Pošlji prijateljuNazajDomov

sobota, 05. september 2015

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

petek, 12. julij 2013

NISEM VEČ BRUCKA. :)





Danes sem dobila še zadnjo oceno. Še zadnjo desetko. Povprečje je dovolj veliko, da bom obdržala Zoisovo štipendijo. Torej Fakulteta za farmacijo, se vidimo ponovno oktobra. Če bi mi nekdo 1.oktobra rekel, da bo moje Brucovstvo minilo tako hitro in da bom na koncu opravila letnik s tako visokim povprečjem, bi mu rekla: »Ti si nor!!« Smile

Po uspešno opravljeni maturi sem tudi jaz postala Brucka, na Fakulteti za farmacijo. To je pomenilo, da sem zapustila varno zavetje toplega doma za stanovanje v Ljubljani. Priznam, da je bil to najtežji del Brucovstva. Vsako nedeljo je bilo tako težko reči domačemu kraju adijo in se napotiti na vlak za v Ljubljano. Še posebej težko je bilo do decembra. Po prvem semestru se je stanje nekako normaliziralo in sem pač Ljubljano vzela v zakup. Sama verjetno nisem bila najbolj tipična Brucka. Bivši sošolci iz gimnazije in tudi sedanji sošolci iz faksa, so se udeležili vseh Spoznavnih žurov in Brucevanj, meni na začetku študentske poti ni bilo do žurov, zaradi domotožja, pa še zelo sem bila zaskrbljena glede študija, saj se mi je na začetku snov zdela zelo težka in sem si v glavi bolj delala scenarije: »Punca, tole ne bo šlo!«. Vendar na polovici semestra začne snov dobivati smisel in po prvih ocenah vidiš, da se da, če vložiš določeno mero truda v predmet in da vendrle ni nemogoče.

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE:

Kar se študentskega življenja tiče me nekako spominja na filem Into the wild ( tisti, ki ste ga gledali boste že vedeli o čem govorim, tisti, ki ga ne poznate, si ga paoglejte, it's worth it! ). Pač novo mesto, novi ljudje, poleg tega pa:

1.Moraš biti iznajdljiv ( zelo iznajdljiv )

2.Svoboda ( jaz imam v stanovanju sicer starejšega brata, vendar vseeno NI STARŠEV Very Happy Starši ne vejo kaj točno delaš, kje si, kdaj prideš domov )

3.Dobra organizacija ( to mora nujno biti, tako pri učnem načrtu, kot pri tem kje bo kaj v stanovanju)

4.Vožnje s trolami ( ufff to je bilo zanimivo še posebej v prvih mesecih, ko smo imeli predavanja na 3 koncih Ljubljane ).

5. Soočanje z raznimi »zanimivimi« karakterji profesorjev in ugotavljanju njihovih »muh«

6. Stradanje ( v smislu - adijo mamina kuhinja, pozdravljeni boni. Al pa to, da večkrat zmanjka mleka ali pa kruha, ker se nam ne da it kupit. In potem si z bratom pač zjutraj bratsko razdeliva zadnji kos kruha. ( ja vem, ta nesebična bratska ljubezen Laughing)

7.Eksperimentiranje (tukaj lahko pustite domišljiji prosto pot Wink )

8.Naučiš se varčevati in se naučiš kako v minimalnem času priti do denarja ( hvala bogu za »part time jobs«, ter babice in dedije )

9.Potem pa spoznavanje novih ljudi ( ja v tem letu v Ljubljani sem spoznala pomen reka »100 ljudi, 100 čudi!« - v pozitivnem in negativnem smislu )

Torej če pridš v neko novo mesto se moraš znajti kolikor veš in je podobno kot v divjini, sicer je civilizrirana, ampak je še vedno divjina zate.

ŠTUDIJSKI DEL ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA:

Na fakulteti za farmacijo je res super, fino, fajn. Predavanja so zanimiva ( vsaj meni ) in kar je najbolj pomembno razumljiva. Tudi posebej zateženih profesorjev ni bilo v prvem letniku ( upam, da bo tako ostalo do konca Wink ). Na predavanje je po mojem osebnem mnenju pametno hodit, ti potem za doma ostane manj dela, če že slišiš razlago. Je pa res, da tudi če obiskuješ predavanja ostane kar nekaj domače naloge. Študij zahteva ogromno sprotnega dela. Na vaje se je potrebno pripraviti, ker drugače ne slediš in je potem popolna izguba časa sedeti tam in samo gledati kaj se dogaja. Ampak z razumljivim in sistematskih pristopom se vse da, kljub temu, da je dela veliko. Prvi semester poteka tako, da večino časa delaš vaje ( matematika, fizika, kemija ). Drugi semester pa je več sedenja za knjigo ( anatomija in histologija, mikrobiologija ). Predmeti, ki zahtevajo veliko učenja so fizika, matematika in analizna kemija ( ta je meni povzročala največ sivih las Wink ). Kar se izpitov tiče, če preštudiraš priporočeno literaturo in zapiske, na izpitu ni nobenih težav, prav tako je na ustnih zagovorih. Profesorji ne iščejo neznanja, vsaj jaz nisem nikoli doživela, da bi me vprašal nekaj kar ne bi slišala na predavanjih. Tako, da vsem bodočim brucom: NA ZAČETKU JE MALO TEŽKO ( že zaradi spremembe okolja ) IN NOVEGA NAČINA UČENJA. VENDAR SE Z ORGANIZIRANIM DELOM VSE DA. ČE VAS TO VESELI IN ČE JE DOVOLJ MOTIVACIJE NI NIČ NEMOGOČE. Saj veste: » If you can dream it, you can do it!« In jaz sem živ dokaz za to! Smile

Zadnji Bruckast pozdrav od Lučke! Smile





objavil(-a): LučkaTheBee ob 15:23 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 10. julij 2013

No Broccoli Kids



Kot majhna punčka, sem najraje jedla pohano cvetačo. Brokoli sem začela jest dosti kasneje. Čeprav sta s cvetačo v sorodu, mi ni bil nikoli tako zelo pri srcu.

Razumem otroke, ki ne marajo kakšne zelenjave ali jedi. Obstajajo tudi takšni malo ekstremni, ki ne jedo nič zelenega. Ali drugi, ki jedo samo pohan meso in pomfri.

Lani poleti sem po sili razmer začela uživati paradižnik. Ker vsebuje vse, kar potrebuje telo. Kot otrok sem ga oboževala, a sem ga kasneje popolnoma nehala jest. Zakaj? Ne vem.

V francoski trgovini sem naletela na posušene paradižnike v kozarčku. Vprašala sem prodajalko, če so dobri in je odgovorila, da je pri njih vse dobro. Ne, da so dobri, odlični so. Na špagetih ne rabim nič mesa, če je notri tak paradižnik.

Fantek, ki ne je nič zelenega, je pojedel tri porcije. Mislim, da pride k meni v varstvo. Na obisku je zelenjavo, doma štrajka.





objavil(-a): mačka7 ob 22:59 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 05. julij 2013

TROLANJE! :)



Uvod za današnjo objavo sem napisala čisto na koncu. Nekako nisem na začetku našla pravih besed za »te ljudi«. Prav tako se zavedam, da bo ta objava v zadovoljstvo vsem »ljudem te vrste«, saj so dosegli svoj namen. They pissed me off. Poskušala sem napisati objavo na malo višjem nivoju od »trolovskega«, če mi je uspelo presodite sami. Je pa to tema o kateri sem želela že dolgo pisati, pa beseda ni stekla. Po včerajšnem dogodku pa so besede dobile krila.

Internet je prav uporabna zadeva, se bomo vsi strinjali. Vendar od kar obstaja internet ostajajo tudi tako imenovani »Troli«. Ne, ne gre za tiste simpatične figurice prijaznih Trolčkov, z natupiranimi frizuricami kričečih barv. Gre za zlobne internetne Trole. Definicija Trola je: »V spletnem žargonu je trol nekdo, ki na spletnih forumih, klepetalnicah in podobnih skupnostih postavlja izzivalna vprašanja, sporočila z namenom doseči čustveni odziv pri drugih članih take skupnosti ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora.«

Za mene so Troli ljudje brez osebnosti, brez svojega jaz-a. To so ljudje, ki jih ni niti toliko v hlačah, da bi se predstavili z resničnim imenom. Skrivajo se za anonimnim vzdevkom. Me prav zanima koliko teh ljudi, ki so na internetu tako »gajstni«, bi si nekomu v obraz upalo povedati, to kar napišejo na internetu. Sprva sem bila na take ljudi jezna, sedaj pa se je vsa ta jeza spremenila v pomilovanje. Taki ljudje se mi resnično smilijo. A niso ubogi? Njihovo življenje predstavlja le virtualni svet. Za nobeno osebo ali temo ne najdejo lepe besede. A ni to žalostno, da je ves tvoj svet črn? Vse kar ti ljudje premorejo je žaljenje in poniževanje.

Včeraj je Jani Brajkovič padel na Dirki po Franciji in zato odstopil. Že od začetka letošnjega Tura spremljam razne komentarje in objave na račun Brajkovičeve vožnje, ki so bile roko na srce grde in žaljive, ampak včeraj pa so komentarji presegli vse meje dobrega okusa. Naprimer: »Ne zna se vozit s kolesom... bolje da gre na Poli maroton.«, »Zanalašč je padel, ker se mu ne da več dirkati..«, »Ko tokrat pade, me preseneča, da še ni padel na dopingu...«, »Kako olajšanje za vse ostale udeležence. Tip je nevaren. Vsako leto delat sranje v karavani to pa že ni smola.«, »Štor«. Kakšnih ekstra nesramnih raje ne bom objavljala, da pri komu ne povzročim prebavnih motenj.

Prav zanima me koliko ljudi, ki so napisali take komentarje, je že kdaj sedelo na kolesu in prevozilo nekaj kilometrov? Sama ne poznam nikogar, ki bi se ukvarjal s kolesarstvom vsaj rekreativno, da ne bi kdaj padel in doživel vsaj kakšnega zloma. Poleg tega me zanima, kdo ste vi, da lahko Brajkovičevo lansko 9. Mesto na Touru in zmago na Douphineju enačite z nič? Kdo ste vi, da si upate zmerjati ljudi, ko so dosegli v življenju več kot si vi lahko mislite? Sicer se strinjam s konstruktivnimi kritikami, pa resnično presega vse meje. Mogoče bi bil čas, da se malo zamislite nad sabo.

Pa recimo, da so to še »nedolžni« komentarji v primerjavi s tistimi, ki se ne ozirajo ne na vero ali prepričanje, spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, invalidnost, starost, spolno usmerjenost in druge osebne okoliščine niso imuni nanje. Sicer razumem, da v ti v živem pogovoru v navalu čustev, kdaj kakšna stvar uide, ampak tukaj na internetu, ko moraš komentar natipkati in poslati, tukaj pa ne gre za naključja. Tukaj gre le za zlobo in škodoželjnost. Mogoče je kdaj pametno še enkrat prebrati komentar in premisliti o tem kaj si napisal, predno ga pošlješ.

Troli največje zadovoljstvo doživljajo ob zgroženih reakcijah žrtev. Prvo pravilo, ki ga ob stiku s troli velja upoštevati je: "Na spletnih forumih in klepetalnicah NE HRANI TROLOV. Če jih hraniš, rastejo. Če jih stradaš, oslabijo in umrejo." Najslabša stvar, ki jo lahko naredite pri Trolu je, da ga vzamete resno. To hoče. Hoče, da se ukvarjate z njim. Na vsak način vas bo poskušal sprovocirati, pogosto na žaljiv način. Ugotovila sem, da so pri Trolih učinkovita le ena taktika. Ne kregajte se "z idiotom". Potegnil vas bo na svoj nivo in vas premagal z izkušnjami. Sicer vem, da je to včasih težko, ampak, ko pomisliš, da ima življenje še kakšen večji smisel od prerekanja z »brezjajčnimi iditoti« je vse skupaj veliko lažje.

Želim vam čim manj Trolov v vašem virtualnem svetu.

Lep pozdrav od Lučke Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 16:22 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 04. julij 2013

GLOBALNO AKTUALNO #4: JUNAK ali BEDAK?





Prepričana sem, da med vami, ni nikogar, ki ne bi slišala za Edwarda Snowdna. Pa vendar naj ga na začetku predstavim. Torej Edward Snowden je devetindvajset letni Američan, ki je z razkritjem tajnega programa Državna varnostna agencija (NSA) poskrbel za enega največjih škandalov v času predsedovanja Baracka Obame. Pri aferi gre za obsežen nadzor telefonskih klicev in interneta s strani agencije za nacionalno varnost. Spletna podjetja, kot so Facebook, Google, Yahoo, Apple in Microsoft, so menda v okviru programa Prizma NSA celo zagotovile neposreden dostop do svojih strežnikov.Ob vsem zgoraj naštetim se mi zastavlja vprašanje je Edward Snowden junak ali bedak?

Odkrito bom povedala, da nisem simpatizer ameriške politike, njihovega vsiljevanja svoje miselnosti celotnemu svetu in njihovega obnašanja v smislu nam nihče nič ne more, nam je vse dovoljeno pa naj si gre za legalne ali ilegalne metode. Pa vendarle tako veljavo v svetu so si pač utrdili, ko smo se Evropejci pobirali iz upostošenja in ruševin obeh svetovnih vojn. Ampak tudi najmočnejši bi se morali držati pravil, mar ne? Ali ti je potem, ko preostali svet spraviš na kolena in doseže strahospoštovanje dovoljeno vse? Tudi poseganje v zasebnost ostalega sveta?

Odgovor ZDA na vso to afero je bil, da je to vse za našo varnost, da gre za boj proti terorizmu. Mislim, da tega ne verjamejo niti sami, kaj šele, da bi jim potem to verjela jaz. Pa saj odgovor je povsem jasen, pri tem gre le za to, da si ZDA želi popolen nadzor nad celotnim planetom. In v to sem še toliko bolj prepričana zdaj, ko so na dan prišla nova odkritja o tem kako se je prisluškovalo tudi evropskim institucijam. Prepričana sem, da ZDA nadalnega nadzora ne bo nihče preprečil oz. si tega nobena država ne bo upala, ker si veliki ZDA preprosto nihče ne upa postaviti po robu. Kakšna bi bila posledica v nasprotnem primeru pa vsi vemo. Da se preostali svet boji ZDA priča tudi dejstvo da je ubogi Snowden zaprosil za politični azil že 21 državah, med drugim v Ekvadorju, Islandiji, Avstriji, Boliviji, Braziliji, Kitajski, Kubi, Finski, Franciji, Nemčiji, Indiji, Italiji, Irski, Nizozemskem, Nikaragvi, Norveški, Poljskem, Rusiji, Španiji, Švici in Venezueli. Avstrija, Norveška in Poljska mu je rekla odločni NE, medtem, ko Nemčija, Švica in Bolivija še popremišljujejo o odgovoru. Kakšna bo njihova odločitev, pa midlim, da je vsem jasno. Bojim se, da bodo Snowdna zavrnile tudi te države, ki tako zelo "premišljujejo" o svoji odločitvi.

Včeraj je spoštovani evropski poslanec gospod Ivo Vajgel na dan prišel z "briljantno" idejo o tem kako naj Slovenija premisli o tem ali bi ponudila politični azil Snowdnu. Prvič ne vem zakaj bi se Slovenija ( ki ima že tako dovolj notranjih težav ) obremenjevala s Snowdnowom in mu kar ponudila politično zatočišče. Naj najprej zanj zaprosi in se bomo potem ukvarjali s tekočim preblemom. Drugič pa si ne predstavljam, da si države, kot so Norveška, Francija, Avstrija niso upale ugoditi Snowdnovim prošnjam, mala Slovenija pa ga bi vzela pod svoje okrilje. Tvegano se vam ne zdi? Po drugi strani pa je naš predsednik gospod Borut Pahor človek konsenza in ni dvakrat za reči, da mu Vaiglova ideja ne bi bila všeč. Navsezadnje se spomnite kako je bil pripravljen sprejeti zapornike iz Gvantanama.

Pa naj se vrnem k naslovnem vprašanju. Je Edward Snowden junak ali bedak?Edward Snowden me spominja na junaka iz antične grške tragedije. Edward Snowden je tragični junak. Grški antični junaki ( Krajl Ojdip, Antigona...) v tragedijah so imeli boljši karakter od večine ljudi ampak ne popolnega, saj imajo šibko točko zaradi katere na koncu propadejo. Se vam ne zdi, da opis popolnoma ustreza Snowdnu? Junak v grški antični tragediji je bil na koncu, kljub temu, da je fizično propadel moralni zmagovalec. Zame je Snowden moralni zmagovalec, saj je svetu razkril zelo pomembne informacije. Svetu je nekako želel odpreti oči, ( Svet pa si nikakor ne upa pogledati tej ameriški resnici v oči ), kljub temu, da se je dobro zavedal posledic le tega. Želim si, da bi našel svoj politični azil, saj je kristalno jasno, da če ga dobi ZDA, ne bo dobil pravičnega sojenja in bo na koncu res propadel tudi fizično ( if you know what I mean?? ). Kar pa bi bilo popolnoma nepotrebno in bi ZDA spet odšla iz boja, kot popolna zmagovalka. Saj bo kot zmagovalka odšla v vsakem primeru, vendar bi za njih zagotovo ostal grenak priokus, če bi Snowden našel mir in zaščito v neki drugi državi.

NAUK ZGODBE: Edward Snowden je iz vidika Sveta JUNAK, iz svoje osebne zgodbe pa BEDAK. Z eno besedo TRAGIČNI JUNAK.

Lep "politični" pozdrav od Lučke Smile





objavil(-a): LučkaTheBee ob 22:32 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 30. junij 2013

SAM ali OSAMLJEN? :)





Opravila sem s svojimi obveznostimi na faksu ( vsaj z nujno potrebnimi ) in končno imam več časa zase. Po dolgem času sem se odpravila na potep po mestu. In srečala sem ga, popolnoma nepričakovano.Njega. Njegov značilen angelski nasmeh. Njegov čudovit glas. In tiste modre, navihane oči.

Srečanje z njim in dogodki, ki so sledili potem me je pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati, o tem kako je če si »v paru«. In zakaj dajemo stanju »biti v paru« tolikšen pomen? Prišla sem do nekakšnih zaključkov in mogoče vam bom odprla še drugačen pogled na »biti v paru«. In mogoče, ampak samo mogoče, komu, ki vztrajno išče svoj par za dvojino, odprla oči in bo videl, da trenutni samski stan ni nobena katastrofa.

Dva lepa galeba

veslata v daljino.

Dva gospoda laboda

brazdata gladino.

Dva krta zadrta

rahljata krtino.

Dva črička fantička

pokušata vino.

Dva cucka, dva mucka,

dva ovna, dva klovna -

vse v dvoje ušlo je,

a jaz dan na dan

sem sam in poznam

le gluho tišino

ter iščem zaman

svoj par za dvojino.

(Tone Pavček)

Takole je zapisal Pavček ( eden mojih najljubših pesnikov ): »Iščem zaman svoj par za dvojino!« Poudarek je na besedi »iščem«. Ravno v besedi iščem je problem. Ljubezni se ne išče, ljubezen najde tebe.

Ko prestopimo prag adolescence začnemo dajati ljubezni (pre)velik pomen. Takrat prvič vidimo, da ima sošolka fanta in kar nekako se nam zdi, da ker ga ima ona, ga moram imeti tudi jaz. In začneš iskati partnerja, zato ker ga ima tudi ona. To iskanje tako privede do tega, da sami sebe prepričamo, da enostavno potrebujemo nekoga poleg sebe, da bi bili srečni in izpopolnjeni. Tako razmišljanje pa za sabo pusti nekakšne posledice ( lahko tudi negativne ).

Sama mislim, da dajemo partnerski zvezi absolutno prevelik pomen. To, da moraš imeti nekoga ob sebi nam vbijajo v glavo že od majhnega. Navsezadnje se udi vse pravljice končajo z »Živela sta srečno, do konca svojih dni.«. Vendar zaradi takega načina razmišljanja nekateri doživljajo krize in imajo občutek, da ne morejo biti srečni, ker so samski. Zakaj ne bi mogel biti srečen ali celo bolj srečen, če si ( trenutno ) samski? Zakaj bi moral nekdo čutiti, da mu nekaj pomembnega manjka samo zato, ker (trenutno) nima nikogar,da bi tvorila dvojino. Zagotavljam vam, da če si (trenutno) sam, še ne pomeni, da moraš biti osamljen in da se lahko počutiš prekleto osamljenega, kljub temu, da si z nekom v paru. Če iščeš partnerja samo z namenom, da lahko rečeš, da si v zvezi in, da spremeniš svoj status na facebooku, mislim, da je taka zveza, tako ali tako obsojena na propad. Dva naj bi torej tvorila celoto a ne? Torej jaz ne morem biti srečna brez njega. Prav tako ne more biti on srečen brez mene. Pa ni tako! Dva ne tvorita celote. Mi sami z vsemi lastnostmi in vrednotami smo že celota. Že sami imamo vse kar potrebujemo za srečo. In če se tega ne zavedate se ne cenite dovolj oz. se nimate dovolj radi. In če se nimate dovolj radi, kako lahko pričakujete, da vas bo imel nekdo še rajši? Kako lahko vse sanje o tem, da bi bili srečni preložite na ramena nekoga drugega? Se vam, ne zdi, da je to pretežko breme za nekoga, ki ni ti?

Mislim, da je bistvo, da vas ljubezen najde to, da najprej v celoti sprejmete samega sebe. Obljubljam vam, da je to prvi korak do srečnega življenja. In ko končno sprejmete sebe v celoti, da vas bo našel nekdo za dvojino. In tokrat ne bo to zato, ker samo rabiš nekoga, ampak bo tukaj prisotna tista prava ljubezen.

Pa da ne boste mislili, da zdaj govorim to le teoretično. Ne, to se je zgodilo tudi meni. Pa ne ravno v smislu, da sem nekoga iskala, da bi bila v paru. Ampak sem mislila, da nekako nisem zanj. Nisem sprejela samo sebe. Ko sem odšla v Ljubljano, sem ga še manj videvala in v sebi bila prepričana, da ne bova nikoli par. Po tem se je zgodil niz dogodkov tako doma, kot na faksu s katerimi sem pridobila določeno samozavest in ugotovila, da tudi jaz zmorem popolno opraviti s čim, kar se na prvi pogled zdi nemogoče. Spremenila sem način razmišljanja. To razmišljanje ti nekako zleze pod kožo in preide v kri. Šele ko izboljšaš odnos s sabo in prenehaš iskati nekoga, ki bi te izpopolnil te ljubezen najde. Ampak ne taka ljubezen, ki si si jo želel ali predstavljal. Ne. Najde te ljubezen, ki je še tisočkrat boljša od vseh tvojih pričakovanj.

Torej vsi samski, čas je da začnete razmišljati pozitivno in da sprejmete sami sebe. Če mi ne verjamete, si preberite moj blog ( Ko bi le vedel koliko mi pomeniš ) izpred več, kot leta dni. In ravno s tem fantom sem sedaj v paru. Wink

Torej ne iščite nekoga, samo zato, da boste lahko rekli, da tvorite dvojino, ker ljubezen deluje po principu: NE IŠČI, KER BOŠ NAJDEN! Wink Wink Wink

( pa še fajn zaključek mi je uspelo zrimat! Laughing )

Lep pozdrav od zaljubljene Lučke Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 17:58 komentarjev (2) ogledov: 0




sobota, 29. junij 2013

100. Dirka po Franciji.





Jaz še Dirke po Sloveniji nisem prebolela, pa se danes začne že Tour de France! I AM SOOOO EXCITED Very Happy Very Happy

Danes se bo začel letošnji Le Tour! Jubilejna 100. Dirka po Franciji. Svetovni dogodek, ki mu ni para. Legendarna dirka, 100 let zgodovine, pustolovščina, osupljiva ozadja, veselje, pogum, borbenost, zmaga.

100 let zgodovine:

Danes se bo z uvodno etapa začela 100. Dirka Po Franciji. Letošnji Tur predstavlja pomemben mejnik ne samo v zgodovini francoske dirke, ampak tudi v zgodovini svetovnega kolesarstva. To je prvi Tour po priznanju Lanca Armstronga. Kolesarja, ki je znamenito dirko spremenil v svetovni spektakel, kolesarju, ki je zaslužen, da imam dirka sedaj tako gledanost. Kolesarju, ki je navsezadnje pomemben del zgodovine te dirke. V letošnjem predstavitvenem spotu dirke so pokazali vse dosedanje zmagovalce v 100 letni zgodovini, razen Armstronga. Vendar »The Boss« je del zgodovine Toura, pa naj si bo to organizatorjem dirke, USAD-i in Svetovni kolesarski zvezi ušeč ali ne. Lahko ga črtajo s seznama zmagovalcev, vendar je bil tam in pomagal ustvarjati zgodovino Toura. Pa naj si bo lepa ali pa ne lepa. Dejstvo je, da je doping del zgodovine te dirke. In če črtajo Armstronga iz seznama zmagovalcev to ne pomeni, da dopinga ni bilo. Tole iz mojega zornega kota izgleda nekako takole: Zgodovina 2. Svetovne vojne nam ni všeč. Ni nam všeč, da je Hitler moril nedolžne ljudi. In ker nam ni všeč, predlagam, da te dogodke izbrišemo iz zgodovinskih učbenikov in se pretvarjajmo, da se to ni zgodilo, ker nam preprosto ta del zgodovine ni všeč. Lahko si zatiskamo oči pred resnico in zgodovino, ampak dejstvo je da se je to zgodilo, če nam je všeč ali ne. Enako velja za Armstronga. Bil je tam, je del zgodovine, pa ali vam je to všeč ali ne.

Sicer nisem imela namena pisati o Lancu, ampak ker je meni kljub vsem škandalom ljuba oseba, si nisem mogla pomagati. Sicer sem mislila, da ne bo ravno delil svojega mnenja o letošnjem Touru z mediji, pa je ravno dan pred začetkom dirke za francoski časnik Le Monde dejal: »Na Touru preprosto ni mogoče zmagati brez dopinga, gre za vzdržljivostno preizkušnjo, kjer v telesu kolesarja odigra ključno vlogo kisik. Naj vam slednje ponazorim z atletskim primerom. EPO ne bo imel učinka, če ga denimo vzame sprinter, da bi zmagal na 100 m, ključen pa bo pri zmagi dolgoprogaša na razdalji 10.000 metrov. To je očitno. Ne. Nisem izumil dopinga. Sem le človek in sem le sodeloval v tem sistemu, ki je obstajal že v davnini. Obstajal je že davno pred menoj, še v antičnih časih in nikoli ne bo izginil.« In ta izjava je seveda poskrbela, da se dopinga kljub velikemu jubileju in črtanju njega, kot zmagovalca, ne bo dalo pomesti pod preprogo. ( They deserve it Wink ).

Favoriti:

Letošnji boj za zmago naj bi se bil med Chrisom Froomeom in Alberto Contadorjem. Froom je lani končal dirko na 2.mestu. Tudi letos je v odlični formo, kar je pokazal z odličnimi nastopi na spomladanskih klasikah, ki so nekakšna priprava na Tour. Dobil je dirko v Omanu, kriterij International, v Romandiji in na kriteriju Dauphine pa je z izjemno vožnjo dokazal, da je upravičeno prvi favorit za zmago. Moj favorit seveda ni ne Froom, ne Contador, vendar če bi morala izbrati enega izmed niju bi bil to Froom. Sicer ne znam pojasnit zakaj mi je Contador antipatičen, vendar tako je. Mogoče zato, ker je bil tudi on dopingiran in tako izgubil naslov na Tour, pa ga ne nihče ne obsoja, tako, kot obsojajo Lanca. A za njega veljajo drugačni kriteriji? Jaz bom pesti stiskala za najbolj simpatičnega in karizmatičnega kolesarja na Touru ( ja navijam pač po žensko Wink ). Za Andya Schlecka. Lanska sezona je bila zanj povsem ponesrečena, padci, poškodbe, bolezen. Pa tudi letos se ga ne drži športna sreča. Vendar je od lani napredoval in po mojem mnenju naredil vse kar je bilo v njegovi moči, da se vrne v sam vrh. Tako so ga postavili za kapetana ekipe RadioShack-Leopard in jaz vem, da si zelo želi te zmage in da bo dal od sebe 150%, da uresniči svoj cilj. So GO ANDY! Very Happy

Slovenci imamo letos 2 predstavnika na Touru, kar je glede na pretekla leta zelo malo. Slovensko kolesarstvo torej zastopata Jani Brajkovič in Kristjan Koren. Jani sicer ne govori o velikih ciljih. Prvi razlog je verjetno to, da so v njegovi ekipi (Astana) za kapetana postavili Fuglsanga. Vendar pa po mojem skromnem mnenju Fuglsang ni ravno boljši od Janija, tako, da se situacija do konca dirke lahko povsem obrne. Navsezadnje je Jani lasnko dirko končal na fenomenalnem 9.mestu. In kljub temu, da je bil letos bolan, verjamem, da je dobro pripravljen. Navsezadnje če ne bi bil, ga ne dirki ne bi bilo.

Sramota za RTV Slovenija:

A mislite, da nas je kolesarskih navdušencev malo? NI NAS MALO. Vsako leto nas je več. In kaj naredi Slovenska rtv. Ne bo prenašala niti ene etape 100. Toura. Resnično sramota. O tem moram napisati svoje mnenje. Ker se mi je tlak povišal na 250 že pri Dirki po Sloveniji. Hvalili so se že pol leta prej, kako bodo prenašali vse etape letošnje Slovenske dirke. Prvo etapo, ki je bil kronometer po Ulicah Ljubljane sem si ogledala v živo. Za 2. In 3. etapo pa sem mislila, da si jih bom lahko ogledala v živo po televiziji. In ti »sposobneži« iz rtv, po tem ko je minilo že polovico druge etape, objavijo članek:« Pojasnilo - Zaradi slabe produkcije signala prenos odpovedan.«. HALOOOO? A se vi delata norca iz ljudi, ki plačujejo naročnino za rtv in potem ne dobimo niti tistega, kar je bilo obljubljeno? Drugič ne obljubljajte nečesa, če nisi zmožni izpeljati. V tem času, ko naj bi bil na sporedu prenos etape, pa smo lahko spremljali koncert skupine Tabu ( že tako sem bila čisto penasta, ker so odpovedali prenos, potem mi dajo gor še Tabu, ko že tako ne prenesem njihove nove pevke in njihove Poljubljene ) , potem pa je sledilo še tekmovanje Kanu-Kajak. Takrat sem si močno želela, da ta naš RTV doleti enaka usoda, kot Grško televizijo, se pravi UKINITEV! Važno, da ima RTV denar za prenos vsake vaške nogometne lige, pa rokometa, gimnastike, drsanja in podobnih debilnih športov. Za Tour pa denarja ni. Za 100. Dirko po Franciji pa denarja ni? Prav veselila sem se prenosa etap z po mojem mnenju najboljšim komentatorskih parom Kovšcem in Hvastjo, vi pa ne boste prenašal Toura, niti ene etape. Vse kar lahko rečem je le to, da si RTV ne zna pridobiti gledalcev in s športnim programom, ne z preostalim programom. Zato, pa ni čudno, da je tam, kjer pač je. In ne bi bila začudena, če bi se zgodba Grkov ponovila tudi pri nas. Navsezadnje ne bi bilo niti nobene škode.

Želim vam prijeten Tour de France, na EUROSPORTU. Če boste imeli srečo bo slovenska RTV namenila 1 minuto TDF v informativni oddaji za vsako etapo.

Lep pozdrav od Lučke! Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 10:13 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 23. junij 2013

In the Mood





Pridem v trgovino. Notri prijazna prodajalka. Sem pri volji za probavanje. Oblečem vse, kar mi je všeč. Ona zraven nosi še dodatke. Prodajalka prodajalske šole, ne? Ena obleka je ravno prava po barvah in kroju. Cena je visoka za umeten material. Vseeno jo kupim, ker sem včasih in the shopping mood.

Čez par dni grem v Staro. Njihov design sem opazila prvič na Hrvaškem. Probam par oblekc. Tudi tokrat mi ena pomižikne, ker me spominja na eno oblekco, ki je pravšnja za na plažo. Kupim še to.

Konec tedna grem še v veleblagovnico. Samo pogledat kaj imajo. Notri imajo vsaj 5 oblekic, ki so mi na videz všeč, obeh španskih firm. Naslednji dan jih grem probat. Streže me druga prodajalka. Prinese mi za probat še 3 obleke. Ker človek ne vidi čisto vseh, saj so ene malo skrite.

Ena od teh mi paše, kot da je narejena zame. Seveda jo kupim. Zdaj imam tri nove oblekce. Sicer sem zaprisežena nosilka hlač vseh sort.





objavil(-a): mačka7 ob 16:01 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 19. junij 2013

Radio GRRRRR



Zadnje dneve sem veliko poslušala radio.

Izmed vseh stvari, ki me najbolj motijo pri komercialnih, zmaga način kako govorijo o prometnih novicah. Vsaj ena napovedovalka z Radia City in več s Centra, prometna obvestila bere evforično, kot da bo potem bolj zanimivo. Od kod jim ta bedna logika? Zakaj bi bla prometna novica bolj zanimiva, če jo poveš kot da ti bo ravnokar prišlo poleg. Ok to bi bilo res vsaj prvih parkrat zanimivo, samo je ne povejo tak, ampak samo kot da berejo nekaj zabavnega. Fakerji. Jaz prisegam na nevtralen glas, je kaj je, ne moreš izsilit nekaj. Pa to dajanje denarja samo, da bi ljudje poslušali to govno. Ko moraš celi dan poslušat, da veš neke pesmi.. Joj, nekaj pa je še hujše od vsega naštetega. Božična akcija radia City: Če bo božič, naj bo božič za vse. To gre tak, da recimo Slavica pokliče in razlaga v eter: "Moja soseda Jelka, je tak bolana, niti na stranišče ne more in mož jo je zapustil zaradi mlajše ima 4 bolne otroke..." In potem presenetijo Jelko in jo pokličejo in reva zve, da zdaj vsi vedo vse o njej in potem gledajo na njo kot žrtev... Potem te posnetke predvajajo še večkrat!! Zakaj je imel Mario Galunič vse akcije anonimne, zakaj je lahko botrstvo anonimno????? Sem se že pogovarjala zakaj ljudje to poslušajo in so rekli, da jih gane, človeška dobrota pa take fore. Daj vnesi si malo senzualnosti al nečesa v življenje in se ne filaj s tem.

Mi je pa všeč Reporter Milan. Ena prijateljica mi je povedala teorijo, da ljudje, ki jim je všeč Milan ne

marajo Polone Požgan in Papa in obratno in pri meni ter mnogih drugih drži. Jaz mislim, da obstajajo ljudje, ki ne marajo obeh ali pa marajo vse, a še nimam nič potrjenega.

Kako je to zdaj pasalo dati iz sebe, ker to zbiranje in dajanje denarja v zameno za poslušanost me globoko živcira že leta, približno 6.





objavil(-a): lucijika ob 08:59 komentarjev (5) ogledov: 0




ponedeljek, 17. junij 2013

Blog iz brloga



Ta vikend je bil idealen za beljenje.

Eno steno imam divje svetlo modro z malo zelene. Soba je čist druga.

The best je to, da je vsa krama zdaj na balkonu.

Močno se bom potrudila, da jo gre čim manj nazaj, ker je vsega preveč.

Sem se zmenila z gospo, da pride razturit mojo omaro en vikend.

Ker je za enega preveč dela. Ali pa nikoli ni pravi dan.





objavil(-a): mačka7 ob 23:54 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 17. junij 2013

Cetinski in Perpetuum Jazzile



Šla sem na koncert, ker je bil s Perpetuum Jazzile. Solze so mi tekle na Umirem 100 puta dnevno. Moram še enx slišat, a ma tok hud tekst? Najbrž. Bilo je vrhunsko.

Fantastično je gledat samo njegova 2 vokalista, ker se tako zabavata na odru, plešeta in pojeta non stop. Sploh on je zanimiv.

Tony je zapel arijo Caruso, ki gre meni na živce vedno, a je bila 2 v 1 verzija. Pel je po njegovo kot v opera stilu izmenično. Super je bilo. Ni mi šla na živce. Z lahkoto poje tudi zelo zahtevne komade.

Perpetuum Jazzile grem naslednjič gledat! Nujno.





objavil(-a): mačka7 ob 23:48 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 07. junij 2013

Konec!



Kadar pogrešam bivšega partnerja, se zelo rada spominjam le lepih trenutkov ki sem jih s to osebo preživela in hitro pozabim, zakaj sem se z njo razšla. Če me zgrabi želja po kontaktiranju bivšega partnerja, se enostavno za nekaj minut ustavim, in razmislim o njegovih lastnostih ki so me občasno razžalostile, želja bo vrjetno kmalu ugasnila. In vedno se vprašam:

a) Si res želim da bi bila spet skupaj?

b) Ali je lahko najina zveza uspešna , če znova postaneva par?

Resda bom mogoče občutila veliko vzhvišanje ob najinem ponovnem srečanju, vendar vem kaj pride po tem. Bolečina ob spoznanju da se nisva spremenila, da se najina zveza spet potaplja, in da bo treba spet narediti konec!





objavil(-a): Tamči ob 10:44 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 02. junij 2013

Misel nate!



"Končno" To so bile moje besede ko sem po skoraj 2 letih našla nekoga ki ga imam lahko rada.

Ampak mislim da enostavno to ni to. Vsak dan znova razmišljam o svoji prvi ljubezni.

Imam odličnega fanta ki me ima neizmerno rad, spoštuje me in razvaja. Z njem lahko govorim o čisto vsem, povem mu za svoje občutke, napake.. Vedno mi stoji ob strani.

Kaj bi si punca sploh še lahko želela če imaš fantastično zvezo!!

Ampak, vsak dan znova mislim na svojega prvega fanta, neprestalno!

Se vam je že gdaj zgodilo da enostavno ko ga vidiš, dobiš tisti smešen občutek v trebuhu, po celem telesu dobivaš mravljince in majhen nasmešek na obrazu. Nekaj neverjetnega. In ko se samo spomiš kakšni dotiki in poljubi. Neprecenljivo!

Enostavno rada bi ga nazaj, nevem več kaj narediti!

Naj pustim odlično razmerje z nekom ki mi nekaj pomeni, z nekom ki mi že 5 let negre iz glave!





objavil(-a): Tamči ob 22:42 komentarjev (1) ogledov: 0




sreda, 29. maj 2013

New Kid in Town





Nekomu se rodi otrok. Je lahko še kaj lepšega od tega?

Videla sem ga, ko je zajahal jeklenega konjička in gre na dopust čisto sam. Je strastni surfač. Meni se to zdi nespoštovanje partnerke.

Kaj, če novo pečena mamica rabi moškega ob sebi na dosegu roke?





objavil(-a): mačka7 ob 00:07 komentarjev (1) ogledov: 0




torek, 28. maj 2013

Time Waits for No One





Sem šla s kolegico na onkologijo. Je imela rentgen. Vem, da so tam vsi hudo bolni. Samo si vseeno šokiran, ko vidiš nekoga, ki mu je res grozno.

Včasih v trenutku postaneš neskončno žalosten. Dojela sem bistvo in to ne znam ubesedit. Čas je relativen in končen za vsa živa bitja.

Da bi dojeli vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ponavlja letnik.
Da bi dojeli vrednost enega meseca, vprašajte mamico, ki je prezgodaj rodila otroka.
Da bi dojeli vrednost enega tedna, vprašajte urednika tednika.
Da bi dojeli vrednost enega dneva, vprašajte fizičnega delavca, ki mora vsak dan nahraniti svojo družino.
Da bi dojeli vrednost ene ure, vprašajte svojca, ki čaka, da bo bo spet videl ljubljeno osebo po zahtevni operaciji.
... Da bi dojeli vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki je preživela v prometni nesreči.
Da bi dojeli vrednost ene stotinke sekunde, vprašajte športnika, ki je zgrešil medaljo za eno stotinko.
(neznan avtor)





objavil(-a): mačka7 ob 23:50 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 27. maj 2013

Saj je komaj konec maja...



27.maj

Budilka zazvoni ob 5:20. Na hitro se za 10 minutk še stisnem k najdražjemu, dokler me dremež ob pol šestih ne opomni, da se moram res spraviti iz postelje. Odgrnem odejo, ŠOK. "Ah, premrzlo je, bom potegnila še za 10 minutk v topli postlci". Teh 10 minutk se je seveda podaljšalo v 20.
Vstanem in se naježena odpravim do omare. Najprej nogavice. Ampak ne tistih nizkih, poletnih. Obujem najtoplejše kar lahko najdem, medtem ko še v polsnu brskam po omari. Sledijo kavbojke. Samo kavbojke?? Ah kjee, saj je komaj konec maja, ne prehitevaj časa! Najprej pajkice, čez pa kavbojke. Tako ja Smile

Spodnja majica, dolga majčka in pulover. Hmm, nekaj manjka....Debela jopica? Seveda, tako je že bolje Smile

Poljubim dragega v slovo in odskakljam do vhodnih vrat. Strmim v lahkotne supergice in jesenske škornje poleg njih ter tuhtam. Ah, škornji seveda, kaj pa drugega Smile Saj je komaj konec maja...

Deset minut potrebuje moj dragi avto, da me ogreje. Medtem se pač vozim z eno roko pod ritjo, drugo na volanu. Po teh desetih minutah lahko končno sprostim mišice in začnem uživati v vožnji.

Prispem v službo. Oh kako si želim, da bi vožnja v tej topli škatli trajala 2 uri Sad Stopim spet na mraz in preklinjam vreme. Nič novega.

S kolegico iz sosednje trgovine se usedeva v lokalček zraven.

"Kavico kot ponavadi?"
"Ne hvala, danes bova čaj. Vam teli grelci delujejo?"
"Seveda, prižgem?"
"Prosim ja, pa eno dekco za zraven".

Ah, kaj pa sem pričakovala, saj je komaj konec maja...





objavil(-a): aaliyah5 ob 08:52 komentarjev (3) ogledov: 0




četrtek, 16. maj 2013

THE BEAVER





Od nekdaj so mi všeč bobri. Vanje sem se zaljubila v filmu, ko sem bila osnovnošolka.

Všeč so mi realno, dokumentarni filmi. Taki z vsebino in težo.

Zadnjič sem si sposodila tale film. Bolj zaradi nje kot njega. Ona igra v odličnih filmih.

Nikoli nisem oboževala Gibsona. Ta film je popolnoma drugačen od vseh njegovih filmov. Ta vloga sodi med njegove najboljše.





objavil(-a): mačka7 ob 23:54 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 16. maj 2013

Good Morning





Ponavadi začnem jutro s kavo. Nisem morning person. Sem bolj nočna ptica...

Danes pišem jaz sodelavcu vsa zaspana kdaj se dobimo, če tko kot vedno. On nič ne odgovori. Sploh nimam številke v mobiju, sam jo prepisala z imenika službenih številk. Potem sem ga poklicala, a je bila uvertura beyond Beyoncé in beyond believable. Ta najbolj neumen komad, kar jih je od Atomik Harmonik Brizgalna brizga. Kar je preveč za moja ušesa.

Nekako ne gre skup z njim. Mogoče ima to za foro? Me je spravil komad v dobro voljo, ker me je presenetil.

Ker mi ni napisal sms, ne poklical, čeprav ima 2 telefona skoz zraven sebe in mu vedno kdo teži. Pol jaz njega rufnem. Tip celo dvigne. Jaz začnem:« Ej, ciao kje si? Jaz sem zdej tuki, dej prid sem.«

On odgovori v nekem x tonu in se pogovarja z mano, po minuti pove, da ne ve kdo sem. Vem, kako sodelavec zveni po telefonu in v živo. Tip je bil en drug, narobe številka. Ha, ha. Kmalu bi se zmenila...



objavil(-a): mačka7 ob 22:51 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 11. maj 2013

Kolesarji so "tapravi" moški! =)





Govora bo o kolesarstvu in kolesarjih. Zadnje čase se vse vrti okrog nogometa - finalu lige prvakov - vsi govorijo zgolj o tem. Navijači Barcelone in Real Madrida, kar ne morejo verjeti, si bodo nogometaši njihovih klubov finale ogledali, kot oni, in sicer pred tv-sprejemniki ( kar mi je roko na srce, nadvse ušečna misel Wink ). in ja tudi jaz bom pristavla piskrček s svojim mnenjem. Fuzbaljerji so p***e. Kolesarji so pravi moški.

Verjetno večina izmed vas sploh ne ve, da ravno zdaj poteka Giro d'italia in Drika okoli Slovenije (DOS). Giro je nekakšna predpriprava na Tour de France. Sicer Giro spremljam bolj prek rezultatov, ker mi trenutne študijske obveznosti ne dovoljujejo ogleda celotne etape. Bom pa zato, če bom zdajle pridna, do Tura opravila z vsemi izpiti in pomahala prvemu letniku v slovo. In potem se bo začela moja športna poslastica leta- Le Tour ( o.k, prej je še dirka po Sloveniji, ko bom imela možnost ogleda v živo vsaj dveh etap in navijanje za domačo Adrio Mobil). Vrhunec vseh športnih dogodkov in čas, ko se bo zame dokončno začelo poletje in počitnice ( letos bom šla verjetno tudi kam delat, ampak do 4ih, tako da bom še zmeraj lahko gledala večino etap.). Moje navdušenje nad kolesarjenjem je verjetno neka mešanica občudovanja in prijetnih spominov. V srednji šoli sem imela prijatelja ( še zdaj ga imam ), ki je treniral kolesarstvo in s tem navdušil še mene. Sicer ne toliko, da bi si kupla specilako in kolesarla 200 km, ampak toliko, da spremljam nastope naše dolenjske Adrie Mobil, vsak mesec kupim revijo Bicikel.com in da se julija vsak dan okrog štirih zleknem na sedežno, prižgem TV in občudujem, občudujem kolesarje. Večini punc kolesarji niso seksi. Res je kar nekaj suhcev. Ampak meni, se zdi to veliko bolj simpatično, kot tisti nabildani tipi, ki so podobni terminatorju. Poleg tega pa so kolesarski dresi tisočkrat lepši (tudi vizualno), od nogometnih, ker se kolesarjem popolnoma prilegajo in tako samo še poudarijo njihove vitke postave. Kljub temu, da so suhi so vseeno vzdržljivi. In močni. Eni lahko z neskončno hitrostjo in visokimi obrati "gonijo" v neskončno strme hribe, drugi imajo približno enak pospešek kot kak BMW ali Ferrari. Imajo široka ramena in pobrite noge. In zagorelo kožo (brez dresa verjetno zgledajo kot delavci, ki jih je ožgalo poletno sonce, ampak tega na dirkah ne vidiš Smile). Ampak kolesarjenje se ne splača gledat zgolj zato, ker bi bili kolesarji seksi. Amkapk ker je kolesarjenje toliko več kot to kar si večina predstavlja. Resnično razjezijo me ljudje, ki se zgražajo nad mojim navdušenjem in rednim spremljanjem dirk, potem pa prižgejo tv in spremljajo nogomet ali pa hokej,WTF? Kolesarjenje je milionkrat bolj zanimivo. Pravzprav je ekipni šport, ves čas se na etapah nekaj dogaja. Vsi šprinti, vzponi, kromnometri, padci, nosači vode, pomagači, fantje ki jejo in lulajo s kolesa (jap, tudi to so enkrat kazali) - it's just so much fun.

Sem fanica Andya Schlecka, ampak ker revček trenutno preživlja "kolesarsko krizo" in ga ni na Giru sem bila prisiljena izbrati novega favorita. Trenutno je to Marck Cavendish in tudi močno si želim da Gira ne bi dobil Bradley Wiggins. Pravuaprav niti ne znam povedati, zakaj ga ne maram. Vejetno zato, ker je nadut Anglež s prevelikim egom. Tudi na Turu upam, da bo kapetan Skya Christopher Fromm in da tega Wigginsa postavi na realna tla. Wink Bo pa za mene ne glede na vse dopinške škandale največji izmed kolesarjev ostal Lance Armstrong, neglede na to kaj rečete. Smile

Za zaključek naj samo še nekaj dodam za vse tiste punce, ki mislijo, da kolesarji niso najboljši izmed športnikov Wink. Kolesarji imajo najlepše izklesane noge in rit! Kolesarji znamo prenašati najhujše napore tako v športu, kakor v vsakdanjem življenju!

Kolesarji so:

1. Skromni

2. Požrtvovalni

3. In koncu koncev znajo biti tudi zelo ljubeči

4. Žilavi

5. Borbeni

6. Vztrajni

7. Potrpežljivi

8. Privlačni

9. In zlepa se jih ne da uničiti!

10. Kolesarstvo je šport neizmernih bolečin in trpljenja, in pravi kolesar zanika bolečino.Ljudje imamo različen prag bolečine in pravi in dobri kolesarji imajo ta prag zelo visoko.

11. Birjejo si noge!

12. Boljše polovice niso 'obsojene' na spanje poleg kosmatih nog

13. Nikoli se ne naveličajo kolesarjenja (v paru)

Lep pozdrav od Lučke Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 19:09 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 06. maj 2013

Z užitkom do novih znanj



Veliko je navad, ki jih želim odpraviti. Ker se s tem ukvarjam, že več kot desetletje, sem pogruntala že marsikaj in stvari kažejo bolje, kot sem si kadarkoli predstavljala.

Nekje od 15 pa do 24 leta sem se trudila, da bi v denarnici vzpostavila red. Določila sem prostor za osebno, bančno, knjižnične kartice in se odločila, da bom redno odstranjevala stare račune. Ni in ni mi uspelo. Vedno znova sem živčna pred blagajno nekaj iskala in imela polno računov, kjer bi morali biti kovanci. A za svoj 24 rojstni dan sem dobila denarnico iz pravične trgovine. Od dneva, ko sem zložila stvari vanjo, nisem imela nobenega problema z redom v njej. Ni zdaj ravno neka perfekcija, ampak vedno vse hitro najdem in nekako se sploh nikoli več ne jezim nase, v zvezi s tem. Brez vsakega truda. Ne vem zakaj je do tega prišlo. Vem, da mi način kako v svetu deluje trgovina oduren in pravična trgovina se mi zdi kot neka majhna lučka sredi te groze. In ker je denar tako povezan s trgovino, mogoče se mi je zdelo, da si niti ne zaslužim reda, ker s svojimi nakupi podpiram, kako stvari stojijo. Ko pa je prišla denarnica iz pravične trgovine, ki sem jo takoj imela rada in mi predstavlja nekaj lepega, svetlega, prijaznega, narejenega s užitkom in pozornostjo...

Druga stvar, ki jo vsake toliko časa želim spremeniti, je moja navada glede nogavic. Pol članov moje družine, vključno z mano, večina časa ne nosi ujemajočih nogavic. In potem se občasno razkurim, poiščem skupaj pare in dam neparne nogavice v vrečo naparnih nogavic, ki že zavzema kar velik volumen. Nekaj časa imam v predalu za nogavice same pare, kar mi vzbuja čudne občutke. Malo veselja, a po drugi strani me duši. Predzgodba: z babico sva veliko kupovali v Trstu. To so bili čudoviti trenutki, a so imeli svoje značilnosti. Oma je v vsaki kitajski trgovini po 10 minut samo gledala nogavice, čeprav so imeli v vseh bolj ali manj iste. Jaz sem sedela na stopnicah trgovin in mi je bilo strašansko tečno. Ne vem, če ima to kako povezavo. Mogoče si delam nogavične probleme, ker povezujem nogavice v zvezi s tem kako poteka trgovina na Kitajskem.... Rešitev je mogoče nakazana v prejšnji zgodbi. Lahko bi mi kdo podaril doma zaštrikane nogavice iz doma pridelane volne ovc iz proste reje. Samo ne smejo pikat... Smile Ali pa od kakega obrtnika, ki jih z veseljem dela. V bistvu sem se ravnokar spomnila, da ena ženska iz Sladkega vrha sama dela pisane nogavice in da en par celo imam. Na dveh različnih mestih. En je v Ljubljani, drugi v Jakobu, če ni na Tratah ali pa v Radencih. Enkrat sem se začasno sprijaznila z nogavičnim problemom in izumila rek: Ni važno, da sta zokna (štajerska beseda za nogavice) iste barve, glavno je da imata isti vonj! Smile A mogoče se ne bi smela sprijazniti z nogavičnim problemom, ker zaradi njega trpijo tudi drugi. Ker si neobičajno veliko sposojam nogavice od drugih in če jih že slučajno dobijo nazaj ponavadi niso uparjeni. :/ Tako da bi izkoristila to priliko in se opravičila svoji mami, ateju, bratoma, fantu, cimri, prijateljicam in bivšemu fantu za vse ukradene in pol ukradene (ko sem dala nazaj samo en zokn) nogavice. In pozdravila bi vse, ki me poznajo.

Še en primer napredka brez truda:

odločila sem se, da želim pod vodo preplavati celoten bazen v Cmureku. In sem začela vadit. To je zgledalo tako, da sem živčno gledala proti koncu bazena in se trudila, da zamahi čim bolj efektivni, na koncu me je že vse bolelo in mi nikakor ni uspelo. Potem pa enkrat plavam in se zagledam v lepoto, ki me obdaja. Sonce se je lesketalo na gladkih kovinski tleh bazena. Gledala se to čudo in uživala v pogledu nanj in naenkrat sem bila na robu bazena, celega sem ga preplavala pod vodo Smile

Gimnastični primer:

Telovadec Mitja Petkovšek je bil na obisku na osnovni šoli Jakobski dol. Med poslušalci in gledali njegove predstavitve je bila moja mama. Ko so skupaj malicali je moja mama rekla, koliko težkega dela in odrekanja mora biti v njegovem življenju, da dosega takšne rezultate. Odvrnil ji je, da sploh ne, da nič ne trpi, da med treningi uživa.





objavil(-a): lucijika ob 14:56 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 24. april 2013

Who Run the World?



Šla sem na koncert Beyoncé v Zagreb. So enkratni dogodki v življenju na katere je treba iti.

Predskupina je bila slaba, čeprav jo je izbrala sama Beyoncé. Neka Franka iz Reke. Zvok je bil grozen. Spominjala je na Colonio malo po barvi glasu. Ni bila tako dobra kot Colonia. Styling je imela zanimiv, posnemala je Beyoncé. Se mi zdi, da je bila včasih model, ker je tak tip.

V dvorani je bila gužva. Možno je bilo kupiti le parter. Štiri punce pred mano iz Slovenije so nosile originalne petrolej modre majice. Spredaj je pisalo Bee the in narisana krona, zadaj pa WHO RUN THE WORLD… Jih je slikala ameriška fotogafinja. Majica je bila home made, a luštna.

Videla sem slabo. Premajhna sem, tudi na prstih skoraj nič nisem videla do odra. Gledala sem koncert z big screena.Slišim pa k sreči odlično. Stala sem v pri malem odru. Zvok je bil vrhunski. Vsak bit si čutil čez telo z vibracijo. Pela je simply the best, kot zna le ona. Kazalo je v glavnem samo njo na big screenu. Ne poznam novih komadov. Sem jih nekaj prvič slišala. Zelo drugačni so ti novi komadi. Nisem videla vseh koreografij in cele celote. Band in back vokalistke so bile iste kot prvič. Plesalke so v glavnem temnopolte, a ne čisto vse. Dvojčka iz youtube-a, ki izgledata kot Michael Jackson, sta del ekipe. Plešeta pa kot čigumi. Par oblek se mi je dopadlo. Boljše obleke je imela prvič. Styling je zdaj bil drugačen. Ta bela oblekca na sliki mi je zelo všeč.

Izredno se zna vživeti v komad. Uživa v petju in v performansu. Koreograf jo je gledal na koncu malega odra, pred mano na punčici očesa. So jo napadle emocije. Zapela je 23 pesmi. Vse je minilo zelo hitro. Ko je imela modri pajac oprijet kostum z biserčki, je poletela do malega odra. Kakšna komunikacija in energija?!? Pokrila je vsak centimeter odra. Ustavila se je pred 4 puncami z originalnimi majicami. Slikanje je bilo možno mobilcem, a niti ena fotka ni uspela punci pred mano, čeprav je bila Beyoncé 2 ali 3 metre stran. Miga namreč na vsaki bit, ker je takšna temperamentna precej na odru. Nemogoče jo je ujet, pa še vsi ti njeni bujni lasje, v obraz se je ne vidi dobro. Postavo ima manekensko, perfektno. Presenetilo me je to, da je v resnici manjša kot po tv. Jokala sem na I will always love you. Ga je zapela le do refrena. Naj songa: Survivor in Baby Boy.

Sem peljala ušesa v raj. To bi morala večkrat počet.





objavil(-a): mačka7 ob 22:57 komentarjev (0) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani