Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

sobota, 28. november 2009

Ti.



Lepa si, a veš?

hm. ne, nism vedla. hvala. to rabm Smile

drugače pa ... a night to remember. Je pa res, da je dons a hell of a day.





objavil(-a): tamejhnaT ob 20:34 komentarjev (0) ogledov: 9




sobota, 28. november 2009

zvezdice letajo okoli glave



6.20 am: zvoni alarm

6.30 am: fak, moram vstat

6.31 am: skočim iz postelje in letim proti kopalnici

(med posteljo in kopalnico so zaprta vrata)

še vedno 6.31 am: odprem vrata do polovice, in že letim v njih...to sem naredila dobesedno

6.32 am: z vso močjo se zeletim z glavo v rob vrat

6.33 am: padem po tleh...in prkažejo se zvezdice

sploh nisem dojela ne udarca ne bolečine...pršla sem v kopalnico, umila zobe, ko pa sem se pogledala v ogledalo pa šok...največja buška ever!!!! in temu zdej sledi največje čelo ever

še dobr da mamo bosanci bol trde glave Smile ...da ni nič presekano...boli pa ko hudič!





objavil(-a): lani ob 13:27 komentarjev (2) ogledov: 22




četrtek, 26. november 2009

Uspelo nama je...



Sej vem, d





objavil(-a): matisse ob 18:37 komentarjev (7) ogledov: 17




sreda, 25. november 2009

Saj veš...



on: Hm. si kej zrastla?

jst: ne, še zmanjšala sm se.

on: aveš, tko na Petrolu so RedBulli na najvišji polici. a ti dosežeš?

jst: ja sam morm na prste stopt.

on: aja. *umre od smeha* vi dwarfi ste smešni.





objavil(-a): tamejhnaT ob 16:15 komentarjev (4) ogledov: 13




torek, 24. november 2009

Letos ne bo Božička





Zadnjič sem pri najboljem komšiji videl promocijsko stojalo s tačrnimi Argetami, v katerih naj bi bilo Rudolfovo truplo v koščkih. Kot pravega divjačinofila (ne, nikakor ne v tistem pomenu besede, o katerem so ravnokar začele razmišljati vaše perverzne glave) me je kakopak zamikala, zato sem ubodel dve konzervi in to še preden sem prebral članek na Divi.

Ženi so se seveda zasolzile oči, ampak ko sem ji razložil, da sicer z veseljem kdaj pa kdaj zmaže v mesoreznico pometane rumene piščančke in da modrooki bambiji (v Argeti naj bi sicer bil kar oreng odrasel jelendžija) potemtakem pač ne smejo biti izjema, mi je odpustila ta nakup.

Načeloma nisem prevelik fen paštet, ampak tale gozdna pogruntavščina je pa zakon in se super zlije s polnozrnatim maxi vital kruhom iz Mercatorja. Moj fitnes trener bo sicer spet težil glede ogljikovih hidratov (čeprav tale kruh naj ne bi bil kritičen) in maščob (ki jih v divjačini prav tako ni veliko), ampak če bo preveč siten I'LL GO ALL CHUCK NORRIS ON THE STEROID MOTHERFUCKER.

Torej če letos k vam ne bo Božička, bo to zato, ker si je Megafotr njegovega Rudolfa namazal na tri kose kruha in si jih pred televizorjem ob zadovoljnem mrmranju zatlačil v glavo.





objavil(-a): megafotr ob 16:34 komentarjev (12) ogledov: 23




torek, 24. november 2009

WHY WHY WHY



zakaj? čem? s čim sm si zasluzila to....da me po 4 mesecih ucenja in prirpavljanja na izpit se v četrto vržeš?!?!?! res ne vem več, kje je tu pravica in neka človečnošt...zakaj iščejo nekateri neznanje namesto znanja?!?!?!?!?! zakaj?!?!?!?!





objavil(-a): *CaTh* ob 08:46 komentarjev (4) ogledov: 18




ponedeljek, 23. november 2009

HOPE



V upanju na boljše čase...

LJUBIM TE SRCE ****





objavil(-a): missyBee ob 12:07 komentarjev (2) ogledov: 17




sobota, 21. november 2009

DO THE TANGO





Najlepše je pucat akvarij. Kupim 3 ribe. Gupi se je zgubil nekje v akvariju. Premaknem plastiko, kjer je filter in stisnem zraven še gupija. Matr, gupiji so glupi!

Dam Toma&Jerryja v lonček od Obsgartna in menjam vodo v akvariju. To je cel ritual. Ribi sta na mizi v sobi, ki je zaklenjena pred mačko. Nekako ima fetiš na ribe.

Pridem v sobo pogledam v lonček in rib ni notri. Kam sta šli, smotki? Kako jih ni, če sem jih dala v lončka? Je prišla mačka na malico?! K sreči opazim, da nekaj poskakuje po orientalski preprogi. Radi strastno plešeta tango, očitno. Eni odtrgam deček repa, ker jo je težko zagrabit dol s preproge. Noben mi ni povedal, da znata skakat. Rep je k sreči zrasel nazaj.





objavil(-a): mačka7 ob 22:35 komentarjev (3) ogledov: 20




petek, 20. november 2009

pogrešan



a se sam men zdi al Megafotra zadne čase res ni nikjer več

Surprised

i miss him Crying or Very sad





objavil(-a): žasminn ob 15:14 komentarjev (3) ogledov: 18




petek, 20. november 2009

Umrli zaradi prodaje maščobnega tkiva?!?



Načeloma nisem črnogled človek, a vsake toliko se resnično vprašam kam za vraga gre ta svet. Danes se mi je to vprašanje porodilo bo tem članku, ki govori o tem, da so v Peruju prijeli ljudi, ki so se ukvarjali s prodajo človeškega maščobnega tkiva, zaradi katerega so ubijali ljudi, jim izsesali maščobo in jo nato preprodajali kozmetičnim in farmacevtskim podjetjem.

V tej zgodbi je narobe prav vse, ampak najbolj bizarno se mi zdi, da je nedko moral plačati z življenjem za nekaj, kar bi drugi z veseljem dali zastonj! Po moje bi jih iskanje prostovoljnih darovalcev maščobnega tkiva stalo veliko manj pa še legalno bi bilo, da ne govorimo o tem kako bi lahko nekoga razveselili z brezplačno liposukcijo in še maščobno tkivo(čeprav nimam pojmaza kaj ga uporabljajo farmacevtska in kozmetična podjetja pa niti ne želim vedeti) bi bilo znanega porekla, odvzeto v sterilnih pogojih itd.

Ampak verjetno je veliko bolj kul in gangstersko pobijati nedolžne in potem po svetu švercati litre človeške maščobe...

Kam gre ta svet?!?





objavil(-a): BlackMagicWoman ob 11:24 komentarjev (9) ogledov: 18




četrtek, 19. november 2009

nesramnost pa taka.....



ne morme verjet da so nekateri tipi tok tok....nimam sploh izraza...

vse ti povejo smsi:

1.sms: hey! kaj pa ti tok fina u kafiču?

odgovor: hey! itaqLaughing kdo pa si ti, da vem koga sem zgrešila?

2.sms: ei nina full si se zredila veš včasih si bla bolj sexsi

čeprov to ti je pomje sposobn napisat sam bivši....njegov namen je: VEM KJE TE LOH PRBIJEM!





objavil(-a): nina_nana ob 18:46 komentarjev (6) ogledov: 17




sreda, 18. november 2009

alive...



... ja še vedno med živimi; polna idej, a brez časa za zapis....rabim šolo organiziranja časa...postati moram produktivna Smile

pp vsem skupaj!





objavil(-a): @ndri ob 12:45 komentarjev (0) ogledov: 24




torek, 17. november 2009

ni ga več



Ni ga več. Mojega dedka ni več. Ostali so mi le spomini in pa boleč občutek v prsih.

Pogrešam te dedi! Upam, da te sedaj ne boli več - kjerkoli že si. Rada te imam





objavil(-a): Lizzy ob 19:07 komentarjev (19) ogledov: 26




torek, 17. november 2009

"MULC, RES VE KAJ DELA?"



V dveh minutah mi je postavil diagnozo in dvakrat se je dotaknil mojega hrbta. Mulc, res ve kaj dela? To mu je poklic. Postavljanje hitrih in pravih diagnoz.

Ker me je precej bolelo, mi je sestra dala eno inekcijo proti bolečinam v rit. Sem zaznala, da ima pavzo in točno kam gleda. Sovražim, kadar me kdo gleda v rit. Pozabljam, da sem hud meso. Mulc je pač moški…





objavil(-a): mačka7 ob 13:56 komentarjev (2) ogledov: 26




nedelja, 15. november 2009

OPROSTI



Sploh ne vem kako začeti. Na bruhanje mi gre, ko se spomnim. Vse kar boš prebrala mislim resno. Moja čustva niso zlagana, nikoli niso bila.

To kar se je zgodil, je bila največja bedarija kar sem jih kdaj nardila. Nevem zakaj se je to zgodil, ne znam si stvari razložit. NIČ nisem čutla do nje. Nisva se dale dol. Sva se (sam) poljublale. Vem da je grozno. Vem, da je teb še bolj, ker vem da se počutiš tok fakin` izdano da brezveze. Zaupala si mi, vse je blo popolno ampak jst morem nardit pizdarijo... Šla bi nazaj, da do tega nebi prišlo, pa ne morem it nazaj, čeprav si ful želim.

Vse bom naredila, če mi boš pustila, da se ti oddolžim, da mi spet povrneš zaupanje, da ti res pokažem da si TI tista, s katero hočem bit v življenju. Grozno mi je hudo. Ne morem razmišljat normalno, slabo mi je, srce mi razbija sto na uro. Najraje bi se pogreznala v zemljo, si poslala šus v glavo...

Miška vsak dan, ki sem ga preživela s tabo, vsa dejanja, vse besede, vsi dotiki, vsa čustva, vsak moj dih s tabo je bil resničen. Nič ni bilo zlaganega. Resnično te NORO NORO NORO NORO ljubim. S tabo ima moje življenje smisel, brez tebe pa ne.

PROSIM OPROSTI MI. PROSIM. PROSIM. PROSIM.

VSE MI POMENIŠ!

LJUBIM TE ****************





objavil(-a): missyBee ob 22:17 komentarjev (11) ogledov: 9




nedelja, 15. november 2009

Vikend s Fiesto - res metuljčki v trebuhu



Moj vikend s fiesto je bil.. popoln!

Tko, prav res Smile Kar skakala sem od veselja, ko sem izvedela, da bom imela cel vikend Fiesto. Kar med malco sem jo šla iskat, ker kar nisem mogla dočakat. In valjda sem si želela tako vijolično, kot je v reklami Smile

In pridem v salon.. kar cepetala sem od veselja in vprašam gospo, ki mi je urejala prevzem, kakšne barve bo. In ko je rekla, da magenta, mi itak ni bilo jasno, kaj pa zdaj to pomeni Mr. Green In sem vprašala, a to tista, vijolična, pa se nasmehne in prikima in sem tam sredi salona pri ful folka zavriskala in kar poskočila Mr. Green Če bi se videla, bi si rekla, daj ženska, umiri se.

In kljub dežju zunaj, se mi je zdela najlepšejša barva ever, ko sem prišla do nje.

Noter pa cel futurizem. Tko, moja mami ima ene dve leti staro fiesto pa ni nič podobnega temu. Taka čist spacy je bila noter Very HappyVery HappyVery HappyVery Happy

Najbolj super je bilo, ko sem avto prevzela glih na mamin rojstni dan in sem jo lahko zvečer odpeljala v restavracijo v novem avtku. Kolk smo se važili Mr. Green Čist hudo se ji je zdelo!!!! Smile

Oči jo je valjda pregledal po dolgem in počez. Skor je že začel denar zbirat, da bi jo kupil Mr. Green

In čeprav vikend ni bil glih sončen, da bi se lahko važila, pri miru pa vseeno nisva ostali!

V Medvodah sem pobrala divico mariposo in sva se šli mal 'považit' na Zbilje Mr. Green Hecam se no, sam vseeno sva čist uživali. Od tam so tudi slikice. No, več slikic v temi Idea

http://www.diva.si/forum/viewtopic.php?t=33848&

Pa na morje pa še kam..

Skratka, čeprav deževen vikend, se je bilo tako fajn vozit s takim luštnim avtom! Magenta barva, tak za po mestu pa za prave divice!! Enkratno!

Metuljčki v trebuhu - fantazija v vožnji Idea





objavil(-a): mashika ob 21:30 komentarjev (8) ogledov: 20




nedelja, 15. november 2009

Lep dan je za mano....





Sanje, da letos par mesecev preživim v tujini so splavale po vodi. Svojo svojeglavost sem tokrat dala na stran. Doma nisem dobila nobene podpore. Tokrat sem pač ustregla konzervativnim načelom naše družine. Starša bi še razumela, ampak ne morem jima naložiti bremena vseh govoric in obsodb, ki bi letele na njiju zaradi mene. Samo, da je mir. Naj bodo tokrat zadovoljni drugi. Najverjetneje pa je bilo to tudi zadnjič, da je kdorkoli oviral moje želje. Pri svojih dvajsetih letih sem jaz tista, ki najbolje ve, kdo je in kaj si želi. Odločila sem se za malo drugačno, dokaj naporno pot. Priti do licence za učiteljico plesa otrok in vadbe za odrasle. Skoraj vsak dan se bom poleg dela še vozila v Maribor. Staršem se zdi neumno, zato to vožnjo sem in tja včasih zamolčim. Tam preživim par uric, prepuščena sama sebi in s plesno učiteljico, ki me ima usposabljanje. Finančno vlagam jaz, ona daje meni znanje. Tukaj ni veliko denarnega bogastva, to mi je učiteljica povedala že prvi dan. Tukaj je tisto drugo bogastvo. Vse je odvisno od mene. Kako hitro se bom učila in koliko samostojnosti, volje bom unesla v delo. Lahko mi uspe, lahko mi ne uspe. Lahko postanem kolektiv plesne šole, lahko ne. Življenje je tako ali tako eno samo tveganje. Ni enostavno. Daleč od tega. Ampak del mojih sanj se počasi uresničuje. Tokrat bom dala vse od sebe. Tokrat sem jaz na prvem mestu. Tokrat se bom zavila v šal svojih talentov, želja in ambicij. Tokrat bom šla preko vseh ljudi. Z učiteljico se takoj zaštekava. Imava nekaj skupnega. Bister pogled na okolico in občutek za ljudi. Ljudje so najina strast. Vsi. Stari, mladi, pametni, neumni, bogati, revni. Vsi. Drugega mnenja nimam o njej. Ne poznam je. Vse bolj se izogibam prehitremu ocenjevanju ljudi. Človeka spoznaš šele takrat, ko si veliko na samem z njim. V družbi smo vsi kameleoni. Zmota prvega vtisa je pogosta kakor izumetničene kokoške na straneh rumenega tiska. Sovražim rumeni tist, sovražim obsodbe. So lastnosti, o katerih brez globjega spoznanja ne moreš misliti in še manj blebečiti. Niti nimaš te pravice.

To je eden izmed poklicev, ki mi je blizu. Pa še ples obsega. Popolno. Samo s trenutnim dotikom tega območja žarim. Kaj šele, ko bom popolnoma notri. Prva skupina so otroci. Vstopim v garderobo, kjer simpatični očiji odložijo svoje otroke. Hmmm….zopet sem v bližini prikupnih atijev. Moj fetiš. Fantazijski greh. Če so pa tako skrbni in ljubki. Zadetek na polno. Poleg žarečih otrok bom znova in znova videvala tudi njihove moške skrbnike. Situacije, kjer se moram znajti sama, me iz dneva v dan bolj vznemirjajo. Takrat podrobneje opazujem sebe in okolico. Pravijo, da sem sama po sebi polna oseba. Da v moji okolici ni prostora za druge. Ja. Redki so ljudje, ki mi sežejo pod kožo. Ki jih spustim v svoj teritorij. Včasih obožujem svoj čas, ker sem sita prilagajanja. Rada imam samoto. A ljudje nismo volki samotarji. Manjka nam polovica, s katero tvorimo celoto. Ljudje imamo prirojena čustva in željo po bližini. Če te želje ni, se nekaj hudega dogaja z nami. Mogoče grozno slaba samopodoba, frustracije iz preteklosti. Po končani uri čutim radost. Otroke spuščam v svoje območje. Njim dajem svoje bogastvo. Njihova milina in nedolžnost me napolnita kot baterijo. Oni me ne morejo prizadeti. Všeč mi je. Ah, toliko briljantnejših stvari obstaja od površine in materiala, ljudje pa še vedno ostajajo tako slepi. Tako votli. A s svojim pogledom lahko pomagamo razširiti in odpreti pogled tudi drugim. Mogoče bi res morala biti novinarka, kot je pravil on. Ampak, ko je neko delo odvisno od denarja, se pravi navdih izniči. Takrat pa stavki niso več tako spontano in srčno spočeti. Do naslednje skupine moram čakati približno uro in pol. Meni ni nikoli dolgčas. Igro svojih idej stalno nosim s seboj.

Odpravim se v bližnjo gostilno. Kako prija biti nekje daleč. Šele z distanco od vseh bližnjih spoznaš sebe. Takrat te nihče ne zavira. Takrat si upaš izraziti svoje skrite in sramežljivo zadržane plati. Stran od vseh si upamo same vstopiti v gostilno, sesti za šank in početi kar se nam zahoče. Usedem se na udoben sedež in se naslonim na šank. Oklepam se šanka, kot pijanec plota, nesramežljivo prebiram reviji Playboy in Mens helth ter si polnim mobitel v bližnji vtičnici brez vprašanja. Iz obeh strani sedita dva moška. Levi se izpoveduje natakrici, desni opazuje mene v smislu, hm, je ta punca tujka, le kaj za vraga pa počne sama za šankom!? Če bi bil vsaj malo simpatičen, bi se z njim igrala in ga poredno požirala z očmi. Všečna je vloga samozavestne in drzne osebe. Tukaj in danes sem igralka. Like it. Mogoče bi drugič lahko igrala Švedinjo, mogoče plesno popotnico, ki hrepeni po slasti življenja. Like it. Šank je že od nekdaj prostor, kjer se počutim domače. Vse kar ne spada drugam, spada sem. Preberem zgodbo v kateri se moški poroči z navidezno potrebnico. Spoznala sta se za šankom. Brez sramu ga je prijela za mednožje. Samo igrala je razuzdano dekle. V sebi plašna in ljubeča deklica, ki ob prostem času šiva otroške oblekice za svoje nečake. Bila sta zgolj fuk frenda. A on je vztrajal. Danes sta 5 let poročena. Nauk te zgodbe? Ljubezen vedno pripelje dva človeka skupaj, premaga vse prve, napačne vtise in začetna, neusojena srečanja. Če srečaš moškega svojih sanj, ga pusti, da gre. Če ti je usojen, se bo vrnil. Razmišljam. Pogled mi šviga sem in tja. Na natakarico in na levega gospoda. Posrečena sta. Ona opravlja delo družinsko-življenjske svetovalke in prakso socialnega dela, on pa se izpoveduje in prazni svojo dušo. Nato se očiščen in poln hrepenenja vrne v naveličano rutino. Ja, te razmere so mi znane.

Razmišljam. Resnica. Kaj je resnica? Tisto kar čutimo, vse ostalo je laž. Da se soočiš z resnico, pa je potrebno biti pogumen, mar ne? Pogrešam ga. Njegov spodbujevalni čut bi trenutku podaril piko na i. Tukaj bi se lahko brezbrižno izdajala za par. Tukaj, med temi ljudmi, bi me lahko mirne volje prijel za roko in brez strahu pobožal po moji muci. Že predstava o tem mi začrta pot veselja in pobarva ustnice v barvi nasmeha. Jaz tako ali tako vedno preživim. Kjerkoli, kadarkoli. Igra s svetom idej me vedno znova osvetli z lučjo osvobojenosti in pomirjenega stanja. Moja trenutna ljubezenska situacija je kot jadranje na odprtem morju. Vedno obstaja velika možnost, da potoneš. Ni idealno, je pa zelo dobra preizkušnja svojih zmogljivosti. Svoje osebnosti. Super. Zopet sem odkrila eno dobro stran te srčne zmešnjave. Ko enkrat dosežeš notranji red v tej smeri, da iz vsake situacije potegneš več prednosti kot slabosti, si zmagovalec življenja. Takrat se naučiš živeti.

Spijem na pol hladen kakav, se poslovim od simpatične natakarice, pred vhodom pokadim še eno cigareto in se odpravim učenju aerobike naproti. Prostor, kjer se starejše ženske borijo pridobiti kondicijo. Prostor, kjer se ženske borijo izgubiti odvečne kilograme, da jim možje ne zbežijo v naročje brhkih mladenk. Pridejo malo brezvoljne, oddidejo seksapilne in nabite z energijo. Verjetno domov divje poseksati svojega moža. Ni tako lepo kot z otroci, pa vseeno ni slabo. Ja. Vsekakor je fizična utrujenost boljša od psihične. Današnje urice so bile balzam za dušo. Nato se odpeljem proti domu. Živahna, potrebna, a vseeno izpopolnjena. Prelep dan je za mano.





objavil(-a): Inča ob 19:29 komentarjev (3) ogledov: 38




nedelja, 15. november 2009

Včasih se je potrebno tudi dobrih stvari navaditi



Včasih se je potrebno tudi dobrih stvari navaditi. Telo je vajeno žalosti, jeze, sovraštva, pozitivna čustva so tuja, pa čeprav se še tako čudno sliši. Navada je železna srajca, včasih je težko prekiniti krog žrtve. Težko se je vzdigniti iz vsake krize, ko se zazdi, da so te kolesja preteklosti zopet potegnila v globino žalosti in trpljenja. Potrebno je imeti živalsko moč in se z vsemi kremplji truditi, da dejansko premagaš samega sebe. Da si rečeš, dovolj je tega sranja. Dovolj je žalosti, dovolj !! Ko si zopet na tleh in čutiš kako se ti približujejo napadi panike, te težko samemu sebi dopovedati, da je dogodek mimo, da si varna.

Potem mine dan. dva. Zopet se sprehajaš med ljudmi, srečen ker lahko vidiš vse te barve in zasanjano opazuješ kako lepo plapolajo listi v vetru. Kako se rosa lesketa v jutranjem soncu. Splača se živeti, za te lepe trenutke, za občutek kako močna oseba sem, da se nisem zlomila, da lahko kljub temu kolikor toliko normalno naprej živim in da sem.

Nono, hvala ti za vse, vem da te več ni, ampak brez tebe ne bi zmogla vsega tega. Tvoje besede, tvoj objem ko sem bila na tleh, pa čeprav nisi vedel, kaj se z mano dogaja. Slutil si...moje oči ne lažejo. Hvala ti za vse besede in zato, da si verjel vame, da bom uspela. Kot si mi v sanjah rekel, težka pot bo, a na koncu bom jaz zmagala..

Vem, da si moj angel varuh. Že velikokrat sem po naključju preživela, avtomobilsko nesrečo brez praske in še marsikdaj...

pogrešam te..





objavil(-a): liyanna ob 12:31 komentarjev (1) ogledov: 24




sobota, 14. november 2009

"Bedarija."



Nevem.

A razmišljanje o vprašanjih brez odgovorov me ubija.

Le kako najti odgovore na zapletena vprašanja, ki ne obstajajo?

Nevem.

Veter nežno pihlja skoz tvojo dušo in se spotika ob tvoje laži.

Valovi silovito udarjajo ob tvoje srce in ga ne zmehčajo.Saj je v njem le sovraštvo.

Ptice nemo šepetajo melodijo ki jo nosi veter.

In takrat se zaveš.

Vstaneš in me objameš z hladnimi rokami.

A tvoje oči so še vedno brez smisla.

Solza v očeh.

Grob v daljavi...





objavil(-a): Tynah ob 16:28 komentarjev (2) ogledov: 9




sreda, 11. november 2009

Top dialog





»Sit sem visokih pet, hostes, lepih avtov, plehkih žensk in vsega tega prestiža, ki ga vsak dan doživljam. Ljudje mislijo kako lepo je življenje nas bogatašev. Tako kot je vidno navzven. Kaj se pa dogaja znotraj pa nihče ne ve. Ljudje imajo denar, vpliv, se delajo samozadostne, vesele. Veš kaj so pa v sebi? Osamljene sirote. Toliko ljudi imam okoli sebe, pa se z nikomer ne morem več normalno in odkrito pogovarjati«

«Se strinjam«

«Usekan seks more bit. Trganje oblačil, grde besede, ponorelost v posli, itd. To je užitek. Vsi se fukajo. Fuki se. Ampak previdno. Pazi na svoje ime. Ampak, ko boš srečala pravega, pri katerem ti bo vsakič obrnalo oči od ljubezni pri seksu, tam pa potegni črto. Tam pa ostan. In veš kaj je ljubezen? Ko sediš z nekom 10 ur na mrzlem, pa ti je vseeno. Ko se z nekom pogovarjaš 10 ur skupaj, greš narazen in si misliš, pizda, toliko ti še imam za povedati. Ko se vsi obračajo proti vama, vama pa je vseeno, ker verjameta v svoja čustva. Tisti, ki te bo čakal kjerkoli boš. Tisti, ki ti bo oprostil vse najgrše napake.Tisti, ki bo prenašal vso tvojo preteklost in bremena. Tisti, ki te bo sprejel karkoli boš, tudi če boš prostitutka. Tisti, ki bo srečen, ker boš srečna ti, v tistem, kar boš počela. Tisti te ljubi.«

«Dobra razlaga«

«8 let ljubim ljubico. Družinska prijateljica. Ko seksam z njo, se mi vedno zdi, da seksam prvič. Tako sem v nebesih. Velikrat me ima grdo. In stokrat se skregava in stokrat se vračava nazaj. Ljubim jo«

»Omg. 8 let?«

»JA, eno leto gre okoli, drugo leto gre okoli, mencaš mencaš, se vrtiš v enainistem krogu vrsto let in na koncu se zavleče na tako dolgo dobo. 8 let.«

«Kako ona sprejme to?«

«Saj veš kako je. Ko nekoga ljubiš vse požreš. Trpima oba«

«Kako je doma?«

«Tema. Brez seksa že 3 leta. Pogovarjava se samo o najnujnejših stvareh. Kot tujca «

«Zakaj ne greš stran?«

«Isti idiot sem kot vsi ostali. Moškim paše topel, zazihran dom. Taka je realnost. Ne morem. Naveza. Premoženje. Pomoč drug drugemu. Otroke imam rad. Ločitev je najtežje breme življenja. V nekoga si vložil celo svoje življenje. Po tolkih letih skupnega življenja nisi več samostojen in prilagodljiv. Tukaj je toliko neke preteklosti, skupni prijatelji, izleti, dom, stalnost. Tukaj je toliko skupnih faktorjev, katerim se ne moreš odreči. Vsi bežimo od ločitve. K ljubicam, alkoholu. Nihče se noče sprijazniti z resnico, da si celo svoje življenje vložil v napačnega človeka. Vsi se slepimo. Žene in možje. Še vedno se tega držiš, tudi, če že vrsto let v sebi veš, da ni človek zate. «

«Žena ve?«

«Ve. Čuti. O tem nikoli ne govori. Tabu tema že 8 let«

«Kaj misliš narediti?«

«Pojma nimam. Uživat v tem, kar mi je ponujeno«

«Ni slaba ideja. Oprosti, vedno toliko sprašujem. Zanima me«

«Eh, to je živa štala v katero si ujet za vedno. Ne bi še smela poznati tega sveta«

«Prepozno. Ga že poznam. Se že spopadam z njim.«

«Aja točno. Punca, če si pri svojih dvajsetih letih zmožna duševno rešiti to svojo močno obremenjujočo situacijo, boš v življenju premagala vse. Če si v tej situaciji zmožna potegniti ven več lepih kot slabih stvari, si zmagala. Sej ljudje nimajo pojma kako je, če niso v tem. Men se pri tvojih letih še sanjalo ni o takšnih razmerah. Pazi na svoje ime. Previdna bodi. Ko začetna zatrapanost mine, lažje trezno razmišljaš«

«Hvala. Bom upoštevala nasvet«

»Malenkost.Še prijem na čvek.«

Ja, tiste najbolj firbčne in pozorno dojemljive kelnarce bi vsekakor lahko napisale knjigoJMogoče je gostilna celo edini prostor, v katerem so ljudje odkriti. Da seveda ne govorimo o uglednih moških, ki pijani snamejo svojo masko iz obraza. Vsi so narejeni po istem principu. Pravzaprav imamo vsi primitivizem v sebi, samo okolica ga ne dopušča izražati. Obnašati se pač moramo lepo in včasih tudi priliznjeno.





objavil(-a): Inča ob 12:23 komentarjev (26) ogledov: 22




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani