Pošlji prijateljuNazajDomov

četrtek, 17. april 2014

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

sreda, 19. december 2012

Što si ti meni?





Nekdo me želi prepričat s tem, da je glasbenik. Špila mi na kitaro. Lahko, da je to komu neskončno všeč. Vseeno so moj naj inštrument bobni.

Ni slabo, če poznaš ta čudovit skrivnosten jezik. Cenim vsakega, ki to zna. Glasbo čuti vsak po svoje. Okus ima vsak človek edinstven. Najprej ti more bit všeč človek kot moški in karakter. To je osnova. Meni ta tip ni všeč ne kot moški niti karakterno.

Čist nekaj drugega je, ko te z glasbo osvoji kdo, ki ti je všeč. Prav inspiriral me je. Bila sem takšne volje, kot že dolgo ne.

Dobro voljo sem prenesla čisto ne vse, ki sem jih tistega dne srečala.





objavil(-a): mačka7 ob 23:50 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 18. december 2012

Kako k megafotru v posteljo?





Vem, da si to vprašanje mnoge zastavljate vsakič pred spanjem in potem z globokim zavzdihom, v katerem je moč začutiti nemoč, obupane zaspite. Temu lahko sedaj storite konec! Megafotrova postelja je namreč na voljo za 180 EUR! Ne, za ta drobiž ne dobite ene ure moje pozornosti in telesa, temveč *dobesedno* posteljo. In če bi ta postelja znala govoriti...

Naročil sem vodno, zato se moram tele stare znebiti. Je radodarnih (kot je radodaren tudi lastnik) dimenzij 160x200 in ima ortopedsko ležišče Dormeo. Tisto, za katerega je delala reklamo Lorella Flego in ona se resnično zdi kot človek, ki mu je za zaupati.

Poseben cukerček, ki je na voljo le članicam Dive (oglas je tudi na Bolhi in tam ta ponudba ne pride v poštev): ob nakupu gratis podarim še dve napenjalni rjuhi, na katerih se bi z malo spretnosti našel kakšen vzorec DNK (hint: ne z las, ker jih redno brijem), tako da z nakupom dobite tudi delček mene.

Pohitite, ponudba je omejena (res je omejena, ker imam samo eno posteljo). Povpraševanja sprejemam na ZS, žal pa tokrat izjemoma v račun ne jemljem naturalij, saj so vodne postelje prav bizarno drage in mi prav pride vsak evro. No, za pijačo pa tako ali tako dam, ker sem kavalir.

Kupec je lahko tudi kdo od moških članov portala, saj bo tako prišel do novega lajna za pecat ženske po klubih: "Bejbi, če greš zdejle z mano domov, te bom na megafotrovi postelji." Ampak za njih je cena dvojna, ker bo dvojna tudi korist.





objavil(-a): megafotr ob 21:23 komentarjev (5) ogledov: 0




četrtek, 13. december 2012

GLOBALNO AKTUALNO#3: Vojvodinji Cambriški je slabo





Moja navada, ko pridem v trgovino je, da vedno najprej zavijem do police s časopisi in prelistam večino revij. Ja vem rekli boste, pa saj v veliko trgovinah piše, da se ne sme prelistavati revij. Vem, ampak se na to pravilo prav malo oziram. Ja velika grešnica sem Laughing. Saj si večino revij, ki jih redno berem kupim, prelistavam samo tako imenovane "rumene časopise", ker se mi zdi škoda denarja za take bedarije, saj se požvižgam na to kakšne načrte imata Jani in Teja iz Gostilne išče šefa, pa kako Ditka Haberer hujša in kakšna darila bodo znani Slovenci podarili svojim najdrajžjim.....Je pa ena novica, ki je na naslovnici vseh medije - tako rumenih, kot nerumenih, in sicer, ta da je Kate Middleton noseča in da jo pestijo hude jutranje slabosti....

Verjamem, da ni med vami nikogar, ki zato ne bi vedel. Pomoje imate tudi več informacij o jutranji slabosti nosečnic, ki se ji strokovno reče hipermeza, kot o kakšni bolezni, ki pesti vas. Če ne veste v hudih oblikah te bolezni ženskam zaradi pretiranega bruhanja počijo bobniči in se lahko zlomijo celo rebra. Grozno a ne, da se to lahko zgodi Kate Middleton, Cambriški vojvodinji? Ne pozabite, da je zdajle na svetu še veiko nosečih žensk, ki jih pesti ista slabost, kot Kate, pa verjetno niso deležne nobene posebne nege, kot jo ima gospa vojvodinja. Ampak Kate nosi bodočega predstavnika modre krvi a ne? Pa kaj potem? Ne Kate, ne njen otrok nista nič več ne manj, kot ostale nosečnice in njihovi otroci. Proti Kate nimam nič, še več zdi se mi izredno lepa in uglajena. Všeč mi je, ker ima prefinjen okus za modo. Dodaten plus pri meni pa ima tudi zato, ker je študirala umetnostno zgodovino, kar nakazuje, da je razgledana, kot se za njen položaj tudi spodobi. Pri vsej stvari me moti motijo mediji, ki se sploh vtikajo v take intimne stvari. Ker s tem, ne delajo usluge niti Kate, niti njenim najbližnjim. Vse kar so z vohunjenjem do informacij dosegli je to, da so nič hudega slutečo medicinsko sestro pripravili do samomora. :/

Že od nekdaj mi je bilo hecno, da se Slovenci in ves "neangleški narod" tako zanima za kraljevo družino. Kaj nam pomenijo? Ne vem zakaj bi se zanimali za ljudi na otoku, pa naj si gre za samo kraljevsko družino? In ne vem zakaj strani slovenskih časopisov zapolnjujejo novice o tako nepomembni stvari za nas, kot je jutranja slabost prinčeve žene. Pa toliko bolj pomembnih novic je. Vem piše se o tem kar ljudi zanima, kar se prodaja. In seveda na prefinjen način je potrebno prekriti pomembne novice, ki pa ljudjem niso ravno povšeči. Za konec vam na srce polagam samo to, da probajte iz poplave informacij izluščit bistvo, ne verjemite vsemu napisanemu in glejte stvari iz objektivne strani. Wink

Lučka Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 15:43 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 09. december 2012

Zumba party!



Sem šla do bankomata po keš in vidim plakat za zumbo. Pokličem in Urša me prepriča, da moram bit zraven. Aja, roka me še vedno boli, ni pametno migat z njo. Sva se zmenili, je rekla, da zdaj ravno čaka glavnega akterja na zumbi. Na dan dogodka je karta dražja. Prišli smo skup v minuto. On je stopil iz avta. Ne vem kaj je mislil, ampak po prvih dveh pozdravih in poljubih je enako storil še z mano. Ni bilo nič posiljeno, ampak spontano. Zanimiv pristop. Nisem pričakovala. Eni so ti preprosto blizu. Ime mu je Martin. Doma je iz Dominikanske. Drug je iz Kube, ni fejst, ampak je mojster improvizacije. On pleše, kar čuti na določen beat. S sabo je imel tudi 2, ki sta igrala bobne. Jaz za ples rabim samo bobne. Padem čist notri lahko z lahkoto. Zumba party je trajal od 18.h do 23.h. Ene so plesale non stop. Meni ni bilo do pretiravanja. Plesala sem tudi orientalsko koreografijo, ker je ze dolgo nisem, še jo znam. Ne morem rečt, da mi je blizu. Je mal prehitra za moje pojme. Če ti pred njo ni vroče, ti je po njej sigurno. Daleč najboljši je bil Martin. Zumbo uči eno leto. Drugače je hip hop plesalec. Vse, kar naredi je totalno s feelingom. Že dolgo nisem videla tako dobrega nastopa. Pravi vrhunski performer je. Energija in sinergija je bila neponovljiva in totalka pozitivna. Ravno to sem potrebovala. Nekaj, da me dvigne iz vsakdana. Bilo nas je 300 bejb in 3 tipi. . Za jest je bilo sadje in mini tortice. Pojedla sem 3 čokoladne srčke z rumovo aromo.

Očaral me je korak brazilske sambe v Martinovi izvedbi. Je rekel, da ni expert za sambo. Temu se reče skromnost. Hip hop varianto. Ko prelaga težo iz levega v desni bok rahlo zateguje in počne to malček bolj počas.On ima sambo v genih. Je rekel, da v drugem delu pridem plesat na oder. Sam ne bo šlo z mojo roko. Next time.





objavil(-a): mačka7 ob 23:17 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 02. december 2012

Ko se končno postaviš na noge pa spet nov udarec



Ali veste tisti filing ko se končno malo na noge postaviš potem pa te spet nekaj zbije. sicer se te to po razhodu nič več ne tiče kaj on dela ampak ko dejansko s tem ugotoviš, da mu nisi pomenil nič in da te je nekako izrabil samo za odskočno desko. No to se je zgodilo men. Naj vam opišem.

Nekega dne sem s svojim bivšim fantom, takrat sva bila še skupaj, govorila po telefonu. Nakar mi je rekel da nima časa zame in da ima obdobje ko še sam ne ve kaj je za njega najboljše. Rekel je da sem mu zelo všeč in da mogoče pa bo imel še kdaj z mano kaj, da si želi to. No zvečer istega dne sva se še pogovorila o tem... Mislila sem, da je tudi njemu saj na malo težko, saj videlo se je tako. Pogovorila sva se in odšla vsak v svojo smer. Naslednji dan sva šla skupaj na plesne za maturanca. Bilo mi je zelo težko a sem zdržala. Imela sem pogum in trmo ter sem ju vložila v to da nisem se zjokala..Vikend je potekal dokaj normalno, malo sem se postavila na noge nato pa sem 4 dni za tem ko sva šla narazen na njegovem zidu zagledala srčka in lupčka. Vem da nebi smela gledati a nisem si mogla pomagati. In po tem sem bila spet čisto na tleh. Nisem vedela kaj naj naredim. Nato sem vse skupaj pustila in se vrgla v šolo. Pomagala je vse do petka. V petek spet plesne. Nekak sem izvedela saj zdelo se mi je da ima že novo punco. Napisala sem mu sms da lahko kar z no hodi na plesne saj sem mislila da me je pustil zaradi nje. Napisal mi je da sta samo prijatelja in da če bo kdaj hotel z mano kaj imeti mi bo že povedal. No in s tem mi je spet vlil lažnega upanja. Nisem hotela in rabila tega...A nekako sem se spet postavila na noge no čez 4 dni pa nov udarec. Sam od sebe mi je napisal, da ima punco. Pomislia sem kakšen debil.. Seveda sem celo noč prejokala, nakar je rekla prijateljica da me ima dosti in mi je rekla aj se zberem in ga samo ignoriram ker mu bom tako samo zbila ego. Res je začela sem ga ignorirati in to nekako pomaga

Samo en nasvet. Fantje so lahko kruti. Zato nikar ne vstopajte v zvezo prehitro. Raje pozneje in počasneje. Če ste mu všeč in vas ima rad bo že počakal. In še nekaj ne tiščite nosa v nepotrebne zadeve tako kot sem jaz. Samo še bolj vas bo prizadelo.

lp. Nina





objavil(-a): nina95 ob 18:56 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 30. november 2012

Speča morska zvezda



Ja, to je njegov "spalni položaj". To sva ugotovila enkrat slučajno na eni izmed spletnih strani, kjer sem naročala vzmetnico. V položaju speče morske zvezde ležimo na hrbtu z iztegnjenimi rokami ter z rokami objemamo spalno blazino. Ta njegov položaj je bil najbolj neudoben takrat, ko sva si delila posteljo, ki je bila široka 90 cm. Smile Danes... bi dala vse, da bi lahko zaspala še enkrat tako. Da bi se naslonila na njegove iztegnjene roke in zaspala brez skrbi... Da bi se sredi noči prebudil in me crkljal.

Za nama sta dve leti on-off razmerja, 14 dni nazaj sva se odločila oz. se je odločil, da tako ne gre več naprej... Se strinjam, za nama je ogromno zgodovine, ki je malce boleča vsakič, ko se je spomniva. Mislim, da je to edini razlog zakaj nama pravzaprav ne uspeva. Ko pride do manjšega nesoglasja (velikokrat zaradi mene, priznam, sem takozvana tečka) se dotakneva še vseh tistih stvari, ki so že zdavnaj mimo. Najini prepiri so "grdi" prav toliko kot se v resnici ljubiva. Skupaj sva prišli osebi, ki sta zelo trmasti in imata veliko ponosa, ampak hkrati osebi, ki drug do drugega gojita toliko strasti, toliko ljubezni..Kot da se je vse skupaj šele začelo.

Zelo ga pogrešam, moje misli so ves čas pri njemu. Ne morem se osredotočiti na stvari, ki so ta trenutek tudi pomembne, ves čas razmišljam samo o njemu. Ampak ne upam mu karkoli omeniti, ne upam mu povedati, da mislim da je on ljubezen mojega življenja, pa naj se sliši to še tako klišejsko. Do nobenega nisem prej čutila to, kar čutim do njega.

Nič pametnega nisem napisala, mogoče sem se malo olajšala, mogoče bom zdaj lahko zaspala... Ker že ves ta čas ne spim normalno. Ker ga pogrešam. Ker ga ljubim, ker jaz nisem jaz, brez njega...

Carti





objavil(-a): NiKiCaa* ob 02:30 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 27. november 2012

SLOVO LEGENDE DRUGIČ! :)





V nedeljo je zopet odpeljal svojo zadnjo dirko....že drugič! Smile

Nikoli nisem imela vzornikov, pravzaprav se mojemu dojemanju vzora najbolj približajo moji starši, oz. moja mami. Imam pa pešcico ljudi, ki me navdihujejo. In prva oseba od teh je Michael Scumacher, ki me spremlja oz. bolje rečeno ga jaz spremljam že od otroštva. Za moje navdušenje nad Formulo 1 je kriv moj oči. Vedno je gledal ta bencinski šport in nato sem se njegovega intuziazma nalezla še jaz. Formulo sem začela redno gledati v mali šoli ( torej, še pred vstopom v prvi razred ). In medtem, ko so druge punčke na stene limale risane junake, kasneje pevce in igralce, so moje stene krasili posterji voznika formule 1 - Michaela Scumacherja. Smile Ob nedeljah je postajal reden obred spremljanja dirk in navijanja za Šumija z njegovo značilno rdečo čepico na glavi, na domači sedežni. Res redko kakšno dirko sem zamudila. Tako sem bila naudušena nad tem športom, da sem vso domačo nalogo naredila že v petek, včasih sem se tudi v petek že učila, le da sem lahko spremljala dirko. In ko je bila dirka v drugem časovnem pasu ( npr. v Avstraliji ), mi vstajanje ob štirih zjutraj ni predstavljalo popolnoma nobenega problema. Ja to so bili časi! Smile Veliko dirk, prispevkov in intervjujev o Šumiju imam posnetih še na video kasetah za v rekorder. Smile In kopico časopisnih člankov iz vsemogočih revij tudi. Smile

Verjetno mi ga ni potrebno posebej predstavljati, saj ga skoraj ni Zemljana, ki ne bi vsaj slišal za uspešnega Nemca, 7-kratnega prvaka formule ena in enega najbolj plačanih šortnikov na svetu. V žepu ima nešteto rekordov, ki bodo še kar nekaj časa ostali le sanje za Šumijeve naslednike. Nekateri ga sovražijo, za nas druge je idol in šampion največjega formata. Najbolj navdihujoče pri nem je to, da je s trdimm delom prišel iz čisto povprečne družine do enega najbogatejših športnikov. In mislim, da je eden redkih športnikov, ki ni ravno razsipniški in bahaški. Je tudi eden izmed športnikov, ki je zvest svoji ženi in nima cel harem ljubic, kot večina takoimenovanih "lepotcev" iz sveta košarke in nogometa.Smile Lepo se mi zdi, da se zaveda, da ni bil vedno legenda, da izhaja iz povprečne družine in da je ostal skromen.

Spominjam se njegovih značilnih dejanj vsako dirko: zmaga - in še v formuli značilna iztegnjena psest, nato je podal roko vsem v njegovem teamu ( od šefov, do vseh mehanikov ), nato značilen skok na odru za zmagovalce, njegovo značilno dirigiranje italjanske himne in nato polivanje s tisto ogromno steklenico šampanjca, ki jo je nato iz odra spustil mehanikom pod oder. Smile

Vem, da ima poleg vseh zmagoslavij in rekordov tudi nekaj črnih pik. Priznam! Včasih res ni igral najbolj športno. Ampak v šortu je pač tako: če ne boš zgrabil priložnosti ti jo bo pač nekdo drug. In ta obsojanja se mi res ne zdijo smiselna, ker ni nihče rekel, da kdo drug na njegovem mestu ne bi ravnal enako.

Poleg dirk na katerih je osvojil naslove ( in ponavadi je na teh tudi jokal in jaz seveda z njim ) mi je v spominu najbolj ostala dirka, ko mu je umrla mama. Vzdušje je bilo ubijajoče tudi po televiziji. Tudi to dirko je zmagal in zmago seveda posvetil njegovi mami. Na tej dirki je bil na odru za zmagovalce tudi njegov mlajši brat Ralph. Druga emocionalna dirka pa je bila dirka na kateri je oznanil svoj prvi odstop iz formule ena. To je bila velika nagrada Italije, v Monzi. Tudi to dirko je zmagal in nato na tiskovni konferenci napovedal slovo. Mislim, da ne rabim posebej povdarjati, da so mi solze lile v potokih. Smile

Kar se tiče njegove vrnitve v formulo ena, ne bom zgubljala besed, saj menim, da enostavno ni imel ne konkurenčnega dirkalnika, ne prave motivacije, ne takega teama kot ga je imel pri Ferrariju. Za promocijo Ferrarija je Šumi naredil ogromno in enostavno je bila to najboljša kombinacija. Vsi se ga bomo spominjali v rdečem kombinjezonu, v rdeči formuli in ne srebrnega.

Šumi je bil športnik, dirkač z dušo, karizmo in entuziazmom. Znal je motivirati sebe in druge ki so mu pomagali. Znal je pohvaliti sodelavce, znal je zabavati novinarje. Znal je zmagovati. Zmagovati, tako kot to počnejo Največji med največjimi. V nedeljo so zapisali, da se je z njegovo ponovno upokojitvijo končala zlata doba formule ena. Pa se je res? Vsaj za zdaj ( od aktualnih dirkačev ) ne vidim nikogar, ki bil imel take lastnosti, kot jih ima Šumi. Priznam, so talentirani, uspešni, vendar ni nikogar s karizmo Šumija. Ampak pustimo času čas.....Navsezadnje ima Šumi sinčka, ki ima najboljše možne gene in tudi najboljšega možnega učitelja na svetu. Wink

Na sliki je Šumi iz časov Ferrarija. Jaz se ga bom vedno spominjala kot dirkača Ferrarija. Zato ker Šumi ne bi bil to kar je brez Črnega konjiča & Črni konjič ne bil bil to kar je brez Šumija Smile. Mislim, da se Šumijeva zgodba o uspehu ne bo ponovila še prav kmalu, ker enostavno ni karakterja, ki bi se lahko primerjal z legendo.

Champions are made from something they have deep inside them - a desire, a dream, a vision! ------> In to je to kar ločuje zmagovalce od "navdnih šoprtnikov."

PS: naj še omenim, da mogoče formule 1 spolh ne bi spremljala, če ne bi v Sloveniji imeli tako dobrega komentatorja - prav tako legendarnega Mirana Ališiča. Men je car! Njegovglas je fantastičen, komentarji so pa itak svetovni. Sploh ne razumem kako ga eni ne prenašate? Laughing

Lučka Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 20:58 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 25. november 2012

Ko zaboli srce in duša



Vedno znova in znova se poslavljam od tebe a stran ne morem oditi. Zakaj? Ne vem mogoče me privlači tvoja narav , tvoje telo ampak mislem da me najbol v tvoji bližini drži dejstvo, da te ljubim bolj kot sebe..Kako nj te zapustim, če vem da brez tebe ne gre?Povedal si mi, slabo novico in meni se je še enkrat sesul svet. Poizkušala sem se ubiti pa ni uspelo. Zopet sm na začetku poti, ki sm jo ze prehodila.Boleča je in trnova..Ne vm če bom zmogla še enkrat to pot prehoditi, ker so na tej poti ovire, ki me bodo stale tebe. Življenje je le trpljenje in boločina. Kako nj držim glavo gor, če se vedno nekaj podira? Pot po kateri hodim se mi podira pod nogami..Upam le , da se ne zalomi preveč...



objavil(-a): tamala16 ob 10:05 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 25. november 2012

Pes naš prijatelj



Ko zjutraj vztanem, se ta moja majhna kepica privali k mojim nogam in me nežno pogleda s takim pogledam, ki ti ogreje srce. Odpeljem jo na sprehod in jim dam za jest ter jo zapustim za osem ur, ker grem u službo. In ko se vrnem domov je stanovanje polno veselja in lajanja, skakanja u zrak....Nikoli mi dolgčas in nikoli je nebi zamenjala za nič na svetu. Ker čuti z mano. Ker ve kdaj sm žalostna, kdaj potrta in vesela ter razigrana. Ko sem žalostna se stisne k meni in me pogleda z otožnimi očki in mi da takoimenovanega ljubčka. Brez nje bi bilo moje življenje prazno. Nekaterim se to zdi smešno ampak nekateri pa razumejo, da je lahko pes družinski član in edini ki te ne zapusti in je v dobrem in slabem s tabo. Zdaj pa grem nazaj k moji kepici

Lep dan Wink





objavil(-a): tamala16 ob 06:42 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 15. november 2012

Denar ni zlo, zlo je le slaba odločitev človeka



Vse preveč dajemo denarju noto zlega - kdor ima denar je zagotovo ničvrednež. Najlepših stvari se ne da kupiti z denarjem, Raje sem reven in srečen kot pa bogat in nesrečen... Zveni znano?

Vendar pa denar ni slab, je sredstvo, ki smo ga sami ustvarili in tako pač je. Seveda je velika napaka denarja ta, da je pogosto uporabljen v napačne namene. Pa vendar za to ni kriv denar, temveč osebe, ki ga izkoriščajo. Ampak škodoželjnost in želja po oblasti je bila v človeku še pred iznajdbo denarja - tako da zopet ne moremo tega kriviti za izkrivljeno človečnost kot tako.

Bistvo, ki ga želim izpostaviti je predvsem to, da ni nič slabega, če si želimo bogastva. In to ne pomeni, da smo slaba oseba. Na svetu je dovolj denarja za vse, če smo imeli srečo in ga prislužili toliko kot ga potrebujemo ali še nekaj več, nismo nikogar oškodovali. Le vzeli smo si kar nam pripada in smo si ga zaslužili. In ja, aboslutno nam denar ne kupi ljubezni, družine, pravih prijateljev - je pa sredstvo, s katerim si lahko privoščimo lepše trenutke, jih razvajamo in uživamo v različnih stvareh. In spet - s tem ni nič narobe!

Meni osebno ni lepšega kot vsakoletno popotovanje. Misel na potovanje me drži celo leto pokonci, me motivira in nikdar mi ni bilo žal niti evra zapravljenega za to. Toliko novih ljudi, kultur, navad, jedi, izkušenj in spominov. In da si to privoščim - potrebujem denar. In nimam slabe vesti, ker mi ga vsako leto uspe spraskati na kup in iti.

Vsake toliko si privoščim tudi kulinarično doživetje, ogled stand-up nastopov in ostalih gledaliških iger, bowling s prijatelji ali le čvek ob kavici. Sem zato slaba oseba - in bi za pokoro morala ob večerih čepeti doma ob sveči in se igrati Človek ne jezi s home made fižolčki figuricami? Ja, tudi to kdaj paše, in tudi prebra ti knjigo in pogovarjati z družino - ne pa vedno.

Z denarjem lahko naredimo toliko dobrega in predvsem pomagamo tistim, ki nimajo takšne sreče ali pa si ga preprosto ne upajo želeti in so prepričani, da si ga ne zaslužijo. Zato ne, niste slaba oseba če imate denar, če ga veselo zapravljate in pocrkljate najbližje, v času nesreč kot so bile letošnje poplave pa pomislite tudi na druge in jim po najboljših močeh pomagate. Slaba oseba ste, če ste denar pridobili na nepošten način, z njegovo pomočjo sestavljate nuklearno bombo in pomagate Hildi in Zidarju spraviti v franže dobra slovenska podjetja. Ampak spet - kriva je zloba in ne denar, denar je zopet le sredstvo, žal (pre)pogosto uporabljen na napačen način!

In sedaj bo nekdo rekel - Ja, in če ne bi bilo denarja, ne bi bilo teh grozot in nepoštenih ljudi.

Ni res, nepošteni ljudje so vedno bili in vedno bodo. Bolj kot za denar se večina peha za oblast, vodstvo. Denar brez ustrahovanja in boječih ljudi, ki pred temi "velikani" pokleknejo, ne bi imel takšne veljave. Bil bi le sredstvo za uživanje.

Kdor ima denar še ne pomeni da ima lahko oblast nad nami. Podkupovanje ne bi imelo smisla, če bi človek cenil vrednote in vedel kaj je prav in kaj narobe ter temu ne podlegel.





objavil(-a): Kalma ob 19:59 komentarjev (1) ogledov: 0




četrtek, 15. november 2012

Mlad talent, ki vas bo ganil!!



http://www.youtube.com/watch?v=Fmq6vkTUZpc

Ljudje to je moja prijateljica Tara, ki je tudi glasbenica, katera mislim, da ima možnosti da uspe.

Vsi, ki imate 5 minut časa si poglejte ta video in ga predvajajte naprej kakšnemu prijatelju ali prijateljici!! vredno bo, verjemite!





objavil(-a): Golez ob 19:46 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 15. november 2012

Mlad talent, ki vas bo ganil!!



http://www.youtube.com/watch?v=Fmq6vkTUZpc

Ljudje to je moja prijateljica Tara, ki je tudi glasbenica, katera mislim, da ima možnosti da uspe.

Vsi, ki imate 5 minut časa si poglejte ta video in ga predvajajte naprej kakšnemu prijatelju ali prijateljici!! vredno bo, verjemite!





objavil(-a): Golez ob 19:44 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 12. november 2012

Vedno napačni!



Kako naj začnem to temo...se vam je kdaj zgodilo,da ste bili zelo zaljubljeni in tudi zelo razočarani?? Ko bi v nekem trenutko za nekoga šel na drugi konec sveta, v naslednjem trenutku pa se ta svet podere in ostaneš sam...Ja,klasika boste rekle. Vsem se je že zgodilo!

Kako pa potem dalje...nekako se pobereš,čas počasi celi rane,stvari vidiš v pravi luči in naenkrat si pripravljen poskusiti znova. Poiskati ljubezen. Torej spoznaš nove ljudi,začutiš tisti klik,nato pa ugotoviš da je fant v zvezi! Ha,kaj pa sedaj...ker definitivno nisem pristaš varanja in ne nameravam razdreti nobene zveze...kaj storiti? Zakaj vedno izberem tistega,ki ga ne morem imeti? Fant mi je blazno všeč,ne morem si ga izbiti iz glave,v pogovoru se zelo ujameva,oba sva ljubitelja živali,nenehno me spravlja v smeh!

Potem pomislim...kdaj bom jaz našla srečo v ljubezni? Zdi se,da me preteklost preganja na vsakem koraku,ko poskušam iti dalje,pa mi kakšna taka stvar prekriža načrte. Vam je kaj znano? Tisto,ko končno približno preboliš nekaj velikega in za to porabiš ogromno časa,potem pa ne najdeš poti naprej?

Ampak še vedno optimistka...čakam nekoga,ki bo to spremenil Smile





objavil(-a): Sonchk ob 17:56 komentarjev (2) ogledov: 0




sobota, 10. november 2012

občutki ob razhodu



Hudo mi je ko te takega gledam. Nisi tisti pravi. Ko si mi povedal da me nečeš več imeti se mi je svet podrl. Ne vem kako sem zdržala da ti nisem skočila v objem da te nisem poljubila ko sva se videla. Odkar sva šla narazen vsak dan zaspim s solzami v očeh. Usako jutro ko se zbudim se zbudim s solzami v očeh in najprej pomislim nate. Sem mislila da bo s časom bolje a ta trenutek ne pomaga nič. Ne metal glasba ne čas. Žal mi je za use kar sem narobe storila vem da sem tudi sama malo kriva. Ko pleševa skupaj ne vem kako zdržim da se ne zjokam. Kot sem ti obljubila bom tvoja prijateljica a ne vem kako bom zdržala. Dosti sem trmasta da ti bom pomagala in te poslušala a še vedno se bom usak dan prašala zakaj je tako kot je? Že cele dni samo jočem. V šoli na tabornikih se komaj zadržim da se ne zjočem. Upam da se boš v življenju imel lepo in si našel novo ljubezen in da boš čim prej spet bil stari dobri veseli ti! A nekaj ti povem. Ne bom te nikoli pozabila imela sem te rada in te še vedno imam. Prosim ne pozabi tudi ti mene!



objavil(-a): nina95 ob 21:22 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 09. november 2012

I'm fine, really





Če bi me nekdo vprašal nekega popoldneva na kavici, ko sive celice delujejo ravno toliko, da si kavo uspešno prinesem do ust, katera laž je najpogostejša, bi bil moj odgovor nekako takšen:

"Nisem bil/a jaz"

"Zgodilo se je po nesreči, do nje/njega sploh nič ne čutim"

"Pes mi je zgrizel domačo nalogo"

Pa ni, vsako od teh vsakdanjih laži in izgovorov premaga ena, ki jo uporabljamo še pogosteje, navadno nevede.

V redu sem... Pa ti? Tudi ...

Buum! Dve osebi sta se zlagali v isti sekundi, in kar priznajmo, koliko telefonskih pogovorov ali chatov se takole začne. Torej teoretično že naša prva komunikacija temelji na laži.

Pa seveda ni vse v redu - daleč od tega! Vsak zase lahko v minuti napiše vsaj 10 primerov, ko niso v redu, ne doma, ne v službi, ne v družbi, da o državi - oh ja - sploh ne govorimo.

Zato nehajmo - ni vse v redu! Pričeti moramo delati na tem, da bo tisto, kar ni v redu le jutranji zadah, večerna preutrujenost, ker smo toliko doživeli skozi dan in občasno slabo vreme.

Ker ni v redu, da študentje nimajo delovnih mest, da je danes trend zaposlovanja "prednost imajo kanidatje s svojim s.p.-jem", ni v redu da je že veliko lačnih ust med otroki in še bolj ni v redu, da se tega spoh ne zavedamo koliko jih je res že. Da nas vodijo nesposobni in požrešni lakotniki, za svoja umazana dejanja pa nikdar ne odgovarjajo - še več, imajo imuniteto, če slučajno ta ni dovolj, je pa tu še vedno ves nakraden denar, ki vedno utiša zadeve!

Ni v redu, da se vztrajno veča prepad med revnimi in bogatimi, vendar dokler imamo v svojem hladilniku še vedno poli salamo in za Božič tatarca, se s tem ne obremenjujejmo preveč. Se zavedamo, se o tem pogovarjamo ob pivu - vsem znano: "enkrat bo narodu počilo, treba bo na ulice, ...", čez 5 minut pa že o tem, katera je noseča, kdo ima nov avto in ja, malo smo že lačni, kam gremo na pico?
Pa vemo, da ko enkrat zakruli v želodcu - tisto RES zakruli, je prepozno?

aaaaaaaaaaaa ...

In evo, tukaj je moj prvi "zato" na moj prvotni "zakaj":

"Because I'm fine, really!"





objavil(-a): Kalma ob 13:49 komentarjev (1) ogledov: 0




ponedeljek, 05. november 2012

KO MI JE NEZNANEC POLEPŠAL DAN :)





Včasih pridem na točko, ko bi najraje izginila iz sveta. Današnji ponedeljek je eden takšnih. Za dobro jutro sem na LPP-ju čakala 1uro in 45 minut, da so mi podaljšali mesečno karto. Sprašujem se če bo to vsakomesečni obred? Dopoldanski čas sem preživela na triurnem predavanju matematike, kjer se je gospod predavatel jodločil, da nam bo parcialne odvode razložil kar iz vremenske karte ( wtf? Laughing) in mislim, da mi ni potrebno posebej poudarit, da od predavanja nisem odnesla presneto veliko. Vremenu se je itak zmešalo. Dva dni nazaj sem se tresla od mraza. Danes pa je bilo 18 stopinj. V času dveh ur je trikrat deževalo in takoj za tem je sonce posijalo v vsem svojem jesenskem sijaju. In ko sem mislila, da v današnjem dnevu ne bom našla niti ene same svetle pike, me je na troli presenetil mladenič mojih let. Po moje je športnik, saj je bil športno oblečen in z atletsko postavo, poleg tega pa je imel seboj potovalko in teniški lopar. No pa da preidem k bistvu. Fant je klepetal po telefonu. Iz pogovora sem razbrala, da je bil na drugi strani linje njegov dober prijelj. In na koncu pogovora mu je rekel:" Ajde stari ma da razturaš. Rad te mam!"....Aaaaaaa kako lepoSmile. Že toliko časa nisem slišala tako iskrenega "Rad te imam!". In če bi imela pogum in bi vedela, da me ta iskreni sopotnik ne bi potem imel za noro bi mu z največjim veseljem rekla: " Ej stari totalen car si. Ne samo, da si z dvema besedama " Rad te mam!" osrečil sogovorca na drugi strani, tudi meni si polepšal dan!" Smile In potem se mi je prikradel nasmeh na obraz in skoraj dveurno stanje za karto in parcialni odvodi se mi niso zdeli več tako velika katastrofa. Rada bi samo rekla, da je potrebno tako malo, da postaneš srečen. V mojem primeru je bila to samo iskrena beseda. Smile

Ko sem se vrnila domov sem nato naletela še na nekaj inspirativnih misli. Ponavadi, si takšne misli shranim in ko pridejo dnevi, ko izgubim vso voljo mi prav one povrnejo motivacijo. Ali pa v takih trenutkih pomislim na ljudi, ki me naudihujejo in si rečem: " Lučka nihče od teh ljudi nii tam kjer je, ker se je smilil sam sebi...!!!" Smile

Danes sem naredila en majhen kolaž, kjer sem zbrala misli, ki me trenutno navdihujejo. Smile Mogoče bo tudi vam kakšna izmed njih všeč. Zdaj se bom pa raje zakopala med knjige in naredila kaj produktivnega. Smile

Lep teden vam želim Smile

Lučka Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 18:14 komentarjev (7) ogledov: 0




petek, 02. november 2012

Kam so šle vse dobre babe?



Če se mi je vprašanje iz naslova tega zapisa do pred nedavnim zdelo še ogabno klišejsko, vedno bolj pridobiva na smislu.

Takole je. Dobro leto sem že samski in se do sedaj glede tega nisem kaj dosti pritoževal. Po dolgi vezi paše malo časa zase, za svoje prijatelje, hobije in delo. Pa zgonit se je treba. Konkretno.

Zadnje čase pa nekako ciljam na to, da bi spet hišo delil s kakšno tečnobo, ki bi težila, da puščam gate na tleh in da imam v omari kaos. Ne ciljam v tem smislu, da po ljubljanskih klubih kot z radarjem panično iščem kandidatke, ker imam še vedno rad neobvezujoče vroče noči z lepimi puncami (včasih dvomljive inteligence). Vseeno pa opažam zaskrbljujoč vzorec pri današnjih ženskah:

Razvajene očijeve punčke brez življenjske vizije

Teh je ogromno. To so ponavadi precej privlačne punce v dvajsetih, brez službe, s kakšnim letnikom faksa (skoraj brez izjeme iz Fakultete za organizacijske vede Kranj) in popolno nalakiranimi nohti. Najdeš jo na VIP-u v Topu, ko miga z ritko na Guettin zadnji hitič in išče sponzorja, ki ji bo plačal redbull vodko za 7 evrov, ker v svojem miniču nima žepov, torej posledično s sabo ni mogla nesti nič denarja. Pa saj te imam rad. Luštne so in nimajo težav s priložnostnim seksom, če le toliko obvladaš osebni marketing da se ji prodaš kot potencialni vzdrževalec. Kar pa jaz nisem, ker mi gredo sponzoruše na kurac. Včasih dobesedno, vedno pa v prenesenem pomenu. Ne razumem staršev, ki so tako nesposobni, da jim ne uspe vzgojiti svoje hčerke v vsaj približno sposobno bitje. In tu ne ciljam na sposobnost dajanja dobrega deep throata, s to sposobnostjo se baje rodiš, mi je povedala ena.

Ta dekleta ne vidijo niti dva dni naprej. Pri tridesetih se usujejo kot novoletne jelke v prvem tednu januarja, zapadejo v depresijo in končajo na blagajni v Hoferju.

Punce s poudarkom na notranji lepoti

Super prijateljice, ampak težko bi ga spravil pokonci, če bi prišlo do akcije. Ne vem sicer, kako je inteligenca povezana z zanemarjanjem zunanjosti pri ženskah, ampak nekatere nase resnično ne dajo čisto nič. Eno je to, da te mati narava ni obdarila z angelskim obrazkom in čvrsto ritjo, drugo pa, da se ti ne da malo populiti grmovja nad očmi in kdaj pa kdaj požreti feminističen ego ter nase dati malo šminke. Takšno žensko bi z veseljem imel pri sedemdesetih, ko bo tudi pri meni vse bolj ali manj že za na Žale, trenutno pa sem ravno toliko plehek (estetski?), da mi je pomembno tudi, da je punca prijetna na oko. Jebiga, hormoni niso stvari, ki bi jih človek imel pod kontrolo in trenutno mi lahko pride na vrata nobelova nagrajenka za literaturo, ki je hkrati uspešna stand-up komičarka, prvakinja v debatah in se udejstvuje na dobrodelnem področju - če mi ne bo potegnila tudi vizualno, bo ostal za šlicem.

Bogomoljke

Oziroma ženske, ki iščejo osemenjevalca. Imam nekaj prijateljev, ki so naleteli na to mino. Te ženske imajo eno misijo - roditi otroka in mu posvetiti življenje. Mission accomplished - takoj, ko porodničar prereže popkovino, pozabijo kako je ime nesrečnemu tipu, ki ves omotičen stoji zraven, jo drži za roko in mu je malo slabo od vse tiste krvi. Žal pa revež ne ve, da je to verjetno zadnjič, da jo bo videl golo, z razkrečenimi nogami.

Super babe z ne tako super tipi

Nekaj jih pa le obstaja, ki so kombinacija najboljšega iz zgoraj opisanih profilov. In te mi vedno s ponosom predstavijo svojega fanta ali pokažejo na telefonu sliko od svojega sinka. Pa rečejo, da sem fajn dec in da če ne bi imele svojega princa... Jebeš to.

Ja, jamram. Tak dan je. Pa zazdelo se mi je, da po dolgem času spet napišem nekaj na tale moj zamrl blog.





objavil(-a): megafotr ob 17:40 komentarjev (21) ogledov: 0




četrtek, 25. oktober 2012

Klavir v Ljubljani





To zdaj nekak ne spada pod blog. Ampak sem že napisala na forum pod Rabiš pomoč... potem pa sem pomislila, kaj če je večina uporabnikov takšnih kot jaz, ki gredo to temo pogledat le ko kaj rabijo, potem to prebere malo ljudi. Meni pa je silaSmile

No problem je v tem, da je moj fant iz Pomurja in ima navado in potrebo po par ur na dan vaditi klavir. Ko pride k meni na obisk v Ljubljano pogreša klavir, na računalniške igrice pa se noče preusmerit. Tak da me zdaj zanima, če kdo ve, kje v Ljubljani bi se dalo brezplačno vaditi klavir, po več ur hkrati,vsaj tri? Jaz sem razmišljala o kakšnem dijaškem, samo dvomim da bi pustili.

No, če že pišem še lahko dodam nekaj stavkov, ki bodo kot blog:

Danes sem se sprehajala ob Ljubljanici in sem vidla največjo nutrijo EVER! Fuck. Kaj sploh je to nutrija? Moja reakcija na nutrijo je vedno ista: joj kak je kjut, kot bober...potem pa vidim rep: TO JE PODGANA, RUUUUN. Potem spet vidim smrček:IIII, a oko spet ugleda rep... Menda včasih v Mostah hodijo po mostovih. Zato se jaz, ko grem v to območje Ljubljane, vedno pripravim na to, da mi lahko, ko bom hodila po mostu nasproti pride nutrija. Bojim se namreč, da se bom tako ustrašila, da bom skočila s pločnika na cesto in me bo povozil avto, jaz pa trenutno nimam niti zdravstvenega zavarovanja. Kdo mi bo plačal operacijo? Nutrija ziher ne:/ Enkrat, to pa je bilo v Prulah, sem videla kako sta skupaj plavali nutrija in raca. Ne po naključju, to se je videlo, imeli/a sta nekakšen odnos, skupaj sta plavala/i v harmoniji. Tak da če vidite kje tacati okrog kreaturo, ki je videti hkrati kot podgana, bober in raca, veste, da je to prišlo iz Prul.





objavil(-a): lucijika ob 21:02 komentarjev (2) ogledov: 0




torek, 23. oktober 2012

GLOBALNO AKTUALNO #2 ( HEROES NEVER DIE )





Kljub temu, da moje skripte za anatomijo čakajo na svojih 5 minute slave, enostavno moram tudi jaz izrazit svoje mnenje o aferi Lance Armstrong. Saj se očitno svet športnih novic ukvarja samo še s tem.

Torej včerej so legendi svetovnega kolesarstva Lancu Armstrongu odvzeli vseh sedem rekordnih naslovov Tour de France-a. Predsednik mednarodne kolesarske zveze Pat McQuaid je na tiskovni konferenci zaključil zgodbo z besedami, da za Armstronga v kolesarstvu ni več prostora in da je obdobje njegovih zmag na francoski pentji najbolj črno obdobje kolesarstva. No tisti, ki kolesarstvo nekoliko bolj spremljamo vemo, da se je gospod McQuaid ob Armstrongovih uspehih prav rad nastavljal fotografom v njegovi družbi. Prav tako je očitno pozabil kakšno promocijo je Armstrong naredil za Dirko po Franciji in s tem posredno bogatil blagajno kolesarske zveze in s tem tudi bančni račun njenega prvega moža. Ampak takih zgodb smo navajeni v športu. Dokler športnik blesti, zmaguje se z njimi vsi okoriščajo. Ko pa zlati časi minejo pa se po njih pljuva. Sploh me ne bi motilo, da bi mu vzeli vse lovorike, če bi mu to bilo dokazano. Ampak mu niso dokazali ničesar, niti na enem dopinškem testu ni padel. Vse obtožnice so zasnovane na podlagi Armstrongovih nekdanjih sotekmovalcev. Ti so šele pomiljevanja vredni. Zdaj po skoraj desetih letih so skovali zaroto proti nekdanjemu sotekmovalcu. Zakaj pa se niso zjsnili že na licu mesta, se pravi na dirkah, ko naj bi se konkretno jemala prepovedana poživi? Aja odgovor je seveda jasen, ker so verjetno tudi sami imeli dobršno mero koncentracije eritropoetina v krvi in se jim seveda to takrat ni zdelo koristno.

Za moje pojmo pa je večja sramota, kot na glavnega akterja v tej zgodbi, padla na Svetovno protidopinško komisijo. Očitno so imeli oz. imajo zaposlene totalno nesposobne ljudi oz. njihove tehnike odkrivanja prepovedanih substanc sodijo v kameno dobo. In če so Armstrongu odvzeli vse naslove, ker je pač kršil pravila, bi jaz enako naredila z uslužbenci antidopinške komisije. Naj zapustijo svoja delavna mesta ( ker za njih očitno niso/ niso bili sposobni ) in naj vrnejo plače za 10 let nazaj saj niso dobro opravili svojega dela. Poleg tega pa bi z vodilnih položajev vrgla vse omembe vredne ljudi v kolesarstvu, ki se zdaj šopirijo pred svetovno javnostjo. Enako pa so delali ob Armstrongovih uspehih.

Mogoče ste dobili občutek, da zagovarjam Armstronga, vendar ni tako. Z njegovimi dejani seveda ne strinjam. Prvič zato, ker to enostavno ni pošteno, do ostalih, ki so čisti. Drugič pa zato, ker sem se pozanimala kakšni so stranski učinki nekaterih snovi, ki se jih jemljejo, kot prepovedana poživila. Od srčnih in možganskih kapi, odpovedi ogranov in navsezadnje smrti. Enostavno ti mora želja po slavi in uspehu tako zamegliti um, da si dovoliš da ti kaj takega aplicirajo v telo in s tem tvegaš svoje zdravje in življenje. Dve leti nazaj sem prebrala Armstrongovi biografiji. V tistem obdobju sem iz teh knjig dobila toliko motivacije in "močnih" misli, ki so jih sposobni napisati samo zmagovalci. Knjigi sta tudi žalostni, še posebej tisti deli, ki opisujejo kako je bolehal za rakom. Ko pa prebereš tisti del o dirkah in spoznaš kakšne napore doživljajo kolesarji na dirkah, pa ne moreš ostati ravnodušen. Za mene je Armstrong predvsem legenda, zmagovalec in dih jemajoča oseba iz stališča njegove osebne zgodbe. Premagal je raka. Te zamge mu ne more nihče odvzeti. In ob takih življenjskih zgodbah se kaže veličina "zmagovalcev". Potem pa je ustanovil še fundacijo LIVE STRONG, ki pomaga obolelim za rakom. Mislim, da je bilo to zelo veliko dejanje in da je s tem pokazal svojo veličino. Vsi ki na veliko mečete stran LIVE STRONG ZAPESTNICE, naj vas spomnim, da zapestnice niso promovirale Armstronga osebno, ampak njegovo fundacijo in denar ob vašem nakupu je šel za rakove bolnike. Do sedaj ste s ponosom hodili z rumeno zapestnico, zdaj pa ko Armstrong ni več sedemkratni zmagovalec Tura, jo pač ne nostite več z argumentom, da ne podpirate dopinga. To pomeni da v desetih letih niste dojeli bistva slogana LIVE STRONG in teh rumenih zapestnic. Še bolj žalostno pa je da tega niso v vsem času sponzorstva dojeli niti sponzorji fundacije. Podjetje Nike je takoj prekinilo sodelovanje, za njimi pa še Treck. Ker je Armstrong obtožen si njegova fundacija za pomoč ljudem z neozdravljivo boleznijo ne zasluži pomoči. Mislijo, da s tem škodujejo Armstrongu? Lepo vas prosim, on ima toliko denarja, da če nikoli več ne migne s prstom bo dobro živel celo življenje, pa še njegovi potomci. Kar ne moremo reči, da velja tudi za pomoči potrebne onkološke bolnike. Ob takih dogodkih se mi obrača želodec, ko vidim kako je svet sebičen in dobičkonosno naravnam.

Mislim, da je pri ljudeh zapisan, kot velik športnik in zmagovalec, kljub temu, da so mu na papirju odvzeli vseh sedem zmag na Turu. In kot je tudi sam dejal v svoji knjigi:" NE GRE SAMO ZA KOLO".

In za konec naj dodam: HEROES NEVER DIE Smile

Lučka Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 22:18 komentarjev (2) ogledov: 0




četrtek, 18. oktober 2012

Zdaj pa zares



Naj vam najprej povem svojo zgodbico. Stara sem 18 let.

V osnovni šoli sem bila malo bolj okrogla punca, okrogla, a srečna. Ob prehodu v srednjo šolo se mi je zgodilo, kar se je najverjetneje še mnogim drugim: zavedla sem se, da sem 'debela'. Dejstvo takrat je bilo, da sem res pojedla preveč kruha, čokoladka tu, vrečka bonbončkov tam, pa je naneslo nekaj 'šlaufkov' in zaobljena stegna. No, in sem začela. Omejila sladkarije, nehala jesti kruh (obdržala pa vse druge OH) in teža je počasi šla dol. Vseskozi do 3. letnika sem se prehranjevala normalno, malo več sem se gibala... In shujšala v teh 3 letih 10-15 kg, ne vem točno.

Vse lepo in prav. Nato pa se je zgodil konec 3. letnika. Še zdaj ne vem zakaj, ampak nenadoma iz nevem kje neustavljiva želja po hrani (pa prej nikoli nisem stradala, nikoli si nisem dovolila iti spat lačna ali od doma brez zajtrka!), ki je nisem mogla nadzirati. Pojedla sem ogromne količine piškotov; za začetek škatlo Domačice, za glavno jed taveliko Milka čokolado, potem pa še 2 banani, da sem se 'boljše' počutila, ker sem pojedla tudi nekaj zdravega. Čez 5 minut pa jok, stala sem pred ogledalom in gledala svoj napihnjen trebuh, sama sebi sem se zagnusila, sesedla sem se na tla in samo jokala, in jokala...

To se še vedno dogaja. Najmanj vsak drugi dan... En dan pojem ogromno hrane v samo enem obroku (seveda na skrivaj, komaj čakam, da se cela družina porazgubi po opravkih, da imam kuhinjo samo zase), drugi dan zato ne pojem nič, sem brez energije, nobene moči nimam, ne morem se skoncentrirati, nočem ven v družbo, začela sem se zapirati vase.

Od začetka tega prenajedanja sem se zredila za 10 kg. Nisem debela, le malo bolj okrogla. Vendar se ne počutim dobro, ne maram sebe, svojega telesa, sovražim dejstvo, da se hrani ne morem upreti, sovražim dejstvo, da sem tako PREKLETO ŠIBKA, enostavno moram pojesti, kar vidim. Rečem si: samo tale košček. Žvečim, in še ne pogoltnem ta kos, si v usta že tlačim večjega, in naslednjega in naslednjega... Ves čas mi po glavi hodi stavek: Joj, kako sem lačna...

Pred eno uro sem pojedla palačinko, 2 sendviča s sirom, 4 kose kruha z marmelado, jogurt s kosmiči, jabolko, banano in skodelico sladoleda. Slabo mi je, dviga se mi, gnusim se sama sebi, in jokam ko tipkam te besede. HOČEM VEN! HOČEM VEN IZ TEGA. Hočem biti spet normalna.

Zato pišem ta blog. Ničkolikokrat sem si že obljubila, da tega ne bom več počela. Vedno, ko neham jokati si rečem: uredu, kar je, je, vendar nikoli več. A že, ko izgovorim te besede, vem da so laž.
Ta blog mi bo, upam, pomagal, da se tega znebim in otresem sama. Nikomur nisem povedala za to težavo, ne upam, le kaj si bodo mislili. In nikoli ne nameravam. Iz tega lahko pridem sama, a potihem upam na vašo vzpodbudo, morda na kakšno podobno zgodbo.

Ta blog me bo zavezal, vbila si bom v glavo, da je neka višja sila, ki me nadzira, ali res delam v tej smeri, da zopet postanem zdrava in vesela, kakršna sem bila 2 leti nazaj. Ker to hočem biti.

Če se mi bo katera od vas oglasila na kakrškoli način, mi bo to le še dodatna motivacija in neka oporna točka, ki mi bo pomagala v naprej..

xoxo, Maja





objavil(-a): dory ob 19:57 komentarjev (6) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani