Pošlji prijateljuNazajDomov

sobota, 25. oktober 2014

Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

sobota, 23. oktober 2010

Ko nekoga ljubiš...





Ko sem jo spoznala, se mi je zdela simpatična, v redu, ampak nisem si mislila, da mi bo kdaj toliko pomenila. Nekaj mescev sva se občasno družili, imeli sva skupne prijatelje, ampak to je bilo to. Nekega popoldneva pa sva se šle skupaj sončit na otroško igrišče. Drugi niso želeli z nama, imeli so drugačne načrte, pa sva šli sami. Zaklepetali sva se, in takrat sem spoznala, da jo ljubim. Pa ne na romantičen način, naj poudarim, da take vrste čustva med nama nikoli niso obstajala. Ne, ljubila sem jo kot prijateljico, kot osebo, ki me vedno nasmeji, ji lahko vse zaupam, katera mi polepša dan če jo le vidim.

Celo poletje sva preživeli skupaj. Videli sva se skoraj vsak dan. Ko sva se zagledali, sva druga drugi stekli v objem, in se še nekaj minut nisva spustili. Povedala mi je reči, ki jih ni nikomur drugemu, ker se je bala, kaj bi si drugi mislili o njej, kako bi to sprejeli. Tudi sama sem se ji lahko izpovedala, in vedno je razumela.

Skupaj sva hodili po trgovinah, ko sva se utrudili, pa sva zavili v kak park, se stisnili skupaj na kakšni klopi in se crkljali. Nekaj ljudi, ki jih poznava, naju je videlo, razširile so se govorice, da sva 'skupaj', ampak ni nama bilo mar, saj sva bile skupaj, le ne na tisti način, kot so mislili.

Včasih sem šla prespat k njej, pozne večere sva preživljali na njenem balkonu, zaviti v odeje, s cigareto v roki, prigrizki na mizi, in bili sva sreči, že zato, ker sva bili skupaj. Ko sva postali zaspani, sva zlezle na njeno posteljo, se zvili skupaj v kepico in zaspali. Zjutraj naju je zbudilo sonce, ampak ker sva bile bolj zaspanki, sva potegnili odejo čez glave in spali dalje. Ko sva končno vstali, sva pozajtrkovali, se šli malo sončit, nato pa spet v trgovine, spet celotna zgodba od začetka...

Bila sem srečna, že zato, ker je bila ona ob meni. Če je kak dan nisem videla, sva ure in ure govorili po telefonu in obema je šlo na jok, ker sva si tako želeli biti druga ob drugi. Najini starši so sicer rekli, da lepo, da sva si našli prijateljico, a zdelo se jim je, da je vse skupaj pretirano.

Niso razumeli. Tudi drugi niso razumeli. Enkrat sva šli skupaj v McDonalds, naročili krompirček in sladoled, in izmenično 'pitali' druga drugo. Srečala naju je družba, ki naju pozna, in vsi so rekli, da je malo noro, da odkar se druživa, da sva pozabili na druge.

Ko so šli dalje, mi je ona le zašepetala: "Vseeno mi je, kaj pravijo. Najraje te imam na svetu, ves čas hočem biti s tabo, če ne razumejo, je njihov problem. Pomeniš mi več kot oni." Jaz sem ji vrnila nasmeh in ji rekla, da tudi ona meni.

Zdaj je že 2 meseca nisem videla. Šli sva vsaka na drugo srednjo šolo, dobili sva si nove znance, in se odtujili. Ostali so mi le spomini na najlepše poletje mojega življenja. Mogoče se nekoč spet srečava, do takrat pa je v meni velika praznina.





objavil(-a): MissxxMurder ob 12:21 komentarjev (3) ogledov: 15




četrtek, 21. oktober 2010

Just living my life, my life, my life.......



Živi življenje, ker ga noben ne bo živel namesto tebe....pa še kako to drži! Ja življenje bi bilo res lepo, če bi se odvijalo po naših željah in načrtih. Vendar ni nikoli tako, kajne?! Kam je izginila vsa dobrota, prijaznost ljudi? Nam je sploh še mar za druge? Od kje vsa ta hinavščina?

Danes sem ugotovila, da je moja najboljša oz. bodoča bivša najboljša prijateljica navadna zahrbtna prasica in čisto nič drugega. Moja prijateljica pa kaj še! Izdala je moje zaupanje, poleg tega je pa bila ona zmeraj tista, ki je ostale prijatelje in moje bivše fante nekako pripravila do tega, da so se obrnili proti meni. Ne trdim, da sem sama čista kot solza, ampak tako nizko se pa ne bom spuščala, na ta nivo!

Zmeraj ampak čisto zmeraj iščem napake v sebi, nevem zakaj bi še delala kaj takega. Obdajajo me samo negativni ljudje, ki so zelo dobri igralci! Nevem zakaj popuščam, zakaj sem še dobra do takih ljudi. Mogoče iščem v njih nekaj dobrega, pozitivnega..... Ah, zakaj bi se trudila? Nima smisla! Dneve in dneve sem se spraševala kaj sem naredila tako slabega v življenju, da se mi dogajajo same negativne stvari. Trudila sem se s pozitivnostjo in se bom trudila še naprej, saj očitno samo še to šteje da se dobro počutiš.....

Čeprav pa se mi dogajajo tudi pozitivne stvari =) Dobila sem službo v kateri se končno počutim odlično, vpisala sem se na študij v katerem se vidim, spoznala sem nove znance in se ponovno spoprijateljila s starimi prijatelji. Kar se ljubezni tiče, pa vse ob pravem trenutku =)

Mogoče je pa dobro, da se mi je zgodilo toliko stvari. Saj pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In veste kaj imajo prav =) Ampak ali se bo tem ljudem vrnilo vse nazaj??? Jaz vem, da sem svoje grehe že poplačala, ampak jih bo še veliko, saj nisem popolna. V bistvu se niti ne trudim biti nekaj kar nisem, zakaj bi se pretvarjala? Smisel življenja ni igranje, laganje, varanje.....to kar počnejo ljudje okoli mene.....vedno več je takih....Vendar jaz nisem in nebom ena izmed njih!

Živim samo enkrat, zakaj nebi uživala in se predala toku =) Ne vidim razloga zakaj bi se sekirala in obremenjevala z ljudmi, ki si tega ne zaslužijo. Odločila sem se, da bom delala na sebi, da bom nekaj dosegla, nekaj videla in nekaj izkusila! Torej dokončati študij, potovati, najti prave prijatelje, se še tesneje povezati z družino in če mi bo usojeno najti ljubezen =)

To bo blog mojega življena! Če se ti zdi zanimiv, komentiraj, če pa nisva istih misli se ne ubadaj z menoj in me pozabi!

LP,

Baby B





objavil(-a): BabyB ob 23:48 komentarjev (2) ogledov: 26




sreda, 20. oktober 2010

Dva obraza





Zakaj, za vraga, ima ta blog sliko iz računalniške igrice? Ker je vampirka Jeanette/Therese Voerman iz VTMB (tisti, ki ste me kdaj zasledili na forumu, mogoče prepoznate Jeanette iz mojega podpisa) tipičen primer dveh obrazov. Pa čeprav zelo skrajen.

Torej, Therese V. je močna, dominantna ženska, urejena in resna, njena tipična oprava je siv kostim in potihem vleče vse niti Santa Monice. Ve, kaj hoče, in to zmeraj dobi, zlepa ali zgrda. Pogosto se za doseganje svojih visokih ciljev zateče k nasilju in ustrahovanju.

Njena 'identična dvojčica' Jeanette je druga zgodba. 'Therese' o njej pravi, da je samo punca, ki se razkazuje v kratkem krilu, v resnici pa je uboga, pomilovanja vredna Theresina senca. Jeanette veliko časa preživi v klubu Asylum, ki si ga lastita s 'sestro'. Oblečena je v kratko karirasto krilo, majico zavezano nad popkom in nosi močna ličila ter lasi v čopkih. Znana je kot malce nora, hkrati pa je tudi predmet poželenja obiskovalcev Asyluma. Da, to je Jeanette.

V resnici sta obe sestri ena in ista oseba. Katera je 'prava'? Ne vem. Baje je njuna razčlenjena osebnost posledica spolne zlorabe s strani njunega očeta v otroštvu, po kateri sta ga v maščevanju ubili. Oziroma, po njuni zgodbi ga je ubila Therese, prej očetova ljubljenka, ki se je prostovoljno zapletla v incestni odnos s svojim očetom da bi si pridobila njegovo naklonjenost, ko pa je enkrat zamešal Jeanette za Therese in ju je Therese zalotila, ga je ustrelila.

To pa je samo igrica in seveda ni resnica. Čeprav dvoobraznost v življenju res obstaja. Pa je res tako huda v resničnem življenju? Je zmeraj plod hudih izkušenj in travem iz otroštva?

Ne. Poznam na primer veliko deklet, ki so pred svojimi starši pridne ovčke, ko pa gredo zvečer ven, seveda na skrivaj, ker grejo k 'svoji prijateljici', ker njihovi starši približno ne vejo kaj delajo v resnici njihove zlate male hčerkice, postanejo izzivalne, vse si upajo, delajo reči, ki se očku in mamici še sanjajo ne.

Ja, to je običajna dvoobraznost. Tudi sama nisem ravno enaka pred starši in v družbi. Toda kje je meja dvoobraznosti? Jasno je, da ni treba imeti dveh imen in popolnoma različnih značajev, da ima oseba dva obraza...





objavil(-a): MissxxMurder ob 15:18 komentarjev (0) ogledov: 13




sreda, 20. oktober 2010

Zakaj že?





Zakaj že se moram učit zgodovino?

Zakaj že mi bo v življenju prav prišlo, če vem kako so živeli avstralopiteki?

Zakaj že morajo imet homoidi taka čudna imena (Habilis, Erectus...) ki jih človek (vsaj js) takoj zameša?

Zakaj že nimajo slovenskih imen, pa po možnosti 1. homoid, 2. homoid... Bi si vsaj zapomnla kej.

Zakaj že? Zakaj že? Zakaj že?

Sej vem. Samo dramo delam. Drama queen. Vsak se je do zdej že mogu to učit, če je hotu narest šolo. Nič novga. Ampak vseeno... ZAKAJ?

Ker mi bo v življenju prav prišlo kako se elektroni delijo po orbitalah? Ali pa mi bo prav prišlo vedet dele celice? Mogoče pa bom mogla računat neke fizikalne reči? Ali pa točno vedet, kje so litosferske plošče in kaj sploh je to, ali pa kako se Zemlja guba?

Ne. Ne bo mi treba. Če se ne bom odločila poklicno ukvarjat s temi zadevami, kar dvomim, je to samo čas in možganska kapaciteta ki gre v nič.

In potem vprašam starše, ali kogarkoli drugega odraslega, zakaj? In vsak bo rekel samo: "Za to, da boš razgledana."

Koga briga razgledanost, če pa toliko dragocenih ur svojega časa na dan zapravim za nekaj, kar je totalno brez pomena za kvalitetno življenje?





objavil(-a): MissxxMurder ob 13:51 komentarjev (9) ogledov: 23




ponedeljek, 18. oktober 2010

Ne bit dolgočasen!





Poznam človeka, ki uporablja perfekten način govor za branje pravljic. Ko začne pripovedovati, zaspiš zraven. Začne tiho, na sredi ima jakost glasu maksimum in proti koncu ponikne. Kot val v obliki krivulje normalne porazdelitve.

Rekla sem mu, da govori malo bolj energično in ne tako, da ga ob koncu stavka zmanjkuje. Glas je zelo kompleksen in dovršen instrument s katerim se da povedat skoraj vse.

Prejšnji teden sem v gledališču jokala, ker je igralka tako doživeto pripovedovala zgodbo. Sedela sem tako, da jo nisem niti videla. A jo je bilo moč ujeti v bit. Vse je naredila samo z barvo glasu. Šlo je za pravo igro in pristne emocije.

Ne govorite njihovim glavam. Nagovorite njihova srca. Nelson Mandela





objavil(-a): mačka7 ob 19:00 komentarjev (0) ogledov: 24




sobota, 16. oktober 2010

Nosečka?!!





NE! Nosečnica! In ne nosečka!

Danes sem na nekem avtu zapazila nalepko: Pozor, nosečka v avtu. Najprej mi je bila všeč ideja, da je nekdo tako srečen med pričakovanjem otroka, da želi na to opozoriti ves svet. Potem pa sem šele opazila, kaj TOČNO piše. Nosečka. WTF?! Včasih smo imeli Slovenci še lepo besedo za to.

Seveda, da ne bi pametovala prehitro, sem pogledala še v SSKJ, da ne bi spregledala kakšne nove besede, kot so razne iznajdbe Toporišiča. No, te besede tam notri NI. Torej NE OBSTAJA.

Ženska, ki je noseča, je v Sloveniji

NOSEČNICA.





objavil(-a): Avalon ob 22:15 komentarjev (11) ogledov: 51




četrtek, 14. oktober 2010

My happy family





Od včeraj, je moja šalabajzerska družina bogatejša za še enega člana. Imam novega bratranca! Že zdaj se mu vidi, da bo mulc problematičen. Ime mu je Safret.

Dobila sem ga.............................

.................................................

.................................................

.................................................

.................................................

.................................................

.................................................

.................................................

na čelu! Jokavček





objavil(-a): Talulah ob 22:52 komentarjev (3) ogledov: 31




sreda, 13. oktober 2010

Ne bodi ofca



Dobim sms od vedeževalke. Uauuu pisala mi je... V vaše življenje bo vstopil nov moški.

Kam? Dejansko skozi vrata? Kdo? Kje? Kdaj?

Trenutno ste zmedeni. Vaš odnos s partnerjem je v krizi.

No comment. Če ga nič ne vidiš, ker skoz delaš, zna bit odnos v krizi, kajne?

Česa se bojite? Nečesa vas je strah. Česa že? Ne povem.

Našli se boste na razpotju. Ne ukrepajte naglo. Odločitev raje pretehtajte.

Torej grem levo ali desno? Ah, najboljše naravnost.

Sklep: Mislim, da se je pametno ukkvarjati z vedeževanjem. Tole je stalo 7 evrov.

Zraven je tudi neka kvazi razlaga kart, ki jih obrne. Dvomim v to, da sploh kaj obrača. Razen prazne slame.

Misel tedna: Ne bodi ofca...





objavil(-a): mačka7 ob 23:14 komentarjev (3) ogledov: 26




sreda, 13. oktober 2010

I can´t be what I´m not



Dere se on. Dere se ona. Ozračje naelektreno. Komunikacije ni. Ne dovoli ji, da gre ven. Ona na vso moč kontrira. Gre in pika, kot da gre za življenje in smrt. Še dve reče in jo lahko samo žvajzne.

On je njen oče. Ne želi ji škoditi. Hoče ji samo najboljše.

Vendarle je tudi on samo moški, kar pomeni, da ga ona kot ženska, vedno lahko obrne. Z lepo besedo, pogledom, pristno komunikacijo. Da sodeluje, pupusti vsaj malček.

Pravi, da je vseeno, če jo udari, saj ne bo ne prvič, ne zadnjič. Popustila ne bo, ker ne more. Gre raje bruhati, kot da bi popustila ali se vsaj pretvarjala.

Skratka ga ne prebavlja in ne upošteva. Spoštuje ga ne, čeprav sam vedno stoji za njo v dobrem in slabem.





objavil(-a): mačka7 ob 22:42 komentarjev (1) ogledov: 24




nedelja, 10. oktober 2010

upam.





Sovražim se. Zakaj? Vedno ko odprem fb in vidim novo obvestilo, upam da je tvoje. Da se bo tvoja majhna slikica prikazala in... oh kok sem bedna.

Ko se vidiva, komaj čakam na tvoj nasmeh in na tisto nekaj kar imaš v očeh. Za ta nasmeh in iskrico bi naredila vse. Ko me objameš, postaneš lastnik mojega telesa, in jaz se dejansko ne znam več nadzorovati. Aaaaaa. Ne maram se.

Že cel dan me tišči u prsih. Ne jem, ne pijem, komaj diham, ne razmišljam o ničemer drugem kot samo o Tebi. Počutim se totalno bedno, ko se prepričujem, da nisem nikakor in pod nobenim pogojem zaljubljena v njega. Nisem. Ne.

Ampak zakaj potem vedno pozabim dihati, ko te vidim z drugo. Začutim ogromno praznino, bolečino in nasmeh izgine. Pretvarjam se da je vse normalno, da me sploh nikakor in pod nobenim pogojem ne jezi ker se pogovarjaš z njo pa me in to zelo. Tolaži me samo misel, da ona nikoli nebi bila s tabo, upam. Lahko samo še upam, da mu je kaj do mene. Upam da mu je, ker drugače se bom kar pojedla! Sovražim se zaradi tega.





objavil(-a): niiin4 ob 13:58 komentarjev (0) ogledov: 17




četrtek, 07. oktober 2010

Memories



memories just run through my mind…

Can’t belive, how just a song, a voice, a sounde, a smell take you back…way back…and you end up thinking it over and over again…Were the choices I made right? Were they not? If I hadn’t done this or that, would it be different, would it be better, worse? Where would I be? Were would we be? Where are you? Who are you… I think I know you, but maybe I don’t…

Nothing but a memory…but still I think I belong to you…and you belong to me…

p.s. ja vem da je v angleščini, ampak včasih se veliko lažje izražam v angleščini.





objavil(-a): Majchy ob 15:34 komentarjev (2) ogledov: 15




sobota, 02. oktober 2010

Ne morem delat pod takimi pogoji!





To je grozno. Divina urednica, ali kot ji sam ljubkovalno rad rečem - Helga, mi je ukazala, da naj čez vikend spišem kak zanimiv in ravno prav zasoljen članek na temo seksa. Cel dan sem tuhtal, kaj hudiča naj še napišem, saj o seksu res nimam pojma, vsaj toliko ne, kot dajem vtis.

Po dveh urah kreativne krize sem končno napraskal skupaj zahtevano število znakov in članek ponosno poslal.

Helga mi je odgovorila, da ni okej in da zveni kot blog. Pa naj bo blog potem! V upanju, da se Helgi pripeti spodaj opisan scenarij, bom "blog" pač objavil kar tu.

Aj teb tud dol padu?!

S prijatelji se ga doma malce podložite in si zadate cilj, da boste danes seksali (med sabo in solo akcija ne šteje). Odpravite se v najbolj vroč klub v mestu, se neuspešno poskušate prešvercati čez VIP vhod in nazadnje uspete prepričati natakarja, da je Erazem Pintar mizo rezerviral v bistvu za vas in ne zase. Za sosednjo mizo sedi en kup napol pijanih mačk v legicah, ki jim kmalu zmanjka pijače. Tvoja družba zato z njimi velikodušno deli ogromen lamber vodke in njej pripadajoče energijske pijače. Gledaš bujno blondinko in se sprašuješ, če so tile balkoni pristni, ali jih je povečal in otrdil dr. Glumičič. Hkrati se sekiraš, da tega tako ali tako nikoli ne boš vedel, ker je bejba totalno out-of-your-league.

Ampak bog očitno obstaja.

Punca zeksa dva deci redbull-vodke in se ti iz prve usede v naročje ter brez sramu pred vsemi pove, da bi te rada danes odpeljala domov in izgnala hudiča iz tebe. Oziroma ti iz nje. Oziroma ti iz nje in za povrhu še iz njene črnolase prijateljice, za katero lahko stoodstotno zatrdiš, da so njeni joški 100% silikonski. Ko je divje plesala na Alehandrota, se ji namreč nista premaknili niti za milimeter.

Zašibijo se ti kolena, v želodcu ti prav nemarno zakruli, ampak ostaneš navidez kul. Plačaš pijačo ter pokličeš taksi za vse tri. Ko vas pripelje pred tvojo bedno, najeto garsonjero, taksistu z mrzlimi in potnimi dlanmi plačaš račun (oziroma mu pač plačaš, ker računov tako ali tako ne dajejo, prekleti utajevalci). Pred vhodom mrzlično iščeš prave ključe, medtem ko se tvoji zvezdici že nemarno žvalita in šlatata. Trudiš se odkleniti vrata (prekleta redbull-vodka) še preden prva začne drugi cuzati joško in to vidi tista sitna vešča iz sveta stanovalcev, ki komaj čaka, da te zatoži na naslednjem sestanku. In ravno zdaj, ko so že vsi pozabili na tisto bruhanje čez balkon in dretje "kdor ne skače, ni Slovenc" po zadnji tekmi z Anglijo na svetovnem prvenstvu.

Okej, vrata so odklenjena, tvoja živčnost pa premosorazmerna z vlažnostjo spremljevalk.
Hitro zakleneš svojega bevskajočega, od starosti napol slepega mešanca v sekret in v dveh potezah iz kavča narediš posteljo (garsonjera pač). Punci sta že goli (z izjemo mrežastih samostoječk in usnjenega korzeta) in te vabita medse. Potegneš trebuh vase, upaš da so gate čiste in se slečeš v 4,2 sekunde.

Jeba. Niti trzne ne. Pred tabo se odvija fantazija tebe in vseh tvojih frendov iz faksa, srednje in osnovne šole. Krat 10. O tem bi se hvalil vsem, ki jih poznaš. Ah kaj hvalil! Na Facebook bi pisal že vmes, celo fotru bi poslal SMS. Ampak neeeee. Kombinacija pol litra vodke in treme pred dvajsetko (=dve čisti desetki hkrati) je namreč povzročila blokado in namesto, da bi bil Stojan, se je tvoj tič odločil, da bo danes raje kar Zvonko.

Kaj ti preostane? Vžgeš obe po riti, si primakneš stol, odpreš pivo in upaš, da bo na kavču ostal vsaj kakšen flek za spomin.

(v bistvu se res bere bolj kot blog. pizdarija. nazaj za mizo, I guess...)





objavil(-a): megafotr ob 21:23 komentarjev (10) ogledov: 29




petek, 01. oktober 2010

Sodobno hribolazenje



Nekoč si ruknil gor "ta staro" trenirko in pošvedrane superge in vzel pot pod noge. Danes kot takšen izpadeš total luzer...

Spomnim se sobot, ko sva z dedijem hodila na Šmarno goro. Šla sva že zgodaj, ker ob 12h je bila "južna" in če naju do takrat ni bilo nazaj, je baki tenstan krompir vrgla v smeti. Po njenem gora ni nora, je nor tist, ki gre gor.
V trafiki sva kupila žetone, zelene, oranžne ali rumene, kakršni so pač bili v obtoku, se usedla na 8-ko in odpeljala. Gor sva rinla kakšno urco, dve, ker dedi je bil že star, jaz pa majhna, bajskasta in brez kondicije. Pozdravila sva vsakega, ki jo je maširal navzdol in ljudje so prijazno odzdravljali nazaj.
Na vrhu sva si iz superg stresla pesek, poglihala hlače in si privoščila presto. Bilo je prekrasno.


Danes moraš najprej na ta glavn LPP po Urbano. Pravzaprav, se z avtobusom noben več ne pripelje, ker vsi pridejo z avtomobili. Ta velikimi. In je bilo treba povečat parkirni prostor. Zato je mus najprej nabavit avto, da se pride v stilu.
Ker je sprehod na Šmarno goro zahteven hribolazni projekt, se je treba dobro pripraviti. Ne bomo, ja, ko čehi, z japonkami na Triglav!? Zaradi tega ali pač česa drugega, danes narod po hribih lazi kot po modni pisti. Po novem za sprehod potrebujem pohodniške čevlje, 2 švic majici, še eno za preoblečt, McKinley hlače, Adidas štunfe, najboljš, da so takšne sorte tudi spodnje gate, potem seveda še "ornk" ruzag, v katerega bom dala... Snikers?, pa še par ščitnikov, kolenčnikov in trakov. Ker se mi morda zapaše zakotalit po hribu.
In seveda, pohodniške palice! Ker, če misliš s tal pobrati kar kakšen kol, te zna 5 letni pikec vprašati, kje si kupil "palce iz dreves". Bogi simpatix.

V modernih časih ni časa za kulturo. Se ne smeš vtikat v tuje zadeve. Zato se ne pozdravlja. Ker se tudi ne odzdravlja. Lahko se samo čudno pogleda. Če imaš čas. Ker danes ljudje nimajo časa, da bi kakšno rekli, da bi se ozrli po drevesih okrog sebe, da bi uživali v naravi, ki jih obdaja. Danes se v ušesa zabije slušalke, musko se nabije še za sosede, pogled se povesi v tla in se šiba na vrh. Ker ni fora v sproščanju, ampak v kurjenju kalorij in nabiranju kondicije. Mora se ti jebat za druženje, ker drugače ne prideš nikamor.

Pod vrhom je "nova" tabla, ki pravi: pse na vrvice. Ogromne prostošetajoče doge sem se ogibala v velikem loku. Hotela mi je pojest Miško. Nisem ji je dala. Kupila sem si tudi čaj. Za šibn vrati, z limoninim sokom v epruveti. Moderno in jako urbano.

Dol sem se odpravila že malo v mraku. Ker nisem srečala nobene srne, ne gamsa, ne zajca, še ježa ne, me je bilo malce strah. Lahko bi namesto tega srečala kakšnega čudaka. Sladkorčke in salamo sem tako naštimala za bajto. Filip pride mimo ob 10h. Spet bo vesel.





objavil(-a): Talulah ob 17:38 komentarjev (8) ogledov: 28




sreda, 29. september 2010

Sem samo človek...



Zadnje čase, nisem ravno pri sebi....enostavno nisem jaz ampak čisto druga oseba, oseba, ki je ne poznam. Končno sem zaključila zvezo, ki ni peljala v nobeno smer in se znova sestavljam. Vendar postajam oseba, ki mi ni niti malo podobna. Ta oseba je zadirčna, osorna, žaljiva.....zakaj? Zakaj sem takšna?

Spoznala sem fanta, ki je zelo dober prijatelj. Ob njem bi lahko bila jaz enostavno jaz. Nasmejana, vesela, otroško sramežljiva, navihana, nagajiva, zgovorna.....vendar ne, težka sem celo tono! Skos sem negativno nastrojena! Del mene manjka in ga ne znam najti. Mogoče je to nekakšen ščit pred novim razočaranjem, nevem. Tako si želim zadihati in se znova iz srca nasmejati.....ne spomnim se kdaj sem se nazadnje nasmejala iz srca, kdaj sem nazadnje zaradi sramežljivosti spreminjala barve kot semafor Smile

Dobra sem samo za razočaranje. Samo napake delam, nato se pa opravičujem. Samo odbila ga bom, a ravno sedaj potrebujem takega prijatelja kot je on. Včeraj sem ga zelo razočarala s svojim obnašanjem in se verjetno nebo več pogovarjal z menoj. Vendar me vsi nekaj napadajo zaradi različnih stvari. Občutek imam kot, da nosim neki veliko breme. Vendar ga ne potrebujem!!!! Saj se zaradi tega obnašam kot navadna koza!

Upam, da mi bo odpustil, čeprav je storjeno nepopravljivo.....

To bo blog mojega življena! Če se ti zdi zanimiv, komentiraj, če pa nisva istih misli se ne ubadaj z menoj in me pozabi!

LP,

Baby B



objavil(-a): BabyB ob 23:43 komentarjev (0) ogledov: 24




petek, 24. september 2010

Mojmu srčku.





Ker me zna objet in stisnt k sebi. In noben drug ne zna tega tko narest.

Ker me lahko samo on grizlja po ličkih. Čeprov včasih mal preveč.

Ker ga mam najraj na svetu.

Ker je cukr. Vedno se pusti božat, lupčkat masirat.

Ker me posluša, ko na pol blodim v spanju.

Ker mi ne zameri, če ga ponoči ponesreči užgem =/.

Ker mi vedno pove, da me ma rd. In mu to ni problem.

Ker mu ne gre na živce, če mu trikrat v eni uri povem, da ga mam rada.

Ker me dela srečno.

Ker mi briše solzice in me podpira, ko sem nesrečna.

Ker prenaša mojo tečnobo v trenutkih nestabilnosti. Oprosti mišk, sej se bom bolj potrudla.

Ker prenaša mojo zeleno plat =). Kot je marsikdo ne.

Ker me podpira pri mojih ciljih.

Ker mi zna posvetit v dan.

Ker ma najboljše roke. In najlepše učke.

Ker se z njim lahko pogovarjam. Normalno pogovarjam.

In ker sva velikokrat istega mnenja.

Ker ve, da ga mam rada. Ve.

In ker tega ne izkorišča.

Ker se znajde v vsaki situaciji.

Ker ni jezen, ko ga zjutri zbudim, ker sem zmenjena s prjatlco na kavi.

Ker me vedno vleče nazaj v posteljo =).

Ker je pač najboljši.

In ker je več, kar sem kadarkoli pričakovala.

Miš, rada te mam. Moj sončk si in hočm da veš to. S tabo bi rada ostala tut do tistih let, ko bova že težko hodila in bila vsak dan pri zdravniku.

Najboljši si.





objavil(-a): Avalon ob 00:12 komentarjev (4) ogledov: 31




četrtek, 23. september 2010

Konec poletja, konec počitnic



Evo, mela sm najdaljše počitnice svojega življenja. V bistvu jih bom imela še kakšen teden, ampak glede nacelotno dolžino to ni veliko. Po Evropi na koncu le nisem šla, ker je malce denarja zmanjkalo. Jebeš, treba se je blo drugače znajti. Prisegla sem si, da bom te počitnice izrabila do konca, da bom vsak dan porabila za nekaj kar imam rada in v čemer uživam. No, v bistvu mi je kar uspelo. Razen morja sicer ni vélikih dosežkov, so pa manjši.Julija sem bla z družbo na morju za dvanajst dni. Cres je zakon in končno sem imela priložnost videti Martinščico. Tja je vednohodil moj fant, družinsko seveda in njegov ati je vsak dan gledal, kašno je vreme na Cresu. Mi smo že tako vsaj osem let hodili na Cres, samo da v Kovačine. Cres je zakon. Res je. Morja mi še vedno ni bilo dosti (in še bi šla malce nazaj=), zato sem šla še vseptembru za tri dni v Ankaran. Izkoristila sem lepo sončno vreme pred deževjem. Moja duša je bila zelo mirna, vesela in zadovoljna =). Že samo obmorsko okolje pomaga. Drugače pa sem poleti počela ogromno stvari, ki jih v vsakdanjem življenju ponavadi ne počnem, pa jih imam vseeno rada. Parkrat sem celo poskrbela za vrt. Sešila sem si ovitek za zvezek, ki ga moram še malce dodelati (pa se mi ne da, hahahah!). Nabrala sem ognjič in ga dala v olivno olje. S sestrino sva šli dvakrat s kolesi do sorodnikov in gledali male kužke. Prvič so bli še slepi, stari komaj pet dni, drugič so bile pa že puhaste bubice =). V čajni hiši sem kupila nove čaje in sem delala tudi ledene čaje. Naredili smo piknik za hišo, jaz, moja mami, moj fant in moj brt. Njami =). Pospravia sem prostor v naši kuhinji, ki mi je že celo leto najedal >=[. Končno sem si kupila družinsko srečo =D. Zdaj že bohoti listke proti svetlobi in me dela srečno. Šli smo hodit (in jaz osebno sem se šla tudi kopat =P) v Iški vintgar. Nepozano. Šla sem na Šmarno goro. Sam, ampak mi ni nč falil. Včeraj sem gledala film jej, moli, ljubi na Prešercu. In se nacejala s čajem.. Dve šalci pa pol je šlo skozi men, heheh. Velikokrat sem bila s kolesom v ljubljani. Dobila sem se na kavi s katero od svojh prijateljic =). Bila sem na Jezeru s kolesom, z nekdanjo družbo. Moja soba je dobila svojo končno podobo, kot je bila načrtovana. Brodila sem po vodi, kjer sem se ponavadi vozila s kolesom (mešani občutki..). Vozila sem s kolesom iz Ljubljane po dežju in opazovala meglice nad travniki. Peljala sem se z laddjico po Ljubljanici zastonj. Fajn je =). Bila sem pri sosedi. Pa pi drugi sosedi. Prebrala sem ene par knjig, dve, ki sta mi sigurno spremenili življenje in ju bom še kdaj prebrala (Alkalizirajte ali umrite in Hrana za življenje). Trenuno sem še vedno v svojem mesecu brez sladkorja. In to je težje, kot se zdi =S. (Sladila, kot so med, rižev sirup ipd., so še vedno v uporabi =P). S fotrom sva šla na Lisco. Sva šla tut na Nanos in pustila svojo dušo na Strmi poti nekje >=/. Z babi sem šla na Kras in se naučila prepoznati nekatere rastlince =). Prebrala sem nekaj National Geographicov =). Slikala sem mavrico na sprehodu s psom. Se bala, da bom mojo zlato kodrastoi Mišo izgubila =(. Ampak se zdej že blš drži =). Izumila sem svoj recept za medenjake brez sladkorja =P (matr bi jedla!).... Verjetno bi se še kaj našlo, ampak se mi že zdaj dozdeva, da je marsikdo od dolgočasnega naštevanja nehal brat.

Vmes sem imela paprav krizo. Nekaj dni se mi je zdelo, da samo pospravljam, berem in kuham. Saj to je naravnost fajn, če se to počne nekaj časa, ampak potem pa človeka že panika prime, kam je šov njegov dragoceni čas. In tko sm bla neki cajta nesrečna. Moj dragi se je ukvarjal še z drugimi stvarmi (hobiji in podobno), prjatlce so mele čas, ko so ga pač mele, js sm se pa kuhanja in pečenja že počas naveličala. Mela sm občutek, da grejo najdaljše počitnice v kurac. Edine počitnce, k so tko dolge in takih ne bo več. Počutla sm se obupno. Končno sem imela čas, ki gačez leto ni bilo toliko, potem sem pa pekla rogljičke >=/. Čeprov se je potem nekako uredilo.

Se je tut zgodil, da sm bla kr žalostna, ko sm gledala, kako sonce sije vedno bolj postrani, kako se rumena svetloba spreminja v jesensko (in kasneje v modro zimsko), kako postaja vedno bolj hladno. Pa poletje je tako fajn! Zdej sm tut že zamenjala odrpte sandale in japanke za zaprte olstarke in čevlje. Ampak je lo tut to čez. Zdaj nekako uživam v jeseni. V nekaterih še vedno toplih dneh, v oblačenju v plašč in zavijanju šalov. Pa tut v nekakšni melanholičnosti.Jesen tako umirja..

Zdej izrabljam še poslednje dneve teh počitnic. Po svoje se veselim faksa, po svoje se pa kar malce bojim, ker ne vem, kako bo. In po svoje se mi ne da naprej, ker vem, da se bo treba učit. Čeprov bo snov vsaj malce bl primerna mojemu zanimanju. Pa še tako je fajn, ko imaš več dni na razpolago, nikamor se ti ne mudi in zato nisi živčen. Plani prihajajo čisto spontano, če gre kej v kurac te tut boli kurac, ker veš, da bo pol že kej bolš ratal.





objavil(-a): Avalon ob 23:54 komentarjev (2) ogledov: 24




torek, 21. september 2010

Ti



V tišini strmim v svetel zaslon. Na njem sije tvoj SMS "ljubim te!"

Okamenim. Nimam dovolj moči, ne energije, ali preprosto ljubezni, da ti napišem, da te ljubim tudi jaz..

Zakaj? Le zakaj, po treh letih vendar... Bil si neumoren idiot, bedak, brezbrižneš, a imela sem te rada. Kaj pa je sedaj? Sedaj si cuker, srce, vse.. Moja ljubezen pa umira.. Kaj se dogaja z menoj? le zakaj mi preteklost ne da miru.. Dokazal si, da znaš biti to kar si vsaka ženska le želi, jaz pa bežim. Bežim v prepad negotovosti in zmedenosti vedno globje in globje. Izhod se umika vedno dlje. Utaplja se v silni svetlobi, da je skoraj že neviden..

Postelja postaja hladna. Oddaljila sva se. Morda ti ne toliko, mene pa je odnesel tok.. Tok mračnih misli, tok dvomov, skrbi, tihih želja, brezmejnega hlastanja po sreči. Pa bom kdaj srečna? Zares srečna? Srečna, da zakričim iz vrha gora da si moj. In jaz tvoja.. Da si moj in da te ljubim, kot sem te nekoč?!

Kje je pot, da me vodi? Kje je roka, da poboža? Kje je prst da pokaže pravo smer v tej kaotični gneči odgovorov. Vendar odgovor je preprost. Odgovor je na dlani. Zakaj si zatiskam oči? Zakaj si enostavno ne priznam, da je navezanost premalo? Zakaj imam ob vsej svoji ženstvenosti in samostojnosti občutek, da ne zmorem brez tebe naprej?

Vem le to, da te imam rada. Kot bivšega, kot sedanjega, vendar ne kot bodočega. Bodočega spremljevalca za vse življenje... Kje je torej moje bistvo? Kje je bistvo trpljenja in muk v tišini. Si ne zasluži odgovora in resnice? Kaj pa jaz? Jaz pa odgovore imam in si jih ne priznam..

Vem, da mi bo pomagala druga roka. Roka prijatelja in ne roka osvajalca. Vendar kje so vse te roke? Kam so se podale, v katerem žepu ždijo, ko pa neznosno kričim po njih. Po neskončni rešitvi iz moje utopije.

Ne, ne ljubim te. Le odvisna sem od tebe.. Skoraj tako kot od cigaret... Od cigaret, ki jih z užitkom kadim dolgo v noč in razmišljam.. In razmišljam... In ničesar ne dojamem.. Le strmim v zaslon, kjer piše "ljubim te"...





objavil(-a): Crnolaska ob 03:30 komentarjev (3) ogledov: 37




torek, 21. september 2010

WHAT IS LOVE?





Ko te mačka vdano čaka pred vhodnimi vrati, da prideš domov. Zunaj močno dežuje, a ji ni mar za perfektno frizuro. Mačja ljubezen je neizmerna... Slikco je imel, par dni nazaj, objavljeno na fb eden izmed mojih sanjskih. Po njem nosi ime moja čapka.



objavil(-a): mačka7 ob 00:47 komentarjev (1) ogledov: 27




ponedeljek, 20. september 2010

OBLJUBA ZA DIVE





Obljubljam na Divi da ne bom nikoli več pogledala za njim,mu ne dvigivala telefona in mu ne odpisala.Konec je za vedno.Konec je poniževanja in konec vsega kar je bilo med nama.Grem novim zmagam nasproti in novim dogodivščinam.Vem da me nekje čaka nekdo ki bo vreden vse moje ljubezni in me bo spoštoval in imel rad kot si zaslužim...

OBLJUBLAM ŠE ENKRAT PRED VSEMI DIVAMI DA JE KONEC VSEGA Smile





objavil(-a): Bjondika ob 21:31 komentarjev (1) ogledov: 28




sobota, 18. september 2010

Morda pa le nisem tak junak



Najprej je bilo precej enostavno. Dan je bil optimistično sončen in presenetljivo topel. Vso pot tja sva si popestrila in večinoma sva uživala v družbi srug drugega ter ob norčevanju iz neverjtnih podvigov italijanskih voznikov. Ko sva končno prispela na letališče, sva ugotovila, da sva na napačnem terminalu in sledilo je 45 minut odisejade do prave lokacije. Check-in in vse ostalo je potekalo precej enostavno. V bistvu sem imela večino časa občutek, da potujem tudi jaz, nato pa me je kot strela iz jasnega udarilo-jaz ostajam.

Po obvezni letališki kavi in okrepčilu sva zadnjih 30 minut preživela sede,objeta, neposredno pred lokacijo varnostnega pregleda. Po licih so mi polzele hladne, mokre solze in močile njegovo majico. Ljudje okoli naju so naju čudno gledali, a marsikdaj je bilo v pogledih moč zaznati razumevanje. Poljubi so bili še posebno topli in neprecenljivi. Govorila nisva kaj dosti, dotaknila sva se le teme o tem, da nisva tega načrtovala in da je že moralo biti tako-da nama je dano, da se spopadeva s tem in tako pač je. Oba sva v solzah komaj izdavila kak stavek. Pa saj ni bilo potrebe po besedah, žalost je bila dovolj zgovorna.

V filmih slovo izgleda drugače, ima nek romantičen priokus, ki ga v resnici ni. Je le globoka žalost in stiska. Prišel je čas, ko je moral proti letalu. Prišel je čas zadnjega objema in poljuba, ki se je seveda še nekajkrat ponovil, nato pa sem ga videla stopati proti detektorjem kovin in mu še zadnjič poslala poljub ter stopila skozi vrata letališča. Vame je treščil vroč zrak in usul se je plaz solza, ki sem jih prej nekako uspela zadržati. Kot zanalašč sem v avtu pozabila sončna očala in zato so bili vame uperjeni pogledi taksistov ter ostalih potnikov, ki jim očitno ni bilo jasno prav nič. Odhitela sem do avta, si nadela sončna očala in želela Milano čim prej pustiti za sabo.

Vožnja po italijanskih avtocestah, kjer je menjevanje pasov-seveda brez smerokaza- nacionalni šport, me je zaposlila do te mere, da sem uspela ostati zbrana. Na srečo mi je uspelo najti radijske postaje z odlično house glasbo in vedela sem, da mi ne bo treba delati postankov. Vsake toliko sem se seveda razjokala, a me je kak italijanski voznik vedno znova spravil k sebi. Prestopila sem bivšo mejo in se prvič ustavila na bencinski čerpalki, a sem želela samo naprej. Pri razcepu Razdrto je bila prometna nesreča in usmerili so nas na staro cesto, kjer sem več kot eno uro stala v zastoju. Po več kot 1000 prevoženih km, po 12h v avtomobilu...res mi ni bilo potrebno vse to...Moj fant je velik ljubitelj nogometa in malce me je seznanil s tem športom ter me peljal celo na dve tekmi, kjer sem resnično uživala in kot zakletu je bil v času zastoja na edinem radiu, ki sem ga lahko poslušala v tistih rovtah pogovor z Matjažem Kekom, ki je komentiral dogajanje na svetovnem nogometnem prvenstvu ter tekmo Slovenija:Severna Irska, kjer sem bila-z njim...na planu so privreli spomini zadnjih nekaj mesecev, vsi drobni trenutki, posebni dogodki, njegov nasmeh, dotik, glas, pogovori, najina jutra...vse je prišlo za mano in dojela sem, da morda pa le nisem tak junak, kot sem mislila, da sem. Čeprav imam trden in močan oklep, je moje bistvo mehko in ranljivo.

Na domače dvorišče sem zapeljala ob 23. uri. Zaklenila sem avto in mu sporočila, da sem prispela. Bila sem izmučena-fizično in psihično. Od dolgotrajne vožnje me je bolel križ, od vsega ostalega pa srce. Skočila sem pod topel tuš in nemirno zaspala. Naslednji dan sem šla normalno v službo. Zelo utrujena in nekako "prazna". Zdelo se mi je, da delujem na avtopilota in ugotovila sem, da me čaka še trnova pot do tega, da se naučim živeti sama.

Minili so šele trije dnevi. Saj se zamotim, predvsem v službah in na vadbah-sploh Zumba me vsaj malo razvedri, ampak potem pridejo trenutki, ko sem resnično osamljena, kar mi je precej nov občutek-razmišljam, da sem to izkušnjo dobila zato, da se naučim biti tudi sama, ker tega očitno ne znam prav dobro. Živim svoje življenje, veliko delam(in še več bom), včeraj sem šla ven s prijatelji in spet me je obdal čuden občutek, da sem v bistvu na istem-tudi v prejšnji zvezi sem hodila ven sama, s prijatelji in zdaj je enako-edina razlika, ki je, je ta, da vem, da če bi bil on tukaj ne bi bilo tako. Ampak ali bo to dovolj? Vreme prav nič ne sodeluje, saj je naravnost za cartanje, poležavanje, skupno gledanje filmov...jaz čistim in pospravljam, da pozabim na to. Danes grem na party, ne vem kako bo.Zagotovo ga bom pogrešala, saj sva v zadnjem času hodila skupaj. Še sreča, da obstaja internet in kamere, da ga vsaj malo vidim in da lahko kako rečeva, čeprav se takrat še bolj zavedam kako zelo mi manjka.

V bistvu ni več vprašanje, če sem tak junak, kot sem mislila, da sem , ker vem, da nisem...





objavil(-a): BlackMagicWoman ob 16:50 komentarjev (1) ogledov: 25




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani