narjaje bi se zastrupila s tem prečudovitim strupom!!Smile)





objavil(-a): liyanna ob 20:57 komentarjev (0) ogledov: 24




četrtek, 09. september 2010

...





...ko pozabiš na vse...

...ko se svet začne vrteti v nasprotno smer...

...ko so njegove ustnice na tvojih...

...ko raziskujejo tvoje telo....

...ko veš, da ni prav, a vse narediš, da se na nek način pomiriš, da pozabiš na vse....





objavil(-a): *CaTh* ob 12:29 komentarjev (1) ogledov: 20




torek, 07. september 2010

Dopustniški dnevnik #5: Beauty first



Danes sem na sekretu mislila, da nekdo začudeno bulji vame, pa sem ugotovila, da stojim pred ogledalom. Narastek do temena, obrvi zaraščene do spodnjih trepalnic, ogrcev kot v makovi štručki, nohti polomljeni in podpazduhe kosmate. S seboj sem vzela tudi sončno kremo s pretečenim rokom, zaradi katere sem pisana kot sončni zahod. Sram me je:

Nekaj je bilo treba storiti. Pograbila sem edino barvo za lase, ki so jo pač imeli in se spravila na oficirske. Predno ugotovim, da mi »treba četkica i posudica«, je barve po celem lijaku. Ampak fata se ne dam. Grem po krožnik in žlico in nekako mi rata. Kdo rabi aplikator, če si lahko barvo za lase na glavo mečeš kar z žlico! Ko vse skupaj operem in prištejem še trajno od vetra, sploh nisem tako slaba. Razz Mr. Green Zdaj moram samo še nekje dobiti zobno pasto, ker so mi svinje poljske spizdile Paradontax. Komaj čakam, da si pigica z njo opere zobe. Obrvi Da ji bo žal.





objavil(-a): Talulah ob 20:58 komentarjev (5) ogledov: 27




torek, 07. september 2010

Dopustniški dnevnik #4: Sem ful ekstremna in nevar



Surfam. Vsak dan pogruntam kaj novega. Skakavček

Danes recimo, prednosti pravilne drže. Bolijo me noge, bolijo me roke in križ mi razpada. Jokavček Zato pišem pred šotorom, ker do plaže sploh ne morem. Veter mi je naredil trajno in sonce mi je skurilo nos, tako da mislim, da so noge v luftu najboljša alternativa. Ampak jutri pa bom! Ful ekstremna in nevarna! Razz

Ker je pihalo za en drek, sem se naučila obrat v veter, z vetrom in še beach start. Za vodnega imam bojda premajhno jadro. Ali pa preveliko rit.
Rabila sem samo še orto sapico, da bi vse to sprobala v ta pravih pogojih. Pa je začelo... Že ob 9h zjutraj je nagibalo borovce. V vodi sami gajstni, pa jst in junior jadro. Obrvi Boli me vse, trajna nerazčesljiva, lak požrt dol do členkov. Confused Modric ne štejem več. Ker sem že skor ekstremna in nevarna. In že skor zgledam cool. Pijanček

Slikat se ne maram. Sad Ker pozabim rit tišat notri, stojim preveč narazen, jadro mi meče iz rok in nasploh zgledam, kot da se bom glihkar usrala.
Včasih mi rata. Takrat nihče ne slika. Jokavček





objavil(-a): Talulah ob 20:55 komentarjev (1) ogledov: 32




torek, 07. september 2010

Dopustniški dnevnik #3: Počutite se kot doma





Naj vam malo opišem, kako je tukaj. ..

Poljaki so se s svojimi sindikalnimi šotori nasrali (dobesedno) že junija in okupirali pol kampa. Ostalo polovico smo zasedli Slovenci, vsake toliko pa je najti tudi kakšen italijanski, bosanski, švabski ali novozelandski osamelec.

Italijani vedno pridejo z avtodomi, ki jih postavijo v krogu, morebitne »luknje« zaprejo s ponjavami, v središče pa si naštimajo ventilatorje. Za crknit. Smile

Letos smo imeli nove Fritzl sosede, kjer je fotr obdeloval tako mamo, kot hčerko. Surprised Vsi smo se zgražali, rekel ni nihče nič.

Tudi moja dva topla soseda sta se eno noč imela ZELO rada. Obrvi Sta mislila, da že spim. Pa sem napol v smehu, napol v obupu, odlutala do plaže na en čik. Da sta v miru končala. »Njo« sem na poti nazaj srečala na wc-ju…

Ene par veteranov pozna cel kamp. Johny Bravo je Slovenec s pavšalom, ki od aprila dalje polira svojo prikolico z bor mašino in jelenovo krpo. Very Happy Capo di camp ima najlepši razgled in vse pod nadzorom. Zrihta ti fajn parcelo in te pride iskat s čolnom, če te s surfom odpihne na odprto.

Morena je wanna be Johny Bravo, ampak je tečen in misli, da je pol plaže njegove. Sad Podjeten Slovenec renta pregrešno drage surfe in gundža nad vsakim, ki si hoče razgrnit brisačo v radiu 100 m okrog njegove barake.

Lanskoletni komšija še vedno prži bosanske specialitete in z njimi futra sosede.

Tudi češka familija s fosiliziranim HB jadrom je letos tu. Furajo že 10 let, pa revežem še zmeraj ne gre. Embarassed

Z Rozi sva se zapričale že prvi dan. To je naša čistačica, pridna, v roza oblečena deklica, ki jo skoz skrbi, če nam je »dovoljno čisto«. Sekrete so updateal. V pehotne so naštimal školjke, ampak oficirski še zmeraj zažiga. Žal ne pride do izraza, ker smo že cel dan brez vode. Danes sem makarone skuhala v Radenski…





objavil(-a): Talulah ob 20:49 komentarjev (4) ogledov: 31




torek, 07. september 2010

Dopustniški dnevnik #2 : Poljski ščurki



Saj ne, da si zaslužijo, ampak jim enostavno moram nameniti nekaj vrstic. Jutro je namreč prineslo neprijetno presenečenje. Namreč, kot smo ugotovili kasneje, je »ščurkom« logično, da če zakupijo eno parcelo, se razpasejo čez tri. Med njimi tudi mojo. Kulturno se jim ne da nič dopovedati, kregajo se zelo radi. Sicer pa je njihovo vse, do koder lahko odmetavajo svoje smeti.

Ne rabiš gledati registrskih tablic, da veš, kje kampirajo Poljaki. Tam, kjer je šotor na kupu smeti, tam kjer izgled najbolj spominja na odpad, tam so oni. Enako imajo okrog avtomobilov in v istim stanju za seboj puščajo sanitarije. Ogabno, vam rečem! Če k temu prišteješ še aroganco, ki sem jo dodobra spoznala v naslednjih dneh, se ti odprejo nove širine 2. svetovne vojne. Ni bilo dolgo za preračunavati, ko sem začela prestavljati šotor. Mislim, da sem pri sosedih zapazila celo eno podgano.

Čez nekaj dni sem ga prestavila še enkrat. Ker sem se jim očitno nasrala po poti vriskanja in driskanja, sem pa že stara, betežna in sitna in bi ob 4h zjutraj rada spala. Nekaj noči sem se še branila s kupom nabranih storžov, ki sem jih metala okrog sebe, potem pa sem ugotovila, da pametnejši odneha.

Na obhodu čez, hvala bogu; velik kamp, sem si izbrala parcelo pod olivo, v družbi upokojencev, mladih družin in gejev, ki so obetali mirne noči. In tako je tudi bilo.

En dan sem si celo dovolila sprehod mimo sindikalnih poljskih šotorov, pa sem se v strahu pred garjami raje obrnila in stekla nazaj. Cunje, hrana in smeti je bojda normalno, da so nametani okrog in okrog šotora. No, če pogledaš izgled vrle poljakinje, potem niti ni čudno, da reve izgledajo, kot pač izgledajo. Najprej jo zavohaš, potem jo vidiš in potem šele se zgroziš od vseh mozoljev, celulita in, mi je prov žal, tako grdih ksihtov nisem videla še v življenju. Da od 50 poljakov tudi eden ne govori angleško, je prav tako sramota. To, da ne znajo spustit jadra, če že surfat ne znajo, jih tudi ni nihče naučil. Glavno, da mi s titanik dilami peljejo čez jadra in se delajo, kot da ni nič. Eni sem jambor vrgla na glavo. Zanalašč, ker mi je že 5. potegnila živc.
Potem sem za tisti dan zaključila.





objavil(-a): Talulah ob 20:45 komentarjev (4) ogledov: 23




torek, 07. september 2010

Dopustniški dnevnik #1: Slab začetek, dober konec



Ta največji oblak sva navezala na auspuh in se odpeljala. Very Happy 12 ur sva plula po avtocesti, zmatrana in premražena naju pri Splitu končno obsije sonce. In to na polno! Takrat že stojiva v gužvi na izvozu, kakopak v napačni vrsti, popade me še lakota in počasi mi ratuje slabo.Črno oko

Nekako nama uspe prišvicati do cilja, kjer nama Škorca že čuvata parcelo. Že s ta belim poljubčkam vse veterane, pošrek napnem šotor in se zvrnem kar na žimasto deko.

Potem pride Pina Colada. Zamišljen Pa poljsko pivo. Zamišljen V roku 15 minut sosedje krulijo, tulijo, bruhajo in se zvirajo po mojem šotoru. Rolling Eyes Popade me hitlerski bes. S tangicami okrog vratu in zložljivim stolom v rokah uletim iz šotora, pripravljena na par vzgojnih prijemov. Obupana ugotovim, da bodo otroc očitno kmalu popadali v lastno bruhico in se odločim še malo počakati. Ko se to končno zgodi, se po treh dneh pogreznem v prvo kitico. Objem

Sanjam, da plavam, plavam in plavam in ko odprem oči ugotovim, da se mi to resnično dogaja. Surprised Oblak me je dohitel, odpihnil pol šotora in zalil četrt kampa. Podočnjake naložim na hrbet in začnem od začetka… Črno oko





objavil(-a): Talulah ob 20:41 komentarjev (0) ogledov: 27




ponedeljek, 06. september 2010

Kako narediti.... tehnika kaleidoskop





Torej, kot obljubljeno vam predstavljam tehniko kaleidoskopa.. Če se sploh tako napiše pravilno Smile

Slikca na vrhu je super prikaz, kako začeti. Barve in barvne kombinacije so čisto vaša izbira.Edino pravilo, ki je tukaj dokaj pomembno, je to, da vse kačice in ravne ploskve zložimo tako, da nastane oblika trikotnika. (glej sliko 1).

Če komu ni preveč jasno - kačice - vzameš fimo maso, jo zgneteš, in razvaljaš v kačico. Na sliki 1 so potem temno vijolične kačice ovite v belo fimo maso. To narediš tako, da razvaljaš toliko bele fimo mase, da lahko vijolično kačico oviješ v belo. Torej kot že rečeno, potem te kače in razne druge stvari (spirala, ravne ploskve) postaviš tako, da oblikuješ trikotnik.

Na sliki 2 je ta trikotnik ovit v plast temno vijolične fimo mase. Ta del ni obvezen, vendar pa je priporočljiv, saj imamo potem lepši trikotnik in ga lažje reduciramo. Če slučajno ne morete naenkrat razvaljati toliko mase, da bi z enim kosom ovili cel trikotnik, to sploh ni problem. Boljše je, če vam uspe, vendar ne bo narobe, če vam zmanka par cm in potem fimo maso zopet pregnetete, razvaljate in "doštukate" da bo cel trikotnik ovit. Dobra stvar fimo mase je, da se "zlepi" tako da se vaše "štukanje" sploh na bo opazilo Smile

Torej imamo naš trikotnik. Kaj sedaj? Sedaj je na vrsti da to stvar zreduciramo (fuj, kak grda beseda Smile) Najlažji način, da vam to pokažem je tale video.

www.youtube.com/watch?v=nyC1HwGuewI

V njem vam razloži kako reducirate kvadratne, okrogle in trikotne stvari. Smile

(če vam link ne dela, pojdite na you tube, vpišite reducing cane v iskalno polje in pravi zadetek je PolyPediaOnlineTv by Iris Mishly - Part 2 - reducing 3 types of cane)

Torej, ko reducirate vaš trikotnik (postane manjši in več ga je), je čas za naslednjo stopnjo. Vašo trikotno kačo razdelite na toliko enakih delov (ponavadi 4 ali Cool da te dele sestavite skupaj in dobite oglato kačo. Če pogledate sliko 4, manjkata še dva enaka dela, da dobimo oglato kačo.

In smo že skoraj na koncu Smile To štirikotno kačo zopet reduciramo na željeno velikost (odvisno kaj želimo potem narediti iz nje) in to je to. Smile

Ko imate kaleidoskopsko kačo reducirano na željeno velikost pa lahko naredite npr. tako zapestnico in uhane kot sem jih jaz. Kako??? Smile Recept za zapestnico vam izdam v enem od naslednjih nadaljevanj Smile Drugače pa potem to kaleidoskopsko kačo razrežete na kose, ki so debeli par mm in z temi koščki lahko obložite karkoli. Tudi kakšno lučko npr. in vaša soba bo bila polna mavričnih barv.

Upam, da sem bila dovolj jasna. Če ne, bom naslednjič poslikala vse korake in mogoče vam bo kaj bolj jasno Smile

Do takrat, lep pozdrav Smile





objavil(-a): spelee ob 11:03 komentarjev (1) ogledov: 32




ponedeljek, 06. september 2010

Biti spet 18?!



Človek se ob takšnih dnevih sprašuje, kaj bi spremenil, če bi bil spet 18. Kam ne bi šel oz. kam bi šel, kaj ne bi naredil oz.kaj bi naredil drugače...Večina modrih ljudi bi rekla, da ne bi naredili nič drugače. Pa res ne bi?

Jaz pa včasih bi! In to nekaj bistvenih stvari. In ne, da sedaj ne bi bila zadovoljna in srečna, ker sem. Ampak preprosto zato, da bi okusila še tisto drugo. Saj bi si potem najbrž želela, da tega ne bi storila, bi lahko kdo rekel. Kaj pa če....si morda ne bi. Morda pa bi tudi iz "tistega drugega življenja" naredila tisto kar sem in kar si želim. Samo izziv bi morda bil drugačen.

In zdaj, ko ne morem biti 18? Včasih bi bilo treba zapreti oči in biti 18. Postaviti se v neke situacije s svojo "današnjo" pametjo in jih v svojih sanjah poskusiti rešiti. Ne to ni beg iz trenutnega življenja. Ja pa morda izziv za možgane, da prebrodiš trenutno "naveličanost" nad svetom in da ima psiholog s tabo malo maj dela(-malo heca mora biti). Ali nismo tega počeli že kot otroci? Ko nam starši nečesa niso dovolili ali smo bili kaznovani, smo šli v svoj domišljijski svet s svojimi igračami, odigrali vlogo v zgodbi in bili skoraj vedno junaki in redko ali nikoli poraženci. In nato....nas je poklicala mama h kosilu in šli smo...srečno in zadovoljno, ker nam je to pomagalo prebroditi krizo.

Pa je bilo potem kaj drugače?

Ja, svet je imel drugo barvo in včasih je že to dovolj!





objavil(-a): rosi ob 10:00 komentarjev (0) ogledov: 24




nedelja, 05. september 2010

Prežveči in izpljuni (5. del Milice in Radke)



Sladek nasmeh je ležal na Radkinih ustnicah, njena duša tako prijetno vročično nemirna. Kako se je v zadnjem mesecu začela spreminjati je bilo neopisljivo. A še vedno je v njej gorela želja po požiranju ljudi. Jih začutiti v globino. Vsi pa so jo imeli za vaško kurbico. In to je na nek način bila. Nihče ni razumel te potrebe poseganja v dušo. Radka je že kot otrok uvidela, kako tesno sta povezana telo in duša, da sta v bistvu eno. In seks (kako sovraži to besedo) je bil dober način spoznavanja duše. Moški se niso nikoli tako razdali, kot takrat, ko so bili potrebni. Ne samo, da so naredili vse kar si ženska zamisli, nekaj več je bilo. Radki je bilo všeč, kako so jim žarele oči, čutila je živalskost in počutila se je bližje človeku kot kadarkoli. Gibi so tedaj izdajali dušo, ko so nenadzorovano posegali po njenem telesu. Takrat je bil čisto vsak moški sposoben plesati z dušo.

In potem je prišla Milica. Odkar sta se spoprijateljili, je Radka vedela, da bo spremenila Milico. Imela jo je rada, ker ni bila zavistna. Več kot očitno je bilo, da je Radka izredno lepa, Milica pa ni bila ena tistih žensk, ki so se do lepotic obnašale, kot da so neumne. Niti malo je ni obsojala, da se, kot so to drugi imenovali, goni okrog. In bila je pametna in posedovala je nedolžnost, katere se je bilo potrebno znebiti, kajti to žensko zares uniči..

In z Milico je prišel on. The black guy. Radko je potegnil ven iz okolja, ki jo je začelo dušiti. Dvignil jo je v višave, kajti ni res, da so ljudje povsod enaki. Bil je tako eleganten, bil je kavalir, česa Radka ni bila vajena. Imel je ponos in bil je pameten. Posvetil se ji zares. Več se je ukvarjal z njo kot s sabo. Z njim se je počutila kot včasih. Z njim je ugotovila, kaj so ji naredili vsi ti moški. Ko so si jo vzeli, kot povratno steklenico… Vsakič so vzeli del nje. On ji je dal to nazaj. Ko jo je poljubljal in je ni nehal, čeprav je bil čas nekaj, kar jima je kronično primanjkovalo, se je sestavljala nazaj. Ko se je pogovarjala z njim je zaslutila, da obstaja upanje in topla luč.

Slika: The Song of the Firefly, Amy Crehore





objavil(-a): lucijika ob 22:34 komentarjev (1) ogledov: 22




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani