...opozorilo...

Opozorilo na kartonu za puzzle zemljevida EU.

"Ni priporočljivo za otroke mlajše od treh let,ker bi lahko pogoltnili Slovenijo."

Ker ljubim pisanje...

Ravnokar Sem prebrala knjigo Čarovnica iz Portobella. Paulo Coelho. Njegove knjige so pravi sprehod po potovanju optimizma in idealističnega duha. Njegove knjige stalno privedejo človeka do ekstaze in ga odmaknejo od realnosti, ki se je z leti začnemo še kako dobro zavedati. Potem pa z navdušenjem zbežimo malo pogledati v svet popolnosti in zapolnitve. Svet Paula Coelha, ki nas ubogati z zamaknjenostjo. Sama imam dovolj realen pogled na življenja. Globji, a realen. Takšni smo ljudje. Zapleteni. Pravzaprav so dnevi in dogodki odraščanja takšni kot knjiga. Če knjigo prebereš danes in potem še enkrat čez kakšni dve leti, jo boš bral drugače. Pretekle izkušnje nas izoblikujejo v unikatne osebe. Zaradi izkušenj si spreminjamo mnenja. Brez njih ne bi bili to kar smo danes. Pravzaprav smo mi že od nekdaj mi. Naše središče osebnosti je stalno že od nekdaj. Samo tiste drobne malenkosti se spreminjajo zaradi izkušenj, razvitejše pameti. Če v življenju ne bi doživela vseh bolečin, nihanj in čustev, ki sem jih, bi danes predstavljala lik prazne in neizoblikovane osebe. Napisane vrstice bi bile prikrajšane čutnega čara izpovedi. Idej. Misli. Mojega jaza. Hrepenenja nas bogatijo. Ogromno sem se naučila o družinskih vlogah. Ogromno brala o tem, da sem se lahko spopadala s situacijo. Razširila sem si obzorja in si nabrala novega znanja za 10 let naprej. Koliko odzadja se skriva v vlogi ljubice in v vlogi družin. Oh, kako težko si je predstavljati to vlogo, če nisi bil sam postavljen vanjo. Pravzaprav je vsak svet veliko enostavnejši iz opazovalnega kota, kot pa takrat, ko sami vstopimo vanj. Ko nekaj izkusimo na lastni koži, se nam zadeve približajo in zapičijo globoko v srce. Danes me pogled na družine skoraj ne zmrazi več. Kako dolgo sem potrebovala, da sem se znebila tega motnega in srhljivega občutka. Ja, vsekakor je vloga zaljubljene ljubice najtežja naloga, ki mi jo je podelilo življenje. Najpopolnejši vzdihljaji se prelivajo v najgnusnejše in najbolj boleče kremplje. Zaprtost v zlato ječo. Tipično obnašanje v taki situaciji? En dan srečno, drug dan nesrečno. Na nek način me bo zaznamovala za vse čase. Ali pa sem si jo izbrala sama. Izklesala mi je trdno kožo, močan, odločen, samozavesten in načelen karakter. Zase vem, da včasih svojo miselnost zaviram, da ne bi človeka potlačila s tem in mu pohodila samozavest. Rada imam pametnejše od sebe. Takšne, s katerimi lahko odprto izrazim svoje dojemanje. Predstavlja mi izziv, kadar se lahko postavim na nivo izredno inteligentnega petdesetletnika.

Danes sem zopet oblečena v plašč različnih obrazov. Osebnostna nasprotja. Večplastnost. Najraje bi izrazila vse naenkrat. A se učim živeti z njimi in jih povezovati v smiselno in praktično celoto! In ponosna sem, da me pokriva obleka vsestranskosti! Sedaj vem, da so to prednosti življenja. Utrujajoče včasih, niso za strahopetce, ampak vseeno prednosti!

Največji point pisanja blogov je ravno v tem, da toliko vemo en o drugem, po drugi strani pa se ne poznamo v živo. Zaradi globoke intime bi se v živo najverjetneje pogreznili v zemljo od vseh skrivnosti, ki jih odkrivamo tukaj. Od sramu. Tukaj si razkrivamo najintimnejše stvari, po drugi strani pa se v živo ne poznamo. Ravno to je fascinantno. Anonimne izpovedi.

Zakaj smo včasih zmedeni? Zaradi prenasičenosti z informacijami. Vsi, ki radi pišemo in radi razmišljamo, smo tu in tam zmedeni. Težko razumljivi. Tudi sami sebi zapleteni. Tu in tam samotarsko zadirčni. Ljudje bi morali zraven nas preživeti ogromno časa, da bi nas vsaj približno spoznali, da bi se vsaj malo okužili z našim vesoljem. Nekako sem ugotovila, da bo res držala njegova izjava, da se najde nekaj ljudi z dobrim in razvitim dojemanjem in da gredo vsi ljudje večkrat skozi zmedene faze življenja, skozi napor samega sebe, pa čeprav se tega ne zavedajo tako dobro, pa čeprav jim besedno izražanje ne leži najbolje. Slabo razvita besedna inteligenca bi se temu reklo. To ne pomeni, da so prazne osebe. Tako ali tako se nikoli popolnoma ne spoznamo. Za vedno ostaja nekaj procentov zakritega, nezavednega. In ravno s pisanjem pokažemo sebe, včasih pa si ljudje to pisanje interpretirajo popolnoma po svoje. Včasih je pisanje samo izbruh nakopičenih čustev ali pa razkritje trenutnega razpoloženja, ki ga je včasih prekleto težko obrazložiti in pokazati v živo, včasih pa lahko preko branja blogov zelo dobro spoznamo človekovo stalno osebnost. Najprej sploh potrebujemo analizirati občutke, šele nato jih zmoremo obrazložiti človeku. S pisanjem pokažemo sebe, včasih pa si ljudje to pisanje interpretirajo popolnoma po svoje. V pisanju ni tona, ni kretenj, ni bralčevih podvprašanj, ni pogledov in ni telesnih gibov. Bralec si pisanje lahko razlaga s svojim pogledom. Tako kot sam želi. Tako kot ga dojema on. In lahko ga interpretira drugače kot pisatelj. Nekateri pa se znajo približati pisateljevemu namenu. Čuti pa se izlitje duše. Pisanje je lahko izvor notranjih kvalitet ali pa brezveznega blebetanja, ki ga povzročijo močna, trenutna čustva . Tukaj se nam pa res ni potrebno zadrževati, tudi, če nismo zmožni uporabiti pravih in premišljenih besed. Ponavadi v pogovorih uporabljam jasne, premišljene, direktne in enostavno dojemljive besede(razen kadar se pretirano zafilozofiram, ali pa razjezim, takrat me človek ne potegne več ven), da sogovorniku nazorno približam in prikažem svoje mnenje. No, odvisno s kom se pogovarjam in kako začutim sogovrnikovo dojemljivost. Včasih je pač bolje modro molčati. Pri pisanju pa vse zavore in vsa prilagajanja izpuhtijo. Vesolje pisanja obsega ogromno različnih resnic. To mi je všeč. V pisanju je vse širokomiselno in dolgovezno opisano. Svoje opazovanje pri pisanju zafilozofiram s svojo globjo, nepovršinsko dojemljivostjo. Obstajajo drugačni, posebni ljudje, ki vidijo in vedo več od povprečnežev in vse to je stvaren pogled. Ne sanjski. Ne domišljijski. Ampak realen in globok. Življenje je kaj več, kot pa skupek sivine, da zjutraj vstanemo in se slepo, povprečno odpravimo v službo, dnevu naproti, zvečer pa zaspimo od utrujenosti dolgočasja, nesmisla. Kaj je bistvo tega zapisa? Širiti svoja in tuja obzorja. Pa srečno novo leto Vam želim! No, sebi pa želim predsem manj razočaranj na vseh področjih in veliko novih, bistrih, pozitivnih pogledov.

...recept za 2010...

recept za prihajajoče leto

Vzemi 12 mesecev,prav skrbno jih očisti zagrenjenosti,strahu,laži in slabih dni. Vsak mesec razdeli na 30 ali 31 dni, tako, da bo zaloga zadoščala natanko za eno leto. Potem pripravi vsak dan posebej iz enega dela, delo in iz dveh delov veselje. Dodaj tri zvrhane žlice optimizma, čajno žličko potrpežljivosti in zrnce razumevanja. Nato dodobra prelij vso maso z ljubeznijo. Pripravljeno jed okrasi s šopkom majhnih pozornosti in jo vsak dan postrezi z nasmeškom, kjerkoli že boš.

Iskrenih nasmehov, toplih objemov, prijaznih besed, vedrih pogledov, zdravja, sreče, veselja, ter novih prijateljstev do rojstva naslednjega leta 2011 vam želi Puba.

..."cool"...

Razlika med pogumom, „cool" in zelo „cool":

Pogum = če prideš sredi noči pijan domov in te čaka žena z metlo v roki, ti pa jo vprašaš:
A čistiš ali še kam letiš?

"Cool" = če prideš sredi noči domov, dišiš po parfumu in imaš šminko na srajci.
Počiš ženo po riti in rečeš: »Ti si naslednja.«

Zelo "cool" = če prideš sredi noči pijan domov, žena je že v postelji, vendar še ne spi .
Vzameš stol se usedeš pred njeno posteljo. Na njeno vprašanje, kaj delaš pa odgovoriš:
»Rad bi sedel v prvi vrsti, ko se bo začel teater«

Na kurac mi gre

Na kurac mi gre, ker ne razume mojih potreb. Na kurac mi gre, kadar ga vidim v družbi(ah kako so moški boljši na samem). Na kurac mi gre, ker se ne zna obnašat, ko kej spije in je podivjan in nadležn ko drek(sej vete, kak si človek to interpretira sploh ko gleda s treznimi očmi). Na kurac mi gre, ker je vse kar naredi narobe. Na kurac mi gre vsaka njegova kretnja, vsaka njegova beseda. Na kurac mi gre, ker se ga ne morem navaditi. Ker ga ne znam sprejeti. Na kurac mi gre, ker sem ponavadi z njim bolj osamljena, kot pa kadar sem sama! Na kurac mi gre, ko mi poklanja bedne komplimente. Na kurac mi gre, ko mi daje komplimente za zunanjost, ker ne šteka, da MENE BOLI KURAC ZA TO! Na kurac mi gre, da iz mene ne zna potegnat nobene navdihujoče plati. Na kurac mi gre to, da ga ne morem vzljubiti. Na kurac mi gre, ker spet jočem, ker si srčno želim moškega, KI NI POROČEN, s katerim sem zmožna biti na vsaj približno enaki valovni dolžini in v katerega sem se zmožna zaljubit. Na kurac mi gre, ker pravzaprav nimama skor nič skupnega! Na kurac mi gre, ker si tako zelo želim moškega, s katerim bi lahko delila sebe, pa tako težko najdem človeka, ki je vsaj približno zame. Na kurac mi gre, ker misli, da je energičnost moja najbolj tipična lastnost(pa je mnogo več lastnosti, ki me trikrat bližje opišejo kot živahnost). Na kurac mi gre, kadar je podivjan, adrenalinski tip, ker dejansko jaz potrebujem mirnega moškega, ki me zna ukrotiti! Na kurac mi gre, ker ne šteka, da se preko zajebancije jaz ne zaljubim, pa da je moj obraz večkrat resen, razmišljujoč in samotarski, kot pa družaben in zajebanski. Na kurac mi gre, ker misli, da me pozna, pa nima pojma o men! Na kurac mi gre, ker dejansko nimama nič skupnega! Še bolj pa mi gre na kurac, da ga vseen nočem odjebat, ker mi je pač zapasal imeti nekoga ob sebi, se z nekom pocartat in ker vem, da je poleg vseh drobnih napak super moški. In še bolj mi gre na kurac, ker mi gre vse v zvezi z njim na kurac samo za to, ker ljubim drugega! Na kurac mi gre, ker je **** še vedno edini moški, s katerim želim izgubiti deliti vse. Edini moški, ki bi mu še vedno rada podarila sebe. Napake ljudje ne moremo sprejeti in še manj odpuščati, če nekoga ne ljubimo. Sedaj pa razumem zakaj ženske toliko stvari, toliko prevar požrejo za svojega moškega. Zakaj? Ker ga ljubijo. Ker jih kljub vsem napakam osrečuje. Je to življenje? Da si izberemo nekoga »ustreznega«, čeprav ga ne ljubimo? Ne. Ker ljubezen zmaga. Ker se ljudje vračamo znova in znova tja, kamor nas vleče srce. Tud če je nekdo prevarant, tud če ima tisoč velikih napak, slabosti, tam je naš dom, tam, kjer ljubimo nekoga. Tam smo zmožni oproščati. Tam smo se zmožni žrtvovati. Tam smo zmožni deliti in sprejemati srečo. Tam smo zmožni požirati tisoč grdih stvari. In še vedno je moja sreča pri ****. On je moje božanstvo. Edino on mi vrne pravi nasmeh. Edino on me navdihuje. Edino ob njem čutim tisoč novih, tisoč neopisljivih občutkov, ki jih na plan privleče ljubezen. Edino z njim bi delila vsak trenutek svojega življenja. Edino z njim bi se kazala vsem ljudem. Edino zanj bi se bila zmožna spremeniti na vse možne načine. Na kurac mi gre, ker bi bila še vedno zmožna dati vse zanj, pa mi pamet ne dovoljuje. Na kurac mi gre, ker sem odvisna od njegovega sveta. Od njegovih pogledov. Od občutkov, ki mi jih povzroči brez dotikov! Od kurje kože, ki se mi naježi on njem. Od njegovih čustev. Od njegovega vpliva.Od njegove inteligence. Odvisna, od njega samega. Takšnega kot je. Zapitega, prevarantskega in neverjetno osebnostnega. Z njim bi ponosno hodila po svetu, kljub temu, da sem samo njegova ljubica. Kljub temu, da ima pirovski trebušček. Kljub temu, da se njegova postava in nasmeh ne moreta kosati z ******. Ker še vedno čutim do njega veliko več kot bi smela. Zakaj je tako enostavno sprejeti veliko napake(ali jih celo videti kot prikupne prednosti) pri človeku ki ga ljubimo in tako težko sprejeti drobne pomanjkljivosti pri človeku, ki ga imamo samo bežno radi? Je to najina usoda? Biti z s srcem pri nekom in živeti z drugim?

2009

No, pa se le izteka leto 2009...hvala bogu! To leto je bilo zame najbolj čudno. Vse mi je šlo narobe. Probleme sem imela z zdravjem- kar naprej me je nekaj bolelo. Letala sem od zdravnika do zdravnika. In nato še težave s psiho, depresije, tesnobe, napad panike... Vse se je nabiralo v meni. Težav ni in ni bilo konec.

Velik razlog vsega tega so bili najini prepiri. Sej prva pol leta je še kar šlo, a potem se je začelo. Velikokrat sva že šla skoraj narazen. Je pakiral on, sem pakirala js. Ampak na koncu sva se vedno pobotala in ostala skupaj. Ne predstavljava si življenja brez drug drugega. Zelo se imava rada. Ampak ne vem, kaj je nama bilo. Oba sva bila kriva. Oba dva delava napake, ki pa jih popravljava. Upam, da bo teh prepirov vedno manj, kajti moja psiha ne bo zdržala. Kolikokrat sem pomislila, da bi odšla iz tega sveta. Ampak sem se vedno zadržala.

Poleg tega si vse preveč ženem k srcu. Vse me veliko bolj potre kot pa njega. Obremenjujem se z malenkostmi. Obremenjujem se z drugimi ljudmi, mojo preteklostjo. In že sama misel na to, da bi midva šla narazen, me ubija! Tako težko mi je pri srcu. Kako bom živela brez njega? Kam se bom preselila? Kako dolgo ga bom prebolevala? Predstavljala sem si neprespane noči, objokane dneve, dneve žalosti, samote. Kako bom pogrešala njegove dotike, njegov vonj, njegove poljube in besede ko mi reče, da me ima rad... Vse to se mi je pletlo po glavi. Imela sem občutke, da se mi bo zmešalo. Imela sem že takšne glavobole od te nervoze, da sem mislila, da me bo kap.

Ne smem bit preveč sebična, so bili tudi lepi dnevi, lepi dogodki. Sva se imela lepo, zelo lepo. Ampak ko sva se sprla, sva se sprla konkretno. In to mi ne gre iz glave. Skoraj sem ga izgubila!!!

Zato si v novem letu 2010 želim čimmanj prepirov in čimveč lepih dogodkov. Želim si, da se nebi z vsem tako obremenjevala, da bi se sprostila in mislila bolj optimistično. Da bi se bolj cenila in spoštovala. Da bi ostala skupaj, ker ga res nočem izgubiti. Ljubim ga z vsem srcem!

Tudi vsem vam želim kar se da lepo leto 2010. Predvsem veliko ljubezni, sreče, zdravja in vse kar si sami želite!

Js pa lahko le upam, da tako čudnega leta kot je bilo leto 2009, ne bo nikoli več!

Milijon

Čestitam vam. Uspelo vam je naštepati milijon zapisov na forumu.

Rad vas mam. Nekaterim posameznicam lahko to ljubezen tudi demonstriram pri meni doma, vsak dan med 18. in 22. uro. Predhodno se prosim najavite med komentarji.

...ljubezen...

..LJUBEZEN JE GLASBA IN PLES..

ŽAL pa je VELIKO LJUDI tako brez POSLUHA kot tudi brez RITMA

..puba..

...težava...

Težava je v tem, da je dal Bog moškemu možgane in penis in toliko krvi,

da lahko dela samo eno hkrati.

Robin Williams

...zdravniška..

Mož zdravnik, in žena sta se skregala pri zajtrku.
On, ves besen, vstane in odide in ji spotoma zabrusi:"In v postelji si tudi zanič!".
Po nekaj časa se je umiril in se želel opravičiti, zato jo je poklical.
Dolgo časa je zvonilo, ko žena končno dvigne telefon.
"Kje si bila tako dolgo?"
"V postelji!".
"In kaj si delala tako pozno v postelji?"

"Iskala sem drugo mnenje!"

Dvomi

Mam tako velike dvome.... Sej vem, da je navadno, da imajo tipi tudi prijateljice. No tudi moj ima eno. Ampak problem je ker ima na telefonu veliko več njenih kot pa mojih sms-ov. Raje piše njej kot pa meni. In tukaj se pričnejo težave... v enem sms-u ji je celo napisal da jo pogreša. Kaj si naj ob vsem tem mislim... no ja saj z to punco sem govorila in da nima namena nič imeti z njim in da ji je ql da sva skupi, ker sva cortkan parček. Ampak ja to me ne pomiri, ker imam v glavi še vedno misel, da bo raje govoril z njo kakor pa z mano. Kaj sem res že tako dolgočasna?

Razžira me... da ljubosumna sem pa kaj morem ... polzi mi skozi prste...skozi laži, ki mi jih prekriva da sta samo prijatelja, a v meni je občutek, da je v njegovem srcu nekaj več. Sama sebe prepričujem v napačne stvari, a kaj moram, če ga imam preveč rada in preveč sem navezana na njega.

Poizkusila sem se tudi pogovoriti z njim o tem... a do kakšnega pametnega zaključka nisva prišla... tako da... še vedno se izgubljam v dvomih... požrli me bodo

Adijo pamet!

...menstruacija...

...prebrano iz ameriške zdravstvene publikacije..

:::Zakaj imajo ženske menstruacijo?:::

...Zato ker moškim spijejo toliko krvi...

..tožba kužka na vrvici..

..ne moti me, da mi krajšajo vrvico..

...moti me, da mi ne dajo vode bližje...

...vedno obstaja izhod...

...vedno obstaja izhod..

V eni južnoameriški državi imajo obsojenci na smrt še eno izbiro.

In sicer tako, da lahko spremenijo smrt v dosmrtno ječo.

Kako imajo to narejeno.

Enostavno ponudijo obsojencu, vrečko v kateri so, ena bela in ena črna kroglica.

Če izvlečejo belo kroglico,to pomeni da so pomiloščeni.

Če pa je kroglica črne barve,jih usmrtijo.

Ampak v vrečki so obe kroglice črne.

In zadnji obsojenec je izvlečeno kroglico na hitro pogoltnil, tako, da ni nihče videl kakšne barve je.

Ko so mu rekli, kako bomo pa zdaj vedeli kakšne barve je kroglica, ki si jo izbral.

Jim je odvrnil:"Poglejte kakšna je ostala v vrečki,če je notri črna pomeni da sem pojedel belo."

Ko so potegnili iz vrečke kroglico so videli da je res črna.

Nauk je.

Vedno obstaja izhod,samo najti ga je težko!

..tri resnice..o..štirih blondinkah..

:::Zakaj blondinka daje uro na rano.:::

...Ker čas celi vse rane...

:::Kregata se dve blondinke:::

..Prva.."Zakaj si spala z mojim možem?"..

..Druga.."Da vidim, kateri je boljši, tvoj ali moj!"

..Prva.."Pa zakaj nisi raje mene vprašala?"..

:::Blondinki se pokvari avto sredi ceste:::

..Zaustavi se šofer kamiona in jo vpraša.."Kaj se je zgodilo?"

..Blondinka odgovori.."Ah ta prekleti veter,ugasnil mi je svečke!"

..B O Ž I Č E K..

Se srečajo po novem letu,Srb,Hrvat in Črnogorec, pa začnejo debato od kje je Božiček.

Reče Srb.."Iz Beograda,ker ima brado in hodi peš."

Pove Hrvat.."On je iz Zagreba,saj vidite barve,rdeča-bela..kot šahovnica."

Črnogorec pa razloži.."Ni točno,on je iz Podgorice..dela samo en dan v letu in še takrat deli darila."

...sreča ...je...okrogla...

Nori Božič 2009

Letošnji Božič je jako čuden. Imamo smrečico, darila, božično prenažiranje in kompulzivno nakupovanje, ki ima za posledico izsušene denarnice. Imamo okrašene soseske, radijske postaje pa nas pridno posiljujejo s stalnim repertorajem božičnih zlajnanosti. Jap, res je 25. december 2009 ali Božič, čeprav sem morala tekom dneva kar nekajkrat preveriti na koledar, če to res drži.

Pred nekaj urami sva z bratom v kratkih rokavih igrala košarko. Zunaj. Zdaj neusmiljeno dežuje, grmi in se bliska. Danes smo v naši hiši ugasnili ogrevanje čez dan, ker je bilo prevroče. Da, prav ste prebrali. Prevroče. Konec decembra! Najbolj bizarno pa je, da smo pred tednom dni doživeli snežne zamete v kombinaciji s sibirsko zimo in v nekaj dneh preživeli spremembo za 30 stopinj Celzija. Res nori Božič...

S tem blogom sem vam pravzaprav želela samo voščiti vesel Božič in upam, da vam je Božiček pod jelko pustil vse, za kar ste mu pisali...če je v tem norem vremenu sploh uspel priti do vas, glede na to, da je pol Slovenije odrezane od sveta zaradi poplav. Božiček bo moral dobre stare sani letos zamenjati za pravo amfibijsko vozilo

Vesel Božič...pa čeprav je malo nor

Zimski šopek prazničnih želja

Med nami se odvija najlepši mesec v letu,veseli december.Za večino ljudi je to čudovit mesec obdarovanjan in praznovanj,mesec ko si vzamemo čas za bljižnje,prijatelje,.. in ko se spomnimo preteklosti in pričakujemo prihodnost.Čas ko se želje selijo iz srca v srce...

....danes smo odprli vrata Božiču,prazniku opojnega vonja po cvetju in vinu,prijetnem kramljanju,topli ljubezni,dobri potici,...in času ki počasi naznanja da se od nas poslavlja in nas pozdravlja v slovo leto 2009,ter vliva upanjev srečnejše in uspešnejše novo leto 2010 katerega se nekateri veselijo,drugi pa malo manj.

Ker praznični dnevi veliko ljudem predstavljajo poseben trenutek se tudi jaz pridružujem vsem voščilom,ki so bila in še bodo bila izrečena ter Vam polagam svoj mozaik želja:

Ob obilici lepih želja in modrih nasvetov,ki jih prejemate v teh prazničnih dneh Vam zaželim edino stvar,ki se z delitvijo veča,to je SREČA...SREČNO 2010!

Delavka – Slovenka leta!

Nova številka Mladine je lepo zadela s to tematiko. Absolutno si naše delavke zaslužijo ta naslov – ker so bile tiho, ker prenesejo več kot si človek misli, ker trdo delajo za praktično nič! Ker je tudi moja mami delavka, ker vem, kolikokrat je domov prišla objokana, kaj so ji delodajalci delali, ker trdo dela, da dobi tisto drobtinico cekinov in regres v bonih (če ga sploh dobi). Ker je izgubila službo brez odpravnine, ker ni bilo nikogar ki bi predstavil njen glas. Ker so se to leto zbrale prave ženske: delavke, mame, žene, ki GARAJO, pridejo domov in kuhajo, vzgajajo in zvečer jokajo, ker bi svojim otrokom rade nudile še kaj več kot kruh.

In ne gre za jokave besede in iskanje usmiljena, to dejansko se dogaja v današnji družbi. Bogati le še bogatijo, srednji sloj se krči zaradi naraščanje najnižjih slojev – tistih, ki se bojijo izreči besedo REVŠČINA na glas! Ker je to sramotno, ker je nekaterim smešno, ker ni pomembno – ker so si sami krivi, da imajo takšna delavna mesta?! Pa kaj še! To so ženske, ki so zgodaj postale mame, ženske s poklici, ki so prišle v tovarno in tam žal obtičale. In menim, da je njihovo delo zaradi pritiskov, nadlegovanja, razvrednotenja, hujše kot pa sedenje za računalnikom. Ampak to ni pomembno, ker rabimo delavce kajne, tiste ljudi brez hrbtenice, ki niso za nič drugega ali kako že?! In po drugi strani imamo v parlamentu med drugim merjasca, ki je po poklicu puškar, nima retoričnih sposobnosti, je omejen in nesposoben, ampak je prišel med posRance, ker je za volilce priredil piknik s čevapčiči in je mastno vlagal v kampanijo za svojo stranko. Glavno, da zdrži teorija, da na dobro plačana in vplivna mesta pridejo najbolj sposobni in se jih nagrajuje. Mhm.

Glavno, da si sposoben, ker imaš bogatega atija in mamico, ki sta malo mimo legalnih poti ustvarila biznis in sedaj mastno služita in dobivata priznanja Obrtne zbornice. In glavno, da imajo otročki bogatih atijev in mamic pri 16 novega Audija in vnaprej zagotovljeno pripravništvo pri stricu ali tetici. Medtem, ko se mi odkar pomnim vozimo z 20 let starimi avti, kljub garanju mojih staršev in kljub temu, da smo družina. Ne, mulc bo imel luksuz. Mi nismo pomembni. Tako da o enakih možnostih za vse – bullshit! Od 15 leta naprej delam med vikendi, super delam gimnazijo in imam namen priti do zelo dobre izobrazbe. Ampak nimam nekoga, ki mi bo plačal izpit za avto, nimam avta, sama bom plačevala stanovanje in jebala bom ježa, da bom imela srečo dobiti pripravništvo in prakso, ker nimam slavnega priimka.

In po vseh stavkah, ki so bile in še bodo, po vseh sramotah in izpostavljanju v medijih, po norčevanju direktorjev, po aferah s tajkuni (ki mimogrede nikoli ne bodo odgovarjali za svoja dejanja) po vsemu trudu naš srčkani čistilec kopačk gospodič Borut govori o cilju gospodarske rasti, seveda prizna, da so stroški narasli na 550 evrov in prizna, da je potrebno zvišanje plač – ampak nikakor 600 evrov ker to bi bila katastrofa in ni mogoče. Kako bo torej – 551 evrov minimalne plače pa je vse OK?! Plus tega, da se bo poostril nadzor nad prejemniki socialne pomoči, ker nekateri pač izkoriščajo? Seveda nadzorovati bo treba najnižje sloje in pazit na vsak evro, ki jim je »solidarno« podarjen od države??? Naši posranci, županoslovci in samooklicani intelektualci za svetovanje in management pa naj kradejo, itak nikoli ne bodo nikomur odgovarjali, aj!

Očitno pač nikomur ne kapne, da je treba rešitve najprej iskati pri najnižjih slojih, ker jih je vse več in ker so pahnjeni na sam rob! Po drugi strani pa poslušamo krakanje Janše, ki poziva ljudi na ulico (seveda v ozadju ni njegovih interesov). Res je, da bi v tem mandatu nasrkal predsednik vlade ni važno kdo bi to bil, ker so razmere pač takšne, a treba je reči, da kdorkoli bi bil in kdorkoli še bo - ne bo rešil ničesar. Četudi se zavedajo kaj se dogaja na dnu, je treba lizati tazadnje direktorjem in kloniti vsaki zahtevi unije. Če se že gremo ponosne evropejčke pa poudarimo še to, da smo cene lepo dvignili na evropsko raven, le plač ne. Ups.

Večni hlapci, ki živimo v svojem malem roza mehurčku osebne sreče in brisanja svoje tazadnje. Če drugi nimajo papirja je to pač njihov problem.

Vesel božič in srečno 2010

Prišel je božični čas. Vsem želim, da bi lepo preživeli praznike, v krogu svojih najbližnjih, tistih, ki jih imate najraje

vesele praznike **

ker sem lenuh in se mi ne da v vsakem albumu posebej voščit(pa tudi za tiste, ki še niste v albumu) bom kar tukaj zaželela:

vesele božične praznike in srečno ter uspešno leto 2010

Am I finally gonna be happy? Hope so!

ZAKAJ BI KUPILI KRAVO?

Če lahko dobiš mleko zastonj?

Seks po izgubi nedolžnosti nosi listek s ceno. Love don´t cost a thing… Nikoli nisem fantazirala o poroki. Pajčolan ni romantičen. Hoja proti oltarju z očetom. Sanjska poročna obleka, gromozanski prstan. Medeni tedni na samotni plaži… Pravljica je v resničnem življenju redkost.

Zakaj se je treba tako truditi v življenju? Kje je smisel? Kako naj bom z njim friendica? Če mi čist preveč pomeni. Love hurts… Vztrajam v vztrajanju? Se mu lahko odpovem? Big girls don´t cry…

Včasih bi bila raje moški, ker ženske v resnici nosijo ¾ vogalov hiše.

Dovolj! Ne, še vedno me je strah...

Ne vem kje naj začnem...a nevem tudi kako naj končam...

vedno sem želela večjo telesno težo, hotla sem bit manj suha...vedno...do 1. letnika ko sem končno dosegla svoj cilj...evo, v 2. letniku srednje šole sem to začela obžalovati..

pogled na trebušček in hmm...kje bi lahko šlo kaj stran...saj bi rada samo malo okoli pasu izgubila...

začela sem s tekom..ter zmanjšala količino zaužite hrane...trebušnjaki...vedno bolj redno.

bolje sem se počutila tako.. nadaljevala sem več kot pol leta. teže na tehtnici nisem spremljala, saj je nisem mogla. ljudje okrog mene so mi govoril da sem shujšala, js pa nisem opazila razlike.

ves čas sem v ogledalu videla malce prevelik trebuh. malo rezultata, a lahko bi bilo bolje.

potem pa je zamujala menstruacija...1 mesec..2 meseca...tudi 3 mesec....

poklicala sem ginekologa in odšla na pregled. po približno 10ih mesecih sem stopila na tehtnico, ki je pokazala 7 kg manj. sestra me je vprašala če mi niso nič rekli drugi, da sem shujšala. skomignila sem in odšla h ginekologu. ta mi je potrdil da je problem v moji izgubljeni telesni teži, naj ne izgubljam več kilogramov...poistovetil me je z balerinami...

ja..da razložim...januarja sem imela 50 kg, sedaj pa 43 kg...velika sem 163 cm.

ja, ok mogla bi se zdj zredit. samo a se ne bom zdj prehitr zredila nazaj?

strah me je da se zgodi da se zredim le v trebuh in potem bom zopet želela shujšati. na živce mi gre moj napihnjen trebuh..

daes moja tehtnica kaže 42.3 kg. vendar nisem naredila nič da bi izgubila še en kg. je pa res da ta tehtnica zlo različno kaže...zadnjič mi je kazala tudi 44 kg..

ah sploh nevem kaj naj..se preprosto neham sekirat?

še vedno me je strah...

..oglasi..

..menjam zdravstveno,za bančno kartico..

pod šifro: Zdravje je največje bogastvo

...Kupim jahto z vso opremo,vključno z kamerami...

pod šifro: Severina

..Prodam darila...

pod šifro: Zadolžen Dedek Mraz

..prodam spermo..

pod šifro: vgradnja zastonj

...iščemo pevko z velikimi "pljučnimi" kapacitetami..

pod šifro: Nimamo ozvočenja

..prodam gorsko kolo z 18-timi prestavami..

pod šifro: Dvanajsta in osma nikoli koriščeni

..prodam hišo na plazovitem terenu..

pod šifro: ni se še veliko premaknila

..ugodno! Sprejemam podkupnine..

pod šifro: Sodnik

..intelektualec srednjih let, zamenjam ženo staro 50 let, za dve mlajši ob doplačilu,full oprema...

pod šifro: Viagra

...veselica...

...piše Sonja prijateljici..

"Bila sem s prijateljem na veselici. Njega so pretepli,mene pa posilili."

...čez dva tedna se ji zopet oglasi..

"Veš,sva bila s prijateljem zopet na veselici.Pa so njega spet pretepli,mene pa saj veš tako kot prejšnjič..."

...včeraj pa ji spet piše..

"Rada bi šla na veselico, pa se prijatelj nekaj upira.."

Dragi Božiček, jebi se!

Najbrž si presenečen, da ti pišem šele zdaj, ampak rada bi pojasnilo za nekaj stvari od lani, ko sem ti poslala prvo pismo z mojimi željami za božič.
Napisala sem, da si želim nov smučarski komplet Lase Kjus, kučmo iz polarne lisice, novo Vuittonov torbo, Guccijeve bata fukerje, karton Veuve Cliquota in avionsko karto do New Yorka.
Celo leto sem delala kot nora, v službo skoraj nikoli nisem šla z mačkom, redkokdaj sem zaspala, spustila nisem nobenega žura in celo šla ene parkrat laufat do bajerja.
Pa da ti sploh ne govorim, da sem zmagala na tekmovanju za najboljšo kurbo. V celi Ljubljani se ni kdo več vlačil po žurih od mene, zagotovo ni nobena zapravila več za čevlje in šminke, enkrat sem celo šla k šmarnicam in z babico po vseh britofih na Koroškem.
In zdaj ti meni povej, kje imaš jajca, da mi pod Selettijevo božino drevesce za 100€ upaš nastavit, ene zelene ribiške škornje, NES smučarko kapo in rokavice in eno bedno frotirasto posteljnino???

In to ni vse! Tejko si me zajebo, da si Leni prneso vibrator, Heleni sezonsko karto za Gardaland in Tini bon za čokoladno kopel, kjer lahko poje čokolade kejkr hoče???

Jebi se Božiček, naj ti vsi jeleni spizdijo, naj ti sanke skop zlomijo, ti pa goni picikl okol s tsto svojo gajbo ušivih daril!
Jebi se, ker grejo vse nekam, js pa lahko zamenjam vse darile skop za en vikend šopinga v Lentiju!
Fakof maš!
No, če so letos tvoji kitajski palčki naredli kako fajn Vitonovo taško, mi jo vseeno lahko prneseš...

..slovo..(kolegice)..

Draga moja ljubljena CIGARET IN KAVA

Nikoli nista tekmovala, kdo je boljši - v bistvu sta bila nepogrešljivi par.

Cigaret - ti si bil večkrat oziroma bolj pogosto v moji družbi, kava ti pa si bila bolj redka, pa zato z daljšim učinkom.

Včasih sem te zvečer spila in bedela celo noč.

Moraš priznati, da si me včasih v najbolj kočljivi situacijipustila na cedilu.

Občasno sta mi dajala občutek vsemogočnosti in vsevednosti.

Resnično sem vaju imela za svoja edina in najzvestejša prijatelja. Vedno sta bila z mano,celih 25 let. V sreči in nesreči, bolezni in zdravju.

Z vama sem začela dan in se poslovila zvečer. Včasih celo vstala ponoči, sedela na balkonu in v tvoji družbi cigaret opazovala zvezde in se spraševala, kdaj se meni nasmehne sreča, kdaj pride moja velika in težko pričakovana ljubezen.

Z leti so se mi počasi začele odpirati oči, kakšna prijatelja sta v resnici.

Vzpodbujala sta me k delu in študiju, kjer sem presegala svoje človeške moči in si uničevala zdravje.

Cigaret ti si precej uničil zdravje mojemu otroku in tega ti ne oprostim. Odpuščam ti v svojem stilu - opravil si, odpuščen si.

Ti kava ravno tako ne kažeš svojega pravega obraza. Ne dopuščaš mi, da dan preživim brez tebe.

Če te ni, mi povzročaš glavobole, če te spijem, mi trepeta srce. Odpuščena si tudi ti.

A da se ne strinjata? Name bi rada zvrnila krivdo? Sama sem kriva, ker sem bila preveč v vajini družbi?

Imata prav. Ni moje, da sodim. Res je, da sem vaju sama sprejela v svojo družbo, ko se nisem znala soočiti,da se je moja ljuba teta zaljubila, da se je moj ljubljeni odločil za drugo in nisem hotela biti sama.

Zdaj mi včasih samota prav paše, imam svojo družino, prijatelje in se od vaju poslavljam.

Z velikim veseljem vaju prepuščam ljudem, ki vajino družbo sprejemajo.

Sodbo o svoji krivdi pa prepuščam Sodniku.

Adijo!

...posebna vazica...

_______ (¯`:´¯
_____ (¯ `•.✦.•´¯
_____ (_.•´/|`•._)
_______ (_.:._)__(¯`:´¯
__(¯`:´¯__¶__(¯ `•.✦.•´¯
(¯ `•.✦.•´¯¶__(_.•´/|`•._)
(_.•´/|`•._)¶____(_.:._)_¶
__(_.:._)__ ¶_______¶__¶
____¶_____¶______¶__¶¶ ¶¶
_____¶__(¯`:´¯__¶_¶¶¶¶ ¶¶¶
______(¯ `•.✦.•´¯_¶¶¶¶¶ ¶¶¶¶
______(_.•´/|`•._)¶¶¶¶¶¶ ¶¶¶¶
_______¶(_.:._)_¶¶¶¶¶¶¶ ¶¶¶¶¶
¶_______¶__¶__¶¶¶¶¶¶¶ ¶¶¶¶¶
¶¶¶______¶_¶_¶¶¶¶(¯`:´¯¶¶¶¶¶
¶¶¶¶¶(¯`:´¯¶ _¶(¯ `•.✦.•´¯¶¶¶
¶¶¶(¯ `•.✦.•´¯ )¶ (_.•´/|`•._)¶
¶¶¶(_.•´/|`•._) ¶¶ _ (_.:._)¶¶
¶¶¶¶¶¶(_.:._)¶¶¶_ ¶¶¶¶ ¶¶¶
_$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$
_$$(_)(_)(_)(_)(_)(_)(_)(_)(_)$$
_$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$
___$____LEP DAN TI _____$
___$___TI ŽELI EVICA ____$
___$_______(_)(_)________$
___ $_____(_)($$)(_)______$
____$______(_)(_)_______$
_____$_______________$
______$_____________$
_______$$$$$$$$$$$$

...kadilnica...s...poslikanim stropom...

..ja...res je..

Cigareta je zvitek tobaka...

spredaj ma ogenj..

zad pa bedaka...

...hahaha...

Kateri je najslabši možni trenutek, da te zadene infarkt?

Med igranjem pantomime.

Sovražim ljudi, ki jemljejo drogo. Posebej carinike.

Deliti restavracijo na dva dela - kadilski in nekadilski - je kakor

deliti bazen na dve polovici - v eno lahko ščijete, v drugo pa ne.

"Česa bi se lažje odrekel, žensk ali vina?"

"Odvisno od letnika..."

Kakšen je slogan Društva nekrofilov?

Ne jebemo žive sile.

Vse gobe so užitne. Večina celo večkrat.

Kako veš, da si fasal virus ptičje gripe?

Ko začutiš neznosno željo, da bi se nekomu posral na vetrobransko šipo.

So vprašali Dudeka, kako velik je njegov 'ponos'.

"Pa, ni preveč velik, je pa zato mehak kot dušica..."

Blondinka rešuje križanko -

Osnovna šola (dve črki) : NE

Idu dva prezervativa ulicom i jedan se požali:

- U poslednje vreme stalno sanjam decu!

Na to mu drugi reče:

- Pa ti si puk'o!

Ljubezen je kot šah - vedno te zajebe neki konj, medtem ko osvajaš kralja.

Mlajši sin: Reci mi oče kakšna je razlika med 'Potencialno' in

'Resnično'?

Oče: Pojasnil ti bom.

Oče vpraša svojo ženo: Bi ti spala z Robertom Redfordom za 1 milijon

dolarjev?

Žena: Seveda, take prilike zagotovo ne bi spustila iz rok!

Oče nato vpraša svojo hči, če bi spala z Brad Pittom za 1 milijon dolarjev.

Hči: Ja! Wow! To so moje sanje!

Oče se obrne k starejšemu sinu: Bi ti spal z Tomom Cruisom za 1

milijon dolarjev?

Starejši sin: Seveda, veš kaj lahko vse narediš z enim milijonom dolarjev!

Oče se obrne še k mlajšemu sinu:

Si slišal sine, 'potencialno' mi sedimo na 3 milijonih dolarjev,

'resnično' pa živimo z dvema kurbama in enim pedrom

Premožen moški se odloči, da se bo treba poročiti.Všeč so mu bile kar

Tri ženske, a se ni in ni mogel odločiti. Tako se odloči, da podari

vsaki 5000 $ in počaka, da vidi, kaj bodo one storile s tem denarjem.

Prva je odšla takoj v lepotilni salon, kjer si je uredila lase, telo,

si nakupila nove obleke in se za tega moškega po najboljših močeh uredila.

Rekla mu je, da je to storila, da bi mu bila čim bolj privlačna, saj

ga tako zelo ljubi.

Moški je bil impresioniran.

Druga je odšla v nakupovalni center, da bi moškemu kupila darila.

Kupila mu je nove palice za golf, nove dodatke za računalnik, lepo in

drago obleko. Dala mu je ta darila in rekla, da je denar potrošila

zanj, saj ga tako zelo ljubi.

Moški je bil ponovno impresioniran.

Tretja ženska je vložila denar na borzi in čez nekaj časa zaslužila

Veliko več, kot je vložila. Moškemu je vrnila njegovih 5 000 $, ostalo

pa položila na njun skupen račun. Rekla mu je, da želi vlagati v njuno

skupno prihodnost, saj ga tako zelo ljubi.

Normalno, da je bil moški spet impresioniran.

Dolgo je razmišljal o denarju, o ženskah, o tem, kaj je vsaka storila

z denarjem.... in takrat se je odločil. Poročil se je s tisto, ki .

.................................

.................................

.................................

je imela največje joške.

Takšni so pač moški.

IN NAUK TE ZGODBE?

Danes se na svetu potroši veliko več denarja za povečanje prsi in za

viagro, kot za razvoj Alzheimerjeve in drugih bolezni... To pomeni, da

bo leta 2040 obstajala številna populacija starih ljudi z velikimi in

čvrstimi prsmi in z močnimi erekcijami, pa ne bodo imeli pojma, kaj s

tem početi.

Če tega sporočila ne pošlješ takoj vsaj petim prijateljem,

bo pet nasmejanih ljudi manj na svetu.

OCENA: NEPRECENLJIVO!

Po vseh scenah, ki sva jih imele, ker sem jo totalno razočarala nad mojim dejanjem... Je ta vikend, ki je za nama, pripeljal do konca in začetka najine zveze.

Obrnili sva nov list! Skupaj.

LJUBIM TE

rada te/ vas imam!

Ko se mi včasih zazdi, kot da bi se podrl svet, se zamislim nad tem, koliko ljudi je ob meni in me imajo radi, in seveda koliko jih imam rada jaz. Ne predstavljam si življenja brez teh oseb.

Še posebno pa v tem božično- novoletnem vzdušju, ko si pokažemo, vendar ne v materialnem smislu, kako se imamo radi.

Vesele praznike želim tudi vam, divicam!

PRAVLJIČNI DECEMBER

Poznate zajčka z rožnatimi očmi, ki govori in gleda na uro? Mudi se mu…

Padeš lahko 4 tisoč milj globoko, do središča zemlje?

Prav rada bi šla z mačko pod roko na sprehod.

Si predstavljate žabo z afrolook frizuro?

Poznate ostrigo, ki izgubi potrpljenje?

Rakovica je ponavadi tečna…

Miš vidi mačko kot nemarno, prostaško, odurno prikazen. Jaz tulim, če miško srečam kje blizu mene, ha,ha.

Za pravljični december priporočam eno pravljico.

..čestitka..

...živjo..tole je prečitan blog..ki ga letos pošiljam namesto čestitk ...

..vsem vse najlepše in veliko zdravja in potrpežljivosti v letu 2010..

... hehe .... najtaprvo vas danes pošljem poduhat vrtnico ... in ko opraute z njo ... probite še en špric limonce pod noska ... innnnnnn ... mičkeno se predajte tem občutkom ... pej ...

... recimo, de so vrtnice neki kar nam na obrazek nariše nasmehec srca in de v nas nežno pomirijo tistega tigra nemira de pade vkup v trans in pole prijetno prede in drema ...

in

... recimo, de so limonce pej tisto, kar nosi razum in nam srčni nasmehec z ličk fejst skrije in postanejo tisti notranji tigri nemira nemirni in resni pej stojijo ku eni norci vedno na preži ... pej rjoveče norijo in toučejo po kletki ...

... in še to da ...

... recimo de je lajf tista potka po kateri hodimo in živimo ... kjer smo mi več ali manj vse ene fejst prijetne osebice s šopkom srčnih vrtnic v naročju , ki jeh nosimo po tej potki s seboj in čuvamo nasmehca na svojih ličkih za vsako ceno ...

... in tko hodimo po lajf potki skozi luže limonc pej skozi nasade vrtnic ves cajt ...

... in recimo, de na tej svoji potki pridemo do limonaste luže ... uh ... ne samo luže ... recimo da je to limonasta reka ... niti ni treba de je lih katastrofalno deroča ... sam ... ko se ji približamo vidimo na drugem bregu nasad srčnih vrtnic ... mislim uke nam skor padejo ven saj vidimo ... ne lih katerikoli nasad vrtnic ... ampak prau tisti nasad, ki smo ga dolgo let iskali ... ki nas omamlja in privlači že ves čas ... in ki si ga močno močno močno želimo ... in ki nam v učke nariše prav tiste iskrice želje po srčni sreči ... ja ... ....prav tiste iskrice želje ... in v trebuščka nadrobi metuljčke ... in pej pri katerih se nam anka jezik stopi de ne mormo izdavit niti en beu niti en meu ... in recimo, de vsako tolko iz tistega nasada vrtnic preko reke limonastega razuma zadiši omamen vonj ... in de v vetru na naš breg kdaj pa kdaj prileti tudi vrtnica ... tista omamna ... tista za vzorec ... tista, o kateri nihče ne sme vedeti še nič ... in ki nam pove, kako bi lahko bilo ...

... bentiš ... in kaj zdej ? ...

... mostički čez reko so ozki ... ograje ni ... in na teh bužcenih brvcah še dobro pribiti sovražniki, ki te ruknejo dol dok si reku keks ... vrtnice pej mamijo ... in vsake tolko prileti v naročje še ena vrtnica čezlimonastega nasada ki jo čez reko zažene dežurni vrtnar ... in mi jeh lovimo ... zbiramo ... pobiramo ... duhamo ... božamo ... dokler ... začnejo tiste v naročju venet ... in iskrice sreče v učkah meglet ... in mi gledamo mamljivi nasad cvetočih prebujajočih se tam čez ... in vemo, čutimo de mormo tje ... pej če se svet podre ... pej itak, de nas svet niti tolko ne zanima ...

... in kej zdej, moj bjondič pingvinski? ... si se na skrito zarila v limonasto reko pameti mimo mostička kjer te neusmiljeno in čist brezveze čakajo sovražniki, kaj? ... hehe ... drži se ... ki vem, de ti bo ratalo prit na drugi breg ... ker ... ti znaš ... ker si želiš ... in kot si rekla, nej se svet podre ... vem, de boš prišla čez v tisti nasad ... in vem, de po nori reki limonaste pameti in besnemu tigrastem nemiru bo prišel srček na vrsto spet ... in se bodo tigri umirili ... in učke zažarele ... pa pogumno naprej ...

(tekst je napisala oseba Pingec iz Izole)ne morem ga pustit da leži nekje osamljen..ker ogromno pove na maksimalno pozitiven način

...tudi tebi želim da bi ti ratalo prit med tvoje vrtnice...

ZMEDENA

Sporočilo, na katerega mi ni odgovorila... (upam, da mi bo)

Bejbi, to kar si mi dans nardila je ful grdo (ker si včeraj rekla, da se bova danes zmenli, pa si me cel dan preignorirala). Točno veš, da napako noro noro obžalujem, pa kako se trudim za tebe. Karkol nardim zate vedno nardim pa mi ni panike. Ti sploh opaziš moje malenkosti, ki jih nardim zate? K bi men ful pomenl, če bi opazla. Ampak mam filing, da se tebi zdi vse že samoumevno, da bom itak vedno na voljo, ko me boš rabla. Točno pa tudi veš, da nimam pravice ti oporekat o tvojih odločitvah. In kaj si prčakvala, da ti bom odpisala? Ker nisem napisala tega kar si si ti v tistem danem momentu zamislala, da bi blo najbolj pametno z moje strani je zdej vse narobe. Točno veš, da obžalujem. A ti ne kažem tega? Ti ne dam vedet kolk mi pomeniš? Poleg tega pa, kje ti je na pamet padlo, da sem hladnokrvno odgovorila na tist sms? Smsi ne pokažejo reakcije in tona kar je napisano. Vrjemi, da nism bla hladnokrvna k sm to napisala. Mene je spreletel srh k sm prebrala, da bi me najraj prevarala. Ko sem si predstavljala, da bi bla ti s kero drugo. Noro me je pogrel. Ampak tuki nimam kej sploh za nasprotovat. Ker je to tvoja odločitev. In vrjemi, da sem z zelo težkim srcem napisala odg:" kokr hočeš".

BIVŠI!

zakaj VEDNO pridejo nazaj!?

zakaj dobim 18 minut čez polnoč sms: lahko noč

28

Še dve leti in me boste lahk klicali sugardaddy.

Pa ne mi med komentarji čestitat, ker mam naštimana obvestila o komentarjih na mejl in bom mel potem mailbox zafilan.

unbelivable

Ne morem verjeti, da si res zmožen biti tako krut. Že tako mi je dovolj hudo, vendar ne - ti nisi srečen, če me ne potreš še bolj, zabiješ še bolj proti tlem, me potisneš še bližje depresiji. Kaj za vraga ti ni jasno?! Ti si tista oseba na katero bi se morala zanesti, tisti ki bi moral stati meni ob strani in me podpirati ne glede na vse! Ne pa da skrbiš samo za svojo egoistično rit, vsi ostali pa pridemo na vrsto samo kadar tebi tako zapaše!

Ne razumem zakaj si tak. Enostavno ne morem dojeti, da si lahko tako egocentričen. Da mi rečeš, da ti nisi za cmere in da naj si najdem nekoga drugega s komer bom lahko jokala, kadar mi je hudo, je najhujša stvar kar si mi jih rekel do sedaj. Zakaj ne moreš enostavno biti tam ko te potrebujem? Zakaj me ne moreš zvečer stisniti k sebi in zaspati? Zakaj ne moreš mi skuhati čaj ali pa pač samo sedeti ob meni, kadar me boli, kadar mi je hudo? Zakaj vedno siliš v sex, zakaj so pomembne samo tvoje potrebe? Prijatelji so mi v večjo uteho kot ti - narobe svet, se ti ne zdi? Oni nikoli ne vpijejo nad mano, če se zjokam, nikoli me ne očitajo da sem cmera, nikoli mi še niso rekli, da ga moram pozabiti po samo enem mescu. Zakaj ne razumeš, da ne morem kar pozabiti, da ga ni več med nami? Bil je del mojega življenja 21 let!

Zakaj se mi ne moreš opravčiti? Zakaj vedno pričakuješ, da bo poljubček in pa "Ljubica, rad te imam" vse popravilo? Dojemi že, da v zvezi sta vedno dva, ne pa ti in pač nekdo, ki mora skrbeti zate! Dovolj imam tega, da sem vedno na drugem mestu, dovolj imam tega da se moram kregati s tabo zaradi samoumevnih stvari in predvsem imam dovolj tega, da nisi zmožen pokazati niti kančka čustev! Pogoltnila sem, da te ni bilo na pogreb, pogoltnila sem marsikaj, ampak tega pa ne bom! Da mi rečeš, naj si najdem nekoga drugega s komer se bom lahko cmerila in prebolevala smrt dedka, tega ti pa nikoli ne oprostim!!!

odvisna...

res je.in že kr neki časa.sploh ne morm nehat.sm že poskusla pa je blo bolš tko ene 3 mesce.ampak potem me pa spet povleče nazaj.namreč odvisna sm od prebiranja horoskopov .sam da zdej je mal bolš no,ker ne preberem več čist vsakega,ampak mam tak 2 določena medija za ktera dva lahko rečem da kr približno zadanejo kar napišejo.

še predober se zavedam da ne more vse kar piše tam držat za vse ljudi k so isto po horoskopu kot js.

mi je pa ljubši kitajski horoskop.letos je "moje" leto.leto bivola.najhujše leto kar je možno.tok slabih stvari k se je pa letos zgodil...zato tud komi čakam da ga bo čimprej konec.

nevem kak se naj odvadim te razvade oziroma to je zdej že res kr odvisnost.bi se pa rada,ker zadne čase v vseh horoskpih pišejo same lepe stvari ki se dejansko navezujejo na določeno stanje s tem da tam piše da se bo vse uredilo,js pa vem da se ne bo ker je dost očitno.in potem sledi na koncu dneva razočaranje,zato ker je tam tak pa tak pisal...uresničl se ni pa nič....AMPAK navezoval se je pa resnično na to kar se zdej dogaja...

aaahhhh,včasih znam bit prav naporna

Ali pa če ne...

Song.

Sem že omenila, da reees ni fino, da te skrbi še kdo poleg sebe. Ja, res, ne maram navezovanja, prakticiram ga vedno. Logika, kaj pa :S

Ker pač ni dost da mam zadnje čase spet drago psiho na udaru, morm se sekirat še za miljon zadev :S Dejansko mi gre na jok. pa joka ne maram, to je psiho in skeri. :S

samo zdejle bi se zjokala, tko čist mal, da bi se boljš počutla.

Hug?

Erotični sejem v Celju 2009

Izjemno zabaven vikend. Kelnarjenje na erotičnem sejmu. Iz šanka smo imeli pregleden razgled na oder dogajanja. Vstop v nori svet človeških skrajnosti. Prvi dan sem se po dvorani sprehajala sramežljivo, drugi dan sem sramežljivost pospravila v navado. Svet, kjer se pokopljejo vsi človeški tabuji. Svet, kjer se povsem povprečni ljudje spremenijo v drugačne. Kjer se spolna enostavnost potopi pod vodo. Svet, kjer vse zaplava v skrajnostno vesolje. Všeč mi je bila ta odprtost, širokost. Zelo estetski šovi, ženske in vzdušje samo. Adrenalin se sprošča do onemoglosti. Zmes različnih ljudi. Nasmejanost, živahnost in obnoreli hormoni se raztezajo na vse strani. Evforija moških, ki se navdušujejo nad igračkanjem kot mali otroci. Moškim se raztezajo kavbojke v mednožju, ženske postajajo mokre. Sicer malo bolj zadržane, diskretne, a jih vseeno ob pogledu na elegantno erotiko oblije perverznost. Seveda se opazi razlika med moškimi, ki pridejo v spremstvu spremljevalke in tistimi, ki pridejo brez. Prihodi raznoraznih umetnikov, ki iz seksualnih prizorov dobivajo navdih. Fotografi tekajo za žensko goloto in se trudijo poslikat vsak kanček njihovega telesa. Tega ne vidiš vsak dan. Toliko razkritega, izklesanega telesa. Tu in tam se pojavi kakšen prijatelj, ki mi strogo zabiča, da njegova ženska ne sme vedeti kje se on trenutno nahaja. Ogromno zaljubljenih parov. Mladih, starih. Nekaj gruč ženskih prijateljic, ki jih oznanja firbec, da odkrijejo vse kar spada v onkraj sveta. Nekaj poparčkanih ljudi slabšega izgleda, ki se zadržujejo v odzadju. S pogledom lahko najdeš tudi zdolgočasene poročence, ki si želijo popestriti domače spolno življenje. Tukaj najdejo odgovore. Tukaj je pravo mesto. Pa Slovenci le nismo tako zadržani in konzervativni, glede na veliko število udeležencev. Mladostniki, ki se sramežljivo sprehajajo skozi cesto pornografnskih umetnin. Staršem se verjetno še sanja ne, kje se nahajajo njihovi otroci, ki so dopolnili komaj 18 let. Uglajeni gospodje v oblekah, ki razumejo ustvarjalnost tega sejma in jih doma najverjetneje čakajo skrbne žene. Slinasti samotarji, za katere sklepam, da niso spolno občevali že kakšno leto. Spolnem se nekega prizora, ki resnično odvrne od seksa. Starejša, obilna ženska v prijemu mlade lepotice. Ljudje so se norčavo smejali, v sebi pa mogoče nosijo to skrivno fantazijo. Tam ženske dobijo ideje, kako zadovoljiti moškega, po drugi strani pa jim iz pogleda sije ljubosumje in manjvrednosti kompleks ob vseh teh golih, privlačnih, plesno nadarjenih lepoticah. Vedo, da jim niso kos. Vedo, da moškemu trenutno stoji tič zaradi pohotne okolice, o kateri naskrivaj sanja, da bi jo uresničil zares. To zna boleti, ko nekoga ljubiš. Rastavljalci so imeli nekaj zanimivih izdelkov. Najbolj odvratno območje zame je bilo vsekakor tam, kjer so imele mesto prostitutke. Predstavitev nočnega kluba Red Heart. Mrtvo so ležale na rdečih sedežih in pozirale. Promocija svojega dela. Spominjale so na obupane pocestnice, ki so prisiljene v ujetost tega biznisa. Ena izmed njih je bila črnka. Skratka, sprehod mimo tistega štanta je bil zame zares srhljiv. Tam sem se odpeljala v svojo zamišljenost. Tam se mi je zabavnost ob vseh dogodkih sesula na koščke. Skratka, če pogledam celoto, sem zelo uživala v opazovanju in doživljanju tega prostora. Nekaj nastopajočih je bilo izredno dobrih in okusnih, nekaj prizorov pa zelo cenenih, odvratnih in nedoživetih. Najbolj so me prevzele evropsko znane striptizete, ki so svoje delo izpeljale zares vrhunsko in pomešano z umetnostjo (npr. Tara White). Naša La Toya jim ne seže niti do kolen. Njen nastop je bil dotalno nezanimiv in brezvezen. Ravno tako kot je brezvezna ona sama. Ogledalo njene brezizrazne, neumne in prazne osebnosti. Neprivlačno. Drugače pa, takšni obiski ti obrnejo možgane. Priznam. After parti pa je naredil svoje. To je izgledalo nekako takole. Na vsakem vogalu ali pa kar po sredini se vzburjajo pari tako ali drugače, na odru se odvija seks v živo, vse okoli in okoli pa spominja na seks. Skratka, vse te ponografske dive morajo imeti zelo dobro sposobnost igranja. Zelo močno samozavest, sproščenost, da lahko nastopajo pred gručo tolikih ljudi in vzpostavijo napeto vzdušje. Imajo pa neko mejo. Tudi ko pripeljejo na oder prostovoljca. Tudi tukaj ni dovolj lepo telo. Te ženske, ki so predstavljale svoje nastope imajo tudi zelo močno karizmo. Sposobne ženske pri svojem delu. No, vsaj nekatere. Nekaj izmed njih zelo olikanih, inteligentnih in izobraženih. Spomnim se tako imenovane Dark Angel, ki je svoj fenomenalen nastop obarvala temačno, rokersko, z glasbo skupine Linking Park in strupene rdečelaske Lynde P. Ona mislim, da je samo pozirala. Svetovna, divja in zelo osebnostna ženska. Nekaj prizorov je bilo samo razgaljenih, nekaj plesnih, nekaj pa v pravi hard core varijanti. Domov sem prišla podivjana in zrajcana tudi jaz. V meni se je po dolgem času zopet prebudila divja, energična in pohotna plat. Ampak domišljijski svet rajcanja je nekaj, realnost pa druga. Vsi zmedeni obiskovalci, prosim, da se danes priklopite nazaj ne delovne vsakdanjike! Ženske smo še vedno subjekt in ne objekt poželenja!

Zima zima bela

Čas: 5.50

Budilka na mobitelu zazvoni, treba se je zbudit, se skobacat iz tople postelje, se zbrihtat, zrihtat, oblečt...

Čez 20min stopam iz hiše in (v šali) rečm lubiju, ki je bil za mano: "Uuuu, sneeeeeg". Pridem na dvorišče in vidim, da res (rahlo) sneži. OK, ful dobr, sej je pa ja veseli december in zravn spada tudi sneg.

Dragega odložim in se odpravim proti domu. Tisto, kar je bilo prej (rahlo) sneženje, je zdaj že skor snežni metež in mi že (rahlo) najeda živce.

Čas: okrog 7h

Še vedno se po zasneženi cesti prebijam domov. Kje so zdaj tisti možje, ki so kao ob tem času v letu (in ob vremenskih napovedih, da bo snežilo) vedno v pripravljenosti? Ki bi morali posipati ceste? Jih ni. Pika. Vozim 30 na uro pa me vseeno zanaša k pr norcih. OK, gremo počasnej, jupi.

Čas: cca. 7.25

Končno doma jeeeeeeeeeeej. Skuham si kapučino in gledam skozi okno kako sneži. Pa sej ni tok slabo, prav lepo zgleda tkole, ko si doma, na toplem. Je kr prijetno. Sam da meni ni treba spet vn (no, vsaj na cesto ne).

Popoldne, ko bo treba na šiht, bo pa druga zgodba, ampak za zdej... LET IT SNOW, LET IT SNOW, LET IT SNOW

Sneg

včeraj na kavi, sem mogla izustit: Tema je. Ja, sounds like me. ena pametna izjava, khm khm. Pa v redu, dokler so te izjave v krogu prijateljic. Danes podobna situacija: fotru rekla nej pogleda k je sneg. ja, znam biti rahlo posebna. khm khm.

drugače pa , danes je zblojen dan. totalno.ob štirih kava in Winston čiki (to se vidi, da je res kriza, da kupim čike, ki so ogabni,samo zato da imam čik, juhuhu...) pa vaje za nastop pa blodnje doma pa delanje seminraske. ne da se mi nič...

:$ a prideš me zmasirat? :$

hm, ja. izjava dneva: saj ne bom umrla kot stara devica.

Vikend s Fiesto

Sploh nevem, kje naj začnem, ker me je tale avtek tako prevzel, da adijo

Najprej moram pohvalit zaposlene na Summit-u, ker so ful prijazni, res super odnos tako gospa na recepciji kot gospa/gospodična Polona in gospa na blagajni. Res so ful vredu.

Avtek pa je itak adijo, sploh v tej magenta barvi. Vožnja domov je bla spoznavanje kako se avto odziva in navdušenje nad gumbom za muziko na volanu To pri mojem ful pogrešam ker ni boljšega kot musko štelat na volanu - u izi in hitro, pa še na cesto skos gledaš zraven in ni nobene panike. Miljon gumbov, ki jih, priznam, najverjetneje še dolgo časa sploh nebi uporabljala oz. bi mogla preštudirat za čist vse, čemu so namenjeni. Armatura je fenomenalna, avto je v notranjosti res lep lep lep...ma kaj lep prečudovit. Usnjeni sedeži so njami Samo ozvočenje je super - tudi to pri mojem pogrešam, ker tu res špila, tko kot se zagre Sama vožnja je fenomenalna, avto je poskočen in se dobro odziva, lega na cesti je tudi super. 1.6 mašinca, lepo "stegne", ko je to potrebno. Ima veliko več, kot si marsikdo predstavlja. Prtljažnik je velik, glede na to, da avto od zunaj zgleda dokaj majhen, prostora je komot za 4 osebe, se ni treba prav nič stiskat ampak štirje čist udobno sedijo. Totalno navdušena tudi nad ogledali, ki so super. Skratka nevem, če mam sploh kaj slabega za povedat čez avtoček.

Prevozila sicer nisem ful ful ful. Domov pokazat avto, vsi so bili ful navdušeni in vsem je bil ful všeč - sem atija peljala naokoli pa tudi star ata se ni mogel načudit, kako lep je - je reku: o madona kakšne moderne luči pa ima tole Potem sem pa pičila naprej, manjši izleti - Kamnik, Ljubljana, do naše moderatorke na Vrhniko, Domžale, malo fijakanja naokoli. Prehitro je minilo, sm se ga čist navadla in bi tale avtek komot vzela za svojega zdej takoj Alpa vsaj še za par dni, ker avto je res 1A. Navdušena res...preveč se mi zdi.

Jutri bom kar mal žalostna, ker jo moram zjutraj peljat nazaj.... ampak bilo je kratko in sladko. Meni je zakon

Slikce bodo pa danes ali pa jutri v temi objavljene.

R.I.P.

Minil je skoraj že mesec dni. Že? Ali šele? Včasih se mi zdi vse kot daljna preteklost, meglen spomin ki ostane nekje v ozadju misli, vendar nikoli popolnoma ne zbledi. Ne znam se spoprijemati s temi čustvi - včasih imam občutek kot da mi bo prsa zdrobilo, srce razneslo in da od mene ne bo ostalo nič - le prazna lupina.

Govoril si mi, da ne smem biti žalostna, da se moram spominjati lepih dni, se oklepati lepih spominov. Ampak spomini mi niso dovolj. Grem na grob, gledam črke in številke na križu, pa še vseeno ne morem verjeti da počivaš tam spodaj, počivaš končno v miru. Velikokrat te sanjam. Sanjam kako si me presenetil z maminim kolesom, kako se ti je obraz razsvetlil kadar si me zagledal, kako vesel si bil kadar smo bili skupaj. In sanjam dan, ko sem te zadnjič videla. Vedel si, da se ne bova nikoli več videla. Na nek način si se poslovil od mene, poslavljal si se ves čas mojega obiska. Nisem si hotela priznati, da te mogoče ne bom nikoli več videla. Nisem si hotela priznati, da je vse res. Želela sem si, da bi se zbudila in ugotovila, da so vse samo grde sanje. Še vedno si.

Še vedno te pričakujem v kuhinjskem kotu ali na sedežni, kadar pridem dol. Vsakič znova me zadane vsa teža novica, da te ni več z nami. Mogoče je preteklo premalo časa, da bi se že popolnoma zavedala, da te ne bom videla nikoli več. Da me ne boš nikoli več stisnil k sebi, nikoli več govoril o svojem otroštvu, nikoli več z nasmehom na obrazu poslušal mojih dogodivščin. Nikoli več ne bom slišala tvojega glasu. Ostale so mi le slike, spomini in tvoj grob.

Vsi mi govorijo, da te moram pozabiti, da te moram pustiti oditi naprej. Kako naj te pozabim? Bil si stalnica v mojem življenju, nekdo za kogar sem vedela, da boš vedno tam kadar te bom rabila. Ne morem te pozabiti - lahko se le oklepam misli, da ti je sedaj bolje. Da si sedaj nekje kjer te nič ne boli, kjer je vse v najlepšem redu.

Želim si da bi bil še vedno tu, želim si da bi bil še vedno del mojega življenja. Pogrešam te in vedno te bom. Rada te imam. Počivaj v miru, kjerkoli že si:*

Obliž za mojo dušo...

Lebdim.

Počivam, poslušam Reamonn...preprosto srečna sem...Zakaj? Nimam vsega. Zavedam se, da vsega tudi nikoli ne bom imela. Vsega pač ne moreš imeti. Vseeno je moja duša tako spokojno mirna....

Moja duša je tako mirna in počiva. Kar je redko. Vedno obstajajo zadeve, ki me žrejo, ki me pijejo...trenutno ne... tako malo se vam javljam...pa ne hote, ampak preprosto ni časa. Moram priznati, da sem trenutno na polno zaposlena. Pozna se, da odkar živiva skupaj, da je manj časa za ostale zadeve, ki jih vsi počnemo v prostem času. Saj kaj pa počnem sploh - delam v službi, delam za študij (če), jem, pospravljam, kaj malega skuham in grem spat...tako nekako poteka moj vsak dan. Ma je tako fino. Tako zadostno. Vem, da študij bo tudi (upam, da kmalu) končan in bo potem več časa. A vseeno....srečna sem. Manj žuram, manj hodim vem, vsega je manj. Jaz pa sem še vedno ok. Moj dragi me vsakič znova, ko padem zadrži in ujame. Saj ne rečem, pridejo dnevi, ko se mi zdi, da ne bo šlo več, a vedno znova me on pobere in spravi pokonci. Pa vem, da je včasih njemu še težje. Vedno znova me spodbuja. Vedno znova. Daje mi vse kar potrebujem. Vse in še več. Vsak dan znova se dokazuje. Da je res. Da midva sva. Odkar živiva skupaj je tako super vse. Povezana sva stokrat bolj kot pa prej. Seveda se tudi skregava (večkot prej) a se je tudi sama komunikacija izboljšala...pogovor vse reši...neprecenljivo je že samo dejstvo, da se zvečer uleževa skupaj v isto posteljo in se zjutraj tudi skupaj zbudiva...tega res ne znam opisati drugače kot neprecenljivo...in neprecenljive so tiste majhne zadevice, ki ti pokažejo pripravljenost do "IT"...pa so čisto banalne zadeve...delanje sendvičkov za v službo, ker se jaz zjutraj zamudim v kopalnici bolj kot bi si mislila; kuhanje kave; presečenje za roj.dan (največje sploh možno) itd. Lahko bi še naštevala in naštevala....hmmmm....sploh si ne predstavljam več, kako bi bilo življenje brez vsega tega...verjetno bi se počutila tako sama samcata v tem svetu...ne vem....

Tako ga pa imam....

Imela sem hudo preizkušnjo mesec nazaj, ko se je med mojimi najdražjimi ena oseba zelo hudo ponesrečila in nisem vedela ali bo sploh preživela...vsak dan je bil ob meni in me spralvjal v dobro voljo, me objemal v napadih joka in bedel z mano, ko nisem mogla spati....to mi pomeni toliko...ne znam sploh izraziti z besedami..lahko mu rečem samo hvala....hvala...

A zdaj je vsaj približno vse ok. Kar se tega tiče. Ostalo pa gre. Kot vedno. Saj mora iti. Tale december je eden najlepših v mojem življenju. Tako poln je. Tako svetleč. Tako moj. Zaradi oseb, ki me obkrožajo. Srečna sem za vsakega, ki je ob meni.Samonežno padanje snežink mi še manjka. Dovolj zgodaj bo, če bo na predbožični večer...

zate..................

Zakaj? Zaradi Dive :)

Moj prvi blog Danes sem nenormalno dobre volje in zato sem se odločila da napišem par besed...

DIVA

Vesela sem ker imam DIVO! Vesela sem da imam VAS, DIVICE

Da si krajšam čas, da lahko stresem vso slabo voljo, pa me nihče ne napada nazaj,da me potolažite, ko sem slabe volje, da izvem tisoč in eno stvar in da mi je enostavno lepo v vaši družbi!

Hvala DIVICE !

Za konec naj dodam pa še izjavo mojega fanta: "nuš..kaj bi ti brez dive?? pa diva je pa res fajn,ne? mi je všeč da maš divo!"

Ja,tudi meni je všeč

ps. se opravičujem za toliko smajijev

O zarečenem kruhu...in kuhanju žabe no.3

In sta naokoli že 2 meseca "žabokuhanja"...malo čez že, ampak sem čisto pozabila, da sem obljubila, da se vam oglasim ter poročam o tem kako uspeva moje "kuhanje žabe" ( http://www.diva.si/blog.php?akcija=komentar&blog_id=4186 )

V tem času je bilo dodanih kar nekaj sprememb in sicer:

-korekcijske vaje za popravljanje napačnih gibalnih vzorcev

-pravilo, da ne jem sadja zvečer, razen po treningu in da po treningu pojem tudi nekaj beljakovinskega

-med treningom pijem izotonične napitke in ne samo vodo.

Dobila sem tudi nov program treninga in program teka, s katerim začnem naslednji teden. Kar se tiče prehrane je precej sprememb, saj je moja nova služba od 9h do 17h tako, da je razpored obrokov: zajtrk, malica, malica, kosilo, večerja. Še vedno se borim z večerjo, ki ponavadi sledi treningu, saj ne morem jesti. Prav prisiliti se moram, da spravim kaj vase...nikoli si nisem mislila, da se bo kaj takega dogajalo meni

Zdaj pa k sadovom dvomesečnega dela...Rezultati veljajo od začetka "Kuhanja žabe" to je 24.9.2009

-kilogrami: - 6,1 kg (kar se mi zdi naravnost fantastično!)

-odstotek maščobe: - 3,1%

-odstotek vode : + 0,5 %

-visceralna maščoba(maščoba na trebuhu) se je zmanjšala za 1 enoto.

-mišična maša: - 1,2 kg

Obsegi: Skupaj sem po telesu izgubila kar 25, 3 cm

-pas: -7,7 cm

-boki: -4,3 cm

-prsi: -9,9 cm(na srečo ne na škodo košarice

-biceps: ostal enak

-noga: -2,7 cm

Kožne gube se tudi že manjšajo, kar je jasni pokazatelj, da se stvari premikajo v pravo smer. Najbolj me je "pobralo" v zgornjem delu, zdaj pa se počasi že začenjajo porabljati zaloge v spodnjem delu telesa, ki že dobiva drugačno obliko, kar me nadvse veseli. Odličen občutek je tudi zato, ker sem prebila magično mejo v kilogramih pod katere se nikakor nisem mogla spustiti v zadnjih 5 letih, odkar me trenerka testira.

Najlepše pri vsem je, da se pravzaprav sploh ne mučim, jem kar mi paše, športam na načine, ki mi najbolj ustrezajo in kljub noremu delovnem urniku(zdaj poleg redne vsakodnevne 8h službe, vodim 2x na teden Zumbo, ob vikendih pa opravljam novinarsko delo) uspem veliko trenirati pa še ostane nekaj časa zame.

Zdaj se predvideva upočasnitev hujšanja in poudarek na preoblikovanju telesa. Veliko ljudi je že opazilo, da me je manj skupaj in ogromno oblačil mi je prevelikih. Trenerka je napovedala, da bom s takim tempom na idealni teži že nekje čez 5 mesecev, kar pomeni še pred poletjem Danes sem si kupila tudi Elancyl kremo proti celulitu in bom poskusila še redno delati kaj na tem področju

Trenutno nimam večjih težav, tudi nekih kriz ni bilo, saj če si česa zaželim, si to tudi privoščim. Malce je problem usklajevati naporen delovni tempo, treninge, vadbe in vse ostale aktivnosti, ampak ne dvomim v uspeh

Tako...pa gremo pogumno naprej!

december...

...veseli december....čas radosti in rajanja....čas, ki se ga preživi z bližnjimi....čas ko si povemo, da se imamo radi....

....vse to mi je všeč, zelo všeč......

...a ni mi všeč, da mi zmanjkuje časa za vse kar bi želela narediti, časa za vse obiske, ki si jih želim, časa za vse oglede, časa za vse nakupe....preveč obveznosti, ki se kar kopičijo in kopičijo in kopičijo....in nočejo izginiti...

...in hitim...in drvim....ker si želim, da bi trenutek, ko se bomo umirili, skupaj praznovali in odvijali darila, bil lep trenutek....

...in si mislim, da če bom dobre volje....se nikomur ne pustim razjeziti....če le delam in se trudim, da čim več čim prej naredim...potem mi bo uspelo vse narediti in praznovanje bo užitek...

...užitek, ki ga bom delila s svojimi malimi in velikimi škrati!

Veseli december vsem skupaj!

De profundis (ali kratka mala pravljica)

-Dragi Bog, tako zelo si želim biti srečen. Prosim, naredi me srečnega.

-Preljubi človek, cel svet sem ustvaril zato, da bi bil ti srečen.

-Veš, rad gledam sonce. Takrat sem srečen. Bojim pa se teme. Zelo nesrečen postanem, ko se stemni. Če bi sonce vedno sijalo, bi bil ves čas srečen. Rad bi bil ves čas srečen.

-Naredil bom tako, da bo sonce vedno sijalo in da bo sijalo najsvetleje.

-Dragi Bog, zdaj sonce sije ves čas. Tako svetlo je. Ni me več strah. Zelo sem srečen.

-Preljubi človek, sonce sije najsvetleje.

-Dragi Bog, veš, sonce ni več tako svetlo kot prve dni. Temni se. Strah me postaja.

-Preljubi človek, sonce sije najsvetleje.

-Bog, zakaj si mi vzel sonce? Mar ne želiš, da bi bil srečen? Temno je in ničesar več ne vidim. Tako zelo sem nesrečen.

-Preljubi človek, sonce sije najsvetleje. Toda njegov sijaj je zaslepil tvoje oči. Temo sem podaril tvojim očem, da si odpočijejo. Temo sem ti dal zato, da vidiš sonce.

-Tema, sonce - zdaj je vseeno. Tako zelo me je strah. Prosim, vrni mi sonce in vrni mi temo.

-Preljubi človek, naredil bom tako, da bo sonce in da bo tema.

-Preljubi Bog, srečen sem. Sonce še nikoli ni sijalo tako svetlo. In teme se ne bojim več. Rad jo imam, ker vedno prinese sonce. Tako zelo sem srečen...

Njeno temačno življenje požira smrt

Nedoumljiva boginja. Edina ženska do katere sem čutila magično privlačnost, ki se je prelivala z seksualno poželjivostjo. Pokličem jo, da mi opiše pot do svojega bloka. Vozim po okvirju neznane ceste, grizem nohte in se povezujem z živčnostjo. Prvič slišim njen glas preko telefona. Očarljivo. Ženstveno. Kot erotično poplesavanje izgovorjenih besed. Sedaj vem, zakaj je bila tako uspešna pri delu na vroči liniji. Nekoč je pripovedovala, kako pokvarjeni so moški preko telefona. Ena izmed najhujših fantazijskih zgodb, ki jih je mogla vzdihovati sogovorniku, je bilo v smislu uriniranja in sranja po obrazu. Gnusno. Zato pa moški obiskujejo prostitutke, da lahko tam uresničijo svoje skrito nedobrodošle fantazije.

Oh, ta ženska. Prefinjenost ljudi, ki nam razvijajo inspiracijo je zlata vredna. Prefinjenost, ko stvarnost oblije umetnost. Uživam odkrivati človeške slabosti, ki potrjujejo pravilo, da smo vsi ljudje krvavi pod kožo. Kako dobro se spominjam prvih podarjenih stavkov njenih sočnih ustnic, ki spominjajo na ustnice Angeline Jolie. Obstanem pod njenim blokom. Že samo vstop do njene dobrodošlice in vrtača njenih rok me popeljeta v drugo vesolje. Postarana je videti. Gube na obrazu so odraz njenega neozdravljivega sindroma. Revno, dvosobno stanovanje. Za zaprtimi vrati čutim vzhičeno romantiko. Stene predstavljajo njeno otroško skromnost, od katere ni napredovala vse do danes. Vstopim malo bližje. Do njene sobe, ki izraža srhljivo nenavadnega človeka. Odprto okno. Plašna mačka. Na mizi dišeča svečka. Pripravi mi večerjo. Izkustvena napetost nepoznanih atomov se giblje okoli naju. Zopet nekaj novega zame.

Usede se poleg mene. Govori, govori in govori. Njenim besedam kar ni konca. Pada v svoj utrujajoč svet. Že dolgo ji ni nihče namenil pozorne upoštevanosti. To je vidno v parih minutah druženja. Potrebuje sprazniti vso ujetost, ki jo nosi v sebi. Razumem njeno potrebo in jo z veseljem uresničim. Molčim. Tu in tam pripomnim s svojim komentarjem. Njeno telo trese od trpljenja. Njene kretnje in poteze obraza se prebujajo z ranljivim udarcem. Pogled na ta prizor me oznanja nanjo še danes. Kar zmrazi me. Čutim strto srce. Kako težko je ohranjati trezen pogled na nesrečnike. Videla sem jih že ogromno, ampak tako srčne in krute izpovedi pa še ne. Na trenutke vidim v njej odsev sebe. To me zadane še bolj. V otroštvu je bila posiljena. Tukaj njene solze dobijo največji napad nekontroliranosti, moje telo pa najmočnejše padanje v prepad njenih tegob. Poročeni moški je bil edini moški, ki jo je občudoval, poveličeval in spoštljivo nosil po rokah. Pomagal ji je pri spopadanju s posilstvom, ki ga še ni prebolela vse do danes. To je bilo zanjo nekaj povsem novega. Direktor pomembne slovenske firme, katere ime ne smem izdati. Očarala ga je kot gogo plesalka. Zanjo je bil pripravljen žrtvovati svojo družino, samo zato, da bi mu podarila 5 let ljubezni. Nato bi ji prepustil prosto pot. Kaj vse naredijo ljudje, samo zato, da lahko čutijo. Ni ga ljubila, zato ga ni vzela družini. Par let nazaj ji je umrl oče, na katerega je bila izjemno navezana. Ljubi moškega, s katerim je doživela prvo, pubertetniško ljubezen, sedaj pa sta se ponovno začela srečevati po desetih letih. Postal je drugačen. Sedaj je njuna sreča daleč stran, zaradi njegove psihične motnje in nasilnih izbruhov. Ogromno razpadlih zvez, za nekatere je bila kriva sama, za nekatere pa moški. Bolna mati, s katero ima zelo odtujene stike. Brat na invalidskem vozičku. Zelo revno, trpeče otroštvo. Izguba službe pred kratkim. Nobene podpore. Pa vseeno tako radodarna in dobrosrčna. Želela sem ji pokloniti nekaj denarja, pa me je premagal sram, da ji poklonim to ponudbo. Imela sem slabo vest in si postavila vprašanje Zakaj imam jaz toliko udobja, ljudje na drugem koncu pa živijo na nitki bede? Nekaj let nazaj pa je izvedela za novico, katere ne more premagati. Ne pomagajo knjige, ne pomaga pozitivno razmišljanje, ne pomaga borba, ne pomaga upanje. Neozdravljiva bolezen. Zdravniki so ji pred kratkim napovedali par mesecev življenja. Navzven kaže divjo, srečno žensko, navznoter propada in živi življenje čustvenega invalida. Telesno in psihično. Želi si družine, pa ve, da je ne bo nikoli imela. Ljudje se je izogibajo. Moški se bojijo navezati nanjo.

Težko ji sledim. To mi je všeč. Končno ena oseba, ki me prekaša v polnosti in kompleksnosti svojih čustev, domišljije in miselnosti. Če ne bi bila dovolj močna in samozavestna oseba, bi ob njej čutila zadušitev in občutek manjvrednosti. Tisti občutek, da nekomu nisi kos. Sedaj razumem, zakaj sem ponavadi jaz tista, ki ljudi s svojim bitom zakopljem v prestrašenost. Tokrat je ona tista oseba, ki mi riše prestrašenost. Plaši mene, ali se bojim zanjo? Omamljeno lesketanje njenih solz mi pribori kurjo polt. Tako dolgo je že nisem čutila tako močno kot ob njenem izlitju duše. Naj gledam njo, naj gledam stran, ali se naj spojim z njenim jokom? Težko je tolažiti človeka, ki se ti je približal v tako kratkem času. S tem daješ sebe. Kot bi naga stala pred nekom. Obliv strahu po celem telesu. Sedaj vem, kako težko je opravljati delo socialne delavke. Prisluhniti iz globine srca, ustvariti doživeto empatijo in se hkrati izogibati premočnemu odvzemu bremena, ki ga ne smeš prenesti v svoje naročje. Biti trden in hkrati polit s kapljicami sočutja. Njeno obnašanje je tu in tam moteče, njen odsev čudovitosti pa me posrka vase. Takšni osebi ne moreš ničesar zameriti.Lahko se na pol gola giblje po gručastih ulicah mesta, kriči na sredini pločnika, hodi kot kura brez glave, vulgarno pleše v odvratnem ritmu plesišča, pa ji je vse opravičeno. Lahko počne vse kar je podobno nič in vseeno hkrati s tem razbremeni sebe. Pri takšnem človeku vse potrpežljivo in razumsko sprejmeš. Že zaradi usmiljenja. Odpraviva se žurerskemu večeru naproti. Ta večer je njen. Samo pozornosti si želi. Samo razdajati se hoče okolici. Samo ljudem želi pokazati, da se lahko tudi oni sprostijo. Da je življenje samo eno. To so mogoče njeni zadnji izdihljaji življenja. Zadnji večer, v katerem lahko izpuhtijo na površje vse njene nenormalne sile. Strahopetci pa samo strmijo in jo obsojajo. Znotraj maske so isti. Skrivajo drugo stran medalje. Ljudje ne razumejo, da počasi umira. Ne pozna datuma, ne pozna ure, kdaj se ne bo več zbudila, kdaj ne bo več slišala človeškega glasu in odmev glasbe. Pa vseeno se jasno zaveda, da počasi izginja na drugi svet. Mogoče bo tam njeno bivanje manj onesnaženo.

Kako je lahko bog tako krivičen? Kako lahko nekomu naloži tako nizkotno usodo? Toliko trnov bolečine? Kako zmore ona? Kako zmore kljub vsemu ohraniti kanček razsvetljenstva in si podaja roko z vztrajnim pogumom? Spala sem poleg nje in bila deležna njenih bolezenskih napadov. Grozen občutek spanca. Ženska umira. Meni pa prirašča k srcu. Posebna je. Dopoldne sem jo odpeljala na kosilo. S težko prepojenostjo sem odšla od nje. Počutila sem se podlo, ker sem jo pustila samo. Samo, samcato. Pobožala sem jo po laseh, ji obljubila ponovno srečanje in strmela za koraki te uboge ženske, ko se je vračala proti svojemu domu. Pravzaprav stanovanje ne naredi doma. Dom naredi družina. Kje je torej njen dom? Nikjer. Veliko mislim nanjo. Ohranjam stike. Poskušam jo dvigovati, ampak kako sploh lahko povzpeš človeka, ki je bil deležen tolikih travm in umira? Razpada. Notranji organi ji iz dneva v dan slabše delujejo. Bolezen jih razžira. Počasi. Košček za koščkom. Ne morem ji vrniti življenja, lahko pa ji podarim trenutke in v tistih trenutkih vso pozornost in najlepšo, najtoplejšo plat človeka. Ona je zopet ena izmed teh ljudi, ki božajo srce brez dotikov. V moje življenje je bila poslana ravno toliko, da mi je pustila pečat, globoko poljubila notranjost, moje življenje pa se odvija naprej. Brez njene prisotnosti. Telepatska naveza. Kljub vsemu ima cilje za prihodnost. Naj plava v oblakih sanjskega in rumenega potepa, ki ga ne bo nikoli uresničila. Naj živi kot otrok v svojih neizvedljivih utvarah. Njej je dovoljeno.

Pravi, da sem njena prijateljica. Na daljavo. Rekla je, da me ima rada. Da me moški požirajo z očmi. Da me obožuje tudi ona. Da čuti mojo dobroto. Mojo čustveno zavzetost zanjo. Da sem prekrasna oseba. Da piše o meni že od prvega dneva najinega klepeta. Da bom del njene knjige. Da bom te strani dobila od njene prijateljice, ko nje ne bo več. Da si želi, da pridem na njen pogreb. Ima nekaj prijateljev, ki jih osrečuje, jim daje ogromno sprejemanja in ki ji znajo stati ob strani. In še nekaj ima. List papirja in pisalo. Dva največja prijatelja, brez katerih nebi preživela. Ta dva prijatelja zmoreta prenesti vse njene misli, vso njeno osebnost.

Tiho spregovori Hvala, ker me ceniš in znaš sprejeti. Veš kaj je največja vrlina? Da sem znala oprostiti človeku, ki me je posilil, ko sem spoznala njegovo preteklost. Zapomni si nekaj. Vedno moraš človeku pustiti do besede, preden ga obsojaš. Veš...najhuje je počasi umirati. Še huje pa je nositi v sebi vsa hrepenenja po otrocih, ki jih ne bom nikoli imela. Obrišem si solze žalosti, ki jih prekrije moja sreča. Odpeljem se proti svojemu domu, kjer me čaka družinsko, nedeljsko druženje. Sedaj sem dvignjena, ker nisem bila nikoli deleža grobega poniževanja iz strani moških. Sedaj sem srečna. Srečna za svojo družino. Srečna, ker sem zdrava. Srečna, ker moja soba ne uporablja parfuma z vonjem po smrti.

/napisano dobrih 14 dni nazaj/

Jensen Ackles

mogla sm ga prlept sem not,ker pa.....aaaaaaaaaaahhh *.*

just one night with him...mmmmmm

Ob hladnem kapučinu sem sedela in jokala

Sedela sem v majhni kavarni sredi četrtega terminala Heathrowa in brezizrazno strmela v skodelico napol ohlajenega kapučina pred seboj. Poleg nje je stal majhen paketek, ovit v nežno rumen papir in skrbno prevezan z ljubko vijolično pentljo. Od časa do časa sem se prazno zazrla v premikajoče se vrstice na ogromnem zaslonu odhodov. Pogled na eno izmed njih mi je ponovno napolnil oči s solzami. Z njo so odhajali najlepši trenutki zadnjih dveh mesecev. Skozi megleno kopreno solz sem ujela prizor za sosednjo mizo. Visok temen moški je šepetal na uho lepi svetlolaski v rdečem plaščku. Njuni roki sta bili trdno sklenjeni na mizi. Tudi on odhaja. In tudi njene oči so bile polne motnega leska.

Prizori na letališčih so najnazornejša manifestacija celotne palete čustev. Barvit mozaik izsekov človeških usod. Zaskrbljen pogled matere, ki skrbno popravlja nahrbtnik svojemu sinu. Bliskavice fotoaparatov gruče navdušenih najstnikov s širokimi nasmehi. Nestrpno prestopanje resnega starejšega moškega v brezhibno zlikani obleki med čakanjem v vrsti. Morda se mu mudi na sestanek, morda ga nekje pričakujejo otroci. Živčno prerekanje starejšega para med prelaganjem oblek iz enega kovčka v drugega. Ponosen pogled malega svetlolasega dečka, ko mu uspe dvigniti preveliko očkovo potovalko. Dolg objem dveh starejših, lepo urejenih žensk, ki se kar ne moreta posloviti. Počasni koraki visoke črnolaske med iskanjem robčka v žepu. Nekaj korakov stran neskončna sreča. Objemi ponovnega snidenja. Dolgi, predolgi poljubi. Stiski rok, nasmejano izrekanje dobrodošlice. Mešanica navdušenega razlaganja v vseh mogočih jezikih. Barvite sekvence žarečih obrazov, ki mi v spomin prikličejo začetne kadre Love Actually.

Počasi sem stopala skozi ta vrtiljak čustev. Grenko-sladka slika življenja se mi še nikoli prej ni izrisala tako jasno. Resnično, vsak stoji na srcu sveta. Vsaka žalost je najbolj žalostna, vsako veselje je najbolj veselo in vsaka sreča je najsrečnejša. In tudi moje solze so izpirale najbolj žalostno izmed vseh žalosti, ki se je tolažila v neskončno srečni sreči, ko so moje tresoče roke počasi odvijale trakove male vijolične pentlje.

V postelji z neznancem...

Danes je nedelja in se privajam nazaj na delovne vsakdanjike tega tedna, ki se mi obeta. Za menoj je pester vikend. Poln različnih občutij, zavitih v raznorazna presenečenja. Prepojen s polnostjo dogodkov. Naporna zadeva za možgane. Človek težko sledi vsem tem občutkom, ki sem jih doživljala v teh dveh dneh. Fak. Kako zmedeno mora biti življenje ljudi, ki varajo in živijo igro dveh življenj. Sedaj razumem to obremenitev. Spustiti dva, tri ljudi v svoje misli in srce. Še vedno ostajam večna iskalka čustev, zapolnitve, strasti, smisla in hrepenenja. Stalni raziskovalci pa nismo nikoli popolnoma zadovoljni. Stalno iščemo, zahtevamo in potrebujemo še več. In še več. Doma mi pravijo, da bo največja diploma zame, ko bom odkrila moškega zase. Od moških pričakujem tisto nekaj, kar ne bodo nikoli postali. Neko čudo. Sploh kar se tiče resne zveze. Pa saj popolno zadovoljstvo tako ali tako sploh ne obstaja. Ne sme obstajati, da se lahko povzpemo na še boljše stopnje in zaradi težnje po uresničitvi novih in novih ambicij. V petek sem v postelji pristala z neznancem. Bežno sem ga poznala že od prej. Leta, stan, stopnja izobrazbe, ime, priimek in podobne stvari so zame tako nepomembne informacije, da včasih sploh pozabim vprašati sogovornika zanje. Mene zanima človekov pogled, dostoj, duša, vrednote in možgani. V soboto sem obiskala *****(ženska, ki ima še nekaj mesecev življenja. Naslednjič jo peljem na izlet. Kamorkoli si bo zaželela. Človeku, ki je izkusil toliko temačne bolečine kot ona, ne moreš ničesar odreči. Samo da ga vidiš en dan z iskrenim nasmehom. A pustimo to za drugič). Izklesani moški brez osebnosti in gradiva me zelo redko privlačijo. On me je. Torej je le bil nekaj več kot le kup moškega ogrodja. Zapletenost je sijala iz njega. Ali pa sem samo jaz postala tako prekleto dojemljiva za detajle in za posebnost ljudi, ki jo zaznam že v parih minutah klepeta. Mogoče niti ne klepeta, ampak kakšnega drugega dotika. Takšni ljudje se enostavno zavonjamo med seboj. Skratka, včasih že samo pogled tujca izmozga iz mene misel V tem človeku je nekaj več. V nekaterih ljudeh opazim osebnostne malenkosti, o katerih se drugim ljudem še sanja ne. Več kot komuniciram, več kot opazujem ljudi, boljša postajam v presojanju in psihologiji. Čutila sem, da mu tisti večer lahko zaupam sebe. Sebe pijano. In tudi tokrat me intuicija do >neznancev< ni pustila na cedilu. Zraven njega sem bila na varnem. Enostavno čutiš. Nekaj prijetnega ali pa neprijetnega. Vse je v energiji. Odpeljala sem se z njim, ko je domov peljal brata(prej sem se na lastne oči prepričala, da je njegov večer na brezalkoholni pijači). Razkaže mi stanovanje. Presenetljivo. Dnevna soba in kuhinja sta narejeni po podobnem principu kot stanovanje *******! Pospremi me do prostora, v katerem ustvarja. Kjer si vzame svoj mir in riše(prednost številka 1). Jaz seveda vsa navdušena. Ljudje, ki dišijo po drugačnosti, samosvojosti, kakeršnikoli ustvarjalnosti me privlečejo na svojo stran. To je gorivo za mojo kri. Voziva se v avtu nazaj do ljudi, nazaj do lokala. Nočem med ljudi. Hočem odkriti njegovo podrobno vsebino. Izgovorim Pelji me na Petrol na kavo, jegerkolo, karkoli, samo nekam na samo! On odgovori Kakor želiš. Zapleteva se v močno debato. Jaz pijem jegerkolo, on pije sok (prednost številka 2). Ne moti ga, da sem pijana(prednost številka 3). Povem mu za strast do ljudi in pisanja. Všeč mu je(prednost številka 3, takoj vidim iz kakšnega testa je). Zanimiva življenjska naloga-raziskovati moške. Rad obleče obleko in se odpravi v gledališče(prednost številka 5, to bi tudi jaz z veseljem počela v družbi moškega. Kje se skrivajo takšni, ki se jim to ne zdi neumno?!). Tu in tam rad posluša jazz in klasično glasbo( oja, to ogromno pove o intelektualu človeka). Zares zanimiva oseba. Sem vedela. Veliko potuje, je navdušenec za ekstremnimi športi(prednost številka 5, skratka ogromno všečnih in skupnih pogledov najdeva). Malo še odideva v lokal, nato pa v njegovo stanovanje. Med vožnjo pove Nisi prva, ki bo prespala pri meni. Imam pa mejo. In visoka merila. Ni jih bilo ravno veliko, odkar sem končal zvezo. To seveda ne pomeni, da ne podivjam in ne flirtam. Predsem, ko sem pijan. Ampak do poljuba in seksa pride redko katera. Pripomnim Ni pomembno. Ne potrebuješ razlagati. Nocoj me ne zanima. Odpreva vrata njegovega stanovanja. Črna posteljnina. Tako ali tako sem vedela, da to noč ne bom spala doma. Znajdeva se v postelji. Človek noče seksati, noče se poljubljati, noče obojestranskih dotikov po intimnih delih!!!! Wtf? Zakon! Ok, kaj takšnega pa še ne. Njegova seksualna zavrnitev me še bolj privlači. Prvi moški v življenju, ki se izogiba seksa za eno noč. Imava skupno hrepenenje. Preživeti noč v bližini in nežnosti. Svetovno. To mirne duše spoštujem, čeprav bi mu najraje porinila jezik globoko v usta. Vse bolj me preseneča. Celo noč me razvaja. Igrava se igro brez poljubov. Z dotiki raziskujeva telo drug drugega. Pravzaprav poznam njegov razlog. Preizkuša moje zadržke, samokontrolo in sposobnost potrpljenja. Ok. Pa naj bo tako. Moški obvlada. Drgetava. Počasi, nežno. Boža mi srce. Šit. Z ustnicami polzi po telesu. Ovita sva v mistično pomirjujoče občutke. Gola sem. Skoraj. Tu in tam gre predaleč, a se zadrži. Zna držati mejo. Like it. Ima svoj jaz, zelo nenavadna načela in izjemno dobro samokontrolo. Like it. Like it very much. Všeč mi je njegova milina, njegova mehkost. Hotela sem odkriti še kakšne druge njegove plati, pa ni spadalo v trenutke. Z vulgarnostjo bi pokvarila čistost momenta. Vsakemu pač ne moremo dati svoje domišljije. Človek mora biti izredno neustrašen, močen, pogumen in zelo odprto dojemljiv za to. Zelo me je zanimalo, če se v njem skriva tista perverzna pokvarjenost, nepredvidljiva nevarnost, vznemirljiva divjost, ki človeka prestraši. Da te moški grobo zagrabi, ukazovalno potisne ob steno brez vprašanja, te našeška in potegne za čop. To je ena izmed komponent, ki da moškemu dodatno piko na i, če je seveda izražena na okusen in trenutku primeren način. Bemti. V ****** je bilo vse hkrati. Ogromno skrajnosti. Nedolžna nežnost in hkrati živalska, nenormalna energija. Tak moški pa stalno išče čustvene in seksualne razburljivosti, ki pa se v rutini slej kot prej razblinijo. Tako pač je. Ženske si za življenjskega sopotnika izberejo mirnega, skuliranega, normalnega, zanesljivega in zaupanja vrednega moškega, s katerim so priskrbljene(tudi finančno), tudi če ga ne ljubijo zares. Šit. Zopet mislim nanj. Pizda. Zopet nekoga primerjam z njim. Šit. Napaka. Nato poskušava zaspati. Z očmi si ogleduje moje telo. Čutim. Odprem oči, on pa izgovori Zelo lepa si, lepo telo imaš. Lepo te je opazovati. Fajna in obetavna punca se mi zdiš. Molčim. Nato mu odgovorim Kako veš? Saj me ne poznaš. Ne sklepaj prehitro. Nato reče Čutim. A se mogoče motim? Mislim, da se ne. Poskusim zaspati, a mi njegove dlani ne dovolijo. Ne more se odstraniti iz mojega telesa. Njegove roke ostajajo pritrjene na mojo zadnjico.

"Zakaj me nočeš poljubiti? Te ne privlačim? Lahka mi odkrito poveš. Ne bom jezna."

"Daleč od tega. Imam svoje razloge"

"Ok. Bom spoštovala. Samo nekaj me še zanima. Pa brez zamere. Imaš mogoče kako spolno prenosljivo bolezen?"

"Ha?"

"Eh, nič. Zaspi zdaj."

Še bolj me vleče odkriti njegovo notranjost. Njegove skrivnosti. Zjutraj naju zbudi skupina U2. Razkaže mi čudovit razgled na dolino. Zelo vsestranski človek. Mogoče prepoln, da bi v njegovi okolici bil prostor za druge. Kakor ljudje zadnje čase očitajo meni. Da človeka zadušim, plašim, kadar pokažem preveč sebe. Mogoče on ni tako poln čustev, je pa poln dogodkov. Nato me odpelje do mojega avta.

"Si že od nekdaj tako strog do sebe in do ljudi?"

"Velika pretekla izkušnja me je naredila takšnega. Prej sem bil čisto nasprotje. To je bilo to. Se vidiva, ko se vidiva. Samo na tečaj salse me boš pa vseeno peljala. Ful si želim"

"Ok. Zmenjeno. Meni ustreza"

"Veš zakaj hočem brez telefonske in brez ponovnih večerov? Ker imam občutek, da mi lahko zmešaš glavo. To mi pa lahko podre vse načrte"

"Si se imel lepo?"

"Ful. Ti?"

"Ful. Zanimiv si. Izredno"

"Oprosti, če sem bil preveč vsiljiv"

"Ha? Ne, neeeee. Daleč od tega!"

Hja, dobra sem v zapeljevanju in dosegu pripraviti moške, da se v moji družbi počutijo odlično. Lahko mi rečejo, da slabo kuham, da sem slaba v matematiki, te prednosti pa mi ne more zanikati nihče. Ampak, ko se zaljubim, se moj zapeljevalni čar razblini. Takrat se spremenim v sramežljivo punčko s tresočimi koleni, ki obstane v luži šibkosti brez komentarja in besed. Ah, kako sovražim to blokado zaljubljenosti, ki včasih resnično ovira dobro komunikacijo. Podobno je bil narejen tudi *******. Včasih se mi zdi, da imam moško psihologijo že v malem prstu. Vsak posameznik je drugačen. In včasih v zelo kratkem času pridem do človeške duše in ugotovim kaj nekdo potrebuje. Različne so potrebe seveda. Tukaj pa pride prav moja fleksibilnost. A vsem je nekaj skupno. Omrežiš jih s tem, ko odpreš sebe, jim daš ogromno topline, upoštevanosti(in hkrati malo ignorance) in zanimanja za njihovo življenje. Prilezeš se tako na skrivaj. Prikupno in nevsiljivo. Zlezeš jim pod kožo, še preden se sploh sami zavejo. Tukaj seveda govorimo o moških in ne o klovnih ali otrocih. Seveda je odvisno kaj pričakuješ od moškega in od neke noči. Želiš zgolj zabavo ali želiš pustiti pečat za nadaljno srečanje. Ker z nekom preganjaš dolgčas zabave in te ne zanima kot oseba, res ne potrebuješ kazati območje svojih globjih vrlin.

Spontanost in nepričakovanost nas čakata na vsakem koraku. Pa je življenje res kot bomboniera. Nikoli ne vemo, kaj bomo dobili. A nekaj sem vedela, ko sem se zjutraj zbudila v njegovem naročju. ******je bil edini moški, do katerega sem čutila nekaj nenadomestljivega, v katerem sem videla svojega življenjskega sopotnika in očeta svojih otrok. Edino njegove besede so se me resnično dotaknile. Z njim sem jemala vse pretirano resno. Z njim sem želela deliti vse, vsak trenutek dneva, vse svoje prijatelje, spoznati njegove starše, bila srečna, ko je bil srečen on in trpela, ko je trpel on. Vse je bilo pri njemu. Z njim nisem poznala ničesar, kar je odmaknjeno od globine. On me je lahko čakal 6 ur skupaj v lokalu, pa me ni motilo(pri vseh drugih bi čutila utesnitev-najverjetneje bi znorela!!). On je bil moj psiholog. Moj vse. Tiste škorpijonove premoči, vpliva, strasti in domišljije onkraj sveta ne more nadomestiti nihče. Nekaj takšnega verjetno ljudje doživimo enkrat v življenju, da te nekdo izredno zaznamuje. Z njim je bilo vse tako resnično, željno. Še vedno se mi zruši telo in obrnejo možgani, ko se vidiva. On me je poveličeval, jaz sem občudovala njega. Ali pa je to samo čar in cenjenost ukradenih, idealiziranih momentov. Ali pa se temu reče samo ljubezen, mar ne? Pravijo, da so ženske 3krat v življenju zares zaljubljene. Če je to res, sem jaz svojo dozo že dosegla. Je pa nekaj res. Dva močna človeka z izredno udarnimi, agresivnimi čustvi težko funkcionirata skupaj. Mogoče je bilo pri nama z ******** preveč močne energije, ki bi s časom vodila v obsedenost, uničenje in morečo, posesivno zadušitev. Tudi to noč so bila čustva, a ne ljubezenska. Ljubezenska čustva še vedno pripadajo samo eni osebi. Če te zadane ljubezen, ti bo sledila kot lačen pes. S tem sem se že počasi sprijaznila. To sem se naučila shraniti v poseben predalček svojega srca in živeti naprej. Ni bilo toliko obojestranske dominantnosti, temperamentne moči in impresionistične kemije kot z *******, pa vseeno se je bilo lepo zbuditi z nekom. Z njim, od katerega sem odšla brez slabe vesti, brez solz in izpopolnjena. Z njim, ki je razblinil željo po *******. Z neznancem, ki danes ni več neznanec.

Življenje je tako ali tako ena sama sestavljanka spominov, ki se zasidrajo globoko v srce. Vse ostalo je ujetost v rutino vsakdanjikov. Zbudila sem se v tuji postelji. Z nasmehom. Stala sem pred neznanim ogledalom. Z nasmehom. Izstopila sem iz tujega avtomobila. Z nasmehom. Prekrasna noč je za menoj. Kako lepo sem se počutila brez oralnega seksa, brez mokrega poljubljanja, brez umazanosti, brez družinskega odzadja in brez seksa. Samo bližinska, brezmadežna ujetost. Še obstaja kaj lepšega kot to, da te celo noč nežno razvaja starejši, izkušen, prijeten in postaven moški? Ne, vsekakor ne. Nauk te zgodbe? Privoščite si pustolovščine, vendar na skrivaj, po pameti in seveda ne z vsakim idiotom, ki pride mimo. Tukaj je pač pomembna lastna presoja. Skratka, živela ljubezen, takšna ali drugačna!! Zanjo tako ali tako ni definicije!

presenečenje ob 22h zvečer

ka se to dogaja...sj to se lahk sam men zgodi.resno .že 2 dni nevem kaj si naj mislim.na trenutke se mi celo zdi kot da se mi je sanjalo.

čist na kratko: neki čez 22h mi zvoni telefon in me kliče kolega od bivšga,k me ni nikol prej klicu.mi reče da pridejo k nam (v naše prelepo mesto),pa če bom mela kej časa za kakšno pjačo.js tak da ja,da me naj pokliče k bojo tle.nism pa nč vprašala kdo vse pride.okej,me on pokliče,pove kam naj pridem..pridem js tak tja in ga že na daleč zagledam.pomaham vsem trem,s tem kolegom se objameva,pomaham ta drugmu kolegu in nazadn še bivšemu.

pride do mene in namest da bi mi reku "zdravo","živjo","helou" al neki mi reče: maš kakšnga fanta?

ga pogledam pa rečem: ne.

on ma punco,kakšne 3 al pa 4 mesce zdej...baje je zelo ljubosumna-njegove besede.zarad tega se tud nisva smela več slišat in si pisat,ker mu s tem povzročam probleme.baje.

u glavnem blo je ful fajn k sm jih res htela videt k se nismo vidl že 5 mescov in sm jih res pogrešala,ampak ne gre mi pa to v glavo ,čigava ideja je bla da bojo mene poklical,sploh po tem k se naj nebi smela z nekom videt in nič na konc smo bli pa 3 ure pa pou skup...

blo je res ful fajn,ampak se je pa čutlo med nama eno tako "napeto" ozračje.

in zdej mi ni nč jasn...

kriza

Kako so lahko eni ljudje takšni? Kako lahko tako zavidajo? Kaj res ne privoščijo sreče?

Res je,da sva imela zadnje čase kar nekaj težav. Sploh ne vem kako je do tega prišlo. Pogosto sva se prepirala in bila kar malo naveličana že vsega skupaj. Verjetno sva preveč časa tičala drug ob drugem.

Večkrat sem šla žurat sama oziroma s prijatelji. In skoraj vedno ko sem šla, je bilo nekaj narobe. Ljudje so govorili in govorili. Sej o meni govorijo že od nekdaj, ampak zdej je bil nekaj časa mir. Nato pa spet izvem, da se o meni govori da sem k...., da se vlačim okrog in da moj bogi fant ne ve kaj se dogaja. Mislim haloooo. Res je,da prihajam iz zelo majhnega kraja, in da ljudje nimajo kaj drugega za počet kot pa obrekovat.

Kako lahko nekaj vidijo kar ni res?! Vem, da zgledam lahka...Pa ne toliko po obnašanju, ampak po videzu. Že sam način oblačenja, se razlikuje od drugih...ne v večjih mestih, ampak tam pri nas. Vsi pogledi so ponavadi uprti vame. Očitno ljudi motim. Moti jih, da iztopam. Moti jih, ko me vidijo srečno s fantom.

Kaj sem res js nora? Da se lahko vsega spomnem, samo tega ne, da sem bila z drugim moškim?

Mislim ljudje, brigajte se zase. Pustite mene in mojo zvezo pri miru. Že tako ali tako imava težave in se prebijava iz dneva v dan.

Rada se imava in upam, da bova prebrodila težave. Upam, da se bo vse dobro izteklo in, da bova srečna kot nekoč.

Tujec

Iz globoke zatopljenosti v proučevanje zemljevida amsterdamskih ulic na leseni klopci me je zmotil huronski premik jate golobov. Sovražim jih. Z očitnim nenavdušenjem sem jih poskušala odgnati, ko je prisedel. Moje početje ga je zabavalo. Prijazno sem mu razložila, da sem v Boga prenehala verjeti tisti trenutek, ko so me poskušali prepričati, da so golobi in Brad Pitt stvaritev iste vsemogočne figure. V smehu je pripomnil, da bi bil Nietzsche zagotovo navdušen nad premisami mojega argumenta. V trenutku sem vzljubila njegov iskriv humor. Bil je karizmatičen in pozoren sogovornik. Človek z dušo in vsebino. Pristen Newyorčan, ki ga je v Evropo pripeljala ljubezen. Ni se izšlo. Ljubitelj Sartra in francoskega fin de siecla. Tudi on je bil mnenja, da se Camusu najverjetneje zdi absurdno, ko ga nazivajo z eksistencialistom. Glasbenik z malo črno knjižico, polno v naglici zapisanih rim in napol prečrtanih stavkov. Strinjala sva se, da so Rubinsteinove izvedbe Rachmaninova bolj prefinjene od Horowitzovih. Po nekaj urah prijetnega kramljanja v ljubki bohemski kavarni ob kanalu v Jordaanu me je povabil v svoje stanovanje. Zdelo se mi je smešno, da nekdo živi tik ob Rdeči četrti. Večino deklet iz izložb pozna. Opazil je mojo zmedenost ob njihovih prijaznih nasmeških in prijateljskih pozdravih.

Njegovo stanovanje je bilo prijetno. Rdeči leseni trami so se spuščali izpod nizkih stropov do stene z motivom plaže in ležalnika. Nasprotno steno je prekrivala ogromna knjižna omara. Težko je bilo zgrešiti celoten repertoar Dostojevskega in Kafke. Z očitnim ponosom mi je razkazal svojo zbirko kitar. Klavirju se nisem mogla upreti. Ure in ure sva improvizirala ob črno-belih tipkah in dekadentnem vonju cigaretnega dima. Medtem ko sem se smejala Paulu McCartneyu na eni izmed njunih skupnih fotografij na steni, je zavrtel nekaj svojih nedokončanih pesmi. Rekel je, da redko sliši mnenje inteligentne osebe. Njegov glas je bil neznansko barvit in privlačen. Besedilo ene izmed njih je pod navidezno šaljivostjo rim o klovnovskih nasmeških skrivalo trpko spoznanje o lažni izumetničenosti medčloveških odnosov. Mehki toni in rime o ljubezenskem slovesu druge so me popolnoma fascinirali. Rekel je, da bi zvenela bolj iskreno ob ženskem vokalu. Napisana je za Joss Stone. Nekaj mojih misli se je znašlo na belih straneh njegove črne knjižice. Smejala sem se, ko je tako zavzeto beležil moje besede. Ob slovesu mi je podaril žepni izvod Rilkejevih Devinskih elegij. Šele kasneje na poti sem prebrala posvetilo. Zdaj vem, da sem lepa, markantna in navdihujoča ženska.

Veseli december

Veseli december... mesec sreče, veselja in radosti. Mesec obdarovanj in kuhanega vina

December me vedno nafila do maksimuma z pozitivno energijo...a letos se mi zdi, da je pri meni prisotna bad karma Dogaja se za moje pojme preveč slabih stvari Ampak ok mislim, da bo tega obdobja slabih stvari kmalu konec...

Zdaj je čez vikende, ko delam na bowlingu Planeta Tuš, v veselem decembru vedno zelo pestro. Veliko firm ima zaključke, rojstni dnevi, ... in mi je prav fajn, ko vidim ljudi vse vesele in polne upanja za prihajajoče leto. Andi Dj že na veliko suče Belo snežinko, Last Christmas Manjka mi edino le sneg zunaj in bi bil tapravi december tu

Upam, da ste tudi vi nafilani z to predbožično energijo do konca! Vem, da je zgodi ampak čisto vsem vam želim veliko sreče in zdravja v novem letu 2010 in veliko prazničnega vzdušja ob božiču!

Lepo se imejte in ne pozabite se imeti super noro mega fajn kjerkoli že boste za novo leto! **

PARTY TIME!

Iz službe sem šla direkt na zabavo. Fajn je bilo. Ravno pravšnja kombinacija vsega. En VIP se je pogovarjal z mano. Kje je mene našel? Stal je blizu mene in en pogled je bil dovolj, da je začel pogovor. Stopil se je ob komplimentu. Na videz se poznava iz prejšnje službe. Večina folka je bila dressed in black. Kako dolgočasno. Naplesala sem se, čeprav so me bolele tačke v mojih fancy škornjih. Tortice so bile fantastične. Nina me je zabavala, ker ni upala po njo... Potem je šla po eno pistacijevo. Bila je vredna greha…

WHAT A MAGIC...

Razložim prodajalki kaj rabim. Očitno ne ve o čem govorim ali sploh ne posluša. Gleda me kot, da sem z Marsa. Dobim domov katalog. Stvar, ki jo iščem je na prvi strani. Grem še enx v DM. Nikjer ni kataloga. Od nikoder ga stavhajo. Eyeliner s bleščicami obstaja!

Ena druga pametna prijavi, da obstaja stvar, ki jo naneseš čez maskaro. Obožujem nakupe, ko čist zgrešim. Naivna jaz… Doma navdušeno probam vse kupljeno. Meni gre maskara dol s trepalnic ob nanosu bleščic. What a magic…

Dišim

... po njem. Me, a wolf loner in tako naprej. in pol sm doma in voham njega, kar je rahlo strašljiva zadeva.

Miklavž mi je prinesel liziko in čokoladne praline, čakam kaj bo doma...

Vidla lučke. blo je pravljično. V STA (pr platoju Ajdovščina ) imajo svetnovno dobr kuhan vin <3

MIC STYLING

Iz izložbe mi pomižikne tunika. Ker imam čas, probam tri. Že v naprej vem, da bo stvar prava zame. Kupim to iz izložbe. Pokažem mami. Seveda bom posodila za službeno zabavo. Bo zažgala! Mačka je mojstrica za styling.

sovražim december!!!

December je bil od nekdaj eden mojih najljubših. Sneg, luči, pesmi, praznovanje, darila, družina. Moji najljubši, moji najdražji. Letos ga sovražim! Sovražim vso to vzhičenje ob prihajajočih praznikih, sovražim Miklavža in Božička. Ena sama želja je v meni. In ni ga svetnika, ki bi jo lahko uresničil.

Prebijam se skozi album in jočem. Vse te prelepe slike, ki v sebi nosijo toliko spominov na smeh, na objeme, na vse tiste igre in skupna obdarovanja. Takrat je imelo svoj čar. Naša darila niso bila draga, ne zavita v pisanih škatlah in ni jih bilo cel kup. Bila pa so edinstvena in radi smo si jih delili.

A otroci enkrat odrastejo, naša pota so se razšla. In jočem za tistimi dnevi. Takrat sem zares živela.

Na vse slikah sva skupaj, ker sva bili od nekdaj neločljivi. Objemava se, smejiva, mečeva ena po drugi, najina oblačila so identična, vsi moji nepozabni trenutki otroškega smeha so bili z Njo. In sedaj je mrtva. Mrtva?! Ne bo je več nazaj!

Sovražim darila, lučke in smeh lažnih Božičkov. Sovražim pisemca želja in prazne obljube.

Želim si samo Njo. Nič več in nič manj. Želim si nazaj otroških dni, otroške brezskrbnosti in iger. Tako si želim njene bližine in smeha, da me trga, ker mi v glavi še vedno odzvanja njen glas. Tako resnično se zdi, kot bi jo spet slišala. Pa vem, da je ne! Ena sama želja: Ona! In tega mi nihče ne more dati.

Na robu zloma!!

Opa

PA SEJ NE MORM VRJET, KDO SE ME JE SPOMNU... tok sm vesela, da bi najraj začela vriskat, ampak ker tega ne morm počet ob tej uri, k bi vse zbudila, morm pa tuki vn dat v glavnem, ful mi je polepšu dan!!! JEEEEEEEEEE

Ne moreš verjet!

Dragi Dedek Mraz!

Letos sem bila zelo pridna! Kot si mi naročil (horny bustard), sem ga dragemu potegnila vsaj 3x na teden, sicer sem pa itak eden zadnjih komunističnih otrok, ki še verjame vate, tko da mislim, da izgovorov za darila ni!

Želim si torej:
- da bi na Divi končno trofnla kakšno od nagrad, ki jih tko nesramno talaš vsem, razen meni
- da bi mi joške tko čudežno, kot se manjšajo, se začele večat (al pa zrihti Glumičič sponzorstvo- kukr hočeš! )
- reč mojmu, nej mi že končno zamenja štekarje
- in Jankoviču ne dat še enga mandata, ker mi bo model porušu salon

Mislm, da sm dost skromna! Če se ne misliš izkazat, grem k Božičkovi konkurenci, čeprav se un model neki duva, da nism bla pridna.

Pa happy new year!

Zima in random stuff.

Jutri se ob 17h prižgejo lučke po Ljubljani...

Sej se zavedamo, da je zunej že mal mraz, pa da smo decembra, pa da so prazniki bliz? Ja, spet sem klišejistka, samo rada imam praznike, pa vonj po cimetu pa kuhančke. pa rdečo kapico. pa rokavičke. pa sneg. pa lučke.

call me lame, samo letos je še hujše. do 1.12 mi je zbrzelo mimo vse tam nekje od... septembra, zdaj pa samo upam da ne bo enako z decembrom.

Zmatrana sm pa... pogrešam ga. ne nism... nism rekla tega na glas!

Prijateljstvo

Prijateljstvo. A to sploh obstaja? Ubistvu nikol ne mreš vedet. Prijateljstvo je pol ga pa v trenutku kar ni več! Eni "prjatli" so tak d se neki s tabo družjo ko jim zapaše, ko si pa premislijo si pa odpadek za njih. Navadna smet! In tako se pol tudi počutiš, k en kup dreka k ga nobeden ne mara! Ampak treba je pogledat tut z lepše strani - veš d niso tapravi prjatli in jih zafrkneš v taprvem trenutku k ti pride na misel. Al pa jih enostavno ignoriraš. In nikol se ne smeš sekirat d bi ti kdo zameru ker se s kom drugim družš, če ti je pol navadna ničla. Ker prijateljstva-poznanstva hitr minejo in tut niso kej posebnega, tista taprava prjateljstva so pa redka in k so jih ne smeš zamudit! Fora vsega tega je, d je na svetu toook velik ljudi k se delajo prjatle, d bi bli lahk usi cele dneve sam nesrečni pa depresivni, sploh se ne smeš sekirat če te kdo zajebe (čeprou je to učasih ZELO TEŽKO!!!) treba je sam gledat d tem "prjatlom" ne zaupaš, ker te bodo slej al pa prej izdal! Ker so pač kreteni!

Ker pa ravnokar jem baccie in sm najdla en super fajn pregovor o prihateljih seveda- ampk teh tapravih: Friends are those rare people who ask how you are and than wait to hear the answer! jest mislm d je to res! ker mi grejo na žiuce ljudje k te neki uprašajo pol te pa ne poslušajo. al pa ljudje k se z njimi pogovarjaš in nekdo drug pride zravn pa ga upraša al pa je sam tih in ta člouk se kr z njem začne pogovarjat! pa kaj rabiš take ljudi!? sam čimprej stran od njih!

Ampak zapomnte si pa ta tole: Na svetu je vedno nekdo, k ti je namenjen d bo tvoj taprav najboljši prjatu! tut če vas je že vse razočaral pa ne smete obupat!

pa še neki quotov: şBest Friends Listen to what you dont sayş; Your my best friend forever and always we're together too much but far not enough and if you die before I do ask god if heaven's got room for two. ; "Friends let you know that you are not alone on the road of life." ; "Memories last forever pictures may not ; "Love is friendship on fire."

pa še ena stran k bi vas mogoče razveselila http://www.friendship.com

LESSON LEARNT

Poslala sem ga na Madagaskar. Direkt! Nisem ne blond, ne neumna… He broke my heart and now it ´s rainning. Potem dobim sms od Karmen. Recept za Pina Colado. Zdej, ko sem ga poslala v … Lahko bi mi prinesel kakšen ananas z Madagaskarja.