Headache.

Še en dan, ki je šel v prazno. Učenje fizike je no good. V bistvu bi zdajle lahko gledala nogomet, pa ga ne.

Moj čaj granatno jabolko diši. pa je skodelica prazna že pol ure. Itak pokonzumiram po osem skodelic čaja na dan. Pijem samo čaj, ja. freak.

Why?? Why??

Sometimes, you have to accept the fact that some people are going to stay in your heart forever... even if you are gone in theirs.

You’re the only one I wish I could forget, the only one I’d love to not forgive. </3

I love you*

Zakaj, zakaj, zakaj!!!???

Ti.

Lepa si, a veš?

hm. ne, nism vedla. hvala. to rabm

drugače pa ... a night to remember. Je pa res, da je dons a hell of a day.

zvezdice letajo okoli glave

6.20 am: zvoni alarm

6.30 am: fak, moram vstat

6.31 am: skočim iz postelje in letim proti kopalnici

(med posteljo in kopalnico so zaprta vrata)

še vedno 6.31 am: odprem vrata do polovice, in že letim v njih...to sem naredila dobesedno

6.32 am: z vso močjo se zeletim z glavo v rob vrat

6.33 am: padem po tleh...in prkažejo se zvezdice

sploh nisem dojela ne udarca ne bolečine...pršla sem v kopalnico, umila zobe, ko pa sem se pogledala v ogledalo pa šok...največja buška ever!!!! in temu zdej sledi največje čelo ever

še dobr da mamo bosanci bol trde glave ...da ni nič presekano...boli pa ko hudič!

Uspelo nama je...

Sej vem, d

Saj veš...

on: Hm. si kej zrastla?

jst: ne, še zmanjšala sm se.

on: aveš, tko na Petrolu so RedBulli na najvišji polici. a ti dosežeš?

jst: ja sam morm na prste stopt.

on: aja. *umre od smeha* vi dwarfi ste smešni.

Letos ne bo Božička

Zadnjič sem pri najboljem komšiji videl promocijsko stojalo s tačrnimi Argetami, v katerih naj bi bilo Rudolfovo truplo v koščkih. Kot pravega divjačinofila (ne, nikakor ne v tistem pomenu besede, o katerem so ravnokar začele razmišljati vaše perverzne glave) me je kakopak zamikala, zato sem ubodel dve konzervi in to še preden sem prebral članek na Divi.

Ženi so se seveda zasolzile oči, ampak ko sem ji razložil, da sicer z veseljem kdaj pa kdaj zmaže v mesoreznico pometane rumene piščančke in da modrooki bambiji (v Argeti naj bi sicer bil kar oreng odrasel jelendžija) potemtakem pač ne smejo biti izjema, mi je odpustila ta nakup.

Načeloma nisem prevelik fen paštet, ampak tale gozdna pogruntavščina je pa zakon in se super zlije s polnozrnatim maxi vital kruhom iz Mercatorja. Moj fitnes trener bo sicer spet težil glede ogljikovih hidratov (čeprav tale kruh naj ne bi bil kritičen) in maščob (ki jih v divjačini prav tako ni veliko), ampak če bo preveč siten I'LL GO ALL CHUCK NORRIS ON THE STEROID MOTHERFUCKER.

Torej če letos k vam ne bo Božička, bo to zato, ker si je Megafotr njegovega Rudolfa namazal na tri kose kruha in si jih pred televizorjem ob zadovoljnem mrmranju zatlačil v glavo.

WHY WHY WHY

zakaj? čem? s čim sm si zasluzila to....da me po 4 mesecih ucenja in prirpavljanja na izpit se v četrto vržeš?!?!?! res ne vem več, kje je tu pravica in neka človečnošt...zakaj iščejo nekateri neznanje namesto znanja?!?!?!?!?! zakaj?!?!?!?!

No pa gremo tudi pri nas na farmo!

bolečina?

Vem, kako je, če boli glava. In mislila sem, da vem, kaj pomeni čustveni trpeti in biti v bolečinah. Žalost, razočaranje, bes. To je bilo moje pojmovanje bolečine v srčku. Kakšna laž.

Ko fizično človeka ne moreš več videti, objeti. Ko ga ni več in nenadoma opaziš, kako je vse dotakljivo, preverljivo, dokazljivo. V tebi pa nekaj manjka. Manjka nekdo, ki ga ne moreš več poiskati, poimenovati, se ga dotakniti.

Ko čutiš vsako rebro posebej, pod težo nemoči in joka ti kolena klecnejo, roke niso sposobne prijeti predmetov, solze zameglijo pogled, nisi sposoben dojemati dogajanja, obtičiš. V sebi čutiš roke, železo, kol ki ti trga drobovje, čutiš želodec, ki se razlije potleh, možgani se mečkajo, srce pa bije tako boleče močno, da se zdi, da se razteza.

Pa naj bo izvor bolečine res duša ali pa srce ali zgolj možgani ... njena moč prekaša vse, moč bolečine ob izgubi najdražjega, moč potrebe po nedosegljivem, je tako močna, da ustavi čas, zamrzne želje, ohromi čute in drobi telo.

Dokler imate ob sebi svoje najdražje ni nič prehudo in nobena bolezen se ne mora kosati s tem. Hvaležni bodite, ker nikoli ne veste, kdaj je zadnjič, da jih vidite in imate ob sebi. Ko je prepozno ... je konec.

HOPE

V upanju na boljše čase...

LJUBIM TE SRCE ****

DO THE TANGO

Najlepše je pucat akvarij. Kupim 3 ribe. Gupi se je zgubil nekje v akvariju. Premaknem plastiko, kjer je filter in stisnem zraven še gupija. Matr, gupiji so glupi!

Dam Toma&Jerryja v lonček od Obsgartna in menjam vodo v akvariju. To je cel ritual. Ribi sta na mizi v sobi, ki je zaklenjena pred mačko. Nekako ima fetiš na ribe.

Pridem v sobo pogledam v lonček in rib ni notri. Kam sta šli, smotki? Kako jih ni, če sem jih dala v lončka? Je prišla mačka na malico?! K sreči opazim, da nekaj poskakuje po orientalski preprogi. Radi strastno plešeta tango, očitno. Eni odtrgam deček repa, ker jo je težko zagrabit dol s preproge. Noben mi ni povedal, da znata skakat. Rep je k sreči zrasel nazaj.

pogrešan

a se sam men zdi al Megafotra zadne čase res ni nikjer več

i miss him

Umrli zaradi prodaje maščobnega tkiva?!?

Načeloma nisem črnogled človek, a vsake toliko se resnično vprašam kam za vraga gre ta svet. Danes se mi je to vprašanje porodilo bo tem članku, ki govori o tem, da so v Peruju prijeli ljudi, ki so se ukvarjali s prodajo človeškega maščobnega tkiva, zaradi katerega so ubijali ljudi, jim izsesali maščobo in jo nato preprodajali kozmetičnim in farmacevtskim podjetjem.

V tej zgodbi je narobe prav vse, ampak najbolj bizarno se mi zdi, da je nedko moral plačati z življenjem za nekaj, kar bi drugi z veseljem dali zastonj! Po moje bi jih iskanje prostovoljnih darovalcev maščobnega tkiva stalo veliko manj pa še legalno bi bilo, da ne govorimo o tem kako bi lahko nekoga razveselili z brezplačno liposukcijo in še maščobno tkivo(čeprav nimam pojmaza kaj ga uporabljajo farmacevtska in kozmetična podjetja pa niti ne želim vedeti) bi bilo znanega porekla, odvzeto v sterilnih pogojih itd.

Ampak verjetno je veliko bolj kul in gangstersko pobijati nedolžne in potem po svetu švercati litre človeške maščobe...

Kam gre ta svet?!?

nesramnost pa taka.....

ne morme verjet da so nekateri tipi tok tok....nimam sploh izraza...

vse ti povejo smsi:

1.sms: hey! kaj pa ti tok fina u kafiču?

odgovor: hey! itaq kdo pa si ti, da vem koga sem zgrešila?

2.sms: ei nina full si se zredila veš včasih si bla bolj sexsi

čeprov to ti je pomje sposobn napisat sam bivši....njegov namen je: VEM KJE TE LOH PRBIJEM!

alive...

... ja še vedno med živimi; polna idej, a brez časa za zapis....rabim šolo organiziranja časa...postati moram produktivna

pp vsem skupaj!

ni ga več

Ni ga več. Mojega dedka ni več. Ostali so mi le spomini in pa boleč občutek v prsih.

Pogrešam te dedi! Upam, da te sedaj ne boli več - kjerkoli že si. Rada te imam

"MULC, RES VE KAJ DELA?"

V dveh minutah mi je postavil diagnozo in dvakrat se je dotaknil mojega hrbta. Mulc, res ve kaj dela? To mu je poklic. Postavljanje hitrih in pravih diagnoz.

Ker me je precej bolelo, mi je sestra dala eno inekcijo proti bolečinam v rit. Sem zaznala, da ima pavzo in točno kam gleda. Sovražim, kadar me kdo gleda v rit. Pozabljam, da sem hud meso. Mulc je pač moški…

SHUT THE F*** UP!!!

Imam eno znanko, ki vedno, vsak dan, again and again utruja s tem, kako narobe je, da delajo poskuse na živalih, da jih matrajo, na mail mi pošilja posnetke nekje iz Kitajske itd. kako iz kože dajejo še žive živali za krzno, kako ubogim miškam in zajčkom in kužkom itd. v oči, direkt v želodec… špricajo in zlivajo neke kemikalije zarad kozmetične industrije in še in še. Ok, sej to je vse res in ji dam prav in se strinjam z njo, res je kruto in tud jaz ne štekam, kako lahko to delajo.

AMPAK na živce mi gre s tem. Ja res je, najeda mi, ko mi nonstop govori o tem. Zakaj? Iz enga razloga: ker ta ista punca, veselo kupuje maskare in ostala ličila, šampone, gele za tuširanje itd. ravno od podjetij, ki to delajo in ki so seveda, na t.i. črni listi. In ko ji povem in tud pošljem na mail ta seznam, je njena reakcija kakšna? »Ja sej to itak usi delajo ampak eni pač ne priznajo in na skrivaj to delajo, tko da ni nobene razlike kero firmo kupm.«

Ja, ok. Brez besed sm. Rečem lahko samo to, da mi greš na živce in ne utrujaj več s posnetki mučenja živali, če to sama podpiraš (s kupovanjem teh izdelkov).

Over and out.

OPROSTI

Sploh ne vem kako začeti. Na bruhanje mi gre, ko se spomnim. Vse kar boš prebrala mislim resno. Moja čustva niso zlagana, nikoli niso bila.

To kar se je zgodil, je bila največja bedarija kar sem jih kdaj nardila. Nevem zakaj se je to zgodil, ne znam si stvari razložit. NIČ nisem čutla do nje. Nisva se dale dol. Sva se (sam) poljublale. Vem da je grozno. Vem, da je teb še bolj, ker vem da se počutiš tok fakin` izdano da brezveze. Zaupala si mi, vse je blo popolno ampak jst morem nardit pizdarijo... Šla bi nazaj, da do tega nebi prišlo, pa ne morem it nazaj, čeprav si ful želim.

Vse bom naredila, če mi boš pustila, da se ti oddolžim, da mi spet povrneš zaupanje, da ti res pokažem da si TI tista, s katero hočem bit v življenju. Grozno mi je hudo. Ne morem razmišljat normalno, slabo mi je, srce mi razbija sto na uro. Najraje bi se pogreznala v zemljo, si poslala šus v glavo...

Miška vsak dan, ki sem ga preživela s tabo, vsa dejanja, vse besede, vsi dotiki, vsa čustva, vsak moj dih s tabo je bil resničen. Nič ni bilo zlaganega. Resnično te NORO NORO NORO NORO ljubim. S tabo ima moje življenje smisel, brez tebe pa ne.

PROSIM OPROSTI MI. PROSIM. PROSIM. PROSIM.

VSE MI POMENIŠ!

LJUBIM TE ****************

Vikend s Fiesto - res metuljčki v trebuhu

Moj vikend s fiesto je bil.. popoln!

Tko, prav res Kar skakala sem od veselja, ko sem izvedela, da bom imela cel vikend Fiesto. Kar med malco sem jo šla iskat, ker kar nisem mogla dočakat. In valjda sem si želela tako vijolično, kot je v reklami

In pridem v salon.. kar cepetala sem od veselja in vprašam gospo, ki mi je urejala prevzem, kakšne barve bo. In ko je rekla, da magenta, mi itak ni bilo jasno, kaj pa zdaj to pomeni In sem vprašala, a to tista, vijolična, pa se nasmehne in prikima in sem tam sredi salona pri ful folka zavriskala in kar poskočila Če bi se videla, bi si rekla, daj ženska, umiri se.

In kljub dežju zunaj, se mi je zdela najlepšejša barva ever, ko sem prišla do nje.

Noter pa cel futurizem. Tko, moja mami ima ene dve leti staro fiesto pa ni nič podobnega temu. Taka čist spacy je bila noter

Najbolj super je bilo, ko sem avto prevzela glih na mamin rojstni dan in sem jo lahko zvečer odpeljala v restavracijo v novem avtku. Kolk smo se važili Čist hudo se ji je zdelo!!!!

Oči jo je valjda pregledal po dolgem in počez. Skor je že začel denar zbirat, da bi jo kupil

In čeprav vikend ni bil glih sončen, da bi se lahko važila, pri miru pa vseeno nisva ostali!

V Medvodah sem pobrala divico mariposo in sva se šli mal 'považit' na Zbilje Hecam se no, sam vseeno sva čist uživali. Od tam so tudi slikice. No, več slikic v temi

http://www.diva.si/forum/viewtopic.php?t=33848&

Pa na morje pa še kam..

Skratka, čeprav deževen vikend, se je bilo tako fajn vozit s takim luštnim avtom! Magenta barva, tak za po mestu pa za prave divice!! Enkratno!

Metuljčki v trebuhu - fantazija v vožnji

Lep dan je za mano....

Sanje, da letos par mesecev preživim v tujini so splavale po vodi. Svojo svojeglavost sem tokrat dala na stran. Doma nisem dobila nobene podpore. Tokrat sem pač ustregla konzervativnim načelom naše družine. Starša bi še razumela, ampak ne morem jima naložiti bremena vseh govoric in obsodb, ki bi letele na njiju zaradi mene. Samo, da je mir. Naj bodo tokrat zadovoljni drugi. Najverjetneje pa je bilo to tudi zadnjič, da je kdorkoli oviral moje želje. Pri svojih dvajsetih letih sem jaz tista, ki najbolje ve, kdo je in kaj si želi. Odločila sem se za malo drugačno, dokaj naporno pot. Priti do licence za učiteljico plesa otrok in vadbe za odrasle. Skoraj vsak dan se bom poleg dela še vozila v Maribor. Staršem se zdi neumno, zato to vožnjo sem in tja včasih zamolčim. Tam preživim par uric, prepuščena sama sebi in s plesno učiteljico, ki me ima usposabljanje. Finančno vlagam jaz, ona daje meni znanje. Tukaj ni veliko denarnega bogastva, to mi je učiteljica povedala že prvi dan. Tukaj je tisto drugo bogastvo. Vse je odvisno od mene. Kako hitro se bom učila in koliko samostojnosti, volje bom unesla v delo. Lahko mi uspe, lahko mi ne uspe. Lahko postanem kolektiv plesne šole, lahko ne. Življenje je tako ali tako eno samo tveganje. Ni enostavno. Daleč od tega. Ampak del mojih sanj se počasi uresničuje. Tokrat bom dala vse od sebe. Tokrat sem jaz na prvem mestu. Tokrat se bom zavila v šal svojih talentov, želja in ambicij. Tokrat bom šla preko vseh ljudi. Z učiteljico se takoj zaštekava. Imava nekaj skupnega. Bister pogled na okolico in občutek za ljudi. Ljudje so najina strast. Vsi. Stari, mladi, pametni, neumni, bogati, revni. Vsi. Drugega mnenja nimam o njej. Ne poznam je. Vse bolj se izogibam prehitremu ocenjevanju ljudi. Človeka spoznaš šele takrat, ko si veliko na samem z njim. V družbi smo vsi kameleoni. Zmota prvega vtisa je pogosta kakor izumetničene kokoške na straneh rumenega tiska. Sovražim rumeni tist, sovražim obsodbe. So lastnosti, o katerih brez globjega spoznanja ne moreš misliti in še manj blebečiti. Niti nimaš te pravice.

To je eden izmed poklicev, ki mi je blizu. Pa še ples obsega. Popolno. Samo s trenutnim dotikom tega območja žarim. Kaj šele, ko bom popolnoma notri. Prva skupina so otroci. Vstopim v garderobo, kjer simpatični očiji odložijo svoje otroke. Hmmm….zopet sem v bližini prikupnih atijev. Moj fetiš. Fantazijski greh. Če so pa tako skrbni in ljubki. Zadetek na polno. Poleg žarečih otrok bom znova in znova videvala tudi njihove moške skrbnike. Situacije, kjer se moram znajti sama, me iz dneva v dan bolj vznemirjajo. Takrat podrobneje opazujem sebe in okolico. Pravijo, da sem sama po sebi polna oseba. Da v moji okolici ni prostora za druge. Ja. Redki so ljudje, ki mi sežejo pod kožo. Ki jih spustim v svoj teritorij. Včasih obožujem svoj čas, ker sem sita prilagajanja. Rada imam samoto. A ljudje nismo volki samotarji. Manjka nam polovica, s katero tvorimo celoto. Ljudje imamo prirojena čustva in željo po bližini. Če te želje ni, se nekaj hudega dogaja z nami. Mogoče grozno slaba samopodoba, frustracije iz preteklosti. Po končani uri čutim radost. Otroke spuščam v svoje območje. Njim dajem svoje bogastvo. Njihova milina in nedolžnost me napolnita kot baterijo. Oni me ne morejo prizadeti. Všeč mi je. Ah, toliko briljantnejših stvari obstaja od površine in materiala, ljudje pa še vedno ostajajo tako slepi. Tako votli. A s svojim pogledom lahko pomagamo razširiti in odpreti pogled tudi drugim. Mogoče bi res morala biti novinarka, kot je pravil on. Ampak, ko je neko delo odvisno od denarja, se pravi navdih izniči. Takrat pa stavki niso več tako spontano in srčno spočeti. Do naslednje skupine moram čakati približno uro in pol. Meni ni nikoli dolgčas. Igro svojih idej stalno nosim s seboj.

Odpravim se v bližnjo gostilno. Kako prija biti nekje daleč. Šele z distanco od vseh bližnjih spoznaš sebe. Takrat te nihče ne zavira. Takrat si upaš izraziti svoje skrite in sramežljivo zadržane plati. Stran od vseh si upamo same vstopiti v gostilno, sesti za šank in početi kar se nam zahoče. Usedem se na udoben sedež in se naslonim na šank. Oklepam se šanka, kot pijanec plota, nesramežljivo prebiram reviji Playboy in Mens helth ter si polnim mobitel v bližnji vtičnici brez vprašanja. Iz obeh strani sedita dva moška. Levi se izpoveduje natakrici, desni opazuje mene v smislu, hm, je ta punca tujka, le kaj za vraga pa počne sama za šankom!? Če bi bil vsaj malo simpatičen, bi se z njim igrala in ga poredno požirala z očmi. Všečna je vloga samozavestne in drzne osebe. Tukaj in danes sem igralka. Like it. Mogoče bi drugič lahko igrala Švedinjo, mogoče plesno popotnico, ki hrepeni po slasti življenja. Like it. Šank je že od nekdaj prostor, kjer se počutim domače. Vse kar ne spada drugam, spada sem. Preberem zgodbo v kateri se moški poroči z navidezno potrebnico. Spoznala sta se za šankom. Brez sramu ga je prijela za mednožje. Samo igrala je razuzdano dekle. V sebi plašna in ljubeča deklica, ki ob prostem času šiva otroške oblekice za svoje nečake. Bila sta zgolj fuk frenda. A on je vztrajal. Danes sta 5 let poročena. Nauk te zgodbe? Ljubezen vedno pripelje dva človeka skupaj, premaga vse prve, napačne vtise in začetna, neusojena srečanja. Če srečaš moškega svojih sanj, ga pusti, da gre. Če ti je usojen, se bo vrnil. Razmišljam. Pogled mi šviga sem in tja. Na natakarico in na levega gospoda. Posrečena sta. Ona opravlja delo družinsko-življenjske svetovalke in prakso socialnega dela, on pa se izpoveduje in prazni svojo dušo. Nato se očiščen in poln hrepenenja vrne v naveličano rutino. Ja, te razmere so mi znane.

Razmišljam. Resnica. Kaj je resnica? Tisto kar čutimo, vse ostalo je laž. Da se soočiš z resnico, pa je potrebno biti pogumen, mar ne? Pogrešam ga. Njegov spodbujevalni čut bi trenutku podaril piko na i. Tukaj bi se lahko brezbrižno izdajala za par. Tukaj, med temi ljudmi, bi me lahko mirne volje prijel za roko in brez strahu pobožal po moji muci. Že predstava o tem mi začrta pot veselja in pobarva ustnice v barvi nasmeha. Jaz tako ali tako vedno preživim. Kjerkoli, kadarkoli. Igra s svetom idej me vedno znova osvetli z lučjo osvobojenosti in pomirjenega stanja. Moja trenutna ljubezenska situacija je kot jadranje na odprtem morju. Vedno obstaja velika možnost, da potoneš. Ni idealno, je pa zelo dobra preizkušnja svojih zmogljivosti. Svoje osebnosti. Super. Zopet sem odkrila eno dobro stran te srčne zmešnjave. Ko enkrat dosežeš notranji red v tej smeri, da iz vsake situacije potegneš več prednosti kot slabosti, si zmagovalec življenja. Takrat se naučiš živeti.

Spijem na pol hladen kakav, se poslovim od simpatične natakarice, pred vhodom pokadim še eno cigareto in se odpravim učenju aerobike naproti. Prostor, kjer se starejše ženske borijo pridobiti kondicijo. Prostor, kjer se ženske borijo izgubiti odvečne kilograme, da jim možje ne zbežijo v naročje brhkih mladenk. Pridejo malo brezvoljne, oddidejo seksapilne in nabite z energijo. Verjetno domov divje poseksati svojega moža. Ni tako lepo kot z otroci, pa vseeno ni slabo. Ja. Vsekakor je fizična utrujenost boljša od psihične. Današnje urice so bile balzam za dušo. Nato se odpeljem proti domu. Živahna, potrebna, a vseeno izpopolnjena. Prelep dan je za mano.

Včasih se je potrebno tudi dobrih stvari navaditi

Včasih se je potrebno tudi dobrih stvari navaditi. Telo je vajeno žalosti, jeze, sovraštva, pozitivna čustva so tuja, pa čeprav se še tako čudno sliši. Navada je železna srajca, včasih je težko prekiniti krog žrtve. Težko se je vzdigniti iz vsake krize, ko se zazdi, da so te kolesja preteklosti zopet potegnila v globino žalosti in trpljenja. Potrebno je imeti živalsko moč in se z vsemi kremplji truditi, da dejansko premagaš samega sebe. Da si rečeš, dovolj je tega sranja. Dovolj je žalosti, dovolj !! Ko si zopet na tleh in čutiš kako se ti približujejo napadi panike, te težko samemu sebi dopovedati, da je dogodek mimo, da si varna.

Potem mine dan. dva. Zopet se sprehajaš med ljudmi, srečen ker lahko vidiš vse te barve in zasanjano opazuješ kako lepo plapolajo listi v vetru. Kako se rosa lesketa v jutranjem soncu. Splača se živeti, za te lepe trenutke, za občutek kako močna oseba sem, da se nisem zlomila, da lahko kljub temu kolikor toliko normalno naprej živim in da sem.

Nono, hvala ti za vse, vem da te več ni, ampak brez tebe ne bi zmogla vsega tega. Tvoje besede, tvoj objem ko sem bila na tleh, pa čeprav nisi vedel, kaj se z mano dogaja. Slutil si...moje oči ne lažejo. Hvala ti za vse besede in zato, da si verjel vame, da bom uspela. Kot si mi v sanjah rekel, težka pot bo, a na koncu bom jaz zmagala..

Vem, da si moj angel varuh. Že velikokrat sem po naključju preživela, avtomobilsko nesrečo brez praske in še marsikdaj...

pogrešam te..

"Bedarija."

Nevem.

A razmišljanje o vprašanjih brez odgovorov me ubija.

Le kako najti odgovore na zapletena vprašanja, ki ne obstajajo?

Nevem.

Veter nežno pihlja skoz tvojo dušo in se spotika ob tvoje laži.

Valovi silovito udarjajo ob tvoje srce in ga ne zmehčajo.Saj je v njem le sovraštvo.

Ptice nemo šepetajo melodijo ki jo nosi veter.

In takrat se zaveš.

Vstaneš in me objameš z hladnimi rokami.

A tvoje oči so še vedno brez smisla.

Solza v očeh.

Grob v daljavi...

Top dialog

»Sit sem visokih pet, hostes, lepih avtov, plehkih žensk in vsega tega prestiža, ki ga vsak dan doživljam. Ljudje mislijo kako lepo je življenje nas bogatašev. Tako kot je vidno navzven. Kaj se pa dogaja znotraj pa nihče ne ve. Ljudje imajo denar, vpliv, se delajo samozadostne, vesele. Veš kaj so pa v sebi? Osamljene sirote. Toliko ljudi imam okoli sebe, pa se z nikomer ne morem več normalno in odkrito pogovarjati«

«Se strinjam«

«Usekan seks more bit. Trganje oblačil, grde besede, ponorelost v posli, itd. To je užitek. Vsi se fukajo. Fuki se. Ampak previdno. Pazi na svoje ime. Ampak, ko boš srečala pravega, pri katerem ti bo vsakič obrnalo oči od ljubezni pri seksu, tam pa potegni črto. Tam pa ostan. In veš kaj je ljubezen? Ko sediš z nekom 10 ur na mrzlem, pa ti je vseeno. Ko se z nekom pogovarjaš 10 ur skupaj, greš narazen in si misliš, pizda, toliko ti še imam za povedati. Ko se vsi obračajo proti vama, vama pa je vseeno, ker verjameta v svoja čustva. Tisti, ki te bo čakal kjerkoli boš. Tisti, ki ti bo oprostil vse najgrše napake.Tisti, ki bo prenašal vso tvojo preteklost in bremena. Tisti, ki te bo sprejel karkoli boš, tudi če boš prostitutka. Tisti, ki bo srečen, ker boš srečna ti, v tistem, kar boš počela. Tisti te ljubi.«

«Dobra razlaga«

«8 let ljubim ljubico. Družinska prijateljica. Ko seksam z njo, se mi vedno zdi, da seksam prvič. Tako sem v nebesih. Velikrat me ima grdo. In stokrat se skregava in stokrat se vračava nazaj. Ljubim jo«

»Omg. 8 let?«

»JA, eno leto gre okoli, drugo leto gre okoli, mencaš mencaš, se vrtiš v enainistem krogu vrsto let in na koncu se zavleče na tako dolgo dobo. 8 let.«

«Kako ona sprejme to?«

«Saj veš kako je. Ko nekoga ljubiš vse požreš. Trpima oba«

«Kako je doma?«

«Tema. Brez seksa že 3 leta. Pogovarjava se samo o najnujnejših stvareh. Kot tujca «

«Zakaj ne greš stran?«

«Isti idiot sem kot vsi ostali. Moškim paše topel, zazihran dom. Taka je realnost. Ne morem. Naveza. Premoženje. Pomoč drug drugemu. Otroke imam rad. Ločitev je najtežje breme življenja. V nekoga si vložil celo svoje življenje. Po tolkih letih skupnega življenja nisi več samostojen in prilagodljiv. Tukaj je toliko neke preteklosti, skupni prijatelji, izleti, dom, stalnost. Tukaj je toliko skupnih faktorjev, katerim se ne moreš odreči. Vsi bežimo od ločitve. K ljubicam, alkoholu. Nihče se noče sprijazniti z resnico, da si celo svoje življenje vložil v napačnega človeka. Vsi se slepimo. Žene in možje. Še vedno se tega držiš, tudi, če že vrsto let v sebi veš, da ni človek zate. «

«Žena ve?«

«Ve. Čuti. O tem nikoli ne govori. Tabu tema že 8 let«

«Kaj misliš narediti?«

«Pojma nimam. Uživat v tem, kar mi je ponujeno«

«Ni slaba ideja. Oprosti, vedno toliko sprašujem. Zanima me«

«Eh, to je živa štala v katero si ujet za vedno. Ne bi še smela poznati tega sveta«

«Prepozno. Ga že poznam. Se že spopadam z njim.«

«Aja točno. Punca, če si pri svojih dvajsetih letih zmožna duševno rešiti to svojo močno obremenjujočo situacijo, boš v življenju premagala vse. Če si v tej situaciji zmožna potegniti ven več lepih kot slabih stvari, si zmagala. Sej ljudje nimajo pojma kako je, če niso v tem. Men se pri tvojih letih še sanjalo ni o takšnih razmerah. Pazi na svoje ime. Previdna bodi. Ko začetna zatrapanost mine, lažje trezno razmišljaš«

«Hvala. Bom upoštevala nasvet«

»Malenkost.Še prijem na čvek.«

Ja, tiste najbolj firbčne in pozorno dojemljive kelnarce bi vsekakor lahko napisale knjigoJMogoče je gostilna celo edini prostor, v katerem so ljudje odkriti. Da seveda ne govorimo o uglednih moških, ki pijani snamejo svojo masko iz obraza. Vsi so narejeni po istem principu. Pravzaprav imamo vsi primitivizem v sebi, samo okolica ga ne dopušča izražati. Obnašati se pač moramo lepo in včasih tudi priliznjeno.

sovražim...

.....ta kapitalistični način življenja.

vse se vrti okoli denarja,lepote,...če nimaš denarja si niče kar pomeni, da imaš manj potencialov za uspeh. ok, res da velja veliko izobrazba samo kaj imaš od izobrazbe če nimaš vez in če nimaš vez nimaš šans.non stop ti perejo možgane z različnimi reklamami in dajejo vedno večji pomen na materilane vrednote... kaj pa vrednote kot so ljubezen, prijateljstvo,....?primer začel se je november in že lahko zasledimo reklame o raznorazni ponudbi, ki jo bomo kupovali decembra (igrače,čokolade,...).

ljudje te presojajo le še po zunanjem izgledu...primer je ljubljana (malo bol, ko si drugačen te imajo za norega ali pa jim ne sežeš do kolen)...vsak dan non stop poslušam dieta desno,dieta levo,....joj bi lahko malo shujšala...veš moraš biti suha bla bla...bruh...in nato zaslediš v časopisu da pišejo, da sedaj niso že 7 letnice zadovoljne s svojim telesom...se vprašate zakaj?

PFUJ:/

Not again!

Znorela bom! Ker me boli zob (že spet)... Pa nimam jajc da bi se spravla k zobarju in sm jezna sama nase.

Ma kdo kakšn domač recept proti zobobolu?

prav mate...

ne bom nesramna in se spuščala tko nizko. ta blog je itak že dosegel svoj namen, jst dalje živim svoj lajf, on svojga s svojo trenutno, in je tko kot mora bit.

žal mi je samo, da se je vleklo celi dve leti.

arivederči.

Just died in your arms tonight

Air Supply- Just die in your arms tonight

Oh I, I just died in your arms tonight

PRAŠIČKA S POTENCIALNO PRAŠIČJO GRIPICO

Pa me je zadel. Cel vikend sem se mal norčevala iz bejbe, ker je zbolela. Pa bom verjetno še jaz. To je sigurno zadari žlehtnobe

Boga reva jamra kok jo buba buši. Sem jo cartala cel vikend, ji čajčka kuhala, pa spet cartala. Mal sem se norčevala iz nje, ampak ja - večinoma sem jo cartala. Je pa tale moja bejba tok sitna. Res. Mislim, da sploh ni tok boga, ampak se sam še dodatno dela, da mi vlije slabe vesti in pol vse nardim zanjo. Sej bo prišu čas, ko ji bom vrnala. Verjetno že ta vikend, ker že mene matra počas. Danes mi je blo tok slabo, da sem mislala pobruhat celo trolo, ampak na srečo mi ni ratal. Nočem si niti predstavljat tega prizora. Ziher bi rekla, da nisem kriva jaz

Kakorkoli že, bejba je rekla:" Vrnala ti bom in to v polni meri! " Baje bo šla domov, če zbolim. Ne vrjamem Veš vrnala mi boš vso to potrpežljivost, cartanje in prenašanje moje sitnosti. Sam počaki še par dni, ko bom čist zbolela. Konec koncev itak vem, da komi čakaš da pride do tega trenutka.

Mal se sam bojim, da res ne bom fasala prašičje gripe. Moja dnevna izpostavljenost temu je ogromna. Postrežem malo morje strank. Niti se ne upam it cepit. Heh... Kaj bi šele pol blo. Stranski učinki?! Že zdej sem tečna, pretirano dobre volje in tako dalje. V primeru, da se dam cepit in da pokasiram vse možne stranske učinke, kot so npr. pretirane vedenjske spremembe, pol se me pa bejba res odpove Nebi prenesla take težke osebe, ker sem že zdej podvig za življenje v dvoje.

Lep večer, pa pejte se cepit!

Mala ljubim te ***

NORIM!

LUFT IST LEBENSNOTWENDIG!

Stojimo v pisarni v kateri so trije stoli. Ona govori v neskončnost. Ponavadi celo uro. Kaj, če bi enkrat povedala bolj na kratko, bistvo.

Stojim naslonjena na omaro, na levi je stena, pred mano sodelavka na stolu, na desni moj friend. Slabo mi je. Potem se mi zazdi kot bi njeno govorenje postajalo bolj tiho. Kot če bi na daljincu od tv pritiskal na minus glasnost. Čudno…

Moja glava je udarila ob glavo sodelavko, ker sem padla skup. Dobro, da je bil zraven ravno on, s katerim se najbolje razumem. Ker me je zagrabil, v trenutku. Ko sem se znašla na stolu, mi ni bilo jasno zakaj me vsi kličejo.

Odšla sem na zrak, kjer sem ostala pol ure. Bila sem grozljivo zelene barve. Sestanek ne bi smel biti v prostoru, kjer ni okna. Tokrat vsaj ni bil dolgočasen.

Drugačnost

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je drugačnost lastnost ali značilnost drugačnega. Poleg tega je pod tem geslom kot primer uporabe te besede zapisano: boleče se je zavedala svoje drugačnosti, zato je bila pretirano občutljiva. Pripisano pa je tudi, da ne moremo odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti. Torej smo pač takšni kot večina misli, da bi morali biti, ali pa smo drugačni. Nazoren primer take drugačnosti lahko te dni spremljamo na Kmetiji slavnih, pa četudi samo občasno pogledamo, kaj se tam dogaja in četudi nam seveda producenti posredujejo le tisto, kar menijo, da je za vse nas najbolj zanimivo in nas bo najbolj pritegnilo, da bi še kdaj kliknili na njihov program, ko bo ta oddaja na sporedu. Pa nič zato, to je pač njihovo delo. Vrnimo se torej k drugačnosti. Na Kmetiji lahko opazujemo dva tipična primera drugačnosti – Salome in Arturja. Salome je vsekakor očitna potrditev definicije drugačnosti, saj se res preveč boleče zaveda svoje drugačnosti, ki jo tudi drugi soigralci pogosto omenjajo, ko govorijo o njeni moči kot nekoga, ki je bil moški, kar seveda pomeni, da jo niso sprejeli takšno kot se sama vidi in čuti. Po drugi strani je tu Artur s svojim količnikom inteligence, ki močno odstopa od povprečja, vendar si prav tako želi biti sprejet med drugimi. Najpogostejši komentarji za Salome so o njenem spolu, za Arturja pa njegovi doktorati. Vsi drugi so nekje vmes in ne pritegnejo tolikšno pozornost gledalcev. Če njiju ne bi bilo na Kmetiji, bi se vsi skupaj verjetno dolgočasili in ne bi tako pogosto pogledali, kaj se tam dogaja. Pravzaprav sta oddajo močno popestrila. Če to velja za Kmetijo, pa seveda še toliko bolj velja tudi za naše širše skupnosti. Drugačnosti pritegnejo večjo pozornost in sprožijo več komentarjev, kar pa ni lahko za tiste, ki so pri tem prizadeti. Že sami imajo zaradi svoje drugačnosti veliko problemov sami s sabo, zato se bodisi skrivajo za masko tistega, kar je po mnenju večine normalno, ali pa se pretirano izpostavljajo z željo po sprejetju. V obeh primerih pa trpijo. Zato bodimo do njih vsaj strpni kot do ljudi, ki so del naše skupnosti.

ona

Tiste najglobje ljubezni niso nikoli zares pozabljene. Ko jo izgubiš, šele začutiš, kako globoko je vsidrana vate in koliko ti je pomenila. Žal mi je, da se šele sedaj zavedam, kako resnična je bila. Da bi jo lahko poklicala kadarkoli, da bi ji lahko izlila dušo, da bi se lahko vrgla na kolena in ji zaupala svoje najglobje skrivnosti, pa bi me še vedno imela rada. In njej bi bilo mar, ona bi poslušala. In vedela kaj storiti.

V življenju stvari niso vedno kot se zdijo. Ljudje imamo veliko napačnih prijateljev, veliko napačnih odločitev, veliko napak.

Ona pa je bila prava, brez mask in tako odkritega srčka. Ona je bila moja prava prijateljica, vedno. In njo bi v tem trenutku tako rada objela in se ji zjokala za cel bazen. Ker ji nisem nikoli povedala kako zelo rada jo imam. In sedaj je prepozno...prepozno za objeme, klice, besede. Ni je več. Kamorkoli grem jo čakam, čakam, da jo vidim. Pa je ni, ne vstopi več skozi vrata. Nikdar si nisem predstavljala, da bom kdaj ostala brez nje.

Ona je bila ena redkih. Ena zelo redkih ljudi v mojem življenju, za ketero vem, da se ni nikdar pretvarjala, da je ljubila življenje in ljubila ves svet. Ona je znala živeti brez vprašanj in brez premišljevanja, živela je brez obžalovanj. Ona je znala živeti! Vedno sem jo občudovala, bila je tako močna. Sedaj pa je ni več.

Tako zelo si je želim nazaj. Veronika, vem, da nikdar več ne bom našla nekoga tako čudovitega, kot si bila ti. Hvala, da si bila takšna kot si bila in da si znala imeti rada brez vprašanj. Pogrešam te, spet in spet.

POT DO NEBES

Včerajšnjega večera ne bom pozabila nikoli...

Prišla sem točno ob 21.30, kot mi je naročila. Čakala me je pred vrati. Imela sem privilegij, da sem smela vstopiti prva. Malo sem bila na trnih, ker nisem vedela, kaj me čaka (kot sem omenila v prejšnjem blogu, je bila celo popoldne zelo skrivnostna). Nato sem vstopila. Vrata v kuhinjo so bila zaprta. Nekaj noro lepega me čaka, sem si mislila.

Odprem vrata. Moja reakcija:" Oooooo.... Uaaaaaaaaaaaau... Kook lepoooo". Stisnila sem se k njej in jo poljubila. Pripravila je romantično večerjo. Romantično vzdušje v kuhinji so dajale svečke. Izklopili sva telefon, da naju v naslednjih urah ne bo nihče zmotil. Ko sem sedela za mizo sem sama pri sebi razmišljala o tem, kako sem lahko srečna, da imam osebo kot je ona. Popolna je! Noro jo ljubim. Po včerajšnjem večru sem se še bolj zaljubila vanjo, kot sem že. Nič naju ne more ločiti.

Potem je sledilo cartanje in pot v nebesa. Noro!

Ko je ležala ob meni, sem jo vprašala še enkrat, če bi se poročila z mano. Njen odgovor je bil:" Ja. " Ne morem biti bolj srečna. Vse kar rabim je ona.

Bejbi noro noro noro te ljubim. Ljubim vsak delček tvojega telesa, tvoj vonj, tvoj dih, tvojo bližino, tvojo nežnost, tvojo popolnost.

Hvala ti za nepozaben večer! *****

Malo o vsakdanji politiki in podobnih manipulacija

Verjetno vsak od nas bere kak časopis in pogleda kakšno oddajo na televiziji. Ali ste morda opazile, kako nas vse to skuša odvrniti od nas samih, nam vsiliti neko splošno mnenje, ki naj bi se ga držali, ga zagovarjali ali pa mu nasprotovali. Verjetno danes kar precejšen del Slovencev razpravlja o podpisu sporazuma o reševanju mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Po elektronski pošti kroži celo knjiga z "zgodovinskimi dejstvi" o naših pravicah do tega koščka zemlje. Pa nas res vse to tako zanima ali pa s svojim davkoplačevalskim denarjem plačujemo ljudi, ki naj bi to rešili v dobro vseh, ki so ob nerešeni meji prizadeti - to pa so predvsem tisti, ki živijo ob meji ali pa na sami mejni črti. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da vsi ljudje niso le Slovenci, ampak med nje spadajo tudi Hrvati ali pa mešanci, ki jih je ob mejah največ. Pa pustimo zdaj to mejo in se vrnimo k manipulacijam. Od malega smo pravzaprav zapeljani s tistim, kar je prav in kaj ni v mejah najmanjše skupnosti, ki ji pravimo družina in v kateri je večina med nami živela. Potem nas skušajo prepričati, kaj je prav v naši širši skupnosti in nato na sploh, kaj je edino pravično v svetovnem merilu. Tako počasi pozabljamo na nas same, pozabljamo, kaj mi čutimo, kaj je prav za nas same, ne mislimo sami, ampak mislimo kolektivno, ker nas bo sicer - tako mislimo - skupnost, v kateri vsak od nas živi, izločila. Pa ni tako! Nihče nas ne bo izločil, če bomo mislili s svojo glavo, pri tem pa seveda tudi drugim dovolili, da delajo tako. To bi bila anarhija, bo kdo ugovarjal. Pa spet ni tako, če se bo vsak potrudil, da živi po načelih poštenja in ljubezni do sebe in drugega, če bo vsakdo pazil, da drugega ne bo prizadel in če se bo zavedal, da je njegova svoboda omejena s svobodo drugega. Svojčas sem to rekla tudi svojim otrokom, pa mi je petnajstletna hči odgovorila: Torej, mama, če sem svobodna in lahko delam kar hočem, grem lahko zdajle tudi gola na ulico. Moj odgovor je bil: Ne, ker bi s tem motila druge in s tem posegala v njihovo svobodo.

Manipulacij z nami je nešteto, od tega, kaj je treba letos nositi, ker sicer trgovci ne bi imeli prometa, če bi nosili nekaj, kar trenutno ni v modi, pa do tega, kakšna naj bo naša postava, da bi bili drugim všeč. Bistveno pri tem pa je le, da se v svoji koži dobro počutimo, da skrbimo za svojo postavo bolj zaradi zdravja kot pa zaradi tega, da bi se na nas ustavljali pogledi drugega spola. Kaj nam pomeni vse priznanje drugih, če smo v sebi nesrečni, nesigurni, potrti, pa si nadenemo masko, da drugi tega ne bi opazili.

Čas je, da se upremo vsem tem manipulacijam in živimo po svoje in zase ob vsem spoštovanju drugih in drugačnih.

HMM...?

Tale moja bodoča ženička je že celo popoldne tako skrivnostna... Postavlja mi smešna vprašanja, kje si, kdaj maš čas, kaj počneš, pa spet kje si... Ne še zdej do mene hodit. Te bom poklicala..

Ji napišem milijon smsov (ker je bila na faksu) kaj ima za bregom in vedno sem dobila odgovor: " mwa "...

Torej... Nevem kaj se dogaja.

Grem pod tuš opravit vse potrebne zadevščine

Prav zanima me, kaj bo ko pridem k njej.

Hm??

Smeh

Hodiš po tujih poteh.

Daj umakni se že.

Hrepenenje po tebi .

Vrtnica v zobeh.

Čutiš na sebi moj smeh ?

By Tynah

Tarnanje

Zadnje čase sem malo bolj pozorna na pogovore neznancev okrog mene - na avtobusih, v telovadnicah, na raznih srečanjih, v kafičih. Večina le tarna ali pa se pritožuje na druge. Ti drugi so jim za vse krivi. Pa je res tako? Smo res toliko odvisni od drugih, da nase pozabimo. Pozabimo za trenutek na druge in se obrnimo vase. Večino, ki še nikdar ni to storila, bo na začetku kar strah. Biti sam s sabo ni lahko, je pa zelo koristno in sčasoma postane tudi zelo lepo. Tisti, ki začne z analizo samega sebe, svojih postopkov in dejanj ter odzivov, bo kaj hitro razumel tudi druge. Sartr je sicer rekel, da so pekel drugi, jaz pa bi rekla, da si pekel naredimo kar sami. Seveda pa tudi nebesa. Vsak trenutek se moramo zavedati, da so ljudje takšni kot so, da so dogodki takšni kot so, da je dan takšen kot je, vse je tako kot je in se tu ne da nič spremeniti. Vendar ne smemo vreči puško v koruzo, saj lahko pravzaprav spremenimo svoj odnos do vsega tega. če pa smo to spremenili, smo spremenili tudi svet okrog sebe, ker nanj gledamo drugače. Vedno je namreč treba začeti s spreminjanjem sebe, ne pa drugih. Drugih ne moremo spremeniti, oni sami morajo prav tako spremeniti - ali pa tudi ne - sebe. Vsak ima pri tem svobodno izbiro. Če se ne bo spremenil oziroma če ne bo spremenil svojega odnosa do sebe in drugih, bo pač trpel, posebno še, če bo želel spremeniti druge. To je enostavno nemogoče.

Toliko za danes in za lepši dan. Začeti je treba, pa čeprav s čisto majhnimi koraki. Osebno sem začela že kar kakšnih 40 let nazaj, zdaj pa uživam v lepoti vsakega trenutka.

Tarnanje

Zadnje čase sem malo bolj pozorna na pogovore neznancev okrog mene - na avtobusih, v telovadnicah, na raznih srečanjih, v kafičih. Večina le tarna ali pa se pritožuje na druge. Ti drugi so jim za vse krivi. Pa je res tako? Smo res toliko odvisni od drugih, da nase pozabimo. Pozabimo za trenutek na druge in se obrnimo vase. Večino, ki še nikdar ni to storila, bo na začetku kar strah. Biti sam s sabo ni lahko, je pa zelo koristno in sčasoma postane tudi zelo lepo. Tisti, ki začne z analizo samega sebe, svojih postopkov in dejanj ter odzivov, bo kaj hitro razumel tudi druge. Sartr je sicer rekel, da so pekel drugi, jaz pa bi rekla, da si pekel naredimo kar sami. Seveda pa tudi nebesa. Vsak trenutek se moramo zavedati, da so ljudje takšni kot so, da so dogodki takšni kot so, da je dan takšen kot je, vse je tako kot je in se tu ne da nič spremeniti. Vendar ne smemo vreči puško v koruzo, saj lahko pravzaprav spremenimo svoj odnos do vsega tega. če pa smo to spremenili, smo spremenili tudi svet okrog sebe, ker nanj gledamo drugače. Vedno je namreč treba začeti s spreminjanjem sebe, ne pa drugih. Drugih ne moremo spremeniti, oni sami moramo prav tako spremeniti - ali pa tudi ne - sebe. Vsak ima pri tem svobodno izbiro. Če se ne bo spremenil oziroma če ne bo spremenil svojega odnosa do sebe in drugih, bo pač trpel, posebno še, če bo želel spremeniti druge. To je enostavno nemogoče.

Toliko za danes in za lepši dan. Začeti je treba, pa čeprav s čisto majhnimi koraki. Osebno sem začela že kar kakšnih 40 let nazaj, zdaj pa uživam v lepoti vsakega trenutka.

Brez besed...

Brez besed...

tiho odprla sem vrata templja mojega,

tu so sanje, resničnost,

želje in sanjarjenja,

ki s hrepenenjem prežeta so vsa z mistiko obarvana.

V tem templju odsev je duše in glas srca,

z iskrico sreče v očeh in včasih s solzo žalosti na dlaneh,

s poezijo preteklosti in sedanjosti ter besedami duše in srca.

Najin november

Ko narava začne izgubljati barve, sonce toploto, dan pa svetlobo, ko prvič zadiši po zimi, se spomnim na tisti najin november pred petimi leti, ki mi je za zmeraj priljubil ta mesec, ogrel moje srce, razsvetlil moj dan in prinesel barve v moje življenje.

Ko sem se prvič zagledala v tvoje modre oči in v njih uzrla nekaj, kar nisem poznala in kar nisem iskala. A kar sem tisto noč uzrla, ne bi zamenjala za nič na svetu, je vsekakor nekaj najbolj nenavadnega, a hkrati nekaj najbolj čudovitega – da me gledaš z drugačnimi očmi, ki vidijo v moje bistvo.

MOJI SRČICI

Vsaka beseda, ki ji boš prebrala je premalo, da ti povem kako noro te ljubim, kok te obožujem iz dneva v dan bolj, kako sem navezana nate, kako si popolna zame!

Pred vesoljno Slovenijo in svetom dajem moje življenje tebi.

Ne znam si predstavljati dneva brez tebe, ne znam si predstavljati noči brez tebe, ne znam si predstavljati življenja brez tebe.

Ne znam dihati brez tebe.

Vse mi pomeniš.

Ti si ljubezen mojega življenja!

Ljubim te srčica!

BI SE POROČILA Z MANO?

Zakaj, zakaj, zakaj?

Drobna dejanja prijaznosti

Začelo se je sredi Budimpešte z mesečno vozovnico za metro. Nabavila sem jo sredi meseca, a ker sva 1. naslednji mesec odšla in je bila veljavna še več kot 15 dni po tem, se mi je zdelo škoda, da bi jo vrgla stran. Na zadnji vožnji z metrojem sem boljši polovici povedala, da bi jo rada nekomu podarila. Razmišljala sva komu jo naj dava, a vsi najini prijatelji so že odšli, ali pa so imeli svoje vozovnice in jih niso potrebovali. Stopila sva iz postaje in sem malce zastala, gledala sem, če bi lahko našla koga, da mu podarim vozovnico. Vsi so hiteli in se brigali sami zase. Nihče ni deloval, kot da bi mu vozovnica koristila. Boljša polovica me je že čakala pri izhodu, ko sem zagledala mlajši par.

Ona je držala torbo, on pa je brskal po njej. Nisem slišala kaj sta govorila, a tako ali tako ne bi razumela, saj sta se pogovarjala po madžarsko, videla pa sem, da nekaj vneto iščeta. Ona je v eni roki držala eno voznovnico, v drugi torbo, on pa je mrzlično obračal žepe, brskal po torbi, denarnicah in jo nekaj spraševal. Takoj sem vedela, da je to to. Pristopila sem in ju vprašala, če govorita angleško. Nista. Nemško? Tudi ne. Špansko? Odkimata. To me je šokiralo, saj so do takrat vsi Madžari, s katerimi sem imela opravka, znali vsaj en tuj jezik.Pokazala sem jima vozovnico in z rokami pokazala, da jo poklanjam, najprej nista razumela in sta jo želela vrniti in mi nekaj vneto razlagala, a ko sem vozovnico položila nazaj v njeno dlan, sta doumela in v življenju še nisem videla hvaležnejših obrazev. Ostala sta brez besed, jaz pa sem se samo nasmehnila, pomahala v slovo in odšla. Po moje sta mislila, da me je poslal sam Bog, jaz pa sem se odločila, da bom take stvari počela bolj pogosto.

Pogledam na parkomat. Ena ura stane 20 centov, sicer bom parkirala samo 15 minut, a vseeno 20 centov res ni noben denar, zato kupim listek za eno uro. Opravim svoje v 10 minutah in se ozrem po parkirišču, če se je ravnokar kdo pripeljal, da mu podarim listek za preostanek časa. Če je takih več, potem imam svoje kriterije; najprej invalidi, mamice z majhnimi otroki, starejši, tisti s slabšimi avtomobili in nato vsi ostali. Če se ravno nihče ne pripelje, pogledam kateri avto nima listka in mu ga zataknem za brisalec. Zadnjič sem slučajno videla, da nekdo zaradi mene ni dobil kazni in občutek je bil fantastičen. Če listek izročim osebi, ji vedno naročim, da naj ga da naprej, če ne bo parkirala do ure, določene z listkom.

Ta drobna dejanja prijaznosti me stanejo 20 centov in nekaj trenutkov mojega časa, dobim pa povrnjeno neverjetno hvaležnost, nasmehe, lepo besedo in prav vidim, kako lahko ljudem polepšam dan. Veliko jih je presenečenih, šokiranih, nekdo je celo rekel, da nihče že dolgo zanj ni storil kaj podobno lepega. In ob takih stvareh se zamislim...kako malo je potrebno, da smo v vsej tej hektiki, krizi, stresu in kolobociji spet ljudje...dobri, prijazni, ljudje. Ljudje za druge ljudi.

Kakšna pa so vaša drobna dejanja prijaznosti?

Farsa.

Poznava se že dobre pol leta pa te še vedno ne poznam. Vedno znova in znova odkrivam skrivnosti tvoje osebnosti in samo sebe presenečam, s tem kar ti dajem in tem kar si ti sposoben iz mene izvleči in vzeti.

Priznam, da sem na vzven ponosna oseba, ki svoja čustva skrbno hrani v skrinji pod zlatim ključem in ima visoko postavljeno mejo zasebnosti. Zelo malo ljudi spustim v svoje življenje in se jim razkrijem...raje igram igrice...ki pa včasih nimajo in nimajo konca...

Pride le trenutek, ko nezavedno, brez besed stopiš v moje življenje...

Na začetku le fant iz sosednje sobe, ki se mi je simpatično nasmejal in mi ponudil pomoč ob mojem premagovanju stopnic z dodatkom umetniškega vtisa...fant, ki je s kavo v roki, hodil mimo mene na cigaret in ni pritegnil moje pretirane pozornosti...fant, ki je danes pri meni vse prej kot fant, saj ga krasi tisoč in en vzdevek...od tistega najbolj pocukranega do tistega najbolj umazanega, ki se ga spomni človeška domišljija. Ne vem kako je do tega prišlo. Prišlo je. In všeč mi.

Enostavno sva začutila gravitacijo, ki naju vleže skupaj in se vedno znova znašla na levi ali desni strani stene, ki je ločevala najini sobi. Pogovarjala sva se, se spoznavala, našla skupne interese, jih poglabljala in zgradila odnos. Odnos, ki je drugačen od drugih.

Vedno znova se prikradeš izza mojega hrbta in me objameš. Včasih sem se temu upirala. Bilo me je sram in globoko v sebi sem čutila strah. Danes mi je vseeno. Vrnem ti objem. Prepustim se pogledom vseh ljudi, ki naju v tistem trenutku obdajajo. Pretrgala sem niti, ki so me tiščale nazaj, da sem se le sramežljivo muzala, ko si me v javnosti klical po vzdevkih. Danes ti vračam tako porcijo, kot mi jo ti postrežeš. Brez slabe vesti se prepustim tvojim maserskim rokam in se zapletem s tabo v besedno igro. Dlje kot to, ne greva. To je najin odnos.

Poznaš me, a ne vse. V rokavu skrivam marsikatero karto. Tako kot ti. Je to zate igra? Napihovanje svojega ega, dokazovanje? Ali kažeš čustva ovita v tančico, ki je krinka pred tvojo punco?

Mogoče delam napako in jo bom nekoč plačala. A vseeno imam bolj čisto vest kot ti, saj mi doma nihče ne greje postelje. Priznam pa, da se tvojemu objemu ne znam in nočem upreti.

Le Boeuf Bourguignon Day

Ob najavi za Julie & Julia film so mi tekle solze od smeha. Najboljša komika je situacijska. Mož jo vpraša:« Kaj rada počneš?« Njen odgovor, simple:« Jem.« Že ko zališiš njeno francoščino, ki je naučena in malček zoprna, se samo smejiš.

Merly Streep je simply the best! V vsaki vlogi malček drugačna. Tale film paše ob takih turobnih novembrskih dnevih.

HAVING A BAD DAY...

Včasih ni moj dan. Šefica se je spravila name z vso »ljubeznijo«. Ta »ljubezen« je vzajemna. Bi ji kupila boksarsko vrečo. Ker je bolje udarjat po vreči, kot pljuvat po ljudeh. Zame ona ne obstaja. Lahko si misli, kar hoče. Če delo opravljam po svojih najboljših močeh, je to dovolj.

Nekdo me je klical in se je tako pogovarjal, kot da se poznava. Sem imela točno določeno osebo v mislih. Točno ta oseba, iz mojih misli, je potem prišla v firmo. Nasmejala sem se njegovi novi blond frizuri. Piščanec verzija mu ne paše. Priznal je, da je blond po naravi.

Izjavil je, da bi me raztrgal. Not in the mood, baby. Vprašal me je zakaj sem tako slabe volje. Hotel me je spravit v dobro voljo. Iz minus neskončnega razpoloženja težko prešaltam v pozitivo.

You ...