Pa kaj je s tabo ?

Pa kaj je s tabo?

Kaj ti si nOrmalen? Kaj se ti je čisto zmešalo?! Mislim, res nevem več kam gre ta svet.. Najprej sem tvoje opazke mirno prenašala, zdaj pa mi je že počasi Dovolj. Tvoje vsakodnevne prasice in nevem kakšna sranja že mi grejo že pošteno na Jetra. Kaj ti si misliš, da si bog? Kaj tebi ni jasno, da se nena svet okoli tebe vrti, da si ti samo en in da te svet nebo pogrešal, če te nebo! Si misliš, da si neki vsEmogočneš, pa da bomo vsi delali kaj boš ti hotel?!

Veš kaj? Zmoto si se, če misliš, da Bom samo tiho in te ignorirala. Vse se ti bo vrnilo, verjemi. Slej kot prej & ko neboš mel nobenega več, ne hodi nazaj! Ker me za tebe več ni!

In verjemI, zmagala bom jaz!

What's hurts me, only makes me strong!

Rada te mam *M* in veš zakaj ker se mi smiliš!

geslo: ODJEBI!

imaš kaj od tega? ne? več sreče v naslednjem življ

Kakorkoli obrnem, ne glede na to, kolikokrat premislim, na koncu pridem do zaključka-če hočeš dandanes živeti človeka vredno življenje, ali pa, Bog ne daj, celo zasloveti moraš imeti (vsaj) eno od naslednjih ključnih sestavin;

1.) PAMET

2.) DENAR

3.) LEPOTA

Zakaj vse skupaj izpostavljam? Kot sem že napisala, se že nekaj časa ukvarjam s tem problemom in sem se odločila, da ga delim še z Divinimi bralci.

Ugotovila sem, da se te 3 reči med sabo povezujejo oz. omogočajo.

Z denarjem dobiš lepoto(kozmetika, saloni, priznane blagovne znamke,plastične operacije, itd.), pa tudi določeno mero pameti(izobrazba).

Z lepoto dobiš denar in zveze(lepotna tekmovanja in tudi večina drugih), pameti pa niti ne, prej nasprotno(''poslovne'' zveze z raznimi ljudmi na položajih se večinoma končajo v prid le-teh in ne lepotnih zmagovalk)

S pametjo dobiš oboje-denar in lepoto.

Bom pa zdaj bolj podrobno začela v obratnem vrstnem redu, torej z lepoto. Skorajda večina natečajev, nagradnih iger in takšnih ali drugačnih šovov je zasnovano na principih lepote. V izbor pridejo lepotci. Če so zraven še slučajno talentirani, potem je sodba že vnaprej zapečatena. Saj ne rečem, včasih dobi priložnost tudi povprečnež s talentom. Čez dva tedna je pa že tudi ta čisto shujšan in obdelam z extreme makeover-in ne, niti slučajno en hujša, ker ima srečo in ima hitro prebavo. Ja, right.

Lep/a in še nadarjen/a-AND WE HAVE A WINNER, ladies and gentelmen! Moti me res predvsem to, da je vsaj 80% odvisno, če boš nekam sprejet od tega, kako izgledaš. I mean, let's face it-jasno je, da je nekje 99% ljudem oseba veliko bolj zanimiva in pritegne poglede, če je lepa. Ampak zato pa običajneži in malo manj lepi ljudje sploh ne zaslužijo priložnosti?

Denar, sveta vladar. Je bil in bo. Ga imaš-j*be se ti za druge, ga nimaš-drugim se j*be za tebe. Z denarjem lahko zaenkrat prideš do lepote, pa tudi do določene mere pameti, čeprav bi tu poudarila pamet kot izobrazbo(IQ-ja zaenkrat še ne prodajajo) in ne pamet kot inteligenco. Privoščiš si tečaje tujih jezikov, (jezikovna) potovanja, inštruktorje, itd.

Pamet-ta se mi zdi najbolj pomembna, pa tudi najbolj kočljiva. Če si smart, potem ti to omogoča tako pridobitev denarja, s katerim si lahko privoščiš še lepoto, in zveze. Kaj pa še rabiš drugega? Kočljiva oz. bolje rečeno dragocena pa je pamet zato, ker je ne moreš dobiti ne z denarjem, ne z lepoto. Jo imaš ali pa je nimaš(inteligenca, ustvarjanje zvez, premetenost).

In ne, nisem napisala tega bloga zato, ker sem zagrenjena grdoba z 20 kg preveč in imam slabe izkušnje z ljudmi in tekmovanji. Sama s sabo sem na srečo precej zadovoljna, čeprav nisem klasično lepa, denarja imam dovolj za svoje temeljne potrebe in tudi moj IQ se giblje med 86-92. Je pa mogoče, da sem ta blog napisala zato, ker mi je res že odvratno, da kakršenkoli natečaj/razpis/avdicija izbira na podlagi videza, da zvez sploh ne omenjam.

Če imaš nekaj od tegaj, ti je veliko veliko bolj mehko postlano že od malih nog, v odraslosti pa ti sploh odpre mnoga vrata.

Pa se ne gre samo za tekmovanja in to, nasploh v lajfu si že vnaprej usmerjen k izumrtju ali životarjenju ob mizerni plači, če ne poseduješ ene od treh zgoraj naštetih stvari.

Komentarji , takšni in drugačni, so zaželeni.

My big dream of Bora Bora island..

I wanna go to Bora Bora! Prelep otok v Francoski Polineziji.. Obdaja ga sinje morje, čisto in modro kot nebo!

Pomlad in poletje je skozi celo leto. Skozi celo leto uživancija torej na višku.. Otok je vulkanskega nastanka. Leta 1777 je otok odkril James Cook. Otok ima tudi dve gori, ki sta vulkanskega nastanka. Dolg je 9km in širok 5km. Ima približno 8.927 prebivalcev. (Avgust 2007)

Bora Bora je sodeč po slikah raj na Zemlji! In meni eden izmed najlepših otokov. Ima prelepo laguno, s svojim še vedno nedotaknjenim podvodnim svetom. Najlepše plaže in tudi večino hotelov imata večja zaliva Faanui in Poofai.

Otok ima toliko lepot, da bi še in še lahko naštevala.. In moja največja želja je iti tja! Na dopust.. Za vsaj en mesec! Tega prelepega otoka se absolutno ne bi mogla znebiti. Mogoče pa bi tam tudi hotela ostati, who knows. Taka lepota otoka, te lahko prepriča!

I wanna go there! It's my biggest dream!

Katul: Sovražim in Ljubim

Sovražim in ljubim,

morda kdo sprašuje, zakaj to počnem.

Ne vem, samo čutim dogajanje tuje

in mučim se v njem.

[Prevedel Kajetan Gantar]

Boste rekli da verz ni "globaok"!?

Pa tudi, če boste se ne bom strinjala!

Saj opeva dve dobro znani funkciji v življenju.

In obeh je na svetu precej in morda celo dovolj, da nekomu svet greni in spet drugemi olepša.

Tako presnik v Katul v Antiki, kot mi sedaj se zaveda, da je sovraštva na svetu več kot dovolj. In to nas sploh ne preseneča, saj dan danes se moraš bolj bati prijatelja kot neprijatelja.

In sprašujem se ali ljubezen omenjena le zgolj, da povdari drugo - lepšo starn življenja ali ker na svetu obstajajo osebe, ki znajo resnično ljubiti!? Mi bo življenje prineslo odgovor?

Ko zboli taprav dec

Dva do trikrat na leto fašem prehlad in tale je letos številka ena. Babnice se ponavadi delate pametne in se poskušate ozdraviti z raznimi kosobrinovskimi zelišči in čajčki, taprav dec pa je na hard drugs. Prehlad namreč ni ozdravljiv, zato je treba blažiti simptome ali drugače povedano - mojim najboljšim prijateljem je trenutno ime lekadol, angal, operil, neoangin, isla moos in panatus (forte kakopak)

Na sliki je moja nočna omarica

on.

on..

je enostavno popoln. odkar sem ga videla, vem, da je on najlepši moški na svetu! & da nebom nikoli videla lepšega... Ja res, nikoli. Njemu pripada ta naziv. In ker je tako popoln, takoo lep, pomeni da mi je nedosegljiv. Logično.

Kako naj sprejmem to, ko pa ni neki filmski igralec, ki ga lahko gledam v filmu, njegove retuširane slike ali njegov poster. Kako naj sprejmem to, ko pa mi je vsak dan tako blizu... v vsem njegovem sijaju. Popolnež<3

Zakaj nisi samo lep? Zakaj moreš biti poleg tega še perfektno pameten, razmišljati kot pravi moški, in delati vse stvari, ki so meni všeč?!

Veš kaj? Vse bi dala za en tvoj poljub, za en tvoj intimni dotik, za en tvoj seks. Vse! Vse bi dala, za eno najino skupno noč, za eno minuto, sekundo, ki bi mi jo namenil. Samo jaz & ti..

Sanje, iluzija..

Zakaj prav ona? Zakaj prav ona, ki ni niti p od popolne. Ja, če bi imel še popolno punco, bi bilo vse preveč popolno.

Tolažim se s tem, da bi bilo življenje s popolnežem preveč dolgočasno.

Boj za U2

Kaj boj, mesarsko klanje je bilo potrebno, da smo prišli do vstopnic za koncert U2 v Zagrebu...ampak začnimo na začetku...

Čeprav sem hardcore houserka, obstaja tudi nekaj izvajalcev izven elektrosnega žanra, ki so mi zelo blizu. U2 spadajo v to kategorijo in ker zelo rada hodim na koncerte, so seveda že dolgo na wish listi(ki bo počasi zaključena, saj Pink Floydov in njihovega The Wall žal ni več mogoče doživeti). Na prejšnji turneji sem zadnje vstopnice zamudila za minutko in zaklela sem se, da se to ne bo ponovilo. U2 moram doživeti. Konec, Ende, Schluss! Odkar sem izvedela za datum koncerta v Zagrebu, sem se prijavila na liste za predprodajo, neprestano spremljala zadeve in bila stalno v nizkem štartu.

Prijateljica, ki je bila moja soborka v tej vojni za vstopnice, se je odločila za drugačno taktiko in sicer za frontalni napad na spletno stran ticketpro, kjer so prodajali vstopnice za ostala tržišča in za Hrvaško. Celo doplačala je 50EUR in neko pristojbino za varnost spretnega nakupa, ki bi ji naj garantirala 4 vstopnice. V sredo je nekaj ur sedela pred računalnikom, klikala kot neumna, vpisovala podatke večih različnih kreditnih kartic, a se taktika žal ni obnesla. Server se jim je porušil, ni ji uspelo izvesti nakupa. Ostali smo brez. Žlaostni, a nikakor obupani smo snovali taktiko za današnji dan D, ko se je pričela predprodaja na slovenskem tržišču, kjer pa so bili na voljo samo aranžmaji, z najslabšimi vstopnicami, ampak to sploh ni več pomembno, samo da bodo vstopnice naše.

Včeraj smo po telefonjadi epskih razsežnosti skovale bojni načrt. Predprodaja se je začela danes, v petek on 9:00. Okoli osme zjutraj smo se slišale in si javile status ter položaje. Jaz sem ostala doma, pred računalnikom, z dvema telefonoma v rokah, prijateljici pa sta odšli na agencijo, ki ima zastopstvo za ticketpro za Slovenijo.Posredovale smo si kode za predprodajo in telefonske številke, za vsak slučaj. Kdo prvi dobi 6 vstopnic(za celo družbo) obvesti soborce. O tem, da sem celo noč slabo spala, ker sem se nepresatno zbujala in imela občutek, da sem predprodajo prspala, raje ne zgubljam besed...

Ob 8:50 je bilo že prekleto vroče. Prijateljici sta stali v vrsti pred agencijo, jaz doma, v postelji, z lap topom in dvema telefonoma z že vtipkanimi številkami. Ob 8:55 mi je bilo že konkretno napeto. Prijavila sem se na spletno stran in odprla še vse druge strani, kjer so ponujali ta aranžma. Poskusila sem poklicati teefonske številke, ki pa so bile že zasedene. Natanko ob 9:00 sem osvežila vse strani in...sesuli so se vsi strežniki...od prvega do zadnjega...vzela sem oba telefona in začela klcati kot neumna , obenem pa sem prijateljicama javila, da so se strežniki sesuli in da naj kličeta po telefonu med čakanjem v vrsti, kar sta tudi storili...sledilo je 10 minut čiste norišnice.

Vse telefonske številke so bile zasedene, stran mi je enkrat naložilo že do te mere, da bi lahko izbrala število vstopnic, nato pa se je spet vse sesulo. Obenem sem klikala z miško in tolkla po telefonih. Dvakrat sem celo dobila linijo pa mi jo je prekinilo! Znorela sem skoraj! Predprodaja je trajala samo 15 minut in od tega jih je 10 že minilo...totalni kaos, adrenalin, jeza zmedenost...telefon zvoni, linija je...in nato ženski glas! Kakšno olajšanje!!!

Sploh ne vem kaj sva se pogovarjali, vem samo, da sem ponavljala, da potrebujem 6 vstopnic z odhodom iz Maribora in če ta pogovor pomeni, da jih imam. Prijazna gospa me je pomirila in dogovorila sem se, da pridem ponje kar na sedež podjetja v Celje. Nisem upala tvegati s kolobocijami pošiljanja preko pošte.

Po končanem pogovoru sem poklicala prijateljici, ki sta noreli od sreče ter se takoj odpravili do mene, da bi mi dali denar. Na poti sta imeli prometno nesrečo, saj ju je v mrtvi kot dobil tovornjak in ju seveda spregledal. Na srečo je nastala le materialna škoda, a vseeno je vse skupaj dalo dnevu še poseben pečat. Sama sem "nabirmala" ves denar, ki ga premorem v Sloveniji in prosila še boljšo polovico za posojilo do večera ter se odpravila v Celje, kjer sem končno prevzela težko pridobljeni in zasluženi voucher za vstopnice.

Po vsem tem grem zdaj samo še spat...bilo je noro, adrenalinsko, zabavno pa tudi nevarno in žalostno zaradi nesreče...to U2 odisejado si bom zapomnila, trenutno pa mi je (kot ekonomistki)žal le za to, da nisem vzela vseh 15 vstopnic, saj bi lahko naredila še dober biznis

Kot zanimivost:

-v pičlih 34 minutah so bili razprodani vsi aranžmaji na spletni strani, kjer sem jih kupila jaz

-v 54 minutah so U2 prodali 90 000 vstopnic ...ni jim lahko ...

UPDATE:

Baje, da ima www.eventim.si še na voljo nekaj aranžmajev za U2 z odhodom iz Lj in Mb!

Velika Skrivnost

Velika skrivnost.

Že kar nekaj tednov redno hodim v knjigarno in vedno v roke vzamem knjigo The secret-Skrivnost.Včeraj sem se odločila, in jo končno kupila.

Skrivnost vam podari vse, kar si želite: srečo, zdravje in bogastvo.

Lahko imate, počnete ali ste vse, kar si želite.

Imamo lahko katerokoli stvar, za katero se odločimo. Ni pomembno kako velika je ta stvar.

Vse to so že na prvih straneh zapisali nekateri veliki učitelji.

Nato nam knjiga razkrije zakon privlačnosti. Ta govori o tem da, vse kar prihaja v naše življenje, sami pritegnemo vanj. To storimo s pomočjo podob, ki jih imamo v svojem umu. Gre za to, o čem razmišljamo. To je zakon, ki določa ves red v Vesolju, vsak trenutek našega življenja, in prav vsako smer v našem življenju. Ta zakon pravi, podobne stvari se privlačijo. Kadar torej na nekaj pomislimo, obenem pritegnemo k sebi podobne misli.

Naša naloga je le, da vztrajno mislimo, na tisto kar si želimo in da si povsem razjasnimo, kaj hočemo. Tako bodo naše misli postale stvari.Potem pa se seveda pojavi vprašanje: zakaj potemtakem vsak ne živi svojega popolnega življenja?

Večina ljudi namreč premišljuje o tistem, česar si ne želijo, česar nočejo. Ker se zakon privlačnosti ne odziva na to, ali se nam nekaj zdi dobro ali slabo, ali nekaj hočemo ali nočemo, ampak se odziva le na naše misli. Ne razlikuje med dobrimi in slabimi stvarmi. Sprejema naše misli in jih zrcali nazaj kot naše življenjske izkušnje.

Kadar torej z besedami nekaj zanikamo, zakon privlačnosti naše besede razume takole:

-Nočem imeti grde frizure. ---> Hočem imeti grde frizure.

-Res si ne želim, da bi kaj polila po tej obleki. ---> Nekaj bi rada polila po tej obleki..

Zakon privlačnosti nam daje tisto, o čemer premišljujemo. Torej moramo premišljevati o pozitivnih stvareh kot naprimer:

-Imela bom lepo frizuro.

-Obleka bo zmeraj ostala lepa in čista.

Avtorica ga v knjigi primerja z Aladinom in njegovim Duhom. Mi smo Aladin, Duh pa je Vesolje. Naša želja je njegov ukaz.

Torej, Skrivnost je razkrita...

Vsekakor pa priporočam knjigo prav vsem.

danes vračam se..

vse na kocko za dokaz, da vdanost je poraz ?

upam, da moja vdanost ne bo spet poraz.

danes se vračam. po enem letu premišljevanj, tuhatanja, solz, prerekanja sem ugotovila da zgodba ne pelje nikamor.

v bistvu tega nisem ugotovila sama. če ne bi prišel on, bi vrjetno še zdaj že 1000000 premišljevala kaj sem storila narobe.. ampak on je v tako kratkem času me prepričau v to da te ne potrebujem. da te prauzaprau sploh nikoli nisem. saj mi navsezadnje nisi dal nič, ampak si samo jemal. da ne potrebujem trplenja ko se mi na drugi strani vrata življenja tako na široko odpirajo.

ko najmajn pričakuješ te zadene..

čeprau žaluješ je lahko tako, da sploh ni moč opisati..

danes se vračam.

spet sem namreč na začetku. nestrpnost pred pijačo. popolnoma zmedene misli, ki kar letajo sem in tja. upanje ampak vseeno ne preveliko pričakovanje. zdi se mi kot da tega še ne bi doživljala. kot da je prvič ob meni fant in se sploh neznam obnašati situaciji primerno. počutim se spet kot 14 letnica, ki zmedeno čaka na skupne trenutke. kot 10 letno dekle, ki prvič doživi poljub na lica. kot 6 letnica, ki se prvič začne zavedati kako privlačni so fantje.

res je zanimivo kako se ti v nekaj dneh lahko življenje popolnoma postavi na glavo.

danes se vračam. srečna, zadovoljna ampak zmedena.

*

misel dneva: "ali je nekaj v zraku? pomlad? ljubezen?"

pridna puncka?

Zakaj dan danes veljas za pridno puncko ce:

1. NE MARAS PIJANIH ZENSK.Pijane zenske(ornk) so meni nekaj najbolj groznega kar lahko dandanes vidim. Ne maram pogleda, na neko "zrihtano" zensko, ki izgleda ko da ze 4 dni skupi ni spala. poleg tega je obnasanje meni naravnost odbijajoce. Veliko se jih ven mece in se dere cez cel lokal bedarije, ki vecino ljudi ne zanimajo. Nekatere se mecejo potleh in stati nemorejo. Nekatere se zjokajo. Nekatere pa se zacnejo obesati po tipih, ki ji sploh ne poznajo. Da ne omenjam, da se potem lomijo v tistih noro visokih petkah . skratka meni eden lnajbolj odbijajocih stvari na zenski.


2. Ce se ne pustis slatati popolnim neznancem v diskoteki. Skratka to, da gres na plesisce in se ti eden tip od zadaj pristuli, hkrati ti hoce preslatati vso rit+stegna in vse kar je vmes, je pomoje ze vsem znano. nekateri se potrudijo in ti skusajo na plesiscu iti tudi z roko v hlace. skoraj vsi pa imajo v glavi eno stvar: ali bom uspel od nje dobiti eno stvar za to noc.

3. ce imas od tipa zahteve.oz da imas pogoj, da postane tvoj tip. imam kar precej visoke zahteve za to. glede na to, da sem se v srednji soli sem obkrozena z zelo "resnimi" tipi. meni pa zal ni vec do avanturic..dovolj imam poslusanja: "ej ves kero sm podru.stari bla je huda.ves kok ma velke joske." skratka kar nekaj..iscem kaj resnega in vem, da za resno zvezo mi bo moral biti kar precej vsec, zato nisem pripravljen biti KAR Z VSAKIM, KI PRIDE MIMO, TI POMEZIKNE, MORDA KUPI PIJACO IN TE VPRASA ZA CIFRO. velike zahteve imam predvsem glede osebnosti. glede zunanjosti sem dokaj nezahtevna, ampak osebnost.... ta me jeb* pri vecini tipov.

Torej zakaj, ko clovek slisi te tri stvari o meni pomisli: to je pa se ena pridna puncka?
So te zahteve danes res tako redke?! Je vecina punc danes nezahtevnih, pijanih? Ok za srednjo solo vem, da velika vecina, ampak halo...

I was born too late in a world that doesn't care

One day you realise that you have noone to be besides you when you need someone. And you're left alone, wandering in dark alleys so that noone can see you cry.

You have over 200 supposed friends (on facebook etc.), but in reality you've got only one REAL friend. End even that one is slipping away.

You look up the sky and you see stars. Beautiful stars, they seem somewhat soothing and relaxing. You wish that you could just lay down and look up at the stars until you fall asleep. The darkness makes you calmer. Maybe because you feel like you've run away from this pathetic world of nonsense. Away from all the fake people, trying to fit in in this world of non stop competition of who's the best, everyone keeps trying to be better than someone or something. And you know that you will never fit in this world, no matter how hard you try. You wish that you could be born in some other time, maybe in the time of love, you could be a hippie and the primary thing everyone would care for would be love. Nowdays love seems so underrated. People just don't care.

Another light comes. There are actually three light at the end of the dark road. You realise you didn't run away. It makes you sad again. You see your old school and remember the days when you were just a child. Everything was so easy. You know you will never be able to get that back. And so the road ends and another one begins, not as dark as the previous but it makes you calmer again. You look at the star again and remember the song that says "I was born too late into a world that doesn't care, Oh I wish I was a punk rocker with flowers in my hair".

The buildings start to show up. You have to go there, even if you don't want to. You see your home and you wish nobody would be home just so you could cry out loud and get it out, but you know that won't happen…

ps.: verjetno je kar precej napak, tako slovničnih kot tipkarskih..pisala sem namreč danes ko sem prišla domov, nekako v solzah in zelo na hitro, pa velikokrat se beseda again ponavlja..še posebej na koncu..

pps.: nevem zakaj ampak včasih preprosto razmišljam v angleščini .. čudno vem ja -.-

Celoletni potres

Zdej jih mam pa dost! Kot da že to ni dost, da že EN LET zbijajo, vrtajo, butajo, ropotajo, se derejo, svinjajo in serjejo pred in za bajto, zdej so se odločil, da bojo razbijal točno tista dva dni ZJUTRAJ, ko bi jst lahko eno urco dlje spala. Najprej so vse zalil z betonom, zdej so pa privlekli tisto pizdarijo, ki je za RAZBIJAT beton in začnejo točno 8.15! V torek in četrtek! Ne bojo štemal v ponedeljek! O ne! Pa v sredo in petek tudi ne! V torek in četrtek! In to ob 8.15, ob 10h pa nehajo. Retardiranci.

Najprej se mi sname ob 8.30, ko ugotovim, da ne bo šlo. Ob 9h sem že tko živčna, da si moram jit naštimat neki za jest. Ker sem od tega seveda že čist budna, si naredim že kofe in čez pol urce, ko mi zvoni budilka, modeli nehajo štemat!?! K bi jim najrajš fuknla tisto vrelo kavo u glavo!

Bi preživela, da malcajo pred NAŠIMI vhodnimi vrati. Čeprav ima 100 hektarov, kjer štema, pa bi si lahko našel plac za smrdljivo rit kje tam. Ampak ne. Zakaj bi, če se lahko navsezgodaj spotaknem ob eno viljamovko pred vrati.
To, da so si prpelal svoje skrete je tud trajal. Prej so se izločal kar v našem grmovju vrtnic. Prokleta banda usrana!

Da mi zaparkirajo celo dvorišče, je tud nadvse špasno. Noben jim ni dovolu, kaj me briga kam bo postavu tisto pločevino, jst rabim pol ure, da najprej najdem une tri, ki me morjo odparkirat, potem še pol ure, da se primajejo in še nadaljne pol ure, da mi uspe zmanevrirat ven.
Pa nisem nek motorični debil! Kot un, ki me je zadnjič napizdil na enem parkirišču, češ, a ti si tista, ki tukaj parkira, da kolegica ne more ven. PROSM!? Vedno pogledam, če lahko ljudje pridejo ven in če presodim, da bi sama lahko zmotala, predvidevam, da bodo ostali tudi. Napaka! Motoričnemu debilu lahko pustiš za cel kamion placa, pa bo podrl telegraf štango, pa Micko napiču, predno mu bo uspel zmotat na cesto.

Vse bi prežvela, ampak to, da mi ga pa štemajo točno v torek in četrtek od 8h do 10h, me pa razpizdeva! Pa pravi moj, sej bova midva tud štemala, boš vidla, kak bo. Ma, ko da mam take mašine, k lahko tak potres povzročajo, SPLOH! Trese se celo selo, zraven je pa treba seveda še po albansk sosedu kričat navodila, za ziher, da bo ja cela gorenjska pokonc.

Tud če bi hotla, ne bi mogla tko rukat. Jim bom pa čebule metala na balkon! Majke mi.

Sem vidla eno temo na forumu ala Sosed, ki ga ne marate. Ne, res ga ne! Pa sploh ga še ne poznam!

daj, vrni mi nasmeh!

Živim za tistih par sekund, ko te vidim v šoli. A veš, da boli ko te vidim? Ker vem, da nikoli ne boš moj. Mi ne boš dal priložnosti. In zdaj vem, kako je lani bilo tebi, ko si si ti želel mene, pa me nisi dobil.. če bi rekel samo besedo, bi bila tvoja. Dala bi ti možnost. Ampak očitno nisem vredna niti ene pofukane besede?!

Hočem tebe, ne koga drugega. In tisti žalosten pogled v tvojih očeh.. okužil si me s svojo žalostjo, kot s kakšnim virusom. Daj nasmej se, vsaj enkrat. Lahko bi se smejala skupaj..

nekak nimam sreče v ljubezni

Angleške e-kartice: Spet doma

Končala se je moja 14-dnevna angleška tura in ne boste verjeli - deževalo je le dva dni, sicer pa je sijalo sonce. Za slovo smo v indijsko-mehiško-slovenski zasedi skurili vsak po dve odlični kubanki ter vase zlili še nekaj pintov odličnega angleškega piva. Spal sem točno eno uro, saj sem ob petih že moral skupaj s svojim 27-kilskim kufrom na letališče.

Sedež sem tokrat celo delil s Slavojem Žižkom, ki je med potjo spil dva litra vode na eks, neprestano švical in živčno listal po cajtengih.

Ob pristanku na Brniku nam je razneslo gumo in verjetno je to razlog, da so nas v trenutku obkrožili gasilci. Sicer se mi zdi, da je to dokaj pogost pojav pri pristankih, je bilo pa zanimivo za videt pa še moja draga, ki me je čakala na terasi je malo zapaničarila in me ima zdaj še malo rajši.

Tegale tedna se ne kaj dosti ne veselim, saj se moj Outlook kopa v rdečih zastavicah.

ONE DAY...........

Pa je odšlo......

Sedaj me je življenje v Ljubljani pripeljalo do te faze (oz. sem sama sebe pripeljala do te faze), da se mi je enostavno Ljubljana zasrala- z velkim Z-jem! Povedala sem vsem svojim prijateljem, da se vračam za nekaj časa domov, potem pa grem študirat v MB....Po eni strani čutim olajšanje, po drugi strani čutim tako napetost v meni oz. stiskanje- kot, da mi nekdo stiska srce... V LJ se že dooolgooo časa ne počutim ok, zdej sem se odločla, da bom poskusila z drugo strategijo- malo obrnat življenje. In ja, obrnala sem ga sama sebi na glavo! Dost žalostno ane? Al pa tut ne, mogoče sem pa rabla to, mogače pa rabim to- en preobrat! Nisem srečna... Vem, kamorkoli bom šla bo najbrž isto- samo nevem zakaj si zakrivam oči, da bo bolje drugje.....Najbrž ne bo boljše ampak mi je dejansko lažje, da si mažem oči...

Dva tedna že skoraj nič ne jem, zjutraj se zbujam prepotena od nog do glave, totalno sem odsotna... Počutim se kot senca, duh, ki samo tava naokoli- sem in tja! Ne najdem mira, ta nemirni duh v meni.....oh, kako mi gre žže naživce vse skupaj!!! ŽELIM ŽE IMETI ENKRAT V ŽIVLJENJE....NORMALNO ŽIVLJENJE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Zarad tega sem po eni strani res čisto na dnu trenutno ampak ko pa mal obrnem stvar mam pa občutek, da se bo vse tako lepo obrnalo in s tem tut porihtalo!!! Sam najbolj u ku**u mi je pa to, ko še potem mamo dodatno zraven s tem obremenjujem in to, ker sem nardila eno potezo in sem se spet ustrašla in obstala in zj spet stojim............

Stojim! Zdle se res počutim za en drek, ampak bom si js vse porihtala, ker mam željo imeti lepo življenje!!! Sam najbolj me pa žalosti, ker je večina ljudi že obupala nad menoj- vsaj mama- kar jim pa nič ne zamerim, nimam te pravice.......

Poleg vsega pa smo imeli včeraj še srečanje iz srednje šole....in spet sem ga videla......njega....Isti občutki, ki so bili takrat, v srednji šoli- ti občutki, ta ljubezen do njega bo zmeraj tukaj......Vem, ne smem ga več iskat, morala si ga bom dokončno izbrisati iz glave.....ampak za vselej bo pa v mojem srcu.....srce....tam boš vedno in vedno ko te bom videla....ne znam ti opisati občutka, ko se po enem letu spet srečava in me spet nežno objameš, daš poljub na lica- topim se in se stopim......potem pa zopet rabim nekaj časa, da se spravim nazaj v ledeno kocko!

Rada bi ti samo povedala, da si bil v mojem življenju edini fant, ki mi je bil tako blizu srca ampak zaradi razlogov, ki jih ne bom nikoli spoznala in izvedela, tako daleč. RADA TE IMAM IN ČEPRAV MI NE DOVOLIŠ, TE BOM IMELA ŠE NAPREJ!

Tale moj blog danes, je ena vlka mešana solata-tk ko pa js..... Vse, ki boste tole prebrale bi rada samo povedala, da delajte in pejte tja, kamor vas vodi srce!!! Js velikrat nisem in sem poslušala razum drugih ljudi- ko bi vsaj srce..... Tako pa tudi povem njemu, pojdi kamor moraš iti, tako kot bom js sedaj tudi šla prvič v življenju za svojim srcem....To se nikoli ne zmoti!!!

... °° liTTle diferenT rapUnZel °°°° ...

Sem čisto navadna dvajset letnica. Imam ljubeče starše, ki so, tako kot vsi starši včasih malo preveč tečnobni. Imam sestro in brata, razumemo se ok. Imam fanta. Vedno imam fanta, vedno sem imela fante... nISEM KURBA... Samo preveč sem princeska v začaranem gradu, ki je v realnem življenju krogu, v katerem se non stop vrtim sama. V mojem svetu so to sanje... Sanje o popolnosti, o moji sreči in seveda o princu na belem konju, ki me nikakor ne more najti... Grad namreč stražijo OGROOMNI zidovi in vsakič drug zmaj. Ta zmaj je hinavski in mi je pri srcu.. Včasih si želim, da bi se ob mojem poljubu zmaj spremenil v princa... In to se tudi zgodi.. Za kratek čas, potem pa zopet spremeni svojo obliko. Jaz sem pravljična princeska, on pa pravljični zmaj. Drugi ga ne vidijo.. Od daleč zgleda vse popolno, in jaz zgledam močna ženska z mogočno utrdbo za menoj. Vse je popolno. V svetu drugih sem barbika. In moje življenje je pocukrano popolno. Imam vse kar hočem in sem srečna. Pa vendar ni tako. Tudi v pravljicah se poročijo le ljudje z ljudmi in žabe z žabami in račke z račkami in hudobni s hudobnimi in zmaji z zmaji. Lepotica in zver... Tudi to zgodbo poznam. Tudi tukaj je happy ending. Kaj če bi sanjala raje to?

Nisem zahtevna. Hočem samo svojega princa. Nočem več zmajev, ki se okrog mene vrstijo kot po tekočem traku. Hočem stalnost. Hočem zatočišče, ljubezen, predanost. Hočem zaščito. Večkrat pomislim, da v resnici privabljam zmaje samo zato, ker dejansko razmišljam v tej smeri. Ker ga imam rada, ker mu ustrežem. Ker sem vedno jaz krivec vsega, ker sem vedno jaz tista, ki nisem dobra punca, jaz sem nepopolna, jaz sem slaba oseba in da, preverjati in držati me je potrebno ob sebi, ker mi ni za zaupati. Hvala bogu da imam zmaja, ki zna poskrbeti zame.. Hvala bogu da nimam več nič več zasebnosti, da nimam več svojih stvari, da nimam več nič sama s seboj.. Hvala bogu da se vsako jutro zbudim v gradu, hvala bogu da se že celo življenje vrtim ( v realnosti) v KROGUUU... Round round, rooound, goes roound and round and comes back again... dizzy, omotičnost, anestezija, vse pride zraven.. in se vrtimo,, GREMO VSI SKUPAJ !! S T O P ! eNOSTAVNO NE MOREM VEČ....

po licu mi zopet polzijo solze. So ravno prav tople. Kaj ne bodo. Kuhale so se v meni že doolgo doolgo časa. Ni mi prijetno, ne morem več skrivat. Slabo mi je in nič ne morem pomagati. Nihče me ne opazi in gozd je vedno bolj zaraščen. Bojim se, da me bo zmaj uničil. Imela sem ga moč krotiti, ne več. Zrastel je velik. Nič več ne smem. Vse zgleda ok in zmaj o tem ne ve nič. Princeska je vedno kriva.. Nihče je ne posluša. Umiram v sebi in se mučim. Bila sem lutka, zdaj sem pa ujetnica. Ujetnica svojih sanj. Čakam na rešitev.. zakaaj?

Ker nisem očitno sama dovolj močna da bi se osvobodila. Pomagat znam vsem, samo sebi žal ne. Nočem poslušati od njega, da sem slaba oseba če bi se osvobodila, ne prenesem več njegovih težkih besed... Skušala sem osvoboditi njega, da bi lahko s tem osvobodila sebe...

Poskušala sem ga odčarati v princa na belem konju....

Povedala sem mu...

..res, ni več prihodnosti in sanj o happy endingu.... pomagaj mi... prosim

Vse je enkrat prvič.

Heloou.

Nova sem Po ne dolgem premisleku, sem se odločila, da se vam pridružim. Zakaj? Ker sem prebrala kar vaših blogov in ugotovila, da ste kul. & ker je Diva že sama po sebi kul. In jaz sem se odločila, da bom začela pisat bloge, redko, pogosto ?! Nevem. Saj to konec koncev ni obveza & je veliko boljše, kot dnevnik, ki te ob koncu dneva prav prisili, da ga vzameš in začneš pisat.. Sama še nimam tovrstnih izkušenj, tako, da nevem kako to gre. Ampak vse je enkrat prvič. Sem pa vedno pripravljena spoznavati nove ljudi & nove stvari.

Zato sem tukaj!

Diva všeč si mi.

Love.*

venus.

waau.

*

nekateri so veseli za mene, da sem spet srečna.

*

enakost.

popolnost.

baje sma rojena pod isto zvezdo.

boma se sprepustila toku..čakala pravi trenutek..

upam samo, da me ne prevzameš še bolj.

bilo bi že preveč.

ženska kar zadavila bi te

Ne vem kako so lahko nekatere takšne koze... Kako je ta ženska fajn vse naštudirala. Od laganja kaj je delala z mojim fantom,kako me je lahko prevaral,pa še vse je natančno opisala kaj je z njim delala. In seveda ko je človek v šoku že skoraj verjame. Dobro da sm se počasi umirila predn bi ji še kaj naredila. Seveda to ni res in sem potem izvedela od prijateljice, da je name zelo ljubosumna (hm zakaj že?). In pol mi gre govorit te laži direkt v faco...hmm bolano. Ženska dovolj stara za svoja leta,pa še vedno nima lajfa.

Ne vem zakaj me ne mara,in na kaj je sploh lahko ljubosumna.Sam dej prosim pust me na miru,ne se vtikat v moje zadeve. najraje bi te pljunila,mučla,ti rekla grde besede,te razbila... ampak ne bom. Nič ti ne bom.Samo tiho bom in bom čakala da se ti vse vrne. Pa ne od mene...čas vse vrne.

e-DNEVNIK

se še spomnte tistih malih zvezkov s trdimi platnicami,k smo jih v osnovnih šolah tko rade/radi odklepal in zaklepal

svoj prvi dnevnik sm dobla nekje v petem razredu osnovne šole.za božič.vem,da sm ga potem pustila še ene 14 dni zapakiranga v tist celofan.sploh nisn vedla kaj naj z nim počnem.potem pa sm ga enga lepga dneva odvila,odklenla in začela s pisanjem.vem da sm pol kr usak tedn kej notr zapisala.take stvari za ktere ni smel nooooben vedet.niti najbolša prjatlca.

čez čas sm zapolnala vsak možn prazn list...vem da sm pol kr odnehala.vse več stvari sm zaupala prjatlcam,"on" pa je ostal nekje v omari na drugi polici.potem pa sm ga čisto po naključju spet našla nekje v srednji šoli.ob prebiranju mi je šlo kr mal na smeh.

vem da sm si šla pol naslednji dan v trgovino po novga.kupla sm si takega zelenga z nekimi metuljčki in rožicam.in že kr prvi dan začela s pisanjem.morm priznat,da je kr pasal po tolkem času spet neki zaupat "nekomu" za kterga sm vedla da bo ostal tam,kjer more.in da bova vedla samo midva

ampak pol sm tut tistga popisala,vmes mal "odrasla" ,nakar mi je kolegica omenla tole divo.neki časa sm sam prebirala tuje zapiske,potem pa sm se odločla da se še js priključim ekipi.

in zdej svoje misli in občutke izražam tu.sicr je res da nič več ne ostane samo med mano in še nečim,je pa zelo fajn da potem dobiš kak odgovor na tist kar včasih sam nisi mogu razrešit.

verjamem pa,da bom nekoč tut js svoji punčki (če bo pršl do tega in če sploh bo punčka ) kupla en navadn dnevnik z trdimi platnicami.hmm mogoč bom pa še enga za sebe vzela

Ste naš najboljši kupec!

How to be good?

Angleške e-kartice: Manchester, 15 minut slave in

Blogerski mrk je bil posledica angleške IT-jevske nerazvitosti, saj je wi-fi približno tako redek kot seksi Angležinje. Manchester je eno usrano, depresivno, industrijsko mesto, posejano z grdimi bajtami, dimniki in bledimi ljudmi. Šel sem na ogled gradbišča ogromnega medijskega centra, kamor bodo med drugim preselili tudi velik del BBC-ja. Slednjega sem že tako sit, da mi ob njegovi omembi gre na kozlanje, saj je jebeni BBC praktično vsepovsod.

Seveda se je spodobilo, da v Manchestru tudi kaj spijemo in usoda je hotela, da je bilo mesto tisti večer nabito polno, saj sta se naslednji dan na Old Traffordu pomerila Manchester United in Liverpool. Na ulicah se je trlo pijanih Angležev in še bolj pijanih Angležinj, ki so svoje celulitične, svetlo bele noge pri minus 5 stopinjah kazale v nekih čudnih kratkih kiklah, v katerih so jim joški skoraj skočili iz kipečih dekoltejev.

No, hvala bogu sem že včeraj prišel nazaj v London, ki mi počasi postaja prav všeč. Prihod nazaj v metropolo smo seveda ustrezno zalili v bližnjem pubu in mehiški kolega mi je povedal, da je o mojih izjavah v zvezi z našo fuzbal reprezentanco napisal kolumno za nek njihov cajteng, ki ga bere lep del Mehike (nja, kakšnih par deset milijonov). Naslednji dan je prejel klic od slovenskega veleposlanika, ki se je želel srečati z mano, ampak si je premislil, ko mu je novinar povedal, da sva v bistvu v Londonu. Prasec škrtuharski, lahko bi mi plačal avion pa bi se z veseljem usedel na eni kavici! No, v Mehiki sem sedaj blazno slaven in bejbe se baje pobijajo med sabo.

Danes sem imel prost dan, ki sem ga izkoristil kot tipični turist, ki se s fotoaparatom ustavlja sredi ceste in poskuša narediti sliko sebe z Big Benom v ozadju. Slike z moje ABC ture (Another Bloody Cathedral) so zato vse zelo podobne - moja glava v ospredju, roka, ki drži fotič in zamegljena naključna znamenitost v ozadju. K sreči sem se kasneje dobil s sestrično, ki je prevzela vlogo fotografa, ampak se na žalost nisem mogel slikati s katerim od tistih stražarjev s kučmami, ker so jih prejšnji teden ogradili z ograjo, saj se je enemu izmed njih strgalo in je s puškinim kopitom vžgal po hrbtu nadležnega turista, ki je marširal skupaj z njim gor in dol.

Na koncu sem hotel še malo v šoping, ampak so mi Harrods zaprli pred nosom. Pizde arogantne!

Opažen Diva-mobil

Včeraj zjutraj sem na poti v službo opazila Diva-mobil in ga uspela celo slikat.

Bil je parkiran pred Mercatorjem v Podpeči kar par ur, saj sem ga videla tudi na poti domov.

Se že veselim Diva majčke...

JUST HAPPY TO INFINITY

Mami je silno zanimalo kdo je Mr. Right zame in se je pozanimala pri gospe, ki zna zares prerokovati. Povedala ji je tudi to, da jo čaka še ena operacija. Zato je predkratkim šla na mamografijo. Odkrili so ji pesek. Ta pesek bi čez čas postal kaj bolj kompliciranega in resnega. Svaka ji čast, da ji je za to povedala…

KR ENA FACA...

Grem v trgovino z visoko modo. Zagledam majico, ki mi je všeč. Ker je zložena ne vidim cele glave. Vprašam prodajalko:«Kdo je ta ženska na majici?« Ona pove:«Kr ena faca…« Vzamem majico in jo probam v garderobi. Žensko mi uspe prepoznati, ker sem ljubiteljica filmov. Na njej je bila Audrey Hepburn. Povem ji kdo je ona, ker jo je treba poznat. Vpraša me:« Kako to vem?!« Ona je bila inspiracija Coco Chanel. Roman Holidays je igrala s ta najbolj seksi igralcem… My Fair Lady je najboljši film po okusu moje mami. Izhaja iz Pygmaliona. Za to vlogo je dobila Oskarja. Audrey ni nikoli bila "kr ena faca..." Ko je postrigla svoje lase na kratko, so imeli frizerji precej več dela. V modi so naenkrat bile kratkolaske. Bila je modna ikona in filmska diva.

ORIENTALSKA ZGODBICA

Predkratkim sem spoznala dve simpatični punci, ki sta prišli študirat na moj faks iz Turčije. Prvo vprašanje je bilo, če sem bila v Turčiji? Rekla sem, da še ne in da mi je dobra orientalska glasba. Ena je znala slabo angleško in je imela s sabo prevajalnik, kjer napišeš besedo in dobiš prevod. Povedala je, da se je odločila, da je dobro znati angleško zato, ker ji je enkrat nek fant s katerim je bila intimna rekel, da je konec in ga ni razumela. Je mogla prečekirat v slovarju, da je dojela zakaj gre…

Madžarske razglednice no.7: iWork&iLOVEit

Delam!!! Vsak dan vstanem nekaj čez 7. zjutraj, oblečem "ta fine" cote, pobašem lap-topa(ki nažalost ni MacBookAir in se mi vsak dan zdi težji ) , obujem pete ter kot pravi "metropolitan commuter"z metrojem potujem v osrčje mesta. V samem centru izstopim in se z jutranjo hordo odpravim proti elitni lokaciji sedeža podjetja, ki domuje v 4. nadstropju impozantne zgradbe iz 19. stoletja, ki ima vratarja, stekleno dvigalo, marmornate stopnice in vse, kar je še luksuznega. Na prijazni pozdrav vratarja( ne vem zakaj je vsak dan drugi) samozavestno povem:"I work for the cunsultancy here" in zaželi mi lep dan.

Pisarne so velike in svetle, moja miza je v zadnji, kjer nas navsezgodaj poboža prvo jutranje sonce. Vedno sem med prvimi na delovnem mestu, kar očitno cenijo(izjava : "You are always so early" in nasmešek odobravanja). Poleg mene sta tam še dve študentki, Hrvatica in Madžarka. Moja "šefa" sta dva Madžara, nad njima pa so trije Nemci. Vsi so neverjetno prijazni. Česa takega še nisem doživela. Nasploh so Madžari kavalirji tako, da nikoli sama ne odpiram vrat, vedno me povabijo na kosilo, kjer počakajo da prva obesim plašč, ne začnejo jesti dokler se jim ne pridružim in če si po kosilu zaželim kave, me pospremijo do prve kavarne s "take away" ponudbo. Nasploh so vedno na voljo in imajo krasen odnos do vseh zaposlenih. Nemški šefi pa so nam ob prihodu ta teden vsem prinesli Kinder čokolade

Delovna atmosfera je sproščena in nadvse prijetna. Zelo všeč mi je, da me jemljejo resno, sprašujejo za mnenje itd., čeprav sem študentka in tam šele zelo kratek čas. Včeraj sem bila zraven na staff meetingu, ki je bil tak kot v filmu. Vsi sodelujoči pri projektu, sproščen vodja, ki stresa šale in veliko smeha kljub:"very tight schedule and a killer deadline". Poleg mene sta tam še dve študentki, Hrvatica in Madžarka. Prosili so me tudi, da bi bila zraven, ko pride stranka, vendar lahko, da bom imela predavanja. Ta mora biti velika živina kajti na pojasnilo, da bi znali druga največja banka v Sloveniji in druga največa zavarovalnica nekaj ovirati sem dobila repliko, da se potem stranka vpraša koliko bi jo stalo, če obe podjetji kar kupi Je pa vedno smešno, ko dobim na informacijo, da ima Slovenija 2 milijona prebivalcev odgovor:"Seriously? That's less than Budapest".

Najbolj me je presenetilo, da so se mi zahvalili za sodelovanje in so povedali, da so bili presenečeni, da sem se odzvala, saj so ekonomisti tukaj zelo iskani(vsaj bili so). Madžara sta povedala, da sta dobila včasih toliko podobnih ponudb za delo preko maila, da jih zdaj videti ne moreta več in da sta bila prepričana, da ne bom prišla(kar bi bilo za sam projekt pogubno, saj bi sami zeeelo težko raziskali Slovenijo). Razložila sem jima, da v Sloveniji nihče nikogar ne gnjavi po telefonu, če pri prišel delat in da ni nič nenavadnega, če se na razpis za eno delovno mesto ekonomista prijavi 400 ljudi. Tukaj je nenavadno, če se prijavi več kot eden. No, vsaj bilo je, zdaj bo verjetno recesija naredila svoje.

Okoli 17:30(čeprav je delovni čas zelo fleksibilen) poberem šila in kopita, spet ponovim vajo z metrojem in sem ob 18h doma. Samo delo je točno tako, kot sem ga vedno sanjala...marketinško raziskovanje(tokrat iz sekundarnih virov) v mednarodnem okolju, v imenu multinacionalke, za velikega in močnega naročnika. Raziskovanje, kreativno diskutiranje, sestanki, prezentacije v tujem jeziku-zdaj vsaj vem, da nisem falila faksa, kajti to je TO. V čudovitem okolju, s super timom, v krasni pisarni, kjer tisti nasproti tebe(v tem primeru eden izmed nemških šefov) po telefonu naenkrat rezervira lete v Nemčijo, Singapur in Avstralijo...first class seveda in to po tem, ko bo zaključil s tedenskim dopustom nekje na toplem... tega bi se človek zelo hitro navadil...sploh, če je še plača dobra

Angleške e-kartice: BBC

Danes smo cel dan preživeli na BBC-ju, ki še najbolj spominja na RTV Slovenijo na kreku. To pomeni, da večina stvari izgleda približno enako zastarelih (vključno z ljudmi), vendar s to razliko, da se med različnimi sektorji BBC-ja voziš z avtobusom. Obisk televizijskega centra je sicer bil zanimiv, ker smo v živo spremljali snemanje Najšibkejšega člena, pri večini ostalih zadev pa sem se do vijoličnega ščipal v nogo, da nisem zaspal. Stari angleški dedci res lahko imajo svinjsko dolgočasen glas.

Vodička, ki nas je peljala po televizijski hiši je sicer bila prava carica in je vneto razlagala kakšna razvajena pička je Jennifer Lopez ("Forget the whole Jenny from a block. She is a diva par exellance." ). Na dvorišče BBC-ja (na sliki) so namreč z avtom v vsej zgodovini spustili le tri osebe - kraljico, novinarja Top Geara, ki se je z avtom peljal v lift ter Jennifer Lopez, ki zaradi tega (in dejstva, da svoje kitovske riti ni želela položiti na nobeno nebelo podlago) pri njih ni več zaželena. Razlagala je tudi, da je Madonna v svoji rimokatoliški fazi v garderobi želela 1:1 sliko papeža. Ker je niso imeli, so šli po voščeno kopijo v Madame Tussaud's, jo naložili v taksi in pripeljali v garderobo.

Londona se človek hitro navadi, še posebej njihovega ritma, saj vsi skoraj šprintajo. Najbolj pa sem navdušen nad njihovo podzemno železnico, ki je narejena tako logično, da še slepec najde pot domov. Će bi kaj takega naredili pri nas, bi vse skupaj verjetno tako zakomplicirali, da bi vstopil v Šiški in se nato znašel v Mariboru, čeprav bi bil namenjen na Vič. Vsi, ampak res čisto vsi na podzemni berejo brezplačnike. Danes sem se peljal kar čez lep kos Londona in sem enega vzel tudi sam. Na dvajsetih straneh cajtenga je mogoče za eno A4 stran teksta, vse ostalo pa so oglasi in slike. Kar pa ne odvrne Londončanov, da ne bi nepremično in zatopljeno buljili noter cele pol ure.

Šibam pod tuš, potem pa se dobimo v bližnjem pubu v slovensko-kuvajtsko-indijsko-mehiško-latvijsko-armensko-ganski sestavi, da izmerimo tolerance.

Sramota

Sram me je, da te poznam, res. Sram, da sem kadarkoli klicala na tvojo telefonsko številko. Sram, da sem odgovarjala na SMSe in oproščala vse napake. Sram, da sem kadarkoli jokala za tabo, sram, da sem poslušala tvoje:"Lepa si." In ko mi rečeš, da me imaš rad in da me ceniš, me boli. Boli, ker vem, da ne misliš resno. Nisi me vreden, vreden nisi besed, čustev, žalosti. Še najmanj pa si vreden tega, da zaradi tebe trpijo vsi okoli mene, najbolj pa tisti, ki me imajo dejansko radi.

Danes sem zadnjič jokala za tabo. Saj veš...

"Davno sam prošla to školu da budem tek još jedna u nizu."

Obožujem!

Obožujem

družino.

prijatelje.

pozitivno energijo.

dobro voljo.

smeh.

svojo žival.

svoj modri avto.

testenine, bučke in vanilijev jogurt.

čokolado s keksom in Mercatorjeve kakavove palčke.

vodo z okusom tayberry.

nakupovanje.

kavbojke in pisane majčke.

čevlje.

sneg in mraz.

sonce.

tulipane.

resnico.

ljubezen, občutek zaljubljenosti in metuljčke v trebuhu.

življenje.

Tašča

Življenje je res polno presenečenj – tako slabih kot dobrih. Na žalost se rado velikokrat zgodi, da slaba prevladajo nad dobrimi. In tako sem pred dobrim tednom zvedela kaj si moja (bodoča) tašča res misli o meni.

Do sedaj je bila taka tašča, kot bi si jo človek lahko le želel. Prijazna, simpatična, topla oseba, ki me je podpirala in kateri sem lahko povedala vse – kot prijateljica v bistvu.

Potem pa mi moj dragi kakšen teden nazaj reče, da se morava nekaj pogovoriti. In mi pove, da ima njegova predraga mati napisan seznam vseh stvari, ki jo motijo pri meni. Skoraj me je kap. In seveda, ker moram slediti svoji naravi, ki je že tako preveč firbčna, poslušam dalje. Zvedela sem še, da se obnašam kot razvajena edinka (seveda, zato pa sem pospravljala vedno celo hišo sama in prevzela veliko večino hišnih del), da sem ji rekla, da ona zame ne zna oprat oblek (kar nikoli nisem rekla) in da bi lahko vsaj kdaj pa kdaj vprašala, če kdo pri hiši potrebuje pomoč, namesto da samo ležim in lenarim (pri tem seveda ni pomembno dejstvo, da sem 2 meseca po težki operaciji želodca in da sem pred operacijo delala vse sama, brez kakršne koli pomoči). Pa v redu, take obtožbe se nekako požre, pač ima človek slab dan in pretirava pri stvareh in potem pridejo ven takele nesmiselne obtožbe. To še razumem. Ampak med vsem tem kupom (izmišljenih) stvari, se je znašla še ena „obtožba“, katera pa me je res prizadela in preko katere enostavno ne morem. Tašča je mojemu fantu rekla, da ona ve (ne da se ji dozdeva, ne da se ji to zdi, ampak da VE), da imam fanta le za vmes, čim pa bom našla kaj boljšega pa ga bom pustila.

Nikoli se ni bi mislila, da je zmožna reči kaj takega. Ko mi je to povedal, sem se počutila izdano in prizadeto. Kako lahko nekdo, ki te kliče ko si v bolnici, ki ti da vtis, da bi naredil vse, če bi ti le lahko kako pomagal in nekdo, ki ti govori, da si ji kot hčerka, naredi kaj takega?! Saj vem, da pač obstajajo taki ljudje, ampak nikoli ne bi rekla, da je ena izmed njih ravno moja tašča. In vem, da ima ogromno problemov in skrbi, ampak to nikakor ni razlog, da vse frustracije in skrbi takole zneseš nad nekom. Vsaj v obraz bi mi povedala – ampak to najbrž ne bi mogla, ker so obtožbe tako in tako neresnične, izmišljene in nasploh absurdne!

Ne razumem ljudi, ki lahko kaj takega naredijo. Kako lahko nekoga obtožijo nečesa, česar sploh ni naredil? Kako si lahko brez slabe vesti izmislijo nekaj in to veselo trobijo naokoli?

Kako dolgo še?

Zvoni telefon zatrepetam, morda je ona...

Ne bom gledala po telefonu, ker ga spoštujem, čeprav...

Minilo je že 2 leti kar vač nista par... kaj hoče? vem kaj hoče! kaj hočeš ti??? niti sam ne veš...

Jaz hočem da izgine za vedno, iz najinega sveta, tvojih in mojih misli!

mislim da je dosegla svoj cilj, kregava se zaradi nje. Čestitke

Ko je ta, ko je ta što tebe od mene krade, ko je ta što srcu mome gazi zadnje nade, ko je da je, prokleta je svakom suzom mojom, ko je ta, ko je ta moja loša kopija...

Angleške e-kartice: Danes celo ni bilo dežja

Končno mi je uspelo vzpostaviti internetno povezavo in dobiti adapter za štekerje, ki jih uporabljamo normalni ljudje. Internet Angleži cenijo po vrednosti suhega zlata, saj za enotedensko uporabo plačujem oderuških 60 funtov, tako da cenite tele moje bloge, ki so definitivno zanimivejši kot neka poročila iz Madžarske

Zanimivo je postalo že na Brniku, ko sem sedel zraven Dimitrija Rupla, ki ga 15 minut sploh nisem opazil, nato pa so mi pozornost vzbudili neki živo rdeči štumfi. Kasneje se je čakajočim pridružil še Slavoj Žižek, ki je celo pot na laptopa prepisoval neke počečkane zapiske.

Najbolj zanimivo na vsej poti je bilo dejstvo, da sem iz Brnika do Gatwicka porabil natanko toliko časa kot potem iz Gatwicka do mojega hotela. Ta je sicer čisto lep, le Angležem je treba dopovedati, da imamo normalni ljudje radi normalno temperaturo in da 15 stopinj ni normalna temperatura. Še posebej, če se želiš pogreti pod tušem in se ti iz stene izstreli ledena voda, ker pač ne veš kako natančno delujeta tisti dve prekleto zategnjeni pipi, za katere je armenski kolega rekel, da so kot "russian navy doors".

Ostali udeleženci IYXE so precej face. Latvijec govori popolno angleščino z ameriškim naglasom in se neprestano dela norca iz dejstva, da tukaj vse stvari govorijo (to ne bi bilo nič čudnega, če ne bi RES vse govorilo in to zelo očitne in banalne stvari). Lifti povedo kam gredo in preden odprejo vrata, vedno skrbno rečejo "doors open", vlak vedno opozori "please mind the gap between the train and the station". Tip sedaj vedno, ko odpre vrata, prej ne pozabi reči "doors open, keep smiling".

Na prvem sestanku smo vsi udeleženci povedali nekaj o sebi in svoji državi in seveda sem bil, poleg tipa iz Kuvajta, glavna atrakcija, ker nihče ne more dojeti, da imamo le 2 milijona prebivalcev. Ganec me je čisto resno vprašal, če pri nas sploh imamo parlament in volitve. Ko se je smeh polegel, je bil na vrsti Indijec, ki se je predstavil z "I am Saurabh, I come from India. One billion people." In spet je bilo veselo.

Dan sem preživel ob poslušanju, kaj vse nas čaka na 14 dnevni turneji po priznanih britanskih tržnokomunikacijskih in medijskih korporacijah. Definitivno bo najbolj zanimiv ogled in sestanek na BBC-ju ter zame osebno še sestanek z najvišjo avtoriteto na področju britanskega digitalnega marketinga.

Pizdi me le, da zelo slabo spim in da sem že ob petih popolnoma izčrpan, moram pa še ven, da nafilam svojega novega iPhona z dobroimetjem, ker nujno rabim GPS in Google Maps, saj sem orientacijo pustil nekje doma.

naša zgodba.

Kaj pomeni beseda denar mi je zelo dobro jasno že odkar se zavedam, da obstajam. Mamici nikoli ni bilo treba reči, da ne bom dobila več kot eno liziko ali pa eno čokoladico, ko sva šli v trgovino. Nikdar nisem tečnarila in izsiljevala. Ker sem vedela, da ne smem in ne morem. Mami in oči sta gradila hiško, kamor smo se vselili ko sem jih štela 5, brat je imel 2 leti. Kreditom za hiško nikdar ni bilo konca. Vedno smo skušali karseda preživeti z najnujnejšim in pazili na vsak tolar. Manjkalo pa mi ni nič. Vedno sta se mi maksimalno posvečala, z bratom sva imela vedno veliko igre, smeha, druženja in topline.

Seveda hočeš nočeš otroci pridejo v leta, ko se primerjajo z vrstniki. Sošolka je imela krosca, absolutno kul je bila s tem svojim hobijem. Če nisi imel pojma o motorjih in nisi imel doma vsaj enega si bil pač out. Spet druga je imela kul kolo in se je non stop oblačila v hude firme. Absolutno si bil mega zakon, če si tudi ti nosil te firme. Spet druga je vsak dan prihajala v novih oblekcah po zadnji modi. Sama nisem nič od tega. Ker ni šlo. Resda je bilo včasih hudo, ker na vsak način hočeš spadati zraven, ampak sem bila nekako že od malih nog sprijaznjena s tem.

Vem pa, da so trpeli moji starši. Hudo jima je, ker si ne moremo privoščiti počitnic. Ker imamo že od nekdaj 20 let stare avte. Ker z bratom ne moreva početi določenih športov, nositi določenih oblek in brezskrbno iti kam, tako kot drugi. Želita nama nuditi karseda največ, a ne gre. Od nekdaj je tako. In mene še toliko bolj boli, ker se tega njunega razmišljanja zavedam. Občudujem in cenim ju, ker sta imela cilj imeti svojo hiško in jo sedaj imamo. Ker imata živce, da vsak dan že nekaj desetletij hodita v bedne službe za minimalne plače. Ker sta kljub stiski z denarjem vedno storila kar se je le dalo, da bi nama bilo z bratom lažje odraščati. Ker kljub skrbem še vedno najdeta čas za pogovor, za sprehod, za druženje ki ne stane nič, pa je zagotovo vredno veliko več kot dopust v hotelu Palace.

Oče je zaradi posledic bolezni delni invalid, tako da dela komaj polovični čas. Ker sta kmalu imela otroke, sta žal hitro šla v službo, kot navadna delavca sta tam tudi ostala. Tako je sedanje dogajanje je za nas vse prekleto naporno in boleče. Pa smo še vedno skupaj in se imamo radi. Tega nam tudi tale kriza ne more vzeti.

Priznam, da me pošteno razjezi, ko vidim frkljo v novih štiklah in minici ki benti kakšne praxxxx so starši, ker so ji povedali par krepkih ali ni smela ven žurat. Ali pa osebki, ki jim starši nudijo kar se jim sprdne, pa to jemljejo kot nekaj samoumevnega. Ali pa ogabni stari strički na TV, ki sedijo na direktorskih stolčkih in kupujejo Hammerje v teh časih, medtem ko bo moja mama, ki dejansko ve kaj je to delo in daje od sebe maximalno, najbrž ob službo, ob tistih bednih 400 evrov s katerimi si tisti ogabni striček najbrž ritko briše. Pizdi me, da študenti, ki imajo avto ki ga je mama kupila in stanovanje ki ga je ata kupil, jamrajo o cenah bonov ali pa davkih na študentsko delo.

Mi preživimo z 20 let starim avtom, borih 650 evrov za štiri osebe na mesec, s kreditom za hišo, s posledicami očetove bolezni, z mamino depresijo, z bratovimi stroški ob zaključku OŠ ter mojim šolanjem na gimnaziji, ki je 32 km od našega doma. Preživimo in se kljub vsemu znamo smejati in vemo, kaj pomeni družinsko popoldne.

In četudi bi bil kateri od mojih staršev dobitnik Nobelove nagrade, ne bi bila nanju ponosna tako zelo, kot sem sedaj, zaradi vsega kar sta prestala za naju z bratom in vsega, s čemer se soočata v teh časih.

Ati in mami, rada vaju imam.

Voščilo. :)

Iskrene čestitke vsem divicam - ob dnevu žena,

da ves čas bi sreča vam zvesta bila.

Murat & Jose story

Rekla sem:« Veš, da sem srečala Murata?« Unga mulata.« On meni:« Murat je ta drug.« Jaz njemu:« No pol pa Hozeja.« Men se zdi tak z latin temperamentom. On meni:« On je pa Jose.« Kot bi bila blond…

Vidm kip v Parizu na neki stavbi in pod njim piše Murat. Jaz njemu:«Lej ga Murata!« On meni: »Ga poznaš?« Nadaljuje:«To je bil general od Napoleona.«

Je suis de Paris...

V Parizu doživiš tako blišč kot bedo. V trgovini Luisa Vuittona japonke kupujejo taške za najmanj 8000 evrov. To je btw najnižja cena. Ne mi rečt, da je recesija. Sem imela feeling kot da sem v Sex in the City sceni. Japonke nosijo po cesti kirurške maske. Zrak je res umazan. Je bil potreben dvojni peeling nosu, ker enkratni ni spravil z nosu 300 prebivalcev. Mam preštete! Joke.

Jaz parižanka sem kupila skodelico z znamenitostmi v black in white tehniki, ker je najlepša. Na dnu je oznaka ROC. Obesek za ključe Eiffelovega stolpa. Jopico iz GAP-a, ker odlično paše zraven kavbojk. Parfum Prade in Kenza, čeprav nimam nič proti francoskim parfumom. Tuji imajo nižjo ceno kot pri nas. Francozi svoje vrhunske kozmetične hiše cenijo, kar pomeni, da so cene temu primerno visoke. Praline Godiva in piškote Faushon. Ne morem verjeti, da so še nedotaknjeni…

Madžarske razglednice no.6: Imam službo!!!

Od nekdaj sem želela videti kako izgleda delo v multinacionalki in očitno The Secret deluje veliko hitreje, kot bi sploh upala pričakovati, kajti predvčerajšnjim je v moj elektronski nabiralnik priromalo sporočilo ene izmed svetovalnih multinacionalk, ki je iskala slovenskega študenta za pomoč pri raziskovanju. Kraj dela: pisarna Budimpešta. Čas dela: 3 ali 4 dni v tednu po 8h na dan, projekt bo predvidoma trajal 14 dni ali 3 tedne. Plačilo: 7 EUR/h. Možnosti sodelovanja tudi za druge projekte.

Seveda sem priložnost zagrabila z obema rokama in v ponedejek ob 9h me že čaka delovno mesto v njihovi pisarni in če bo šlo tako naprej bom začela uresničevati želje iz "Če bi bila omejitev nebo" seznama( http://www.diva.si/clanki_notranja.php?id_clanek=1303) veliko hitreje, kot sem si mislila

Recesija? Kakšna recesija, če pa te delodajalci poiščejo kar preko maila.

Pa še nekaj...objavljen je bil line-up(seznam DJ-jev, ki nastopajo na nekem partiju-za nepoučene) za Sensation party v Budimpešti za katerega sem že odštela 60 EUR za vstopnico brez, da bi vedela kdo bo vrtel(kar je sicer bistvenega pomena) in danes sem izvedela, da bo tam moj daleč najljubši DJ, član švedske house mafije DJ Axwell(Erick Morillo je padel na 2. mesto na lestvici top ten )...The Secret has worked once again

Včeraj sva bila na national flag partiju, kjer smo morali biti oblečeni v barve, ki jih ima zastava naše države...seveda nisva nič kaj izstopala med Francozi, Rusi, Slovaki in še kom, ki si deli našo paleto...je pa bil party izjemno uspešen, saj sva se prijetno okajena domov primajala šele okoli 4. ure zjutraj in kot prava pridna Erasmus študenta sva bila ob 9:40 že na prvem predavanju(v pol-prisebnem stanju, ampak važen je namen).

WTF?!?!?!

bom poskusla bit čimkrajša in razločna...sj je čist enostavn za razumet,sam dojet je mal težje u glavnem,tkole je blo...z onim fantom s prejšnega bloga (en tedn) ,sva se pol začela kr bol pogosto dobivat (s punco je končal) ,use je blo okej,ko v pravlici.po dougem času sm pa le pomisla da si pa res zaslužim enga takega za kterga sm js ceu svet...

potem se pa prejšn tedn nisva dobla,ker je pač meu neke druge načrte (morm povedat da sva 1uro narazn) ,tko da sm bla kr mal jezna.ker je še par dni prej kazu ful navdušenje da me vidi po celem tednu.ampak pač ni šlo.in ker sm bla "jezna" sm ga pač dala na ignor.on očitno mene tut,glede na to da se nisva čula par dni.

no in potem mu pošlem sms če je use kul,on pa men odpiše da je z bivšo nazaj.

in moj pogled v ta sms za dobro jutro

a mi lahko nekdo zj razloži U ČEM WTF JE FORA!??

ko bi saj z nečim nakazu da mu ni,neeeee on je še reku da je ful vesel da me je spoznal,da je tko k da se že ceu živleje poznama.

in ravn zj se je to zgodil k sm že bla prpravlena na neki več ,k sm že bla prpravlena na to da bi se lahko zalubla

kr ne potegne mi....


in zj je dokazano: horoskopi lažejo!!! dans mi je v dveh (!!!!!!) pisal da bo dans moj dan,da bo šlo vse po načrtu že od jutra in ka js vem kva use še....MHM! SE MEN TUT ZDI JA!

Življenje je lepo

Življenje je lepo...

Miljone,bilijone,triljone misli je v moji glavi... Toliko malih skrbi,velikh razočaranj. Malih želja in sanj.

Toliko stvari ostaja neuresničenih zame. Toliko stvari hočem spremeniti in včasih se mi zdi,da mi uspeva,včasih pa kot da bi opravljala sizifovo delo...

Včasih se mi zdi,da mi niti mojega življenja pobegnejo iz rok,se zapletejo v ogromen cof,ki ga je tako težko razplesti. Bojim se ga razpletati. Priznati napake. Pogrešati ljudi,ki jih več ni v mojem življenju. Bojim se spet zaljubiti. Imeti zares rada. Bojim se upati. Bojim se zaupati.

Bojim razvozlati ta velik cof in niti življenja psraviti v stare tire.Zmeraj ko poskušam razvozlati cof odkrijem toliko novih stvari. Stvari ki jih nočem izvedeti.In želim si da bi lahko življenje bilo velik cof. Polno skrivnosti in stvari ki jih nebi nikoli izvedela. Kar ne veš te ne boli. In ko nočeš izvedeti stvari je bolje da se skriješ..

V velik cof zvit iz niti življenja, ki ti polzijo iz rok...

Počutim se kot drek. Tudi meni se zgodi.

Življenje je lepo.

Nedokončana zgodba

Dolgo..res dolgo že nisem pisala...minilo je že eno leto...veliko se je spremenilo...moram se spovedat...moram nekomu napisat...

Spoznala sem ga na delu,že ko sem ga opazila se mi je zdel simpatičen...rjavih oči...dolgih las...njegove oči so izžarevale nežnost...pa sem pomislila lahko bi bil moj...

Sprva so bili samo nedolžni maili,ki so prerasli v dolgo dopisovanje čez noč...nato sms-i...veliko sms-ov na dan....pa kavice...dolgi pogovori...odkriti pogovori...ko veš,da se lahko nekomu zaupaš in te ne bo obsojal....potem je preskočila iskrica...vroči poljubi...nežni objemi...ni nama bil pomemben sex..bilo je nekaj drugega....bilo je lepo in si želim,da bi bilo za vedno...Ampak tukaj nastane težava...on poročen..jaz v razmerju.

Že dolgo ni srečen...pravi,da si že dolgo želi oditi in začeti znova..pa pogovori večkrat nanesejo na to...dokler se ne zgodi...svoja čustva do mene pove ženi..pove ji,da si z mano želi ustvariti nekaj..da si želi začeti znova...toda tisti dan se zame vse spremeni...ne na bolje na slabše...

Prosila ga je naj ostane...naj,da njej in hčeri še eno možnost....dala mu je misliti za vsa leta nazaj...kako je ona trpela in zakaj bi bilo z mano bolje....pa se je odločil,da jaz ne bom še ena oseba v njegovem življenu,ki bo trpela...ker ob njem vsi samo trpijo...

Zahtevala je,da z menoj prekine vse stike...pa tega ne zmore..večkrat se pogovarjava...piševa...pa pravi,da zanj se ni nič spremenilo...njegova čustva do mene se niso spremenila..pravi,da to je bila samo odločitev ki jo je sprejel,ker misli da je njej dolžen dati še eno priloznost ....pa tudi če on ni srečen..

Boli to,ker vem da trpi...preklinjam njo,ker mu ne dovoli..ne da možnosti,da bi bil srečen..čeprav ve kaj si želi..kam ga vleče srce..

Pred dnevi sem ga vprašala kaj bi naredil danes...če bi ravnal enako...pa mi pravi..ne danes bi odšel...začel bi znova...pa sem tako v k.....,da tega ne zmorem...ne znam sprejemati odločitev...

Mojemu fantu sem vse povedala...povedala sem mu,da ne zmorem spati ob njem v postelji in misliti na nekoga drugega..pa je spakiral...nisem jokala...odleglo mi je...

preveč boli..boli,ko ga čakaš...boli,ker ne veš kaj bo storil...prosi me naj ga poskušam pozabiti...pa ne morem..ne zmorem....najbolj mi je hudo,ker vem kaj čuti...in se ne bori za svojo srečo..včeraj mi je klub vsemu pošiljal poljube...danes je hladen...kaj se plete po njegovi glavi...ne vem...sem v slepi ulici in ne vidim izhoda... rada ga imam in vem,da tudi on mene...čeprav ne sme...

Punce...kaj naj storim...

ne me obsojat...nikoli ne veš,kje te sreča ljubezen...danes se je zgodilo meni...jutri se lahko zgodi vam..

PANIKA

Zadnje čase se me spet loteva panika. Sploh, če je okoli mene preveč ljudi. Ni prijeten filing. Ravnokar sem prišla domov. Iz centra sem potrebovala 1h s trolo do Bežigrada. Mislila sem, da me bo pobralo! Srčni utrip se mi je kar dvigoval in vedno bolj sem postajala živčna, saj smo se premikali s polževo hitrostjo. Katastrofa. In potem glasovi ljudi okoli tebe, ko res misliš, da se ti bo zmešalo. Še dobro, da sem imela s sabo slušalke za telefon in sem lahko poslušala glasbo. Vendar me je tudi to začelo kmalu nervirati, ker sem se preveč osredotočila na melodijo in sem mislila, da se hitrost vedno bolj stopnjuje in sem bila še dodatno živčna. Tole mi res ni všeč.

Upam, da je to samo zaradi tega bednega vremena in bom čez par dni, če bo kaj sončka, spet ok.

10 razlogov zakaj te ne pogrešam.

10 razlogov zakaj te ne pogrešam.

-zaradi laži. Rekel si marsikaj, še zdaj ne vem kaj je bilo res in kaj ne.

-zaradi umirjenosti. Obožujem energične moške.

-zaradi samoumevnosti. Mislil si da je samoumevno da me imaš. Za to se moraš truditi prav vsak dan!

-zaradi samovšečnosti. Misliš da boljši kot si ne moreš biti. In da boljši ne obstaja.

-zaradi maščevanja. Hočeš da mi je žal ker sem te izgubila.

-zaradi arogance. Ne pozdraviš.

-zaradi neizkušenosti. Ne veš, ne znaš.

-zaradi lenobe. V življenju ne delaš nič.

-zaradi ljubezni. Ne veš še čisto točno kaj to je.

-zaradi grdih besed. Ne pustim da ljudje tako govorijo z mano.

Ko mi je na čase hudo in mi je žal da sem te tako hitro izgubila, si naštejem te razloge in se zavem da nisem izgubila čisto nič. Lahko dobim boljšega.

Občutek, ki mi daje moč.

Jaaaaaaa. To je en tak fajn občutek. Vesela sem. Ker so se starši umirili. Ker so spoznali, da so se motili. Yeah. Zato sem vesela.

Ker nama še vedno super gre. Ker še vedno SVA. Čeprav opažam, da se kar večina najine sploh skupne družbe kar v dokaj veliki meri vtika v naju in najino zvezo. Potem kmalu nastanejo nesporazumi in problemi, četudi jih dejansko sploh ni. A razumete?

Pa potem raznorazne omejenosti, drugačno razmišljanje in pogledi na life in vse skupaj...potem pa se lahko "nesporazumevanje" začne. Jaz njega sprejemam, takega kot je. Čeprav me včasih takoo moti, ker si nobene zadeve na zna splanirati. A kaj, moj je in rada ga imam. Saj verjetno grem jaz isto njemu na jetra, ker si pa ravno obratno, poskušam vse do pičice splanirati. A taka sem in take it or leave it. Tako si me dobil. In spreminjal me ne bo nihče. Niti starši, niti ti. Sama, če bom hotela. No, pa saj ne rečem, zavedam se, da je zveza en sam kompromis. Če se z določeno osebo vidiš, boš pripravljen sprejeti še tak kompromis. Jaz sem to pripravljena. In kaj to pove? Da me navdajaš s srečo. Ti, kot oseba, s katero se družim, ti kot oseba, s katero sem v zvezi, ti kot oseba, s katero se ljubim, ti kot oseba s katero preživljam največ časa, ti kot oseba, s katero se včasih tudi skregam (čeprav se to res malo) in ti kot oseba, katero te imam rada. Srečna sem ob tebi in s tabo. Kakorkoli vzamem. Vem pa, da naju čaka še veliko. Veliko tudi strmin in vsega tega sranja, a veš? Jaz se tega zavedam, a se tudi ti?

upanje umre zadne

Kdr so mi prjatlce jamrale da majo enga rade pa da ne upajo priznat in mu povedat, sm skos zavijala z očmi in se drla na njih, da nimajo kej zgubit in da morjo povedat dokler ni prepozn.
zdej mam jst nekoga rada. in ne upam mu povedat. ne vem česa me je strah. zavrnitve? mogoče. mogoče me je strah njegove reakcije..
ne vem.. najbrž me je od vsega najbol strah da me bo przadel. ker dokler on ne ve da ga mam rada me "ne more" przadet. Dokler mu sama od sebe v glavo ne rečem rada te mam, sm neranljiva. če mu ne povem kolk mi pomen, mi nč ne more. in tko sm lahko skrita pred vsem. lahko blefiram.
kaj lahko zgubim če mu povem? ponos.. voljo in moč.. dokler on ne ve nima moči nad mano.

neveš da te mam rada. ne vrjamem, da čutš isto ti do mene ampak upanje umira zadnje.

wau

Vauu.Temu res lhk rečem samo vau. Nikoli v življenju nisem čutila česa tako lepega. Nikol nisem čutila da bi moški tako lepo ravnal z mano.Tako lepo kot si ravnal TI. Nikoli nisem niti pomislila na to, da fant kot si ti lahko tako lepo ravna z osebo nežnejšega spola. Da jo razumeš, in da te skrbi zanjo. Ko sem te prvič videla že kar nekaj mesecev nazaj, sem te videla v čisto drugačni luči.
Po končanju moje zadnje zveze sem imela o moški zelo grda mnenja. Mnenja da so vsi isti prasci, brez čustev, brez občutka in nasploh da so brez pameti.Ampak našla sem izjemo.Našla sem tebe.Pokazal si mi,da obstajate moški z občutkom,čustvi in pametjo.
Nevem kako mi v glavo ni šlo že prej,da rabim drugačno osebo od njega.Da res ne sodiva skupaj . Med nama je bilo toliko drugačnih intersesov. Zakaj mi ni šlo v glavo da rabim tebe namesto njega? Prva stvar ki sem jo opazila na tebi je bil tvoj pogled. Gledal si me čisto drugače. Na sebi sem ga začutila z toplino. Gledal si me drugače kot me je prej gledal on.Ne znam opisati občutka k sem ga očutila v tistem trenutku.
Ko sem končala zvezo z njim sem mislila ,da mi sonce nebo več nikoli posvetilo. Ampak vsak dan bolj se mi zdi, da je bil on le oblak, ki se mi je odmaknil in mi pokazal sonce.Pokazal mi je tebe.

over again!

kdr smo razočarani, kdr nas neki res boli..
in pol se vprašamo; a ljubezen sploh obstaja? in kako se kaže?
lahko enmu daš lupčka, lahko ga objameš, lahko clo žviš z njim.. pa to pomen da ga maš rad? ne? lahko enmu daš roko prvič k ga vidš.
a to pomen da mu hočeš dobr? kako vemo kdaj mamo nekoga radi? lahko se z nekom zabavamo, sproščamo, uživamo.. mislmo da ga mamo najrajš na svetu, pa je to res? kako naj vemo kdaj mamo nekoga res radi in kdaj se nam samo zdi?
a ljubezen sploh obstaja? če smo jezni to občutmo in vemo. tut če smo žalostni. kako pa čutmo kadar ljubimo? lahko čutmo bolečino. k nas razjeda, boli, prtiska k tlom. in kako čutmo ljubezen? a obstaja zaigrana ljubezen? a lahko blefiramo? al pa sam nismo dost močni da bi priznal? morš nekoga poznat da ga maš rad? u kaj se provzaprov zalubmo? v izgled? v človeka samga, v njegove lastnosti al v trenutke z njim?

in pravjo da za dežjem posije sonce.
men svet.

PIG!

priznam da sm šokirana in užaljena + da me je nekdo przadel. again. and again. and again...and...

tuki so nekatere osebe k preveč mislejo kaj so.. k misljo da nekateri ne mormo živet brez njih. in to ni res.. jst komot živim brez nekoga, pa kaj mi to pomaga če On vedno pride nazaj.. ne vem zdej kdo brez koga ne more.. in vs tist obtoževanje in kreganje.. težko je priznat da si "kreten" in da si naredu narobe.. in valda, težko je rečt oprosti..

in potem ga z nekom žuraš. z nekom.. waw.. (L)
in te vpraša; "kaj je narobe.." (med tem ko ti mislš na Njega..) in po 5min odgovoriš "nč" in daš lupčka.. teh 5min potrebuješ da u mislih Nekoga odčrtaš, da dobesedno nrdiš križ čez Njega in rečeš to je to, list je popisan in gremo naprej.. in life ti je tko super, tok zakon..happy si. končno brez blefiranja. in On to vid.. in ve..in potem pride nazaj.po vsem tem kar si ti pretrpel da si pozabu, po vseh jokanjih in psihiranjih, On kratkomalo pride nazaj in prčakuje (kot da je logično) da ga boš spet mel rad.. in ker si človek k zna odpuščat in upat ter dajat prložnosti + se za neki potrudt, rečeš okej, mogoče bi pa bil prpravlen napisat nov list, mogoče lahko greva skupi naprej, na novo, mogoče..
in On je potreboval sam to.. ta občutek Nekoga več! vedeti da ma On glavno besedo in da lahko On odloča kaj bo in česa ne bo.. samo tist občutek jstsmtukiglavni.
[ja okej sej vem da je lepo če te ma nekdo rad. ampak če te ma nekdo rad in Ti njega ne.. zakaj rineš k njemu in dovoliš da trpi?! to se mi zdi odurno]
in se lahko trudš na vse možne načine. trudš pozabt, trudš prost, trudš prezirat, se spremeniš, tok zelo se lahko trudš začet znova čeprov maš zlomlen srce in tega nebi prenesu pa se vseen trudš! in kaj nrdi On? NČ. samo pride nazaj ob nepravem času ko Ga ne rabš in unič vse kar si gradil. wtf?!
kaj Ti ni jasn. kako lahko mislš da boš lahko mel nekoga na poziv.. IN KAKO TI LAHKO TO USPE!!? KAKO TI USPE UPRAVLAT Z NEKOM?!

Ti in...ona?

In ja. razmišlam o teb. in o njej. in o tem kar bi mogl bit. zdej je drugač, in ti si z njo srečen. in jst sm z njim.. kdr te vidm me ne pogledaš v oči, nočeš govort z mano. in ko sm te zadnč objela ti je blo tko odveč. mislš da vaju bom spravla narazen? vrjem da če bi vaju hotla bi vaju že.. takrat ko si bil pr men čeprov si mel njo. pravjo da nism pozabla. eni pravjo zakaj iščem tipa če bom nakoncu itak s tabo. pravjo da sva si usojena. da me maš rad. nočem da bi bla spet skupi tko kot misljo drugi. jst si sam želim da bi me mel rad. pa tut če maš njo.

in jst mam njega

Magnet za sugar daddy-je

Zadnjič sem razmišljala, da se name zelo pogosto lepijo sami stari tipi. Pa ne stari v smislu 35-40-45, ampak pravi seniorji-lahk bi mi bli komot dedki.Kar precej štopam, ni me strah, pa še zanimivo mi je spoznavat nove ljudi. Dvakrat sem na štopu naletela na 2 tipa, oba spadata v kategorijo "60 in več" let. Prvi me je povabil najprej na kavo, nato pa še na kosilo, tam me je osvajal na vse pretege, čeprav zelo prikrito in zvito, očitnega(zapeljevanja), ni omenil niti enkrat, je pa našel vsakršen izgovor, da se me je lahko bežno dotaknil (pogladil mi je lase za uho, premaknil moj stol, ker kao ni bil pod pravim kotom, da me je lahko mimogrede prijel za roko), neuspešno me je poskušal malce opijaniti, da bi me lahko prijel za roko, ko bi odšla iz restavracije(kar je potem seveda storil, js vinjena ali ne-in ne, nisem bila pijana)...moram priznati, da je mel stari izjemno močno karizmo in da sem se začela celo počasi zaljubljati vanj. Potem mi je pa začel težiti z nenehnimi klici, "muci, a ka j misliš na mene, js te mam kr naprej pred očmi...", pa sem se streznila in se ga otresla, preden bi zašla v težave, iz katerih bi se težko izkopala. In vanje bi zašla, ker sem takšen tip človeka. S tem ne mislim, da sem razuzdana in brezskrbna frklja-prav nasprotno, zato je pa vse še tok bolj ironično. No, anyway, ta drugi tip, ki me je pobral na štopu, me je peljal skos Ljubljano in bi mi menda razkazal celo mesto, povabil me je celo v park, češ da ga res moram videt in ga ne smem zamudit(bila je ravno jesen), vendar sem bila še pod vtisom prejšnjega playboyevega seniorca, pa sem se ga kar hitro odkrižala. Tretji primer je bil en dedi s facebooka, ki mi ni in ni dal miru, zato moram potrkat po lesu, da ima zdaj že neki časa mir s svojim nadlegovanjem. Evo pa je tu še četrti zainterisiranec, in to je blo ravno na eni delavnici, sestavljena je iz 6 delov, greš pač 6 večerov tja. No, in potem je tam med zbirko različnih generacij spet en starček, ki me vsakič, ko pridem(na žalost in ne na svojo željo imam določen sedež skoraj čisto poleg njega), me najprej skor celo minuto nepremično gleda, ko je odmor, mi spet sledi z očmi, danes pa je po uvodnem ogledu moje zanj očitno tako zelo zanimive malenkosti(ker ni bilo na delavnici samo 3eh ali 4ih res sexy žensk, 2 celo študentki, tko kot js) še veselo pomežikavajoč dodal, da je ful vesel, da sem v tej delavnici, ker sem ful šikana(beri:čedna) punca. Mežik, mežik(stari mežika).

Js res ne razumem. NIKOLI jaz ne pokažem kakšne posebne naklonjenosti za te dedke, nasprotno. Več od vljudnega smehljaja jim ne poklonim. Tudi izgledam ne kot kakšna sex bomba. Resda imam nekakšen videz punčke, no. Sem vljudna, nikakor pa z ničemer ne zapeljujem teh starcev. Ne spogledujem se, ne namigujem, nič-ker me nE ZANIMAJO! Zakaj se torej lepijo name?

Še so dobri policisti na tem svetu

Danes zvečer se z mamo z našo staro majhno kripo peljema domoz enga sestanka. Zatopljene v pogovor bežno opazima policijski avto, skrit v dovozu, ko sva od njega oddaljene le še 15-20km. Mama upočasni, peljema lepo dalje. Poslušava radio, čez par minut me zmoti neka mežikajoča svetloba, gledam, gledam, se obrnem nazaj-OPALA! Za nama se peljejo kifeljci, modra luč utripa na vso moč; sirene hvala bogu ni. Mal zaskrbljeno rečem mami:"Ej, a misliš, da za nama pelejo"(v smislu:naju lovijo??), mama nič, ne vem, če me je sploh slišala(radio), pa čez neki sekund luč ugasne. Si oddahnem, češ, niso nama blinkali. Mine spet par sekund, naju avto prehiteva, obedve, jess,niso nama blinkali, se peljema zadaj. Pa se mi spet zazdi, da je policijski avto nekam sumljivo blizu-nič kaj dobrega,si mislim...in res, spet se prižgejo luči, v daljavi vidim meglene obrise nekakšnega izvoza, mami rečem:"Jebe*ti, če nama bo z unim loparjem pomahal, pol naju bo vn postavu!" IN RES, v tem skozi okno pogleda roka z rdečim loparčkom, ki najprej maha počasi, nato pa vedno hitreje(fuuul smešno je blo za videt, cela situacija sploh), mama:"Pa ne, presneto, pa ne zdaj, ko je avto že čist v razsulu, a misliš, da sn preveč pelala?!" Js:"Sej ma vidle zdej." Se ustavima, izstopi policist ( še kar hot ), in policistka (policistko sn vidla drugič v lajfu, prej sn jo v baru, kjer sn delala, ko me je prišla spraševat o nekem incidentu v tistmu baru-ampak to je že druga zgodba...), vzameta prometno in vozniško, nato policaj omeni, da nama je policajka že prej blenkala, pa nisma ustavle(prvi prekršek:pobeg, nato povesta, da sta naju ustavla, ker nama zadnje luči na avtu sploh ne delajo(drugi prekršek), se sprehodita okol avta, policist:"Gospa, prvo pomoč mi pokažte." Mama zbrska uno škatlo, jo odpre, nt pa vsega skupaj 3 povoji, jo histerično zapre, hvala bogu je policist hotel videt sam škatlo, ne tud vsebine!(tretji prekršek) , nato je mogla poiskat rezervne luči, po nekaj minutah sva jih le nabrali skupaj(ležale so pod prtljažnikom v avtu), nato policistka obvesti, da je ena guma skoraj fuč(prekršek št. 4) nato spet policist hoče videt trikotnik, z mamo spet premečeva cel avtek, policaj še 3x reče za trikotnik,seveda ga ne najdeva(5. prekršek) nato se naju je očitno naveličal in sta rekla samo še:"Lahko noč, gospa.", midve pa v počasen "dir" z vsemi 4 žmigavci in 40 km/h-po ukazu prijaznega policista, ki bi nama lahk zaračunal ogromno, pa sva jo odnesle brez vsakršne kazni! TO se le redko zgodi, zato sem pa morala napisat tale blog, ker je res redko razlog, da pohvalimo naše varuhe zakona.

LP

Best friends forever!

Zgodilo se je maja leta 1998. Bila sem stara 8 let in hodila sem v tretji razred osnovne šole.Bila sem tiha, zadržana deklica. Imela sem zelo malo prijateljev, prištejem jih lahko na prste točno ene roke. Starši so se odločili da se preselimo. Tako sem neko sončno popoldne sedela pred blokom in upala da me kakšen otrok moje starosti ogovori. Samozavestno, morda celo malce prostaško je prikorakala in mi podala roko. "Živjo, jst sm Maja. Pejt z mano, gremo skakat gumitvist. " Kar malo prestrašena sem vstala in ji sledila. Za blokom je bilo res veliko otrok, vsak se je zabaval, sam ali v družbi. Igrišče je bilo razposajeno, polno otroškega vriskanja.

Tako so leta minevala in postali sva nerazdružljivi. Bili sva si sestri.

Imeli sva noro dobro domišljijo, in najine igrice so bile zmeraj najbolj zanimive, hkrati pa tudi največje neumnosti...

No.1 Radi sva se igrali z dojenčki, in ko je bilo lepo vreme sva vzeli vsak svoj voziček in ju peljali na sprehod. Ko pa sva bili po najinem mnenju že malo prestari za to in naju je bilo kar malo sram, pa sva vseeno želeli na sprehod z vozički, sva dojenčka pokrili in ljudem govorili da prevažava kozarce.(nevem od kje ideja in kdo naj bi temu nasedel )

No.2 Hoteli sva imeti psa, a starši seveda niso bili za to. Zato sva se pretvarjali da je najin kuža žoga. Navadno balonko z motivom medvedka Pu-ja sva tako vsak dan vozili na sprehod. Žoga se je premikala tako, da vsa jo brcali, ko pa sva hoteli, da je kuža na povodcu, sva na žogo nalepili vezalke in iz tega naredili vrvico. Potem sva žogo vlekli za sabo. Nekaj časa nama je za kužka služila tudi prazna vrečka. Ko je bil veter je tako kuža hodil ne da bi ga brcali.

Mislim da so to največje cvetke najinega otroštva, zagotovo pa bi se našla še kakšna. Mslim da so bila to najlepša leta mojega življenja. Brezskrbno igranje in popolno zaupanje prijateljici, ki sem jo imela rada z vsem srcem.

Ko sva postali starejši, so se seveda navade spremenile, igre so postale bolj odrasle, pogovori bolj globji in skrivnosti vedno večje.

V tem času sva skupaj prežurali prav vsak petek in če se je dalo še soboto, skupaj osvajali fante in potem o njih čvekali dolge ure, tudi učili sva se skupaj. Govorili sva, da bova imeli po dva otroka, tudi imena sva jim že dali, in prisegli sva si da bojo tudi najini otroci tako dobri prijatelji kot sva midve. Mislila sem da si boljše prijateljice ne morem želeti.

Ne vem zakaj, ne vem kako, in ne vem kdaj te je prešinila misel, da je vredno to prijateljstvo končati zaradi tega. Bila si z njim. Veš da mi je pomenil vse, zanj bi naredila vse in veš da sem ga ljubila...

Tako se je najino prijateljstvo končalo. Bila sem žalostna in razočarana, zaupanja nisem več imela. Žal mi je če sem te kdajkoli prizadela, rekla žal besedo ali nisem bila tam ko si me potrebovala. V mojih mislih boš vedno, tudi ko se bodo najini otroci igrali na različnih straneh dvorišča.

Pa ne no

Nočem več jesti nagravžnih, poceni, maščobnih in prenacukranih, kaloričnih in nekvalitetnih piškotov.

Nočem več teka prenašati na jutri. Jutri, jutri, jutri, ...

Nočem več občutiti maščobnih šlaufov krog in krog pasu.

Nočem več za brezveze pogledovati na mobitel in mail.

Nočem več imeti razcepljenih konic.

Nočem več jamrati.

...

Hočem dober spanec.

kot včeraj.

kot bi bilo včeraj.

**

ležala sva na postelji.

moja glava na tvojih prsih, tvoje roke okrog mojega telesa.

počutila sem se najbolj varno na svetu.

celo noč nisem niti zatisnila oči - bilo je preveč posebno.

bila sem kot v sanjah s svojim angelom.

samo gledati te kako spiš niti centimeter vstran od mene.

- kako pogrešam ta občutek popolnosti -

ne, sploh ne pogrešam tebe.

pogrešam samo ta občutek ko se nekomu popolnoma predaš, z vsem kar imaš.

in želiš, da bi ta popolnost trajala večno..

recesija je kurba!

Ko sem se v dobrih starih časih v trgovino odpravila z 20. evri v žepu sem prišla domov z veliko vrečko dobrot. To je bilo žal tistega lepega dne. Danes sem spet po dolgem času marširala v našo vaško trgovinico z ostanki zadnje plače. Zaželela sem si Rio Mare namaza s kečapom, zelene Ore, mupetka ter Haribo črvičkov bonbonov. Zavrtelo se mi je že ob ceni Rio Mare namaza, 2.19 evra pač ne dam za to, da se bom nabasala s tremi kosi kruha in bo tuba prazna. Moja najdražja zelena Ora stane skorajda 2 evrčka, upoštevajmo da je tistih pet minut dokler jo še samo gledam in ne pogoltam cele, torej zelo, zelo dragih.

Lačna kot volk sem bila na srečo še toliko pri pameti, da sem preračunljivo pobasala nekaj konzerv tune in škatlo cigaret in odvihrala ven. Nekoč sem trgovino zapuščala nasmejana, danes sem bila kot prestrašen bambi, ki se je izgubil. Žal tudi vaške trgovinice niso več kar so bile. Imam pa zato še vedno v denarnici 14.35 evra, namesto približnih sedem, ki bi mi ostali če bi si privoščila kar sem se namenila in itk vse požrla v roku pol ure.

Nauk dneva: Še vedno bolje kila konzerv v hladilniku kot 5 evrov preveč v želodcu.

Just Like Bridget Jones

Najboljši nakup te zime so legice. Mami se je smejala, ko je videla, da jih imam gor. Čeprav je vdela, da imam zmenek z njim. Je rekla, da sem kot Bridget Jones… Saj veste fora s spodnicami?

Izzval me je s citatom Victorja Hugoja in izjavo, da me ima rajši kot on. Kako lahko to trdi, če ga niti ne pozna? Ta drugi bi povedal isto trditev sebi v prid.

Ker obvlada anatomijo, se masaži nisem odpovedala. Uporabil je tisti tipični stavek, da bo samo masaža. Vse poti ne vodijo v Rim niti v Pariz, ampak v pot v X s predpono –se.

Dotik ima zelo moški. Ker pozna anatomijo, točno ve kje je treba prijet. Prijel me je za slona, točko, ki najbolj boli pri lopatkah. Sem izvedla klic iz Afrike. Čist sem se prepustila in sprostila ob pravi masaži. Vedela sem, da ne bo ostalo samo pri masaži. Za poljub si je izbral moj vrat, ki je zelo seksi… Ni bil sveže obrit in je bockal. Ni me napalil kot bi me lahko, če bi bil obrit. Ponovno so mi roke pristale na njegovih nogah direkt. Ko sem dojela, kje so sem jih umaknila. Ker vem kaj pomeni to. On me je prijel za roki in jih dal nazaj. Imam licenco za dotikanje njegovih nog.

Po senzualni predigri mi je odpel kavbojke. Povedala sem mu, da ne dovolim, da me sleče. Bilo mi je prehitro. Nisem ga začutila tako kot ga je treba... Moji moški imajo točno določeno barvo. Gre za emocijo, ki jo začutim. Tega se ne da ubesedit.

Hvala bogu za legice. Ker če bi videl spodke direkt, bi bilo prepozno.

Serviral se mi je. Jaz pa sem ga poslala iz sobe. Boljše, da ga pošljem čist napaljenega ven, kot da sem v »lud jebe zbunjenog« situaciji.

SOMEWHERE OVER THE RAINBOW

Sem že mislila, da si se me naveličala. Sploh zadnja dva tedna so bili znaki, ki so kazali na propad najine zveze, pa temu le ni bilo tako. Ja vem, obe sva bili pod stresom, tečni in utrujeni od faxa in dela.

Pa vseeno se bila jezna nate, ker ni bilo časa, da bi se videli. Na trenutke si odreagirala tako, kot da me ne maraš. Spraševala sem se, če to počneš nalašč, da me odrineš stran od sebe. A sem ugotovila, da je vse skupaj povezano z nenaspanostjo ene in druge.

Včeraj mi je bilo tako lepo Po dolgem času, je bilo tako kot prej. Vzela si si čas zame, samo zame in mi spet pokazala, kako me ljubiš in koliko ti pomenim.

Ne vem, koliko se zavedaš, da res potrebujem tvojo pozornost, tudi ko ni dovolj časa za vse. Samo dve besedi lahko spremenita moj svet.

Vem tudi, da sem sama kdaj pa kdaj smotana. No, zelo smotana. Za vse se ti tudi opravičujem. Ampak moraš tudi ti mene razumeti, da nimam ravno najboljšega obdobja in ravno zato toliko pomeni že samo lepa beseda iz tvojih ust.

Kako že pravijo? Za vsakim dežjem posije sonček oziroma se pokaže mavrica

Ljubim te*

Madžarske razglednice no.5: Zabava po madžarsko

Minil je že mesec dni, kar je moj začasni naslov v Budimpešti in sramota je, da ne poznam madžarske besede za zabavo. Saj ne, da se tukaj ne bi nič zabavala, vendar vedno so bile zabave v okviru ERASMUS-a, kjer se jim seveda reče party ali pa sva šla domov, kjer jih imenujemo čaga. In madžarščina je izvisela.

Prejšnji teden pa mi je tandem partnerka(študentka tukajšnje fakultete, ki skrbi, da se mi ne bi zgodilo nič slabega in na katero se lahko kadarkoli obrnem) poslala sporočilo, da v enem izmed klubov gostuje house zvezda Fedde Le Grand(Put your hands up for Detroit, če vam zveni zdaj kaj bolj znano). Moje house-a željno uho in plesa potrebno telo, se je seveda takoj zganilo. Vendar je nastala težava, saj tukaj ne poznam nikogar, ki bi poslušal house(vsi so bolj za potepanje po pubih varianto) in moja boljša polovica tudi ni najbolj navdušena ne nad house-om in ne nad plesom. Vseeno sem si potihem želela, da bo morda le uspelo in mu vse skupaj omenila.

V petek, na dan D, pred fitnesom pa moj dragi izreče magične besede, če greva danes v klub Play na Feddeja. Najprej sem mislila, da me je začel izdajati sluh, nato pa sem ga še najmanj desetkrat vprašala, če misli resno in ko je jezno rekel, da naj ga že neham spraševati, sem dojela. Gremo na Feddeja!!! Ne bom omenjala, da sem skoraj doktorirala iz voznih redov nočnih avtobusov tukaj, saj sva po dveh prestopih le prispela pred klub. Najprej dooolga vrsta majhnih šotorčkov, kjer te očitno nevarni obrita-glava-na-toni-mišic redarji temeljito preiščejo in so veliko bolj prijazni na vsak tvoj:"Excuse me, I don't speak hungarian". Že prej so opozorili na dress code(modern and elegant, karkoli že to pomeni), ki so ga že na vhodu jemali smrtno resno in zavrnili skupinico očitno neprimerno oblečenih pred nama. Z redarji na vhodu sva sicer opravila zelo hitro in vstopila v lično urejen klub s krasnim ozvočenjem. In to za borih 2000 Foritnov vstopnine za ženske in 3000 za moške. Za mešalno mizo je zbrano in zelo "opicanjeno" druščino ogreval lokalni DJ, pomagala pa mu je mična blondinka, za katero sem kasneje izvedela, da je madžarska Playboy Playmate...tudi prav.

Do prihoda Feddeja za mešalko sem bila že dodobra "razplesana" in ob njegovem udarnem intru z Let me think about it, ki ga je nadgradil s svojo legendarno The Creeps in stopnjeval z Take no shhh me je že totalno razmetalo po plesišču. No, po mojem pol kvadratnega metra plesišča, ker je bila velika gneča. Kar se Fedde-ja tiče: POPOLNOST! Krasen set! Komaj čakam, da ga slišim spet(upam, da na Sensation partiju maja). Na (mojo)nesrečo so mojo ubogo prilagodljivo boljšo polovico okoli 4. ure zjutraj začele izdajati noge in odpravila sva se na dvojno bus(ki se mu po madžarsko reče volan-brez heca) avanturo domov.

Kolikor sva uspela videti, ga Madžari znajo dobro zažurat, so zelo prijazni in imajo super klube(no vsaj enega)...sezona madžarske zabave se je tako začela in komaj čakam na reprizo...do takrat pa se bom pozanimala tudi glede madžarske besede s tem pomenom

Kaj pomeni imeti rad?

to se sprašujem že celo nedeljo,ki mi je mimogrede tako neprijetna,kot družba pobesnelega komarja v poletni noči.nisem prvi,ki se je to vprašal in nisem sam sebe to vprašal prvič.glede na to,da se to v zadnjih mesecih kar pogosto sprašujem,se niti ne počutim več tako posebno brihten in imeniten,kot sem se sam sebi zdel včasih (z zadnjim stavkom poskušam biti smešen,zato si ga ne vzemite k srcu).

to vprašanje,ki se mi znova in znova ponavlja,kot neprespane noči,ki sem jih nehal štet v zadnjem času mi ne da miru.ponavlja se,kot novi začetki in obljube(utvare),s katerimi stopam v vsak naslednji teden.kje je meja,ki jo preskočiš in iz trnove in vijugaste potke kamor nehote zaideš,stopiš na ravno,široko cesto,kjer se ovire ne zdijo tako nepremagljive kot sicer.ko se ti malo nasmehne sreča,ko te zjutraj zbudi sonce in dan preživiš kot čudovit martinček v objemu toplih žarkov.žalostno je,s kom vse te ljudje,ki jim predajaš vso svojo ljubezen primerjajo.ponavadi ob vsaki tvoji napaki iščejo primerjave z ljudmi,ki so jih prizadeli in z njimi ravnali narobe.hkrati so prepričani v svojo popolnost,s katero so se poistovetili in brez katere niso sposobni živeti.zlahka prezrejo vse svoje napake in jih niso pripravljeni niti priznati.da bi jih odpravili jim ne pride niti na misel.vse skupaj je preveč povezana celota.človekova preteklost,sedanjost in prihodnost.preveč se ponavlja tiščanje ljudi v isti koš.občutek imam da sem vedno obravnavan enako.če hočem dobro,hočem biti ta pameten.če sem tiho,sem nekomunikativen.če se izognem,sem nezainteresiran.če sem aroganten sem psihopat.včasih dobim občutek,da je ljubezen in vse kar je povezano okoli nje eno samo pranje možganov.saj sploh več na momente človek ne ve kdo je,kaj naj pričakuje in kaj naj naredi da bo v določenem momentu zadevo izpeljal po najboljših sposobnostih.kje je vsa spontanost,ki naj bi jo spoštovanje med ljudmi prineslo.zanimivo je,kaj nekaterim pomeni le to,da je njihova beseda zadnja.da je največ vredna in da se lahko vse ostalo podredi le njihovi volji,počutju in razmišljanju.nekateri znajo imeti rad in biti dobri samo takrat ko se jim podrejaš,takrat je vse v najlepšem redu.ko jim spet nekaj ne štima,te z manipulantskimi sposobnostmi prepričujejo,v kakšni zmoti si in kako si nevzdržen.vse to kar izvira iz njihovih lastnih strahov in prepričanj,ki jih uporabijo kot dokaz v njihov prav in prav velikokrat jim uspe,ker so v tem ekstra domači.žalostno je,ker so taki lahko ponavadi le izredno inteligentni ljudje,ki jim v življenju nič ne manjka,razen spoznanje,da bi če bi stopili stopničko nižje živeli lepše,bolj lagodno,bolj kakovostno in predvsem mirneje.Mogoče tega niti ne potrebujejo,ker so navajeni živeti tako kot so priučeni.Ni vam jasno zakaj se ne potrudijo zaradi tistih,ki jih imajo radi,da bi vsaj oni živeli bolj mirno,no mogoče ni jasno nekaterim.meni je!

Življenje je polno vprašanj,na katere nikoli ne bomo dobili odgovora,pa tudi če živimo še 200 let.Prepričan sem,da na svoje vprašanje lahko v enem dnevu dobim nešteto odgovorov,zagotovo pa ne bom takoj ugotovil kateri je pravi.Verjetno bom izpadel butec.če bom šel vsakega vprašat,kaj pomeni imeti rad.mogoče sem izpadel tako že ker sem napisal blog.se pač sprašujem nekaj na kar mi še živ krst ni ponudil pravega odgovora in hkrati se tudi bralcem tega bloga opravičujem za neumno vprašanje.