Bored out of my fuckin' mind

Že cel dan je nekam...neprijeten...pa sobota, pa sonce, pa prvi znaki pomladi...js pa vsa neka razkuzmana, nejevoljna, zaspana, naveličana vsega in vsakogar...nočem spat, nočem jest, nočem srfat po netu, nočem delat, nočem na sprehod, itd.itd...NIČ nočem...ne, da se mi ne da, enostavno nočem, zraven me pa vse skup grozno jezi, ker ne vem, zakaj se tako počutim...vse bi poslala k vragu.

Upam, da je samo en moj slab dan, da bo jutri boljše.

Rdeče in črno

Rekla je, da sem popolna.

Rekla je, da sem močna. Da ljudi posrkam vase. Da me vedno opazijo.

Rekla je, da vse vem. Da mi vedno vse uspe.

Rekla je, da se vedno prav odločim. Da sem vedno na pravi strani. Rekla je, da vedno vse naredim prav.

Rekla je, da me občudujejo. Da me imajo vsi raje. Da vsi sprašujejo mene. Da vsi poslušajo mene.

Rekla je, da je težko biti moja prijateljica.

Rekla sem, da jo imam rada...

vsak je sam..

Vsi so s teboj,
na vseh poteh,
kjer seješ smeh
v siv dan brezbrižnežev
kjer si izvir, omamno živ,
neusahljiv za usta
srečnežev vsi so s tabo..

Ob tebi so, ko si obet ki,
da razcvet vsem krošnjam
upanja s teboj gredo,
ko si vodnik, usode krik,
na točki vračanja…
V svet veruješ
Vendar najmanjši že
poraz zna izvabiti
dvoma glas.

Vsak je sam,
ko ostane sam,
zdaj jaz, zdaj ti,
roke časa napletajo,
pajčevinasto nebo.
Duša je ptič brez kril,
ko življenje se dotakne dna,
proti soncu seže ta,
ki zna vstati sam,
ko je sam.

Vsi so s teboj,
na vseh poteh,
kjer seješ smeh
v siv dan brezbrižnežev
kjer si izvir, omamno živ,
neusahljiv za usta
srečnežev, vsi so s tabo.
Prijatelj moj,
vsi bodo tam,
ko zmag pijan ne boš več,
kar si bil, svet bo s teboj
celo takrat, ko svoj propad
na kredo boš zapil, v zadnji noči…
Ko spet bo rad verjel v ljudi,
dokler se jutro ne zbudi….

Vsak je sam,
ko ostane sam,
zdaj jaz, zdaj ti,
roke časa napletajo,
pajčevinasto nebo…
Duša je ptič brez kril,
ko življenje se dotakne dna,
proti soncu seže ta,
ki zna vstati sam,
ko je sam.

Prvi na vasi

K pisanju me je tokrat spodbudila zgodba neke druge blogerke. Ker je Ljubljana moje mesto in jo imam neznansko rada, se čutim dolžna, da nekomu, ki ne vidi dlje od sosedovega kozolca, malo odprem oči.

Vem da obstaja legenda o tem, kako Štajerci ne marajo Ljubljančanov, ampak toliko gneva na tako malem prostoru še nisem videla.

Najbrž sem sama bolj pozitivna oseba in kamorkoli grem opazil bolj lepe stvari, tiste slabe pa hitro pozabim ali pa se mi čez čas ne zdijo več tako grozne. Obiskala sem že precej večjih in manjših mest, po Sloveniji in Evropi, pa se ravno ta trenutek res ne morem spomniti kakšne tako slabe izkušnje, da bi se mi to mesto zamerilo. Ne morem, pa če mi pištolo nameriš v glavo. Za niti eno mestece ne morem reči, da mi je tako antipatično, da se tja absolutno ne želim več vrniti. Res ne bi mogla živeti v vasi s petimi hišami, gostilno in enim nabiralnikom nabitim gor, ne bom pa rekla, da mi ni fino iti na deželo, v vaški gostilini spiti Cockto in nabirati regrad na hribčku za gostilno.

Prijazni in neprijazni ljudje so povsod, kavo lahko dobiš z nasmeškom ali brez in to kjerkoli na tem svetu. Pustimo ljudem, da imajo kdaj tudi slab dan. Poleg tega te nihče ne sili obiskovati lokalov kjer ponudba ne zadovoljuje tvojih standardov.

Zgražanje nad najstnicami v mini kiklcah in kratkih majčkah pri -10 °C, ter japiji v dizajnerskih oblekah in z najnovejšimi Nokia telefoni na ušesih pa je le znak netolerance.

Teh stvari sama skoraj ne opazim in mi pravzaprav dol visi kako se kdo obleče in kako zelo zavija z očmi, če mu morda moja oblačila/frizura/čevlji… niso všeč.

Oh, in pravkar sem se spomnila kje sem doživela najporaznejšo postrežbo v življenju. Bilo je v neki piceriji v vasici blizu Celja. Tam me pa res ne bodo več videli.

Dober potrošnik

Imeli smo dobrega pastirja, ki nas je pripeljal do tega, da smo postali dobri potrošnik. Kaj točno to pomeni, si oglejte na tem videoposnetku:

http://www.youtube.com/watch?v=A_ut93YYZu8

Torej, si dober potrošnik ali nisi?

In ali nas ni ravno to dobro potrošništvo pripeljalo do nezavidljive situacije, v kateri smo?

Čas za spremembo, mar ne?

Zate dragi moj najljubši in najboljši oči!

Ko bi le lahko ta trenutek rekla 'najljubši in najboljši' oči … Včasih že si. Včasih. Zadnje dni pa … Ne vem. Res ne vem, Kaj tako hudega sem ti storila? Cele dneve (kolikor se pač vidiva) se dereš name, da sem nesposobna, za nobeno rabo in kdo me bo sploh maral, če ne bom ničesar nikoli in nikdar storila! To ni še nič od naštetega. Pridejo tudi zelo kratki, a zame zelo boleči trenutki, ko mi rečeš prasica zavaljena nesposobna itd.!! Takrat se zlomim. Popolnoma. Zaprem se v sobo in jokam, ker mi še vedno, po vsem tem času, pride do živega. Ampak ti tega ne opaziš, saj se čez kakšno uro obnašaš, kot da tega vsega prej ni bilo in sva (na videz) najboljša prijatelja. Takrat pozabim na vse skupaj in se predam lepim trenutkom s tabo. Vendar, sva še vseeno prijatelja 'navzven'. A kaj se takrat dogaja v mojem srcu?? Ti tega ne vidiš, a jaz vem. Da o kakršnem koli opravičilu od tebe sploh ne razmišljam. V sedemnajstih letih se mi niti enkrat nisi opravičil. Nikoli in nikdar!

Vedno se sprašujem, kaj ti nikoli ni žal za vse izrečene besede?? Ko se s starejšim bratom pogovarjava o vsem tem, mi pravi da je zadnjič govoril s tabo in si mu rekel, da se to dogaja vedno, kadar ti gre v službi kaj narobe (ki je 2 nadstropji nižje od stanovanja) in prideš gor ter vso jezo streseš na nas, ki nismo popolnoma nič krivi, za to kar se ti dogaja. Ampak potem praviš da ti je pa čez 10 minut takoj žal za vse, kar si kdaj koli izrekel. Ne vem, če naj temu verjamem. Res ne. Kaj je res tako težko priti do mene in mi v obraz reči: ''Oprosti prosim. Nisem za nalašč, kar prišlo je samo od sebe. Izrekel sem še preden sem sploh pomislil kaj bom rekel!!'' Veš da tega nočem slišati, ker je že zeloooo 'zlajnano'. Ampak če že drugega ne … Kaj je res tako težko?? Zakaj ti nikoli ni težko reči da sem nesposobna?? Vem da je lažje izreči žalitve, kot pa opravičila.

Zaradi tebe sem imela nekaj časa tudi sama probleme z opravičili. Nikoli nisem slišala od tebe opravičila, zato sem mislila, da se tudi meni ni potrebno nikoli opravičit, saj se otroci učijo od svojih staršev.

Napaka! To sem spoznala šele po sedemnajstih letih!!!! Sram me je. Sram zato, ker me ti nikoli nisi naučil iskreno izgovoriti te besede. Vedno, ko je bilo kaj narobe, sem pač rekla 'sori no'. Ja, ta 'zlajnan' sori, ki gre že vsem prav pošteno na živce! Tudi meni. Ampak sem ga premagala z besedo Oprosti. Z iskrenim oprosti.

Ne vem, če ti bom kdaj vse skupaj lahko oprostila. Mogoče, ampak do takrat bo preteklo še veliko časa. Časa z dobrimi in slabimi trenutki. Vem, da si naredil veliko dobrega zame, z zelo dragimi materialnimi stvarmi, ampak to ne bo in nikoli ni pomagalo k tem da bi kdo pozabil na slabe trenutke.

Je še vredno?

Včeraj po najinem pogovoru po telefonu sem se zamislila. Sploh po tistem stavku, da se ta mesec čist preveč kregava. In ja se ja. Zarad čist totalno brezveznih stvari. Pač oba ljubosumna, trmasta, nepopustljiva,...

Dalo mi je mislit...sva sploh za skupi? Morš vedet, da nama nikol ni dolgčas. Al se reživa ko budale al pa drživa trmo drug nad drugim dokler pač en ne odneha. Tokrat ne bom jst!

Včeri si mi izreku ene par takih besed, ki so tolk bolele in jih res ne bi pričakovala od tebe. To se dogaja vse pogosteje. Pa VEM, da znam tud jaz tebe prizadet in te res še prevečkrat. Ampak spet tuki je moja trma. A je to pač prehodno obdobje al sledi še slabše? Ne vem, sam vem, da nočem obupat, ker te mam preveč rada.

Rad me maš. Res ti verjamem. Zakaj ti meni ne?

SANJSKI ZMENEK V PARIZU

Kocka je padla. Odločila sem se, da ga vidim. Ker sem hotela videti tudi njo, sem izbrala Pariz namesto Londona. Prišel je pred mano in me počakal na dogovorjenem kraju. Nosil je črn plašč, veselo srajco, jopico čisto njegove barve, kavbojke in škornje. Imel je tremo. Govoril je sila francosko… Francoz govori francosko ponavadi, ha,ha. Če nisem razumela njegove francoske angleščine, sem ga ustavila in je ponovil. Najprej me je peljal v cerkev Le Sacré Coeur. Fascinantna cerkev, najlepše je njeno ime. Za razgledno točko Pariza je bilo treba prehodit cca 200 stopnic. Razgled je bil čisto ljubljanski, totalna megla. Ko sva šla navzdol po stopnicah , mi je podal roko in me ni več spustil.

V Montmartu sva šla na pivo in videla sem sceno iz Amélie Poulain. Čeprav mi ta film ni všeč. Tam sva jedla super večerjo po njegovem izboru. Bil je prepričan, da jedilnika ne razumem. Sem ga pustila v tem prepričanju. Ravno hrano še vedno znam. Izbor sladice me je čist navdušil. Angleži mu pravijo kipling. Bil je čokoladen z vanilijevim sladoledom in omako. Njami, njami…

London here I come

Še vedno ne morem prenesti poraza, ki mi ga je v blogerski tekmi zadala BlackMagicWoman, zato boste v kratkem lahko tule gor brali "Angleške e-kartice".

Za dan žena namreč potujem v Anglijo, kjer bom na stroške tamkajšnjih davkoplačevalcev 15 dni malo sestankoval po Londonu in Manchestru skupaj s še devetimi kolegi/cami iz različnih koncev sveta. Tja grem kot slovenski zmagovalec natečaja International Young Communications Entrepreneur in bom predstavljal slovensko tržnokomunikacijsko stroko. Sliši se fino a? Mogoče celo bolje kot študijska izmenjava

Angleži so fejst ljudje, saj mi plačajo letalo, tale hotel, prevoz po Angliji, za povrh pa mi dajo še nekaj keša kar tako, ker se verjetno bojijo, da bi vzhodnoevropejska, nerazvita svojat klošarila po londonskih ulicah.

Urnik je sicer precej natrpan, ampak zanimiv, saj bom poleg BBC-ja obiskal še kup priznanih marketinških in PR agencij, regulatorjev itd., hvala bogu pa imam en prost vikend, ki ga bom najverjetneje s pridom izkoristil za en shopping frenzy (ne, babe, mi moški ne kupujemo samo cunj, temveč tudi geekovske igračke). Ni vrag, da ne bom enega večera izrabil tudi za prav nemarno napijanko s svojimi kuvajtskimi, indijskimi, mehiškimi, ruskimi, indonezijskimi in nevemizkateregakoncasvetaše kolegi.

Bom poročal, če vmes le ne bom naletel na kakšnega preveč ambicioznega alkajdovca z rukzakom na podzemni.

prvi korak je lahko učasih zlo težak

Zalublena sm u tipa pa ga neupam uguvort.Tkole se je začel.

Oktobra sem začela trenirat košarko. Od takrat mi je ta tip zlo ušeč. Zmerej k ga vidm pustanem velik boljše volje. Pa k ga gledam med treningam pol me pa on pogleda po se mu pa nasmejem se mi pa on nazaj nasmeje takt pa pustanem usa rdeča pa najbl vesela. Po naravi sm pogumna pa to, use si upam, ampak nega pa kr neupam uguvort.Vse noči sanam samo u nemu in premišlujem kuko bo na treningu a naj ga ugovorim al ne kwa nj mu rečem. Res nevem kuko nj zberem pogum pa ga ugovorim.

Pač ni tako, ni tako, ni tako

MISSION IMPOSSIBLE

Pridem domov iz službe. Pred večerjo si grem pridno oprati roke. Med pranjem rok nenadoma eksplodira bojler. Nekaj sekund je gorelo, potem je ogenj zalila voda iz bojlerja. Kričala sem! V naši kopalnici je bila scena iz Mission Impossible. Sam še Tom Cruise je manjkal. Scena kjer gori on pa leti v tunelu…

VRATA JE ODPRTA

Najboljši moment z njo se je zgodil, ko sva šli na zadnji izpit in me je presenetila z vprašanjem, kakšnjega ima on? Umirali sva od smeha, ko sva se o tem pogovorili. Tekle so mi solze… On je ugotovil, da sem se zaljubila v njegovega in ne v njega, ha,ha.

Na izpit sva pozabili čist in sva bili čist na relax. Seveda sva ga naredili.

Ona je vzgojena v muslimanskem duhu, jaz v ateističnemu. Določene stvari, običaji in način razmišljanja mi je tuj. Bosanci so med sabo tako zelo connected, da so drugim vrata zaprta. Povabila me je na obisk. Obljubila sem, da pridem. Zvedela sem tudi, da je bila v Ljubljani že 4x in me ni niti poklicala za par minut. Počutila sem se kot doma med njenima dvema srčkoma. Vstopila sem skozi vrata…

P.s.:Opravičujem se za napako v naslovu. Sem se odločila, da jo naredim.

Moja zgodba

V življenju sem imela dve ljubezni…dvakrat sem ljubila…s tem, da je prva ljubezen bila tista najstniška, iz katere se učimo in nas nekako oblikuje v to kar postanemo. Na žalost, mene je oblikovala v nezaupljivo, nesamozavestno ženko, ki se dolgo po koncu te t.i. ljubezni ni pobrala… bila sem prevarana, lagal je, me izkoriščal…jaz pa kot večina najstnic, ki so zaljubljene v ljubezen, slepa in v totalnem zanikanju…ko sem po skoraj petih letih nekako na silo spregledala, je to razmerje končalo…stara sem bila 22 let…sam in najbolj osamljena na svetu…nezaupljiva do moških, v prepričanju da prava ljubezen ne obstaja. Kar v bistvu ni niti presenetljivo, ker so moje prijateljice/znanke bile v zelo nesrečnih razmerjih…trpele varanje, varale…ker so se bale ostati same. Resnici na ljubo tudi jaz sem bila taka…strah me je bilo samote… strah pri 22!! Skoraj apsurdno, pa vendar…

Od takrat se imela neke zveze in zvezice…nobena ni trajale več kot mesec ali dva…nisem si dovolila čustvene navezanosti…dokler pri 25 nisem spoznala njega…mojega sončka…

Njemu sem se prepustila popolnoma…v strahu, da se mi ne ponovi preteklo razmerje, sem takoj odkrila vse karte in ga ljubila brez pogojno…nikakor nisem želela, da pomisli, da z mano ni varen, nisem dovolila, da posumi nič..

Pa vendar…bil je poročen..ampak midva sva se zaljubila...ljubila sva se noro!! Odkrivala skupaj nov stvari…živela sva v sanjah…verjela sem da je on moj princ, da sem njega čakala, ker dejansko v življenju nikoli NIKOLI nisem tako čutila…predala sem se popolnoma…ločitveni postopek se je sprožil, pa se je ustavil, pa se je sprožil…pa je šel od mene..ne samo enkrat..…vsakič sem po malem umirala…postala sem nerazpoznavna…razvalina, nezaupljiva, senca sebe…ampak, vedela sem še vedno da je on moj sonček…oprostila sem vse, ker se je vsakič nekak vrnil k meni…verjela sem da je to usoda…ljubila sem ga bolj in bolj..pa vendar je manjkalo zaupanje…živela sem v strahu, da me bo spet zapustil (namreč v sliki je bil prekrasen dojenček), in sem čakala na to, ker je bil preveč vezan nanj…konstantni strah je vodil v preverjanje, v zasliševanje..v napade panike in histerije…

Po slabem letu sva oba bila izmučena…njemu ni uspelo povrniti zaupanja…jaz pa sem še vedno vztrajala…in se borila…

Danes sva spet tu…spet je šel…in je v dvomih, ali je naredil napako, da je šel od žene in otroka…in čeprav se je trudil, da mi dokaže, da nisem jaz kriva…mi je na koncu le povedal, da je bil najbolj sebičen na svetu, ko je šel stran…in kaj je to, kot to, da sem jaz kriva??? Jaz sem kriva, ker ni več z družino…jaz, ki sem ga ljubila brezpogojno…sanjala sem, da bomo mi trije v bližnji prihodnosti šli na sprehod po parku…sanjala da bomo enkrat razširili najino družino…kmalu…sanjala sem z njim…on pa ni več bil prepričan v naju…

In spet razmišlja…po skoraj letu dni, da se vrne ženi…da se potrudi…in se sprašujem…ali lahko ena sama oseba uniči zvezo? Mislim, da »takes two to tango«…

Ali res pričakuje, da mu bo oprostila…pa saj jo je prizadel zelo…po drugi strani, kako naj jaz pozabim in oprostim, če se spet vrne? Veste kako? Ker ga ljubim (beri sem nora), ker ga nekako razumem v tej njegovi razdvojenosti, preobčutljivosti, ker verjamem, da je težko oprostiti sebi in zaživeti..pa zopet, ali ne bi to bilo najbolj samoumevno, če bi mene res ljubil?če bi jaz res bila na prvem mestu?

Ali bo res zankal naju..pozabil vse kar je bilo…pozabil mene…dotike, poljube, nežnosti…

A se to lahko nauči z njo? Zakaj ni tak človek, ki sprejema izzive? Ki se bori???

Zakaj sem jaz prevelik zalogaj – če ga ljubim?? Ljubim ga!!

Kljub temu, da je zavlačeval z ločitvijo, kljub otroku, ki mi je že zelo pri srcu, kljub vsem silam, ki naju trgajo na razen…

Zakaj si ne oprosti in ne zaživi? Zakaj ne vidi, da je življenje kratko, da se ljudje poročajo in ločujejo…da umirajo in se rojevajo…da bo minilo v trenutku in zakaj ne zna živeti?

Zakaj odkrivati toplo vodo v že propadlem zakonu?? Če ne gre!!! Če bi šlo, do naju nikoli ne bi prišlo…vse se namreč zgodi z razlogom…

Mogoče je tu res samo en razlog…ne ljubi me…

Ne ljubi mene..ker je pripravljen tvegati, da me zgubi..da me prizadene…pripravljen me je pustiti…prepustiti drugemu…verjetno to res ni ljubezen…poskušam se tolažiti…a kaj ko moja vera v ljubezen, moje sanje, moji upi..umirajo…

Ampak, zakaj to dela, če brez mene on tudi trpi..in postaja senca sebe?? Vem, da me je ljubil…

Zakaj ni več mojega sončka??

Kaj se bo spremenilo s časom? A se bo res ločil? A me bo poiskal? A bo prepozno? Kako se naj poberem? Kako naj zaživim, če ga pogrešam…vedno bolj…in boli????? Kako?

party püperka

Pa je mimo. Fešta namreč. Pajčevine v denarnici raje ne čekiram več, mi je pa takoj topleje pri srčku, ko v kivdru vidim še nekaj piva in eno celo flaško Martinija. Glede na včerajšnje oz. že kar današnje dogodke bom nadaljnih nekaj dni najbrž hodila po našem naselju kar v ruti, če se slučajno kdo obregne v to se lahko še vedno izgovorim na svobodo vere. Al pa kej. Pravzaprav so na moji fešti za 18ko nenormalno uživali, jaz je žal nisem tako dobro odnesla. Če se cel dan stradaš, zgolj zato da ti nova Miki Miška jopca pristaja kot ulita, pričakuj probleme že po prvem kozarčku. Če si na svoj 18 B-day še vedno ponosna blondinka s črnimi obrvmi si pač cel dan natakaš Malibu in Coca Colo. Prvi del večera je bil sicer še kar znosen. Razen objokanega želodčka ki se je vseskozi vakumiral na mizo in poskušal posnufati omamne rogljičke izpod rok moje mame in moje tašče, sem se takrat še kar dobro držala. Ker pa so moji ljubčki tako izvirni so najboljše šparali za konec in ob polnoči v sobo prinesli ogromnooo škatlo. Seveda ne bi bilo dovolj sanjsko če me za odprtje škatle ne bi čakal kviz. Ampak ne karkoli – vprašanja iz področja geografije! Žal nisem vedela glavnega mesta Tunizije, prav tako ne Madžarske (oh come on, vsi pač nismo za vse, jebt ga!) in sem tako pridno eksala ogabno čorbo malibuja in coca cole. Brihta ena. Ko smo šli skozi vsa vprašanja sem se že pošteno majala sem in tja, tako da se mi je vseskozi zdelo da sem na srečanju dvojčkov, ne pa na moji zabavi?! V tisti ogromni škatli se je nahajal meter in pol velik medo, ki so ga poimenovali Rezervni Jaka (moj dragi je namreč Jaka in sem menda vedno tečna če ga več dni ne vidim), seveda je imel ta moj medvedkasti Jaka tudi luleka do kolen, dragi je bil takoj užaljen zakaj so mu dali prekratkega. Kaj čmo, saj se ve da kopije nikdar niso tako super kot original, mar ne. Kakorkoli že, medo je imel še piknik nahrbtnik s cigaro, kaseto Zlatka Dobriča, porniči, palčkami za ušesa, drvom, cigaro, kosmiči, vložkom, kondomom, zobotrebci ter orehom. Praktična tale moja družba, sedaj moram samo še splanirati kdaj bova šla na piknik, če dragi ne bo imel časa bo z mano šel pač Rezervni Jaka. Seveda sem dobila tudi nekaj bolj običajnih daril, za moje pliške je ata že zmontiral novo poličko v moji sobici 2x3 metra, imam pa še nekaj več cunj in dodatkov v stilu Walta Disneya kot se za osemnajstletnico spodobi. Kakorkoli že, nadaljnih dogodkov se bolj malo spominjam. Takoj po odprtju velike škatle z mojim rezervnim možem sem namreč skočila skozi vrata in se sprehodila po parku. Kljub omotičnosti me je dragi dohajal in zaskrbljeno preverjal moje zdravstveno stanje. Če povem po pravici je edino česar se še spomnim to, da sva z enim izmed dreves vžgala hudo debato in se je prav prijazno ponudilo za mojo nadomestno ležišče to noč. Ker je bil moj dragi še priseben me je (don't ask me how) spravil do doma, da me je mama oskrbela z mrzlo vodo in kapljicami za želodec. Zdi se, da sem samo malo zalegnila, pa se je nekako nabralo 5 urc, tako da sem se na SVOJO FEŠTO vrnila šele okrog pol 6. Kakorkoli že, vsi so se imeli super, žurali so do 9 zjutraj, jaz pa sem pač nekaj časa porabila za počitek. Saj veste, brez lepotnega spanca ne gre. Zjutraj pa me je čakalo pomivanje in čiščenje male, zaprašene in smrdeče kolibe. Bruhanja sicer ni bilo, ali pa sem imela samo srečo in sem kakšen kot zgrešila pri pomivanju.

Važno da je mimo. Kolikor se spomnim je bilo mega fajn, zame žal prekratko. Jaz samo upam, da se mi želodec kmalu umiri in da zabuhlost oči čim prej mine. Kot sem že rekla – v skrajni sili sem še vedno lahko muslimanka, itak je pust.

Kaj za hudiča se dogaja...hehe

Lep pozdrav za vse tiste Divice k boste tale blog prečekirale...

priznam da nisem neki ful aktivna na divi kar se pogovorov tiče, na začetku sem bla čist obsedena pol me je mal minilo, še facebook je pršu pa že itak je mio stvari na netu...no in zadne čase use bolj čekiram Divo pa forume...sicer newem če sm sploh u zadnem mescu- 2,3 mesce kej napisala...morm rečt da sm bla kr mal šokirana...pa dost razpizdjena ko sm brala forume...namreč določena oseba mi tako para žiuce s svojimi neumesnimi in otročjimi komentarji da res newem kwa the F*** is goin on in here??...

no ja...sam tole sm mogla spisat hehehehe....

Čudesa sveta

The Seven Wonders of the Ancient World

The Seven Wonders of the Medieval Mind

The Seven Natural Wonders of the World

The Seven Underwater Wonders of the World

The Seven Wonders of the Modern World

The Seven Forgotten Natural Wonders of the World

The Seven Forgotten Modern Wonders of the World

The Seven Forgotten Wonders of the Medeival Mind

The Forgotten Wonders

A mate kej za pusta?

Od hiše do hiše, od vraat do vrat, prinašamo smeh vam in s smehom pomlad...

Kaj se je danes zgodilo s pustom a sploh še vemo da obstaja? Že res da so trgovski centri polni mask in različnih kostumov, ki so žal vse prej kot dobri ali poučni za otroke, saj danes vsak fantek želi biti kavboj ali kriminalec s pištolo v roki, polni so slastnih krofov, prirejajo se tudi številne prireditve na temo: PUST.

Ne vem kakšne navade so pri vas, sama pa živim v mestu natančneje v Ljubljani, v stolpnici. Že nekaj let je minilo ko so na naš zvonec pritisnile maškare. Ko sem bila sama otrok sem se zelo veselila dneva, ko sem se oblekla v klovna ali pika nogavičko, se s prijatelji iz ulice zbrala da smo skupaj odšli po hišah. Res da smo največkrat dobili le kakšno sladkarijo, a saj v tem je čar. Šemljenje, druženje, zabava.. Škoda da so današnji otroci na ta ljubek običaj čisto pozabili.

P.S. Jaz bom letos hudiček.

Klinčevo zdravstvo in klinčeva država

No danes sem šla v Ljubljano na polikliniko, ker potrebujem mnenje specialista za neko prošnjo, ki mora do konca meseca romati na univerzo. Klicarila sem 3 dni, da sem sploh dobila sestro in ji razložila zakaj kličem in prosila, če bi lahko s svojim zdravnikom govorila kar preko telefona. Ja seveda da ne - zakaj sem sploh spraševala. Doba moderne tehnologije, pa se preko telefona ne moreš nič zmenit - svašta. Uredu, pač mi sestra da datum, danes pridem v ambulanto in kot največja glupača čakam zdravnika, ker se seveda nobenemu ne zdi pomembno povedati, da imajo malco od 11.15 do 11.45, naročijo te pa ob 11.30!!! Čakam, čakam, končno se primaje zdravnik, ki sploh ni moj zdravnik, ampak tisti kreten, ki me je pred slabimi 4 meseci skoraj spravil v jok in mi povedal, da on na mojem mestu bi zdržal bolečine, ker itak niso tako močne in da je z mano vse uredu ter me poslal na neko preiskavo, katera še vedno ne bi bila opravljena, saj aparat za to preiskavo obstaja samo v Lj, pa še ta je (že od oktobra) pokvarjen!

Me njegova svetost pokličejo notri, vprašajo zakaj sem tu, ponovno spet vse zlajnam in potem mi sestra (SESTRA, tista, s katero sem se menila po telefonu) pove, da oni ne pišejo mnenj že dobra 3 leta, ker je bilo preveč birokracije in da mi bo to napisala moja osebna zdravnica. Halo?! Pa kaj za vraga vam ni jasno folk?! Se ne da tega povedati po fuckin telefonu?! Moram priti od 80km daleč, da mi povejo nekaj kar bi mi lahko po telefonu?! Svašta!!!!!

In potem se me - tako malce za bonus - zdravnik dejansko spomne in me vpraša, če sem že opravila tisto preiskavo na katero me je poslal. Ja pa halo, kreten zarukan, itak da je nisem, če aparata ni v celi po***** Sloveniji! Povem, da sem bila operirana in me vpraša "Ja kateri idiot vas je pa operiral? Zihr kakšni zarukani Primorec - Izola, Piran." Odvrnem, da sem bila operirana v Lj, na kliničnem, še oddelek sem mu povedala. In njegov odziv "A to pri nas sploh delamo?" Pa s katerega planeta si ti uletel model? Nato pa me še nadere, ker sem bila operirana laparaskopsko, saj taka operacija vzame veliko več časa kot pa navadna. Kot da sem jaz tista, ki odloča kako me bojo rezali in kaj mi bojo delali. Da sploh ne omenjam koliko lažje in hitrejše je okrevanje po laparoskopski operaciji, kot po navadni. SVAŠTA!!!

In naj mi še kdo reče, da je naše zdravstvo dobro! To je poden od podna. Da te zdravnik nadere, ker si bil operiran in ker nisi šel na preiskavo, ki je sploh ni mogoče narediti (in je ne bo, dokler se pi*** lene ne spomnejo kupiti novega aparata, plus tega pa si jo imel narejeno 2 leti nazaj) je totalen absurd!!! Kako si lahko kaj takega sploh dovolijo?! In da zdravnik, ki dela v sklopu kliničnega centra nima pojma kje delajo določene stvari (ki se povrhu vsega še tičejo njegove stroke) je naravnost sramotno.

Da je pa dan popoven pa še izvem, da je od sedaj naprej obvezno zdravstveno zavarovanje plačljivo! Razne za tiste, ki imajo samo 147€ dohodkovna mesec!!! Halo!!!! 147€ dohodkov na člana družine!!! Me prav zanima koliko družin se kvalificira v to skupino!!! Ku***** država se dela norca iz nas, ko postavlja tako nizke cenzuse! Imajo denar za klinčeve referendume, da bi pa poskrbeli za svoje državljane pa ne - kje ste pa še to videli?! Molzejo denar povsod kjer le lahko, potem pa dajejo vrtoglave vsote za nagrado raznoraznim direktorjem in ne vem še komu!!! Prasci!!! Vse bi postavila pred zid pa postrelila!!! Ampak kaj ko bi se takoj našli novi "geniji", ki bi nasledili padle in bi bili v istem (če ne še v večjem) dreku. Imata moja dva čisto prav ko rečeta "Svašta pi*** rodi, samo mozga neče."

polnoletnica.

Danes sem se zbudila z zares težko glavo. Zato sem se vrgla nazaj in še malo smrčala. Ko sem se prisilila dvigniti svojo zastano tazadnjo je že cingljal telefon. Ah seveda, danes sem doživela katarzo. Tako sem se hočeš nočeš podala v resnično naporen dan. Danes na sebi nisem imela pudra, pri 18 je itak sprejemljiva kakšna lepotna napakica. Maskara pa vsekakor, konice trepalnic so pričele siveti. Kot vedno sem prižgala računalnik in brala aktualne novičke. Hmmm večina se je zdela tako samoumevna. Ah seveda, od danes naprej itak vse vem. Potem sem se podala s trebuhom za martinijem. Ker mami ve, da je danes poseben dan so me doma že čakali čufti v omaki, na mizi pa 3 stekleničke martinija. Samo zame, se razume. Zdi se, da sem z vsakim kozarčkom bolj čutila pomembnost polnoletnosti. Tako sem do 7 zvečer pričela razumeti, da je USB bolj praktična stvar od CDja, da je Marko Potrč iz levega profila veliko lepši kot iz desnega in da je včasih bolje, da ne mešaš alkoholnih pijač, še posebej če iz Martinija šaltaš na Club Laško. Svojo denarnico sem pošteno izpraznila, da so lahko na moj račun goltali kavo, medtem ko sem jaz s svojo trezno glavo velike odgovornosti morala vztrajati na belem vinu. Če mešaš kavo in vino boš bruhal skoraj toliko kot pri mešanici Laškega ter Martinija, zato vztrajaj na alkoholu če že častiš! Danes nisem imela veliko časa za dolge debate, sedaj razumem da je kulturni dialog itak stvar teorije in ne prakse. Veliko bolj praktično in neutrudljivo je srkati vinček in migati ob zvokih pristne narodne glasbe. Sedaj sem zavedna Slovenka. Ko si v družbi je tvoj največji adut vsevednost o novi vladi ter sexualne fore in finančne rešitve, s katerimi dokazuješ kako presneto pameten si in da nikakor ni pošteno, da si obstal s kilavo ženo in novim modelom Zetorja. Zato sem raje pridno kimala in vsake toliko zadovoljno zamrmrala ob novi rundi. Bolj kot kdajkoli sem tokrat z užitkom vstopila v veliko Tuš trgovino do najbolj tečne prodajalke ever. Ponavadi mi je cigarete kupila kakšna prijazna stara mamka ki je bila v vrsti za mano, danes pa sem prijetno vinjena ponosno pomolila svojo osebno prodajalki naravnost tja nekam med Fredy Miler style obrvi. Muhaha… Počasi pa si bom sestavila tudi cenik storitev za mladoletne, če jim bom že nabavljala pijačo in cigarete je dobro, da še sama kaj iztržim od tega. Jutri pa me čaka še organizacija mega fešte za moje najdražje. Se razume, da si bom nesla par litrov belega vina samo zame, oni naj se ubadajo z Laškim.

Ah, ni lahko biti polnoleten.

Neprofesionalna prodajalka

Zmeda!!! Pomiritev... JUST DO IT- BREAK THE WALL

Minilo je že nekaj časa, da nisem nič pisala, komentirala, se jezila, veselila... No, sedaj sem spet tukaj, da vse to postorim !!!

Bo najboljš, da začnem kar na začetku ane? Lahko bi tudi na koncu al pa na sredini, samo bi potem vsi bili malo zmedeni... zmedeni.... ZMEDA!!! Ena sama vlka zmeda me je!!! Grrrrrrr!!!!! V glavi mam en velik panj, misli mi švigajo sem ter tja, kot, da so na poživilu (pa niso, da ne bo pomote )!!! Iz ene skrajnosti v drugo- sem tja, gor dol, vn not, spod zgor----aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!! Huuuuh.... To je pa to, ko si puščam vse za kasneje, ker si ne priznam določenih stvari, ker mislim, da imam vse pod nadzorom.....nimam....NIMAM! Fax je v p***i, sama ne vem kam naj sama s seboj! Te stvari moram dati nekako ven, da lažje zadiham- če ne druga, na papir ! Olajšanje... Kako je lepo, ko človek začutiš olajšanje! Se pomiriš, zadihaš, premisliš... Kot sem to sama naredila sedaj. Najprej zmeda, kaos, močno utripanje srca- nato pomiritev, osredotočenje na cilj...

Sedaj sem bila en teden doma. Počivala sem, visela na računalniku, gledala tv....v glavnem sem delala NIČ, kar mi je (normalno) zelo pasalo... Večeri so doma rezervirani za pogovore z mojo mamo, ki mi da res dosti nasvetov in mi zna fit-back-e podariti na zlatem pladnju z mehkobo v glasu... Ja! Ta teden sem prišla do spoznanja, da si pred veliko stvarmi zatiskam oči. Da v veliko primerih vidim samo sebe, redkokdaj opazim drugega- priznam!!! To ni prav in ni pošteno! Okoli mene so ljudje, ki vem, da me imajo radi, so tam ko jih potrebujem- samo jaz nisem tam zase, ko se potrebujem... v tem je point... Vem, da bo ena prijateljica najbrž prebrala tole! Rada bi ji samo povedala, da sem ponosna nanjo, ker je včeraj dosegla nekaj velikega- to je bila osebna zmaga! Rada bi se ji pa tudi opravičila (tako kot tudi vsem ostalim prijateljem), če sem prevečkrat videla samo sebe, da sem se večkrat obnašala zelo otročje in mogoče tudi neprimerno svojim letom. Vidim, da s tem, ko se tako obnašam in tako razmišljam zamujam veliko lepega v življenju... a veste, tiste drobne malenkosti? Zamujam....ker se NON STOP vračam nazaj v preteklost in jo želim razčistit, spremenit.... žal, se ne da!

Tako, kot tudi ne vem zakaj še zmeraj ostajam na tem faxu, ko sem sedaj- zakaj ne grem na visoko šolo za dizajn??? Kaj/kdo mi to preprečuje? Jaz sama sebi. Mislim, da ne bom dovolj dobra, da moje risbe so za nikamor, ne rišem dobro, odlično! Kdo je rekel, da moram ODLIČNO risati? Zato bi šla tja, da se mogoče izpopolnim...mogoče??!!! Zakaj ostajam v tem študentskem domu, kjer se s cimrami ne razumemo??? Zakaj sploh stojim na mestu in nič ne nardim zase??? Kot, da sem pribita na tla in se ne morem premaknat....

.... ampak sedaj...sedaj bom pa vzela topilo in odtopila to lepilo izpod mojih podplatov in odkorakala pogumno naprej.... najbrž mi bodo kolena majčkeno klecala, ker sem pač celi čas stala na mestu.... ampak, se bodo že utrdila, kaj!!!

Because, I want to break trough, I want to break free, I want to be free, I want to be ME!!!

Ali Matjaž Gornik nima staršev?

Če bi jaz bila njegova mama, bi ga dvakrat okrog kepe in izselila v samostan nad Fakker Seejem.

Samo srečna..

Pa neeeee no spet jst nevem kaašn kriminalc sm bla u prejšnem življenju da me zdj tok kaznujejo.

Življenje je pač tko narejeno da kdaj pa kdaj, hote alpa nehote kakšnega prizadanemo ampak ne razumem pa zakaj vsi najdejo mene. A se jim res zdim tko hladna in nečustvena da lahko vse to prenesem. No pa nisem in ne morem!! Tud mene boli in res nism igrača da lohk ljudje z mano delajo kar se jim zazdi. Ampak to enim še kr ni jasn ane...

Sj lahko mislte da se sam sama seb smilm ker mi gre pač trenutn use narobe u življenju ampak men je čist useen res. Jst budala poštena ane sm se sekirala k sm šla še s kšnim prjatlom sam na pjačo alpa da sm sploh pogledala kšnga moškega ampak neee on je meu pa dve dveeee naenkrat k da mu nism bla dost oz ne una mu ni bla dost sam čez vikend pa si je najdu še mene kozo za čez tedn. In pol sm se jst sekirala pa use nardila zanga sam da mu je blo kul. Kako sm bla lohk tok slepa, kako se mi ni zdel čudn k ni noben njegov prjatu vedu zame, kako sm bla lohk tok zalublena...

Dej nehite prosm.. že odkar vem za ljubezen sam še trpim in tega res nočm več. Jst hočm bit sam srečna a čist preveč zahtevam??

Nepričakovano snidenje

Danes sem bila na enem sestanku. Mislila sem, da bo velik ljudi, na koncu nas je bilo 5. Zanimiva druščina. Med seboj se nismo poznali.

Prišel je tud en dečko. Med sestankom, ki je bil sproščene narave, smo se velik smejali in pogovarjali. Naenkrat pa ga pogledam in mi v glavi klikne... dečko mi postane zanimiv... Spremljam njegove gibe, oči... No, postane mi simpatičen. Njegov glas je tako... emmm....

Po sestanku grem po stopnicah, nakar pride za menoj in začnem small talk. Preden se razideva še malce postojiva in se do konca pogovoriva. Odidem z velikim nasmeškom.

Dečko je zelo visok in ima oči, kot... Ne znam opisat....

Začaral me je Kupidova puščica me je zadela - upam, da me je zadela in ne (samo) oplazila

Sej je vseen. Fajn je po dolgem času spet spoznat nekoga Komaj čakam na naslednje snidenje

Madžarske razglednice no.4: Birokracija &Co.

Kot sem že poročala, so tukaj še zelo birokratsko usmerjeni, ostanek komunizma najbrž in ko nama je končno uspelo nakrampati skupaj vso dokumentacijo, sva se danes podala na zloglasno Immigration Office. V dobri veri, da imava vse in bo zadeva 1,2,3 urejena...ne bi se mogla bolj motiti...

Prideva tja in naju prijazna informatorka (z doktorskim nazivom ! WTF?!?) usmeri k nekemu okencu, kjer ni bilo nikogar. Počakava nekaj trenutkov, ko se nariše dekletce, ki veselo grizlja slane palčke(aka Bobi palčke). Poveva kako in kaj, ona pa naju začne zasliševati v stilu:"Mata to, pa ono, kaj pa ta sokument in tisti obrazec'" z jasnim namenom najti razlog, da bi naju lahko odslovila. Ni uspelo! Imava vse! Rahlo razočarano nama da številko(dobila sva 622 in 623) in nama pove, da naj gledava v monitor, kjer se bo pokazala najina številka in številka okenca, kamor morava iti. Vse skupaj je izgledalo točno tako, kot imigracijski uradi iz filmov.

Kaj kmalu se pokažeta najini številki in stopiva do okenca in zgodba se ponovi. Druga mlada birokratka začne na isti princip in zatakne se pri polici zdravstvenega zavarovanja. Iz božje previdnosti nisva vzela Evropske kartice zdr. zavarovanja, saj krije bore malo stvari in je zastonj, ampak sva vzela mednarodno potovalno zavarovanje, ki je seveda dodatno plačljivo. Uradnica še očitno nikoli ni slišala za Coris ali Elvio in je zahtevala Evropsko kartico zdr. zavarovanja. Nikakor ji nisem uspela dopovedati kako in kaj, na pomoč pa je poklicala še svojo kolegico. Na srečo sem imela s sabo predstavitev zavarovanja v ang. jeziku, da sta dami končno doumeli, da je to, kar imava, v bistvu boljše.

In sta pod drobnogled vzeli izpisek bančnega računa iz katerega je bilo razvidno, da imam sredstva za preživetje in da dobivam prilive. Za vsak slučaj sem dodala še potrdilo o štipendiji, ki jo prejemam od države Madžarske. Gospodični nekaj diskutirata, nato pa ena pravi, da nikjer ni dokaza, da lahko jaz do tega denarja dostopam iz Madžarske. Pokažem ji Maestro kartico in nato zahteva, da jo fotokopiram(vendar zakrijem številke) in lastnoročno napišem izjavo, da z njo lahko dvigujem na Madžarskem. ABSURD!!!

In fijasko se nadaljuje, ko brihta ugotovi, da na uradnem pismu o sprejetju ni zapisano od kdaj do kdaj bom študirala in da zato pismo ni veljavno. Ne vem več kdo je tu nor. Fakluteta, ki mora 300+ tujim študentom popravljati pisma o sprejetju ali pa te birokratske kure. Verjamem pa, da je problem v slednjem. Za piko na i pa ugotovita, da kopija pogodbe o najemu stanovanja nima dveh prič, ki nimam pojma kje bi jih dobila prvi dan bivanja tukaj, ko nisva poznala še nikogar.

Iz urada sem šla vsa penasta in jutri me čaka še več laufanja od ene pisarne in druge. Če vse skupaj zavrnejo še enkrat, se bom z avtom pripeljala v pisarno, da jim bo jasno, da nimam namena živeti na njihov račun!

Če ne bi zahteval faks, sploh ne bi ničesar urejala in bi bila tukaj "ilegalno". A smo obojni v EU al nismo??? Očitno so eni še z obema nogama v komunizmu in prav uživajo v kreiranju raznoraznih težav in birokratskih ovir.

Da se je dan zaključil res popolno, sem šla v bližnji Spar. Predstavljajte si sledeče, trgovina nabito polna, na treh delujočih (od sicer štirih blagajn) dolge vrste, vsaka vsaj 10-15 ljudi. In potem model na moji blagajni zraven bere časopis in mirno obrača strani, ko odide en in pride drug kupec!!!! HAAAAAAAAAALOOOOOOO!!!

Morda sem čudna...ampak take stvari pa mi res dvignejo pritisk!

Pogrešam TE!

Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Pogrešam te.Ja POGREEEEEEEEŠAM TE. Vah priznam da bom tale blog napisala v neskončni jezi do same sebe. Ne gre mi v glavo kako luhko po 2 mescih nekoga tko zelo pogrešaš? Po vsem temu kar si mogu pretrpet zarad njega ga amš ti šekr najrajš?Kuko mi to uspeva? Sama seb se smilm ker sem tak kreten da večjega kretena ne poznam.
Pogrešam tebe.Kot celoto.Pogrešam tvoje dotike,poljube,objeme,besede,dejanja.Skratka tebe celega. Ko sem že končno mislila da sem prišla mimo tebe, da sem te dokončno prebolela, da mi nebo več treba skrivati solz v očeh, da bom lahko v svet stopila prav tako ponosna kot kakšen let nazaj, da bom prenehala gledati romatične filme jesti čokolado in se cmeriti....Je prišel tisti bedni torekt ko si stal 2 m stran od mene in so se mi v očeh nabrale solze sem dojela da ubistvu še vedno stojim tam, kot tisti dan ko sva šla narazen. Nisem se premaknila niti za centimeter. Ma kakšen centimeter, niti za milimeter ne.
Slišim od folka da se ti dogaja na polno. Da žuriraš pozno v noč, da preživljaš odbite noči. Ha neboš verjeu tudi meni se na povno dogaja. Tut jzt žuriram hodm dam zjutri k se dela sonce. Sam jebiga k u teh pofukanih nočeh ni ure da nebi pomislna pizda bi blo lepo če bi biu zdei ti tuki ob men. In to mi blazno gre na živce. In zjutri k se uležem usa zjebana u pojsteljo pomislim seve da z solzicami v očeh..oh kuko bi da zdej objela mu dala lupčka in pol bi spala do newem kdai. Ia POGREŠAM to kuko sem lhk zvečer zaspala na tvojih prsih in se zjutri prav tako zbudila tam. Pogrešam to da sva si ob 2h ponoč delala makarone, ki so se samo nama zdel dobri. Pogrešam to kuko sva se sprehajala z roko v roki. Zdej se sprehaja vsak sam. Mogoče ti držiš koga za roko jaz ga sigurno in. In mogoče se ti bo zdelo smešno ampak tvoja stran pojestelje je še vedno samo tvoja. Nikomur ne pustim da bi spal na njej. Usak večer tja stegnem roko in se spomnim useh lepih noči ki sva jih preživela v njej. Spominm se tudi smešnih reči. Naprimer noči ko te je tako bolel zob da nisi mogel nič in se me tako močno objemal da bi me skorja zadušil.Če bi takrat lahko bi vso tvojo bolečino prenesla nase.
Ampak veš kai me ob vsem tem najbol boli? Česa me je najbolj strah? Da te bo namesto mene dobila ženska ki te nebo vredna. Ženska ki te nebo znala ljubiti takega kot si. Ženska ki nebo na tebi videla vseh tvojih malenkosti.Ženska ki te nebo ljubila niti pou toliko kot sem te in te še vedno ljubim jaz.
Moraš razumeti da boš vedno zapisan v mojem srce.Nikoli nebom pozabila teh trenutkov.Nikol nebom pozabila tistega trenutka ki me je pomenil največ u celi resni zvezi.In točno weš kateri trenutek,ketri dan je bil to.Pogrešam te in verjetno te bom pogrešala še kar nekaj časa.

In naj ti še zadnjič povem da te LJUBIM.

Zakaj ne maram LJ?

V Ljubljani sem zelo, zelo redko. Za moje pojme še vedno prevečkrat. Študirat grem v Maribor, da prihranim na živcih, lepoti ter sluhu. Resnično ne prebavljam Ljubljane. Zakaj?!

- ker v Mcdonaldsu prej nafotraš golobe kot pa sebe.

- ker sem na trolah ko vžigalica v škatli za plazma televizor. Tako me meče sem in tja, pa da smeha okolice raje ne omenjam. Raje peš kot s trolo!

- ker tako neprijaznih kelnarc ni nikjer drugje na svetu. Sama delam kot kelnarca (živim na podeželju) in verjetno še z najbolj zateženim pijancem ravnam lepše kot povprečna kelnarca z naključno stranko ob 10 zjutraj.

- ker je ljubljanščina najbolj ogabno narečje ever. Popačenke, zavijanje in presran ton glasu te pritisne srat tudi če si se prej pošteno napokal banan in čokolade.

- ker toliko samovšečnih in "pomembnih" ljudi na kupu ne najdeš nikjer drugje.

- ker že 10-letni mulc premore kompleks večvrednosti in MummyWillBuyMeAnythingIwant miselnost.

- ker je naravnost bolano opazovati trud povprečne afnice z najnovejšim modelom plaščka, ki tekmuje v glasnosti pogovora po telefonu z nasproti stoječo barbiko v gležnjarčkih in miniki pri -10 stopinjah.

- ker je vsepovsod opaziti -It's all about me- ego in moraš naravnosti vijugati med ljudmi, ki hodijo kot da so sami na pločniku. Pa še nepričakovano fajn zaboli ko se đulfa velka 185 (upoštevajmo da ji moderna čupca daje nekje 15cm višine) zabije vate, ker ji je samoumevno, da se ji boš umaknil in klanjal, ker ima pač prednost. Doooh ane.

- ker je vse tako nametano, da ti še tako dober zemljevid Ljubljane ne pomaga priti od zdravnika do lekarne.

- ker ne manjka vzvišenih pogledov modernih Ljubljančank, če se znajdeš sredi Ljubljane v Etnieskah ter zdelanih kavbojkah.

- ker ti že samo po sebi obrača želodec, ko slišiš smrklo na troli, ko se preko vseh dere v telefon: "Riki piki miki a se dobimo v centru na kofiii? Omg kak ne moreš, ja ti ti hubi bubi..."

Definitivno bom šla študirat v Maribor. Neverjetno da ti že 2 dneva Ljubljane zadostujeta, da ne želiš več tja za dlje kot urco ali dve.

K UN S TELEVIZIJE...

Nemški filmi so realni za razliko od pocukranih ameriških. Govoril je o zdravnikih brez meja nekje v Kongu. Igralska zasedba je bila odlična. Sem čist not´ padla. En zdravnik me je na nekoga asociral… Ko je bilo najbolj napeto je pisalo, da je konec prvega dela… I loved it! Asociacija je bila prava. To namreč on dela. Poznavanje anatomije je definitivno plus za moškega.

Od nemško govorečih moderatorjev mi je pri srcu Jörg Pilava. Nekaj ima, kar očara. There is no charm like the charm of a Virgo… Sem mu rekla, da me spominja na moderatorja, čeprav je Pilava precej bližje meni kot njemu.

Ko razmišljam o tebi...

...sem srečna. Srečna, da te imam. Da si moj.

Vem, velikokrat pretiravam, a včasih imam tudi jaz pač prav oz. malo drugače gledam na določene stvari in si jih bolj jemljem k srcu kot bi si jih recimo ti na mojem mestu. Ampak, tako me gane, ko ti povem, da me določena stvar moti oz. me je zmotila in da sem bila zaradi tistega žalostna - ti pa se mi potem desetkrat oddolžiš, čeprav tistega sploh nisi storil nalašč. Na jok mi gre, ko vidim, da me ima nekdo tako rad. Res. Danes sem ti hotela povedati, da v mojih dobrih dvajsetih letih (in malček več) še nihče ni bil tako dober do mene in tako del mene in mojega življenja. Še nikoli nisem občutila take požrtvovalnosti. Še nikoli se ni kdo tako potrudil zame. Še nikoli nisem imela občutka, da me ima nekdo res rad. Nesebično rad. No, zdaj ga imam. Danes, ko si me peljal domov, mi je šlo na jok. Ker sem tako srečna. Ker sem tako zelo srečna s teboj. Ker se res končno počutim ljubljena in končno imam občutek, da imam ob sebi človeka, na katerega se lahko zanesem. V tvojem objemu se počutim vedno varna in všeč mi je, ko me kdaj objameš kar tako. Rada imam, ko si zaščitniški do mene. Hehe, takrat se počutim kot najbolj varovana buba na svetu. Rada imam, ko mi sredi noči daješ lupčke na lica in čelo. To je tako prisrčno in ob tem mi je tako zelo toplo. Rada imam, ko se me dotikaš in kako se me dotikaš. Pravzaprav imam rada vse na tebi, tudi tisto za kar trdim, da nimam. Ker imam rada tebe in te hočem imeti takega kot si. Nočem te spreminjati. Nikoli. Tak si vstopil v moje življenje in takega te hočem imeti. Ti bodi samo moj in vse bo ok.

Veste tisti način, kako mi kuha kosilo, kako me sprašuje, če je vse ok ali če kaj potrebujem. Ko me gleda preden zaspi in ko se zjutraj zbudi pred mano. Da me lahko gleda. Ko zaspi v smotanemu položaju, samo zato, da se s svojim telesom lahko dotika mojega. Ja to meni veliko pove. Tiste iskrice v očeh in tista samo njegova direktnost. Začenjam zaupati popolnoma. Malo še manjka. A ne več veliko. Jaz vem, da sva na dobri poti. Vem, da nama lahko uspe, tudi dolgoročno gledano. Ker sva si podobna a hkrati tako zelo različna in zaradi tega nama gre. In ker sva oba tako zelo potrpežljiva.

Zdaj nama gre tako že ene pol leta. In veste kaj - pravzaprav je vedno bolje. Vsaj meni.

Love is in the air.

Motnje hranjenja - anoreksija

Anoreksija, beseda, ki jo v današnjem času slišimo velikokrat.

O njej je specialistka šolske medicine in psihiatrije, ki dela kot psihiatrinja za otoke in mladostnike, Vesna Markič napisala spremno besedo v knjigi Debeluška, avtorice Janje Vidmar.

Odlomek:

»Anoreksija Nervoza je motnja hranjenja, s katero se danes srečujejo številni mladi in tudi odrasli. Z njo se spopadajo bodisi neposredno sami bodisi posredno kot svojci ali prijatelji tistih, ki jih taka motnja prizadeva.

Tema anoreksija je ne samo vse bolj aktualna, postati utegne celo modna, kar prinaša s seboj prednosti in slabosti. Ko kaka tovrstna vsebina postane zanimiva za širši krog ljudi, za medije in književno ustvarjanje, je najpomembnejša prednost v tem, da lažje spregovorimo o svojih težavah, za katere zdaj vemo, da jih imajo tudi drugi, da se nam jih ni treba sramovati, in da zato tudi lažje poiščemo pomoč, če jo potrebujemo. Slabost pa je v tem, da vsebino, ki postane modna, lahko kaj hitro obravnavamo preveč površno, včasih klišejsko, v razmišljanjih se pričnemo oklepati površnih smernic, ki nam pri problemu nekoliko omrtvičijo občutek za posebnosti, razlike in prepletenost vseh dejavnikov.

Hrana niso le potrebne sestavine za rast, razvoj in za življenje, pomeni veliko več, saj so s hrano povezani druženje, izmenjava, sprejemanje in dejanje v družini, med prijatelji in znanci. Poseben pomen ima pri vseh življenjskih mejnikih in velikih dogodkih in okoli hrane se prek generacij že stoletja spletajo številni običaji. Je tudi naša prva izkušnja ugodja ter varnosti in hranjenje je od vsega začetka tesno povezano s čustvi in občutki.

V zadnjih desetletjih so se oblikovala zahtevna merila glede izgleda uspešnosti in priljubljenosti ljudi v družbi. Med številnimi zahtevami, ki jih družba vsiljuje predvsem dekletom in ženskam, je vitka postava. Toda zahteve, da bi imeli popolno postavo, niso edini razlogi za nezadovoljstvo, potrtost in za različna ravnanja s hrano, kot so stradanje, nažiranje, bruhanje ali izbiranje samo določenih vrst hrane. So le okvir, le ograja igrišča, na katerem v zapleteni igri z včasih nepreglednimi pravili sodelujejo pretekle izkušnje, sedanje ravnanje in odnosi, ki jih ima posameznik v svojem okolju.

Težave s hranjenjem torej ne nastopijo zgolj zaradi današnjih meril in občutka, da jih ne izpolnjujejo, toda pri mladih, ki se spopadajo tudi z drugimi težavami, prispevajo svoje. Prek bitke za zaželeno postavo, za določeno težo, mlad človek včasih poskuša obvladati svoje potrebe in vzpostaviti nadzor nad samim seboj in tudi nad bližnjimi.

V zgodbi vsakega dekleta, pa tudi fanta, le da je teh precej manj, ki se ujame v krog, sprva navidez obvladljivih, nato pa vse težje rešljivih zapletov v prehranjevanju, se prepleta veliko različnih razlogov.«

Veliko ljudi si napačno predstavlja anoreksijo oz. jo pozna.

Dejstva:

-Anoreksičen nisi samo če imaš pri 170cm 43kilogramov, lahko si anoreksičen tudi če jih imaš 80, ker je anoreksija bolj kot ne v psihi človeka.

-Ko enkrat zboliš za to boleznijo, ne moraš kar tako ozdraveti. Večina bolnikov pravi, da te anoreksija nikoli ne zapusti. Fizično že, psihično pa nemogoče.

-Popularne »pro ana« strani, ki jih hočete vsi ukiniti in ne vem kaj še vse, o kateri si mislite kako prepričujejo zdrava zdrava dekleta naj postanejo podhranjena... Na teh straneh si dekleta, ki imajo motnje hranjenja pomagajo, poslušajo druga drugo in predvsem druga drugo razumejo. Anoreksije ne moreš 100% razumeti, če je ne doživiš.

V današnji družbi, še posebej dekleta okoli 15-16 leta starosti razglašajo kako so one anoreksične in bulimične, ker je pač to kao »in«. Potem vse vesele na internetu oglašajo, da one SO bolne, nekatere pa se hvalijo kako so se pozdravile... Taka dekleta se meni osebno zdijo bolna na možganih!

Megagej

Zbudil sem se ob pol enajstih (lepotni spanec) in šel za 20 minut na orbitrek. Za zajtrk sem jedel kosmiče z manj mastnim mlekom, nato pa se spravil čistiti stanovanje. Posesal in pomil sem tla, pomil vso posodo, namočil odcejevalnik, do visokega sijaja spoliral pipe in pobrisal prah s polic.

Potem sem šel pod tuš, se pobril pod pazduho, se khm... postrigel in zdrgnil telo z L'Occitanovim poživljajočim tuš gelom. Ker imam mastno kožo, sem si obraz namazal z naravno vlažilno kremo na bazi riža in si od čistil izsušene roke navlažil z neko drugo kremo.

Šel sem v Mercator, nakupil hrano, spotoma kupil še rože, ravnokar pa sem v pečico dal piščanca.

Resno razmišljam, da bi šel danes v strip klub, spotoma prefukal naključnega mimoidočega, ki bi preveč buljil vame ter pred spanjem zmazal še en krvav stejk, da malo saniram ego.

Happy, happy, happy Valentine's day!!!!!!!!!!!!!!

Dan pred valentinovim sem:

- letala po faksih

- ujčkala ptičjega pajka, krastačico in nekega avstralskega kuščarja (kača je bla zasedena)

- si v pol ures skuhala in požrla kosilo

- šla z mamo v trgovino in pred njenimi očmi kupila siks peka ice-ov

- praznovala obletnico in sicer, eno leto same s sabo

Na dan Valentinovega:

- sem 59698569465934693-krat preklela matematiko

- presedela večino dneva za mizo (poglej gor)

-prespala eno uro popoldneva

- poslušala musko

- brala National Geograhic

- odkrila, da so vaflji hkrati zakon, hkrati pa prekletstvo za telesno maso

- odkrila, da sem ogljikovodik, ker je moja gostota manjša od vode

- preživela večer še naprej za mizo in za kompom

Kdor me ne pozna, bi lahko še rekel, da jaz pa res nisem nek romantičen tip osebe. Očitno ima danes povprečen človek premalo časa, da bi svojo ljubezen dokazoval na posebne trenutke, ali pa kar vsak dan. Ampak na 14. februarja pa lahko. Darilo, ki je, samo zato, ker se tako pričakuje, ni romantično. In potem je vse rdeče in rozasto. Kičasto. In povsod je denar. Smešno, pa pravijo, da se ljubezni ne da kupiti.

Je*eš romantiko. Če se temu tako reče. Ampak samo na Valentinovo.

kaj reči,,,

vse pride če znaš si pričarat vsaj malo lepega

ja vem zveni malo smešno a res je tako ... ne vem zakaj se pustimo da vse prevečkrat pademo čemu??ni odg, a vem to da nas mora vsak padec narediti močnejše kajti ni res da se ne bi znali pobrati se posatvit nekomu v bran ali zase saj ni pomembno.

prihaja valentinovo uf ta ljubezen a res obstaja samo zdaj ko je ta praznik če se imate radi mejte se vsak dan vsak trenutak izkoristite kajti življenje je prekratko in verejemi preveč hudega pride samo od sebe .

zato bi rada nekomu pa čeprav vem da nikoli ne bo prebral teh vrstic omenila da če nauj že usoda ni podala na skupno pot ga imam rada in živim za to da se pogovarjava po telefonu piševa preko računalnika.. a vse to je moj drugi svet in obožujem ta svet tam živim kot ptiček brez skrbi brez ovir in brez meja, samo zate in zame obstaja vse to... rada te imam pa čeprav te ob meni ni

radi se imejte

Madžarske razglednice no3:Madžarščina za začetnike

Ker se ne ustrašim nobenega izziva in ker sem se ob vsakem kontaktu z lokalci(npr. v trgovini, lokalu) počutila, kot idiot ker nisem znala reči osnovnih fraz, kot npr. dober dan/hvala, sem se odločila, da se bom učila madžarsko(po mnenju nekaterih pa si samo rada zagrenim življenje ). Seveda sem se odločila prepozno in je danes koordinator mednarodne pisarne imel z mano zato dodatno delo, a vseeno sem zamudila le eno predavanje.

V predavalnici nas je bilo kakih 20 nadebudnežev, iz vseh koščkov sveta, z enim samim ciljem-znati madžarsko. Nihče si ne dela utvar, po pol leta tečaja 1x na teden najbrž ne bomo govorili tekoče, se bomo pa zagotovo izognili risanju tega, kar želimo urediti na pošti in vprašajčkom nad glavo od vsakem branju deklaracije v trgovini...poleg tega se jezik učimo tudi iz spoštovanja do države, ki nas tako prijazno gosti(in od katere dobimo na blagajni faksa v stilu "keš na roke" vsako prvo sredo v mesecu izplačano štipendijo ). Sedela sem z dvema Francozoma in umirali smo od smeha. Nasploh je tečaj zelo zabaven, ampak učiteljica jemlje stvari zelo resno in na začetku ure smo že ponavljali snov prejšnjega predavanja(jaz seveda ne, ker sem bila sveža). Skratka tole bo definitivno zelo pestro...o napredku še poročam.

Sicer pa je življenje tukaj še vedno krasno. Uspela sva najti super fitnes center z bazenom, jacuzzijem, savnami in skupinskimi vadbami v angleškem jeziku za zelo razumno ceno tako, da bo tam najino drugo madžarsko domovanje

Prejšnji vikend sva se udeležila prve prave ERASMUS(čeprav sva CEEPUS študenta; erasmus je pač sinonim za študentsko izmenjavo) aktivnosti in sicer 2-dnevnega izleta v mesto Eger in v terme, ki so v jami(pozabila ime in ni mi za zamerit). Bilo je fantastično! Za 41 EUR smo dobili prevoz v več kot 200km oddaljeno mesto, 4 obroke(poštene!), spanje in kopanje v termah. Res študentska cena. In seveda je bila hardcore erasmus zabava, kot se to pač dogaja, če pride nekam 150 študentov iz vseh vetrov. Spoznala sva Eger in cel kup zanimivih ljudi, poskusila tradicionalno vino po imenu bikova kri in se namakala v jamskih termah. Edina negativna plat je bila horda Špancev, ki je zdemolirala dvoje oken in ena vrata ter še par podobnih ekscesov, ki so vse prisotne stali 500 forintov po osebi. Ne gre za denar, ki je zanemarljiv, bolj me moti to, da nismo pustili najboljšega vtisa in da je tako početje otročje!

Na fakulteti je še vedno zanimivo, vedno se nekaj dogaja in počasi že širiva krog prijateljev tako, da je Budimpešta z vsakim dnem bolj podobna domu...edino kar manjka je ena prava zabava "dok ne dođe kontrola" s tradicionalno pijačo, palinko...ampak tudi to je v planu.

Ker sva si pred odhodom pozabila urediti zdravstveno zavarovanje, ki je nujno za prijavo pri Immigration Office(o tem sem že pisala v eni prejšnjih razglednic), morava ta teden nazaj v Slovenijo. Odhajava jutri po predavanjih in se vračava v nedeljo tako, da bo naslednja razglednica šele po tem obisku sončne strani Alp

Skrbi

En mesec po operaciji - do sedaj je bilo vse (kolikor toliko) uredu. Jedla brez težav, bolelo me ni prav veliko...vglavnem bilo je super. Sedaj pa že kakšen teden ne morem jesti - hrana mi smrdi, ko jo vidim mi postane slabo in komaj se prislim, da vsaj nekaj malega spravim vase. Šivi notri pa tudi nagajajo, da je vse skupaj popolno.

Zdravnika sem že klicala, je rekel, da je to normalno. Da izguba apetita in bolečine niso nič nenavadnega po taki operaciji. Naj mu verjamem?

Malce sem skeptična glede vsega tega - še nikjer nisem slišala, da je izguba apetita normalna. Sicer vsi okoli mene pravijo naj se ne sekiram, bom pač hitro par kilc na ta račun izgubila, ampak meni pa to ni nič kaj preveč všeč.

Najbrž samo paniko zganjam, pa bo po parih tednih res bolje, tako kot je rekel kirurg. Upam, da bo bolje. Mora biti bolje. Jaz nimam več moči, da bi se spet borila proti bolezni. Naj me že pozdravijo, pa naj imam mir. Si ga zaslužim po vsem tem.

OBUPALA

Sej bo! Sam, da bojo izpiti mimo, pa bo spet kul. Ma ja... Itak da bo. Ampak tale mesec "počitnic" se mi pa tako vleče, kot še nikoli! Ta tedn imam 3 zadnje izpite za ta semester. Včeraj sem enga odpisala (uspešno-upam?!), jutri še enega in še v petek zadnjega. Pol pa žurka

Pa vedno si rečem, da se bom začela učit PREJ, ampak nikoli ne rata. Le zakaj? Ker sem lena, ko pride dejansko do tega, da se pa res morm začet učit.

Mal sem že zblojena, ker sem v 3 dneh spala sam ene 8 ur. Not good! Kave itak spila na hektolitre, skadila pa preveč. Jedla? Hm... Kaj je že to hrana?? Nimam apetita. Čeprou zdle, bi pojedla celega vola, pa mi draga ne pusti, ker je kao prepozn ITAK bi jst temu rekla A ona men razlaga kako je celi dan jedla vsakih 5 min!

Uglavnem, jst sem za danes obupala nad pravom, ker mam polno glavo informacij teh in onih aktov. Morm spat, da se to popredalčka

Lahko noč vsem

Sérhver byrjun er erfið...

Pa je prišel tudi dan, ko sem se tudi jaz opogumila in si rekla, da je enkrat pač treba začeti. Vedno je enkrat prvič. Tudi za vas izkušene/-i blogerke/-ji je enkrat bilo, pa ste preživele/-i in splavale/-i No, ni hudič, da tudi jaz ne bom splavala, saj sem prvič splavala že davno nazaj Upam, da bom doživela podporo z vaše strani!

Naj povem, da sem danes dve stvari naredila prvič. Prva je ta, da sem se končno registrirala na Divi in tudi napisala moj prvi blog; druga pa je ta, da sem danes prvič pekla pico doma. Ja, vem, da se sliši čudno, da pri svojih 23-ih letih še nisem pekla pice. Enostavno si nisem nikoli vzela časa...je pa tudi res, da nisem največja ljubiteljica kuhe. V bistvu sva skupaj s fantom pekla ..če sem natančna. In morem naju pohvaliti, da nama je odlično uspela. Tako, da lahko zagotovo trdim, da ni bila zadnja!

Kako sem sploh dobila navdih, da postanem Diva ?!? Za to je kriva oseba, ki je dejansko poznam samo na videz, ker je doma iz mojega kraja. Namreč na facebooku je imela napisan link do njenega bloga. Pa sem šla malo prečekirati, kako in kaj, ker sem ravno imela malo preveč časa (beri: bila sem v službi). Ob prebiranju njenih blogov sem čisto "not padla", kar nisem in nisem mogla nehati brat. Ko sem prebrala vse njene bloge, so bili na vrsti še vsi ostali, naključni blogi. In tudi ti so me kar potegnili vase, tako, da je zadnji mesec branje blogov v službi postala stalnica! Prav popestrite mi dan in poskrbite, da mi čas hitreje mine. Hvala vam!

Aja, pa še nekaj sem danes po dolgem času spet naredila. Obnavljala sem moje znanje islandščine! Sem kar malo zarjavela postala in sem ogromno besed pozabila. V enem letu se ogromnooo pozabi. Tako, da sem si obljubila, da bom v prihodnje bolj resna pri tem. Upam, da mi bo uspelo, saj nameravam it v marcu na tečaj španščine. Dva jezika hkrati pa se je pa malo težko učiti. Ampak bom poskusila, a ne! Kjer je volja, je tudi pot...

Upam, da bom prestala "krst" tukaj na Divi in, da še napišem kaj. Jutri pa je itak nov delovni dan, tako, da mene ponovno čaka prebiranje vaših divastičnih blogov! Le tako naprej!

P.s. zgornji naslov je v islandščini in pomeni: Vsak začetek je težak!

Ljubezen na zalogo

Ali je z ljubeznijo enako kot z jezo? Pravijo, da je med sovražtvom in ljubeznijo le tanka črta, zato bi lahko držalo. V tem primeru ljubezni ne smemo zadrževati v sebi, tako kot jeze ne, ker se je v nasprotnem primeru lahko nabere preveč in potem enkrat poči. Eksplodiraš. Zboliš. Če v sebi zadržuješ preveč negativnih čustev, res lahko zboliš. Zakaj bi bilo s pozitivnimi drugače?

Ogromno je je, te ljubezni. So dnevi, ko se res počutim, kot da me bo razneslo. In včasih se mi zdi, da je ljubezen dosegla najvišjo mejo in začela jenjati. Prevečkrat sem jo že razdajala ljudem, ki jim je postalo vseeno. Niso je več želeli. In niso je več dajali. Takrat skoraj ugasne, ta ljubezen. Nikoli čisto do konca, čeprav se morda nekaj časa tako zdi. Ampak pride nazaj in se spet začne raztezati do vseh razsežnosti, čeprav ni nikogar, ki bi jo želel vzeti. Ljubezen je namreč nekaj, kar moraš podariti, drugače postane žalost. Najlepša je, ko jo lahko nekomu podariš in je sprejeta. Dobrodošla. Neopisljivo lepo je, ko jo dobiš tudi nazaj. Potem je vajina. Najina. Takrat je ni nikoli preveč. Nikoli premalo. Vedno ravno prav. Te Ljubezni

Od mene k tebi

Lahko si sposodiš belo krilo in rdeč pas,

lahko si sposodiš sandale in torbico,

lahko se z mojim smehom odsmeješ na ulico,

se z mojim hrepenenjem zaziraš v mimoidoče,

z mojim glasom rečeš »da« ali »ne«.

Vse si lahko sposodiš- odneseš v svoje življenje.

Le dušo moraš imeti svojo.

Kateri fitnes?

Naše tradicionalne petkove požrtije potrebujejo protiutež, saj nas bo v nasprotnem primeru pobralo pri štiridesetih.

Fizično stanje naših zaposlenih najverjetneje ni ravno na zavidljivem nivoju, z bolj čvrstimi ritmi, nogami in nabildanimi rokami pa se jim bo verjetno izboljšalo tudi spolno življenje, kar pa se pogosto odraža v višji produktivnosti. Tu pa je že razlog, ki ga mora upoštevati vsak odgovoren direktor, zato sem se spravil iskat ugodno ponudbo letnih prenosljivih kart za katerega izmed ljubljanskih fitnesov.

Kupil bom dve karti in seveda kot pravi kapitalist skušal vsaj eno kompenzirati z oglaševanjem na naših medijih. Punce se sicer nagibajo k Sunny studiu, jaz pa ne, saj če česa ne prenesem, so to snobi, ki gredo na bench v svojih (v Veliki Kladuši kupljenih) Lacoste hlačkah. Jaz sem v fitnesu v majici "Kupil kolo, prodam torbo" in v čeških hlačkah videti kot čečenski vojni veteran in se brigam bolj za to, da skušam vsaj petkrat dvigniti tistih ubogih nekaj kilogramov, zraven pa se sprašujem, zakaj zavoljo samozavesti nas, "phisically challenged" ljudi, ne naredijo petkilskih uteži vsaj malo večjih (lahko bi bile npr. votle in s premerom pol metra).

Kaj mi torej priporočate? Pogoji so lokacija znotraj obvoznice, relativno brez gužve zvečer, zadovoljiva oprema ter seveda primerna cena.

KAKO ČLOVEK POSTANE LEGENDA?

Všeč so mi ljudje s karizmo, taki, ki se upajo, imajo jajca. Ko sem prvič videla črno bel posnetek njega, sem jokala. Kakšna moč, predanost, drznost, strast, trud in jajca… Jesse Owens je največji atlet vseh časov. Kako je lahko en sam človek tako zelo velik? Drznil si je ponižati samega Hitlerja z eno samo gesto in dejanjem, ki ga je videl cel svet. Jesse je postal legenda!

Veliki ljudje se ne rodijo, to postanejo, ker dovolj zgodaj odkrijejo poslanstvo in ga za časa življenja uresničijo. V življenju jim ni lahko, ampak izjemno težko. Teža življenja jih izoblikuje v borce. Dejansko jih nekdo zatre v biti, da se v njih pojavi revolt. Takrat se v njih prebudi bit, strast in neizmerna energija. Nič jim ni dano na pladnju. Zakaj so afričani najboljši atleti? Poleg genske predispozicije, imajo večja pljuča od belcev, imajo tudi black and proud attitude.

Slika Jesseja Owensa iz leta 1936 iz Berlina in njegova ponosno v zrak dvignjeno pestjo je zame ena najboljših fotografij vseh časov.

Prosim, bodi ti - ti

Hotela sem samo reči, da sem vesela, da si spodrsnil v moje življenje. Saj nisi vedel, kaj te čaka, jaz tudi nisem imela pojma o vsem tem, ampak ali ni prezgodaj, da dvigaš roke v nebo in se zahvaljuješ razporeditvi usode? Hotela sem reči, da sem vesela, da si prišel v moje življenje, ampak ne razumi me narobe - ni to isto kot postati moje življenje. Prosim, ne bodi moje življenje in ne pusti, da bom jaz tvoje. Ljubim tvoje, če ni moje. Kako naj bom rada tvoja, če je tale 'ti' kar vse, kar sem jaz. Ko se spozabiš evforije in ko skozi tvoj razum spolzi čisti ti; takrat, ti povem, takrat si najboljši. Takrat te občudujem, takrat sem rada ob tebi. Gledam te, sledim premikom tvoje kože, trepalnic in kotičkov ustnic. Ko pa ti hočeš posnemati obliko mojih vek, takrat si nepotreben, takrat si nimava kaj. Samo ne bodi jaz, ker si originalen ti, kot si. Bodi tak, kot bi rad, da bi bila jaz do tebe. Ne pobezljana obsedenka, ampak ljubka navdušenka. Ne brezglava tepka, raje prisrčno zmedena. Jaz sem jaz in ko si zraven mene še ti, me narediš boljšo. Si kot začimba, ki me naredi bolj svežo; še vedno bom pa jaz to, kar sem že tako ali tako. Tudi če bi lahko pila plemenitost iz tebe, to ne bi bilo dobro in upam, da si tega ne bi želela. Tudi ti ne boš dovolj dober, če se boš hotel spojiti z mano. Midva nisva en človek preklan na dvoje. Nisva homologna, ne prihajava iz iste točke; sva analogna, greva k isti točki! Midva sva dva različna človeka, ki sta skupaj močnejša celota. Ne obratno, prosim, ne obratno.

Prešerne volje...

Prešeren je bil poklican na sodišče kot priča proti paru, ki je bil obtožen javne nemorale.

SODNIK: "In kaj sta obtoženca počela v parku."
PREŠEREN: "Fukala sta, Vaša milost!"
SODNIK: "Bi lahko priča to povedala drugače, nekoliko bolj poetično."
PREŠEREN: "Zavit je bil park v strašljivo temo in mene malenkostno strah je
bilo, ko slišal sem krik poželjive pohote, oči mi napolnil prizor je nagote.
Ležala sta gola tamkaj na travi in riti kazala sta luni bleščavi.
Sodnik, to vam rečem, naj ju bo sram, če fukala nista, nisem bil tam!"

Madžarske razglednice no.2: Mesto prijaznosti

Neverjetno je kako pozitivne vibracije ima tole dvomilijonsko mestece. Do sedaj je skoraj preveč popolno, da bi bilo res. Vsi ljudje, ki jih srečujeva so zelo prijazni, pripravljeni pomagati. In četudi se zgodi kakšen kiks, ga vedno rešijo.

Včeraj sva si šla po študentske izkaznice in naenkrat so ugotovili, da se ne ve pod katero fakulteto spadava. In ker sva že navajena, da se nama dogajajo smešno-bizarne stvari, sva vse skupaj prenesla z veliko smeha. Po nekaj sprehodi iz ene v drugo pisarno in nazaj ter po telefonskih klicih, so ugotovili kam naju morajo dati in smo se vsemu skupaj nasmejali.

Spoznala sva tudi mojo "tandem partner", ki je v bistvu študentka te fakultete na katero se lahko vedno obrneš. Do sedaj je bila zelo skrbna in mi je že veliko pomagala, zato sem komaj čakala, da jo spoznam. Deklica je prav zlato bitjece in komaj čakam, da gremo spet na kavo in čvek.

Ped kratkim me je tudi kontaktirala Hrvatica, saj bi naj bila njena cimra v študentskem domu. Seveda je spet šlo za pomoto, saj se za študentski dom niti nisem prijavila. In smo brez težav uredili zadevo pa še spoznala sem nekoga, s katerim lahko vadim hrvaščino

Danes sva imela prva predavanja. Sicer imam skoraj vse predmete v četrtek, kar je zelo zanimivo. Dva predmeta imam pri eni profesorici in sicer The art of persuasion in Success to leadership. Oba sta takšna, ki jih v Sloveniji niti slučajno ne bi mogla poslušati in vsebina je krasna. Točno to, kar sem iskala in potrebovala. Edini predmet, ki ga pravzaprav moram opraviti pa je nemščina. In danes sem se znašla v predavalnici, kot edina tujka. Profesor, zelo prijazen starejši gospod, nam je najprej razdelil zloženke o tem, zakaj se je potrebno učiti nemščino-v madžarščini. Z nasmehom sem povedala, da ne razumem in so mi sošolci vse prevedli. Nato se je ista zgodba ponovila s temami za referate. Spet so mi na pomoč pristopili prijazni sošolci, ki obenem večinoma krasno govorijo tudi angleško. Prvi študijski dan je potekal boljše, kot sem si sploh lahko predstavljala.

V soboto pa odhajava na vikend izlet, ki so ga pripavili za tuje študente in ne dvomim, da bo spet pestro

Zaenkrat lahko rečem, da ima Budimpšeta zame zelo prijazen obraz.

Štiri kile manj lepote

PER PARTES DAY

Po novem se najprej stuširam in namažem. Potem si operem še lase, oblečena. Prišparam na času. Doma imamo special tuš. Takega, ki masira celulit. Čeprav to ne prakticiram. Grem se tuširat, ko mi ostane samo ročaj v roki, šlauf z vodo v njej leti po svoje. Skoči pod zaveso in zmoči pol tepiha. Kako mi ga je uspelo dat v per partes? Vsa zaspana, ker sem se preveč najedla za kosilo, sem pobrisala nekaj fotk v digitalcu. Po kosilu sem pojedla še celo vrečko Jaffa mini piškotkov. Ne morem se jim upret. Mimogrede sem po nesreč zbrisala vseh 260 fotk. Pol leta v nekaj sekundah. Jeznaaa!

i want a baby

Želim si otroka. Kar je noro!!! Stara sem 20 let in pol, nimam faxa, vbistvu začnem na fax hodit šele v jeseni. Nimam stalnih prihodkov, nimam stanovanja, nimam vbistvu nič kar nekako zahteva definicija samostojnosti, ampak vseeno si vse bolj želim postati mamica. Kadarkoli pridem k prijateljici, ki ima sedaj že dve ljubki pupiki, mi je žal, ker vem da moram sama še počakati par let, da bom lahko tudi sama imela svojega malega sončka. Vsakič, ko primem 2 meseca staro Saro v naročje, da jo uspavam ali samo pocrkljam, se počutim pripravljeno na materinstvo in se še bolj zavedam kako močna je moja želja po otroku.

Želja po otroku se je "rodila" leto in pol nazaj, ko je prijateljica dobila svojo prvo hčerkico Nino. Ker je njen mož moral biti v Italiji zaradi službe, sem ji jaz pomagala pri skrbi za novorojenko. 3 tedne sem bila pri njej in menjala plenice, mešala formulo, uspavala in nosila okoli pupiko kadarkoli je božšček mali imel krče in zaradi tega ni mogla spati. Vse to sem opravljala z veseljem in sploh mi ni bilo odveč. Vsi so mi govorili kako je to dobra kontracepcija in kako si po teh treh tednih še par let ne bom želela lastne štručke veselja, ampak na koncu se je izšlo ravno obratno.

Zavedam se, da nikakor ne morem imeti otroka sedaj, ker mora vsaj fant najprej končati fax in si najti službo. Če pa bi še sama imela diplomo preden bi zanosila, bi pa to bilo že skoraj idealno. A kaj ko moje srce vse bolj preglaša glas glave. Želja je vse večja.

V primeru, da bi zanosila sedaj, je fant za to, da bi splavila. Tudi sama sem bila še pred letom in pol zatrdno prepričana, da nikakor ne bi obdržala otroka, sedaj pa vem, da če bi slučajno zanosila, ne bi nikoli zmogla splaviti.

Komaj čakam, da bom noseča in da bom mamica. Ko bi le lahko čas prevertela malce naprej, samo kaki dve leti, da bi fant imel službo, da bi imela stanovanje in da bi lahko končno si ustvarila družino. Ali sem nora, ker se že pri tako mladih letih želim otroka? Najverjetneje sem. Ampak želja je vseeno vse večja.

Madžarske razglednice no.1: Jonapotkivanok*

Pa smo tukaj...vse skupaj se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in sploh nisem uspela spisati poslovilnega bloga...Za nama je 2. dan Budimpešte in vse, kar lahko rečeva je so far, so good. Stanovanje, ki sva ga našla prek neta, je krasno! V prekrasnem okolišu. Lastnica je mlada in super imava pa še fancy garažo za mojega jeklenega konjička, ki še ni našel novega lastnika(na srečo).

Včeraj sva urejala papirologijo na faksu, danes pa sva malo pohajkovala po mestu tako, da še zbiram splošne vtise o vsem skupaj. Zdi se mi, kot da sem v dvomilijonskem mestu na obisku in ne, da tukaj živim. Počutim se kot turist, ampak vem, da ne bo trajalo dolgo. Zelo pozizivno je, da večina, sploh mladih, govori angleško tako, da so najini prvi dnevi veliko manj stresni, kot v Španiji. V splošnem so ljudje zelo prijazni in pripravljeni pomagati, le midva se počutiva kot bedaka, saj nama delajo težave povsem osnovni madžarski izrazi kot npr. dober dan, hvala, prosim, ...

V četrtek začneva s predavanji in takrat bom lahko povedala kaj več o fakulteti in univerzi Corvinus, ki je baje ena izmed najboljših v Evropi. Domuje v impozantnem kompleksu, ki deluje kot mestece iz začetka 20. stoletja...le da je vse pod streho.

Kljub temu, da je Madžarska v EU imajo rahlo absurdnde zahteve kar se tiče ureditve dovoljenja za bivanje, ki ga npr. v Španiji sploh nismo potrebovali. Tukaj od nas zahtevajo sledečo dokumentacijo:

1. pismo o sprejemu na faks...kar logično

2. študentsko izkaznico tukajšnje fakultete...ok, tudi še ima smisel

3. pogodbo o najemu stanovanja...recimo...

4. potrdilo o urejenem zdravstvnem zavarovanj...še enkrat recimo...

5. izpisek iz bančnega računa, ki potrjuje, da imaš dovolj sredstev za kritje stroškov na Madžarskem...haaalooo!!! Glede na to da imam 2 štipendiji, eno celo od države Madžarske, bi mi najbrž moralo znesti, mar ne?!?

6. lastno izjavo o datumu prihoda na Madžarsko...kot, da pri tem ne moraš lagati...

Smešno...ob vsem tem se počutim kot, da sem iz kake pozabljene države tretjega sveta in ne iz njihove bolj razvite sosede.

*beseda v naslovu pomeni dober dan

Fairytale gone bad

Sedela je na postelji. Okrog nje so bile blede zelene stene, ona pa je zrla v umazan bel strop. Po mislih se ji je podilo le nekaj besed, ki je še ni popolnoma dojela. Ni zmogla dojeti. Imaš sladkorno bolezen… Prvič odkar je izvedela, so jo v očeh zaščemele solze. Skušala jih je odgnati z mežikanjem, a takrat je v sobo prihitela sestra. »Pridi.« Ne da bi jo pogledala, jo je podprla in ji pomagala oditi na hodnik. Tam ni bilo veliko ljudi, le nekaj zaskrbljenih staršev, ki pa se zanjo niso menili. Sestra jo je previdno peljala do ambulante. Tam je bilo okno odprto in hvaležno je zajela svež zrak, a sestra je okno hitro zaprla. »Tu počakaj,« ji je naročila in jo porinila na posteljo. Tako je obsedela tam. Igle na omarah so ji zbujale srh, zato je pogled uprla skozi okno. V majhnem pravokotnem prostoru med bolnišničnimi stavbami je bilo nasajenih nekaj dreves, ki naj bi zbujale občutek domačnosti. Ona pa je le brezizrazno zrla ven. Takrat je v sobo prišla druga sestra. Hladno se ji je nasmehnila in vzela nekaj igel. Popolnoma brez čustev ji je vstavila iglo v roko in ji namestila infuzijo. Medtem je zrla skozi okno in popolnoma prezrla topo bolečino v roki. Sestra ni nič govorila, le nejevoljno se je ozirala na uro, kot da bi bila to potrata časa, kar je za njo najbrž res bila. Kmalu je končala. Spet je prišla prva sestra in jo odpeljala nazaj do njene postelje. Ona je to le spremljala, kot bi lebdela nad svojim telesom in opazovala, kaj počnejo z njo. Vsa bolečina, slabost, žalost… Vse to je prišlo pozneje. Prve dneve je le spala. Od časa do časa, ko so jo zbudili, je popila nekaj vode. Po treh dneh se je končno začela zavedati. Resnica je bolela, celo bolj kot luknja v roki, v kateri je bila majhna kovinska igla. A ona jo je odgnala. Ni si mogla priznati, ampak potem je nekega dne dojela. Ampak mnogo, mnogo pozneje. Ko je že zaživela normalno življenje. Ampak vrnimo se nazaj v dolgočasne dni, ko se je večina njenih vrstnikov zabavala na morju, ona pa je bila priklenjena na posteljo. V sobi je imela dobro družbo, a misli so ji begale drugam. Bila je zmedena. Zdelo se ji je, da so vsi pozabili nanjo. Družina jo je obiskovala, a prijatelji… Nikogar ni bilo, le punca, ki je živela v bližini je prišla v bolnišnico, vsak drugi dan. Za to ji je bila hvaležna. A vendar se je počutila tako izločeno od sveta, tako drugačno in grozno. Tako… pošastno. Morala se boš navaditi na igle, to bo tvoj vsakdanjik; so ji govorili. Smehljala se je in kimala, a v sebi je bila zlomljena. Na zunaj je morda res izgledala srečna, morda vsaj zadovoljna, a ni bila. Smehljala se je, a v sebi je kričala in besnela. Smisel njenega življenja je izpuhtel tistega dne, ko je prestopila bolnišnična vrata. To so bila vrata v drug svet, kjer ni bilo časa za smeh. To je bila prelomnica njenega življenja. Žalostno, marsikdo jo doživi šele pri poznih dvajsetih, morda na začetku tridesetih, njej pa se je življenje razcepilo že pri devetih letih. V vseh popoldnevih v bolnišnici, ki jih je preživljala sama, žalostna, strta, ko je naslonjena na hladno steklo opazovala zunanjost, se je v njej nekaj zlomilo. Ni si želela priznati, a začutila je. Kot čutiš steklo pod nogami, ko razbiješ kozarec. Ampak bilo je drugače, in to je dobro vedela. Ker kozarec lahko zlepiš nazaj, tistega v sebi pa ne moreš popraviti, pa če se še tako trudiš.

Tako so dnevi v bolnišnici minevali po ustaljenem ritmu. Navsezadnje je bilo le 14 dni, a zdela se je cela večnost. Solze včasih kar niso usahnile. Vsi tisti obrazi okrog nje, ki so jo spraševali, kaj je narobe… Ni mogla povedati. Lažje si je bilo izmisliti nekaj drugega, kar ni imelo popolnoma nobene veze z resničnim problemom. Potem so vsi pokimali, sestre so si naklonile nasmeške, ki so govorili joj-spet-pretirava, potem pa so se vsi porazgubili. Včasih se je spraševala, kako bi bilo, če bi povedala, izkričala vso bolečino v njej. Bi sočustvovali? Bi ji znali pomagati? Vedela je, da ne. Nihče ji ne more pomagati. Še danes ne. Kot gre pesem… I walk this empty street on a boulevard of broken dreams… In nasmeh, ki včasih spreleti njen obraz in je tako presneto sarkastičen. Zakaj? Nikakor ne zaradi lastne zlobe, pač pa zaradi problemov, ki povzročajo ostalim toliko skrbi. Nekako jih ne more razumeti, pa čeprav se še tako trudi. Navsezadnje, njihove skrbi so minimalne.

Končno je napočilo tisto jutro v bolnišnici, ko so ji rekli, da sme oditi domov. Seveda je niso izpustili brez tisočih igel in tekočine, ki je postala zanjo življenjsko pomembna. Inzulin. Sovražila ga je bolj kot karkoli. Njegov smrad, kapljice, ki jih je morala prenašati v sebi. In nikakor ni mogla dojeti, da ji lahko dva dni brez njega uničita življenje. Kar tako. Vzdihi v tistih dneh niso bili redki. Kot tudi ne solze. Ampak nekega dne so preprosto usahnile. Se posušile, še zlasti ko se je zopet začela šola. Življenje je postalo lažje, ampak nikakor ne v času malic. Nikoli ne bo pozabila občutka… Občutka manjvrednosti. In to je okolica še spodbujala. S svojimi kritikami, nekateri z povsem vsakodnevnimi kritikami ali vprašanji, ki so se ji zažirala v dušo. In ji tam pustila mnoge rane, ki so se počasi celile. Nekatere se niso zacelile še do danes, za ostalimi so ostale le brazgotine.

Ampak četudi se je po tistem, ko je prišla domov, ko so jo izpustili iz pekla bolnišnice, spremenila, oziroma se nekoliko sprijaznila s svojo bedno usodo… Nekoliko sprijaznila, da. Ker se nikoli ne bo popolnoma. Življenje je pač nepravično. Četudi je to storila, je imela vedno občutek, da ji nekaj manjka, da ni popolna. Kar ni. In nikoli ne bo, ne glede na to, kar bodo rekli drugi. Najboljše olajšanje ji predstavlja pisanje, pobeg, izliv svoje duše na papir. Pa še to včasih ni dovolj… In bolečina ostaja. Ter ji greni življenje, daje občutek manjvrednosti.

Ki bo ostal…

____________________________________________________________________

Minilo je že toliko časa, a to ostaja. Najbrž ste že ugotovili, da je to resnično. Izpovedno. Moje. V preteklih dneh je bilo življenje tako preprosto, ampak to je zdaj mimo. Zakopano nekje v meni, da, ampak mimo. Saj navsezadnje je edino to pomembno...

We can’t cry the pain away
We can’t find a need to stay
I slowly realized there’s nothing on our side

Out of my life, Out of my mind
Out of the tears that we can’t deny
We need to swallow all our pride
And leave this mess behind
Out of my head, Out of my bed
Out of the dreams we had, they’re bad
Tell them it’s me who made you sad
Tell them the fairytale gone bad

Uživajte trenutke. Morda so zadnji.

Dobro, tako zelo pesimistična pa spet nisem. Svet je krut, to je povsem res, ampak se splača živeti za tiste drobne trenutke sreče in radosti, ki nam jih pokloni. Vsak dobi svoje trenutke bolečine in žalosti, ampak teh je vsaj načeloma veliko manj. Ne pa nujno, a veliko ljudi živi lagodno življenje. God bless them, bi lahko rekli.^^

Anyway, adijo.

Pa stvari je OUT!

Tangice: odkar sem kupila par kompletov boksarc, od čipkastih, do takih s snoopyji, me v rit čudežno ne zebe več in končno razumem baki, ki ji ni bilo jasno, kako lahko nosim tiste štrike v anusu.

Semiš škornji: ker sovražim premočene noge in se mi jebe, če lepo izgledajo.

Frfru: ker ga perem vsak dan, pa še zmeraj ne zgleda kul.

Centralna kurjava: ker imam kožo tko suho, kot žaba v sahari.

Sneg: ker vaške ceste splužijo med zadnjimi in mi je sol uničila tiste mokre semiš škornje.

Petke: ker me poledica vztrajno meče po tleh, levo peto pa zgazim na sklopki.

Majstri: ker jih kličeš cele dneve, pa se kar ne primajejo in se cel teden tuširaš z mrzlo vodo.

Frulica svetuje - Kam po fanta?

Če so vam všeč visoki vam ne bo treba daleč, če pa vam srce začne utripati hitreje ob predstavnikih nižje rase boste morale kupiti kar letalsko karto.

Najnižji predstavniki moškega spola so namreč Indonezijci s povprečno višino 158,0 cm med nizkimi pa so tudi Indijci (161,2-164,5 cm), Filipinci (163,5 cm), Perujci (164,0 cm) ter Iračani (165,0 cm).

Azijci so vedno višji. Kitajci v povpreču dandanes dosegajo od 166,3 do 170,0 cm, Japonci 171,5 cm, medtem ko so Korejci že prav visokorasli (174,5 cm), a tudi ti le na južnem delu, saj so severnjaki v povprečju tudi za celih 9 cm manjši.

Visoke moške predstavnike najdete kar v Evropi! Povprečna višina Nizozemcev dosega kar 184,8 cm, sledijo Švedi (181,5 cm), Danci (180,6 cm), Norvežani (179,7 cm), medtem ko najvišje predstavnike najdete kar doma ali zgolj streljaj stran – s 185,6 cm povprečne tečesne višine se ponašajo moški območja Dinarskega gorovja! Le to se začne raztezati v Sloveniji in se naprej vije preko Hrvaške, Bosne, Srbije, Črne Gore pa vse do Makedonije.

In če na kratko omenim še dekleta. Najmanjše so Perujke in Indonezijke (151,0 cm), Filipinke (151,8 cm), Indijke (152,0 cm) ter Vietnamke (152,2 cm). Visoka dekleta pa so seveda tam, kjer so visoki fantje – Nemke (167,0 cm), Norvežanke (167,2 cm) in Nizozemke (168,7 cm) medtem, ko so najvišje predstavnice ženskega spola prav tako na območju Dinarskega gorovja, s povprečno višino 171,0 cm.

TEMPTATION

Poznam moškega, ki je v življenju dosegel že skoraj vse in ima čisto vse. Zaželel si je še mene. Delala sem pri njemu, dostikrat tudi z njim, ker sem mu bila všeč. Na srečo imam visoke standarde, moralo in etiko. Vem, da zapeljevanje ne sodi v službo. Potem sem spoznala njegovo ženo. Bila mi je zelo všeč, predvsem njena milina.

Vem, da je težko imeti ob sebi moškega kot je on, ker je hud komad. Enkrat se je odločil, da gre s pogledom do konca. Sem mislila, da bom omedlela od intenzivnosti. Galvanika kože je dosegla barvni spekter kameleona. Ni dosti manjkalo, da bi ga vprašala ali me namerava oživljati.

Odločila sem se distancirati in misli so mi odšle na rajsko plažo na Kreti v popolni mir, zaslišala sem valovanje morja, vonj morja in neskončno modrino… Uspelo mi je! Nisem čutila več njegovih oči na meni. Še vedno je gledal vame, a mi ni prišel več do živega. Odpovedala sem se njemu in sanjski službi… No money, no job, no temptation…

Ponedeljek

Ah, danes sem pa čisto u nulo zaspana in razdražena.

Sicer nimam večjega razloga, ampak občutek imam kot da bi se moje telo razpolovilo.

Cel dan že hodim sem ter tja nimam česa početi, če sem za računalnikom začnem zehati in oči me začnejo boleti. Pa še nalogo je blo treba narest, pa učit se .. naporen dan nimam druzga rečt.

Zadnje čase sem veliko pod stresom, vse mi gre narobe, pa vsi nekaj zahtevajo od mene, čez vikend preprosto ni časa da bi si dovolj pridobila moči za 5 napornih dni.

Komaj spet čakam počitnnice, ah dej že sama misel na sončka 30°C plaža, morje, kopalke

Naslednji teden me čakajo še informativni dnevi, kar nekej spraševanj pa testov .. samo optimistično gledam naprej, da bom čim prej mimo takih tednov kot so zadnji.

Takole, sicer ni nič spešl blogec, ampak ker sem ravno po volji za pisat.

Čau

no connection!

FAUŠIJA

Ja pa halooo!??

Pobudo za tale blog se dobila na komantarju, ki se navezuje na moj blog izpred parih dni. Nekatere ste totalno skritizirale, druge ste mi privoščile. Zdej pa tkole. Še enkrat povem, pa to je zadnjič.

PROSITI NEKOGA ZA MNENJE SE NIKAKOR NE MORE ENAČITI S TEM, DA ZADEVO PRELOŽIM NA DRUGO OSEBO! Sama znam poskrbeti za sebe. Sama imam, po domače povedamo, gobec, ki je sposoben izgovoriti toliko besed, da res ne potrebujem NIKOGAR, da dela stvari zame. Znam se postaviti zase. Če si nekaj zastavim, to tudi dobim! Brez izjem!

Če pa mi zavidate, je pa to čisto druga zadeva. Sam neki, kdo vam je kriv? Če sem se znajdla? Pa kaj potem! Še ni rečeno, da bo karkoli na tem področju, niti ne pričakujem. Vendar pravijo, da poskusiti ni greh. Poskusila sem in sedaj se pustim presenetiti.

Namesto, da zapravljate čas in se ubadate s primitivnostjo, kot večina slovencev se preusmerte in začnite enkrat za spremembo razmišljati. Čenče in šinfanje in kritiziranje drugih, vas ne bo daleč pripeljalo. Ostale boste na mestu, medtem ko bomo mi zlezli že daleč proti vrhu.

Pa lep dan!