I miss you

spomini

Pravkar sem poslušala Atomic Kitten in nenadoma so na plan privreli spomini, da si imela njihov CD in kako sem si ga non stop sposojala od tebe. In koliko sva jih preposlušali. In potem sem se spomnila kako sem ti lase spletala v čopke, ki so se povezovali do konic. Pred očmi imam prizor, kako ti spletam lase, kako mehki so bili tvoji dolgi lasje, tvoja skrčena drža in tvoj vesel edinstven smeh.

Potem pa pomislim, da ne bom več imela partnerke pri Monopoli, ki bi mi pomagala ogoljufati banko. Tudi kartali ne bova več in skrivali kart, da bi zmagali. Teden dni je že pa se še vedno zdi, da me je nekdo udaril z lopato po glavi in so vse le grde sanje. Ne morem jokati in se metati po tleh, čeprav si tega želim, čeprav v sebi čutim vulkan… ne morem dati tega iz sebe. In upam, da nisi jezna, ker ne morem jokati.

Spomini mi prikličejo na obraz nasmeh. Kako smo skupaj odraščali, se igrali, razbijali smo okna z jabolki in valili krivdo eden na drugega. Po koruzi smo iskali prašiče in jo vso poteptali in za kazen klečali v kuhinji. Kako smo se skupaj lovili po gozdu, delali smo bunkerje. Potem smo se vozili z motorji. Še vedno se spomnim, kako težko si mi dovolila, da vozim frčeka, ker sva skoraj pristali v smreki v gozdu in enkrat naju je lepo drsalo po blatu. Kopali smo se za Savinji in obmetavali z blatom. In potem je prišla srednja šola in se nismo več videli vsak dan.

Še vedno je bilo super sedeti s tabo na avtobusu in ti čvekati, da nisi mogla zaspati. In ti težiti da rezerviraš sedež in se dogovarjati za čips. In te med vikendi videti nasmejano – vedno! In vedno si se smejala mojim šalam, tudi če so bile butaste.

Spomini prihajajo za mano. Med svojimi medvedki iščem katerega si mi ti kupila. In ob pogledu na slikice se zdi kot bi gledala film in se spomnim najmanjše podrobnosti. Predmeti, ki se jih dotikam, ki jih imam nosijo spomin nate, na skupne trenutke.

In četudi živim naprej vseeno v sebi nekaj čutim. Ne vem, ali je to praznina, ali je to delček tebe ki bo vedno z mano, ali je to bolečina ali pa zatiskanje oči. V sebi čutim nekaj močnega. Nekaj tako zelo lepega in nepozabnega a hkrati tako bolečega in praznega.

Sprašujem se, kje si sedaj… upam, da si z mano, da si tu okrog nas, okrog vseh, ki te pogrešamo in imamo tako zelo radi. Zadnjič, ko sem nemočna ležala v postelji sem nenadoma ob sebi začutila toploto, bližino, objem rok. Bila si ti, vem. Čutila sem te. Čutim te povsod, vedno. Četudi živim naprej, četudi ne morem jokati čeprav bi rada, četudi še vedno delam vse kot prej vedi, da se bom nate spomnila vsak dan in da ti bom vsak dan povedala, kako rada te imam. Našla si svoj mir in upam, da se nekega dne spet srečamo.

Veronika v meni boš živela za vedno.

zakaj si eden tistih?

Zakaj si ti še eden tistih, ki pada na joh in sploh spedenane tako in drugače z vsemi žaubami namazane naše "južne sestre"? Zakaj si eden tistih, ki vse kar ima spusti zaradi ene ...

Res ti privoščim bodi z njo, ampak povem ti pa, da bo že jutri golfa zamenlala z Bmw-jem. Zakaj ne vidiš da bo tako.

Pa sploh ne pravim, da so use take, ampak ona prav zihr spada v kategorijo: Kolk dnarja maš, maš motor, maš avto? kakšnega?

In prosim, ne hodi jutri jokat k meni, in mi razlagat kakšno napako si naredil! Da ti je žal, ker si pustil use kar ti je neki pomenilo.

Imam te rada, si moj dober prijatelj, vedno te bom podpirala pri tvojih odločitvah, ampak jutri pa na moji rami ne boš jokal!

oprosti!

Suffer

Že par dni zarad različnih obveznosti hodim precej pozno (po polnoči) spat. Zjutraj se pa dokaj zgodaj (okrog 6h) prebujam, spet, zaradi raznih opravkov.

Popoldne pa je vse to prišlo za mano. Bila sem tooooooook zaspana, ampak ne. Ne grem spat. Iz principa. Zakaj? Da bom zvečer lažje zaspala in se enkrat po dolgem času ponoči naspala tako, kot je treba. Komaj sem čakala večer. Malo sem pospravila po bajti, zlikala cunje, jih zložila v omaro, potem tuš in vse kar spada zravn in… posteljaaaa. Ja, komaj sem čakala ta trenutek, ko se bom ulegla in kaj? Zaspala. Itak. In kaj se je zgodilo? Po popoldanskem trudu, da ne bi šla spat, da si ne bi pokvarila nočnega spanca, NE MOREM ZASPAT!!!

Če to ni za znoret, pol pa ne vem…

O zarečenem kruhu...in kuhanju žabe no.2

Pa je mesec naokoli...kljub temu, da na divi tega ne obešam na veliki zvon še vedno "kuham žabo" in danes sem imela prvo "preverjanje" z meritvami. Vmes sem bila res zelo pridna(kako zelo si lahko preberete na drugem blogu, link najdete v zapisu O zarečenem kruhu in kuhanju žabe), a vseeno nisem bila ravnodušna.

Dve zastavljeni spremembi in sicer 5 obrokov na dan in 6 treningov na teden sem izpolnila precej uspešno in sploh ni bilo tako zelo težko. Tudi s tekom ni težav, dokler je tako lepo vreme, še vseeno pa raje "švicam" na stezi, ko pritisne mraz. In danes sem izvedela kako učinkoviti sta bili ti spremembi...

Je že res, da sem bila primorana kupiti 1 konfekcijsko številko manjši plašč in da zategnem pas za eno luknjico bolj, kot pred mesecem dni, a vseeno nisem vedela pri čem sem. Ko sem stopila na tehnico, sploh nisem upala pogledati rezultata...trenerka mi je povedala, da je pokazala 3,6 kg manj, kot pred mesecm dni, kar se mi je zdelo odlično! Tehnica je pokazala še sledeče:

- odstotek maščobe: - 0,8 %

-odstotek vode : + 0,5 %

-visceralna maščoba(maščoba na trebuhu) je ostala enaka.

-mišična maša: - 1,6 kg

Ampak to je le ena plat medalje, meni osebno so najpomembnejši obsegi, ker so kilogrami odvisni od velikega števila dejavnikov, med drugim tudi od dobre volje tehnice. "V akcijo" sta stopila še meter in kaliper, ki sta pokazala sledeče:

-pas: -6,2 cm

-boki: -4,1 cm

-prsi: -4,8 cm( na moje veliko veselje košarica ostaja enako "polna", le obseg je manjši

-biceps: + 0,2 cm (da se vidi, da "gvihtam" )

-noga: -1,5 cm

Kožne gube so ostale enake.

Skupaj sem po celem telesu v 4. tednih izgubila 16, 6 cm in to največ v pasu! Manjši obsegi torej res pomenijo eno konfekcijsko številko in eno luknjico na pasu manj tako, da ne gre samo za moj privid

Tako...zdaj veste... in z enako tematiko se oglasim spet čez 4 tedne

fusbaler

Izjava mojega dragega:

"Če bi bila ljubezen nogomet,

bi takoj podpisal pogodbo s tabo.

Neomejeno,

odkupna kavzula bi bila pa tako velika, da te nišče ne bi mogel odkupit."

*

ima srečo, da tudi jaz ljubim nogomet.

tako kot njega.

ALMOST KISSED

Šel je mimo mene. Nisem ga dobro pogledala, se mi je mudilo v službo. Registrirala sem, da zna bit fejst.

Pred zadnjim semaforjem pred hišo, mi je švignilo nekaj iz leve strani. V mislih sem bila že doma in sem parkirala avto.

This used to be my playground… Simonina hiša mi je od zmeraj blizu. Refleksno sem upočasnila, prej kot sicer. Nenadoma se mi je terenec z leve približeval v centimetre. Rit mu je zaradi brzine odneslo iz smeri vožnje. Vozil je prehitro. Izšlo se je za las. Kmalu bi se mi zgodil pločevinasti poljub. Stresla sem vse kletvice iz rokava., čeprav dame ne preklinjajo… Vozil je crazy, čeprav je sexy. To, da je divji na cesti, ni cool. Mu ne odpustim.

Vedeževanje?

Ne vem kaj naj si mislim o tem. Saj sploh ne vem, a res obstaja »usoda«, se pravi, da je za vsakega že v naprej določeno, kaj se bo zgodilo. Ne vem. No pa recimo, da sem ena izmed tistih, ki v usodo verjamejo. Ampak, ali se res da s pomočjo kave, fižolčkov, kart itd. videt, kaj te čaka? Ali imajo ti ljudje, »vedeževalci«, res kakšno sposobnost, ali pa samo dobro domišljijo?

Sodelavka je bila nekaj časa nazaj pri eni taki gospe. Ji je povedala kar dost stvari, ki so se res zgodile… Med drugimi tudi, da bo dobila dojenčka, povedala je tud kdaj bo. In je »zadela«. Ugibanje in sreča? Ali je res nekaj na tem? Ali pa potem, ko ti nekdo nekaj takega pove, podzavestno sam narediš, da je res tako? Ne vem. Me pa zelo zanima. In jutri grem. Točno k tej isti ženski. Čisto tko, iz firbca.

na glavo

Življenje se mi je obrnilo na glavo. Vse sem že imela pod nadzorom, vse mi je uspevalo, vse je šlo natanko tako kot sem si želela. In potem se v moje življnje vrne on. Moja neusojena ljubezen, ki se je končala s strtim srcem in morjem prejokanih solz, in to samo zaradi nesporazuma. Obljubila sem si, da ga bom pozabila, ga izbrisala iz misli in srca, pa ga nekako nisem mogla. Pustil je prevelik pečat. In zdaj sem vsa zmedena, ne vem niti kje se me glava drži. Kaj naj naredim? Izvedela sem ogromno stvari, ki jih prej nisem. Bi bile danes stvari in situacije drugačne, če bi to vedela prej? Da. Sigurno bi bile.

3 leta sem mislila, da me je samo izkoristil. Da mu nisem pomenila nič več kot navadna one-night-stand, booty call. Zdaj ko vem resnico, mi je žal, da sem naredila določene stvari. Ampak preteklosti ne moremo spreminjati, ne glede na to koliko obžalujemo kakšno stvar. Pravo vprašanje je kaj lahko storim zdaj. Ampak ne vem odgovora. Bolj ko razmišljam o tem, bolj me je strah, bolj sem žalostna in bolj sem zmedena. Čeprav sem v zvezi, me vleče nazaj k njemu. Sicer sem prepričana, da če bi bilo med mano in fantom vse uredu in ne bi tako močno škripalo že par mesecev, da me ne bi vleklo nazaj k njemu.

Kaj zdaj storiti? Vztrajati v zvezi in jo nekako poskušati rešiti ali enostavno dvingniti roke od vsega in pustiti času čas? Svojega fanta imam zelo rada, ampak to kar imava ni ljubezen. Za zvezo se morata truditi dva pravijo – zakaj se potem v najini zvezi trudim samo jaz? Zakaj me jemlje za samoumevno? Zakaj postavlja svoje potrebe pred moje, pred najine? Zakaj je raje v svoji delavnici kot pri meni? Govori, da me ima rad, da me ljubi, da mu pomenim vse na tem svetu, da me noče izgubiti. Ampak to so samo besede – z dejanji tega ne pokaže nikoli. Oba sva v Ljubljani – jaz v domu, on se vozi od doma, pa me nikoli ne pride pogledat. Raje sedi 3-4 ure na faxu pa bere knjigo ali pa visi na računalniku, kot da bi prišel mene pogledat. Vidiva se samo, če grem jaz do njega na njegov fax ali pa če meni računalnik zašteka, pa ga ne znam sama popravit.

Prijateljice mi pravijo, da sem neumna, ker vztrajam v zvezi. Ampak če imaš nekoga rad, se zanj trudiš ali ne? Kje je meja, do katere greš? Kdaj je boljše prenehati vlagati svoj trud v nekaj kar ne deluje, v nekoga, ki tega ne zna ceniti? Kako oditi stran od nekoga, ki ga ljubiš? Kako se prav odločiti? Ne vem več kaj je prav in kaj ne, kaj moram storiti in česa ne, ali sem sploh še normalna ali ne. Moj svet se je v roku parih dni popolnoma postavil na glavo. Izgubljena sem sredi svojih misli, sredi težkih odločitev.

KAJ TAKEGA?!

Smešno je blo to danes. Skoraj tako, da bi se lahko jokala zraven.

Vse je blo lepo in prav do trenutka, ko mi bejbi uleti v službo in mi z dojenčkastim pogledom reče:" Zob mi je poknu, dej poklič dežurnga!" Ja, sj pravim - dojenčkast pogled. Sam ona obvlada tak pogled. Jst jo gledam, wtf ?! In ti boš naslednje pol ure, ko jst še vedno delam, počela kaj? Šla na drinko. Itak. Jst pa naj delam pa še dežurnga poiščem Iščem zobarja, sam dela dežurna sam na Metelkovi. Pa nisma šle. Bo raj jamrala Čimdlje stran od zobarjev pravi ona. Ja prekleto se jih boji. Zašvica še predn se na stol vsede. To je skor tko kot moja fobija pred pajki. Sam da ne zašvicam

Pa se odpraviva do prjatlce na kavo/sok/škatlo čikov. Še prej je blo treba k najboljšemu sosedu po fujter za bebice, pa ga ni blo in je padu jugurt. Ja, tut jst se sprašujem kak ni blo tega fujtra. Boga reva je zdej na tekoči hrani. Za nalašč sm si kupla bake rollse - s česnom. Mmmmm Čeprav jih ne mara

Po hitrem postopku se odpravma do trole, kjer na poti iz trgovine še srečama mojo cimro. Nato sledi moj:" Piiii****daaaaaa" In bejba reče:" Ja ka pa je??!" In jst:" Nevem kje mam Urbano!! " In je po 15 minutnem iskanu (mogoč mal pretiravam, pa je manj časa preteklo) nisem našla. Tut doma je nikjer nisem našla. Najbolj boleče za mojo bejbo je to, da sm se bol sekirala za Urbano kot za njen oh in sploh bogi zob. Ja bogica si, sej vem, ampak Urbana?!!

Da pa še to ni vse, me s prjatlco še veselo dr*ata v glavo, zarad mojega sobotnega razsvetljenja o moji dejanski velikosti odvečneih štrlečih delov telesa.

Zdej pa v študentu poslušam prej kruljenje kot petje "živali", ki igrajo na harmoniko in mislijo da je cel svet njihov. No... Cel študenc.

Pa naj še kdo reče, da ni bil popoln dan?

JOŠKARCA

Bejbi to je sam zate - težko, mučno, nikakor prijetno priznanje!

To kar sem včeraj ugotovila, sem vedela že zelo dolgo časa, ampak si nisem priznala. Lubi je skos poudarjala, ne ni tok ampak toook... Nisem HOTELA verjeti. Meni so se vedno zdele "majhne". Pa temu le ni tako.

Uglavnem. Včeraj sva šle s cimro v šoping, saj sem res nujno rabila nov modrc (nederček ). Pa grem v trgovinco, poiščem C košarico, grem v kabino, se slečem, pomerim... Hm?!! Zakaj ne grejo not?! Stojim in gledam v ogledalo kot bik v nova vrata, milo rečeno. Nakar me, po morm rečit res hitrem času, prešine misel, da bi pa za spremembo le mogoče poskusila večjo košarico. No pa dejmo, sem si rekla. Navesim cunje nazaj nase, odvrihram s plaščem, šalom in torbico v roki nazaj do oddelka s spodnjim perilom. Iščem košarico D. Moram rečt, da jih ni tok velik na razpolago (nevem kaj naj si ob tem mislim). Najdem klasičen modrc in ga grem pomerit. Glej o glej - PRAV mi je. Zadnje leto sem si zakrivala resnico pred očmi. Dejansko imam D. Kupim modrc, pa še enga pa še ostalih milijon stvari. Račun itak tak, da me skoraj kap - bejbo pa tudi.

Moram priznat, da bom rabla še kar nekaj časa, da bom prebolela to grozno novico. Kje so časi, ko sem imela B? Potem sem C še nekako sprejela, ampak D? Zjokala bi se!

Aagggrrrrrhhh

Veroniki v spomin

Še vedno ne dojemam. Smrt je zame od nekdaj bila tabu tema. Že več kot dan je, odkar si nas zapustila. Najprej šok in solze, ampak še vedno ne dojemam. Prepričujem se, da je vse kot prej, da te bom jutri nekje zagledala, da ti bom spet spekla muffine. Odraščala si z mano, smejala si se z mano, jokala si z mano. In sedaj te iz minute v minuto bolj pogrešam. Iščem najine slike, skušam se spomniti vsake poteze tvojega obraza, se sprašujem kaj bi mi rekla v teh trenutkih, česa bi želela? V nebo sem poslala balonček z lučko zate, mislila sem da bom zajokala ko ga bom spustila v nebo, pa nisem. Mislila sem da se bom počutila kanček lažje, pa se ne. Iščem slikce, prižigam svečke, pošiljam balončke v zrak. Iščem načine, da bi vsemu svetu povedala kdo si bila, kako sijajna si bila in da nikoli ne bo enako brez tebe.

Življenje pa teče naprej. Poročila so še vedno ob isti uri, ljudje delajo, televizija je prižgana. In besna sem. Besna, ker se je meni svet ustavil. Ker vem, da je nekaj hudo narobe, a ne dojemam prisebno, da te nikdar več ne bom videla. Ne morem jokat, ne morem razmišljat, ne vem kaj naj delam, kako naj žalujem? Kako naj pokažem kako zelo boli? Kako naj ves svet opozorim, da tebe več ni in da brez tebe nikoli več ne bo enako? Kaj naj ti posvetim v spomin, da bo večno opevalo tvoje ime? Kako naj normalno jem, gledam televizijo, grem ven brez občutka krivde da ti tega ne moreš več početi? Kako naj živim z zavedanjem, da je tvoje telo nenadoma obstalo, nehalo delovati? Kako je mogoče da od vsega tvojega žara, energije, karizme ostanem samo telo? Kako je mogoče, da si umrla ravno ti, ali je sploh res, ali te zares več ni med nami, okoli nas?

Bila si zabavna, radovedna in klepetava (tako si se sama opisala v mojem dnevniku prijateljev, nekaj let nazaj). Zame si bila trmasta, odločna, vztrajna, kot se za kozoroginjo spodobi. Občudovala sem te, ker si bila vedno takšen flegmatik in optimist in tako zelo močna osebica. Vedno si jedla ob najbolj nemogočih poznih urah, prespala pol dneva, ker si res rada spala. Od malih nog si imela tako lepe, valovite rjave lase. Sedaj pa čudovite rdeče do ramen. Želela si postati policistka in vem, da bi bila odlična v tem poklicu! Vedno si mi znala vliti poguma, vedno si znala tolažiti in nam dvigati glavo ko smo bili obupani. Vedno si našla prave besede, bila si direktna. Tako rada bi, da bi bila zdajle z mano, kaj bi mi rekla sedajle, jaz bi ti rada povedala še toliko...Najino zadnje snidenje je bilo v Zmajčku, ko si poskusila moje muffine in bila navdušena. Preden sem šla domov si pritekla za mano, če imam še kakšnega, pa jih nisem imela več. Na avtobusu sva skupaj jedli čips, sedaj bi bila ti na vrsti, da ga kupiš. In z Jakom sva se tako dolgo najavljala k tebi na pijačo, pa nisva prišla. In januarja bi nazdravljali tvojemu 18. rojstnemu dnevu. Toliko stvari bi še morali početi skupaj, toliko ti imam še povedati. Te mar res ni več?

Tako zelo si želim, da bi bila tu. Da bi te samo še enkrat objela, poljubila in rekla koliko mi pomeniš. Tako hvaležna sem, da si bila del mojega življenja, da sem odraščala ob tebi, da sva skupaj posegali po sanjah, da si me imela rada. In tako zelo, zelo te pogrešam. Le enkrat bi te rada še objela. Pravijo, da ne morem. A jaz tega nočem in ne morem sprejeti. Spomini se mi vrtijo pred očmi, obupano iščem slikce, a tam je tvoja podoba, ne ti z vsem svojim sijem.

Ne vem kaj naj mislim, delam, kako naj ti pokažem kako zelo sem te imela rada. Ne vem, kako naj živim, kaj naj naredim da ti bo v večen spomin… Izgubljena sem, vse gre tako hitro, čas teče. Jaz pa sem obstala v momentu in ne morem naprej. Nočem sprejeti, ne morem, ne znam.

VERONIKA ŽUNTAR, za vedno boš ob meni, v meni. Tako zelo, zelo te pogrešam, da to čutim z vsem svojim bitjem. Rada te imam, pogrešam te. Sestrična, prijateljica, moj sonček. Tako te pogrešam. Tako zelo, zelo, zelo.

Mu lahko napišem pismo? Hm...?

Hm...nekomu bi zelo rada izpovedala svoja čustva preko pisanja. Pa me je malo sram. Malo strah. Je zelo čustven človek. Drage Divice, ste že naredile kdaj kaj takšnega iz ljubezni? Kakšen je bil odziv moškega? Lep, solzen, presenečen? Jaz bi mu namreč rada poslala tole.

Naj ti tokrat izkažem svoja čustva na malo drugačen način. S pisanjem. To je moj velik hobi. Tega še ne veš. Besede so včasih tako prazne, tako brezsmiselne. Obstaja močnejši svet onkraj besed. Veliko pišem. Veliko berem. Rada delam na sebi. Rada se poglabljam vase. Rada raziskujem sebe in druge. Že v najinem začetku sem videla najin konec. Zato se ti nikoli nisem mogla prepustiti in predati popolnoma. Ampak, ko se bom nekoč nekomu predala, se bom predala dvakratno. Drugačna sem v dojemanju ljubezni. Drugačna sem v dojemanju nasploh. V dojemanju glede seksa sem drugačna. Seks mi predstavlja nekaj, kjer ni čustvenih zadržkov. Kjer ni domišljijskih zadržkov. Kjer se dva človeka združita v eno. Meni predstavlja nadgradnjo čustvene bližine. Predati se nekomu. Z dušo in telesom. Biti pri nekom z vsem svojim bitjem, ne samo polovično. V takšni situaciji tega nisem bila sposobna narediti. Čutila sem strah. Bala sem dati sebe tebi. Tebi, ki nisi samo moj. Borila sem se z vestjo. Bila sem razklana med čustvi in razumom. Poskusila sem uporabiti zdravo mero obojega. Bala sem se vseh svojih čustev, ki sem jih gojila do tebe, po tako kratkem času. Želela sem uživati v situaciji, ki nama je dana. Poskušala sem jo sprejeti, vendar to nisem jaz. Poskušala sem držati mejo. Ni mi uspelo. Mogoče sem preveč čustvena in ranljiva oseba. Moje zahteve so višje. Takrat sem odšla in naredila konec, ker je bil čas za odhod. Sama sebi sem se zdela neumna. Želela sem zbežati pred nama. Braniti sebe. Ti pa se zopet vračaš. Počasi. Ni bil tak načrt. Življenje nam podre ogromno teorij. Mislila sem, da bo enostavnejše. Danes vem, da se temu kar čutim do tebe ne da ubežati. Močnejše je od mene. Malo vem o tebi. Malo ti veš o meni. Ne poznava se dobro, pa vseeno včasih čutim, kot bi te poznala že celo življenje. Ne vem, mogoče iz prejšnjega življenja. Mogoče se reče temu sorodnost, dve sorodni duši. Včasih podzavestno razmišljam o tem, kako si del moje prihodnosti, včasih nehote povezujem svojo prihodnost s teboj. Ko me pogledaš, me zaboli. Zaboli tako močno, da bi se najraje zrušila po tleh. Kot bi s svojimi očmi videl vame. Kot bi ljubil preko telesa. Preko oblačil. Zato včasih ostanem brez besed in se obrnem stran. Tvoj pogled boli. Čutim, da prodira vame in odkriva vse najglobje skrivnosti, vsa najglobja hrepenenja, vse najglobje bolečine. Včasih se močno bojim ljubezni. Močno bojim intime. Včasih bi najraje celo življenje ostala sama, samo zato, da me ne bi nihče prizadel. Veliko lahko držim v sebi. V sebi nosim ogromno vsebine. Ogromno različnih obrazov. A nihče izmed njih ni plehak. Redko sem sebična. A znam biti tudi to, če mi človek močno, močno stopi na šibko stran moje osebnosti. Včasih sem tik pred tem, da eksplodiram. A se poskušam zadržati. Ker vem, da se moram. Zavedam se, da je najina situacija zelo težavna. Zavedam se, da je bilo najino razmerje zgrajeno na tako krhkih in slabih temeljih, da bi na dolgi rok najverjetneje vodilo v prepad. Zavedam se, da bi se z nama najverjetneje zgodilo podobno, kot se sedaj dogaja z vama. Zavedam se, da zadeve niso več tako lepe in enostavne, ko se enkrat prestavijo v realnost. V vsakdanjike. Takrat nebesa niso več tako pogosta. Pravijo, da kdor vara enkrat, vara tudi drugič, vara tudi tretjič, vara vedno. Kdor vara eno, vara drugo, vara tretjo, vara vse. Vsi mi govorijo, nima smisla, pojdi stran od njega, dokler se ne navežeš preveč, dokler še lahko greš. Tak moški težko kdaj zgradi odkrit odnos. Vsaj dokler zares ne razčisti pri sebi. Tak moški ima stalno slabo samokontrolo. Tak moški stalno išče in si daje bremena novih in novih čustev, še preden razreši prejšnjo zvezo, še preden si vzame čas zase. Prihodnost s takšnim moškim najverjetneje ne obeta nič dobrega. Stalno rešuje težave v objemu drugih žensk. Tam pa ni rešitve. Rešitev je v nas samih. Poznam takšne zgodbe. Zavedam se svojih mladih let. Zavedam se tega, da imaš družino, ki šteje največ. Za katero se je potrebno boriti, da obstane, ker nam je mogoče dana samo enkrat v življenju. Ampak če dva dasta vse od sebe in če nekje še vedno ni skupne rešitve, je bolje, da se konča, da se najde nekaj novega in se reši tiste zlagane, temačne preteklosti. Bolje za vse vpletene. Nikoli nisem pričakovala in niti ne pričakujem, da boš doma naredil konec zaradi mene. Tega niti ne bi želela. Čutila bi krivdo. Ampak zaradi sebe, nje in otroka, ki mislim, da najbolj trpi v takšnih odtujenih in hkrati »skupnih« razmerah, kot pa če greta starša narazen. Ampak mislim, da postane s časom lažje za vse. Po vama se zgleduje. Ni enostavno. Ni idealno. Vsi si želimo imeti perfektne družinske razmere. Tudi ti si zaslužiš novo priložnost, tudi ona si zasluži živeti v spoštljivem odnosu. Ne moreš večno skakati sem in tja, se izgubljati v lažeh in bežati pred resnico. S tem uničuješ samega sebe. In ne samo sebe, tudi vse ostale, ki jih vpletaš v svoje življenje. Če si sam na tleh, brez ljubezni in nezadovoljen, boš težko vzgajal pravilno in ljubeče svojega otroka. Si predstavljaš, kako se bo počutil otrok, ko bo čez par let poslušal govorice o svojemu očetu? Kako hodi od gostilne do gostilne in od kelnarce do kelnarce in vsako ogovarja, vabi na morje(ja, tudi to vem, brez skrbi in močno me je prizadelo, ko sem izvedela. Počutila sem se kot največji drek. Kot številka na tvojem seznamu.)? Si kdaj pomislil na to, ko praviš kako rad ga imaš? Ne delaš slabo samo svoji ženski. Ampak tudi njemu. Ne obsojam te. Vsi smo krvavi pod kožo. Ampak nekateri se vsaj trudimo izboljšati sebe. Se poskušamo na svojih napakah kaj naučiti. Kaj bo potem, ko otrok odraste in odide svojo pot? Se želiš postarati z njo? Mogoče si v sebi želiš spremeniti svoje življenje, a ga ne znaš. Mogoče nimaš dovolj poguma. Vem, to ni moja stvar. Ti verjetno najbolje veš kako poteka pri vas doma in kaj narediti. Ampak hudo mi je, ko te opazujem kako padaš, ko opazujem, da se nekaj hudega dogaja s teboj, pri tvojih 29ih letih, ko imaš še toliko življenja pred seboj. Toliko pravilnejših rešitev. Pa vseeno se mi postavljajo vprašanja. Kaj, če si ti tisti usodni načrt, katerega bi se mogla držati? Kaj, če je med nama tisto, kar nam je ljudem dano enkrat v življenju? Tisto nekaj, kar ne ti in ne jaz ne bi smela kar tako izpustiti iz rok? Tisto nekaj, pri čemer sva prehitro odnehala? Kaj če bi se z močno voljo, s časom in borbo lahko skupaj dvignila tako visoko in poglobila tako globoko? Prišla tja, kamor ljudje ne uspejo priti celo življenje? Enkrat si rekel, da verjameš v večno ljubezen. Da ljubezen ne izbira. Ne vem. Mogoče si lagal. Jaz še vedno naivno verjamem. Kolikokrat v življenju srečamo človeka, za katerega bi bili pripravljeni dati svojo mladost? Poskusili sprejeti njega v paketu z njegovim otrokom in vso preteklostjo, ki spada zraven? Ne morem ti obljubiti večne ljubezni, ker ne vem, kam me bo pripeljalo življenje. Kaj me čaka za naslednjim ovinkom. Ne vem, če sem pri svojih letih lahko kos temu, kar se dogaja med nama. Ne morem ti obljubiti, da bom telesno vedno pri tebi. Ker še ne vem, kakšna je moja pot. Moje življenje še nima prave stalnosti. Vsekakor si prvo kot prvo želim doštudirati na področju socialnega dela in zraven poskusiti še kaj novega. Mogoče kdaj tujina. Ne vem še. Ne morem ti obljubiti, da te bom večno čakala nekje na drugi strani, da prideš k meni vsaj za trenutek. Ne morem ti obljubiti, da bi pa nama sigurno uspelo, če bi slučajno kdaj pristala skupaj. Ne morem ti obljubiti, da bi bilo dobro, da oba žrtvujeva vse za naju. Lahko pa ti obljubim, da še vedno obstaja močna želja po tebi. Ne samo želja, ampak globja čustva. Lahko pa ti obljubim, da ti iz srca želim vse najboljše in da te nikoli nisem in niti nimam namena spraviti na kriva pota. Lahko pa ti obljubim, da v vsakem, ki sem ga spoznala(ni jih bilo malo) vidim v najboljšem primeru le slab približek tebe. Lahko ti podarim tisto nekaj, kar primanjkuje vsem ljudem. Iskrenost. Ljudje smo osamljeni, kadar nimamo z nikomer prave iskrenosti, kadar nikomur ne razdajamo sebe. Tisti spomini mi dajejo upanje. Misli na najin čas me odmikajo od hladnosti, od brezčutnosti. Moje misli so pri tebi, že od prvega dneva, ko sem te zagledala. Nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled. Zdaj verjamem. Moje srce še vedno pripada le tebi. Kamorkoli grem, vedno si z menoj. In del njega bo vedno shranjeno samo zate. Včasih mi je dovolj že to, da obstajaš. Da si končno nekdo, do katerega čutim. Kot si ti meni obljubil takrat, ko sem ti jokala. Redki so ljudje, ki zmorejo zdrobiti oklep nas trdnih ljudi. Tebi je uspelo. Veš, prvi moški si, ki me je pripravil do tega, da sem mu bila zmožna pokazati svoje solze. Vsaj malo pokazati sebe. In še danes mi ni jasno, kako ti je uspelo, po tako kratkem času. Mogoče se tukaj skriva odgovor. Mogoče je to tista zaljubljenost, ki bi se s časom razvila v pravo ljubezen, na katero čaka svet okoli nas. Mogoče se tukaj skriva sreča za naju. Ljudje živijo za dan ljubezni. Za dan, da odkrijejo primernega partnerja za svoje življenje. Velika večina ga na žalost ne odkrije nikoli. In jaz nočem biti nekoč ena izmed teh ujetnikov, ki postanejo čustveni invalidi, čustvene razvaline, ker so ujeti v popolnoma nekvalitetno razmerje ali partnerstvo. Rada bi te izpustila iz rok, pa mi nekaj pravi, da te ne smem. Ob tebi čutim paleto mešanih čustev. Ljubezen, radost, jezo, žalost, sram. Včasih tudi ponižanje. Včasih tudi sovraštvo. Nisi slab človek. Če bi bil, se ne bi zaljubila vate. Enkrat si rekel, da si materialist. Nisem ti verjela. S tem se samo tolažiš, slepiš. V tebi je mnogo več. Magičnost. Globina. Hrepenenje. Strast. Pristnost. Skrivnostnost. Tisto nekaj, kar se ne da prijeti z rokami. Tisto nekaj, kar se ne da kupiti. Preprosto obstaja. In je resnično. O tebi in o nama bi lahko pisala ure in ure. A bom raje končala, da ti ne bo odveč. Dolgo sem oklevala, če ti poklonim to pismo. V njem je veliko mojega. Preveč mene. Nočem te prestrašiti. Najhujše je živeti v negotovosti. Mogoče bi morala nadaljevati skupno druženje in pustiti času čas. Na prijateljski ravni. Mogoče je res tvoje poslanstvo pri meni. In moje poslanstvo pri tebi. Bova kdaj našla odgovor? Od tistih dni še danes črpam ideje in misli za življenje. Imela sem trenutke svojega obstoja. Tudi to nekaj šteje. Hvala za razumevanje. Hvala za spodbudo. Hvala za navdih. Hvala za vse novo. Hvala za vse lepo. Hvala za vse. Dobro, da sem takrat malo zabluzila šolo in pristala tam, kjer sem spoznala tebe. Ni mi žal. Verjemi, ni mi žal.

****

Prihaja Codex Alimentarius !!!

Kaj Codex sploh je? Codex Alimentarius je skupek pravil za regulacijo poljedelstva in popolno kontrolo hrane od semena do končnega pridelka. Pa bom čisto na enostaven način skušal napisat kaj njegova uvedba pomeni.

-
Pod Codexom ni več potrebno označevat živila, ki so genetsko spremenjena, kar je sedaj obvezno.
-
Zelenjava in sadje bosta izpostavljena sevanju.
Trenutno se to dela samo pri sadju in zelenjavi, ki mora dolgo potovati. da ostane dlje sveža. Pod Codexom bo to obvezno za vsa živila.
-
Po uvedbi Codexa bodo vse živali, ki se redijo za hrano ali mleko, morale dobivati Monsanto rasni hormon in Monsanto antibiotike.
Naj
vam ob tem še povem, da je Monsanto največji proizvajalec genetsko spremenjenih živil na svetu.
-
Ljudje bodo zbolevali zaradi uživanja genetsko spremenjene hrane, tukaj pa vskoči farmacija, ki jim bo nudila pomoč v obliki svojih zdravil. Praktično vsa naravna zdravila postanejo prepovedana in označena kot strupena in nevarna, dovoljeni bodo samo farmacevtski produkti. Pa naj mi še kdo reče, da je kemija bolj zdrava od naravnih zadev. Ampak ravno v tem je problem. naravna zdravila so konkurenca farmaciji, zato jih želijo prepovedat. Vse vitaminske dodatke bo možno dobit samo še na recept.
-
Codex v osnovi preprečuje in celo prepoveduje naravno organsko kmetovanje.

Naj še enkrat povzamem vse. Codex Alimentarius bo vso kontrolo nad hrano potisnil v roke farmaciji in Monsantu kot največjemu proizvajalcu genetsko predelane prehrane. Če se vse črne slutnje uresničijo, bomo v roku 10 let na policah v trgovinah imeli le še genetsko spremenjeno prehrano, organske, ekološke in biološke ne bo več. Kmetje bodo morali semena kupovat od Monsanta vsako leto, saj imajo njihova semena vgrajen gen, ki preprečuje nadaljnje razmnoževanje. Z drugimi besedami povedano, ne proizvajajo semen, zato mora kmet vsako leto znova kupiti semena. od Monsanta seveda.
Ironija je v tem, da bomo morda v povprečju dlje živeli, ampak kvaliteta življenja bo precej slabša, saj bo prehrana nekvalitetna. Veliko bo bolezni, tukaj pa nam bo farmacija prodajala svoje izdelke in nas zdravila, tako da bodo še oni dobili svoj kos pogače.

Zdaj pa tisto najstrašnejše. zaradi posledic uvedbe Codexa naj bi po celem svetu umrlo okrog 3 milijarde ljudi. da, res je. 3 milijarde!!!
Zakaj? Zaradi pomanjkanja hrane, nekvalitetne hrane, celo zaradi ozdravljivih bolezni, ker bodo naravna zdravila seveda prepovedana, imunski sistem pa oslabljen zaradi nekvalitetne genetsko spremenjene hrane.

Kakšna je rešitev in kaj se lahko naredi?

Širite novico še naprej. povejte vsem prijateljem, znancem, sošolcem, sodelavcem, družini in nasploh vsem, ki jih poznate. pišite bloge, pošiljajte maile, govorite o tem. Časa je zelo malo, ampak ni še prepozno.
Codex naj bi stopil v veljavo 31. decembra 2009, zato je treba pohitet.

Za Codex je zadolžena posebna Codex Alimentarius komisija.
Leta 1994 so poskušali uvesti Codex v ZDA, ampak ljudje so spregledali in množično pisali lokalnim politikom, kongresnikom, trgovskim verigam je postalo jasno, da bodo propadle, če se Codex uvede in so tudi same lobirale za njegovo preprečitev. in skupaj so dosegli, da se Codex na koncu ni uvedel. Nato pa se je komisija spravila nad Evropo in kot vse kaže jim bo tukaj uspelo.
Računajo na večjo razbitost trga in slabšo komunikacijo med državami. kar oboje drži.
31. december je dan D. ni še prepozno, zato vas res naprošam, da širite to novico naprej.

Kaj pa če se Codex res uvede?

V tem primeru pa vam toplo priporočam, da jest čim več doma vzgojene in pridelane hrane. In pa še nekaj pomembnega. hranite semena!!!

http://www.rtvslo.si/blog/wewerca/prihaja-codex-alimentarius/31115

Zdaj pa res!

Odločila sem se, samo zdaj gre zares! Odločitev pa je taka: zmanjšati delež maščob v mojem telesu. Nekajkrat sem se že odločila za razne diete, pa ni bilo večjega uspeha. Saj ne rečem, da niso bile uspešne, 2, 3 kilograme manj je kar uspeh, samo deleža maščobe pa mi ni nikoli uspelo zmanjšati. Kljub rednemu gibanju in dokaj pravilnemu prehranjevanju (brez maščob in raznolika hrana), sem imela malce več kg, kot sem si jih želela. Teden nazaj sem si po naključju dala izmeriti moj odstotek maščob in šok - 32%. Sem si rekla, zdaj je pa dovolj! Včeraj že nabavila fatburnerje, pa beljakovine si spisala jedilnik in program treningov. Upam da mi uspe. Oziroma takole - mora mi uspeti!

Iluminacije

Pridi z mano izpod težkih zastav otopele brezbarvnosti,

mimo voščenih figur z otrplimi obrazi

tja, kjer je hip daljši od življenja.

Stvarstvo bo plesalo z nama,

gore se bodo razmaknile ob silovitosti najinega žara,

reke bodo pojile najino hotenje,

čas bo ujetnik v najinih dlaneh.

In ko bova stala tam, kjer se bistvo ljubi z nesmislom,

odeta v nežno kopreno zanosne zamaknjenosti biti,

bo moja tišina čutila tvojo.

In ne bo včeraj in ne bo jutri in nikogar ne bo -

samo midva v neznosni lahkotnosti trenutka.

In ko bova padala v mehko naročje oblakov tam spodaj v daljavi,

prebodena s popolnostjo,

se bo svet ponovno vrtel

in večnost bo odpustila najini minljivosti,

ko bo v jutranji rosi izpirala žar s spokojnih ustnic.

Vprašanje lokacije...

"Na postelji ali kavču?"

"Na pultu!"

Wake up

Kok paše spat, ko zunaj dežuje. Takrat se najbolj naspim, ker vem da je zunaj hladno, jesensko vreme… jst sm pa na toplem v svoji postelji. Zjutraj sem se odločila, da danes ne grem na faks, da bom še malo poležavala.

In potem se zgodi. Mobitel zazvoni. Pogledam kdo je. Ah, fotr… spet bo težil, zakaj še nisem šla. Laž, da sem šla, ne pride v poštev, ker je stanovanje oddaljeno 5min od njegove službe in včasih pride vmes domov. So pa moji starši zelo strogi, kar se tiče šolanja. Bolj jim govorim, da predavanja niso obvezna in da lahko preskočim kakšnega, sploh če mi predmet že itak leži, manj ju zanima in bolj silita, da naj grem.

In tako sm morala ustat že ob pol osmih in it na faks. Brezveze. Zdaj pa še na šiht.

No, upam da bo vse po načrtih in nama bo s fantom zneslo, da se po novem letu preseliva nekam. Kamorkoli… par stanovanj imava že ogledanih, čeprav dvomim, da bodo takrat še frej. Ampak se ne mudi, bova že, če ne se bo pa našlo kaj drugega. Sam da si na svojem in imaš občutek tiste svobode. In da te ne obravnavajo, kot da si v osnovni šoli.

Bomo videli, kaj bo. Pustimo se presenetiti.

Hujšajmo s shaki?

še ne veš? VODA samoumevna, večna, pitna...?

Voda. Tukaj je in vedno bo. Samoumevna, večna, pitna. Ni res! Tako kot sonce, zrak in velikokrat tudi ljudi, ki nas obkrožajo, jemljemo za samoumevne, tako jemljemo tudi vodo za svojo in neminljivo.

Za vse stvari življenju se je treba truditi in pokazati, da nam ni vseeno, da jih cenimo in spoštujemo. Drugače jih izgubimo. In s čim najprej pokažemo spoštovanje in ljubezen do stvari, ljudi? S tem, da vemo vse o njih, vsak majhen delček, podrobnost, nič se nam ne zdi zanemarljivo. Ker bomo le tako vedeli, kako vzdrževati pristen in lep odnos. Enako je z naravo, vodo. Poglejmo, kakšen je naš odnos do vode.

Čas je da postanemo odgovorni in tudi sami vsak dan nekaj naredimo zato, da varčujemo z vodo, saj veste, ko si umivamo zobe, tuširamo...

lp, do naslednjič, majchy_ka

"Bila je najbolša, a nikoli ni opazila jesenskega

Bila je najlepša, bila je popolna.

Imela je črne dolge lase, njen pogled je vedno bil poln upanja.

Vendar ne v očih tistih, ki so ji zavidali.

Ki so kazali s prstom na njo in o njej širili govorice.

Govorice, ki zdaleč niso bile resnične.

Po svetu je hodila z dvignjeno glavo, saj ni hotela da vidijo kako je žalostna.

Vsi so mislili, da se ima za nekaj več.

Niso vedeli, da nosi masko, da prekrije svoj žalostni obraz.

Razumel jo je le fant, ki je živel v njenih mislih, v njeni glavi.

Ne, ni imela resničnih prijateljev, le tiste navidezne,

ki so bili z njo vedno, ko ji je bilo hudo.

V njej je izginilo življenje, živela je le še za smrt.

Hotela je pokopati spomine svojega otroštva vendar ji ni uspelo.

Zato je počasi v sebi umirala, z njo je umirala tudi duša.

In ljudje okoli nje, ki so ji vsaki dan rinili nož v hrbet.

A ona, ona pa je bila najbolša, a vendar kljub temu ni nikoli opazila jesenskega listja.

By Tynah

Inspiracijo za tole sem ubistvu dobila iz Loesje-vega verza "Imela je najbolše ocene, a ni nikoli opazila jesenskega listja. No in tako je nastalo tole.

KaKo PoSuŠiTi LaSe???

Sušenje las je zelo koristna styling tehnika, ne glede kakšen tip las in frizure imaš. Prav sušenje daje polnost in obliko tvojim lasem.

1. Začni s čistimi in opranimi lasmi

Potem, ko si lase oprala, jo osuši z rahlim stiskanjem z brisačo ali zavij brisačo v turban, ki ga imaš na glavi pet minut. Ne drgni las.

2. Nanesi na lase preparator

Najboljši način, da bodo tvoji lasje popolni je, da uporabiš dober in kvaliteten proizvod. Ta lahko da ravnim lasem brez življenja polnost ali pa z njim ukrotiš kodre. Na suhe lase nanesi leave-in regenerator-najprej na konice. Če imaš tanke in puste lase jih poprši z lakom za lase, ki daje volumen ali s peno za lase. Gelov se izogibaj. Potem, če so lasje še dokaj mokri pusti, naj se sušijo nekaj minut na zraku.

3. Razdeli lase na pramene

Lase razdeli z glavnikom in učvrsti z lasnicami. Tako se ne bodo pletli z ostalimi lasmi in lahko jih boš lažje in lepše navila. Pusti en pramen s katerim boš začela.

4. Začni s prsti

Frizerji vedo, da je skrivnost popolnega sušenja las v prstih. Povleci prste skozi lase s tem, da začneš pri korenu. Izvleci lase nekaj centimetrov in jih drži medtem, ko lase sušiš od korena proti konicam.

5. Oblikovanje

Če želiš obdržati naravno obliko tvojih las, usmeri sušilec proti korenu las, s tem, da kombiniraš sušenje s prsti. Začni s sušenjem zadnjega dela glave in pojdi proti konicam. Končaš z zgornjim slojem las tako, da s krtačo dvigneš lase navzgor in tako sušiš. Z dvigovanjem las od temena, boš lasem dodala volumen.
Če želiš lase zravnati, česi lase z okroglo krtačo od korena proti konicam, sušilec pa usmeri na krtačo.

6. Kakšen stil želiš

Ko so lasje že skoraj suhi bo stil, ki ga želiš določil konec sušenja. Če želiš zravnati lase jih suši dalje tako, kot smo omenili že zgoraj, dokler niso lasje popolnoma suhi. Potem z likalnikom narahlo potegni skozi lase ter končaj z kremo.

Če želiš valovite lase razdeli pramene in jih dvigni. Zavij vsak pramen ter s sušilcem posuši vsak pramen s hladnim zrakom. Potem naj prameni prosto padejo in narahlo potresi z glavo.

Če želiš naviti samo konce las, navij lase s pomočjo debele krtače v smeri in obliki, ki si jo želiš ter vsak pramen posuši tako, da je popolnoma suh. Potem oblikuj lase s prsti in gelom za stiliziranje las.

Medtem, ko lase sušiš je pomembno, da jih ne pustiš vlažnih, ker s tem preprečiš kodranje las. Frizuro končaj z lakom za lase.

Sušilec za lase je lahko odličen za ustvarjanje različnih frizur. Ne glede na to ali želiš polne, ravne ali kodraste lase, boš s temi nasveti naredila frizuro kakršno si želiš, brez obiska pri frizerju.

7-SIMPTOMOV RAKA, ki jih ženske rade spregledajo

Ženske naj bi bile bolj pikolovske od moških, kar se tiče rednih zdravstvenih testiranj za raka. V večini so prej pripravljene iti na pregled, ko opazijo zaskrbljujoče simptome. Vendar ni vedno tako.

Predvsem mlajše ženske spregledajo simptome, ki so lahko začetek rakavega obolenja. V večini so mišljenja, da je rak bolezen starejše populacije. V večini imajo prav, vendar vsako leto zboli več mladih ljudi za rakom. Nekatere ženske so postale pravi mojstri zanikanja. Obstajajo ljudje, ki namenoma ignorirajo simptome raka. Večina teh ljudi je še vedno mnenja, da je rak neozdravljiv, zakaj bi torej obiskali zdravnika?

Pazljivo preberite sledečih 15 možnih simptomov raka, kajti zgodnje odkrivanje te bolezni rešuje življenja.

Nepričakovana izguba teže

Veliko žensk je navdušenih nad izgubo kilogramov, vendar je nenadna izguba 3-4 kg v enem mesecu potrebna posebne obravnave. Izguba teže je eden prvih kazalcev za rakavo obolenje.

Napihnjenost

Večina žensk, se z napihnjenostjo sprijazni. Vendar je le ta lahko posledica raka jajčnikov. Dodatni simptomi so bolečine v trebušni votlini, problemi z odvajanjem in občutek polnosti.

Spremembe dojk

Večina žensk pozna svoje dojke tudi če si jih ne pregleduje. Pozornost velja nameniti rdečici, odebelitvi kože, izpuščaje ter kakršnekoli spremembe na bradavici.

Krvavenje med obdobjem menstruacije

Ženske pred menopavzo spregledajo krvavitve med menstrualnimi ciklusi. Vendar pomislite, kaj je za vas normalno. Rak jajčnikov je najpogostejši ubijalec žensk.

Spremembe na koži

Pazljivo opazujte spremembe pigmentacije na koži. Če nenadoma pričnete krvaveti iz kakšnega znamenja na koži je čas, da takoj obiščete zdravnika.

Težave s požiranjem

Če imate težave s požiranjem spremenite način prehranjevanja. Če se težave nadaljujejo pa je to lahko znak za obisk zdravnika.

Spremembe na limfnih vozlih

Če opazite bulice na področju limfe ali vratu je to lahko zaskrbljujoče znamenje. Če se ta bulica povečuje pa nujno poiščite zdravniško pomoč.

Lp, do naslednjič majchy_ka

NEVARNOST nedrčkov 2.del

Več žensk trdi, da so zaradi nadvse priljubljenih nedrčkov znamke Victoria's Secret zbolele. 37-letna Roberta Ritter o svoji izkušnji pove: »Imela sem modrice in rdeče madeže, ki so bili na dotik vroči in zelo vneti. Grozno je srbelo, celo tako, da nisem mogla spati.« Tako je Ritterjeva iz Ohia proti znamki spodnjega perila maja letos vložila tožbo, po čemer so jo kontaktirale tudi številne druge ženske s hudimi težavami, ki so se ji želele pridružiti. Kaj je šlo narobe?

Odvetniki zatrjujejo, da so vse ženske kupile enako vrsto nedrčkov, ki so jih tudi laboratorijsko testirali. Testi naj bi pokazali, da nedrčki vsebujejo formaldehid, ki se v tekstilni industriji uporablja, da se blago ne mečka.

Tako gre še za en primer, ki kaže na to, v kako strupenem svetu pravzaprav živimo. Varni nismo niti pred lastnim spodnjim perilom. Najlažje je le skomigniti z rameni, a kljub vsemu nismo povsem brez moči in vedno imamo možnost izbire.

Kaj dela formaldehid v nedrčkih?

Formaldehid uporabljajo na številne načine. V tekstilni industriji se uporablja pogosto za mnoge namene:

Tudi, če kupite izdelke iz 100% bombaža niste varni, če se ta ne mečka, pogosto pa se nahaja tudi v žametu, umetni svili in sintetičnih mešanicah.

Vpliv formaldehida na zdravje

Formaldehid je med drugim znan kancerogen, prav v ZDA, od koder prihaja znamka Victoria's Secret pa so do vsebnosti te kemikalije najbolj tolerantni. Ljudje lahko na formaldehid postanemo občutljivi zaradi dlje trajajoče izpostavljenosti.

Poleg raka formaldehid povzroča:

Če ste občutljivi na kemikalije, so tako vaša oblačila lahko vzrok za dermatitis in druge težave. Te se poslabšajo, ko je vroče ali na mestih, kjer se potite.

Da bi pošteno zmanjšali vsebnost formaldehida v naših oblačilih, moramo ta večkrat oprati, posušiti in prezračiti.

Druge nevarnosti nedrčkov

Zdravniki svetujejo, da se izognemo tesno oprijetim nedrčkom, ki ustavljajo prekrvavitev. To lahko pripomore k nastanku raka dojk, saj telo ne more pravilno odvajati toksinov, kot je aluminij iz deodorantov. Prav tako lahko nedrčki s pritiskanjem povzročijo nastanek cist, stanje pacientk pa se je na raziskavah po prenehanju nošenja nedrčkov opazno izboljšalo.

Nevarne pa so tudi žice v nedrčkih. Te lahko namreč delujejo kot antena in ustvarjajo elektromagnetno polje, ki le še poveča tveganje za nastanek raka dojk. Tudi sicer naj bi se ljudje čim bolj izogibali nošenju kovin na telesu. To pa ne pomeni, da nedrčka z žico ne morete nositi – preprosto zamenjajte žico s plastičnim nadomestkom, ki ga boste dobili v trgovini z blagom.

nevarnost nedrčkov 1.del

Da živimo v onesnaženem svetu je vsem kristalno jasno, da pa je poleg vode, ozračja in še marsičesa zastrupljeno tudi naše spodnje perilo (s katerim zapeljujemo naše bolše polovice ), skoraj nihče ne ve.
Drage bralke, če ste na svojih balončkih opazile rdeče madeže, ki so na dotik zelo vroči in močno srbijo, TAKOJ zamenjajte svoje nedrčke.
V neki državi so jih laboratorijsko testirali. Ugotovili so, da nedrčki vsebujejo FORMALDEHID. Marsikomu zdaj nič ni jasno. Formaldehid je brezbarven plin ostrega vonja, v vodni raztopini se uporablja kot dezifenkcijsko sredstvo...v vsakodnevnem življenju ga srečamo v cigaretnem dimu, izpušnih plinih avtomobilov itd. Danes naj se formaldehid ne bi več uporabljal, saj draži oči in sluznico. Kljub temu, zelo strupeno kemijsko snov uporabljajo v tekstilni industriji in sicer samo zato, da se blago ne bi mečkalo. Večina vas bi odgovorilo:" moje preilo je 100% bombaž"...no naj vam pokvarim veselje...100% bombaž, ki se ne mečka prav tako vsebuje formaldehid. Poleg rdečih, pekočih in močno srbečih madežev, formaldehid povzroča tudi raka, alergične reakcije in kot sem že omenila, draži oči in sluznico. Taki izpuščaji se razvijejo v dermatitis oz. kronično, srbeče vnetje gornjih kožnih plasti oz. vnetje kože, ki ga povzročajo zunanji dejavniki.
Nedrčki, ki vsebujejo največjo količino formaldehida so nedrčki znane blagovne znamke Victoria`s secret.
Poleg vsega naštetega tudi tesno oprijeti nedrčki niso najbolši za zdravje, sai ustavljajo prekrvavitev. Prav tako tudi prevelike številke (napolnjeni z vato in še marsičem ) povzročajo težave. Oboji so namreč nevarni za držo, povzročajo bolečine v vratu in mravljičenje rok...Drage moje, če se vam to dogaja, vam toplo priporočam, da si vzamete čas in preberete kako pravilno izbrati nepogrešljiv del naše garderobe...

To bi blo zaenkrat vse od mene Upam, da ste se naučile kaj novega...

lepo se (s)mejte,

Lp, do naslednjič majchy_ka

ZGODOVINA NEDRČKA

No pa me je spet prijelo, da svoja zanimiva doživetja, ki so se mi zgodila na popotovanju po internetu, delim z vami
Zadnjič sem čisto po naključju prebrala članek o "strupenih" nedrčkih. Takoj za tem pa se je med mojimi zelenimi žametnimi gubami porodilo vprašanje kako je sploh ta neudobna reč, ki jo imamo vsak dan na sebi da bi izgledale bolj sexy, pripravala v naše omare.
Ubistvu zgodovina spodnjega perila niti ni dobro raziskana. Žensko orožje, kot mu nekateri radi pravijo, je bilo že v zgodovini tesno povezano z modo, erotiko in higieno, čeprav je imelo perilo do 19. stoletja predvsem socialni in kulturni pomen, ne pa tudi praktični.
Danas se mnogi zgražajo nad lepotno kirurgijo, vendar v vednost vsem: premožne ženske so si kot dokaz svojega visokega premoženja v družbi že v 15. in 16. stoletju začele umetno oblikovati telo. Renesansa je poleg ostalih zanimivih stvari prinesla tudi steznik. Prva ga je na svojem dvorcu uveljavila Katarina Medici. Zaradi svojevrstnega načina nošenja, zavezovanja, posledično jemanja diha, bolečine, nezavesti itd. je bil med ženskami zelo nepriljubljen, vendar nujno zlo saj je bil statusni simbol, neprevezano žensko telo pa znak moralne razpuščenosti.
Perilo kakršnega poznamo danes se začne uveljavljati v 20. stoletju. Steznike zamenjajo praktični nedrčki iz finega belega bombaža ali lanenega platna, z gumbi spredaj, širokimi nenastavljivimi naramnicami in dolgimi do pasu. Sprva so jih oblikovale šivilje specialistke.
Če so bile obline v tem obdobju IN, se je to bistveno spremenilo po 1. svetovni vojni. Uveljavil se je povsem fantovski videz. Ženske so nosile nedrčke, ki so sploščili prsi. In zopet je žensko telo trpelo.
No konec 20. stoletja pa končno pridejo nedrčki v današnjem pomenu besede: z dvema košaricama, tankimi nastavljivimi naramencami, s kostmi in zdaj tudi z gumbi zadaj.
Zahvaljujoč modi ter idejam oblikovalcev ženske nikdar v zgodovini nismo bile tako svobodne kot smo zdaj.

ZANIMIVOST: prvi kos, ki je najbolj spominjal današnjemu nedrčku, so našli na Kitajskem. Lastnica naj bi bila Liao (bogatašinje iz dinastije).

Toliko o zgodovini nedrčka...čisto na kratko...

Želim vam prijetno nošenje nedrčkov do naslednjega srečanja

Lp, do naslednjič majchy_ka

Ta mami ni grooooozna

Moje sanje

Včasih sem imela čas za ljudi okoli sebe,

včasih sem imela sanje,sanje in upanje.

Vendar se vse enkrat konča, pa četudi izgleda, kot da bo trajalo za vedno.

Nek trenutek je vse tako popolno in lepo, kasneje pa se use spremeni v tunel brez izhoda,

brez luči.

Takrat ti ostanejo sanje. Sanje, ki te spremljajo vedno in povsod.

Ter upanje, brez katerega je skoraj nemogoče živet.

Oklepaš se še tistega zadnjega upanja, da ne bi utonil v temo.

Ljudje bi te sčasoma pozabili, ti pa bi večno živel v svojih sanjah, z kančkom upanja,

ki ti ga je še ostalo.

Izginile bi vse strahote in grozote sveta.

In sanje bi bile večne

By Tynah

spoznaj in zaljubi se preko spleta....3 del

tako,pa sva se spoznala =)

o tem da sm bla ful fejst zelo živčna( vsem prjatlcam sm poslala sms da če se mi slučajn kej zgodi,da naj grejo na policijo pa povejo njegove podatke heheh ) ne bom pisala,ker mislim da je tko kr pred vsakim "zmenkom" k ga dožvimo =)

torej,tud v resnici je zelo vredu fant.zelo zgovoren,tko da nama ni zmankal tem za pogovor.v 4 urah druženja sva mela skoz neke debate.

in ni ravno rečen da se na internetu zadržujejo sami freaki,pa da ne smeš nobenmu zaupat itd.pol bi lahko rekla da tud js spadam med ta opis.ampak men je blo sam mal dolgčas in sem naredla kar sem.tko da ja,tud normalni ljudje se najdejo gor.

morm pa res nekaj priznat...slike kr mal lažejo =/ sj ne da ni simpatičn...je,zelo.ampak vseen na sliki je zgledal drgač.tko da o kakih metlučkih ne morm govorit.je pa simpatičn ja.

zdej zaenkrat je to to.če se bova še dobila nevem...kar se mene tiče,mi nebi blo nč hudo si časa za njega vzet pa mal počvekat...maile si še vedno piševa.tud smse mi še vedno pošilja,tko da mislim da se nisva kej "zamerla" en drugmu,če me zastopte kaj hočm povedat.

nevem...bomo vidl kaj se bo še zgodilo.

Prebrala sem knjigo Pride ženska k zdravniku

Knjiga obsega veliko oziroma pretirano mero odkritosti. Brez olepšav o tem, kako Stijin doživlja bolezen svoje žene in zakon nasploh. On je obsedenec s seksom in lovljenju novih in novih plenov. Zgodba se ne skriva v celofan, napisana je popolnoma neposredno. Brez ovinkov, brez zavor. On je samo sodoben moški, ki poskuša izkoristiti svoje individualno življenje. Sodobnost našega stoletja, najpomembnejši je individualist. Razvajenost ljudi. Vsi bi radi živeli najboljše. Poskuša živeti mimo bolezni svoje žene. Poskuša odmisliti nastalo situacijo s tujim seksom, z druženjem, z nogometom in stotimi drugimi stvarmi, a mu ne uspe najbolje. A tukaj se ne skriva razlog, da je ne ljubi. Življenje je samo eno. Le svoje življenje želi obdržati. Le živeti si želi. Razklan je med ljubeznijo do svoje žene in med užitkom lastnega bivanja. Tukaj pride do borbe z vestjo, ki s časom in večkratnim prešuštvom izgine. Občutek krivde ne obstaja več. Vest nima več prednosti. Je pozabil, da se s poroko zavežemo človeku, v dobrem in slabem? Hja, lahko je govoriti, ampak kako težavno mora biti živeti z rakom v družini. Mislim, da se v taki situaciji vsem ljudem pojavljajo sebične misli, kot so se njemu. Le priznati ne zmorejo. Sovraži biti mož ženske z rakom. Bi mu lahko zamerili, v tisti jezi in krutosti, ki jo doživlja? Npr… a je bilo ravno meni potrebno takšno ženo?...jezen sem na zdravnika, na medicinsko sestro, na človeka , ki je zgradil to bedno bolnišnico Lukas, ne morem sprejeti, da sem pač njen mož, v dobrem in slabem. Seveda ji ves čas govorim, da bova zbrcala nekam tega raka, ljubezniv sem zaradi občutka časti, občutka za to, kaj se spodobi. Usmiljenje do nje čutim. Nikakor ne gre samo od sebe! On še vedno živi, žena umira. Pa vendar ji je zelo pohvalno stal ob strani vse do njenega zadnjega dne. Njegovo srce pripada ženi. A kaj, ko je okoli njega še toliko brhkih mladenk. Njegovo telo zavzema teritorij vseh drugih žensk, ki se pojavljajo na njegovi poti. A žena še vedno ostaja najlepša. Njeno telo in dušo ne prekaša nobena druga. Njun odnos je bil na zelo visokem nivoju, zelo poseben in težko razumljiv in sprejemljiv. Govori o monofobiji(patološki strah pred seksualno monogamnim življenjem, katerega posledica je nujna potreba po prešuštvu) s katero se spopada mož. Žena ga ljubi. On ljubi njo. To njegovo fobijo ženska vzame kot napako, ki je prisotna v vsakem zakonu. Poskuša sprejeti celoten paket, ki ga mož nosi s seboj. Drug moški je nepozoren, tretji mogoče len, četrti mogoče utrujen, mogoče ne pozna nežnosti, njen moški pač vara. Telesno. Že ko se je poročila z njim, je vedela, da ne zna biti imun na skoke čez plot. Le pripovedovati ji ni smel o svojih »pustolovščinah«. Naj jih počne, samo na skrivaj, da ne ovirajo njunega popolnega zakona. Njuna ljubezen je bila močnejša. Pravzaprav je bil popoln moški. Popoln oče. Le eno napako je imel. Nezvestobo. Le da je njegova napaka konzervativno gledano malo drugačna in težko tolerantna za okolico. Onadva sta verjela v svojo neskončno ljubezen. Ne samo verjela, ampak vedela. Ob bolezni se ta monofobija še samo stopnjuje. Prvič v njunem zakonu se Stijin spusti v daljše razmerje, prej je poznal samo seks za tu in tam. Prej ni potreboval ljubljenja, imel ga je doma. Prva ljubica je bila Ross. Zelo dober in tipičen opis kako hitro se zapletemo v razmerje in kako poteka. Najprej nedolžno srečanje. Nato zabava. Nato radost in užitek. In na koncu se pojavijo vsi tisti občutki zaljubljenosti, ki so strogo prepovedani. Vedno je isto. Kadar se z nekom tolažimo in z njim delimo intimo, se pojavijo globoka čustva. Tipičen moški, ki v svoji ljubici išče uteho in z njo deli travme družinskega življenja. Kmalu postane zasvojen z njo, ker mu pomaga preživeti družinsko trpljenje. Globoko v sebi se zaveda svojega izkoriščanja nje, da se nekako prebije skozi to obdobje. Brez nje mu ne bi šlo tako dobro od rok. Potrebuje tolažbo. Pogovor. Beg iz vsakdanjikov svojega doma. Doma, kjer se je pohotna in seksualna ženska spremenila v umirjajoče telo. Doma, kjer je vzdušje iz dneva v dan težavnejše. Doma, kjer stene izgovarjajo to strašno bolezen. Doma, kjer biva rak. Začaran trikotnik. Žena jemlje energijo možu, on jo jemlje svoji ljubici, da se lahko spopada z domačo situacijo . Ljubica je dobila v njegovem srcu visoko mesto, a ženska njegovega življenja je bila žena. Pravzaprav ni bil tako zelo dober lažnivec. Ko je vpletel svoja čustva v razmerje, je počel napake, ki si jih prevarant ne sme privoščiti. Ženska umira, a njun zakon se hkrati dviguje na še boljšo stopnjo in pride na zelo visoko raven. Pogovarjata se, zakaj sta se zaljubila, kaj cenita drug v drugem, kaj sta se naučila drug od drugega, kaj vse sta doživela skupaj. Zakaj nista že prej prakticirala te vrste pogovora? Res ljudje potrebujemo dokončno izgubo, da smo zares prepričani, da to osebo ljubimo? Sama ne verjamem v večno telesno monogamijo. Preveč ljudi srečujemo skozi življenje. Kot ženska se vprašam, je res tako napačno, če moški tu in tam skoči v tujo posteljo, brez vpletenih čustev? Naj ga moj mož tu in tam namoči drugam, če bo potem bolj zadovoljen, vendar naj to izpelje tako skrivnostno, da bo s seboj odnesel v grob. Da ne bom nikoli izvedela in da prav tako ne bo izvedel nihče okoli mene. Če bi pisatelja Kluuna srečala na cesti, bi mu podarila roko in besede Svaka čast za pogum, močno odkritost in blagor tvoji pokojni ženi, da te je imela ob sebi, kljub vsem bedarijam, ki si jih počel. Vajina neskončna ljubezen me je fascinirala. Isto njena borba in veselje ob zadnjih trenutkih življenja. Vse lepo in prav, da moški svojo izpoved deli s svetom. A kaj, ko bo nekoč hčera brala o njegovih razuzdanih aferah, s katerimi je bežal pred rakom svoje žene in se jih loteval že prej, ker je potreboval nove in nove seksualne podvige? Sliši se podlo, sebično, egoistično, mar ne? Pa vendar resnično. Vsakdanje.

Trije zelo dobri odlomki (pogovor med Carmen in Stijnom) tik pred njeno smrtjo

1.Si pripravljena Carmen? Popolnoma .Veseli me, da sem bila tvoja žena. Zdaj sem srečna. Ljudje, ki niso bili nikoli pri nas, tega ne bodo nikoli verjeli….

2.Včasih pravijo, da ljudje začnejo verjeti v Boga ali v posmrtno življenje ravno zato, ker se bližajo koncu. Nekako v samozaščiti…Ne, nekaj več je. To, kar čutim, je močnejše. Preprosto čutim, da bom ostala z vama. Tako kot človek čuti, da ima nekoga rad. To preprosto veš. Tako sem tudi lani v Clubu Med vedela, da je čista neumnost, ko si mislil, da me ne ljubiš več. Zdi se mi, kot da bi te že od nekdaj ljubila, še preden sem te spoznala…Kljub mojim egoističnim potezam?Ti znaš dobro poskrbeti zase. In če bi bila vnaprej vedela, kakšen sem do žensk, bi se kljub temu poročila z menoj?Ja. Nemudoma. (vedela je že prej)

3. Še zmeraj bo ostalo dovolj žensk, s katerimi se boš lahko spentljal. Kar pazi se, po moji smrti boš preganjana divjad. Prost moški, z lastnim podjetjem, lepo hišo in ljubeznivo hčerko. Dobra partija. Sem povedala vsem, naj ne bodo preveč presenečeni, če si boš kmalu našel novo žensko. Tak pač si. Upam, da boš kmalu spet srečen. Z novo žensko. Najdi si tako, ki ti bo kos in se ti ne bo preprosto vdala. Strastna naj bo in pohotna. Vendar nekaj moraš storiti zaradi skokov čez plot, Stiji. Postati monogamen…Ne, to se skoraj nikomur ne posreči. Tebi pa prav gotovo ne. A nobeni ženski ne smeš več dati takega opolzkega občutka. Da kavsaš pol Amterdama in da samo ona ničesar ne ve. Poskrbi, da nihče ne bo vedel. Kot ti takrat s Pimpom… Ja, obdrži to zase. Mislim, da ni nihče sposoben jemati prešuštva kot nekaj, kar nima nobene zveze z ljubeznijo. Je še kaj, kar bi rada vedela o meni? Ne. Nikoli se ne čuti krivega. Vem vse, kar sem hotela vedeti.

drifting apart...ali kaj se zgodi,ko ne najdeš pri

Po treh letih sem samska. Bila je moja odločitev in odločitev je bila in je pravilna. To čutim vsako jutro,ko se zbudim z lažjim srcem, vsak večer, ko zaspim, vsako minuto,ki je ne prejočem zaradi butastega nesporazuma ali preprosto nezanimanja.

A vseeno čakam, da mi bo grozno. Da me bo bolelo srce, da bom držala telefon v roki in se prepričevala, da ga ne smem poklicati. Najina zveza je imela vzpone in padce, večinoma mi je stal ob strani, jaz njemu. Imela sva se super, smejala sva se, jokala ob tragedijah, skakala kot dva majhna otroka... Nato pa sva se začela oddaljevati. Postala sem " tečna baba", ker sem hotela kaj spremeniti v zvezi,ki mi ni bila všeč. Začel se je jok, stok, in vedno redkejši trenutki čistega veselja. Postala sem mu samoumevna, zato sem kričala in ga opozarjala, da tako ne gre. A fanta ne moreš spremeniti. Ali pa se mi ga ni zdelo vredno spreminjati, vložiti toliko dela... Ko sem utihnila, se nehala kregati je bilo kot, da ne bi opazil.

Kako je lahko po vseh teh prepirih, po vseh obljubah, opozorilih in nato tišini presenečen. Njemu se ni zdelo, da je kaj narobe. On bi se SPET pogovarjal. Spet bi bilo boljše največ en teden. Ni mi več do pogovora, ni mi do razlag, ni mi do očitkov ljudi, katerih se najina zveza ne tiče!!!

Na začetku je bil on noro zaljubljen, nato jaz, kaj pa potem? . . . sva bila oba navajena, a sem bila jaz dovolj pogumna, da sem priznala, da to ni to? Da mi to ni dovolj? Da se hočem zaljubiti noro, da hočem čutiti obup, ob misli, da neke osebe ne bi bilo ob meni? Ko prevagajo slabi trenutki je vse brezveze. In to se je zgodilo nama.

Sedaj se v dan zbujam bolj optimistična. Ne bremenijo me še neizrečene besede in še nezačeti prepiri. Veselim se dni pred sabo. Upam da bo tudi on kmalu videl, da najna zveza ni vodila nikamor. Da je tako boljše; zame in zanj. Želim si, da je srečen. a predvsem: JAZ SI ZASLUŽIM BITI SREČNA!

BI ČOKOLADO?

Ne verjamem v čudeže. Ne trdim, da so nemogoči. Zgodil se mi je. Ponavadi čisto vsak dan pojem vsaj košček čokolade. Včasih imam občutek, da me kar kliče.

Zdaj že 4 dni nisem nič sladkega pojedla. Ne morem verjet, da se tudi to lahko zgodi.

Včeraj pride k meni Anja in pravi:« Kako zelo se mi je čokolada zdaj!« Jaz njej:« Jo imam s sabo in ti jo komot dam!« Minila me je. Tako zelo radodarna sem redko… Sicer je Anja zelo fajn punca. Sem zelo vesela, da se mi je to zgodilo. Bi kakšnega kar objela, ha,ha.

Naivna!

Ha...tolikokrat sem se že ujela v to pa past, da sem že sama sebi smešna in mi drugega ne preostane kot, da se smejim svoji naivnosti. Osel je tako pametn, da gre enkrat na led, jaz pa svojih drsalnih "podvigov" sploh ne štejem več, ker se mi zdijo že čisti absurd.

Enostavno mi lahko poveš pet lepih besed in bom v nebesih. Omrežil boš moje misli, moje srce. In čeprav se med nama, razen treh telefonskih pogovorov, ne bo zgodilo nič, naju bom brez problema videla kot srečen par, ki se z roko v roki sprehaja po mestu. Z veseljem bom sprejela vsako tvoje povabilo in brez problema nasedla vsakemu tvojemu opravičilu, ko ga boš preklical. Ah kje, ne bom ti zamerla, če se sploh ne boš prikazal ob dogovorjeni uri na dogovorjenem kraju - zastopim, da ti je ravno takrat zmanjkalo baterije in mi nisi mogel sporočiti, da je nekaj prišlo vmes. In ja, ni problema, cel sobotni večer bom doma ob telefonu čakala, da me pokličeš, ko boš popil pir s fanti in si nato vzel čas zame - tudi spala bom s telefonom in na tvoj klic čakala celo nedeljo - vem, da se je zavleklo in nato si dobil še obiske, mjav.

Grrr...sama sebi grem na živce. Za vsako tvojo napako najdem izgovor in tolažbo zase. S tem pa samo sebe le uničujem, si dajem prazne upe in se nikakor ne morem sprijazniti z dejstvi, začeti samo sebe ceniti in začeti živeti svojega življenja, ne da sem ti 24ur na dan na razpolago. Vsakič, ko pokličeš letim - pustim svoje delo, odpovem vse kave s kolegicami, rečem adijo predavanju, času namenjenega učenju...

Zažrel si se v moje možgane in v moje srce. A če si prišel noter, boš šel tud ven.

9letnik jih prekosa vse!!!!

Tole moram prav napisat:
danes sem bila pri kolegici, ki ima 9 letnega sinčka.
In kar naenkrat, bog ved zakaj al sem pa jaz že pozabila, začne mali spraševat, kakšen je naš predsednik.. pa pol ameriški.. pa še od par držav, za katere je vedel.
In se midva začneva pogovarjat o politikih.. aja, saj res, o tem je začel spraševat, ker je najprej ugotovil, verjetno zaradi kakšnih strelksih novic, da je pa orožje nekaj najbolj butastega na svetu.
No skratka, začneva midva o politiki.. pa o tem, kako so predsedniki lutke in da drugi politiki ipd odločajo o tem.. pa kako je butasto, da ameriški predsednik, čigar država izvaža in prodaja največ orožja v recimo afganistan, obenem pa sem tam trudi narediti mir.. pa reče mali, 9-letnik: Pa dej mi povej, kje je tle fora?
A ne bi bilo boljše, da bi nehali jim prodajati orožje, pa pol mir delati?
Pa ugotovi, da je najbrž to samo zaradi denarja. Beda!

In nadlajujeva z razglabljanjem... mali je resno poslušal in razmišljal, ko sem mu razlagala, kako to stoji.. in pravi, da bo on tožilec, ker bo tako lahko barabe spravil za zapahe.. in da bi bilo treba vse politike na svetu uničit kot mravlje, ker so pokvarjene barabe.



Haha 9letnik je prekosil v svojem razmišljanju in pogovoru marsikaterega 29letnika

Tko, totalno sem bila fascinirana nad njim HUD mali, resno!


In mi tko njegova mami, medtem ko naju je poslušala in se je mali naenkrat nekaj zamislil in sam s sabo razglabljal stvari, reče, stara, kolk si mu pa to hudo razložila, ti bi mogla bit učiteljica...




In me prejle kliče po telefonu in mi reče, da mali že cel večer sprašuje, kdaj spet pridem na obisk haha
da se bova lahko naprej pogovarjala

ubefuckinglivable!!!!!!!

Proti toku

Ti nisi več Ti.

Tvoji objemi - črne tipke v molovski melodiji moje ljubezni. Zdaj slišim drugačne akorde, svetli so in polni novega upanja.

Tvoji poljubi - rdeči madeži na belem platnu mojega življenja. Počasi bledijo in odstirajo nove odtenke, tako čiste in sveže.

Tvoje besede - vrstice v neštetih reprizah najine prepovedane enodejanke. Zastor pada in didaskalije me več ne plašijo.

Tvoje obljube - pristan vseh mojih sanj in upanj. Zdaj sanjam sama, in moje sanje so mehke in prijetne.

Najina strast - večna igra ničelne vsote. Ne želim je več igrati.

Najini trenutki - enačba, v kateri je nič vse in vse nič. Enačaj puščam tebi.

Ti – moje bistvo. Nisi več v meni.

WTF is this?!?

Saj ne vem, kaj naj rečem...še manj, kaj naj naredim. Vse, za kar sem se tako presneto trudila in živcirala v prejšnjih blogih, je bilo očitno zaman. Brezveze sem urejala vse v zvezi s ponavljanjem faksa, pa potem z iskanjem stanovanja. Zakaj? Zato ker se je v zažetku tega tedna kot strela z jasnega SPET pojavila teta Depresija. Pa ni nič pomagalo, da sem dobila možnost ponovnega vpisa na faks, urejeno najemniško stanovanje, super sostanovalke, spoznala par zelo zanimivih novih sošolcev,da so mi bila predavanja zanimiva, da sem celo še pridobila na samozavesti in si zastavila cilje. Ne, ker ko pride depresija, potem mi VSE odpove. Oziroma vsa zdrava pamet in razumsko razmišljanje. Lahko se samo sesedem nekam v en kot in jočem do onemoglosti. Kakorkoli se že sliši, je vseeno bolje kot pa premlevanje enih in istih črnih misli več ur skupaj.

Pa tako sem se trudila, da se ne bi vrnila. Prvič sem postala depresivna lani jeseni, od takrat sem dala prednost njej in se posvetila okrevanju. In kaj sem odnesla? Poleg neštetih prepirov domačih, obiskovanja terapevta in enih par paketov zdravil mogoče še izkušnjo, da točno vem, kdaj sem depresivna. In zdaj je nazaj-saj ne morem verjeti. Vbijam si v glavo, da bo še vse okej, da se moram zamotiti z drugimi stvarmi. A takoj ko sedem za knjige-nič. Praznina. Poslušam predavanja-moje misli se izmuznejo po svoje kot voda skozi cedilo.

Drug teden sem naročena pri psihiatru, spet bom dobila šteko antidepresivov. Pa faks? Odpade-zdaj me popade že pravi bes, če samo pomislim na učenje. V glavo mi ne gre nič. In kaj zdaj? Imam končano gimnazijo, 3 propadle poskuse študija...

Vse bolj se mi zdi, da mi je bolj hudo še zato, ker so moje sanje nekako šle po gobe. Ni enako kot lani, ko sem se spraševala, kaj je smisel življenja. Letos se mi zdi, da vem, kaj je-nekako preživi, pa bo kar bo, kdo pa na koncu resnično sploh živi svoje sanje? Kolikim se zares posreči? Koliko jih ima dovolj trdno osebnost, da to zmorejo? Ker meni se zdi, da tu izpadem. Koga sem pa vlekla za nos vsa ta leta-kot da bi JAZ lahko kdaj kaj postala. Mogoče sem bila pa že od začetka določena za "low life", mogoče mi je usojeno ravno to. Nekdo pa mora biti, ne? Zakon življenja.

Zopet ti in zopet jaz!

Ne razumem!

Pozdravček moje Divice.

Zdej ko sem v Ljubljani se mi pa res bolj dogaja, kot pa v Celju

Je pa res, da se mi zdi, da vedno manj razumem moške!?! Greva s kolegico na spoznavni večer najinga faksa (obe samske) in naletima na kr par lepih tipčkov, a oni celi prestrašeni in brez karkšnega koli znanja kako pristopiti ženski. Waaa...ok sem misla, da je krivo to, da sma obe Štajerki in navajeni na naše pubece, ki so bolj odprtega srca. Ne!! Izkaže se, da so ti tudi bili Štajerci! Ok na koncu je prijateljici kazalo malo bolje kot men in se je kar ujela z enim izmed njih...

Naslednji dan ga je dodala na Facebook in vidiš ti njega..zavrne njeno ponudbo za prijateljstvo Res ne vem kaj se dogaja po njihovih glavah..a mislijo, da če jih boš dodal na FB si že takoj želiš resne zveze ?! Mogoč bi ga sam rad spoznal še podnevi in v ne alkoholiziranem stanju.

Češnja na smetano je pa bila moja dogodivščina, ko sem se malo poigrala z enim znancem na spoznavnem večeru. In ja priznam, da se mi je zdelo da je med nama prisotna neka kemija in on se je tudi tako obnašal. Ko sem prišla po žurki domov sem mu poslala SMS: Tole bi pa še lahk kdaj ponovila*

In seveeeeda na sms ni bilo odgovora. Kot tudi na naslednjega ne, ki pa je bil preprost: Oj! Kak si kej? Maš kake plane za vikend? ... Isti dan bi pa mogli it skupaj na eno privat žurko, ki je nato odpadla in se prestavila na ta teden. Čist me je na ignor dal Isto nisem pričakovala nobene zveze le zgolj uživanje!

Res jih ne razumem več.

Lepo se mejte Divice!

Izgubila 45 kg - a izgledam slabše kot kadarkoli

Da, res je. No, res je tudi to, da sem bila primer resnično ekstremne debelosti... A vseeno, nisem zadovoljna s tem kar vidim... In to je:

- joški so tam nekje spodaj, kot da bi dojila že najmanj 5 otročičev

-tam nekje spodaj še niže od joškov se domnevno nahaja tudi trebuh odet v kožne ostanke

-če bi bilo vroče sploh nebi potrebovala pahljače; moje mahedrave nadlahti z ostankom kože za celo plahto bi bile super nadomestek

-mojo rit bi bilo potrebno še nujno oblikovati malce z liposukcijo, predvsem boke no.

-notranje strani stegen...Ah ja, tu še ni tako hudo...

Moram reči...Ne, nisem zadovolna. Kot da sem se izgubila v vsej odvečni koži. kaj drugega tudi ni bilo pričakovati, glede na to, da imam strije na vseh možnih mestih...

Nisem zadovolna, čisto sem nesrečna. V današnjem svetu zunanje lepote, jaz pa taka hodim naokoli...Sanjam o čvrstem telesu deklet moje starosti, brez odvečne kože, brez mahedravosti... In čeprav vem, da se te sanje nikoli ne uresničijo, upanje umre zadnje...

Pa sva.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!

Zdaj sva! Sva! Sva! Zares sva! Na svojem namreč. Ta teden sva se preselila v podnajemniško stanovanje in zaenkrat je super. Stanovanje je tudi v resnici luštkano in prijetno in ima pravo energijo. Mogoče je edino še malo pusto - na stene morava dati še kako sliko in na police morava postaviti pravo dekoracijo. A glede na to, da je stanovanje dokaj v stilu že opremljeno, sva rekla, da bova vse imela v stilu ali to vsaj poskušala, kar pa seveda zahteva čas. Še zdaj sem evforična. Tak občutek. Nenavaden. Zanimiv. Nekaj novega. In ja, zdaj se končno vidiva vsak dan. Sicer nisva ravno veliko skupaj, ker se nama službi križata, a kaj, vsaj vidiva se vsak dan.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!! Še vedno ne morem verjeti. Dejansko sva res na svojem. Good feeling. Sicer sem že sama prej skrbela zase, ko sem bila pač v študentskem domu, a to je še vedno drugače. Ni tečnih cimer, ki se jim ne da prilagajat. Sem samo jaz. In moj dragi seveda. Saj ne rečem, hitro pride do nesporazuma, če dva živita skupaj in tudi pri nama je bilo tako. Ok, ravno hudega ni bilo. A kaj hitro se sporečeš, ko vidiš nepospravljene stvari - vsaj jaz, ker sem dobesedno freak na urejenost in čistočo.

Ampak ja. Fajn je. Danes sem prišla domov domov (čuden občutek, a zaenkrat najinemu novemu stanovancu kar še ne morem reči dom, se moram očitno še navadit), malo pozdravit brata in ostale. Poleg tega imam še en kup zadev, ki jih moram odnesti s sabo. My books in še vsaj pol omare cunj, ker v prejšnji rundi ni vse šlo, kamiona pa žal nisem mogla najeti. Danes sem srečna. Ne samo zaradi tega. Med drugim zato, ker sem šla včeraj po res doooolgem času spet malo ven. Res sem se ornk uredila (prav tako po kar dolgem času) - fant je kar gledal, hehe. Skratka dobro sem se počutila, s fantom sva šla malo ven med folk in glasbo. Srečala sem oz. sva tudi fantovo kolegico, ki se je pred časom metala po njemu in sem bila vedno ljubosumna nanjo, čeprav skorajda brez razloga (ne prenesem, da katerakoli bejba šari po mojem fantu, haloo) - orej sem se vedno počutila tako ogroženo (če bi vedeli celo zgodbo bi večina razumela), včeraj pa ne. Niti do kolen mi ne seže, jaz pa sem se obremenjevala še z njo. Pha. Zakon sem se imela.

Vesela sem tudi zato, ker sem danes prišla domov malo domače pogledat in so me bili tako veseli. (Ponavadi kar malo pogrešam pogovore z bratom, ker se tako malo vidiva zadnje čase...prav tako z očetom in mamo). In ja. Moj dragi oče je bil ta teden radodaren in mi je kupil dve najleeeeeeepšiiii torbici. ME HAPPY!!!!! BBB! Res sta lepi. Obožujem ju.

Tako. Pa še vzela sem si čas zase in za svojo dušo in se razvajala s kopeljo. Paše zelo, priporočam.

Zato sem srečna. Ker živim. Ker imam najboljšega fanta na svetu. Ker se zadnje čase res dobro razumem z domačimi. Ker imava končno najino stanovanjce. Ker imam zakon službo. In ker preprosto je ta trenutek vse tako kot bi moralo biti.

(Ok, ni ravno vse briljantno - imam zdravstvene probleme malo večje narave, ampak tudi to bomo premagali.) (Aja, pa faks....hmm....malo bolj intenzivno bo treba delati na tem področju, samo še ne vem v kateri del dneva naj si to vplaniram??!!).

Vse je kul, edino dan bi moral imeti 48 ur.

16.10.2007

2 leti...

in še vedno je težko verjeti,ko zaslišiš njegov glas na radiu...

Oprosti....ampak res, res nisi moj tip!

Zadnjič sva si izmenjala telefonski številki. Pravzaprav ne vem zakaj. Malo sem se prisilila z mislijo, mogoče se mi pa zadopade! Danes je bil pri meni v lokalu. Me je še bolj minalo do njega. Tak šminker, shopping boy(zelo mimo mojega okusa!), star 29 let(js bi mu dala približno 18 let po značaju, nobene primerjave po odraslosti in zrelosti z *******), plehek, brez vsebine, kriza. Komi sem čakala, da gre, pa še zmenek sem mu obljubila takrat! Kriza. Baje je razvajen sinček edinček, ko mu fulare bogati starši vse plačujejo (fuj). Še na zmenek se mi ne ljubi iti z njim (zdej mi bo pa skos tle čepel, fak, prav neprijeten občutek!), pa vsi so me spraševal, če je moj fant (o fak, niti podrazno!). Najdaljša zveza pol leta (mu na čelu piše-nobenega globjega čuta za ženske-fak, js hočem ****** nazaj!). Sem ugotovila, da z vsakim zdržim NAJVEČ dve uri (z ****** bi lahko bila cel dan in še več, bemti, njega imajo vsi radi, ne samo jaz!). Fak, kaj če sem naredila napako, ko sem ga takrat izpustila iz rok. Ko sem ga videla v očetovski vlogi, sem si mislila-res si lep očka, končno vidim tvoj nasmešek. Jaz bi te tudi imela za očeta svojih otrok. Zdaj na lastne oči vidim, da si zaljubljen vanj. Nor si nanj. Z njim pa ne morem tekmovati, ker je daleč pred menoj. Pizda, kej če se z nobenim ne bom več tak štekala pa začutla. Že tako ali tako sem ekstremno izbirčna za ljudi. Ravno zadnjič mi je en rekel Ja ljuba duša, če pa tukaj ne najdeč nobenega zase, ko se toliko ljudi obrača, kje ga pa pol boš!? (hm, jaz sem že imela trenutke svojega življenja, sem že spoznala nebesa tukaj, a kaj ko so prepovedana. Ne. Nisem še spoznala človeka, ki bi znal tako pristno, naravno in strastno izraziti svojo dušo in srce kot on. Mogoče ga nikoli več ne bom!) Ah, ljubim ga, tak na skrivaj. Tak čutim, pa čisto nič drugače. Samo čakam na pravi trenutek, da ga ogovorim....

how do u feel...

...ko izveš nekaj o nečem, kar se ne bi smelo dogajat?

bivši peca mojo sestro. je mislu, da ne bom izvedela? pošilja ji smse (mala moja....kdaj bom dobu lupčka...), jo kliče s skrite cifre, jo zasleduje, šlata pod mizo v lokalu... njo, o kateri je govoru, da je lahka in kurba. in zdej ji pisari, da si jo je izbral zato, ker je to kao izziv zanj in ne najlažja opcija in da fuk lahko dobi kje drugje in da je ne peca zato.

mislim wtf...a pričakuje, da bo skupaj z njo, da bomo šli skup na morje, da bo za vikende pr nas, da bo hodu z njo na naše brzdeje itd.... WTF?!?

kok nizko morš padet, da začneš delat take stvari?

a mu je res všeč? hmmm. pol mu je res všeč.

je torej dve leti ko se je devu dol z mano razmišlju kok poriva njo? najbrž da. fuj, gravža se mi. gravža se mi, ko sploh pomislim, kok sem se mu predajala....ja, tko kot rok, ki je ko je seksu s takratno bejbo, mislu na njeno cimro in ne sam enkrat.

aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

en del mene si želi da ga povozi tovornjak in da crkne, drug del je miren in si misli da pač idiotizem nima meja.

ne morm rečt da mi je vseeno. itak da mi ni. če sm ga hotla v svoji bližini sem ga hotla zato, da ostanema vsaj znanca. zdej? ne vem. nočem ga niti poznat. ne njegove familje, ne njega, nič. in včeraj sva se celo pogovarjala, ful dolgo, sem bla kr vesela da mava tko normaln odnos. še celo skrbel me je za njegovo zdravje, za njegovo šolo, za njegovo počutje. pa koji idiot sm pa jst?!?too good for him. še celo rekla sm mu, da si želim da je srečen. mater ja, želim da se mu stokratno povrne igrica, s kero se gre, in srčno upam da se mu bo.

jebe se nej. s kako,od katere bo dobu herpes in še kako spolno bolezen. then i'll be satisfied!!

res. jebe se nej. mojo sestro pa nej pusti na miru, ker če je bo, bo njegov lajf ratu sranje.

spoznaj in zaljubi se preko spleta....2 del

torej,najprej hvala vsem ki ste prebrale blog in pustile komentar ( še posebej hvala tebi mačka7).ker pri teh zadevah to pride kr prav,da mal zveš še od koga drugega kakšne izkušnje je imel s temi podobnimi zadevami.

no da povem zdej nadaljevanje...v petek sva začela z temi maili in se res ful zaštekala,skoz si jih piševa,na dan padejo tko 3-4 maili,smsi itak skoz prhajajo in odhajajo .menva se res o čist vsem.dejansko se lahko z njim pogovarjam.tko da nevem v čem je fora,al je res vredu tip,al pa to zelo zelo dobr prikriva.hmm,bomo vidl.namreč ta konc tedna bi se naj dobila.

po eni strani mi je fajn ker me zanima kdo in kaj se skirva pod to "idealno" osebo,po drugi strani me je pa mal strah...hmm,vsega.

bomo vidl...

se nadaljuje

Takle mamo :)

Znajdem se v telovadnici moje (zdaj že bivše) srednje šole. Sredi telovadnice stoji manjša omara, na njej pa televizija. Ob omari stoji profesor športne vzgoje. Lani je bil še študent, ki je na naši šoli opravljal prakso ali pripravništvo, ne vem točno, zdaj pa že redno poučuje telovadbo. Profesor nam pove, da si bomo danes ogledali dokumentarec o… ne vem več kaj je rekel, o čem. Ker v telovadnici ni stolov se punce (šp. vzg. imamo ločeno – fantje posebej in dekleta posebej) posedemo na tla.

Film se začne in po približno 10min mi profesor pomaha naj pridem k njemu za omaro… začudena grem tja. Ko pridem do njega se mi nasmehne, vzame moji roki in si ju sklene okrog telesa, tako da sem ga objela. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj si mislim… po eni strani sem vesela, da se je to zgodilo, ker mi je profesor bil že nekaj časa všeč, po drugi strani mi je nerodno, po tretji me je vse to čisto presenetilo, po četrti… sploh več ne vem kaj naj si mislim.

Nekako zbegana pogledam po telovadnici in vidim 3 sošolke, ki začudeno opazujejo prizor… sigurno so si mislile: »Kako je možno, da si je izbral ravno njo, če smo pa me »najlepše v razredu««. Saj vsi poznamo tak tip ženske, ki misli, da je najlepša in oh in sploh . Moram pa priznat, da je bil občutek, ko sem videla te zavistne obraze, zelooooooo dober.

Potem pa tudi profesor opazi čudne poglede sošolk in odmakne moje roke stran od sebe, se obrne in odide. No in zdaj mi res ni več nič jasno, kar šel je in to čisto brez besed. Vrnem se k puncam in najboljša prijateljica mi v smehu reče: »Jah kaj čš, je pač sramežljiv«, v tistem trenutku pa profesor pride nazaj in mi spet pomaha, naj grem za njim v kabinet. Prijateljica se nasmehne in me porine v tisti smeri.

Valda, takoj grem za njim in v kabinetu se spet objameva… ker je dokaj visok, jaz sem pa bolj majhne sorte, se mora skloniti k meni… počasi se mi približa in najine ustnice se skoraj sklenejo v vroč poljub… in potem…

…SE ZBUDIŠ! Budilka nadležno zvoni… time to wake up. Dobesedno. In spet se znajdem v resničnem svetu. Takle mamo.

Saj če sanjaš take zadeve, to ni varanje a ne?

Kdo bo v moji postelji?

Nisem še čisto izbrala..

Čeprav bi najraje Hugha Jackmana, pa še kar nekaj se jih zvrsti za njim.. ampak mi trenutno ni dana ta sreča. MERD!

Nisem se še čisto odločila - bo gospod Bronhitis? Sej je kar simpatico na trenutke.. z nekimi mehurčki mi če polepšat dneve.. hm.. sam ne vem no, cirkus????

Potem je tu gospa Pljučnica - bi se lahko popljuvali mal druga drugo? To bi bil kar žur..

Ampak če mam res srečo, so na obisk prišli mehiški prasci.. Mislim, saj ne da nisem zmer kakega hispanota hotla sprobat, sam zdajle mi nekak ne dišijo..

Torej, še izbiram..

Kar pa hočem povedat - BABE, ubijam se v iskanju energije za premagovanje tehle prfuknjenih reči.. a mam lahk eno prošnjo?

Dejte se ne pričkat za vsak drek.. ker reeeees reeees reeeeeeeeeeeeeeeees nimam energije za otroški vrtec... med gospodom z mehurčki, prascem in pljuvanjem z eno drugo babo... what do ya think?

PLIIIIIIZ, pridne bodte.. ker že skor britof vidim zdejle

Pljuča se mi bodo sežgala.. na mojih lepih joških stoji vsaj en slon.. MERD!

mwa!

mashika

MOČ SKRIVNOSTI

Ena ura zgodovine je pustila pečat. Dokumentarec o Tutankamonu. Naša profesorica Lidija je bila najboljša na šoli. Tako zanimivo in strastno je predavala zgodovino. Njen poseben način in ljubezen do zgodovine se je dotaknil čisto vsakega, ki jo je kdaj poslušal. Tisto uro smo dodali poklic arheologa na seznam najbolj zanimivih poklicev.

Si predstavljate kako je zagledati pred sabo kot duha zeleno modri kip Ozirisa iz leta 1275 pr.n.št.? Oziris je ta, ki vaga duše. Če je čista kot pero, jo spusti v naslednje življenje. Anglež je videl prvi Ozirisa in odkril grobnico Ramzesa II. Bil je živi bog. Vladal je 66 let. Njegova žena Nefreteta je bila najbolj spoštovana Egipčanka. Anglež se je naslednjih 20 let posvečal tej najdbi. Sama Dolina kraljev ima obliko roke, ki predstavlja najvišjega boga Egipta. O njem se ni govorilo. Vsi so vedeli, da obstaja. Simbolno je prikazan kot ptičje noge v hieroglifih. Gre za simbol feniksa.

Še vedno ne razumem papirusa doma, ki je iz Kaira. Nisem egiptolog. Čar Egipta je ravno v tem, da je skrivnosten.

Podložena ramena: vintidž ali ekonomski vidik?

Kamor koli pogledam, podložena ramena. Vsi "narekujejo" kako da je to in, trendi, must-have in da brez tega spoh ne moreš preživeti sezone.

Pa nas ja ne želijo prepričevat, da so 80. zdaj spet nazaj. Komaj smo se rešili spon starega režima, že nas spet tlačijo v okvirje? Podložena ramena so vedno izražala značaj. V 80. letih je moda ženskam narekovala, da se s podloženimi rameni izpostavijo in postavijo ob bok moškim. Asociirala so moč, oblast, prevlado, morda celo mačizem. Danes ne potrebujemo take konotacije, danes gre najverjetneje za ekonomski vidik, ko industrija želi prisiliti ženske v nakup nove garderobe.

Kakor koli že, industrija pozablja, da sodobna ženska ne sledi več slepo modnim trendom. Imamo svojo glavo, svoj imidž in svoj denar, s katerim same odločamo, ali bomo vložile v vsak modni trend, brez katerega naj ne bi preživele sezone. Kje se konča - pri škornjih, ki se končajo nad koleni?! Vsi vemo, da se nikoli ne konča.

Dejmo lepo vsi skupej nehat brezglavo nakupovat in "sledit modnim trendom", pa bomo še najbolj "in".

Tu in tam...to smo mi, mi skrivnostneži!

Zadnje čase ogromno poslušam pesem Andrea Bocelli-Vivo Per Lei. Brez glasbe ne morem pisati. Da lahko razmišljamo, potrebujemo mir. Strogo poglobitev vase. Izoliranost iz okolice. Le takrat lahko pridemo v stik s seboj. Včasih se po pisanju težko vrnemo v realnost. Moramo imeti močno sposobnost »preklaplanja«. Včeraj je neki znanec zelo dobro opisoval našo *****. Ona je zelo čustvena oseba. S svojo odprtostjo in samozavestjo skriva svojo skrivnostnost. Nje nihče zares ne pozna. Še lastni starši ne. Je daleč od enostavne osebe, kot kaže navzven. Ravno zaradi svoje polne osebnosti in polnih čustev je težavna oseba. Stalno tekmuje sama s seboj. Stalno si postavlja visoke čustvene izzive, katerim še zdaleč ni kos. V sebi si želi partnerstva. Prave ljubezni. Je daleč od lahke punce, tako kot jo označujejo moški. Z enakimi besedami bi jo opisala jaz. Če bi me o njej vprašali par mesecev nazaj, bi jo označila kot popolnoma drugačno osebo. Zopet dokaz, kako ljudje presenečajo. V njej je tako veliko hrepenenje. Tako bogata in nesebična osebnost. Toliko sočutja. V njej je vse. Vse in še več. Iz dneva v dan jo imam rajši. Všeč mi je njena netipična ženskost. Raje prebere Novice, kot da bi obrekovala ljudi. Rada se igra s svetom in z mislimi idej. Ob njej čutim varnost, kot bi bila moja starejša sestra. Zraven nje mi nihče ničesar ne more.Včasih me boli zanjo, kadar išče pozornost pri vseh moških. Mislim si, joj punca, za toliko več si narejena. Vedno se potegnem zanjo, kadar se ljudje obnašajo do nje nespoštljivo. Ob meni dobi zavetje. V njej mnogokrat vidim ogledalo sebe. Obe si radi zapisujeva drugačne besede, ki jih slišiva od ljudi. O njej lahko pišem, torej le ima ogromno vsebino in povezava z njo ravno tako. Velikokrat se skupaj šaliva v smislu Eh, pa sej veš, da sva edini v tem lokalu, ki imava pravi okus za glasbo. Ona je ena izmed nas. Nas skrivnostnežev. To smo mi. S čustveno podvojenostjo. Navzven trdni, navznoter pa plašne, ranljive miške, ki se usmilimo vsakega, čeprav včasih tega ne pokažemo. Zelo močna čustva nam dajejo smisel. Razlog, da živimo. Ljudje se zatekajo k nam. Znova in znova. Želijo odkriti vso našo notranjost, a je ne morejo odkriti nikoli. Stalno se vračajo še po nekaj, kar so pozabili. Znova in znova hodijo po kanček naše osebnosti, da bi končno lahko sestavili našo sestavljanko. Nikoli jim povsem ne uspe. Preveč vsebine. Preveč različnih obrazov. A nobeden izmed njih ni neresničen. Redki nas razumejo. Včasih ni enostavno biti v naši koži. Sami sebi smo mnogokrat največje breme. Včasih se raje osredotočimo na težave drugih ljudi, da pozabimo svoje. Pa vendar imamo ogromno prednosti. Zaradi svoje miselnosti in močnih občutkov lahko dosegamo visok nivo ljubezni in sreče. In hkrati visok nivo propadanja. Visok nivo empatije. Visok nivo privlačnosti. Plehkost in brezčutnost za nas ne obstajata. V tem letu sem spoznala ogromno ljudi. Zanimivo, kako se človeški pogledi na svet razlikujejo. Vsak ima po svoje prav. Samo, da ima neko svoje mnenje. Približno 5 izmed njih je bilo takšnih, zraven katerih sem čutila tisto nekaj. Tisto nekaj, kar se težko opiše z besedami. Tisto nekaj pomirjenega kar je mnogo močnejše od evforije. Česar prej nisem poznala. Višje sile. Tisto nekaj, kar je preveč dvignjeno, da bi se prestavljalo v vsakdanjike. Mogoče bi to lahko poimenovala sorodnost. V tistem kratkem času sem jim lahko brez sramu in strahu zaupala največjo globino svojih skrivnosti. V tistem kratkem času sem z njimi čutila pravo iskrenost. Kot bi jih poznala že celo življenje. Z njimi sem preživela kratek čas, a od njih sem odšla tako zelo zapolnjena. Kot bi mi neznanec dal tisto bližino po kateri hrepenim že vrsto let. Ostali so v močnem spominu. Eden izmed teh petih ljudi je bil tudi on. Niso vsi takšni, ki jih pogrešamo ravno zaradi tega, ker vidijo v nas in mi v njih. Kot bi lebdeli nad nami. Ne glede na to koliko smo z njimi. Nimamo z vsemi prijatelji te razvite sposobnosti. Redko je, če jo sploh imamo z nekom. Lahko jih imamo radi, a ti občutke, ki jih opisujem, so popolnoma iz drugega testa. Rad imeti in biti povezan z nekom, sta dve različni besedni zvezi. Ljudje smo osamljeni, kadar nimamo ob sebi nekoga, ki nas zares pozna. Kadar ne moremo nikomur deliti sebe in svoje prave iskrenosti. Brez tega zame partnerstvo ne obstaja. V takšni zvezi si še samo bolj osamljen. Že zato zame prikrito varanje ne pride v poštev. S tem si v zvezi polovično. S polovično odkritostjo. S polovično prisotnostjo. Z nekakšno oddaljenostjo. Toliko je parov, pa tako malo ljudi, ki znajo ljubiti. Popolna predanost pride s časom. Predati nekomu svojo šibkost. Svoje strahove. Svoja čustva. Ni enostavna naloga. Tvegano je podariti sebe. Težko se je prepustiti toku ljubezni. Strah ovira. Kako lepo ga je premagati in spustiti čustva, da ponorelo in brezbrižno privrejo na plan. Za nas razumske in razmišljujoče ljudi je težka naloga. Stalno oklevamo med razumom in čustvi. Težko se prepustimo. A ko se prepustimo, se prepustimo do konca, dvakratno! K temu uvrščam tudi seks. Seks je zame predanost nekomu. Meni predstavlja pripadnost. Ne samo s telesom. Tudi z dušo, s svojo iskrenostjo, ljubiti se z nekom duševno. Kot pravimo, brezpogojna ljubezen. Z nekom se ne počutiš ujeto. Počutiš se bolj svobodno, kot če si samski. To je zame seks. V takšnem seksu ni duševnih zavor. Ni domišljijskih zavor. To je zame seks. Biti eno z nekom. Tvoriti z nekom celoto v vseh pogledih. Vse ostalo štejem pod porivanje, fu****e. To pa je naši družini tuje. Ko sem preživljala čas z njim, sem ogromno pisala. A vse je bilo izvor mojih čustev. Niso bile prazne besede. Čeprav je bilo za vse težko dojemljivo, ker se nisva poznala veliko časa. A čutila sem. Čutila različno, zmedeno. Vedno čutila zares. Zakaj bi si takrat jemala iluzije? Zakaj bi jih jemala sebi, če pa brez verjetja ni življenja? Če je tako lepo iti naprej z vsemi tistimi lepimi besedami. Zakaj bi šla počasi in manj uric preživljala z njim, če je bilo pa to nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživela? Zakaj bi se držala nazaj, ko sem že bila enkrat notri? Zaljubljenost se kaže v najmanjših detajlih, mar ne? Zaljubljenost je slepa. Včasih preraste v ljubezen. Pri nekaterih kasneje, pri drugih prej, pri nekaterih nikoli. Če napake začnejo s časom preveč odstopati od začetne podobe, se odljubimo. Ljubezen je tisto, kar ostane, ko zaljubljenost ponikne. Kolikokrat srečaš človeka, ki ti zna razbiti oklep? Redko. On ga je znal. Kolikokrat ob nekom čutiš, da bi zanj bil zmožen žrtvovati svojo mladost in z njim stopiti na pot odraslosti? Morda nikoli ne čutiš tako močno. Z njim sem čutila. Videla sem ga kot očeta mojih otrok. Vem, da se sliši absurdno. A tako sem čutila. Kolikokrat srečate ljudi, ki vam dajejo takšen navdih, da bi zaradi njih lahko pisali ure in ure? Redko. Kolikokrat se z nekom vidimo v prihodnosti? Redko. Vsi vemo, da se ljubezen zgradi s časom. Kolikokrat lahko mi nedostopni in močni ljudje damo človeku svoje solze, svojo šibkost? Redko. Njemu sem jo lahko zaupala. Spolnem se tistega večera, ko sem mu jokala. Rekel je Ines, tega pa ne počni nobenemu moškemu več po tako kratkem času. Kakšen drug, bi te lahko izkoristil, tako šibka si. Odgovorila sem To je bilo prvič. Ne vem kaj mi je, tudi meni ni nič več jasno. Nihče drug me še ni pripravil do takšne stopnje, da bi brez zavor jokala pred njim. Nato je položil mojo roko na svojo levo polovco prsi in zaprl oči. Njemu sem lahko dala svoje solze, brez strahu. Takrat bi lahko počel z menoj kar bi hotel. Pa ni hotel. Ni imel gnilega srca za kaj takšnega. Tega prizora ne bom pozabila nikoli. Sama dajem veliko na ples besed. Rada jih delim, rada jih dobim. Z moškim, ki besed ne bi znal uporabljati in z njimi opisovati občutke, bi težko funkcionirala. On jih je znal spretno in srčno razdajati. Včasih boli nekoga izpustiti iz rok, tudi če je le za kratek čas prilezel v naše življenje. Razklan si med čustvi in vestjo. Med čustvi in razumom. Nekaj skrivnega ti govori, da bi se s skupnimi močmi, s časom in požrtvovalno borbo lahko prebil tako visoko po lestvici sreče. Tako globoko. Strah, da z drugim tega ne bo. Strah, da sem izgubila nekaj, kar nam je dano enkrat v življenju. Mogoče boli bolj kot razpad večletne zveze, kjer veš, da nima smisla vztrajati za skupno prihodnost. Se sprijazniš. Greš naprej. Zaključiš poglavje in ne trpiš več. Midva sva jo mogoče imela. Mogoče je bilo to tisto, čemur bi človek lahko rekel, to je to. Mogoče je bil to tisti usodni načrt, pri katerem bi mogla vztrajati. Ljudje smo tako šibki. Izgubljamo nekaj, kar si močno želimo, pa nimamo poguma doseči. O tem sva se nekoč pogovarjala. Mogoče je včasih preveč tvegano izgubiti popolne spomine. Realnost lahko privleče na plan vse tiste krutosti, ki jih prej ne poznamo. In spomini se zrušijo v prah. Jutri vidim svojo sestrično in njene otroke. Rada vidim tisto družino. Zopet bom lahko sanjarila, kako bom nekoč sebi in staršem uresničila največjo željo. Poročiti sebe in dati njima vnuke. Kako bom nekoč stala pred oltarjem, v poročni, beli obleki in pred množico ljudi izgovorila besedi ljubim te. Tisti dan bo objokan. S solzami sreče. Kdaj bom zopet zmožna zaznati širino sveta izza zaljubljenih oči? Šele, ko bom živela sanje mi jih ne bo več potrebno sanjati. Ok. Tale blog je zmeda tisočih idej. Pa vendar je prijalo izpustiti ptice svojih misli. Oh, kako je prijalo. Pika.

»Samo ena misel iz osebnih izkušenj. Ne ženite si je k srcu komur je pretrda ta beseda.
Velik dar in blagoslov za vsako življenje je imeti nekoga, ki te nauči ljubiti. Ljubiti tako močno, da ga lahko tudi izpustiš, ne da bi vedel razloge zakaj, ne da bi iskal in našel krivca... preprosto izpustiš, ker se je v svoji svobodi tako odločil. Ko se to naučiš ugotoviš, da ti je prav ta oseba dala ogromno, če ne največ, da si se z njeno pomočjo, zaradi njega to naučil."
"Ko sem prebral tole, sem začutil dobesedno razsvetljenje!! Vse,kar sem kdaj prej bral in kar sem že vedel, sem sedaj začutil tako močno, da so mi kar mravljinci šli po telesu; z mojo punco sva se po petih letih razšla. Sama je želela nekaj več in sem ji rekel, da bom jaz srečen, če bo tudi ona in da jo imam toliko rad, da jo pustim oditi čeprav jo še vedno ljubim. V trenutku se mi je zgodilo nekaj, kar najlažje opišem, kot da sta si srce in razum podala roke in sem kljub bolečini občutil veliko radost, da zmorem to narediti. Nikoli prej si nisem mislil, da se bom zares to NAUČIL in SPREJEL."

Rak...moj konec ali začetek?

Nov. 2008, stara 22 let, sem zbolela za rakom limfatičnega tkiva ali Hodgkinsov limfom, tipa nodularne skleroze, IV. stadij.Boj je trajal dobrih 10 mesecev,a splačalo se je,saj sem danes srečna,da sem zazdravljena.

21.julij 2009,sem se rodila…spet…

Spomnim se, na začetku novembra je bilo, ko sem začela hodit okoli zdravnikov. Moja osebna zdravnica me je že samo po kratkem pregledu poslala v UKC Maribor, izvidi krvi so bili zelo, zelo slabi.Začelo se je z oteklino pod pazduho,povečanimi bezgavkami na vratu,potem z vročino,nočnim potenjem,utrujenostjo…to se je odvilo tako hitro…ne vem…takrat se mi je zdelo,da se mi življenje odvija grozno hitro…hotela sem se ustaviti.

Naslednji dan sem že bila pri infektologu,sumila je, da gre za kak virus ali infekcijo. Naredili so potrebne preiskave in izključili virus ali infekcijo in mi reče,da v verjetnosti gre za krvnega raka.Na koncu se ejizkazalo,da ni bil. Gledala sem ga in v istem trenutku se mi je odvilo celo moje življenje. Pa ne jaz. Hotela sem čim prej ven, …vprašal me je, če še me kaj zanima, sem rekla ne, ne vem kaj bi vprašala, kakšen rak????

Sestra pride za mano po hodniku, mi prinese napotnico za IPP in mi reče; “držite se, vse bo še vredu”.

Še isti dan sem šla na IPP, po eni uri pregledov sem končno vsa utrujena sedla na hodnik, v pričakovanju, da bo ta rekel, “nič hujšega”………zdravnik me pokliče v pisarno; “sumim na limfom” .Limfom? “Kaj je to limfom? “globoko v sebi sem že mislila, ah to sigurno ni kaj hujšega, ;gospa to je “rak limfatičnega tkiva, ampak nič ni 100%,to je samo sum, nekaj zmes sem ga slišala, ko je razlagal o tem raku, ampak ne vem kaj, …nisem ga poslušala, ker ga nisem hotela, ker sem mislila, da tega jas sigurno nimam in…..
Vprašal me je, če še me kaj zanima; “Me zanima ja, je ozdravljiv?” Dobim napotnico za punkcijo kostnega mozga na hematološkem oddelku, pred tem sem še bila na rentgenu in ultrazvoku trebuha. Izvidi vredu, jetra, ledvice, vranica (ki je pogosto oz. v velikih primerih pri tej bolezni prizadeta) je bila tudi vredu, spet sem dobila zagon…dokler nisem prebrala, da je ob levi preponi srca približno 4cm velika zgostitev…ok. sem mislila, če je ostalo vredu, pa počutim se vredu, pol že kaj hujšega ne more bit.

Grozno…počutila sem se tako grozno,…v enem dnevu sta mi 2 različna zdravnika govorila,da mam raka,vsak drugače…

Naslednji dan se odpravim na punkcijo kostnega mozga…vzela mi ga je iz prsnice oz. prsnega koša…. o bolečini, ki sem jo takrat doživljala ne bom govorila, ker ni besed kako boli, ko ti v kost “rine”iglo. Oblival me je pot,na trenutke sploh nisem bila pri sebi…mislim, da ji je komaj v četrto uspelo kaj več izvlečt ven, ampak še tisto bolj slabo. Je rekla, da s tem kostnim mozgom kolko ga je dobila ne bo mogla naredit 100% preiskav, torej sem predvidevala, da mi bo jih še enkrat, ampak je rekla, da bodo že v Ljubljani….ok.,torej imam raka al kaj,sem si mislila v glavi,od bolečin sem bila še nebogljiva,da bi karkoli rekla….ali zakaj bi mi ga v Ljubljani.Joj,kako me je ta nevednost,nesreča,…ah…ubijalo me je….bilo je toliko vsega,toliko vprašanj…ampak kakor sem se morala s kom pogovarjat,vprašat o raku,nisem mogla…enostavno beseda rak ni šla iz mene…

En teden sem čakala na izvide in po tem materialu ,ki ga je dobila oz. kostnem mozgu, ne more rečt 100%,da je kostni mozeg vredu. Naslednji dan sem že imela operacijo bezgavke na vratu, sem že študirala za vnaprej…. Odredil mi jo je otorinolaringolog, ki je tud mi pregledal ušesa,grlo, …itd., ker je boljša biopsija tkiva na bezgavki kot pa punkcija bezgavke.

No operacijo sem preživela, brez večjih bolečin, res so se potrudli, zašil mi je lepo, se mi sedaj ne vidi več tak fejst, ampak pač brazgotina od 8 šivov se bo vidla…..in po operaciji sem si oddahnila, da lahko grem domov… da sem zbežala od tam, ker sem občutila toliko tesnobe, straha… Spala sem lahko samo na levi strani, …bile so noči brez spanja in potem dva tedna čakanja na izvide vsega skupaj, ki pa so me pripeljali do Onkološkega Inštituta v Ljubljani….in kemoterapij…in obsevanj…in stiske,muk,neprijetnih občutkov,slabosti,…pa tudi do lepih poznanstvev,srečanj,nepozabnih trenutkov….in nekaj novega.

Izgubila sem svoje do pol hrbta dolge las…grozen občutek…grozno,ko sem s težavo šla med ljudi z rutico na glavi,če sem dala lasuljo gor se mi je zdelo,da še bolj ljudje opazijo.Ena zelo težka izkušnja je bila to zame;izguba las.

In še sedaj grem s težavo med ljudi,čeprav imam lase dolge že 5 cm.

Imela sem 8 kemoterapij po shemi Beacopp,8 ambulantnih kemoterapij(Bleomicin,Oncovin),15 obsevanj…in 21 julija…sem zvedela po številnih preiskavah seveda,da sem zazdravljena oz.kar ZDRAVAAAA.Sicer še mam na vratu napakico kot tudi v mediastinumu…ampak ni maligno in to se zgodi v dosti primerih.

Na koncu bi se rada zahvalila mojemu zlatemu fantu,ki mi je nenehoma stal ob strani in me vedno bodril,ko jas več nisem mogla,ko je mislil namesto mene,ko jas nisem mogla,za vsa dejanja,ko sem rabila prevoz do dežurnih,ker sem bila že tako slabotna,da skoraj več živeti nisem mogla,zahvala sestrci,staršema,tašči in tastu in vsem na Onkološkem,posebej še dr.Južničevi za nesebično pomoč.Iskrena hvala tudi puncam iz foruma,ki so bile vedno in povsod z mano.

IN S PONOSOM NAPIŠEM,DA SEM PONOSNA BORKA. Ponosna zato,ker sem resnično ponosna sama nase,da vse sprejemam tako kot je,da se zavedam,da nič ne obstoji v življenju in da sedaj vem kaj je v življenju resnično pomembno. Življenje mi očitno ni namenilo lih samega sončka,ampak zavedam se,da bo za temi oblaki,ki so še sedaj,saj se še pobiram od vsega,še posijalo močnejše sonce,…na žalost ali na srečo,kakorkoli,…sem tudi spoznala,….da od ljudi,ki sem morda pričakovala, nisem bila deležna moralne podpore ali pa vsaj lepe besede,ali pa vprašanja kako si… Ampak me tisti moji sončki bodrijo,da pozabim,da jih je veliko pozabilo na mene.In sedaj vem zakaj živim,vem, da je življenje lepo, če tudi so včasih temni oblaki, vem zakaj sem se borila in vem, da neskončno rada živim.
In sedaj sem tukaj,kjer sem lani končala,da nadaljujem.Cenim življenje…rada živim.

spoznaj in zaljubi se preko spleta...hmm? =)

Zadnič 1x mi je blo mal dolgčas.sm v google vtipkala chat,ven sm dobla polno enih strani.ena me je še posebej pritegnala.pa sm rekla: no pa dejmo tole mal pogledat.

in potem tam poklikaš kar te zanima in ti pokaže polno slikc enih oseb (v mojem primeru so bli to moški ),ki jih lahko pogledaš in če ti je nekdo všeč mu lahko pišeš.seveda če ma mail napisan,drugače se morš registrirat.ampak to nism htela.

včeri me je pa neki piknal in sm se še js tja gor registrirala.kr tko,za foro.ker me zanima kako to poteka.

hmm morm rečt da je zeloooo zanimivo =)

res je,da nikol neveš kaj se skriva za opisom,kakšna oseba je to v resnici,ampak je zanimivo spoznavat ljudi tud na takšen način.

zdej sva z enim v kontaktu.začela sm razmišljat da je pa MOGOČE to res dobr način,da nekoga spoznaš.najprej se meniš z njim in vidiš če sploh lahko komunicirata.če se v tem ujameš je to že kr dober znak.

men to dost pomeni,da lahko nekomu zaupam,da se lahko z nekom pogovorim.

zdle sm se spomnala na tale stavek :

i don`t want another pretty face

i want you and your beautiful soul...

TRUE...

hmm...se nadaljuje

kmetija slavnih

priznajte...to je enostavno treba gledat

js sm tud rekla, da bom sam prvo oddajo pogledla zato da vidim te naše "zvezdice".ampak k čuješ te izjave,kak se ti "zvezdniki" obnašajo,hahaha,sj ne morš drugega kot da se smeješ.men osebno najboljši trije: Fredi,Salome in LaToya.

Fredi zato,ker je najbolj normaln,najbolj človeški,najbolj prijazn itd.

Salome zato,ker je pač...Salome.njene izjave LaToyi zmagajo.( je rekla Salome LaToyi:pa kdo si ti?sm v google vtipkala LaToya,mi je vn vrgl LaToyo Jackson...hahah)

LaToya pa zato ker se zraven tko nasmejim k jo poslušam in gledam.

gledla bom dokler bodo ti trije notr...Arturja pač ne bom gledla.

Tip je tip!

Težko je spisat par besed in notri ujeti vse misli in občutke. Občutke, ki jih po vsej verjetnosti ne bom znala nikoli opisati, saj jim komaj še sledim. Prav tako misli, ki letijo zdaj v eno, zdaj v drugo smer in nikakor mi ne uspe ugotoviti katera je prava. Zanimivo, da pod tem trdim in neprebojnim obrazom skrivam toliko čustvenosti in občutljivosti. Zanimivo, da me na videz nihče ne more raniti in prezadeti, v notranjosti pa preštudiram vsako besedo, si jo razlagam, razčlenjujem in jokam iz obupa, ker sem vedno znova in znova na začetku. A vseeno po vsej tej praksi analiziranja besed, še vedno ne znam razbrati tvojih misli, tvojega namena, tvojega obnašanja. Kaj mi hočeš povedati? Zakaj tako hitro obupaš? Zakaj ne nadaljuješ te zgodbe v katero sem se ujela? Zgodbo polno obljub, lepih besed...kot bi mi pisal pravljico. Lahko bi se zavedala, da so le besede. Prazne. Brez vrednosti. Brez vsebine. Ampak ne, ti si drugačen. Nisi tak kot vsi ostali. Si romantičen, čustven, pozoren...popoln. In jaz na žalost verjamem tebi in svojim čustvom, samo pameti ne.

Privilegiji starejših ?!

Resnično rabim drugo mnenje, ali se samo meni zdi, da to enostavno ni fer ali pa sem samo jaz nesramna, žaljiva, hinavska in itak vse slabo.

Naj opišem situacijo: Sestra študira na privatni šoli, kjer so ji plačevali šolnino 2500€ vsak letnik (šola ma 3. letnike), na začetku faksa je dobila prenosnik, mesečno je dobivala 400€. Sedaj se je vpisala še na drug faks, kjer bojo spet ji neki plačevali. Pa da ne omenim da so ji plačali vozniški izpit + avto (naš prejšn avto je dobila)

Jaz študiram na "normalnem" faksu, mesečno dobim 180€, da sem dobila prenosnik sem se mogla skregat z vsemi, obljublajo mi, da mi bodo plačali vozniški izpit pa mi ga ŠE VEDNO niso + še darilo za rojstni dan nism dobila..

PA kje je tu sorazmerje?!

S V O B O D N A!!!

Z ošabnostjo te pogledam,

namenim ti malo prezira.

Občutek tvoj je zbledel,

Vidiš..nisi več v meni.

Čutim sonce, čutim srečo, čutim roso.

Ž I V I M

Kot črviva kost razsajal si gnilobo v meni,

konec je tvojih prekletih dotikov, konec je te mračne kletke...

Hip hop, le kje si..se ti smejim..

Zakaj ne jočem več, zakaj ne režem, zakaj ne krvavim..

Kot solza, ki pade na tla, izginjaš..izginjaš...izginjaš

Ljubim sebe, prefukano telo, gnus, ki si ga sejal je končan.

Sem le še jaz,

S V O B O D N A

čas za spremembe

Po zelooo dolgo časa sem se odločila, da spet nekaj natipkam.... ker je danes dan za spremembe.

torej današnje novedogodivščine

Po enem letu plačevanja fitnesa (v sklopu službenega športnega društva), sem danes prvič odsopihala celotno vadbo z živim plakatom pred sabo, ki me je spominjal zakaj se fitnes splača (beri prijateljica s postavo za dol past. Ampak, se še držim svojih načel, in sem se uprla tistim grdim, groznim, man eating klopem za trebušnjake in vmes raje skakala po ta veliki aerobični žogi, da sem zraven anhranila še otroka v sebi.

po zelooo dolgo časa sem bila vesela, do te mere, da sem skakala gor pa dol po stanovanju. Čemu? iz referata so mi sporočili, a so kljub vsem murphyevim zakonom, ki mie tako radi obletavajo in mi dokazujejo, da so stvari lahko slabše, oni odobrili pogojni vpis in da sem kooončnoo drugi letnik faxa..pa samo fax sem mogla zamenjat

Nisem se odzvala direktnemu poskusu zatiranja moje sreče, ampak sem se samo nasmejala, medtem ko mi je v glavi odzvanjalo: " oh, but i'll get you baaaack..not today, not tomorrow, but some day, u'll think of just this moment and go, damn I should've kept my mouth shut!"

Zjutraj bom drastično spremenila svojo frizuro in si prvič v življenju pobarvala lase. Pa zakaj bi delali nekaj na pol, dajmo raje na fuulll. iz temno rjave na oranžno... yeeeeeeeey

pa še neka huda, life changing sprememba me čaka, ob kateri me stiska v prsih, ob misli, na ta pogovor se mi začne zapletati jezik in potijo se mi dlani... A tole bo začetek v nekaj boljšega...

SCREW MURPHEY, I'LL MAKE MY OWN MISTAKES

srednja šola

Yarina?!

Tako, poun kufer imam kontracepcijskih tabletk, tako in drugače! In zdravnikov, ki preprosto nimajo časa povedati, kaj so ti sploh napisali na recept?

Dobrega pol leta sem jemala Logest in vse bolj opažala, kako zelo mi je to vplivalo na psiho in da bo to verjetno od tabletk. Od mnogih, ki jemljejo Logest, sem slišala enako - depresija in glavoboli. In sem prosila ginekologinjo za zamenjavo... Kako je to izgledalo?

4x sem klicala v ordinacijo, da sem jo sploh dobila na telefon. Potem sem ji kar prek telefona opisala svoje težave in prosila za menjavo tabletk. Brez vprašanj ali česarkoli je zgolj rekla, da naj pridem po recept. OK, sem si mislila in vzela recept iz katerega, zaradi zdravniške pisave, itak nisem mogla razbrati, kaj mi je predpisala. Danes pa šok, ko je mama prišla iz lekarne in prinesla – Yarino???

Nisem ljubiteljica teorij zarote in ne spremljam vsega, kar se dogaja, a za tele tabletke smo najbrž slišali že vsi. Očitno se je prah že polegel, tabletke pa še naprej tržijo, kot se ne bi nič zgodilo. Po moji pasji logiki bi glede na število primerov smrti in paralizacij, povezanih s temi tabletkami, tablete morali umakniti iz lekarn in opraviti dobro študijo o varnosti le-teh. A meni nič tebi nič, kot da se nič ni zgodilo.

Pa saj ni važno, da sem še precej mlada in sem komaj pol leta na KT, za katere se je izkazalo da mi ne odgovarjajo. In ni važno moje zdravstveno stanje na podlagi česar NAJ bi se tablete predpisovale. Važno je, da si je ginekologinja vzela 2 minutki časa, da mi je spisala nov recept. Ker sem itak dovolj neumna, da bom na vrat na nos vzela ponujeno.

Kako za vraga si drznejo še pisati recepte za to sranje?! In kaj zdaj? Naj še enkrat kličem in povem, da teh pa ne bom jedla in me zdravnica pošlje nekam, ker ji tratim čas? Ali bom poslušala, da naj jih jem, ker bo vse OK. Ne vem več, v vsakem primeru bom jaz izpadla neprofesionalna tečnoba. In ginekologinja nima časa za takšne mlade tečnobe. Verjetno bom šla na kondome pa je.

In kaj bom s temi tremi škatlicami Yarine?! Guess what – sežgala jih bom! Pa gre par deset evrov. Raje to kot moje zdravje.

midva

Pravijo, da se ljubezen sčasoma ohladi. Da se spreminja. Da je na začetku rožnata, potem pa tista pisana očala preprosto padejo dol.

Morda res. A ne vedno. Po dobrem letu se zdi, da sem bolj zaljubljena kot kdajkoli prej. Z vsem svojim bitjem čutim, kaj Midva zares pomeniva. Še nikoli v življenju nisem občutila nečesa tako iskrenega.

Ljubim. Zares. Močno.

Ljubljena sem. In nenadoma vem, kako je leteti brez kril in čutiti, brez, da bi se dotikal.

Vse se vrača, vse se plača

Poznam človeka, ki je poosobitev tega, čemur bi lahko rekli "prasec". Tip je star 27 let in je v zvezah od 7. razreda OŠ, v bistvu od takrat še ni bil niti en dan v stranu, ki mu pravimo samski. Ko je z eno punco končal, je takoj začel z drugo, ki jo je seveda spoznal v času svoje prejšnje zveze. Vse svoje partnerke je na veliko varal in jih dobesedno teroriziral z ljubosumnimi izpadi, posesivnostjo in omejevanjem vseh vrst. Do njih se je velikokrat obnašal kot, da so smet in je zahteval popolno podrejanje z njihove strani. Niso smele hoditi ven, se družiti s prijatelji itd. po drugi strani pa ga je on namočil povsod, kjer je bila priložnost. Spustil se je celo v avanturo z mamo od puncine prijateljice, s puncino sorodnico, s svojo sošolko, mlajši sestri od prijatelja je vzel nedolžnost in še kak posebni podvig bi se našel... Če povzamemo, po*ukal je vse, kar leze in gre, medtem, ko njegove punce niso smele niti na kavo s prijateljico.

Pred skoraj tremi leti pa je spoznal dekle, za katero se je spremenil. Recimo ji Mojca. Mojca je bila ljubezen na prvi pogled. Lepa, izobražena, sposobna. Zaradi nje je pustil svoje prejšnje dekle, Mojca je bila drugačna. Ni se pustila, zahtevala je svoje življenje in ni se toliko prilagajala, še manj podrejala. Obenem pa ji ni mogel kaj dosti lagati, ker je vse takoj ugotovila. Vedel je, da z njo ni šale in se je spremenil. Začela sta skupaj živeti v novi hiši in na noge sta postavila podjetje, ki je uspešno rastlo. Seveda so ga tu in tam mikale druge, a vedel je, da je pri Mojci taka igra z ognjem preveč tvegana, zato je sprejel posledice in sam sebe prepričeval, da je ona res vredna upiranja skušnjavam.

Naletela sta na prve težave v zvezi, ona se je sprla z njegovo mamo in začela so se zbadanja, žaljenja in vse ostalo, kar je grenkega v zvezi. Mojca je postala sumničava in začeli so se prepiri. Pred približno tremi tedni je situacija dosegla vrelišče. Mojca je pobrala stvari in odšla domov.On se je vrnil v prazno, tiho hišo, obsedel je pred TV in se počutil prekleto praznega. Vedel je, da jo ljubi, zato se je prvič v življenjuza žensko ponižal in jo prosil naj se vrne. Vrnila se je, a ni tr5ajalo dolgo, ko je šla nazaj domov. Spoznal je, da si ne more dopustiti, da bi jo izgubil. Šel jeza njo in ko je prišel do njenega doma je tam našel...drugega!

Še danes ne more verjeti, da se mu je to zgodilo. Mojca je bila v bistvu ženska oblika njega, čeprav se mu niti sanjalo ni. Že nekaj časa se je nekaj pletlo med njo in tem drugim. Vrnilo se mu je vse(no, ne še vse, samo delček), kar je slabega storil vsem drugim puncam. Mojca, edina, ki jo je res ljubil, za katero se je spremenil inv katero je verjel, mu je zarila nož v hrbet. Mislim, da se ne zaveda, da je dobil samo vse vrnjeno in da je Mojca pravzaprav njegova zrcalna slika.

Ne verjamem, da bo zdaj začel razmišljati o tem, da z ženskami ne more delati, kot s smetmi in da se mora spremeniti...po moje bo ugotovil, da je boljše, da se vrne na stara pota in ne zaupa več nikomur, ker je bil prizadet, ko je res ljubil...mislim, da bo spet postal "prasec" in da bo pozabil na to da se pravzaprav vse vrača in vse se plača.

je ali ni?

včasih ne vem... je on to kaj iščem ali ni? v ful pogledih je... ampak vseeno so ene stvari, katerim sem se odpovedla zaradi njega... pa ne da bi mi kaj reko... ampak pač, ko si z nekom, svoje sanje malo prilagodiš in ene stvari se ti več ne zdijo tako pomembne kot včasih....

po drugi strani pa kaj če mi bo enkrat žal... cajt gre.... ful ga mam rada... itak je v vsakem razmerju tak, da se moraš prilagajat, sprejeti drugega takega kot je, sebe malo spremenit.... Samo on se ni rabo ničemer odpovedat... nima nekih sanj, ciljev... jaz pa jih mam...

človek nikol ne ve ali je storil prav ali ne... že nasploh sem taka oseba, da se težko na nekoga ful navežem in postanem "odvisna" od nekoga. ne mislim dobesedne odvisnosti... ne vem, težko razložim. mogoče si ne dovolim prav ljubiti, ker se bojim, da bi bila ranjena pa si rajši zgradim ščit okoli sebe.

skup sma že skoraj 4 leta. poznama se 7 let. marsikaj sma že dala skozi. 3 mesce je blo vse super, zdaj pa s5 neki bedni konflikti, ko se pojavijo dvomi... itak, da so vsepovsod padci pa vzponi...

zdaj bote rekli zakaj se ne pogovorima pa razčistima... težko je nekomu razložit kak je ko maš neke sanje pa cilje, če jih on nima in mu je čisto super, da živi tako lagodno življenje...

jaz sem njega takega sprejela kot je, čeprav sem se ful trudla, da bi ga spremenla, pa sem pol tak vidla, da ne gre. in mam ga res rada takega kot je. ampak tak kot pravim... on se ni odpovedal nobenim sanjam... jaz pa sem se.... mlada sma še... zdaj še je čas za uresničevanje sanj... ampak cajt gre... strah me je, da bo šel... in da bo ostalo pri neuresničenih sanjah in žalosti v meni

Čefurke tako in drugče

Moram dat ven, drugače se mi bo kr strenalo - pa dobro, to se mi bo tako ali drugače, ker mi gre kar na bruhanje...

Na bruhanje mi grejo vse bosankice, ki se nosijo, kot da so prijele boga za jajca... kot da so tipi topi... top of the fucking world... lepe, prelepe, naljepše, boga mi da so...

Vse na isti princip furajo svoj life... samo da se sveti, da maš več mejkapa gor, face itak sploh ne prepoznaš, ker vidiš sam make up in maskaro in senčke. Pa k bi bilo to lepo prijetno za pogledat- pa NI! Ker si dajo tega boga gor tolk, da rabiš špohtl, da zvečer to dol spraviš!!!! Gnilo! Pa ne vem kaj jim je,ampak koji K vse šobijo svoja usta k da so mal debilne, no? A to naj bi bilo sexy al kaj? pa slikat se non stop?!?!? jao, što ste ljepe, eeee! bruh!!!

Vse furajo isti stil oblačenja, majke mi! Vidiš eno- vidiš vse.

Vse furajo isto frizuro (skori) in isto barvo (skori)! Vidiš eno - vidiš vse!

Greš ven zvečer v LJ, te prime srat! Obnašanje tako, da bi jih nagnala nazaj v bosno, pa da pridejo k pameti mal! Pol pa tuhtam- ni mi jasn, majke mi! Kakšne starše majo te ženske (in male ženskice, ker zunaj svoje pi*dice nastavljajo tud že 13 letnice)?!?!?! Kako jih lahko tako napravljene (beri: minič do pičič al pa še višje, joške napumpane, majčke več pokažejo kot skrijejo, štikli taki da glava peče, ipd) sploh pustijo ven? Ma jaz svoje hčere ne pustim tk čefursko kurbish oblečene ven pa da se na trepalnice postavi! Nobenega spoštovanja, nobenega faking samospoštovanja! In vse furajo isto- jst sm tok lepa, da mi časti pjačko! Joj, a mercedeza mas? Kok si ti hud tipček eeeeeej!!! Ma kaj vse bi dala, da si moj, miško!

Ja točno to sliši?!?!?!? Same fucking sponzoruše!!!!

Fuknjene do amena, majke mi!!!!!!

In pol poslusam- eeej, kaj bi dala da me pelje domov! Tko mu bom dala v njegovmu avtu, da se mu bo čist strgal, hotu me bo, stara moja, hotu, ne bo me hotu spustit, tko ga bom pofafala, da me bo hotu poročit!!! Itak je naloudan, dbest stara! Ves kaj vse mi bo kupu! Ma da njega dobim, zmagam! Sam naj me pelje s tem avtom. Ubila ga bom, majke mi! Skalala bom po njem, kt da je edini!

ja pa fak, a lahk bruham!!!!!

a ste lahk še bolj nizkotne?!?!?!

rada bi vas vidla zjutri ,brez mejkapa, k ste ko ena strašila! pa k pijete kavico s tastarimi, pa se delate angelčke! fak, da sem tip, vas vse nabijem tja nazaj v bosno!!!!

(se pa opravičujem tistim, ki pa dejansko so "normalne" - ker take dejansko tudi obstajajo in so nekatere celo moje prijateljice in jih imam rada na polno.)

Moja zgodba

Lep pozdrav!

Naj najprej povem da je tole moj prvi blog, zato ne pričakujem preveč. Na Divo sem se prijavila 4 mesece nazaj zaradi zanimanja, malo sem pregledala stran, prebrala kakšen blog in to je bilo to. Zakaj sem se danes odločila napisat svoj blog? Ker pričakujem da mi bo lažje če bom dala ven vse to kar se zadržuje v meni....ker mi veliko stvari ni jasnih in mi morda lahko katera od Vas pomaga...

Lansko leto sem spoznala fanta, navidez idealnega, imel je vse kar sem si kadarkoli želela; lep izgled, pameten, ambiciozen, prijazen, simpatičen, iz situirane družine,... Tudi ujela sva se, vse je blo idealno...! In tako sva začela hoditi...problem je pa bil, ker ta fant le ni bil tako idealen kot je zgledal. Pravzaprav o tej idealnosti....vsak se lahko dela idealnega, pravzaprav se vsi! Ko nekoga spoznaš, ti bo poskušal ugajati, bil prijazen, nežen, vse kar hočeš in isto bo dobil nazaj! Problem pa šele nastane, kaj če ta oseba predolgo zna skrivati to idealno masko, tako dolgo da je že (pre)pozno da bi vse pustil in šel... Priznam, veliko sem bila tudi sama kriva...moja napaka pri vsaki zvezi je ta, da sem preveč prilagodljiva in še huje: DA SE TEGA TUDI ZAVEDAM! Mam to lastnost, da takoj preberem nekoga, kaj si želi, kakšno osebo rabi, vse kar rabim da se temu prilagodim....in vse to delam nagonsko...! Včasih sploh več ne vem kdo sem, kdaj se mam sploh fajn, če se vedno prilagodim...Tudi ko sem bila s tem fantom, sem si vedno govorila saj je vseeno kaj počneva, važno da sem z njim pa sem srečna! A ne sme biti tako...No, ta fant je postal zelo ljubosumen, bolano ljubosumen in tudi temu sem se prilagodila; omejila sem število moških kolegov(na 2!), ven niti nisem več hodila, opustila sem študentsko delo kot natakarica(ker se to za žensko ne spodobi!). Vse sem mu dala! Popolnoma sem se spremenila...Ko sva šla na pijačo nisem smela natakarja pogledat v oči, ker bi se z njem spogledovala....z njegovimi kolegi se nisem smela preveč dobro razumeti, ker drugače bi jih "osvajala". Staršem me ni predstavil - razlog: ker se je bal da njegovim ne bom všeč! Živiva 100km narazen; ko sem bila ob 12h zvečer pri njemu doma in so klicali njegovi starši da se vračajo iz morja, sem morala iti domov... Bilo je še ogromno stvari, od njegove nesramnosti, mišljenja o mojih kolegicah ki ga preveč žurajo in so lahke in izzivalne, vsak teden sva se kregala....pa sva vseeno zdržala leto in pol. Na koncu sva prekinila zaradi tega, ker ni mogel več(ob 2h zvečer me še ni bilo ker sem šla s kolegico na pijačo)...ni važno zakaj! Ne razumem kako sem lahko vse to prenesla, se prilagodila in ga povsem tem imela RADA! Kako imaš lahko rad nekoga po vsem tem? Mislim, da ljudje ne znajo ceniti tega kar imajo. Včasih se mi je zdelo, da bolj kot sem bila dobra do njega, slabše je bilo. Ali pa je bil samo on tak...

Zdaj ko sva nehala, moram priznati da mi je zelo težko...iščem smisel v vsakemu dnevu....hvala Bogu se je začel fax, tako da se lahko temu posvetim...ko grem ven se mi zdi kot da sem pod prisilo tam...ko bi raje bila z njem Ampak to je najbrž popolnoma normalno ko si prizadet in ranjen. Važno je da vem, da mi bo vsak dan boljše in tudi tega se zavedam da ta fant pač ni bil zame in da sem lahko samo srečna ker sem se ga rešila... Dejstvo, da me ni imel rad, mi zelo olajšuje vse skupaj. Kajti, če imaš ti nekoga rad se ne moreš tako z njem obnašati...vsaj jaz mislim tako! Če nekoga, ljubiš, bi vse naredil za njega, ne bi ga mogel prizadeti!

Zdaj si bom vzela nekaj časa samo za sebe, da spet najdem stvari ki mene veselijo, ki me osrečujejo...Ker sem na to zadnje leto res malo pozabila!

Lep večer vsem skupaj!))))))

MAČJI ŠTRUDEL

Nisem ljubiteljica sladkih, pečenih, redilnih jedi. Včasih je vseeno čas za grešit.

Na vrsti je bil češnjev štrudel, iz domačih češenj. Med igranjem s testom je prišla v kuhinjo mačka. Ni razumela zakaj testo mečem ob pult? Bila je zmedena in malo prestrašena. Ji lahko testo prileti v glavo? Je šla just in case še malček ven, ha,ha.

Ima smisel?

oooo...znorela bom vsak čas...

Dons sem ga vidla. Spet.

Šla sva na pijačo!

Zakaj sva šla?? Lohka bi rekla da ne grem!! (o kakšna budala sm)

Oh joj, še zmeri je noro dobr..uf k

Znorela bom vsak čas. (sm že povedala ne??)

Samo ON, ON, se mi podi po mislih.

Bla sem odločena, konec, on ne obstaja več!

Ampak ne...bojim se da me je spet zmešal.

Vem da me je zmešal do konca in še dlje!!

Kaj naj naredim?

Si želim, da bi bila skupi??

Ah ne kaj pa vem??

Kaj pa ona?

Še kaj čuti/š do nje?

Ali še kaj čutiš do mene?

Na tisoč uprašanj nimam odgovora. Kaj naj naredim? Nimam pojma!

Naj se potrudim za naju? Bova spet skupi?

A se mi sploh splača?

Ima smisel?

Ina smisel začeti, poskušati, ugotoviti ali si ti res tisto kar si trenutno želim???

IMA?

Povejte mi , IMA??

Strahopetni pobeg

Nekje sem obljubila, da svojih pesmic ne bom več pisala na internet, ampak to moram, ker samo iz nje lahko naprej...

Bojim se biti sama,

bojim se, da bom pobegnila,

strahopetno zapustia omamo,

strahopetno vrvico potegnila.

Drevo mogočno,

lipa nebeška,

zadnji dom moj,

ti boš bila.

Zadnjo bom misel,

lepo in čisto,

tebi zadala,

njemu predala.

Vrv na drevju,

jok je v vetru,

glej zvezdo nebeško,

solze z neba.

Pesem odmeva,

moja,

njegova,

tretji jo bere...

Dušo odnaša,

zapušča ta svet,

vrv je ozka,

veja popušča.

Truplo na tleh,

pesmi na njem,

odmeva več ni,

veter molči!

... napišem, da sem sama to truplo, ker je najlažje pobegniti, ne? Ker je lažje zapustit vse kar poznaš in it na novo! Ampak za nove stvari je potreben čas...

R.I.P....ob takšnih dnevih se človek vpraša...

R.i.P forever

kok nesreč bo še potrebno....da se bo folk streznu...pa ugotovu..da je fucking neodgovorno ko se furajo mrtvo pijani naokol....danes sem v nesreči izgubila dve sošolki...ena je v bolnišnici...

kaj jim je bilo treba...toliko so še imele pred sabo...pa se je tako tragično končalo...

ne morem dojet...ena izmed njiju je bila moja dobra prijateljica...ki je ni več...in to je tak težk sprejet...

zato vas prosim...raje pojdite peš...najemite taxi...samo ne vozit pijani...ne glede na to...ali ste spili en kozarec ali pa deset...

zvezdice***pogrešala vas bom**r.i.p

To sem jaz, linčajte me, ker sem drugačna od vas,

Začenja se novo študijsko leto. Zopet bom alien med zemljani na faksu, sem namreč zelo čudna, ker:

1. ne kadim

2. ne pijem

3. se ne zadevam

4. mam dobre ocene, ampak se ne piflam, pač hitro dojemam..ljudje tega enostavno ne razumejo

5. mam že 4 leta fanta

6. ne žuram okoli, ker se enostavno zunaj ne dobim več, kriva tudi socialna fobija..

To sem jaz, linčajta me, ker sem drugačna od vas. Pač situacije v mojem življenju so me je prisile, da sem mogla tkoj odrast in prekinit tisto brezskrbno življenje...Resnično se počutim drugačna, zaznamovana in raje bi bila taka kot ostali..pa ne morem..

Brezizhodnost

Brezizhodnost

Tvoj prvi prihod

je v naročju nosil konec

Potuhnjen, prikrit

Podzavest je slutila že takrat

Brezizhodnost

Spim v oklepu njenega bogastva

Zaljubljena slepota

kroji v meni srajco posesivnosti

Oblečeš jo tudi ti

Včeraj sva v grešni spalnici

jutro častila z brezsmislom

Dražil si me

Bo vajina postelja

jutri kričala najine napake?

Nekoč bova kaznovana

Brezizhodnost

Tam sem še danes

Izgubljam se v svojem labirintu

kjer smem iskati tvojo dlan

Tam lahko sprejmem vlogo grešnice

Bil si...

Bil si idol

Človek z vsebino

Popoln moški

Bil si inspiracija za vse zaklenjene misli

Tvoj današnji glas me odbija

Zmedenost vonjam

Imaš jo polito po obrazu

Meja je bila predpisana

Samo čepek ljubezni

Poglej naju sedaj!

Čutiš dvom?

Bil si dom moje razsežnosti

Bil si…bil si vse v meni

Priznam

Moč potlačenosti je razpadla

Sedaj je v tvojih očeh morilec

Morilec samega sebe

Ne hodi več

takšen pred moje poslanstvo

Vstopnico za prepad od mene ne dobiš

magister Megafotr

trajalo je natančno 4 leta.

filing pa je tak kot da bi mi po enem letu s čisto prepolnimi jajci po dinozavrsko prišlo.

čez vikend me najdete pod raznimi šanki po Sloveniji.

odprta zveza

klical je sestro in ji rekel, naj se pri meni pozanima, če bi bila za odprto zvezo, da me ma kao še kr rad, samo da se preveč kregava in da ker je mlad bi rad odprto zvezo. haha. ne dobi fukat, pa misli da bom njegov booty call?

tip res nima v glavi pošlihtan.