BI ČOKOLADO?

Ne verjamem v čudeže. Ne trdim, da so nemogoči. Zgodil se mi je. Ponavadi čisto vsak dan pojem vsaj košček čokolade. Včasih imam občutek, da me kar kliče.

Zdaj že 4 dni nisem nič sladkega pojedla. Ne morem verjet, da se tudi to lahko zgodi.

Včeraj pride k meni Anja in pravi:« Kako zelo se mi je čokolada zdaj!« Jaz njej:« Jo imam s sabo in ti jo komot dam!« Minila me je. Tako zelo radodarna sem redko… Sicer je Anja zelo fajn punca. Sem zelo vesela, da se mi je to zgodilo. Bi kakšnega kar objela, ha,ha.

Naivna!

Ha...tolikokrat sem se že ujela v to pa past, da sem že sama sebi smešna in mi drugega ne preostane kot, da se smejim svoji naivnosti. Osel je tako pametn, da gre enkrat na led, jaz pa svojih drsalnih "podvigov" sploh ne štejem več, ker se mi zdijo že čisti absurd.

Enostavno mi lahko poveš pet lepih besed in bom v nebesih. Omrežil boš moje misli, moje srce. In čeprav se med nama, razen treh telefonskih pogovorov, ne bo zgodilo nič, naju bom brez problema videla kot srečen par, ki se z roko v roki sprehaja po mestu. Z veseljem bom sprejela vsako tvoje povabilo in brez problema nasedla vsakemu tvojemu opravičilu, ko ga boš preklical. Ah kje, ne bom ti zamerla, če se sploh ne boš prikazal ob dogovorjeni uri na dogovorjenem kraju - zastopim, da ti je ravno takrat zmanjkalo baterije in mi nisi mogel sporočiti, da je nekaj prišlo vmes. In ja, ni problema, cel sobotni večer bom doma ob telefonu čakala, da me pokličeš, ko boš popil pir s fanti in si nato vzel čas zame - tudi spala bom s telefonom in na tvoj klic čakala celo nedeljo - vem, da se je zavleklo in nato si dobil še obiske, mjav.

Grrr...sama sebi grem na živce. Za vsako tvojo napako najdem izgovor in tolažbo zase. S tem pa samo sebe le uničujem, si dajem prazne upe in se nikakor ne morem sprijazniti z dejstvi, začeti samo sebe ceniti in začeti živeti svojega življenja, ne da sem ti 24ur na dan na razpolago. Vsakič, ko pokličeš letim - pustim svoje delo, odpovem vse kave s kolegicami, rečem adijo predavanju, času namenjenega učenju...

Zažrel si se v moje možgane in v moje srce. A če si prišel noter, boš šel tud ven.

9letnik jih prekosa vse!!!!

Tole moram prav napisat:
danes sem bila pri kolegici, ki ima 9 letnega sinčka.
In kar naenkrat, bog ved zakaj al sem pa jaz že pozabila, začne mali spraševat, kakšen je naš predsednik.. pa pol ameriški.. pa še od par držav, za katere je vedel.
In se midva začneva pogovarjat o politikih.. aja, saj res, o tem je začel spraševat, ker je najprej ugotovil, verjetno zaradi kakšnih strelksih novic, da je pa orožje nekaj najbolj butastega na svetu.
No skratka, začneva midva o politiki.. pa o tem, kako so predsedniki lutke in da drugi politiki ipd odločajo o tem.. pa kako je butasto, da ameriški predsednik, čigar država izvaža in prodaja največ orožja v recimo afganistan, obenem pa sem tam trudi narediti mir.. pa reče mali, 9-letnik: Pa dej mi povej, kje je tle fora?
A ne bi bilo boljše, da bi nehali jim prodajati orožje, pa pol mir delati?
Pa ugotovi, da je najbrž to samo zaradi denarja. Beda!

In nadlajujeva z razglabljanjem... mali je resno poslušal in razmišljal, ko sem mu razlagala, kako to stoji.. in pravi, da bo on tožilec, ker bo tako lahko barabe spravil za zapahe.. in da bi bilo treba vse politike na svetu uničit kot mravlje, ker so pokvarjene barabe.



Haha 9letnik je prekosil v svojem razmišljanju in pogovoru marsikaterega 29letnika

Tko, totalno sem bila fascinirana nad njim HUD mali, resno!


In mi tko njegova mami, medtem ko naju je poslušala in se je mali naenkrat nekaj zamislil in sam s sabo razglabljal stvari, reče, stara, kolk si mu pa to hudo razložila, ti bi mogla bit učiteljica...




In me prejle kliče po telefonu in mi reče, da mali že cel večer sprašuje, kdaj spet pridem na obisk haha
da se bova lahko naprej pogovarjala

ubefuckinglivable!!!!!!!

WTF is this?!?

Saj ne vem, kaj naj rečem...še manj, kaj naj naredim. Vse, za kar sem se tako presneto trudila in živcirala v prejšnjih blogih, je bilo očitno zaman. Brezveze sem urejala vse v zvezi s ponavljanjem faksa, pa potem z iskanjem stanovanja. Zakaj? Zato ker se je v zažetku tega tedna kot strela z jasnega SPET pojavila teta Depresija. Pa ni nič pomagalo, da sem dobila možnost ponovnega vpisa na faks, urejeno najemniško stanovanje, super sostanovalke, spoznala par zelo zanimivih novih sošolcev,da so mi bila predavanja zanimiva, da sem celo še pridobila na samozavesti in si zastavila cilje. Ne, ker ko pride depresija, potem mi VSE odpove. Oziroma vsa zdrava pamet in razumsko razmišljanje. Lahko se samo sesedem nekam v en kot in jočem do onemoglosti. Kakorkoli se že sliši, je vseeno bolje kot pa premlevanje enih in istih črnih misli več ur skupaj.

Pa tako sem se trudila, da se ne bi vrnila. Prvič sem postala depresivna lani jeseni, od takrat sem dala prednost njej in se posvetila okrevanju. In kaj sem odnesla? Poleg neštetih prepirov domačih, obiskovanja terapevta in enih par paketov zdravil mogoče še izkušnjo, da točno vem, kdaj sem depresivna. In zdaj je nazaj-saj ne morem verjeti. Vbijam si v glavo, da bo še vse okej, da se moram zamotiti z drugimi stvarmi. A takoj ko sedem za knjige-nič. Praznina. Poslušam predavanja-moje misli se izmuznejo po svoje kot voda skozi cedilo.

Drug teden sem naročena pri psihiatru, spet bom dobila šteko antidepresivov. Pa faks? Odpade-zdaj me popade že pravi bes, če samo pomislim na učenje. V glavo mi ne gre nič. In kaj zdaj? Imam končano gimnazijo, 3 propadle poskuse študija...

Vse bolj se mi zdi, da mi je bolj hudo še zato, ker so moje sanje nekako šle po gobe. Ni enako kot lani, ko sem se spraševala, kaj je smisel življenja. Letos se mi zdi, da vem, kaj je-nekako preživi, pa bo kar bo, kdo pa na koncu resnično sploh živi svoje sanje? Kolikim se zares posreči? Koliko jih ima dovolj trdno osebnost, da to zmorejo? Ker meni se zdi, da tu izpadem. Koga sem pa vlekla za nos vsa ta leta-kot da bi JAZ lahko kdaj kaj postala. Mogoče sem bila pa že od začetka določena za "low life", mogoče mi je usojeno ravno to. Nekdo pa mora biti, ne? Zakon življenja.

Zopet ti in zopet jaz!

Izgubila 45 kg - a izgledam slabše kot kadarkoli

Da, res je. No, res je tudi to, da sem bila primer resnično ekstremne debelosti... A vseeno, nisem zadovoljna s tem kar vidim... In to je:

- joški so tam nekje spodaj, kot da bi dojila že najmanj 5 otročičev

-tam nekje spodaj še niže od joškov se domnevno nahaja tudi trebuh odet v kožne ostanke

-če bi bilo vroče sploh nebi potrebovala pahljače; moje mahedrave nadlahti z ostankom kože za celo plahto bi bile super nadomestek

-mojo rit bi bilo potrebno še nujno oblikovati malce z liposukcijo, predvsem boke no.

-notranje strani stegen...Ah ja, tu še ni tako hudo...

Moram reči...Ne, nisem zadovolna. Kot da sem se izgubila v vsej odvečni koži. kaj drugega tudi ni bilo pričakovati, glede na to, da imam strije na vseh možnih mestih...

Nisem zadovolna, čisto sem nesrečna. V današnjem svetu zunanje lepote, jaz pa taka hodim naokoli...Sanjam o čvrstem telesu deklet moje starosti, brez odvečne kože, brez mahedravosti... In čeprav vem, da se te sanje nikoli ne uresničijo, upanje umre zadnje...

Pa sva.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!

Zdaj sva! Sva! Sva! Zares sva! Na svojem namreč. Ta teden sva se preselila v podnajemniško stanovanje in zaenkrat je super. Stanovanje je tudi v resnici luštkano in prijetno in ima pravo energijo. Mogoče je edino še malo pusto - na stene morava dati še kako sliko in na police morava postaviti pravo dekoracijo. A glede na to, da je stanovanje dokaj v stilu že opremljeno, sva rekla, da bova vse imela v stilu ali to vsaj poskušala, kar pa seveda zahteva čas. Še zdaj sem evforična. Tak občutek. Nenavaden. Zanimiv. Nekaj novega. In ja, zdaj se končno vidiva vsak dan. Sicer nisva ravno veliko skupaj, ker se nama službi križata, a kaj, vsaj vidiva se vsak dan.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!! Še vedno ne morem verjeti. Dejansko sva res na svojem. Good feeling. Sicer sem že sama prej skrbela zase, ko sem bila pač v študentskem domu, a to je še vedno drugače. Ni tečnih cimer, ki se jim ne da prilagajat. Sem samo jaz. In moj dragi seveda. Saj ne rečem, hitro pride do nesporazuma, če dva živita skupaj in tudi pri nama je bilo tako. Ok, ravno hudega ni bilo. A kaj hitro se sporečeš, ko vidiš nepospravljene stvari - vsaj jaz, ker sem dobesedno freak na urejenost in čistočo.

Ampak ja. Fajn je. Danes sem prišla domov domov (čuden občutek, a zaenkrat najinemu novemu stanovancu kar še ne morem reči dom, se moram očitno še navadit), malo pozdravit brata in ostale. Poleg tega imam še en kup zadev, ki jih moram odnesti s sabo. My books in še vsaj pol omare cunj, ker v prejšnji rundi ni vse šlo, kamiona pa žal nisem mogla najeti. Danes sem srečna. Ne samo zaradi tega. Med drugim zato, ker sem šla včeraj po res doooolgem času spet malo ven. Res sem se ornk uredila (prav tako po kar dolgem času) - fant je kar gledal, hehe. Skratka dobro sem se počutila, s fantom sva šla malo ven med folk in glasbo. Srečala sem oz. sva tudi fantovo kolegico, ki se je pred časom metala po njemu in sem bila vedno ljubosumna nanjo, čeprav skorajda brez razloga (ne prenesem, da katerakoli bejba šari po mojem fantu, haloo) - orej sem se vedno počutila tako ogroženo (če bi vedeli celo zgodbo bi večina razumela), včeraj pa ne. Niti do kolen mi ne seže, jaz pa sem se obremenjevala še z njo. Pha. Zakon sem se imela.

Vesela sem tudi zato, ker sem danes prišla domov malo domače pogledat in so me bili tako veseli. (Ponavadi kar malo pogrešam pogovore z bratom, ker se tako malo vidiva zadnje čase...prav tako z očetom in mamo). In ja. Moj dragi oče je bil ta teden radodaren in mi je kupil dve najleeeeeeepšiiii torbici. ME HAPPY!!!!! BBB! Res sta lepi. Obožujem ju.

Tako. Pa še vzela sem si čas zase in za svojo dušo in se razvajala s kopeljo. Paše zelo, priporočam.

Zato sem srečna. Ker živim. Ker imam najboljšega fanta na svetu. Ker se zadnje čase res dobro razumem z domačimi. Ker imava končno najino stanovanjce. Ker imam zakon službo. In ker preprosto je ta trenutek vse tako kot bi moralo biti.

(Ok, ni ravno vse briljantno - imam zdravstvene probleme malo večje narave, ampak tudi to bomo premagali.) (Aja, pa faks....hmm....malo bolj intenzivno bo treba delati na tem področju, samo še ne vem v kateri del dneva naj si to vplaniram??!!).

Vse je kul, edino dan bi moral imeti 48 ur.

16.10.2007

2 leti...

in še vedno je težko verjeti,ko zaslišiš njegov glas na radiu...

Oprosti....ampak res, res nisi moj tip!

Zadnjič sva si izmenjala telefonski številki. Pravzaprav ne vem zakaj. Malo sem se prisilila z mislijo, mogoče se mi pa zadopade! Danes je bil pri meni v lokalu. Me je še bolj minalo do njega. Tak šminker, shopping boy(zelo mimo mojega okusa!), star 29 let(js bi mu dala približno 18 let po značaju, nobene primerjave po odraslosti in zrelosti z *******), plehek, brez vsebine, kriza. Komi sem čakala, da gre, pa še zmenek sem mu obljubila takrat! Kriza. Baje je razvajen sinček edinček, ko mu fulare bogati starši vse plačujejo (fuj). Še na zmenek se mi ne ljubi iti z njim (zdej mi bo pa skos tle čepel, fak, prav neprijeten občutek!), pa vsi so me spraševal, če je moj fant (o fak, niti podrazno!). Najdaljša zveza pol leta (mu na čelu piše-nobenega globjega čuta za ženske-fak, js hočem ****** nazaj!). Sem ugotovila, da z vsakim zdržim NAJVEČ dve uri (z ****** bi lahko bila cel dan in še več, bemti, njega imajo vsi radi, ne samo jaz!). Fak, kaj če sem naredila napako, ko sem ga takrat izpustila iz rok. Ko sem ga videla v očetovski vlogi, sem si mislila-res si lep očka, končno vidim tvoj nasmešek. Jaz bi te tudi imela za očeta svojih otrok. Zdaj na lastne oči vidim, da si zaljubljen vanj. Nor si nanj. Z njim pa ne morem tekmovati, ker je daleč pred menoj. Pizda, kej če se z nobenim ne bom več tak štekala pa začutla. Že tako ali tako sem ekstremno izbirčna za ljudi. Ravno zadnjič mi je en rekel Ja ljuba duša, če pa tukaj ne najdeč nobenega zase, ko se toliko ljudi obrača, kje ga pa pol boš!? (hm, jaz sem že imela trenutke svojega življenja, sem že spoznala nebesa tukaj, a kaj ko so prepovedana. Ne. Nisem še spoznala človeka, ki bi znal tako pristno, naravno in strastno izraziti svojo dušo in srce kot on. Mogoče ga nikoli več ne bom!) Ah, ljubim ga, tak na skrivaj. Tak čutim, pa čisto nič drugače. Samo čakam na pravi trenutek, da ga ogovorim....

how do u feel...

...ko izveš nekaj o nečem, kar se ne bi smelo dogajat?

bivši peca mojo sestro. je mislu, da ne bom izvedela? pošilja ji smse (mala moja....kdaj bom dobu lupčka...), jo kliče s skrite cifre, jo zasleduje, šlata pod mizo v lokalu... njo, o kateri je govoru, da je lahka in kurba. in zdej ji pisari, da si jo je izbral zato, ker je to kao izziv zanj in ne najlažja opcija in da fuk lahko dobi kje drugje in da je ne peca zato.

mislim wtf...a pričakuje, da bo skupaj z njo, da bomo šli skup na morje, da bo za vikende pr nas, da bo hodu z njo na naše brzdeje itd.... WTF?!?

kok nizko morš padet, da začneš delat take stvari?

a mu je res všeč? hmmm. pol mu je res všeč.

je torej dve leti ko se je devu dol z mano razmišlju kok poriva njo? najbrž da. fuj, gravža se mi. gravža se mi, ko sploh pomislim, kok sem se mu predajala....ja, tko kot rok, ki je ko je seksu s takratno bejbo, mislu na njeno cimro in ne sam enkrat.

aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

en del mene si želi da ga povozi tovornjak in da crkne, drug del je miren in si misli da pač idiotizem nima meja.

ne morm rečt da mi je vseeno. itak da mi ni. če sm ga hotla v svoji bližini sem ga hotla zato, da ostanema vsaj znanca. zdej? ne vem. nočem ga niti poznat. ne njegove familje, ne njega, nič. in včeraj sva se celo pogovarjala, ful dolgo, sem bla kr vesela da mava tko normaln odnos. še celo skrbel me je za njegovo zdravje, za njegovo šolo, za njegovo počutje. pa koji idiot sm pa jst?!?too good for him. še celo rekla sm mu, da si želim da je srečen. mater ja, želim da se mu stokratno povrne igrica, s kero se gre, in srčno upam da se mu bo.

jebe se nej. s kako,od katere bo dobu herpes in še kako spolno bolezen. then i'll be satisfied!!

res. jebe se nej. mojo sestro pa nej pusti na miru, ker če je bo, bo njegov lajf ratu sranje.

spoznaj in zaljubi se preko spleta....2 del

torej,najprej hvala vsem ki ste prebrale blog in pustile komentar ( še posebej hvala tebi mačka7).ker pri teh zadevah to pride kr prav,da mal zveš še od koga drugega kakšne izkušnje je imel s temi podobnimi zadevami.

no da povem zdej nadaljevanje...v petek sva začela z temi maili in se res ful zaštekala,skoz si jih piševa,na dan padejo tko 3-4 maili,smsi itak skoz prhajajo in odhajajo .menva se res o čist vsem.dejansko se lahko z njim pogovarjam.tko da nevem v čem je fora,al je res vredu tip,al pa to zelo zelo dobr prikriva.hmm,bomo vidl.namreč ta konc tedna bi se naj dobila.

po eni strani mi je fajn ker me zanima kdo in kaj se skirva pod to "idealno" osebo,po drugi strani me je pa mal strah...hmm,vsega.

bomo vidl...

se nadaljuje

Kdo bo v moji postelji?

Nisem še čisto izbrala..

Čeprav bi najraje Hugha Jackmana, pa še kar nekaj se jih zvrsti za njim.. ampak mi trenutno ni dana ta sreča. MERD!

Nisem se še čisto odločila - bo gospod Bronhitis? Sej je kar simpatico na trenutke.. z nekimi mehurčki mi če polepšat dneve.. hm.. sam ne vem no, cirkus????

Potem je tu gospa Pljučnica - bi se lahko popljuvali mal druga drugo? To bi bil kar žur..

Ampak če mam res srečo, so na obisk prišli mehiški prasci.. Mislim, saj ne da nisem zmer kakega hispanota hotla sprobat, sam zdajle mi nekak ne dišijo..

Torej, še izbiram..

Kar pa hočem povedat - BABE, ubijam se v iskanju energije za premagovanje tehle prfuknjenih reči.. a mam lahk eno prošnjo?

Dejte se ne pričkat za vsak drek.. ker reeeees reeees reeeeeeeeeeeeeeeees nimam energije za otroški vrtec... med gospodom z mehurčki, prascem in pljuvanjem z eno drugo babo... what do ya think?

PLIIIIIIZ, pridne bodte.. ker že skor britof vidim zdejle

Pljuča se mi bodo sežgala.. na mojih lepih joških stoji vsaj en slon.. MERD!

mwa!

mashika

MOČ SKRIVNOSTI

Ena ura zgodovine je pustila pečat. Dokumentarec o Tutankamonu. Naša profesorica Lidija je bila najboljša na šoli. Tako zanimivo in strastno je predavala zgodovino. Njen poseben način in ljubezen do zgodovine se je dotaknil čisto vsakega, ki jo je kdaj poslušal. Tisto uro smo dodali poklic arheologa na seznam najbolj zanimivih poklicev.

Si predstavljate kako je zagledati pred sabo kot duha zeleno modri kip Ozirisa iz leta 1275 pr.n.št.? Oziris je ta, ki vaga duše. Če je čista kot pero, jo spusti v naslednje življenje. Anglež je videl prvi Ozirisa in odkril grobnico Ramzesa II. Bil je živi bog. Vladal je 66 let. Njegova žena Nefreteta je bila najbolj spoštovana Egipčanka. Anglež se je naslednjih 20 let posvečal tej najdbi. Sama Dolina kraljev ima obliko roke, ki predstavlja najvišjega boga Egipta. O njem se ni govorilo. Vsi so vedeli, da obstaja. Simbolno je prikazan kot ptičje noge v hieroglifih. Gre za simbol feniksa.

Še vedno ne razumem papirusa doma, ki je iz Kaira. Nisem egiptolog. Čar Egipta je ravno v tem, da je skrivnosten.

Podložena ramena: vintidž ali ekonomski vidik?

Kamor koli pogledam, podložena ramena. Vsi "narekujejo" kako da je to in, trendi, must-have in da brez tega spoh ne moreš preživeti sezone.

Pa nas ja ne želijo prepričevat, da so 80. zdaj spet nazaj. Komaj smo se rešili spon starega režima, že nas spet tlačijo v okvirje? Podložena ramena so vedno izražala značaj. V 80. letih je moda ženskam narekovala, da se s podloženimi rameni izpostavijo in postavijo ob bok moškim. Asociirala so moč, oblast, prevlado, morda celo mačizem. Danes ne potrebujemo take konotacije, danes gre najverjetneje za ekonomski vidik, ko industrija želi prisiliti ženske v nakup nove garderobe.

Kakor koli že, industrija pozablja, da sodobna ženska ne sledi več slepo modnim trendom. Imamo svojo glavo, svoj imidž in svoj denar, s katerim same odločamo, ali bomo vložile v vsak modni trend, brez katerega naj ne bi preživele sezone. Kje se konča - pri škornjih, ki se končajo nad koleni?! Vsi vemo, da se nikoli ne konča.

Dejmo lepo vsi skupej nehat brezglavo nakupovat in "sledit modnim trendom", pa bomo še najbolj "in".

Tu in tam...to smo mi, mi skrivnostneži!

Zadnje čase ogromno poslušam pesem Andrea Bocelli-Vivo Per Lei. Brez glasbe ne morem pisati. Da lahko razmišljamo, potrebujemo mir. Strogo poglobitev vase. Izoliranost iz okolice. Le takrat lahko pridemo v stik s seboj. Včasih se po pisanju težko vrnemo v realnost. Moramo imeti močno sposobnost »preklaplanja«. Včeraj je neki znanec zelo dobro opisoval našo *****. Ona je zelo čustvena oseba. S svojo odprtostjo in samozavestjo skriva svojo skrivnostnost. Nje nihče zares ne pozna. Še lastni starši ne. Je daleč od enostavne osebe, kot kaže navzven. Ravno zaradi svoje polne osebnosti in polnih čustev je težavna oseba. Stalno tekmuje sama s seboj. Stalno si postavlja visoke čustvene izzive, katerim še zdaleč ni kos. V sebi si želi partnerstva. Prave ljubezni. Je daleč od lahke punce, tako kot jo označujejo moški. Z enakimi besedami bi jo opisala jaz. Če bi me o njej vprašali par mesecev nazaj, bi jo označila kot popolnoma drugačno osebo. Zopet dokaz, kako ljudje presenečajo. V njej je tako veliko hrepenenje. Tako bogata in nesebična osebnost. Toliko sočutja. V njej je vse. Vse in še več. Iz dneva v dan jo imam rajši. Všeč mi je njena netipična ženskost. Raje prebere Novice, kot da bi obrekovala ljudi. Rada se igra s svetom in z mislimi idej. Ob njej čutim varnost, kot bi bila moja starejša sestra. Zraven nje mi nihče ničesar ne more.Včasih me boli zanjo, kadar išče pozornost pri vseh moških. Mislim si, joj punca, za toliko več si narejena. Vedno se potegnem zanjo, kadar se ljudje obnašajo do nje nespoštljivo. Ob meni dobi zavetje. V njej mnogokrat vidim ogledalo sebe. Obe si radi zapisujeva drugačne besede, ki jih slišiva od ljudi. O njej lahko pišem, torej le ima ogromno vsebino in povezava z njo ravno tako. Velikokrat se skupaj šaliva v smislu Eh, pa sej veš, da sva edini v tem lokalu, ki imava pravi okus za glasbo. Ona je ena izmed nas. Nas skrivnostnežev. To smo mi. S čustveno podvojenostjo. Navzven trdni, navznoter pa plašne, ranljive miške, ki se usmilimo vsakega, čeprav včasih tega ne pokažemo. Zelo močna čustva nam dajejo smisel. Razlog, da živimo. Ljudje se zatekajo k nam. Znova in znova. Želijo odkriti vso našo notranjost, a je ne morejo odkriti nikoli. Stalno se vračajo še po nekaj, kar so pozabili. Znova in znova hodijo po kanček naše osebnosti, da bi končno lahko sestavili našo sestavljanko. Nikoli jim povsem ne uspe. Preveč vsebine. Preveč različnih obrazov. A nobeden izmed njih ni neresničen. Redki nas razumejo. Včasih ni enostavno biti v naši koži. Sami sebi smo mnogokrat največje breme. Včasih se raje osredotočimo na težave drugih ljudi, da pozabimo svoje. Pa vendar imamo ogromno prednosti. Zaradi svoje miselnosti in močnih občutkov lahko dosegamo visok nivo ljubezni in sreče. In hkrati visok nivo propadanja. Visok nivo empatije. Visok nivo privlačnosti. Plehkost in brezčutnost za nas ne obstajata. V tem letu sem spoznala ogromno ljudi. Zanimivo, kako se človeški pogledi na svet razlikujejo. Vsak ima po svoje prav. Samo, da ima neko svoje mnenje. Približno 5 izmed njih je bilo takšnih, zraven katerih sem čutila tisto nekaj. Tisto nekaj, kar se težko opiše z besedami. Tisto nekaj pomirjenega kar je mnogo močnejše od evforije. Česar prej nisem poznala. Višje sile. Tisto nekaj, kar je preveč dvignjeno, da bi se prestavljalo v vsakdanjike. Mogoče bi to lahko poimenovala sorodnost. V tistem kratkem času sem jim lahko brez sramu in strahu zaupala največjo globino svojih skrivnosti. V tistem kratkem času sem z njimi čutila pravo iskrenost. Kot bi jih poznala že celo življenje. Z njimi sem preživela kratek čas, a od njih sem odšla tako zelo zapolnjena. Kot bi mi neznanec dal tisto bližino po kateri hrepenim že vrsto let. Ostali so v močnem spominu. Eden izmed teh petih ljudi je bil tudi on. Niso vsi takšni, ki jih pogrešamo ravno zaradi tega, ker vidijo v nas in mi v njih. Kot bi lebdeli nad nami. Ne glede na to koliko smo z njimi. Nimamo z vsemi prijatelji te razvite sposobnosti. Redko je, če jo sploh imamo z nekom. Lahko jih imamo radi, a ti občutke, ki jih opisujem, so popolnoma iz drugega testa. Rad imeti in biti povezan z nekom, sta dve različni besedni zvezi. Ljudje smo osamljeni, kadar nimamo ob sebi nekoga, ki nas zares pozna. Kadar ne moremo nikomur deliti sebe in svoje prave iskrenosti. Brez tega zame partnerstvo ne obstaja. V takšni zvezi si še samo bolj osamljen. Že zato zame prikrito varanje ne pride v poštev. S tem si v zvezi polovično. S polovično odkritostjo. S polovično prisotnostjo. Z nekakšno oddaljenostjo. Toliko je parov, pa tako malo ljudi, ki znajo ljubiti. Popolna predanost pride s časom. Predati nekomu svojo šibkost. Svoje strahove. Svoja čustva. Ni enostavna naloga. Tvegano je podariti sebe. Težko se je prepustiti toku ljubezni. Strah ovira. Kako lepo ga je premagati in spustiti čustva, da ponorelo in brezbrižno privrejo na plan. Za nas razumske in razmišljujoče ljudi je težka naloga. Stalno oklevamo med razumom in čustvi. Težko se prepustimo. A ko se prepustimo, se prepustimo do konca, dvakratno! K temu uvrščam tudi seks. Seks je zame predanost nekomu. Meni predstavlja pripadnost. Ne samo s telesom. Tudi z dušo, s svojo iskrenostjo, ljubiti se z nekom duševno. Kot pravimo, brezpogojna ljubezen. Z nekom se ne počutiš ujeto. Počutiš se bolj svobodno, kot če si samski. To je zame seks. V takšnem seksu ni duševnih zavor. Ni domišljijskih zavor. To je zame seks. Biti eno z nekom. Tvoriti z nekom celoto v vseh pogledih. Vse ostalo štejem pod porivanje, fu****e. To pa je naši družini tuje. Ko sem preživljala čas z njim, sem ogromno pisala. A vse je bilo izvor mojih čustev. Niso bile prazne besede. Čeprav je bilo za vse težko dojemljivo, ker se nisva poznala veliko časa. A čutila sem. Čutila različno, zmedeno. Vedno čutila zares. Zakaj bi si takrat jemala iluzije? Zakaj bi jih jemala sebi, če pa brez verjetja ni življenja? Če je tako lepo iti naprej z vsemi tistimi lepimi besedami. Zakaj bi šla počasi in manj uric preživljala z njim, če je bilo pa to nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživela? Zakaj bi se držala nazaj, ko sem že bila enkrat notri? Zaljubljenost se kaže v najmanjših detajlih, mar ne? Zaljubljenost je slepa. Včasih preraste v ljubezen. Pri nekaterih kasneje, pri drugih prej, pri nekaterih nikoli. Če napake začnejo s časom preveč odstopati od začetne podobe, se odljubimo. Ljubezen je tisto, kar ostane, ko zaljubljenost ponikne. Kolikokrat srečaš človeka, ki ti zna razbiti oklep? Redko. On ga je znal. Kolikokrat ob nekom čutiš, da bi zanj bil zmožen žrtvovati svojo mladost in z njim stopiti na pot odraslosti? Morda nikoli ne čutiš tako močno. Z njim sem čutila. Videla sem ga kot očeta mojih otrok. Vem, da se sliši absurdno. A tako sem čutila. Kolikokrat srečate ljudi, ki vam dajejo takšen navdih, da bi zaradi njih lahko pisali ure in ure? Redko. Kolikokrat se z nekom vidimo v prihodnosti? Redko. Vsi vemo, da se ljubezen zgradi s časom. Kolikokrat lahko mi nedostopni in močni ljudje damo človeku svoje solze, svojo šibkost? Redko. Njemu sem jo lahko zaupala. Spolnem se tistega večera, ko sem mu jokala. Rekel je Ines, tega pa ne počni nobenemu moškemu več po tako kratkem času. Kakšen drug, bi te lahko izkoristil, tako šibka si. Odgovorila sem To je bilo prvič. Ne vem kaj mi je, tudi meni ni nič več jasno. Nihče drug me še ni pripravil do takšne stopnje, da bi brez zavor jokala pred njim. Nato je položil mojo roko na svojo levo polovco prsi in zaprl oči. Njemu sem lahko dala svoje solze, brez strahu. Takrat bi lahko počel z menoj kar bi hotel. Pa ni hotel. Ni imel gnilega srca za kaj takšnega. Tega prizora ne bom pozabila nikoli. Sama dajem veliko na ples besed. Rada jih delim, rada jih dobim. Z moškim, ki besed ne bi znal uporabljati in z njimi opisovati občutke, bi težko funkcionirala. On jih je znal spretno in srčno razdajati. Včasih boli nekoga izpustiti iz rok, tudi če je le za kratek čas prilezel v naše življenje. Razklan si med čustvi in vestjo. Med čustvi in razumom. Nekaj skrivnega ti govori, da bi se s skupnimi močmi, s časom in požrtvovalno borbo lahko prebil tako visoko po lestvici sreče. Tako globoko. Strah, da z drugim tega ne bo. Strah, da sem izgubila nekaj, kar nam je dano enkrat v življenju. Mogoče boli bolj kot razpad večletne zveze, kjer veš, da nima smisla vztrajati za skupno prihodnost. Se sprijazniš. Greš naprej. Zaključiš poglavje in ne trpiš več. Midva sva jo mogoče imela. Mogoče je bilo to tisto, čemur bi človek lahko rekel, to je to. Mogoče je bil to tisti usodni načrt, pri katerem bi mogla vztrajati. Ljudje smo tako šibki. Izgubljamo nekaj, kar si močno želimo, pa nimamo poguma doseči. O tem sva se nekoč pogovarjala. Mogoče je včasih preveč tvegano izgubiti popolne spomine. Realnost lahko privleče na plan vse tiste krutosti, ki jih prej ne poznamo. In spomini se zrušijo v prah. Jutri vidim svojo sestrično in njene otroke. Rada vidim tisto družino. Zopet bom lahko sanjarila, kako bom nekoč sebi in staršem uresničila največjo željo. Poročiti sebe in dati njima vnuke. Kako bom nekoč stala pred oltarjem, v poročni, beli obleki in pred množico ljudi izgovorila besedi ljubim te. Tisti dan bo objokan. S solzami sreče. Kdaj bom zopet zmožna zaznati širino sveta izza zaljubljenih oči? Šele, ko bom živela sanje mi jih ne bo več potrebno sanjati. Ok. Tale blog je zmeda tisočih idej. Pa vendar je prijalo izpustiti ptice svojih misli. Oh, kako je prijalo. Pika.

»Samo ena misel iz osebnih izkušenj. Ne ženite si je k srcu komur je pretrda ta beseda.
Velik dar in blagoslov za vsako življenje je imeti nekoga, ki te nauči ljubiti. Ljubiti tako močno, da ga lahko tudi izpustiš, ne da bi vedel razloge zakaj, ne da bi iskal in našel krivca... preprosto izpustiš, ker se je v svoji svobodi tako odločil. Ko se to naučiš ugotoviš, da ti je prav ta oseba dala ogromno, če ne največ, da si se z njeno pomočjo, zaradi njega to naučil."
"Ko sem prebral tole, sem začutil dobesedno razsvetljenje!! Vse,kar sem kdaj prej bral in kar sem že vedel, sem sedaj začutil tako močno, da so mi kar mravljinci šli po telesu; z mojo punco sva se po petih letih razšla. Sama je želela nekaj več in sem ji rekel, da bom jaz srečen, če bo tudi ona in da jo imam toliko rad, da jo pustim oditi čeprav jo še vedno ljubim. V trenutku se mi je zgodilo nekaj, kar najlažje opišem, kot da sta si srce in razum podala roke in sem kljub bolečini občutil veliko radost, da zmorem to narediti. Nikoli prej si nisem mislil, da se bom zares to NAUČIL in SPREJEL."

Rak...moj konec ali začetek?

Nov. 2008, stara 22 let, sem zbolela za rakom limfatičnega tkiva ali Hodgkinsov limfom, tipa nodularne skleroze, IV. stadij.Boj je trajal dobrih 10 mesecev,a splačalo se je,saj sem danes srečna,da sem zazdravljena.

21.julij 2009,sem se rodila…spet…

Spomnim se, na začetku novembra je bilo, ko sem začela hodit okoli zdravnikov. Moja osebna zdravnica me je že samo po kratkem pregledu poslala v UKC Maribor, izvidi krvi so bili zelo, zelo slabi.Začelo se je z oteklino pod pazduho,povečanimi bezgavkami na vratu,potem z vročino,nočnim potenjem,utrujenostjo…to se je odvilo tako hitro…ne vem…takrat se mi je zdelo,da se mi življenje odvija grozno hitro…hotela sem se ustaviti.

Naslednji dan sem že bila pri infektologu,sumila je, da gre za kak virus ali infekcijo. Naredili so potrebne preiskave in izključili virus ali infekcijo in mi reče,da v verjetnosti gre za krvnega raka.Na koncu se ejizkazalo,da ni bil. Gledala sem ga in v istem trenutku se mi je odvilo celo moje življenje. Pa ne jaz. Hotela sem čim prej ven, …vprašal me je, če še me kaj zanima, sem rekla ne, ne vem kaj bi vprašala, kakšen rak????

Sestra pride za mano po hodniku, mi prinese napotnico za IPP in mi reče; “držite se, vse bo še vredu”.

Še isti dan sem šla na IPP, po eni uri pregledov sem končno vsa utrujena sedla na hodnik, v pričakovanju, da bo ta rekel, “nič hujšega”………zdravnik me pokliče v pisarno; “sumim na limfom” .Limfom? “Kaj je to limfom? “globoko v sebi sem že mislila, ah to sigurno ni kaj hujšega, ;gospa to je “rak limfatičnega tkiva, ampak nič ni 100%,to je samo sum, nekaj zmes sem ga slišala, ko je razlagal o tem raku, ampak ne vem kaj, …nisem ga poslušala, ker ga nisem hotela, ker sem mislila, da tega jas sigurno nimam in…..
Vprašal me je, če še me kaj zanima; “Me zanima ja, je ozdravljiv?” Dobim napotnico za punkcijo kostnega mozga na hematološkem oddelku, pred tem sem še bila na rentgenu in ultrazvoku trebuha. Izvidi vredu, jetra, ledvice, vranica (ki je pogosto oz. v velikih primerih pri tej bolezni prizadeta) je bila tudi vredu, spet sem dobila zagon…dokler nisem prebrala, da je ob levi preponi srca približno 4cm velika zgostitev…ok. sem mislila, če je ostalo vredu, pa počutim se vredu, pol že kaj hujšega ne more bit.

Grozno…počutila sem se tako grozno,…v enem dnevu sta mi 2 različna zdravnika govorila,da mam raka,vsak drugače…

Naslednji dan se odpravim na punkcijo kostnega mozga…vzela mi ga je iz prsnice oz. prsnega koša…. o bolečini, ki sem jo takrat doživljala ne bom govorila, ker ni besed kako boli, ko ti v kost “rine”iglo. Oblival me je pot,na trenutke sploh nisem bila pri sebi…mislim, da ji je komaj v četrto uspelo kaj več izvlečt ven, ampak še tisto bolj slabo. Je rekla, da s tem kostnim mozgom kolko ga je dobila ne bo mogla naredit 100% preiskav, torej sem predvidevala, da mi bo jih še enkrat, ampak je rekla, da bodo že v Ljubljani….ok.,torej imam raka al kaj,sem si mislila v glavi,od bolečin sem bila še nebogljiva,da bi karkoli rekla….ali zakaj bi mi ga v Ljubljani.Joj,kako me je ta nevednost,nesreča,…ah…ubijalo me je….bilo je toliko vsega,toliko vprašanj…ampak kakor sem se morala s kom pogovarjat,vprašat o raku,nisem mogla…enostavno beseda rak ni šla iz mene…

En teden sem čakala na izvide in po tem materialu ,ki ga je dobila oz. kostnem mozgu, ne more rečt 100%,da je kostni mozeg vredu. Naslednji dan sem že imela operacijo bezgavke na vratu, sem že študirala za vnaprej…. Odredil mi jo je otorinolaringolog, ki je tud mi pregledal ušesa,grlo, …itd., ker je boljša biopsija tkiva na bezgavki kot pa punkcija bezgavke.

No operacijo sem preživela, brez večjih bolečin, res so se potrudli, zašil mi je lepo, se mi sedaj ne vidi več tak fejst, ampak pač brazgotina od 8 šivov se bo vidla…..in po operaciji sem si oddahnila, da lahko grem domov… da sem zbežala od tam, ker sem občutila toliko tesnobe, straha… Spala sem lahko samo na levi strani, …bile so noči brez spanja in potem dva tedna čakanja na izvide vsega skupaj, ki pa so me pripeljali do Onkološkega Inštituta v Ljubljani….in kemoterapij…in obsevanj…in stiske,muk,neprijetnih občutkov,slabosti,…pa tudi do lepih poznanstvev,srečanj,nepozabnih trenutkov….in nekaj novega.

Izgubila sem svoje do pol hrbta dolge las…grozen občutek…grozno,ko sem s težavo šla med ljudi z rutico na glavi,če sem dala lasuljo gor se mi je zdelo,da še bolj ljudje opazijo.Ena zelo težka izkušnja je bila to zame;izguba las.

In še sedaj grem s težavo med ljudi,čeprav imam lase dolge že 5 cm.

Imela sem 8 kemoterapij po shemi Beacopp,8 ambulantnih kemoterapij(Bleomicin,Oncovin),15 obsevanj…in 21 julija…sem zvedela po številnih preiskavah seveda,da sem zazdravljena oz.kar ZDRAVAAAA.Sicer še mam na vratu napakico kot tudi v mediastinumu…ampak ni maligno in to se zgodi v dosti primerih.

Na koncu bi se rada zahvalila mojemu zlatemu fantu,ki mi je nenehoma stal ob strani in me vedno bodril,ko jas več nisem mogla,ko je mislil namesto mene,ko jas nisem mogla,za vsa dejanja,ko sem rabila prevoz do dežurnih,ker sem bila že tako slabotna,da skoraj več živeti nisem mogla,zahvala sestrci,staršema,tašči in tastu in vsem na Onkološkem,posebej še dr.Južničevi za nesebično pomoč.Iskrena hvala tudi puncam iz foruma,ki so bile vedno in povsod z mano.

IN S PONOSOM NAPIŠEM,DA SEM PONOSNA BORKA. Ponosna zato,ker sem resnično ponosna sama nase,da vse sprejemam tako kot je,da se zavedam,da nič ne obstoji v življenju in da sedaj vem kaj je v življenju resnično pomembno. Življenje mi očitno ni namenilo lih samega sončka,ampak zavedam se,da bo za temi oblaki,ki so še sedaj,saj se še pobiram od vsega,še posijalo močnejše sonce,…na žalost ali na srečo,kakorkoli,…sem tudi spoznala,….da od ljudi,ki sem morda pričakovala, nisem bila deležna moralne podpore ali pa vsaj lepe besede,ali pa vprašanja kako si… Ampak me tisti moji sončki bodrijo,da pozabim,da jih je veliko pozabilo na mene.In sedaj vem zakaj živim,vem, da je življenje lepo, če tudi so včasih temni oblaki, vem zakaj sem se borila in vem, da neskončno rada živim.
In sedaj sem tukaj,kjer sem lani končala,da nadaljujem.Cenim življenje…rada živim.

spoznaj in zaljubi se preko spleta...hmm? =)

Zadnič 1x mi je blo mal dolgčas.sm v google vtipkala chat,ven sm dobla polno enih strani.ena me je še posebej pritegnala.pa sm rekla: no pa dejmo tole mal pogledat.

in potem tam poklikaš kar te zanima in ti pokaže polno slikc enih oseb (v mojem primeru so bli to moški ),ki jih lahko pogledaš in če ti je nekdo všeč mu lahko pišeš.seveda če ma mail napisan,drugače se morš registrirat.ampak to nism htela.

včeri me je pa neki piknal in sm se še js tja gor registrirala.kr tko,za foro.ker me zanima kako to poteka.

hmm morm rečt da je zeloooo zanimivo =)

res je,da nikol neveš kaj se skriva za opisom,kakšna oseba je to v resnici,ampak je zanimivo spoznavat ljudi tud na takšen način.

zdej sva z enim v kontaktu.začela sm razmišljat da je pa MOGOČE to res dobr način,da nekoga spoznaš.najprej se meniš z njim in vidiš če sploh lahko komunicirata.če se v tem ujameš je to že kr dober znak.

men to dost pomeni,da lahko nekomu zaupam,da se lahko z nekom pogovorim.

zdle sm se spomnala na tale stavek :

i don`t want another pretty face

i want you and your beautiful soul...

TRUE...

hmm...se nadaljuje

kmetija slavnih

priznajte...to je enostavno treba gledat

js sm tud rekla, da bom sam prvo oddajo pogledla zato da vidim te naše "zvezdice".ampak k čuješ te izjave,kak se ti "zvezdniki" obnašajo,hahaha,sj ne morš drugega kot da se smeješ.men osebno najboljši trije: Fredi,Salome in LaToya.

Fredi zato,ker je najbolj normaln,najbolj človeški,najbolj prijazn itd.

Salome zato,ker je pač...Salome.njene izjave LaToyi zmagajo.( je rekla Salome LaToyi:pa kdo si ti?sm v google vtipkala LaToya,mi je vn vrgl LaToyo Jackson...hahah)

LaToya pa zato ker se zraven tko nasmejim k jo poslušam in gledam.

gledla bom dokler bodo ti trije notr...Arturja pač ne bom gledla.

Tip je tip!

Težko je spisat par besed in notri ujeti vse misli in občutke. Občutke, ki jih po vsej verjetnosti ne bom znala nikoli opisati, saj jim komaj še sledim. Prav tako misli, ki letijo zdaj v eno, zdaj v drugo smer in nikakor mi ne uspe ugotoviti katera je prava. Zanimivo, da pod tem trdim in neprebojnim obrazom skrivam toliko čustvenosti in občutljivosti. Zanimivo, da me na videz nihče ne more raniti in prezadeti, v notranjosti pa preštudiram vsako besedo, si jo razlagam, razčlenjujem in jokam iz obupa, ker sem vedno znova in znova na začetku. A vseeno po vsej tej praksi analiziranja besed, še vedno ne znam razbrati tvojih misli, tvojega namena, tvojega obnašanja. Kaj mi hočeš povedati? Zakaj tako hitro obupaš? Zakaj ne nadaljuješ te zgodbe v katero sem se ujela? Zgodbo polno obljub, lepih besed...kot bi mi pisal pravljico. Lahko bi se zavedala, da so le besede. Prazne. Brez vrednosti. Brez vsebine. Ampak ne, ti si drugačen. Nisi tak kot vsi ostali. Si romantičen, čustven, pozoren...popoln. In jaz na žalost verjamem tebi in svojim čustvom, samo pameti ne.

Privilegiji starejših ?!

Resnično rabim drugo mnenje, ali se samo meni zdi, da to enostavno ni fer ali pa sem samo jaz nesramna, žaljiva, hinavska in itak vse slabo.

Naj opišem situacijo: Sestra študira na privatni šoli, kjer so ji plačevali šolnino 2500€ vsak letnik (šola ma 3. letnike), na začetku faksa je dobila prenosnik, mesečno je dobivala 400€. Sedaj se je vpisala še na drug faks, kjer bojo spet ji neki plačevali. Pa da ne omenim da so ji plačali vozniški izpit + avto (naš prejšn avto je dobila)

Jaz študiram na "normalnem" faksu, mesečno dobim 180€, da sem dobila prenosnik sem se mogla skregat z vsemi, obljublajo mi, da mi bodo plačali vozniški izpit pa mi ga ŠE VEDNO niso + še darilo za rojstni dan nism dobila..

PA kje je tu sorazmerje?!