ni ga več

Ni ga več. Mojega dedka ni več. Ostali so mi le spomini in pa boleč občutek v prsih.

Pogrešam te dedi! Upam, da te sedaj ne boli več - kjerkoli že si. Rada te imam

"MULC, RES VE KAJ DELA?"

V dveh minutah mi je postavil diagnozo in dvakrat se je dotaknil mojega hrbta. Mulc, res ve kaj dela? To mu je poklic. Postavljanje hitrih in pravih diagnoz.

Ker me je precej bolelo, mi je sestra dala eno inekcijo proti bolečinam v rit. Sem zaznala, da ima pavzo in točno kam gleda. Sovražim, kadar me kdo gleda v rit. Pozabljam, da sem hud meso. Mulc je pač moški…

OPROSTI

Sploh ne vem kako začeti. Na bruhanje mi gre, ko se spomnim. Vse kar boš prebrala mislim resno. Moja čustva niso zlagana, nikoli niso bila.

To kar se je zgodil, je bila največja bedarija kar sem jih kdaj nardila. Nevem zakaj se je to zgodil, ne znam si stvari razložit. NIČ nisem čutla do nje. Nisva se dale dol. Sva se (sam) poljublale. Vem da je grozno. Vem, da je teb še bolj, ker vem da se počutiš tok fakin` izdano da brezveze. Zaupala si mi, vse je blo popolno ampak jst morem nardit pizdarijo... Šla bi nazaj, da do tega nebi prišlo, pa ne morem it nazaj, čeprav si ful želim.

Vse bom naredila, če mi boš pustila, da se ti oddolžim, da mi spet povrneš zaupanje, da ti res pokažem da si TI tista, s katero hočem bit v življenju. Grozno mi je hudo. Ne morem razmišljat normalno, slabo mi je, srce mi razbija sto na uro. Najraje bi se pogreznala v zemljo, si poslala šus v glavo...

Miška vsak dan, ki sem ga preživela s tabo, vsa dejanja, vse besede, vsi dotiki, vsa čustva, vsak moj dih s tabo je bil resničen. Nič ni bilo zlaganega. Resnično te NORO NORO NORO NORO ljubim. S tabo ima moje življenje smisel, brez tebe pa ne.

PROSIM OPROSTI MI. PROSIM. PROSIM. PROSIM.

VSE MI POMENIŠ!

LJUBIM TE ****************

Vikend s Fiesto - res metuljčki v trebuhu

Moj vikend s fiesto je bil.. popoln!

Tko, prav res Kar skakala sem od veselja, ko sem izvedela, da bom imela cel vikend Fiesto. Kar med malco sem jo šla iskat, ker kar nisem mogla dočakat. In valjda sem si želela tako vijolično, kot je v reklami

In pridem v salon.. kar cepetala sem od veselja in vprašam gospo, ki mi je urejala prevzem, kakšne barve bo. In ko je rekla, da magenta, mi itak ni bilo jasno, kaj pa zdaj to pomeni In sem vprašala, a to tista, vijolična, pa se nasmehne in prikima in sem tam sredi salona pri ful folka zavriskala in kar poskočila Če bi se videla, bi si rekla, daj ženska, umiri se.

In kljub dežju zunaj, se mi je zdela najlepšejša barva ever, ko sem prišla do nje.

Noter pa cel futurizem. Tko, moja mami ima ene dve leti staro fiesto pa ni nič podobnega temu. Taka čist spacy je bila noter

Najbolj super je bilo, ko sem avto prevzela glih na mamin rojstni dan in sem jo lahko zvečer odpeljala v restavracijo v novem avtku. Kolk smo se važili Čist hudo se ji je zdelo!!!!

Oči jo je valjda pregledal po dolgem in počez. Skor je že začel denar zbirat, da bi jo kupil

In čeprav vikend ni bil glih sončen, da bi se lahko važila, pri miru pa vseeno nisva ostali!

V Medvodah sem pobrala divico mariposo in sva se šli mal 'považit' na Zbilje Hecam se no, sam vseeno sva čist uživali. Od tam so tudi slikice. No, več slikic v temi

http://www.diva.si/forum/viewtopic.php?t=33848&

Pa na morje pa še kam..

Skratka, čeprav deževen vikend, se je bilo tako fajn vozit s takim luštnim avtom! Magenta barva, tak za po mestu pa za prave divice!! Enkratno!

Metuljčki v trebuhu - fantazija v vožnji

Lep dan je za mano....

Sanje, da letos par mesecev preživim v tujini so splavale po vodi. Svojo svojeglavost sem tokrat dala na stran. Doma nisem dobila nobene podpore. Tokrat sem pač ustregla konzervativnim načelom naše družine. Starša bi še razumela, ampak ne morem jima naložiti bremena vseh govoric in obsodb, ki bi letele na njiju zaradi mene. Samo, da je mir. Naj bodo tokrat zadovoljni drugi. Najverjetneje pa je bilo to tudi zadnjič, da je kdorkoli oviral moje želje. Pri svojih dvajsetih letih sem jaz tista, ki najbolje ve, kdo je in kaj si želi. Odločila sem se za malo drugačno, dokaj naporno pot. Priti do licence za učiteljico plesa otrok in vadbe za odrasle. Skoraj vsak dan se bom poleg dela še vozila v Maribor. Staršem se zdi neumno, zato to vožnjo sem in tja včasih zamolčim. Tam preživim par uric, prepuščena sama sebi in s plesno učiteljico, ki me ima usposabljanje. Finančno vlagam jaz, ona daje meni znanje. Tukaj ni veliko denarnega bogastva, to mi je učiteljica povedala že prvi dan. Tukaj je tisto drugo bogastvo. Vse je odvisno od mene. Kako hitro se bom učila in koliko samostojnosti, volje bom unesla v delo. Lahko mi uspe, lahko mi ne uspe. Lahko postanem kolektiv plesne šole, lahko ne. Življenje je tako ali tako eno samo tveganje. Ni enostavno. Daleč od tega. Ampak del mojih sanj se počasi uresničuje. Tokrat bom dala vse od sebe. Tokrat sem jaz na prvem mestu. Tokrat se bom zavila v šal svojih talentov, želja in ambicij. Tokrat bom šla preko vseh ljudi. Z učiteljico se takoj zaštekava. Imava nekaj skupnega. Bister pogled na okolico in občutek za ljudi. Ljudje so najina strast. Vsi. Stari, mladi, pametni, neumni, bogati, revni. Vsi. Drugega mnenja nimam o njej. Ne poznam je. Vse bolj se izogibam prehitremu ocenjevanju ljudi. Človeka spoznaš šele takrat, ko si veliko na samem z njim. V družbi smo vsi kameleoni. Zmota prvega vtisa je pogosta kakor izumetničene kokoške na straneh rumenega tiska. Sovražim rumeni tist, sovražim obsodbe. So lastnosti, o katerih brez globjega spoznanja ne moreš misliti in še manj blebečiti. Niti nimaš te pravice.

To je eden izmed poklicev, ki mi je blizu. Pa še ples obsega. Popolno. Samo s trenutnim dotikom tega območja žarim. Kaj šele, ko bom popolnoma notri. Prva skupina so otroci. Vstopim v garderobo, kjer simpatični očiji odložijo svoje otroke. Hmmm….zopet sem v bližini prikupnih atijev. Moj fetiš. Fantazijski greh. Če so pa tako skrbni in ljubki. Zadetek na polno. Poleg žarečih otrok bom znova in znova videvala tudi njihove moške skrbnike. Situacije, kjer se moram znajti sama, me iz dneva v dan bolj vznemirjajo. Takrat podrobneje opazujem sebe in okolico. Pravijo, da sem sama po sebi polna oseba. Da v moji okolici ni prostora za druge. Ja. Redki so ljudje, ki mi sežejo pod kožo. Ki jih spustim v svoj teritorij. Včasih obožujem svoj čas, ker sem sita prilagajanja. Rada imam samoto. A ljudje nismo volki samotarji. Manjka nam polovica, s katero tvorimo celoto. Ljudje imamo prirojena čustva in željo po bližini. Če te želje ni, se nekaj hudega dogaja z nami. Mogoče grozno slaba samopodoba, frustracije iz preteklosti. Po končani uri čutim radost. Otroke spuščam v svoje območje. Njim dajem svoje bogastvo. Njihova milina in nedolžnost me napolnita kot baterijo. Oni me ne morejo prizadeti. Všeč mi je. Ah, toliko briljantnejših stvari obstaja od površine in materiala, ljudje pa še vedno ostajajo tako slepi. Tako votli. A s svojim pogledom lahko pomagamo razširiti in odpreti pogled tudi drugim. Mogoče bi res morala biti novinarka, kot je pravil on. Ampak, ko je neko delo odvisno od denarja, se pravi navdih izniči. Takrat pa stavki niso več tako spontano in srčno spočeti. Do naslednje skupine moram čakati približno uro in pol. Meni ni nikoli dolgčas. Igro svojih idej stalno nosim s seboj.

Odpravim se v bližnjo gostilno. Kako prija biti nekje daleč. Šele z distanco od vseh bližnjih spoznaš sebe. Takrat te nihče ne zavira. Takrat si upaš izraziti svoje skrite in sramežljivo zadržane plati. Stran od vseh si upamo same vstopiti v gostilno, sesti za šank in početi kar se nam zahoče. Usedem se na udoben sedež in se naslonim na šank. Oklepam se šanka, kot pijanec plota, nesramežljivo prebiram reviji Playboy in Mens helth ter si polnim mobitel v bližnji vtičnici brez vprašanja. Iz obeh strani sedita dva moška. Levi se izpoveduje natakrici, desni opazuje mene v smislu, hm, je ta punca tujka, le kaj za vraga pa počne sama za šankom!? Če bi bil vsaj malo simpatičen, bi se z njim igrala in ga poredno požirala z očmi. Všečna je vloga samozavestne in drzne osebe. Tukaj in danes sem igralka. Like it. Mogoče bi drugič lahko igrala Švedinjo, mogoče plesno popotnico, ki hrepeni po slasti življenja. Like it. Šank je že od nekdaj prostor, kjer se počutim domače. Vse kar ne spada drugam, spada sem. Preberem zgodbo v kateri se moški poroči z navidezno potrebnico. Spoznala sta se za šankom. Brez sramu ga je prijela za mednožje. Samo igrala je razuzdano dekle. V sebi plašna in ljubeča deklica, ki ob prostem času šiva otroške oblekice za svoje nečake. Bila sta zgolj fuk frenda. A on je vztrajal. Danes sta 5 let poročena. Nauk te zgodbe? Ljubezen vedno pripelje dva človeka skupaj, premaga vse prve, napačne vtise in začetna, neusojena srečanja. Če srečaš moškega svojih sanj, ga pusti, da gre. Če ti je usojen, se bo vrnil. Razmišljam. Pogled mi šviga sem in tja. Na natakarico in na levega gospoda. Posrečena sta. Ona opravlja delo družinsko-življenjske svetovalke in prakso socialnega dela, on pa se izpoveduje in prazni svojo dušo. Nato se očiščen in poln hrepenenja vrne v naveličano rutino. Ja, te razmere so mi znane.

Razmišljam. Resnica. Kaj je resnica? Tisto kar čutimo, vse ostalo je laž. Da se soočiš z resnico, pa je potrebno biti pogumen, mar ne? Pogrešam ga. Njegov spodbujevalni čut bi trenutku podaril piko na i. Tukaj bi se lahko brezbrižno izdajala za par. Tukaj, med temi ljudmi, bi me lahko mirne volje prijel za roko in brez strahu pobožal po moji muci. Že predstava o tem mi začrta pot veselja in pobarva ustnice v barvi nasmeha. Jaz tako ali tako vedno preživim. Kjerkoli, kadarkoli. Igra s svetom idej me vedno znova osvetli z lučjo osvobojenosti in pomirjenega stanja. Moja trenutna ljubezenska situacija je kot jadranje na odprtem morju. Vedno obstaja velika možnost, da potoneš. Ni idealno, je pa zelo dobra preizkušnja svojih zmogljivosti. Svoje osebnosti. Super. Zopet sem odkrila eno dobro stran te srčne zmešnjave. Ko enkrat dosežeš notranji red v tej smeri, da iz vsake situacije potegneš več prednosti kot slabosti, si zmagovalec življenja. Takrat se naučiš živeti.

Spijem na pol hladen kakav, se poslovim od simpatične natakarice, pred vhodom pokadim še eno cigareto in se odpravim učenju aerobike naproti. Prostor, kjer se starejše ženske borijo pridobiti kondicijo. Prostor, kjer se ženske borijo izgubiti odvečne kilograme, da jim možje ne zbežijo v naročje brhkih mladenk. Pridejo malo brezvoljne, oddidejo seksapilne in nabite z energijo. Verjetno domov divje poseksati svojega moža. Ni tako lepo kot z otroci, pa vseeno ni slabo. Ja. Vsekakor je fizična utrujenost boljša od psihične. Današnje urice so bile balzam za dušo. Nato se odpeljem proti domu. Živahna, potrebna, a vseeno izpopolnjena. Prelep dan je za mano.

Včasih se je potrebno tudi dobrih stvari navaditi

Včasih se je potrebno tudi dobrih stvari navaditi. Telo je vajeno žalosti, jeze, sovraštva, pozitivna čustva so tuja, pa čeprav se še tako čudno sliši. Navada je železna srajca, včasih je težko prekiniti krog žrtve. Težko se je vzdigniti iz vsake krize, ko se zazdi, da so te kolesja preteklosti zopet potegnila v globino žalosti in trpljenja. Potrebno je imeti živalsko moč in se z vsemi kremplji truditi, da dejansko premagaš samega sebe. Da si rečeš, dovolj je tega sranja. Dovolj je žalosti, dovolj !! Ko si zopet na tleh in čutiš kako se ti približujejo napadi panike, te težko samemu sebi dopovedati, da je dogodek mimo, da si varna.

Potem mine dan. dva. Zopet se sprehajaš med ljudmi, srečen ker lahko vidiš vse te barve in zasanjano opazuješ kako lepo plapolajo listi v vetru. Kako se rosa lesketa v jutranjem soncu. Splača se živeti, za te lepe trenutke, za občutek kako močna oseba sem, da se nisem zlomila, da lahko kljub temu kolikor toliko normalno naprej živim in da sem.

Nono, hvala ti za vse, vem da te več ni, ampak brez tebe ne bi zmogla vsega tega. Tvoje besede, tvoj objem ko sem bila na tleh, pa čeprav nisi vedel, kaj se z mano dogaja. Slutil si...moje oči ne lažejo. Hvala ti za vse besede in zato, da si verjel vame, da bom uspela. Kot si mi v sanjah rekel, težka pot bo, a na koncu bom jaz zmagala..

Vem, da si moj angel varuh. Že velikokrat sem po naključju preživela, avtomobilsko nesrečo brez praske in še marsikdaj...

pogrešam te..

"Bedarija."

Nevem.

A razmišljanje o vprašanjih brez odgovorov me ubija.

Le kako najti odgovore na zapletena vprašanja, ki ne obstajajo?

Nevem.

Veter nežno pihlja skoz tvojo dušo in se spotika ob tvoje laži.

Valovi silovito udarjajo ob tvoje srce in ga ne zmehčajo.Saj je v njem le sovraštvo.

Ptice nemo šepetajo melodijo ki jo nosi veter.

In takrat se zaveš.

Vstaneš in me objameš z hladnimi rokami.

A tvoje oči so še vedno brez smisla.

Solza v očeh.

Grob v daljavi...

Top dialog

»Sit sem visokih pet, hostes, lepih avtov, plehkih žensk in vsega tega prestiža, ki ga vsak dan doživljam. Ljudje mislijo kako lepo je življenje nas bogatašev. Tako kot je vidno navzven. Kaj se pa dogaja znotraj pa nihče ne ve. Ljudje imajo denar, vpliv, se delajo samozadostne, vesele. Veš kaj so pa v sebi? Osamljene sirote. Toliko ljudi imam okoli sebe, pa se z nikomer ne morem več normalno in odkrito pogovarjati«

«Se strinjam«

«Usekan seks more bit. Trganje oblačil, grde besede, ponorelost v posli, itd. To je užitek. Vsi se fukajo. Fuki se. Ampak previdno. Pazi na svoje ime. Ampak, ko boš srečala pravega, pri katerem ti bo vsakič obrnalo oči od ljubezni pri seksu, tam pa potegni črto. Tam pa ostan. In veš kaj je ljubezen? Ko sediš z nekom 10 ur na mrzlem, pa ti je vseeno. Ko se z nekom pogovarjaš 10 ur skupaj, greš narazen in si misliš, pizda, toliko ti še imam za povedati. Ko se vsi obračajo proti vama, vama pa je vseeno, ker verjameta v svoja čustva. Tisti, ki te bo čakal kjerkoli boš. Tisti, ki ti bo oprostil vse najgrše napake.Tisti, ki bo prenašal vso tvojo preteklost in bremena. Tisti, ki te bo sprejel karkoli boš, tudi če boš prostitutka. Tisti, ki bo srečen, ker boš srečna ti, v tistem, kar boš počela. Tisti te ljubi.«

«Dobra razlaga«

«8 let ljubim ljubico. Družinska prijateljica. Ko seksam z njo, se mi vedno zdi, da seksam prvič. Tako sem v nebesih. Velikrat me ima grdo. In stokrat se skregava in stokrat se vračava nazaj. Ljubim jo«

»Omg. 8 let?«

»JA, eno leto gre okoli, drugo leto gre okoli, mencaš mencaš, se vrtiš v enainistem krogu vrsto let in na koncu se zavleče na tako dolgo dobo. 8 let.«

«Kako ona sprejme to?«

«Saj veš kako je. Ko nekoga ljubiš vse požreš. Trpima oba«

«Kako je doma?«

«Tema. Brez seksa že 3 leta. Pogovarjava se samo o najnujnejših stvareh. Kot tujca «

«Zakaj ne greš stran?«

«Isti idiot sem kot vsi ostali. Moškim paše topel, zazihran dom. Taka je realnost. Ne morem. Naveza. Premoženje. Pomoč drug drugemu. Otroke imam rad. Ločitev je najtežje breme življenja. V nekoga si vložil celo svoje življenje. Po tolkih letih skupnega življenja nisi več samostojen in prilagodljiv. Tukaj je toliko neke preteklosti, skupni prijatelji, izleti, dom, stalnost. Tukaj je toliko skupnih faktorjev, katerim se ne moreš odreči. Vsi bežimo od ločitve. K ljubicam, alkoholu. Nihče se noče sprijazniti z resnico, da si celo svoje življenje vložil v napačnega človeka. Vsi se slepimo. Žene in možje. Še vedno se tega držiš, tudi, če že vrsto let v sebi veš, da ni človek zate. «

«Žena ve?«

«Ve. Čuti. O tem nikoli ne govori. Tabu tema že 8 let«

«Kaj misliš narediti?«

«Pojma nimam. Uživat v tem, kar mi je ponujeno«

«Ni slaba ideja. Oprosti, vedno toliko sprašujem. Zanima me«

«Eh, to je živa štala v katero si ujet za vedno. Ne bi še smela poznati tega sveta«

«Prepozno. Ga že poznam. Se že spopadam z njim.«

«Aja točno. Punca, če si pri svojih dvajsetih letih zmožna duševno rešiti to svojo močno obremenjujočo situacijo, boš v življenju premagala vse. Če si v tej situaciji zmožna potegniti ven več lepih kot slabih stvari, si zmagala. Sej ljudje nimajo pojma kako je, če niso v tem. Men se pri tvojih letih še sanjalo ni o takšnih razmerah. Pazi na svoje ime. Previdna bodi. Ko začetna zatrapanost mine, lažje trezno razmišljaš«

«Hvala. Bom upoštevala nasvet«

»Malenkost.Še prijem na čvek.«

Ja, tiste najbolj firbčne in pozorno dojemljive kelnarce bi vsekakor lahko napisale knjigoJMogoče je gostilna celo edini prostor, v katerem so ljudje odkriti. Da seveda ne govorimo o uglednih moških, ki pijani snamejo svojo masko iz obraza. Vsi so narejeni po istem principu. Pravzaprav imamo vsi primitivizem v sebi, samo okolica ga ne dopušča izražati. Obnašati se pač moramo lepo in včasih tudi priliznjeno.

sovražim...

.....ta kapitalistični način življenja.

vse se vrti okoli denarja,lepote,...če nimaš denarja si niče kar pomeni, da imaš manj potencialov za uspeh. ok, res da velja veliko izobrazba samo kaj imaš od izobrazbe če nimaš vez in če nimaš vez nimaš šans.non stop ti perejo možgane z različnimi reklamami in dajejo vedno večji pomen na materilane vrednote... kaj pa vrednote kot so ljubezen, prijateljstvo,....?primer začel se je november in že lahko zasledimo reklame o raznorazni ponudbi, ki jo bomo kupovali decembra (igrače,čokolade,...).

ljudje te presojajo le še po zunanjem izgledu...primer je ljubljana (malo bol, ko si drugačen te imajo za norega ali pa jim ne sežeš do kolen)...vsak dan non stop poslušam dieta desno,dieta levo,....joj bi lahko malo shujšala...veš moraš biti suha bla bla...bruh...in nato zaslediš v časopisu da pišejo, da sedaj niso že 7 letnice zadovoljne s svojim telesom...se vprašate zakaj?

PFUJ:/

Not again!

Znorela bom! Ker me boli zob (že spet)... Pa nimam jajc da bi se spravla k zobarju in sm jezna sama nase.

Ma kdo kakšn domač recept proti zobobolu?

prav mate...

ne bom nesramna in se spuščala tko nizko. ta blog je itak že dosegel svoj namen, jst dalje živim svoj lajf, on svojga s svojo trenutno, in je tko kot mora bit.

žal mi je samo, da se je vleklo celi dve leti.

arivederči.

Just died in your arms tonight

Air Supply- Just die in your arms tonight

Oh I, I just died in your arms tonight

PRAŠIČKA S POTENCIALNO PRAŠIČJO GRIPICO

Pa me je zadel. Cel vikend sem se mal norčevala iz bejbe, ker je zbolela. Pa bom verjetno še jaz. To je sigurno zadari žlehtnobe

Boga reva jamra kok jo buba buši. Sem jo cartala cel vikend, ji čajčka kuhala, pa spet cartala. Mal sem se norčevala iz nje, ampak ja - večinoma sem jo cartala. Je pa tale moja bejba tok sitna. Res. Mislim, da sploh ni tok boga, ampak se sam še dodatno dela, da mi vlije slabe vesti in pol vse nardim zanjo. Sej bo prišu čas, ko ji bom vrnala. Verjetno že ta vikend, ker že mene matra počas. Danes mi je blo tok slabo, da sem mislala pobruhat celo trolo, ampak na srečo mi ni ratal. Nočem si niti predstavljat tega prizora. Ziher bi rekla, da nisem kriva jaz

Kakorkoli že, bejba je rekla:" Vrnala ti bom in to v polni meri! " Baje bo šla domov, če zbolim. Ne vrjamem Veš vrnala mi boš vso to potrpežljivost, cartanje in prenašanje moje sitnosti. Sam počaki še par dni, ko bom čist zbolela. Konec koncev itak vem, da komi čakaš da pride do tega trenutka.

Mal se sam bojim, da res ne bom fasala prašičje gripe. Moja dnevna izpostavljenost temu je ogromna. Postrežem malo morje strank. Niti se ne upam it cepit. Heh... Kaj bi šele pol blo. Stranski učinki?! Že zdej sem tečna, pretirano dobre volje in tako dalje. V primeru, da se dam cepit in da pokasiram vse možne stranske učinke, kot so npr. pretirane vedenjske spremembe, pol se me pa bejba res odpove Nebi prenesla take težke osebe, ker sem že zdej podvig za življenje v dvoje.

Lep večer, pa pejte se cepit!

Mala ljubim te ***

NORIM!

LUFT IST LEBENSNOTWENDIG!

Stojimo v pisarni v kateri so trije stoli. Ona govori v neskončnost. Ponavadi celo uro. Kaj, če bi enkrat povedala bolj na kratko, bistvo.

Stojim naslonjena na omaro, na levi je stena, pred mano sodelavka na stolu, na desni moj friend. Slabo mi je. Potem se mi zazdi kot bi njeno govorenje postajalo bolj tiho. Kot če bi na daljincu od tv pritiskal na minus glasnost. Čudno…

Moja glava je udarila ob glavo sodelavko, ker sem padla skup. Dobro, da je bil zraven ravno on, s katerim se najbolje razumem. Ker me je zagrabil, v trenutku. Ko sem se znašla na stolu, mi ni bilo jasno zakaj me vsi kličejo.

Odšla sem na zrak, kjer sem ostala pol ure. Bila sem grozljivo zelene barve. Sestanek ne bi smel biti v prostoru, kjer ni okna. Tokrat vsaj ni bil dolgočasen.

Drugačnost

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je drugačnost lastnost ali značilnost drugačnega. Poleg tega je pod tem geslom kot primer uporabe te besede zapisano: boleče se je zavedala svoje drugačnosti, zato je bila pretirano občutljiva. Pripisano pa je tudi, da ne moremo odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti. Torej smo pač takšni kot večina misli, da bi morali biti, ali pa smo drugačni. Nazoren primer take drugačnosti lahko te dni spremljamo na Kmetiji slavnih, pa četudi samo občasno pogledamo, kaj se tam dogaja in četudi nam seveda producenti posredujejo le tisto, kar menijo, da je za vse nas najbolj zanimivo in nas bo najbolj pritegnilo, da bi še kdaj kliknili na njihov program, ko bo ta oddaja na sporedu. Pa nič zato, to je pač njihovo delo. Vrnimo se torej k drugačnosti. Na Kmetiji lahko opazujemo dva tipična primera drugačnosti – Salome in Arturja. Salome je vsekakor očitna potrditev definicije drugačnosti, saj se res preveč boleče zaveda svoje drugačnosti, ki jo tudi drugi soigralci pogosto omenjajo, ko govorijo o njeni moči kot nekoga, ki je bil moški, kar seveda pomeni, da jo niso sprejeli takšno kot se sama vidi in čuti. Po drugi strani je tu Artur s svojim količnikom inteligence, ki močno odstopa od povprečja, vendar si prav tako želi biti sprejet med drugimi. Najpogostejši komentarji za Salome so o njenem spolu, za Arturja pa njegovi doktorati. Vsi drugi so nekje vmes in ne pritegnejo tolikšno pozornost gledalcev. Če njiju ne bi bilo na Kmetiji, bi se vsi skupaj verjetno dolgočasili in ne bi tako pogosto pogledali, kaj se tam dogaja. Pravzaprav sta oddajo močno popestrila. Če to velja za Kmetijo, pa seveda še toliko bolj velja tudi za naše širše skupnosti. Drugačnosti pritegnejo večjo pozornost in sprožijo več komentarjev, kar pa ni lahko za tiste, ki so pri tem prizadeti. Že sami imajo zaradi svoje drugačnosti veliko problemov sami s sabo, zato se bodisi skrivajo za masko tistega, kar je po mnenju večine normalno, ali pa se pretirano izpostavljajo z željo po sprejetju. V obeh primerih pa trpijo. Zato bodimo do njih vsaj strpni kot do ljudi, ki so del naše skupnosti.

POT DO NEBES

Včerajšnjega večera ne bom pozabila nikoli...

Prišla sem točno ob 21.30, kot mi je naročila. Čakala me je pred vrati. Imela sem privilegij, da sem smela vstopiti prva. Malo sem bila na trnih, ker nisem vedela, kaj me čaka (kot sem omenila v prejšnjem blogu, je bila celo popoldne zelo skrivnostna). Nato sem vstopila. Vrata v kuhinjo so bila zaprta. Nekaj noro lepega me čaka, sem si mislila.

Odprem vrata. Moja reakcija:" Oooooo.... Uaaaaaaaaaaaau... Kook lepoooo". Stisnila sem se k njej in jo poljubila. Pripravila je romantično večerjo. Romantično vzdušje v kuhinji so dajale svečke. Izklopili sva telefon, da naju v naslednjih urah ne bo nihče zmotil. Ko sem sedela za mizo sem sama pri sebi razmišljala o tem, kako sem lahko srečna, da imam osebo kot je ona. Popolna je! Noro jo ljubim. Po včerajšnjem večru sem se še bolj zaljubila vanjo, kot sem že. Nič naju ne more ločiti.

Potem je sledilo cartanje in pot v nebesa. Noro!

Ko je ležala ob meni, sem jo vprašala še enkrat, če bi se poročila z mano. Njen odgovor je bil:" Ja. " Ne morem biti bolj srečna. Vse kar rabim je ona.

Bejbi noro noro noro te ljubim. Ljubim vsak delček tvojega telesa, tvoj vonj, tvoj dih, tvojo bližino, tvojo nežnost, tvojo popolnost.

Hvala ti za nepozaben večer! *****

Malo o vsakdanji politiki in podobnih manipulacija

Verjetno vsak od nas bere kak časopis in pogleda kakšno oddajo na televiziji. Ali ste morda opazile, kako nas vse to skuša odvrniti od nas samih, nam vsiliti neko splošno mnenje, ki naj bi se ga držali, ga zagovarjali ali pa mu nasprotovali. Verjetno danes kar precejšen del Slovencev razpravlja o podpisu sporazuma o reševanju mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Po elektronski pošti kroži celo knjiga z "zgodovinskimi dejstvi" o naših pravicah do tega koščka zemlje. Pa nas res vse to tako zanima ali pa s svojim davkoplačevalskim denarjem plačujemo ljudi, ki naj bi to rešili v dobro vseh, ki so ob nerešeni meji prizadeti - to pa so predvsem tisti, ki živijo ob meji ali pa na sami mejni črti. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da vsi ljudje niso le Slovenci, ampak med nje spadajo tudi Hrvati ali pa mešanci, ki jih je ob mejah največ. Pa pustimo zdaj to mejo in se vrnimo k manipulacijam. Od malega smo pravzaprav zapeljani s tistim, kar je prav in kaj ni v mejah najmanjše skupnosti, ki ji pravimo družina in v kateri je večina med nami živela. Potem nas skušajo prepričati, kaj je prav v naši širši skupnosti in nato na sploh, kaj je edino pravično v svetovnem merilu. Tako počasi pozabljamo na nas same, pozabljamo, kaj mi čutimo, kaj je prav za nas same, ne mislimo sami, ampak mislimo kolektivno, ker nas bo sicer - tako mislimo - skupnost, v kateri vsak od nas živi, izločila. Pa ni tako! Nihče nas ne bo izločil, če bomo mislili s svojo glavo, pri tem pa seveda tudi drugim dovolili, da delajo tako. To bi bila anarhija, bo kdo ugovarjal. Pa spet ni tako, če se bo vsak potrudil, da živi po načelih poštenja in ljubezni do sebe in drugega, če bo vsakdo pazil, da drugega ne bo prizadel in če se bo zavedal, da je njegova svoboda omejena s svobodo drugega. Svojčas sem to rekla tudi svojim otrokom, pa mi je petnajstletna hči odgovorila: Torej, mama, če sem svobodna in lahko delam kar hočem, grem lahko zdajle tudi gola na ulico. Moj odgovor je bil: Ne, ker bi s tem motila druge in s tem posegala v njihovo svobodo.

Manipulacij z nami je nešteto, od tega, kaj je treba letos nositi, ker sicer trgovci ne bi imeli prometa, če bi nosili nekaj, kar trenutno ni v modi, pa do tega, kakšna naj bo naša postava, da bi bili drugim všeč. Bistveno pri tem pa je le, da se v svoji koži dobro počutimo, da skrbimo za svojo postavo bolj zaradi zdravja kot pa zaradi tega, da bi se na nas ustavljali pogledi drugega spola. Kaj nam pomeni vse priznanje drugih, če smo v sebi nesrečni, nesigurni, potrti, pa si nadenemo masko, da drugi tega ne bi opazili.

Čas je, da se upremo vsem tem manipulacijam in živimo po svoje in zase ob vsem spoštovanju drugih in drugačnih.

HMM...?

Tale moja bodoča ženička je že celo popoldne tako skrivnostna... Postavlja mi smešna vprašanja, kje si, kdaj maš čas, kaj počneš, pa spet kje si... Ne še zdej do mene hodit. Te bom poklicala..

Ji napišem milijon smsov (ker je bila na faksu) kaj ima za bregom in vedno sem dobila odgovor: " mwa "...

Torej... Nevem kaj se dogaja.

Grem pod tuš opravit vse potrebne zadevščine

Prav zanima me, kaj bo ko pridem k njej.

Hm??

Smeh

Hodiš po tujih poteh.

Daj umakni se že.

Hrepenenje po tebi .

Vrtnica v zobeh.

Čutiš na sebi moj smeh ?

By Tynah