Pošlji prijateljuNazajDomov

četrtek, 27. november 2014

Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

sreda, 31. marec 2010

Ljubosumje





Mravljinci po celem telesu. Jeza izražena s stisnjenimi zobmi ali pestmi. Stisk v prsih. Nesmiselni scenariji v domišljiji. Ščemenje v možganih. Kot bi vas razžirala kislina. Primerjava in tekmovalnost. Divjanje vzhičenih atomov. Močno nelagodne misli. Trenutni vzdihljaji manjvrednosti. Neumno obnašanje. Ja, ljudje se včasih obnašamo neumno, kadar nam je nelagodno ali pa ne znamo drugače pokazati svojih notranjih dražljajev. Včasih brezveze blebečmo, včasih povzdignemo glas ali pa namulimo obraz kot nedorasel otrok, ki ni dobil svoje igračke. Le kdo ne pozna tega nezaželenega, odvečnega in težko nadzorovanega občutka. Ljubosumje. Vsak si je že kdaj podal roko s to neukrotljivo bojaznijo. Vsaj katastrofalni dnevi privlečejo na plan tu in tam to negativno stanje.

No, ljubosumnost zna biti včasih prav prikupna in prijetna. Pravzaprav je povsem povprečna in človeška. Povsem sprejemljiva, kadar nam nekdo veliko pomeni in nočemo izgubiti njegovo nebeškost. Včasih je kot jagoda na vrhu smetane, včasih zares popestri sladkobo dvojine. Šibka provokacija. Vendar kadar je prisotna in izražena v mejah normale oz. dokler ne vodi to do usodnih posledic. Kadar jo prikličemo tu in tam. Kadar pa se ta niansa v baročni paleti čustev spremeni v skrajnost, zna biti zelo moteča za nas same in za partnerja. Ponavadi od partnerja izmozga ravno drugačen odziv, tisti napačen, ki ni v skladu z ljubezenskimi zakonitostmi.

Ta nadležna emocija, ni samo modna muha, ampak je poznana že od nekdaj. Zaščititi se pred konkurenco. Samozavestni in samozadovoljni dnevi tega ne potrebujejo. Takrat žarimo do neskončnosti. Takrat za negativne občutke ni prostora. Kadar smo kot baterije napolnjene s pozitivno lastno podobo, nam ne more prepričanosti vase iztiriti nobena mimoedoča lepotica. Lahko je markantna, lahko je očarljiva, lahko je oh in sploh, pa še vedno se počutimo odlično v svoji koži, z vsemi spodrsljaji in z vsemi vrlinami. Takrat se zavedamo, da ima naš dragi šarmer zraven nas največjo palačo duševnega ugodja. Večji problem povzročajo tisti mračni dnevi, ko smo še same sebi odveč. Ja, ljubosumje je v največji meri odvisno od dneva. Od odnosa do samega sebe. Od zadovoljstva do sebe, do svoje zunanje podobe, do svojega življenja, do svoje osebnosti, do partnerja in do zveze. Oziroma od zaupanja vase in v partnerja. Pri ljudeh, ki je ljubosumje dobesedno psihična motnja, bi najverjetneje lahko odkrili še tisoč drugih kompleksov, ki ljubosumni ritem še samo stopnjujejo. Človek je popolnoma osvoobjen, ko živi brez vseh tabujev, brez vseh kompleksov, taki ljudje, pa mislim, da ne obstajajo.

Ljubosumen obraz. Eden izmed mojih devetindevetdesetih obrazov in vsi imajo radi njega. Mojega dragega moškega. Kako je z menoj, ko dobim popadke ljubosumja? Poskušam skriti, pa ne gre. Reakcija se sprime z odkritostjo. Ne hlinim. Mogoče poskušam, pa ne gre. Očitno je močnejše od mene. In kako se počutim, ko ta trenutni hudičevski sijaj mine? Neumno, seveda! Ampak vseeno olajšano. Najraje bi se skrila pod blazino ali pa dobesedno pogreznila pod zemljo. Partner se mi začne smejati. Kmalu za tem se nasmejim še jaz. Nasmejim sama sebi! Ženske, vsaka je svoj unikat. Vaš moški vas ima rad točno takšne kot ste in če je z vami srečen, vas ne bo zamenjal za nobeno glamurozno lepotico. Poskrbite ostati zanimive, skrbne, pozorne, da njegova pozornost ne bo imela časa biti veliko usmerjena na ostala dekleta. Ostanite ženske v oblaku miline, mehkosti in čutnosti, ki jo premoremo samo me. In točno to potrebujejo moški. Žensko osebnost in tu in tam tudi žensko sitnarjenje, ki nakazuje, da nam ni vseeno. Kjer je popolnost, tam je laž. Če mu oči tu in tam begajo k drugi princeski, brez skrbi. Tako so moški narejeni avtomatsko. Vsak rad pogleda nekaj lepega, nekaj kar odišavi in nahrani naše oči. Mogoče kakšen skromen flirt celo pripomore k čaru dveh. Bolje, da to pristno počne zraven vas točno tako kot na samem, kot pa naskrivaj dvakratno! A kaj, ko včasih to slabo vpliva na nas. Včasih hočemo, a ne znamo razumeti. Mogoče je pa delna krivda tudi na njihovi strani. Mogoče ton glasu in povezovanje besed. Mogoče nam pa moški premalkorat poudarijo, da smo za njih najlepše, najbolj privlačne in najboljše in da nam nobena druga ne seže niti do kolen. Ni kej, na takšne malenkosti ljubezenskih cest je pač potrebno biti odporen. Živela ljubezen, ki se sprehaja v sožitju s samozavestjo!





objavil(-a): Inča ob 15:20 komentarjev (6) ogledov: 22




torek, 30. marec 2010

KAOS ˘˘ .ti



Srce močno razbija. Celotno telo je nebogljeno a vendar povezano v trpko celoto, ki jo nadzoruje tisoče misli. Kdo ukazuje in kdo izvršuje ukaze, je nejasno. 21 let življenja, pa tako izgubljena. Iščeš popolnost, perfekcijo, ki si si jo ustvarila v glavi. Ne, bila ti je položena v zibelko in ti greni življenje. S seboj nosiš razočaranja ostre nože. Ostre dleti, ki te izoblikujejo skozi tvojo minljivost. Si sama oblikuješ prihodnost? Na odločitvah temelji tvoja življenjska pot, ki ni posuta z rožicami. Želiš vse urediti da bo prav, vendar ti ne uspeva. Vidiš se, a ti ni dovolj. Hočeš več... hočeš vse.

Dolge noge, ovite v mrežaste niti se skrivajo pod rdečim krilom kurtizanke. Črne čipke ji krasijo njene skrivne grehe. V rokah drži cvetlico katere steblo je razvejano. S prsti polzi po steblu. Čuti trnaste izrastke. Vsak je edinstveno drugačen. Vsak zaboli in toliko jih je.. Zakaj so tam? Kdo jih je priklical, kaj hočejo?! Prisesani so na steblo cvetlice. Jo branijo, hranijo? Ne. Hočejo jo zase in vsak, ki se jo dotakne, se zbode ob njih, zato je nedostopna. Prelep cvet privablja ostale, ki se pasejo na njej, da si napolnijo svoje lakomne želodce, ki jim zamašijo usta za nekaj časa. So nenasitni, pojedli bi jo živo. Ima svoj namen. Bridko telo kurtizane jo upodablja. Kakor cvetlici uzemajo, kurtizani dajejo. Lažje se prikradejo do izvršitelja. Nič se ne zgodi brez namena.

Cvetlica ima še korenine in kurtizana ima svojo mladost. Ti pa še vedno željo po popolnosti, ki ti daje lakoto po napredku in ti meče svetel žarek na prihodnost. Na destinacijo, ki si jo začela. Ne želiš jo spremeniti in še vedno se zavedaš. Zavedaš se lastne premoči. Preveč si želiš a ne moreš čez njega. Ni zate, a ne moreš ga odstaviti. Še vedno iščeš svojo perfekcijo, ki ti je bila naučena. Premaguješ misli a ne moreš preko izvršitelja. Dobro bo zate. Še vedno si znala in tudi tokrat boš. Nadaljuj in boš srečnejša...





objavil(-a): ..::PaRiS_girl::.. ob 18:44 komentarjev (0) ogledov: 23




ponedeljek, 29. marec 2010

WANTED! ME.



Prihajajo tisti dnevi, ki naj bi me nabili z energijo-ampak nevem če bo temu res tako.

Delam. Delam. Delam. Delam. Delaš. Delaš. Delaš. Delaš. Fuckin skos delava! Sploh nimava več časa zase. Kdaj se je vse tak obrnalo? Še vikendi niso več čisto najini! And I hate that! Vedno je ena bedna stvar, ki mi totalno pre*uka sceno. Ko že mislim, da boma koooooončno same-ne gre tak. In ko pogledam nazaj, tok sovražim ta način življenja. Današnji način. Grozen je. Zakaj? Ker ni časa. Enostavno ni časa! Ali si ga pa enostavno ne znam več uzet?

Ravno prej sem se pogovarjala z bejbo, da sem enostavno naveličana vsega. Naveličana Ljubljane, načina življenja... Vsega. In njen odgovor:" Jah, miška... Tko je." Sej vem, da je. Samo, a bi se lahko kaj spremenilo? Karkoli?! Prosim! Tak tempo, me iz dneva v dan ubija. Pobira mi energijo, pa ki bi jo mogla imet na pretek! Prav presenečena sem bila, da sem ta vikend, ko sem šla domov (po dokaj dolgem času), šla z veseljem in neučakanostjo, kot majhen otrok. Komaj sem čakala, da se uležem v svojo posteljo, se zleknem pred TV, vidim sestro (ki mi od vseh družinskih članov največ pomeni) in se z njo načvekam za cel mesec nazaj. Saj sem se spočila, ampak danes je bilo že vsega konec in sem zbita kot pes, kljub fenomenalnemu vremenu.

Na koncu ko potegnem črto... Vse kar delam... Za vse za kar se trudim... Za vsemi dejstvi, za katerimi stojim... Z vse kar rečem... Za vse kar naredim... Kam me bo to pripeljalo? Imam želje, motivacijo... Ampak imam občutek, kot da se bo vse to zdrobilo pod mano in bo en dan ostal samo prah. Nevem kje sem se izgubila. Kje je tista punca, ki je včasih delala milijon stvari hkrati, bila vesela, vedno nasmejana in polna pozitivne energije. Kje sem obtičala? Nevem. Moram se najti.

Nujno.





objavil(-a): missyBee ob 22:40 komentarjev (4) ogledov: 26




ponedeljek, 29. marec 2010

Vikend



Za mano je en naporen, pa vendar prelep vikend. Srečanje z ljudmi, ki jih že dolgo nisem videla, super vreme, prvo letošnje rolanje.

Včeraj zvečer pa sem se odločila, da malo za odlop pogledam zelo talente. Načeloma se res izogibam gledanja resničnostnih šovov, ter tudi komentiranja le- teh. Ampak danes bom prekršila to pravilo.

Najprej me zanima, kje so starši, da pustijo svoje otroke na tak šov. Pa ne govorim o najstnicah ampak o otrocih starih 7 let. Nihče mi ne more reči, da otrok pri 7 letih sanja o slavi. Otrok si pri teh letih želi igre, zabave, divjanja po ulicah, sanja, da je super extra junak iz risank. In da starši živijo svoje sanje preko otroka mi je nagnusno.

Zanima me, kako lahko starši našemijo svojega otroka v Michael Jackson-a. Razumem, da je Michael postal po svoji smrti legenda, za nekatere junak. Kljub temu pa se moramo zavedati, da njegov videz ni bil posledica razumskega odločanja. In da potem pride otrok oblečen na šov kot Michael Jackson..... Brez besed.

O vseh ostalih, ki so za slavo pripravljeni naresti marsikaj, ne bom izgubljala besed. Bom pa napisala še nekaj glede vrednot.

Kje imajo nekateri nastopajoči vrednote? Kam drvi naša družba? Smešno, kako nizko so se pripravljeni nekateri spustiti, da bi le občutili svojih pet minut slave. Res me zanima, ali je vredno.





objavil(-a): lunca13 ob 13:24 komentarjev (0) ogledov: 6




sobota, 27. marec 2010

WILDEST DREAMS





Nasmejala sem se sanjam. Sprehajala sem se po ogromnem vrtu, takšnem iz Nottinghama in labirintu. Moj spremljevalec je bil v škornje obuti maček. Hodil je pokončno in govoril je slovensko. Pogrešam Puss in the Boots ali nekoga? Kdo je bil ta muc? Ni se predstavil…





objavil(-a): mačka7 ob 23:20 komentarjev (2) ogledov: 23




četrtek, 25. marec 2010

Naša mama



Novica dneva: MATERINSKI DAN. Dan, ko so v ospredju naše matere. Dan, ko naj bi jim posvečali neizmerno pozornost. V osnovi se strinjam, da je pravilno, da imajo matere svoj dan. Vendar pa sem razvila nekakšno alergijo na to, da na take lepe praznike pridejo na svoj račun trgovci ter mediji. Da obstajajo tekmovanja, katera je najboljša mama. Kakšno je najboljše darilo za mamo? Kdo pa se vpraša, kaj se dogaja z materam ostalih 364 (oz.365) dni na leto? Važno, da ji danes kupimo "najboljše darilo", pa bo mama pozabila na to, da smo celo leto pozabljali nanjo.

Ja priznam tudi sama se včasih obnašam preveč ignorantsko do svoje in mi je samoumevno, da ona skuha, pospravi, gre v trgovino.... Vendar pa se zavedam, da bo bolj vesela, če se letos namesto dragega darila odločim, da ji bom poskušala posvečati večjo pozornost. Bolj bo vesela, če ji rečem Mami, rada te imam, kot pa če ji prinesem cel svet. Bolj bo vesela, če končno diplomiram kot pa, če ji dam vse kar si želi. Pravzaprav so vse njene želje povezane z nami otroci. Vse kar si želi, da bi bili mi srečni. Ja take so naše mame. Ne gledajo nase, ampak na nas otroke.

Zato, bo naša mami danes dobila ročno izdelano voščilnico, ki najbrž ne bo ravno super lepa, ampak bo narejena samo zanjo od njenih štirih sončkov. Dobila bo doma pečeno pecivo, kar pa je še pomembnejše: ura, ko bomo jedli pecivo in pili čaj, bo zanjo najlepše darilo. Ker bo preživela uro s svojimi štirimi sončki, kar se pa ne zgodi pogosto.

In samo upam lahko, da bo enkrat tudi jaz taka neegoistična mama.





objavil(-a): lunca13 ob 10:21 komentarjev (1) ogledov: 18




sreda, 24. marec 2010

BE THE CHANGE YOU WANT TO SEE IN THIS WORLD



Se spomnite Dnevnika Ane Frank? Je že dolgo od tega. Ker sem dobila 4 iz nemščine, sem za nagrado odpotovala v Berlin. Do dandanes je to eno mojih najljubših mest. Vzhodni Berlin mi je zlezel pod kožo. Spoznala sem pravega žida. Ta mi je povedal svojo zgodbo, ki je ne bom nikoli pozabila. Bila sem na židovskem pokopališču z njim. Ta dan mi je spremenil življenje. Eni so v resnici pokvarjeni v neskončnost... Drugi so neskončno dobri...Nedavno je v 98-tem letu starosti umrla Irena Sendler. V 2.svetovni vojni je dobila v varšavskem getu zaposlitev kot vodovodni inštalater-varilec.
Imela je prav poseben motiv za to. Ker je bila Nemka, je poznala nacistične namere glede iztrebljanja Židov. Na dnu svoje torbe za orodje je tihotapila otročičke iz geta, v zadnjem delu svojega majhnega kamiona pa je imela košaro, v kateri je skrivala večje otroke. Tu je imela tudi psa, ki ga je naučila, da je lajal takrat, ko je morala s kamionom mimo stražarjev pri izhodu iz geta. Vojaki se niso hoteli ukvarjati z lajajočim psom, ki je s svojim lajanjem prikril glasove skritih otrok in dojenčkov. Ireni je tako uspelo prepeljati iz geta okrog 2500 otrok. Ko so to njeno dejavnost nacisti odkrili, so jo nečloveško pretepli in polomili roke in noge.

Irena si je zapisala imena vseh otrok, ki jih je rešila in ta spisek hranila skrit v steklenici, ki jo je zakopala pod drevo na svojem dvorišču. Po vojni je poskušala najti preživele starše in jih povezati z njihovimi otroki. Žal je večina staršev končala v plinskih celicah.
Otroci, ki jim je Irena pomagala, so bili razdeljeni po domovih ali pa so jih posvojile različne družine.

Lani je bila Irena nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Ni je dobila.
To nagrado je dobil Al Gor - za slikovno predstavitev o globalnem segrevanju.
Letos pa je to nagrado dobil Barak Obama za svoje obljube v kampanji za predsednika ZDA.

Vlagam majhen trud, ko vam pošiljam to pismo. Želim si, da boste tudi vi storili enako.

Minilo je 65 let od konca 2. svetovne vojne. To elektronsko pismo naj obudi spomin na desetine milijonov ponižanih, mučenih, ubitih človeških bitij in naj prebudi moči v nas, ki zmorejo doseči, da se kaj takega ne bo ponovilo. Zdaj - po izjavah uradnega Iraka in Irana in celo nekaterih sil v Evropi, da je holokavst izmišljen mit - je pomembno zaščititi resnico pred poskusi, da jo predrugačijo laži.





objavil(-a): mačka7 ob 22:33 komentarjev (2) ogledov: 41




sreda, 24. marec 2010

Prvič



Moj prvi blog. Ja; začetek je težak....prav tako tudi tale.

Kdo sem? Punca, ki:

- počasi zaključuje svoj študij, pa vendar ne ve kako napisati svoj prvi blog.

- se trenutno sprašuje o vseh mogočih bivanjskih vprašanjih.

- ima sama sebe za veselo, prijazno punco, ki pa zaradi svoje zadržanosti in sramežljivosti (na žalost) včasih deluje vzvišeno.

- kljub parim ( beri: veliko) kilam preveč, obožuje šport.

- kot marsikatera punca že celo življenje hujša.

- ima nadvse rada otroke in bi jih v bližnji prihodnosti rada imela tudi sama, pa ne ve, če bo kdaj imela to možnost.

- ...

Ja, o meni bi lahko napisala veliko. Tudi veliko negativnih stvari.

Ampak v osnovi sem čisto prijazen in dober človek.





objavil(-a): lunca13 ob 14:58 komentarjev (3) ogledov: 6




sreda, 24. marec 2010

Če si šlapek je čas, da si še bolj šlapek




Včeraj, ko sem bila na koncertu od Zorana Predina, sem ugotovila, kako ga imam rada. Pa nisem ravno velik človekoljub. Spomnila sem se koliko ljudi ga ne mara. Koliko ljudi ga grozno žali. In sem mislila, kako hitro bi se lahko prilagodil. Jih poslušal. Verjel, da je kreten. Ampak se ne bi splačalo. Zato, ker včeraj je imel pod odrom polno ljudi, ki so ob njem uživali, kot nori... Jaz sem se takooooooo sprostilaSmile
Tak da če se vam zdi, da vas ljudje nekako ne odobravajo in se vam zdi, da ne zato, ker bili posebno zlobni in komu škodite, je čas da rečite JEBITE SE. In pač delate kar vam paše! Pojte o gatah in golobih! Nosite majce na katerih piše I wonna be fucked by 240 men ( č e bi vam to pasalo) Al pa magari bodite zlobni, če pač to ste( tak kot na primer Srečko Prijatelj)! Samo ne smemo se skrivat. Ne smemo pustit, da bomo taki ko so na televiziji. Ne smemo se pustit tako omejevat. Si kaj si, če si šlapek si pač šlapek.




objavil(-a): lucijika ob 12:10 komentarjev (4) ogledov: 17




torek, 23. marec 2010

kva ?



kva kva





objavil(-a): Lanana ob 02:32 komentarjev (2) ogledov: 20




nedelja, 21. marec 2010

Najboljši balzam :)



V iskanju popolnega balzama, je moja polička "rezervirana samo za balzame" izgledala nekako tako: Tigi oatmeal&honey balzam, ki mi je bil preveč agresiven na mojem občutljivem lasišču no go. Balea balzam za poškodovane lase, porabljen nekako do 1/3 motiti me je začel vonj, ki je zelo sladek, v notlah celo osladen. Dobra stara Subrina, ki sem jo kupila v velikem pakiranju (500ml) le kaj sem mislila, da je to mogoče zadnji balzam na svetu in ga ne bo več mogoče kupiti?Smile Hja, sestavinsko ni presežek, res pa je, da naredi lepe lase + velika mera nostalgije, ko sem spominjam, ko smo z mamo vedno subrino kupovale. Smile V tem času nekje sem znorela iz "umetnega" na "naravno", tako da imam še dva dodatna balzama alverde za občutljivo lasišče in poškodovane lase. Ker sem resnično anonimna zapravljivka Smile se nekako ne morem "ustaliti" samo pri enem balzamu in vedno poskušam kaj novega. No, ravno danes sem dobila preblisk, kaj o bi vse te ostanek balzamov skupaj zmešala, mogoče dodala še malo olivnega olja.

Povzetek; končno sem odkrila najboljši balzam za lase, ki sem ga, lejga zlomka imela kar domaVery Happy Sestavinsko totalno zmešan, a na mojih laseh prečudovit učinek. lasje so mehki, svileni, se svetijo....i just love it. Smile Še najboljše pa je to, da ga je res ogromno (približno 700ml) in mi ne bo potrebno še lep čas zgubljat čas in živce, kateri balzam za vraga naj pa sedaj kupim Smile

Skratka: ostanki balzamov + olivno olje + dobra volja = me happy in lepi laski Very Happy





objavil(-a): liyanna ob 12:24 komentarjev (5) ogledov: 20




torek, 16. marec 2010

CANDY SHOP LESSON



Pri najboljšemu sosedu kupim karamele. Imajo samo ene karamele od Kandit-a. V tistih dnevih mi vse mižika. Pojem pest pistacij in pet karamel. Dan potem fašem totalno vnetje dlesni. Očitno mi cuker škodi! V lekarni mi dajo sprej. Po treh dneh se je vnetje normaliziralo. Zdaj vem zakaj mačke ne jedo bonbonov...



objavil(-a): mačka7 ob 23:17 komentarjev (0) ogledov: 28




torek, 16. marec 2010

Dan št.3



Smile Pojedla sem tisti kos torte! Kajti danes mi je po dietnih dnevih to dovoljeno... Kako lepo je, ko se lahko nagradiš za svojo vztrajnost. mmmmmm Very Happy



objavil(-a): LittleOne ob 14:12 komentarjev (0) ogledov: 17




ponedeljek, 15. marec 2010

KOT IZ RISANKE



Nesla sem s sabo sliko in me je postrigla čist po svoje. Danes sem ji rekla, da lahko naredi, kar če. Zdaj imam frizuro kot iz risanke. Vsi frizerji so mahnjeni na dolžino in te čist preveč postrižejo. Postrigla me je za 7 cm. Če grem jutri malo popravit free style, v bolj klasiko, bom imela potem že kratke. By the way puščam dolge…





objavil(-a): mačka7 ob 19:35 komentarjev (10) ogledov: 24




ponedeljek, 15. marec 2010

Misli dopoldneva



Sedim v svoj sobi v študentskem domu in gledam nekoč polne police. Do tega trenutka vse skupaj niti ni bilo tako resnično, sedaj pa se je dokončno vsedlo. Strah me je kako se bo vse skupaj izteklo, pa kljub vsemu poskušam ostati pozitivna in gledati naprej.

Rada bi hodila na fax, rada bi ostala tu v sobici, rada bi živela normalno življenje. Pa ne morem. Ne vem kakšno grozno stvar sem v prejšnem življenju storila, da si sedaj zaslužim to. Poskušam razmišljati kar se da pozitivno in se tolažim, da bom nekega dne zdrava in bom lahko doštudirala in živela normalno življenje. Ali pa vsaj približek tega - saj nisem zahtevna. Želim si le življenje brez bolečin, življenje brez cele gore zdravil in življenje, ki ga bom živela tako kot bom sama želela, ne tako kot mi bo narekovalo moje telo.

Strah me je ponovne operacije. Strah me je dejstva, da se mi je življenje spet postavilo popolnoma na glavo, in to ravno po tem ko sem si ga spet malo uredila. Toliko stvari je, ki jih hočem početi, pa jih ne morem. Včasih se mi zdi, kot da se to ne bo nikoli končalo. Bolezen mi je vzela že 11 let življenja. 11 let zamujenih priložnosti, dogodivščin, izletov, novih poznanstev. 11 let boja, za katerega se mi včasih zdi, da je že vnaprej izgubljen. Pa kljub vsemu še kar brcam in rinem naprej, iščem nove razloge za veselje in upanje.

Nekoč bo boljše - nekoč bom zdrava in bom lahko živela normalno, počela vse kar si bo moje srce zaželelo, lahko bom brez omejitev, svobodna. Vse kar počnem teži k temu, da bi ta čas kmalu napočil - več kot celo sebe ne morem vložiti v to, tako da samo upam da bo to dovolj in da bom nekoč končno lahko rekla, da sem normalna ženska z normalnim življenjem Smile





objavil(-a): Lizzy ob 13:01 komentarjev (4) ogledov: 24




ponedeljek, 15. marec 2010

Ko starši spoznajo fanta...



Zanimiv dan. Stresen, a popoln. Drugačen. Še danes sem šokirana, ker mi ni popolnoma jasno, na kakšno pot sem prišla v tem kratkem času. Kako se je moje življenje obrnilo takrat, ko sem najmanj pričakovala. Včeraj sem ob sebi imela dva posebna, dva najboljša človeka, ki mi pomenita največ. Očeta in njega. Pa je za nama najhujši in krati najlepši dan. Soočenje s starši. Zjutraj se oba zbudiva nervozna, napeta, vsak razmišlja pri sebi kako in kaj, tu in tam se nasmejiva na najino nesmiselno zaskrbljenost. Jaz mogoče pod pritiskom še celo bolj kot on, zato svojo živčnost prenašam tudi nanj. Ker mi je ta dan zares veliko pomenil. Bil je zopet ena stopnja višje v najini zvezi. To pa zna plašiti. Kot zna plašiti se nekomu predati in prepustiti v celoti. Ljudje nismo vedno sposobni in pripravljeni na to in sprejeti to ogromno čustveno odgovornost. Včasih bi najraje zbežali. Ampak ni vedno najenostavnejša pot najboljša. Za kvaliteto in dobre stvari je potrebno garati. Včasih pa se ljudje bolj bojimo dobrih in pravilnih stvari kot pa slabih in napačnih. Bojimo se biti prizadeti in pasti iz največjih višav v največjo skrajnost prepada. Mogoče sem se tokrat prvič v življenju zares zavedala, koliko mi pomenijo moji starši. Koliko mi pomeni pametno mnenje očeta, koliko mi pomeni njegov nasvet in njegovo sprejetje. Vedno mi je bila všeč njegova osebnost. Prvazaprav sem ga vedno občudovala kot človeka in ravno tako kot očeta. Njegova energija in njegov samosvoj humor sta vsak dan znova dala motiv v našo hišo. Njegova filozofija se mi je zdela vedno fascinantna in konec koncev tudi prava. Ki sem jo naskrivaj mnogokrat upoštevala, čeprav tega nisem priznala. Tako kot ne znam njemu priznati kadar sem v zadregi, kadar nimam sebe pod nadzorom in kadar me oblije kanček zdravega ljubosumja. Mislim, da skrivam, pa on opazi. Takrat bi se najraje skrila od zadrege in nerodnosti. In najbolj je zanimivo ravno to, da sem mu takrat najbolj pristna, simpatična in najbolj všeč. In da me ima takrat še raje. Tako kot on meni, kadar je v podobnem filingu.


Nikoli v življenju nisem imela namena pripeljati fanta domov, dokler ne bom zares prepričana vanj. Dokler si z njim ne bom začela obetati prihodnosti in se videla z njim v zares pravi zvezi. Tokrat sem naredila to potezo. Zakaj? Ker oba resnično čutiva, da je to to. Ker sem si srčno želela in sanjarila o tem, kako on preživlja svoj čas z mojim očetom. Nikoli ni zagotovila, nikoli ni potrdila, nikoli ni pravega časa, nikoli ni defnicije za ljubezen. Ampak včasih si enostavno upaš vedeti in verjeti. Zaradi svoje intuicije. Zaradi svojih upanj. Zaradi svoje optimističnosti. Zaradi svojih čustev. Mogoče tudi zaradi preteklih izkušenj. Se zaljubljaš, učiš, greš naprej in potem srečaš tisto pravo. Verjetno je bila to največja in najmodrejša potezaa v mojem življenju. Spustiti njega k sebi.



Ob vožnji proti domu so se mi odvili v glavi vsi trenutki v otroštvu, vse stvari, ki me jih je naučil oče. Vsi športi, vsi njegovi stavki, vsi naši skupni trenutki. Zagrabi me panika, fak, to je zares prelomnica zame. Odraščam. Spreminjam se v žensko. Nisem več njegova mala, uporniška punčka. Mravljinci po celem telesu. Nekoncentracija v glavi. Zvijanje v trebuhu. In nato izstop iz avta. Najhujši momenti blokade. Prvi korak je včasih najtežji. Kasneje se že odvija nekako. Izlet in vse skupaj je postajalo vse boljše in boljše.


Tako ali tako sem vedela, da bosta z očetom takoj našla povezavo. Ampak nekakšen strah in dvom vseeno ostajata. Ob njegovih stavkih in pogovorih z mojim očetom pri nas doma na koncu, sem ga občudovala in si mislila ta razgledan, poseben, odkrit, resničen, preprost, prilagodljiv, možat in čudovit človek je moj fant. Njegovo obnašanje v bližini mojih staršev mi je bilo še bolj privlačno. Malo bolj uradno. Bil je pristen, z nekakšno skrito platjo, ki je prej še nisem videla. Tako kot si nekoč želim videti njegov službeni obraz. Priti v njegovo pisarno, potem pa hop marinka na pisalno mizo. Hehe. Skratka, ta človek postaja središče mojega sveta. Ta človek, ki so ga starši vzljubili že po prvem dnevu. Kje je ravno mene doletela takšna sreča? Kako je možno, da relnost postane skoraj točno takšna o kakeršni si nekoč samo zahtevno sanjal? Kako sem ravno jaz našla osebo s takšnim polnim, fleksibilnim in pestrim spektrom osebnosti, ki zna vsak dan bolje zadovoljiti moja visoka pričakovanja? Všeč so mi vse njegove plati, ker so vse resnične, všeč so mi tudi tiste, ki mi včasih gredo na živce in če katere od njih, ki sem jih spoznala do sedaj ne bi bilo več, bi mi nekaj pri njemu manjkalo. Pogrešala bi tisti nek del njega.



Navdušen je nad mojim očetom in pravi, da me je ravno moj oče naučil razmišljati s svojo glavo in, da si nekoč želi s svojim otrokom identično tako odkloplen in fajni odnos, ko ga imava jaz in oče. Ja. Ravno zaradi tega, ker me nikoli ni omejeval, me je usmerjal in učil. Učil, kako sprejemati lastne odločitve in biti odgovoren za njih. Učil, kako ugotoviti kdo si in kaj od življenja hočeš. Učil, kako izbirati svojo pot in se ne ozirati na druge. Učil, kako presojati po svoje in pravilno. Učil, kako biti nor in odkloplen. Učil, kako se na lastnih napakah učiti. Učil, kako slediti svojim občutkom in početi tisto, kar te navdihuje in osrečuje. Učil, kako si izoblikovati svojo osebnost. In svojemu dragemu ne bom dala samo sebe, ampak tudi svoje starše, ki jih sam ni nikoli imel. Ker vem, da ga bodo sprejeli za svojega in da bo tudi naš odnos doma postal odprtejši in boljši. Že postaja. Zaradi njegovega vstopa v našo družino. Zdaj sem zares njegova. In zdaj je on zares moj. In hkrati zares naš. In zdaj je moški, v katerega vsak dan bolj verjamem. V enem dnevu sem neverjetno osrečila sebe, njega in svoje starše. Sedaj vedo, da vsak dan spim v varnih rokah.


In še nekaj sem ugotovila ob vsem tem. Vsakemu najbolj pristaja, da je to kar je. Takrat je najbolj privlačen in najbolje sprejet. In vsak je uspešen vsepovsod najbolj takrat, ko si upa biti to kar je. Z vsemi prednostmi, z vsemi vrlinami in hkrati z vsemi napakami. In ravno on me uči, koliko lahko v življenju dosežemo z odkritostjo in s tem, ko smo takšni kakeršni smo. Trenutek moraš začutiti, da ga lahko živiš. Pa tudi, če ga začutiš zmedeno, sramežljivo, žalostno, ljubosumno, samo, da ga začutiš.

Ko sva prišla domov, so se mi ulile solze. Rekel mi je Zakaj jočeš, sem kej narobe naredil? Odgovorila sem mu. Ne, daleč od tega. Pripomnil je Kaj je pa potem narobe? Odgovorila sem mu Veliko čutim. Danes sem srečna tak fejst, da že boli. Ti se sploh ne zavedaš koliko je meni danes to pomenilo. Umirjeno je pritrdil O ja, pa vem. Najlepšo in najboljšo in najbolj posebno punco na tem svetu mam. Celoten paket ženske. Js sem najbolj srečen takrat ko si srečna ti. Ti se sploh ne zavedaš koliko mi pomeniš po tako kratkem času.

Zvečer sva se smejala, pogovarjala in analizirala trenutke in dogodivščine, majhne spodrsljaje današnjega dne. Zaspala sem ponosna. Ponosna do onemoglosti. Ponosna na svojega očeta, na svojo mamo, na njega in konec koncev tudi nase in na svoje življenje. Zaspala sem z mislijo, fak, najini pogledi so enotni. Kako je najin odnos lahko tako bližinski in visok že po tako kratkem času? In še raste in raste. Vsak dan si dajeva več pozitive in vsak dan si nasplošno dajeva več. Ne morem verjeti kako se ujameva v podobnostih in tudi v nasprotjih. In vsak dan sva bolj prepričana drug v drugega in vsak dan imava bolj odkrite pogovore o največjih nenavadnostih in o največjih strahovih. Tudi ob slabem dnevu. Tudi ob prepiru. Tudi v odsotnosti drug drugega. Bolj se spoznavava, bolj sva si všeč. Bolj se spoznavava, bolj znava osrečiti drug drugega, ker skupaj ugotavljava kaj nekomu veliko pomeni. Včeraj sem prvič v najini zvezi začutila da….da…mislim da….da…..da ga ljubim….kljub temu, da je še prehitro za to. Kljub temu, da mi ta besedna zveza onemogoči telo za normalno funkcioniranje. In onemogoči možgane za zbrano in pogumno razmišljanje. A pustimo te težke besede za kasneje. Zdaj vem, da ga presojam pravilno in komaj čakam na najine naslednje dogodivščine in novosti.****



*****Hvala, ker mi zdraviš najglobje strahove...hvala, ker mi zdraviš skrite frustracije....hvala, ker mi zdraviš šibkosti in slabosti...hvala, ker mi kažeš kako je kazati nepopolnost sebe, korak za korakom...hvala, ker daješ mojemu življenju povsem novo moč...hvala, ker sem tvojemu življenju večje razsvetljenstvo kot sonce samo...hvala ti, ker me znaš prizemljiti....kot pravi pesem....Včeraj sva še sanjala, danes pa že pijeva iste želje iz srca...tebi hvala, da si mi, prva zvezda ob polnoči, tebi hvala, da me vedno čuvaš, da se ne izgubim*****





objavil(-a): Inča ob 12:40 komentarjev (3) ogledov: 34




ponedeljek, 15. marec 2010

Dan št.2



Pa sem prišla čez tale dan. Katastrofa! Zajtrk pa kosilo... vse ok. Popoldan je imela pa sestra mojega fanta rojstni dan. Ha! Torte sploh ne maram, včeraj bi jo bila pa požrla pet kosov! Vendar se mi ji je z mislijo na moje odvečne kilograme uspelo odreči. Pri ostali hrani ni bilo problema. Sem pač skombinirala tako, da sem jedla škrob in zelenjavo...

In tako sem dobila prvo bitko, vendar bo še vojna dolga. Smile





objavil(-a): LittleOne ob 08:32 komentarjev (0) ogledov: 21




nedelja, 14. marec 2010

Uspeh





Končno mi je uspelo! Končno sem se otresla odvečnih kilogramov! Sicer res da ne po popolnoma "zdravi" poti, ampak uspelo je pa le. Shujšala sem 20 kg, pa tehtnica še kar vsak dan pokaže malo manj, kot prejšni Smile počutim se odlično, pogled v ogledalo me ne potre več, lahko oblečem stvari, ki jih prej tudi v sanjah nisem mogla, skratka počutim se kot nova oseba Very Happy vse kar mi ostane sedaj, je le še to, da utrdim mišice in potem vzdrževati težo in linijo telesa. Vem, da mi bo uspelo - kot mali modri lokomitvi Laughing pa saj bo šlo, pa saj bo šlo Very Happy Very Happy Very Happy





objavil(-a): Lizzy ob 20:09 komentarjev (6) ogledov: 29




nedelja, 14. marec 2010

Konec ...



Dedi je v sredo umrl. Ko sem prišla iz šole, me je poklicala mami in mi povedala, da ga ne bo domov, kot je bilo zmenjeno, ker je hrom na levi strani. Da je v komi in bo do večera konec. Ko sem prišla domov, sem zvedela, da je že umrl. Kri mu je zalila možgane. Umrl naj bi mirno. Ni se ničesar zavedal, vsaj tako pravijo. Je vsaj v miru zaspal.

Rada pa bi se zahvalila še vsem, ki so mi napisale tako lepe komentarje. Res hvala!

P.S.: Lizzy, ti bom še pisala, samo, da pridem k sebi in da dobim željo po pisanju. Hvala tut tebi.





objavil(-a): Avalon ob 18:33 komentarjev (12) ogledov: 7




nedelja, 14. marec 2010

Radovednost je zmagala



Čeprav sem si prisegla, da ne bom stopila na tehtnico, me je radovednost premagala... In sedaj sem samo še bolj odločena, da mi dieta ne bo spodletela. Pri zadnjem tehtanju sem imela 68kg, danes pa jih imam 75. V štirih mesecih sedem kil!!!!!! Ni slabo... za nekoga, ki bi rad treniral sumo!



objavil(-a): LittleOne ob 15:25 komentarjev (1) ogledov: 21




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani