Danes sem prvič...

... Napisala blog! Shame on you, če ste takoj pomislile na kaj drugega
Zakaj sem se odločila za pisanje? Hmm, ker se mi rade dogajajo velike male reči, ker sem iz skrbno načrtovane dekl'ce postala nekdo, ki kar naenkrat uživa življenje brez slabe vesti, in najraje od vsega - se smeji.. tudi na svoj račun - (čeprav je ta blokiran )
In s pisanjem bloga bom mogoče ujela trenutke, pomembne in manj pomembne, na Divi za vedno. Bo kot moj dnevnik.. in opomnik, da neglede na to, kaj prinese jutrišnji dan - I'm glad to Bme!

res?

Veš, tko kot slikar ne more vsega narisat,
tko poet ne more vsega opisat.
In presedeu sm pred praznimi listi
In jih čečkau,
Ko sm iskau prave besede, sam nobena ni zvenela prou…
In najbrž mi bo žou,
da zdej tole bom prbou,
sam so trenutki k želim si,
da te nebi spoznau.
Sam ta pesm ni pesm
v keri ti za vse si kriva.
In ta pesm ni pesm
mogoče lahk še kej nardiva,…
Ta pesm so moje solze, v moji bolečini,
moja žalost, kero skrivam, ko sm v tvoji blizini,
Ta pesm… so moje solze prelite v tišini,
ujete na papir in skrite v vsaki teli rimi.
Bla si…Bla si več kot sm želeu
in ko sm te spoznau, sm za trenutek spet v pravljce vrjeu.
In čeprov mi ni uspel, da bi te naredu srečno,
ti podarjam tole pesm v znak ljubezni za večno

Povej mi…
Te zanima kaj leži mi na duši?
Ustav se za trenutk in posluši,
vsaj poskuši mi sledit, vem da besede bolijo,
sam še bolj, če se ne izgovorijo…

Šou sm od mam te do nimam,
od nimam do mam,
od sorodne duše, do osebe kere ne poznam.
Od dueta kjer se lahk pogovarja brez vsazga zvoka,
do nekoga kerga nočm poklicat, ko sm na robu joka.
Ne da nočm, tud ne smem,
ker zdej več nisva v odnosu ko ti lahk vse povem.
In klici so moreči in ni govora o sreči,
in pogledi ko so včasih bli ljubeči,so boleči.
Se spomneš, ko sva enkrat govorila,
da kej podobnga še nisva začutila.
No, vsako besedo si v laž spremenila v trenutku, ko si rekla,
da si se na novo zaljubila…
Joku sm v avtu ko sm šou in prsegu sem pr seb,
da s to zgodbo bom končau.
In če me kdo še kdaj vpraša,to nikol ne bom priznau,sam,...
Še zmeri mislm da sm pravo spoznau!

Sam težko je rečt adijo,se obrnt in it,
pozabt na preteklost in začet na novo gradit.
Še posebi če si tak kot jst in v pravljce vrjameš
in ko pridejo h koncu, tega niti ne dojameš,
ker nočeš dojet, nočeš vrjet,
nočeš sprejet in ne mislš,
da se neki tok posebnga zgodi lahk spet,
ker ne morš tok za vsakim hrepenet
in ne more ko prenehaš tok za vsakim bolet,
vrjem mi…to srce zdej poganja sam še kri,
ne glede na to,kok neumn to zveni
in včasih pesm ni dovolj da lahka razloži
kok te lahk v dušI zaboli in boli da te ne gane
in boli da jzz in ti ne predstavljava pravljce,
kot jo morala bi!
In veš kaj še boli?
Da ti k si mi največ pomenila,
si tko žalostno pesm dobila…

*

ko se v toti pesmi čist najdem.

pa saj je blo že nešteto začetkov in koncov. takšnih in drugačnih trenutkov. sreče in žalosti.

ampak tisti kanček upanja za resnčno ljubezen še ostaja.

Čas za neizbežno

Poznate občutek. kot da ste obstali v času? Da se vrtite v krogu in da vse kar naredite, naredite z mislijo za nazaj in ne naprej?

Včeraj je bil za menoj strašen dan. Tisti, ki ste prebrali prejšnji blog, veste zakaj.

Pa vendar odločitev je sila preprosta:živeti ali ne? Kar je vmes je sila podobno peklenskemu obroču in zatorej sicer malce prezgodaj pa vseeno. Novica, ki sem jo želela zavpiti pa imam sedaj pomisleke. Z vsako napisano besedo me poznate bolje in včasih je to tisto, kar je strašljivo pri vsem tem internetnem življenju. Se lahko pretvarjamo kdo smo? Lahko živimo še eno življenje?

Zadnjega ne vem, vem pa, da v moje življenje prihaja novo, nedolžno bitje. Kmalu, zame prekmalu, bom teta. Sprva je bila misel razveseljujoča, zdaj dvomim v vse. V njiju, če sta sploh pripravljena. Je izbira besed sploh prava? V sebe- kako bom odigrala svojo vlogo v njenem/njegovem življenju. Kaj sploh so tete? Kako se obnašajo? Kaj počnejo? Nimam nobenega vzora, saj sta mi obe teti zelo kmalu umrli.

Ob vsem skupaj pa me najbolj skrbi, da se bom ob tem korenito spremenila. Čeprav ne bom jaz tista, ki bo ponesla v ta svet novo življenje, se mi vseeno zdi kot nov žarek upanja. Občutek imam, kot da mi daje nov razlog, da zjutraj vstanem, da se potrudim biti boljši človek. Daje pa mi tudi razlog, da končno pomedem s svojimi kompleksi in odrastem. Dosti je bilo vrtenja v krogu in stalnega pregovarjanja. Dosti je bilo strahu pred neizbežnim! Vem, da bom storila dva koraka naprej in enega nazaj, ampak na koncu šteje prehojena pot. Mar ne?

Slika je last Cirila Jazbeca, This way

nedonošenčki...

Iz malih kepic, včasih za dlan velikih, za katere življenja se tresejo mamine roke, zrastejo najprej malčki, potem otroci ... še rastejo naprej. Danes je bil dan srečanja vseh nedonošenčkov, njihovih staršev, znancev, sorodnikov, predvsem pa zdravnikov, sester in vsega osebja Enote za intenzivno nego in terapijo porodnišnice Ljubljana (EINT).

En lep dan, ki se ga ne sme zamuditi, dan ki pove, da bodo kepice zrasle v kepe in kepe v škratke in škratki v škrate, ... dan ki nas opomni, da bo vse OK. Ob opazovanju sem videla ''bivše sosede'', inkubator sosede, iz naselja EINT, kako so zrastli, napredovali, koliko energije imajo predvsem pa kakšni sončki so. Spomini, slike, so dobesedno privreli na dan. Ob srečanju s sestro, ki me je tolažila, dan po tem ko se je rodil moj škratek, čisto prezgodaj, odločil se je namreč da bo preskočil kar četrtino nosečniškega obdobja, so se mi oči zopet zarosile. Ne vem, če sem ji z dovolj poudarka povedala, da me je v tistih trenutkih zares potolažila. Ona in dr.; ona ker mi je dala občutek, da me zares razume kaj preživljam in on, ki je na vsa moja vprašanja (še tako trapasta) odgovarjal s potrpljenjem mi vse poskušal laično razložiti, si vzel čas, pa čeprav sem videla da ga čaka še kup drugih obveznosti. Vesela sem, da sta bila ona dva, pa ne da bi želela na vse ostale pozabiti. Res ni bilo nikogar, ki bi dal občutka da sem jim v napoto, ko sem vsak mogoči trenutek postopala okoli inkubatorja. Zato hvala njima (s. Majdi in dr. Bregantu) in hvala vsem ostalim (Vlasti, Mojci, vsem Tanjam, Božu, .....preveč imen a obrazi so zapisani).

Potem je res bilo vse ok, res nismo imeli nobenih hudih težav in tudi domov sva lahko prišla 3 tedne pred PDP. A strah je v mojem srcu se dolgo kraljeval. Sčasoma sem ga le pregnala ali pa ga je pregnal moj škrat, ki je tako pridno napredoval, rastel in iz meseca v mesec me je manj skrbelo in končno me je prepričal. Vedno se bo našlo še kaj, vedno bom trepetala zanj, a zdaj vem, da je borec, ki se ne preda. To je moj nedonošenček, to je moj škratek.

Utrujena....

V torek sem dobila svoji jedilnik, na podlagi moje tabele, ki sem jo redno pisala cel teden, pač kaj pojem in kdaj. Nniti ni tako "grozen" kot sem pričakovala. Črtat bom oz. sem morala tekšne stvari za katere sem že tako ali tako vedela, da niso zdrave in gredo direkt v maščobo-kot nrp. sladkarije, sladkor, olje ipd. Zdaj se ga skušam čim bolj držati, vendar ni lahko iz prej 2eh oborkov na dan jih zdaj imeti 5 do 6. A vendar, se trudim.

Drugače sem pa danes bila na DM teku in sem zelo utrujena. Sicer je res, da smo v fitnesu včeraj delali večinoma roke oz. je bil poudarek na nijh, ampak vseeno. Ko sem tekla sem jih komaj premikala...joj....bo treba še veliko delat na bicepsu in ticepsu(se mi zdi, da se tem mišicam tako reče) Ampak pretekla sem vseeno, sicer samo 5km, ampak tudi to je nekaj.

Da ne pozabim, včeraj smo se ponovno merile, prvič smo se en teden prej in zdaj so že vidni rezultati. Sicer pribl. en centimeter manj v pasu in en v bokih...a počasi se daleč pride

Sem pa ful zadovoljna s treningi, ki nam jih Danijela in Dejan dajeta, saj se ravno tolk zmatraš, da nasledni dan čutiš malo mišice in veš, da si naredil nekaj za sebe in da so bile mišice aktivne

Lepo se mejte in užiajte preostanek vikenda!

Brunette or Blonde??

Brunette or Blonde?? Blonde or Brunette??

Brown color is in my hands ... to be or not to be brunette??

"Life is better blonde" or "Brunettes do it better" ????

Kam smo pršl xD

Kakšna kriza vlada človekvemu življenju se spozna takrat, ko na facebooku rešiš test "Ali si keks?"

Rezultat?

"Si ful keks in to ti je všeč"

Se vidi, da se ocene zaključujejo : P

samomor scena

Večino ljudi spreleti srh že ob sami besedi. Zagotovo pa je večina od nas že kdaj pomislila na to. Včasih se ljudje preprosto znajdemo pred zaprtimi vrati in obstanemo. Večinoma pač butaš z glavo skozi zid, žal pa nekateri tam tudi obstanejo.

Žalostno je slišati o samomorih, ker so del našega vsakdana. Ne morem pa prek vprašanja, ali naj samomor obsojam ali ne. Resda se trpljenje za samomorilca konča in to stori, ker se sam zato odloči. Čeprav mora prekleto boleti, da to dejansko storiš.

Se pa trga srce, ko gledaš svojce, kako se soočajo z izgubo. Težko mora biti živeti z nenehnim občutkom krivde, da za nekoga nisi storil dovolj, da morda nisi videl stiske, da bi morda lahko pomagal.

Samomor je zame eno najbolj groznih dejanj, kar jih lahko storiš. Čeprav je misel nanj v zares kriznih trenutkih mamljiva. Pa vendar je sebično, da vsem bližjim, vsem ki so te imeli radi in si bil del njihovih življenj, pustiš ta grozen pečat in praznino. Za vedno.

Če se vedno najde kdo, ki čuti izgubo in žaluje, se zagotovo vedno najde kdo, ki ti bo podal roko, ko jo boš potreboval. Zato pa smo ljudje družbena bitja. Nikoli nismo zares sami. Žal se nekateri tega ne zavedajo, ko bi se morali in umrejo v občutku samote. Njihova smrt pa je breme številnim.

In vedno obstaja nekdo, ki mu je še veliko huje, pa vseeno vztraja. In takšne ljudi občudujem. Upam, da mi nikoli ne bo treba izkusiti tega na lastni koži. Dovolj boleč je že pogled na družinske prijatelje, kako se soočajo s tem.

Ko pokojni še vedno živijo...

Morda res niso prisotni, vsaj ne fizično, so pa vseeno lahko blizu nas. Če jim le pustimo. In, jaz puščam prostor zanj. Vedno. Včasih malo manj, drugič spet malce več.

Konec maja prihaja prehitro. Dan, ko je spomin nanj spet nekoliko boleč. Odšel je prehitro, nepričakovano, potiho, brez panike. Tako kot je živel. Bil je moj dedek. Edini, ki sem ga poznala. Skuliran do konca, mož mirnih besed in preudarnih dejanj. Vedno je pravil, da so obljube le prazne besede , dejanja pa ključ do življenjskega zadovoljstva-nas samih in tistih, katera dejanjih so namenjena.

Toliko je spominov, še več pa modrovanj, ki sem jih poskrala, ko sem z njim urejala okolico hiše, ko sva se usedla skupaj za mizo in podebatirala o meni, dnevi, ko je videl, da imam težave, a mi je kljub pridigi dal vedeti, da se nanj lahko vedno zanesem in da je v težavah od vsega skupaj najtežje ostati sam. Zato mi je vedno ponudil roko, tudi ko sem od staršev prejela hladno prho. In vsakič znova je dal vedeti, da kljub zlomljenim krilom, še vedno lahko letim. In sem. Umrl je mesec dni prehitro. Tako ponosen bi bil name, ker bi vedel, da je njegov trud in zaupanje obrodilo sadove.

Najtežje od vsega pa je, da je bil edini, ki je razumel, da ne potrebujem besed, govoričenja, da dam nekomu vedeti, da je pri meni zaželjen. Da se znam in predvsem največkrat zmorem ''pogovarjati'' v tišini. Da se drugačna, da sem kar sem in to z leti bledi.

Tisti dan sem ga poklicala. Pa se nihče ni javil. Zvečer je prišla vest, da je umrl. Sedem minut in njegovo življenje se je končalo. Zdaj nikoli več ne bom slišala ljubkovalnih besed. Zanj sem bila pikica, miška predvsem pa sposobna vnukinja, ki ji ni para.

Moj največji poklon njemu je, da ubogam še naprej njegove nasvete. Da živim mirno, brez nepotrebnih težkih besed, vljudno, polno in da spomin nanj ostaja živ. Predvsem za naslednje generacije.

In to je tisto, kar ostane za vsemi nami. Ljudje s spomini, na katere smo naredili vtis.

5 moških.com - nateg ali žalost?!

Pred kratkim sem bila ponovno v Londonu. Ker grem tja večkrat grem vsakič tudi v gledališče poleg tega pa še na kakšno stand up komedijo. Izbira je tam res velika, gledališča zanimiva, od tistih jako svečanih do nekoliko manjših.

Tokrat sem imela res veliko srečo saj sem uspela dobiti karte za predstavo Madame de Sade, poleg vsega pa še res dobre sedeže. Šla sem lahko zgolj zato, ker je nekdo preklical rezervacijo, drugače pa so vse karte že nekaj časa razprodane.

Naslov igre vam verjetno ne pove ničesar, povem pa naj, da je igralska zasedba res enkratna. Med drugimi igrata v predstavi tudi Judi Dench (igra M v James Bond-ih, igrala pa je tudi v filmih Pride & Prejudice, Notes on a Scandal,...) in Rosamund Pike (Die Another Day, Pride & Prejudice, Fracture, Surrogates,...).

Ker imam rada gledališče in gojim pozitivna nagnjenja tudi do vsega ostalega v povezavi z njim, sem pred nekaj meseci šla gledat tudi 5 moških.com.

In moja panta je sledeča. Karta za Madame de Sade je stala 32 angleških funtov (poleg vsega je funt sedaj še precej nizek), medtem ko sem za 5 moških.com odštela prav tako 20 ali 25 EUR. Čeprav je predstavi težko primerjati med seboj se mi cena slovenske predstave zdi nedopustna. Da ne omenjam, razlike v kvaliteti »igralcev«, ambientu, in predvsem samem prostoru kjer se je predstava odvijala. 5 moških.com v Kranju je potekala kar v telovadnici to, da je bilo ozvočenje slabo verjetno ni potrebno omenjati, za dejstvo, da pa so nekateri sedeli čisto ob strani na nekih trohih telovadniških klopeh ali celo stali, mi enostavno zmanjka besed in dovolj močnih izrazov za kritiko. Sramota za organizatorje in nivo predstave same.

Naj omenim še to, da 2-urni stand up comedy show v Londonu stane od 5 - 10 funtov – z več kot 6-imi različnimi komedijanti, ki so tik pred vstopom med bolj priznane profesionalce.

Tako se ne morem ogniti vprašanjem: Kdo koga tu nateguje? Ali smo Slovenci res tako nezahtevna in nekritična publika, ki je pripravljena plačati veliko samo, da v živo vidi nekaj poznanih slovenskih »fac« pa četudi morajo navkljub dragim vstopnicam stati, pri čemer poleg vsega zaradi slabega ozvočenja še izpustijo skorajda polovico povedanih šal?!?

Fitnes in musklfibr

Joj, av. Danes pa čutim 3/4 mišic. Ne gre za bolečino ampak za lažje gibalno opominjanje, katerih mišic vse sicer ne uporabljam in so sedaj upravičeno užaljene vrnile udarec v obliki opomina, vsakič, ko premaknem katero od okončin. Res ni bolečina in nisem (še) gibalno ovirana (celo kak izpadni korak bo padel danes), gre bolj za vsakdanje zavedanje, da jaz pa hodim v fitnes/migam/delam zase. Super, res.

Okoli mene ljudi skoraj kap, ko jim (če jim) povem, da hodim v fitnes (po enem tednu to že lahko rečem). Včeraj naprimer se mi je zgodilo, da sem nekomu stisnila roko (od nekdaj imam precej čvrst stisk) in me je vprašal, če hodim v fitnes. Jaz pa seveda rečem ja. In on, ja, seveda, kdaj si bila nazadnje. Včeraj, sem zadovoljno in resnicoljubno odgovorila. In mu zaprla usta, ker je pričakoval precej večji časovni razpon med dogodki. No in se mi je prav dobro zdelo, da lahko rečem, da se pridno ukvarjam s športom (oz. rekreacijo).

Pred mano je obdobje, polno preizkušenj. Zakaj? Ker mi v četrtek in petek zaradi obveznosti odpade fitnes, sobota in nedelja sta pa pri meni tradicionalno hedonistična dneva. Je pa treba bit discipliniran, tko da, če bo vreme dalo, grem v soboto ali nedeljo kam v hribe, mogoče, če vstanem dovolj zgodaj, celo na Golico (ker bom ravno v bližini). Sicer pa na 42 rož v Krnico pod Vršičem. V glavnem, načrtovat si moram (in to natančno) rekreiranje v naslednjih dneh, da ne bom zabušavala.

Včeraj sem od Danijele dobila nasvet, kaj početi doma namesto fitnesa. V četrtek bom tako delala vaje za spodnji del in trebušnjake, v petek pa vaje za zgornji del (in trebušnjake). In se mi zdi zanimivo, da se mi po enem tednu zdi prav bedno, ker se moram fitnes razvajanju (čeprav je vedno teže) za dva dni odpovedati. Ampak tudi ta dva dneva bosta precej dinamična, tako da me sploh ne skrbi pretirano.

Fitnes je res zakon!

...cuz we belong together NOW

hmmm....

guess this means you`re sorry...guess this means you take back all you said before...said you`d never come back...BUT...here you are again

in veš zakaj?zato ker si ugotovil: we belong together now.

trenutno mi je ta komad od kelly clarkson ful dobr.se mi zdi, kot da opisuje naju.že ko sm skoraj obupala,ko so že vsi rekl,da naj pustim vse tako kot je in da bo čas že prinesel svoje,ko sm se odločla da te bom res (no,vsaj poskusla) pustila pri miru in šla naprej...si prišel nazaj.ni mi blo treba dolgo razmišlat o tem kaj narediti.že prvi trenutek k sva se prvič vidla sm vedla da so najine poti prepletene.vmes se je malo zalomilo (kaj češ,tud take stvari morjo bit), sm pa vseen vesela da sva nekak ohranjala stike.do tistga tedna k sm ti rekla da te puščam pr miru.čeprav mi je blo težko,se je splačalo

kaj lahko naredi en tedn ignora

in zdej sva tu...3 mesce srečna kot še nikoli...tudi js sm vesela da sm te spoznala,da te lahko imam ob sebi...da te lahko poljubim

obožujem dneve in večere s tabo...obožujem tvoje dotike...obožujem tvoje poljube...obožujem tvoje poglede...enostavno obožujem tebe.

we belong together now,

forever united here somehow

you got a piece of me

and honestly

my life would suck without you

aja pa še tole.še en komad je "najin" in še kako tole drži:

remember those walls i built,

well baby,they`re tumbling down...

it`s like i`ve been awakened

every rule i had you breakin`...

Spanec na fitnesu

Pri meni je tipično takole: Če ne govorim več kot 5 minut -zaspim! Pa naj bo to sede, leže,.. res si ne zmišljujem.

Zadnjič sem pri Danieli bila več kot 5 minut tih!! Ja, babnci je uspelo mene utišat!! In ne nisem zaspala. Sm pa bla prešvicana, zadihana in zbrana na vadbo.

Tooooooo Dany, mislim, da si edina oseba v življenju, ki ji je to uspelo!!!! Toooooooooooooo, Go Dany, Go Dany...vse do včeraj!

Delali smo roke. Sej jz bi še mahala Go Dany, go Dany, sam kaj k me tolk roke bolijo, da jih tud dvigent ne morem!!

Lahko pa pohvalim našo trmo; je Dany rekla, če hočemo gremo lahko še malo na bicikl pa domov. Me pa itak na bicikel in kva, trmasto vztrajale 30min. Zmučene od ogrevanja, vaj, dvigovanj uteži....kot, da to ja ni dovolj še na bicikel. Prav ponosna sem nase in na moji sotrpinki. Ok, dons zaenkrat k me roke boljo.

sivo jutro

Hladno jutro.... jutranja svežina mi je že skoraj neznana....a prijetno je, ko nisi že navsezgodaj ves prepoten. Po teh vročih dneh sem se danes komaj spravila iz postelje....a misel na škrata ki se bo vsak trenutek zbudil in prevzel vso pozornost nase me je hitro dvignila....vendarle rabim nekaj minutk le zase....včasih sem tudi malo egoista....moram biti...vsaj malo.

3 ostanki lanskega dopusta mi bodo prav prišli....privoščila si bom nekaj trenutkov samo zase....manikura...pedikura...depilacija....ideje kar brstijo....da le časa ne zmanjka.

Čas beži in potem pride na vrsto škratkov rojstni dan....že drugi....o kako hitro čas mineva....prav so imele babice in tetke ko so jamrale kako čas beži pa jim nisem verjela...zdaj jih končno razumem. Velik je že...škratek postaja pravi škrat...in letos bo že znal pihati svečke na torti....na torti? kateri tisti ki je še nisem izbrala....ups...hitro na net pogledat kaj ponujajo....papa

neuspeh*

velikokrat se sprašujem..

za katere stvari v življenju je potrebno vstrajati, pa čeprav mogoče včasih ne vidimo rešitve?

katere stvari nam res veliko pomenijo?

po katerih resnično hrepenimo?

mnogo je bilo dogodkov, ko sem hotela odnehati. ampak vedno smo prespala, naslednje jutro se vrnila bolj živa - z večjo vnemo, večjo željo in še večjim zaupanjem v sebe da to res zmorem če si želim. v stvari je potrebno samo vrjeti, takrat polovico dela že opravimo. v življenu vsi doživljamo vzpone in padce. ne nek način se mi smilijo tisti, ki po vsakem porazu odnehajo. ki nimajo moči da bi to preživeli in se vrnili še močnejši. v življenju je potrebna vztrajnost ter predvsem samozavest. to pa večini ljudi primanjkuje.

po vsakem porazu se spomnim na športnike. koliko truda, odrekanj, prizadevanj, pomoči ljudi okrog njih ter predvsem samozavesti je potrebno. kako se sprijazniti z porazom na olimpijadi? evropskem, svetovnem prvenstvu? velikokrat se sprašujem kako zmorejo. najlažja razlaga se mi zdi, ker to res želijo in ker 100% vrjamejo v sebe. to je edina pot do uspešnega cilja in predstavlja večji del razlike med tistimi majn uspešnimi in vrhunskimi.

pred kratkim smo s svojo ekipo doživele poraz, ki se ga nikakor nismo nadejale. neizmerna samozavest, prepričanje v naše ekipa in neizogiben cilj - uvrstitev, celo zmaga na olimpijadi so se nam iz treninga na trening zdeli bolj dosegljiv cilj. cilj, ki smo si ga postavile pred štirimi leti. marsikdo ni vrjel v nas. celo naši starši so marsikdaj podvomili, da nam to lahko uspe. ampak me smo bile iz tedna v teden samo bolj prepričane in polne želje. treninge, priprave - tako fizične, taktične kot psihične mislim da smo oddelale brez napak.

ampak na usodnih kvalifikacijah se je vse podrlo. le majhna napaka nas je stala še kako dragocenih 10 sekund in nas le za centimeter oddaljila od tako želenega cilja. takrat smo mlade punce polne optimizma ostale brez besed. govorile so samo še solze. celotna ekipa je padla v trans, ki še ga v 4 letih naših treningov tri krat na teden nisem doživela. mislim da je to dokazovalo koliko nam to pomeni, kako smo predane temu kar delamo, kako živimo s tem. zdelo se nam je, da se nam bo podrl svet. da bomo odnehale. da ekipa več nikoli ne bo takšna kot je bila. da nam nišče več ne dobi na samo en trening.

po parih prespanih dneh, oz. boljše rečeno neprespanih nočeh in neštetih pogovorih o tem kaj je šlo narobe, kaj je krivo za naš neuspeh se je zbrala celotna ekipa. vsaka s svojim pogledom na situacijo, ki se je zgodila. še vedno se je videla čustvena prizadetost, še vedno so katero od deklet premagale solze. ampak glavne so bile izjave, da imamo sedaj nov cilj. olimpijado čez 4 leta. glavna tema je bila, da so porazi del športa in da se dogaja tudi najboljšim. dogovor, da bomo same sebi dokazale, da smo najboljše smo s pridom dokazale z dvema zmagama na zadnjih dveha tekmah. naš zagon je še mnogo večji, moč neskončna, izkušnje so začele govoriti nam v prid.

srečna sem, da sem del take ekipe in si vsakdana brez tega sploh neznam predstavljati.

hvala vsaki ;*

p.s. olimpijada čez štiri leta v Italiji čaka na našo zmago.

vikend je bil...

Vroče je, a prijetno. Že dolgo nisem takole sedela....sama....na kavi...ob morju...kjer valovi nežno pljuskajo ob pomol....in meni se nikamor ne mudi. Mojih še nekaj časa ne bo, še kakšno urco ali dve.

Paše, zelo paše...rahla sapa zapiha skozi lase in glasba v ozadnju me uspava. Ja, lahko bi tudi zaspala, ja, kar tu na stolu. A ne, škoda bi bilo prespati ta čas. Srknem požirek in se ozrem naokoli...nekaj se jih kopa, več sonči, Laho pluje po zalivu, Viharnik je razprl jadra in meni je lepo,....zelo lepo. Vskrkavam to energijo, da mi bo dala moč do naslednje večnosti....priprem oči....čas se izteka....

...prišli so in potem smo skupaj uživali. Vročina nas je zdelovala in nas prepričala da smo se namakali....še škratek je užival v vodi...vse dokler mu sklonjenemu val ni zalil obraza in se je raje premaknil na mejo suhega.

Prehitro je minilo...kot vse kar je luštnega...večer je bil vroč, ko smo se odpeljali, a na poti domov nas je dež malo ohladil.

Kaj bomo počeli pa ta vikend?

Jagode-takšne in drugačne

So rdeče, so majhne, so sladke, so malce manj sladke, a še vedno osvežujoče.

So vse to,le nekaj niso. Razlikujejo so predvsem od pridelovalca do pridelovalca. So španske, so slovenske, so nizozemske...

In kaj sem ugotovila v teh zadnjih nekaj tednih, ko so se na prodajnih policah znašle tudi v naši alpski državici?

Najprej sem v roke dobila španske- okus no ja, barva fenomelna, sijoče, velike. Podobno je bilo z jagodami naše sosede. Nato pa sem v roke dobila slovenske jagode. Mmmm to ti je kakovost! Kaj pa romanski narodi vedo o okusu, vonju ma pojma nimajo!Mogoče res niso bile velikanke, so pa bile zato toliko slajše. Hm in seveda v navalu mojega navdušenja,jih lepo pošpricam z doma narejenim Salad Spa-jem, počakam deset minut in sperem z vodo. Pri vseh treh storim enako. Čeprav pri španskih in italijanskih to praktično ne bilo potrebno-niso bile praktično nič umazane, voda po pranju je bila skoraj čista, kar se mi je že nekdaj zdelo čudno. Le s čim jih pošpričajo in kaj vse se dogaja v tej veliki industrinsji fabriki. Sumljivo? Seveda! Ampak človek nekaj mora jesti,an. HA, čisto druga zgodba s slovenskimi. Umazane na prvi pogled niso bile, a voda je posrkala vase kar je bilo potrebno. In pa ravno ko zagrizem v prvo najdem na njej prijaznega gostitelja-zelenega mini črvička. V drugi košarici pa me je pričakal majhen črn možiček. Sicer bi ga moral iskati z lupo, a moje oči so ga še kako zaznale

Verjamem, da bi najdeni vsiljivci marskikoga odvrnili od jedače, priznam, tudi meni se je malo zagravžalo vse skupaj za kakšno minutko, ampak potem sem si rekla: hej, če so živi organizmi pri tej skledi, potem zadeva ne more biti ''švoh''. Rajši te jagode kot pa romanske! Previdno sem ju odstranila in nadaljevala z užitkom.

Zdaj pa komaj čakam, da dozorijo tudi na Gorenjskem. Te so namreč najboljše. Kakšen možicelj se bo pa tudi našel. In tako je prav! Saj bodo vendar bio

Fitnes na dopustu

Prvi teden zdravega načina življenja (no, vsaj na poti do tja) je minil in moram reči, da mi je bil res všeč. Nekaj težav mi še povzroča hranjenje, gibanje in pitje vode me je pa že zasvojilo. Vodo namreč zelo rada pijem, v tem tednu pa sem spet postala vestnejša glede tega.

Posledično se mi dogaja, da lahko pojem samo malo več kot polovico prejšne porcije, in da imam manjkrat potrebo po hrani (oz. okusu). Sicer naj bi ta teden jedle tako kot ponavadi, ampak žal meni to ni uspelo, ker sem sicer jedla enako ( v vsebinskem smislu) in popolnoma drugače v količinskem.

Ampak še bolj me pa preseneča odlično počutje in potreba po premikanju. Nisem statičen človek po naravi, rada hodim in kolesarim, ampak ravno odvisnik pa nisem. V sredo smo imeli dan za regeneracijo (kar je pomenilo, da nimamo fitnesa), ampak po službi me je kar klicalo k teku. Upam, da bo tale začetna motiviranost dolgo trajala. Sem mislila, da se mi ne bo dalo, da se bom po drugem obisku naveličala, in da bom imela težave z zaposlenostjo, ampak se je izkazalo, da mi je v kar velikem interesu v svoj urnik vključiti fitnes. Pa še pozornejša sem na prehrano.

Daniela, Barbara in Dejan, ta teden ste res naredili veliko delo, ker ste prepričanega nasprotnika fitnesa (sori, sem imela predsodke) popolnoma navdušili. Občasna bolečina v kaki na novo odkriti mišici je nič v primerjavi z neverjetnim občutkom po treningu. Komi čakam ...

Sotrpinki, upam da uživata, v ponedeljek se bomo spet potile (pa še paše).

LP, Nejassss

I'm fucked...

Evo pa je očitno prišel moj trenutek... en pogled, en nasmeh pa si fucked up...

Spoznala sva se na nekem jadnem forumu cca. 3 leta nazaj... Velikokrat sva se pogovarjala preko msnja, a ker je takrat bival v Kopru, ni nikoli prišlo do dejanskega spoznavanja v živo.

Nekaj dni nazaj, sem sedela za računalnikom, ko me je kliknil... Najprej nisem vedela kdo je, saj sem ga že zbrisala iz stikov. Ko sem ga dodala na seznam in videla vzdevek mi je bilo takoj jasno.

Hecno je da sem nekaj dni pred tem dogodkom gledala njegove tri slike (navadno ne hrsanim slik neznancev da ne bo pomote, a njegove mi je bilo škoda izbrisati), in ugotavljala da bi bilo fino imet tko čednga fanta...

Spregovorila sva nekaj besed po msnju, kot dobra stara znanca, ki se poznata že vrsto let. Povedal je da sedaj živi v Ljubljani in tako sem ga povabila na "kavo". Ker nama ni za zabijanje časa in denarja v lokalih, sva se zmenila za "zmenek" v naravi. Dobila sva se pred Žalami. Bala sem se da ga ne bom prepoznala, saj veste kako smo lahko ljudje na slikah drugačni...

Tako ga čakam, brskam po telefonu in dvignem pogled.. Vidim malce znan obraz, ki hodi proti meni. Takoj mi je bilo jasno- on je. Vljudno sva se predstavila, in že isti trenutek sem vedela, da se bo tale zgodba še zanimiva.

Ker imam slabe izkušnje s spoznavanjem ljudi preko neta, nisem pričakovala veliko. Malce sva se sprehodila in našla ugoden kotiček sredi pokošenega travnika.

Padla sva v pogovor in se začvekala za 6 ur pa še vedno sva si imela veliko za povedati. Po naravi sem malce sramežljiva, a ob njem sem se počutila kot da govorim s svojo best friendico. Sproščeno, varno, kot da govoriva isti jezik. Temu primerno sva si tudi dopolnjevala stavke. Tudi veliko imava skupnega. Od tega, da sva oba obsesivca na čistočo, da sva rahlo nagnjena control freaka, da imava iste fetiše (če se ne bi prvič videla bi si mislila da me zasleduje in se igra z menoj, ke rmi ni bilo jasno kako lahko našteje vse tisto kar mene zanima?!) itd.

Nekaj čez polnočjo me je gentelmansko odpeljal domov, nisva si niti obljubljala, da se ponovno vidiva, kajti bilo je samoumevno. Ko sva se poslovila, sem ga poljubila na lička, on pa me je poljubil na usta. V poljubu ni bilo čutiti nič pretresljivega, zato temu nisem posvečala pozornosti.

Jasno je bilo, da mi je všeč, čeprav izgleda kot en mali nedolžen geeky z očali, ki bi mu dala rosnih 26 let (ima pa jih 30)...

Naslednji dan sem razmišljala.. ali ga povabim na kavo k sebi domov ali ne. Lepo sem se uredila, kot da vem da prihaja in dve uri premlevala. Končno se odločim in pošljem sms. BIl je pri meni v roku ene ure in mi povedal, da sem ga rešila, kajti ravno je razmišljal kako naj mi pove, da gre za 3 dni v Sarajevo, pa je dobil moje povabilo. Želel me je videt.

Ker ni znal do hiše sem ga prišla čakat. KO sva hodila en proti drugemu je napetost rasla. POzdravil me je in strastno poljubil. Nič mi ni bilo jasno. Tako sva se odšetkala do mojega stanovanja, kjer sva tri ure sedela in se pogovarjala. Vmes je padel še kakšen poljubček. Vedel se je skrajno gentelmansko in mi niti za trenutek ni dal misliti, da je tu iz kakršnihkoli drugih razlogov.

Ker je naslednji dan odpotoval, sva morala malce bolj zgodaj zaključiti najin pogovor. POspremila sem ga do avta... želela sem se posloviti, pa me je prijel in še bolj strastno poljubil.. tukaj mi je postalo jasno. Ko začutiš metuljčke od mednožja pa vse do zadnje dlake na tvojem telesu veš da si fucked...

Na parkirišču so se kresale iskre in malo je manjkalo, da ga nisem zvlekla nazaj v stanovanje. Ampak ker sem se odločila, da grem tokrat by the book, tega seveda nisem naredila.

Zdej pišem tole, raztresena kukr sem.. le kako naj se človek uči v takšnem moodu?

Uradno sem fucked up in očitno zaljubljena do ušes...Huuuuuh.. pa ravno v tem trenutku ko imam največ dela in potrebujem ogromno motivacije.

Pravljica (še nerazkrita)

Ne morem mimo tega. Ne danes. Ne že spet.

Misel, da bi pisala blog na tej prečudoviti divici, da bi se moje besede zapisale v neskočno internetno modrino, je nekaj časa žarela v meni, a nikoli dozorela. Vse do danes. Danes pa bi rada skočila do neba, objela vsakega mimoidočega in zaskrbljenim prišepetala, da bo še vse v redu, ker si probleme ustvarjamo v glavi, tu v realnosti pa stojimo le pred izzivi.

Ah, tisti dobri ah, ki sem ga toliko časa čakala, da se mi prikaže v nekakšni obliki, je danes tu. Stvari so dobile ponovni zagon, življenje je lepše in depresija, ki živi v mojem težkem srcu že dve leti, je tokrat dobila ponovni udarec. Ne, ne boš se več ponovila. Nikoli več! Danes sem dobila nov izziv, nov, aaaaaa pa vam ne morem povedati. Na žalost zaenkrat še ne. Povem pa kmalu, obljubim! In takrat boste tudi vi dobili v srcu neki nasmešek in se boste z mano sigurno strinjali, da je to dogodek, ki si zasluži posebno pozornost, trenutek, ki ga ne moreš odreči in ga prikazati v slabi luči. Tista čista stvar. Pure, natural, so human

Nisem pričakovala, sem pa vedela. En sam pogled je bil zadosti, en nasmešek pa sem prebrala ''roman'', ki mi je bil nekaj minut kasneje tudi prodam. Ah, jaz, trapa pa sem spretno vodila small talk ko pa me je ves čas zbadalo, da bi postavila direktno vprašanje. Vendar so bili že nekoč modri- kdor čaka dočaka in v življenju res ni treba hiteti, da prideš do cilja.

Vem, da moj prvi blogovski vnos nima smisla. In ga še nekaj časa ne bo imel, ampak kmal, kmalu...

Bilo je nepričakovano, a niti malo šokanto. Ja, presenečenje vsekakor, ampak sama nisem ne vem kakšen t.i. odprt človek, ki bi svoja čustva kazal ljudem. Ostajam hladna, malce zadržana nazaj, a vseeno vedno vsakemu želim le dobro.

To bo dan, ki si ga bom vsekakor zapomnila po 472, temu kar poskušam napisati pa ne smem in po Whitney Houston-My love is your love in eni res primerni Corrs Breathles.

Pravljica? Nikakor, a kljub vseemu vsekakor

Smisel življenja

Kaj sploh je smisel življenja? Ljudje ga iščemo povsod. Vsaka stvar, ki jo naredimo, mora imeti smisel. Ampak kaj pa če ga življenje nima? Mislim po tej teoriji-življenje je nastalo iz aminokislin, iz raznih sil, energije. Če gledam po tej strani, je nastalo nenamenoma. Čisto naključno. In potem se je iz tiste enocelične bakterije, ali karkoli je že prvo zaživelo, razvil človek. Po dolgih letih križanja DNK, raznih zunanjih vplivov, se je tista majhna stvar preoblikovala v skupek drugačnih, specializiranih celic, iz teh celic so nastali organi, organizmi-nato je nastal celo razum. Najprej živalski. Šele kasneje se je ta žival razvila do te mere, da je misli oblikovala v jezik in verjetje-,,belief,, da je tam nekaj več, da nad in med nami delujejo neke sile-da v vsem obstaja smisel. Pa je to res ali si ga človek samo želi najti, ker hoče verjeti, da stvari, ki jih dela, nekaj pomenijo in niso le malenkosti, kise bodo pozabile, izginile po naši smrti, ali celo prej?

Mislim, da vsak človek želi narediti svoj pečat. Nekaj, da bo drugim dajalo vedeti, da je bil tukaj in kakšen je bil. Tudi pri meni je tako. Za sabo hočem pustiti neko sled, to je vendar človeško. In vsi ljudje težimo k temu, da bi v svojem življenju dosegli smisel. Smisel..... kaj je to?

Mogoče gre samo za reševanje problemov. Da si lahko, preden umreš, rečeš: Ustvaril sem družino, otroke dobro vzgojil in jim nudil toliko, da ni bilo preveč ali pa premalo. Pridobil sem si dovolj izobrazbe, da sem spoznal vsaj del sveta v katerem sem živel. Na delovnem mestu sem delal dovolj pridno, delil sem svoje ideje in vsaj katera je bila koristna. Ljubil sem. Mnogim sem pokazal kako ljubim. Prejemal sem. Mnoge sem čutil kako so ljubili. in ne samo kar se tiče ljubezni do partnerja. Imel sem rad svoje starše, prijatelje, ljudi okoli sebe. Tudi sovražil sem. In to iz dna srca, dokler se nisem zavedel, da sovražtvo odvzema energijo, energijo, ki bi jo lahko porabil za ljubezen. In odnesel sem tiste smeti, za katere mi je žena rekla pred enim tednom.

Pa je to res tisto? V zadnji stavek sem namenoma dodala nekaj ironije. Ljudje se preveč ukvarjamo sami s sabo in s svojimi problemi. Mogoče pa je tako prav, mogoče je pa to smisel življenja. Okusiti, spoznati, doživeti, čutiti, obžalovati, hrepeneti... Z vso svojo globino ali pa površnostjo. Če nas je res ustvaril bog-ne, nikakor ne bom pisala z veliko začetnico, potem ve on, kaj je smisel našega življenja. Ne samo množite se, plodite se. Tako pravi Biblija, sicer pa, da ne bom koga užalila, vem, da Biblija uči še marsikaj, ampak to zdaj ni pomembno.

Pač ljudje radi verjamemo, da ima vse svoj namen. da vse nečemu služi. Ampak mogoče pa tega ni. Ja, trava služi živalim, da jo popasejo, da se skrijejo vanjo, sveča služi temu, da gori in osvetljuje, kosilo temu, da se najem in živim dalje. Ampak ljudje iščemo nekaj globjega. Nekaj večjega. Tudi jaz. Rada verjamem s pomen nekaterih stvari, rada verjamem v smisel in v namen. Ampak saj sem človek, kajne? In kaj če tega globjega smisla v resnici ni? Ja, na ravni človeštva so smisli verjetno to, kar sem naštela že prej. Ampak mene zanima tisti globji pomen. Ki ga mogoče sploh ni.

Torej, kaj je smisel življenja?

Podlegel Crocsom

Zadnje čase se mi često dogaja, da podlegam stvarem, ki sem jih v preteklosti spljuval. Ne le da sem zamenjal računalo in šel v jabolčne vode (prej pa od nekdaj trdil, da so Maci za pičke in pedre), zadnjič sem si kupil Crocse.

Pred časom sem izlival gnev nad temi plastičnimi kreaturami, ki na plakatu res zgledajo ogabno. Ampak jebemti, ko tega hudiča obuješ, te samodejno peljejo k blagajni. Svinjsko udobni so za nosit, v njih ni pretirane vročine in potenja, ne žulijo in peresno lahki so. Ker sem vzel peščeno rjave, niti ne padajo toliko v oči in se lepo podajo h kratkim hlačam.

Moram jih le hraniti na varni višini, ker če jih v zobe dobi moj dihur, bo šlo 40 eur v njegov želodec pa še za veterinarja bo treba dat.

Ko zunanja lepota ni več dovolj!

V ponedeljek smo začeli z akcijo "Ko zunanja lepota ni več dovolj!". Videla sem, da sta moji "sotrpinki" že začeli z pisanjem bloga, zato je tudi skrajni čas, da ga začnem tudi jaz.

Ko sem v petek zvedela, da sem izbrana, sem bila ful vesela, a nekaj časa za tem me je začenjalo sskrbeti kako bo to, nas bodo čist izmučili, bomo morale stradati... Ko je napočil ponedeljek sem bila cel dan malo živčna kako in kaj bo. Ko sem spoznala sotrpinki in trenerja sem si po skupinskem pogovoru kar odahnila. Povedala sta, da to ni hujšanje in da se bomo postopoma navajali na večjo intenzivnost "treninga".

Prvi dan je bil bolj ogrevanje in spoznavanje naših prehrambenih navad. Še isti dan zvečer smo dobile tabelo v katero moramo vpisovati kaj vse pojemo, saj nam bosta glede na naše prehrambene navde prilagodila jedilnik, da bomo vseeno poskušale jesti čim bolj zdravo....to bo še zanimivo

Drugi dan, včeraj, pa smo "spoznavale" naprave in kako z njimi pravilno ravnati. No za enkrat smo delale samo za zgornji del telesa. Roke so moja šibka točka, tako da sem pričakovala bolečine...a jih na srečo nimam

Res je ful fajn in komi čakam na jutri, ko se ponovno dobimo.

ZMEDAAAAA!!!!!

Ne vem, a se to dogaja sam men ali še komu drugmu. Mam en tak zlo čudn problem. Strah me je da bi zgubila mojega fanta, samo ne tako, da bi me pustu samo to tako de bi umrl,...na ta način. Strah me je in s tem vse težje živim. Zmeri iščem neke momente, ki kažejo na to, da se nekak poslavlja (tko kot pravijo, se da nekdo poslovi preden umre). Že ko samo to pišem mi gre na jok. Sploh ne vem od kje mi ta strah, samo enga dne se me je prijel in zdej mi to vs čas roji po glav, ko ga ni zraven mene. Ne znam si pomagat, da bi si dopovedala, da to ni res in da si vse izmišljujem za prazen nič. A ko si zančnem to dopovedovati me zopet prešine, kaj pa če je vse res. Preveč ga mam rada, da ga bi lahko izgubila, in zaradi tega ga pol kličem non stop in mu pišem sms-e sam de vem, da je še zmeri tuki. Ne vem kaj mi je a to se kar ne konča. Vem da ne bo nič pomagal, če bom mislila na to. Samo kaj naj, če pa misli kar same preskočijo na to. Mela sem že problem s tem k sm ga non stop neki klicala, sam zdej se je to umiril ker ga manj kličem, sam sms-e mu pa še zmeri pišem. Ne upam se mu povedat pravega vzroka zakaj mu tok morim, ker vem da me bo sam čudno pogledal kaj norim neki. Sej to tut sama vem sam kej morm...sej nekak sm mu že namiglna in se je pogovor o tem kaj hitr končal ker mi je sam reku nej sploh ne razmišljam o tem in da mam preveliiiiko domišljijo.

Stvar je zakomplicirana...vsaj v moji glavi in ne znam si pomagat. Nočem več slišat teh misli u moji glavi, a kaj ko se jih ne morem rešiti..... hočem normalno žvet brez polne glave teh traparij!!!!

-Ko zunanja lepota ni več dovolj!-

No, pa se je začela tudi ta akcija!

Sama nisem ravno najbolj vztrajna pri takih podvigih, ampak glede na to, da imamo dva asskickerja mi mogoče še uspe!!

Do zdaj smo se dvakrat dobili in uaaau. Kolk ene pozitivne energije od asskickerjev! Polna optimizma, temperamentnega duha in če temu dodam še bombo energije je potem njihovo poimenovanje asskickerja še zelo milo rečeno!!

Spoznale sem svoje sotrpinke, dive, ki sta prišle z podobnimi občutki kot sama. Zmedenost, vesela, živčnost, polna pričakovanj, ...mešanje občutkov mislim, da smo kazale s polno paro. Ker nas je Dejan-asskicker prestrašil, da če zamudimo dobimo kazenske sklece smo seveda vse prišle pravočasno. So pa punce krasne, zgovorne in brez sramu.

Prvo smo malo sedeli in se spoznali. Povedale kje so naše prehrambene (napake) - navade, ki jih bomo "baje" prekinile. Začele bomo zdravo, 5x/dan, jesti!! S čem se kera ukvarja; služba, fax, hobiji in podobno. Tudi žuri. Saj alko ravno tako dela svoje.

Kasneje smo si pogledale malo telovadnico in zaključek prvega dne je bil za nami. Zvečer smo dobile tabelco v katero moramo vpisovati, kaj vse smo pojedle, spile in (ker bi zmanjašala št. pokajenih cagaretov oz. če mi uspe tudi nehala) še št. cigaretov. To je bilo na mojo iniciativo.

Sama akcija ne temelji na tem, da smo na dieti ampak bolj na tem, da se naučimo gibati in uravnati prehrano. Vneseš v mašinco toliko kalorij kot je potrebno. No, do tu vse super.

Včeraj, pri drugem srečanju, smo imeli spet ogrevanje. Tukaj je bila Danijela pozorna predvsem na našo kondicijo. Kasneje pa še malo na mučilne naprave. Ko se sprehajam med temi napravami imam občutek, kot da bulijo v vsakema posameznika, ki gre mimo in se med seboj pogovarjajo: Ja, ja, sam poglej jo! Used se k men, pa te požrem!! Kje si bla pa do zdaj, lenoba!?! In ja, kasneje k sm vlekla tisti škripec sm ujela pogovor med D&D: Vidiš, kle nima nobene moči. Ni mišic. Bo morala bolj delat na ... hm, ja.. se mi zdi .. aha, tako bova naredila!

Dejstvo: Strinjala sta se z tistimi mučilnimi velikani, ki kraljujejo v fitnes centrih!! O tem kolk zlo nerodno mi je bilo v tistem trenutku mi sploh ni potrebno opisovati. Lahko samo še navedem podatek, da smo imele 10kilc gor. Ja, celih faking 10 kilc!!!

Danes imamo počitek. Regeneracija mišic. Relax! Ja, mogoče fizični. Umski mi dela na polno! Izpolnjujem tabelco prehrane in pri vsakem vpisu se zamislim. Bom jz to zmogla? Jz, ki mi je blo tistih 10kilc napor, ki mi je samo v sramoto. Sračno upam, da ko bom pisala zadnji blog, da bom sramoto uničila z podatkom, da dvignem definitivno več, kot samo bogih 10 kilc.

P.s. Pozdravček tudi Barbari. Mladi asskickerki, ki je pod okriljem D&D in ravno tako s svojimi svetlimi učkami spremlja-nadzoruje vsak naš gib- ne kilogram!!

Ej, če so napake al pa kej tazga nesmiselnega napisano - nasmeje se in pejt naprej - skuckala sem med šihtom in to med sestankom v roku 10minut. Mater, zakaj nam ni to merilo! No sej je, hitreje ko tipkam, več sedim, večja rit!! Posledica: zdaj se na akciji ko je zunanja lepota na vrsti, da zasenči notranjo!! Tako, da ko pridejo slikce; imejte v mislih, da imamo za enkrat še notranjo lepoto!! Zunjanja šele prihaja

Fitnes

Včeraj je bil moj prvi fitnes dan po ... stotih letih. Zadnja leta je bila telovadba na sporedu v varnem pribežališču moje sobe, da ne bi slučajno kdo videl, kaki šlavhi se mi naredijo, ko delam trebušnjake in kako mi visijo stegna, ko delam vaje za rit. Seveda se je po nekaj dneh navadno vse klavrno končalo, moja vstrajnost je v najboljšem primeru trajala do prve menstruacije, ko me spričo bolečin ni možno pripraviti do vadbe. No, ampak včeraj smo se pa pričeli potit v fitnesu Panter.

V soboto me je Dejan (eden od naših simpatičnih fitnes trenerjev - me prav zanima kako simpatični mi bodo danes po končani vadbi, včeraj je bilo namreč bolj na izi) obvestil, da pričnemo v ponedeljek ob šestih in naj nikar ne zamujamo, sicer bodo posledice. Sama sem nagnjena k zamujanju, zato sem bila res živčna in sem prispela ene dvajset minut pred dogovorjenim časom (tole bo očitno tudi fitnes duha, ne le telesa). No ene pet do šestih se pa tresočih kolen (kako naj pa vem, kaj naj pričakujem) le odpravim proti recepciji. Že takoj pri vhodu se mi prismeji nasproti Danijela (pri kateri imaš občutek, da bo od energije kar eksplodirala, ampak na prijeten način in vsak dvom v to, da bom uživala, je bil odstranjen. No, ko sem se seznanila še s sotrpinkama, mi je bilo pa takoj jasno, da bo še veselo.

Najbolj me je navdušilo dejstvo, da tukaj ne gre za hujšanje. Uf, sem si oddahnila, v to namreč ne verjamem. Takoj podpišem, da imam tako rit kot sedaj, samo da sem aktivna fizično in psihično. Da delam, da migam (ampak žal, he he, se moja rit stopi, kadar zares migam). Potem so mi razložili še, da je jasno, da idealnega načina življenja ne bom mogla doseči tako hitro, da bi lahko sledila v naprej pripravljenemu načrtu prehranjevanja, zato bomo delali na optimalizaciji mojega stanja. Super, pa to je tako, kot bi imel osebnega življenskega arhitekta, ali kaj podobnega (?!). No in sedaj še težji del naloge; cel teden moram zapisovati, kaj jem in pri tem moram biti iskrena in jesti čim bolj normalno. Uh, da bi kar takole priznavala svoje napake ... pomanjklivosti mojega duha (vsak mesec si prisežem, da bom jedla petkrat na dan vsaj, potem pa mi ob štirih, prvi dan, po enem samem ubogem zajtrku, počasi rata jasno, da ne bo šlo). Ja no, naj bo, bom pa poskusila (čeprav priznam, da danes nisem vzela piškotov, ker sem vedla, da bi mogla to zapisat, šit, šit, šit, najbolj fer bi blo, da sedaj pojem en piškot, da kao delam isto kot navadno ... mah ne. No vsaj vodo se spomnim pit, toj pa res zakon.

Včeraj smo v telovadnici samo poskusili, kaj je to telovadba na mašinah. Meni je bilo zelo všeč, priznam, da sem uživala, in da sem se po vadbi počutila fenomenalno. Se mi je zdelo, da se mi totalno pozna in mi je bilo kar čudno, da niso tipi, ki so me slučajno srečali, čist dol padl. No, niso, ampak to mi ni zbrisalo nasmeha z obraza. Končno spet nekaj delam zase. Fizično. In verjamem v svojo seksi plat. Končno. A bi blo lahko še bolš? Lahko, pa sem včeraj po treningu, ker ni bilo časa za pravo večerjo, vseeno pojedla sladoled . Za danes sta nam pa D&Dobljubila že pravo gonjo, me je spet mal strah, ampak kaj je pa lahko najhujše, kar se zgodi? Da dol padem? Ni šans, imam gojeno gorenjsko trmo in to šmidovo . Komi čakam ...

Fitnes, prihajam, samo še eno uro ...

T SHIRT MANIA

Vsakič se zalotim z novo T shirtico v roki, ko grem iz trgovine ven. Ne morem se jim upret! Majice so se namnožile v moji omari. Imam jo od Flinstonov, Pink Panterja, Garfielda, z Olivo…

Že tri leta iščem svileno bluzo od Derhyja. Sem šla v Parizu mimo te trgovine. Ker je bil z mano on, raje nisem rekla, če upa z mano notri v trgovino. Ker bi me težko ven dobil, potem. Sigurno bi mi bila katera všeč.

Zadnjič sem jo zagledala v Zari. Cena je bila 39 evrov. Kupila sem jo seveda… Vsem ostalim pa se do nadaljnega odpovedujem. Bo kdo drug srečen namesto mene.

Ko bi lahko...

Ja..ko bi le lahko....ti konkretneje pomagala... Kar naenkrat je prišlo. Malo si me presenetil z vsemi informacijami,čeprav sem vedela že prej, da stanje ni ravno bleščeče. Ampak...tako mi je hudo...ko bi ti le lahko pomagala. Tako pa ti lahko le stojim ob strani in te objamem, da ti je lažje. Lahko te vprašam, kako si/če si vredu....to je skorajda vse kar lahko storim.....hudo mi je. Ja res mi je. Mislim, da jaz vse tole še težje prenašam kot ti.... Priznam, sama nikoli nisem imela takšnih problemov - niti blizu tega ni bilo. In niti predstavljati si ne morem, kako je, ko se nekdo, ki bi dejansko moral zate skrbeti, spravi fizično nate zaradi čisto xy problemov in prevelike doze alkohola....Kar jokala bi....

Vem, da te fizično ni zadelo čisto nič....a psihično? Vem, da se trudiš in hočeš izpasti močen....a....pred mano ni treba. Pred mano se lahko tudi zjočeš, če to rabiš. Jaz vem, da bi se. Ok, jaz dokaj veliko jokam. Hočem samo povedati, da se ti ni treba delati močnega pred mano, ker nas življenje vedno znova preizkuša in nam pošilja stvari, dogodke, ki nas delajo oz. naredijo šibke...a glavno je, da se po padcu spet poberemo, ne? In ti si borec. Tudi zato te imam tako rada. Pa ne samo zaradi tega. Ker si med drugim najbolj nesebično bitje, ki ga poznam pod soncem in bi za svoje bližnje naredil vse. Ker si preprost. Ker si tak kot si. Ker si tako postopoma prišel v moj svet, zdaj pa si že čisto v sredini njega in te ne izpustim nikoli več. Zdaj si moj.

Vsekakor upam, da bo tale "dogodek" kmalu le še grenak a bled spomin. Da kakorkoli se bo že odvilo, da boš srečen, da bova oba srečna. In tudi če boš odšel na svoje, kar bi bilo sicer težko, sploh od začetka, a vedi, da ti bom vedno stala ob strani in pomagala po vseh svojih močeh. Ne boš sam. Ker sem in bom jaz ob tebi.

Včasih...

... se spomnim kako je bilo.....in včasih mi je žal ker tega ni več....in včasih si želim, da bi se kaj ponovilo....in včasih si rečem: nekaj novega si želim....včasih majčko....včasih oblekco....včasih perilo....včasih čevlje....včasih le sprehod med policami....

...danes si želim nekaj novega...grem...spisek je dolg...denarnica še vedno pretanka....a želja je tu....in zvezdica sreče sije tam nekje v vogalu....

....želite si še vi!

CVETLICE

Najprej sem bila jezna nanj. Potem je padel ukaz, da je treba nujno vsadit rože. Se mi ni dalo prav nič, ker sem se precej najedla kosila. Ampak, če je treba, narediš. Komaj sem našla korita, ko sem izvedela, da sploh niso prava. Nisem edini hrček jaz. Rože sem imela že notri fertig. Ponovim vajo. Eno revico sem spet dala v napačno korito. Včasih sem bila blond. Zmotiš se enkrat, ne dvakrat.

Pri roki je bila neka flaša od radenske z vodo. Jaz vse pridno zalijem. Danes pridem iz službe in so rože iz tretjega korita čist fertig. Ni več pomoči. Ni čudno, če sem jih zalila z vodo, s katero oče preganja mravlje z dvorišča. Je bila sol notri. Včeraj ni bil dan za cvetlice.

Zakaj?

Zakaj mi to delaš? Zakaj mi ne pustiš, da živim v miru življenje, ki sem si ga izbrala? Zakaj ne moreš končno sprejeti, da si zapravil svojo priložnost in da je sedaj konec? Zakaj mi govoriš kako bi lahko sedaj bilo, če bi bila tvoja? Zakaj mi sedaj govoriš, da si takrat želel biti z mano in da si bil pripravljen se odpovedati marsičemu, samo da bi lahko bila tvoja? Zakaj zdaj in ne takrat, ko si mel priložnost? Takrat, ko bi dala vse, da bi lahko rekla, da sem tvoja in da si ti moj. Zakaj ne moreš priznati poraza in enostavno živeti naprej? Zakaj ne moreva biti samo prijatelja? Takrat si mi rekel, da bi bil več kot srečen, tudi če bi bila samo prijatelja. Zakaj se ne moreš ravnati po svojih besedah? Zakaj me mučiš? Zakaj me postavljaš v ta položaj? Zakaj me vedno znova in znova prizadaneš s svojo jezo in svojimi ostrimi besedami? Prosim te, če me imaš res rad, te prosim pusti preteklost v preteklosti in pojdi dalje. Prosim te, ne muči me več, ne lomi več mojega srca vsakič znova na tisoče in tisoče majhnih koščkov in me pusti živeti življenje kakršno sem si izbrala. Prosim!

1000€ kazni za lep planet?

Včasih prav nevem,kaj nekateri ljudje razmišljajo.včeri sm po dolgem času gledla oddajo PREVERJENO.use teme k so jih mel so ble zelo zanimive.vsaj zame.ena še posebej.o gospodu Francu Jesenku iz mestne četrti Pobrežje v občini Maribor,ki se je pred (mislim da) 10 leti odloču,da bo spremenil svoj način življenja in tko začel med drugim tudi pobirat smeti v okolici in po gozdu itd.dober,neki časa je blo še vse okej,so mu celo neko priznanje dali za ta njegova dela.u glavnem,da mal skrajšam.zdej se je pa najdl par ljudi,ki mu čist tko po domač povedan "grozijo" da ne sme več tega delat in da mu v primeru nadaljnega početja grozi do 1000 € kazni...mislim wtf? to mi pa res ni jasno blo.najde se en človek,ki čist prostovoljno začne smeti po tem našem planetu pobirat,za kar si upam trdit da večina ljudi nebi delala,pol mu pa to prepovejo.oziroma blo je tko,(da še na hitr omenim),da ko so mu to prepovedal,ni smel več obvestit komunalnega podjetja,smeti je sicr lahko spravil na kup,ampak ker jih ne sme obveščat,potem oni tudi ne vejo,kam naj grejo po smeti.tko da jih je pač spravu na en kup,kar pa gre to tem krajanom na živce.hmm,no in zdej po moji logiki,če bi mu lepo pustil da on opravlja svoje delo nebi blo sploh nobenih takih in drugačnih problemov.v bistvu,mi sploh ni jasno kok lahko nekoga moti,da nekdo skrbi za planet.vemo da traja kr par let da se to vse razgradi,in tudi: kako lahko nekdo vrže pralni stroj kr v gozd...pa tv???to je najlažje a ne

Ob tem prispevku sm se res zamislala nad nekaterimi ljudmi,ker mi pa tole res ni blo jasno.človek samo skrbi za okolje...že tko kr naprej opozarjajo kaj vse grozi planetu,kaj vse se bo zgodilo v naslednjih 50 letih,in bolj ko opozarjajo,bolj ljudi nič ne gane.spremembe pa so vsako leto bolj očitne.tudi sama ,če vidim kje papirček na tleh,ga poberem,pa čeprav ni po moji krivdi priletel na tla.

Mislim da bi moglo bit takih ljudi kot je gospod FRANC JESENEK,več.in namesto da mu grozijo z 1000€ kazni ,mu naj raje vsak mesec nakažejo na njegov račun 1000€ ...

Slab dan, ki na koncu sploh ni bil slab

Dan se je začel kot katerikoli drugi. Zbudila sem se naspana, lepo v objemu svojega dragega, potem opravila jutranje rituale in se spravila učit. Potem popoldne pa sem šla na vlak in na tečaj, da bom tekoče parlala italiano.

Že na vlaku se je začelo kazati, da se dan ne bo iztekel tako kot si jaz želim, ampak da bo spet poln zapletov. Trapa kakršna sem, se se vsedla v tamali kupe, kjer se seveda ne da odpreti oken. In ko se veselo kuham v savni in si predstvaljam, da sem kje na plaži in da nežno pihlja vetrček, začne stari dedo za mano prdeti. Si predstavljate kako ogabno to smrdi pri 35 stopinjah ali več?! No ker so me starši učili, da moram biti uglajena in prijazna, sem bila lepo tiho in se samo presedla na drugo stran, malce dlje od vsega in dalje poslušala musko. Pač drugam nisem mogla, glede na to da je bil cel vlak bolj kot ne poln.

Končno pridemo v mesto, vlak ustavi eno postajo pred mojo izstopno in veselo stoji. Čakam 5 min, čakam 10minut, potem pa le stopim do konduktorja, da ga vprašam ali je to normalno da stojimo ali je kaj narobe. In stric mi pove, da bomo stali še najmanj pol ure, češ da se je nekaj pokvarilo. Šok! Kako stali še pol ure, če moram biti jaz čez 20min na tečaju?! Skočim dol z vlaka, pri čemer seveda zelo elegantno pristanem na gležnju namesto na stopalu. Nič zato - zvit gleženj? Samo manjša ovira. In se spustim v tek. Tekla sem kot nora, da ja ne bom zamudila na tečaj - obljubila sem da danes pridem, ne smem zamuditi! Tečem, tečem, avti veselo trobijo in tisti najbolj prijazni vozniki celo spustijo šipo in zavpijejo nekaj kot: "O mala, a telovadmo?! Kaj ko bi se vsedla v moj avto, pa greva telovadt nekam na samo?" Aaaaaa!!! Če se mi ne bi mudilo, bi kakšnemu povedala par krepkih, tako sem pa laufala dalje in si mislila svoje.

Pridem do semaforja in ga milo prosim naj že prešalta z rdeče na zeleno, da grem lahko dalje. Se me končno usmili, stopim na prehod, ko tipček v novi črni alfi stopi na gas in zraven trobi - kaj točno je bil njegov namen me niti ne zanima, vem le da me je spravil v smrtni strah. Celo malce je zadel z odbijačem v mojo nogo. Popolnoma okamenela in šokirana pogledam voznika, ta pa se reži na vsa usta in mi mižika. Pa halo no, poba maš ti vse ventile v glavi pošlihtane?! Kolikor močno premorejo moje boge rokce, treščim no njegovi havbi in stečem dalje. Močno upam, da sem njegovo predrago alfico vsaj malce opraskala ali pa celo pustila majhno vdrtinico.

No končno mi uspe priti do šole in ko pridem v razred, je notri samo naša prfoksa. WTF?! Kje je folk? Zmenjeni smo bili 17.15, ura je bila 17.13. Pričakovala sem, da bom zadnja. Polona reče, da bova še malce počakali, če pa ne bo nikogar, bova sami delali. Yes!!! Se vsaj nisem matrala zastonj. Sicer sem na pol poti mislila, da me bo pobralo, ker razdaljo, ki jo je meni uspelo premagati v slabih 20minutah, drugače normalno hodim kakšnih 45minut, če grem pa res počasi pa celo eno uro. V obraz sem bila tako rdeča kot paradižnik, žejna tako, da bi spila 3 litre vode, ampak uspelo pa mi je. Sicer so se kasneje ob 17.30 tudi ostali primajali, ampak sama sem pa presneto ponosna, da mi je uspelo priti pravočasno kljub težavam z vlakom, težavam na prehodu in neprimerni obutvi za šprint na dolge proge.

Tako da, na koncu, dan le ni bil tako slab. Uspelo mi je priti na tečaj, Polona me je pohvalila da obvladam za nekoga, ki se uči tuji jezik šele 3 mesece in tudi domov sem prišla brez problemov. Sem pač imela malček rekreacije na račun pokvarjenega vlaka. Bo že držalo da se v vsaki slabi stvari, najde nekaj dobrega.

pada....

pada....pada....pada.....pritisk....moja energija....volja.....skuham si kavico in naslednja minutka je že lepša. Malo več sladkorja .... mogoče res ne bolj zdravo.... a življenje je takoj bolj sladko....pogledam na uro in minute do konca delovnika se spreminjajo v minutke....le še nekaj jih je ostalo....pomislim: čaka me moj škratek....danes greva prvič na telovadbo....zgleda da bo popoldne lepše kot je bilo dopoldne.....odhajam....

...škratek prihajam!

Madžarske razglednice no.14: Začetek konca...

V teh dnevih se je zvrstilo kar nekaj zadnjih stvari...

Zadnja predavanja...prišla sem do konca. Imela sem zadnja predavanja na dodiplomski stopnji študija ekonomije, smer mednarodna menjava. Seveda sploh še ne dojemam vsega, to bo prišlo za mano oktobra, ko bodo vsi govorili o prvem dnevu faksa, jaz pa bom šla v službo. Nič več čudovitih sošolcev, nič več kavic, prespanih prvih ur ali kar celotnih predavanj, smeha in petja ter tradicionalnih "spoznavnih večerov" pri sošolcu Mitju. Navsezadnje tudi konec izmenjav, kar je še najtežje sprejeti...ampak življenje gre naprej in jaz grem novim izzivom naproti

Zadnji izpit...pustila sem si ga samo zato, da sem lahko ostala na izmenjavi cel semester, saj ti za pisanje diplome namenijo le tri mesece. In zdaj je za mano. Nemščina za mednarodne študije, ki sem jo opravljala tukaj mi bo verjetno bore malo koristila, ampak to niti ni pomembno, saj je bilo fino in vsaj malo sem vadila. Pri izpitu mi je spet na pomoč priskočil The Secret, saj je le to edina razlaga, da sem ga opravila in celo pisala 70% Naslednja misija: diploma!!! Diploma je sicer že v 25 straneh napisana, ampak moj men tor še vedno ne zna/noče uporabljati e-maila, zato moram iti osebno do njega, kogrem v Slovenijo in ga malo povprašati po zdravju. Birokracija sucks!!!

Zadnja večerja...v petek smo imeli zadnjo Erasmus večerjo. Bilo je krasno, organizacija, ki tukaj skrbi, da se Erasmusi ne zgubimo, dolgočasimo in da celo kaj doživimo, nam je pripravila fantastičen večer z čudovitim videom, ki ga bom s ponosom pokazala svojim bodočim otrokom in vnukom(če ga bodo le želeli videti). Ker je za mano že eno farewell obdobje od lani v Španiji, mi je malce lažje, je pa pritekla marsikatera solza...midva sva tukaj še do 1. julija tako, da še ni prave predodhodne panike...ampak še zdaleč pa nama ni vseeno...

Zdaj se začenja sezona obiskov. Ta vikend sta bila pri naju moja prijateljica iz otroštva in njen fant. Imeli smo se krasno! Odkrila sva še neke neraziskane kotičke, ki jih namenoma puščava za obiske. Ogledali smo si tudi botanični in živalski vrt, ki je po moje pri obisku Budimpešte "a must see". Zelo prijetno nas je presenetila urejenost in to, da se lahko veliko živalim zelo približaš. Najbolj naju je s prijateljico navdušila ograda z domačimi živalmi, kjer lahko cartaš male kozice, ki skakljajo okoli, pridejo k tebi in so tako zelo prisrčne. Skoraj bi šla ena z nami domov Zanimivo je tudi sprehajanje med netopirčki in bližnje srečanje z ogromnimi, prijaznimi žirafami ter mladim nosorogcem. Lepo je videti tudi to, da je za živali precej dobro poskrbljeno.

Ta teden bo diviji, saj prihaja k meni na obisk 6 članov moje party mafie(5 punc in en fant ), saj gremo na Sensation party. Komaj že čakam, saj je dolgoletna želja obisk tega dogodka, poleg tega pa bom po dolgem času slišala mojega najljubšega DJ-ja Axwella...edino, kar malce kvari vsesplošno pozitivnost je to, da se lahko zgodi, da bo ena punca ostala doma, saj je nekam založila vstopnico, ki smo ji jo podarili za rojstni dan. Ker je že lani izgubila naše rojstnodnevno darilo, je vse skupaj že tragikomično.

Jutri imamo pri nas tudi zadnje(najbrž) manjše Erasmus srečanje ob pecivu, pijači in klepetu. Sploh se še ne zavedam, da bom nekatere jutri videla res zadnjič...Grenkosladkost slovesa je fraza, ki še najbolje opisuje trenutno situacijo...

It's back!! :)

ARE WE HUMAN?

Or are we dancers… Kaj misli pevec s plesalci? Je kaj narobe z njimi? Plesalci so ponavadi igrajo priliznjeno-prijazne. Že spet imam asociacijo na mehkužce…

V videu je plesalec toreador. Tisti, ki izvaja atraktivno koreografijo za gledalce. Na koncu bika zaštiha direkt v srce. Katarzično kajne?

Ljudi se deli na ljudi in ne ljudi. People are people… Kdo so ti ne ljudi? Vsi, ki nekaj glumijo, se pretvarjajo, opravljajo. Lahko jim rečemo tudi plesalci. Taki, ki mislite, da so friendi, pa to niso. Ko te sreča, te ne pozdravi, opravlja pa te lahko… Se razume…

Nov dan

Važno, da je jutri nov dan.

-Da bom lahko ponovno zaužila kalorijo ali 2000.

-Da bom lahko spet obula japanke in šla v ljubljano.

-Da ga bom spet vidla.

-Da bom lahko šla ven, na travnike in imela mir.

Važno da je jutri nov dan.

Čeprav bo ta dan ponedeljek.

Moja samozavest

MIRIŠE NA JABUKE...

Ker sem s Lushevim šamponom zares zadovoljna, sem si nabavila predkratkim še tonik in kremo. Tonik je v tabletki. Ko jo daš v posodo z vročo vodo, ti hlapi odprejo vse zamašene pore. Specialno problematičen je nos. Sem rekla prodajalcu, da upam, da ne gre za nateg. Obljubil je, da ne bo zgrešen nakup. Kupila sem si kremo za obraz iz sivke. Zdaj dišim kot stara mama, ha,ha. Nikakor se ne morem navaditi na vonj sivke. Sivka gor ali dol, paše mojemu obrazu. In mozolji so odpujsali na Madagaskar.

P.S.: Naslov je sposojen od Novih Fosilov. Ta komad mi je njihov naj naj. Zelena jabolka imam še rajši...

Lep je dan....

ko diši po poletju in ko je pred vrati vikend in ko veš da ti jutri ni treba v službo, ko odkriješ kako drugi mislijo o tebi in se zamisliš in jih odmisliš in ko si ponovno rečeš da na svetu ni vredno nič drugega kot trenutki uživanja s svojimi dragimi in ti je vseeno za vse ostalo in si želiš da bi lepi trenutki trajali in trajali in trajali in ko se ozreš okoli sebe in se nasmehneš svojim in jih stisneš k sebi in ti je lepo.

Naj bo lepo tudi vam!

ANTICELULITNI SHIT

Človek se zares počuti nategnjeno, če vrže denar čez okno, ker je stvar zanič. Tak odličen primer je anticelulitna krema od Collistarja. Zdaj so neki silni jumbo plakati ob cesti. Da ne bo šla katera v nabavo, ker je o tej čudežni kremi govori moj drugi blog. Vse, kar je ok, je seksi embalaža. Ampak te sigurno ne potrebujete za dekoracijo.

Lep je dan....

ko diši po poletju in ko je pred vrati vikend in ko veš da ti jutri ni treba v službo, ko odkriješ kako drugi mislijo o tebi in se zamisliš in jih odmisliš in ko si ponovno rečeš da na svetu ni vredno nič drugega kot trenutki uživanja s svojimi dragimi in ti je vseeno za vse ostalo in si želiš da bi lepi trenutki trajali in trajali in trajali in ko se ozreš okoli sebe in se nasmehneš svojim in jih stisneš k sebi in ti je lepo.

Naj bo lepo tudi vam!

Madžarske razglednice no.13: Peripetije s papriko

Paprika zna biti hudičevo zagonetna zadeva...nikoli si ne bi mislila, da se bom kdaj v življenju tako poglobljeno in zavzeto ukvarjala z njo, ampak lahko bi vedela, glede na to, da domujem na Madžarskem. Paprikaš, bograč, filane paprike, vse to je osnova madžarske kulinarike in rdeče zadeve v obliki ali pa z narisano papriko najdeš povsod. Znano je tudi, da znajo biti jedi s papriko tukaj malce pekoče ali po domače "šarf". Lani sem skoraj bridko smrt storila, ko nam je mehiški cimer spekel pico po mehiško, zato se "šarf" stvari bolj ali manj izogibam. Boljša polovica pa je že uspela zaceliti rane in začel se je lov za papriko. Tisto ta hudo, seveda!

Od doma sva uvozila cel kup začimb in med njimi je bila tudi sladka paprika, nakup "ljute" sva planirala tukaj, vendar se je resno zataknilo. Izbira je ogromna, da ne bo pomote. Na tržnici najdeš viseče posušene paprike, v supermarketih so cele police namenjene papriki, kot začimbi v vseh oblikah, ampak hudič je v detajlih. Ne veva kako se reče "ta hudi" papriki. Prosto po Prešernu oz. na augenmasu sva kupila že suhe papričice, ki so se izkazale za povsem nedolžne in precej neuporabne, nabavila sva že tri majhne paketke paprike v prahu, vsaka z drugim imenom seveda, a vse so se izkazale za tisto sorto, ki ji pri nas pravimo "sladka".

Pri nakupu petega napačnega paketa mi je prekipelo in pozanimala sem se o imenu, ki pa ga nisem napisala na nakupovalni listek in pri evalvaciji police s papriko, se je pojavila težava. Vedela sem, da se ime začne na E in kot zakleto, je bila samo ena taka vrsta. Vsa vesela vzameva že 6. paket in takoj po prihodu domov zadevo poskusiva...napaka...spet sva kupila sladko!

Zdaj razmišljava o uvozu odvečne paprike v Slovenijo...lov na "tapravo" pa se nadaljuje...in enako velja za sladko smetano, ampak to je že povsem druga zgodba...

ZGODBA O SRČKU HRČKU

Vsak dan eno uro pospravljam. Temu se reče disciplina. Pospravljanje ne maram, ampak včasih je treba početi stvari, ki nam niso ljube. Želim si, da bi bila mojster pospravljanja, ker sem mojster nereda. Kako se v predalu znajde tako veliko stvari? Ko bi jih vsaj rabila kaj. It was not me… Danes preganjam hrčka, ker imam hrčkanja čez glavo.

BRALEC

Mislila sem, da je film novejši. Igralska zasedba je izvrstna. Z glavno igralko se čisto poistovetiš. Ima tako neizmerno milino v sebi. V Titanicu je punčkasta, v Bralcu je prava ženska.

Knjiga je uspešnica. Ni za razvedrilo, ker je tema druga svetovna vojna. Je treba biti razpoložen za težke knjige. Prebrala sem eno samo na to temo pri sedemnjajstih z naslovom Auschwitz. Celo knjigo sem se spraševala zakaj je Hitler pobil toliko židov?

Film priporočam vsem tistim, ki sedite za kakšno dolgočasno knjigo. Za motivacijo, ker potem boste vedeli odgovor, zakaj sedite pred to prekleto dolgočasno knjigo.

zakaj.?

Jz pa res ne štekam ZAKAJ. men je zlo žou sam nekam je treba pisat probleme pa čeprou noben ne bere pa se usm zdijo brez veze.drugac pa usi tezijo.

Stara sm komej 15 let nism dala velik tipou skoz ampak k tuki berem vaše bloge sploh nwm a nej si mislm da so usi taki prasci al da so ubistvu uredu in tko k oni pravjo sej nismo usi isti. Ha-ha. sej vem da sm "mal premlada" da bi tole komenterala sam do zdej so me čist usi tipi razočaral pa sploh ne vem al sm jz res tok zakomplicerana oseba al si pa res zberam same take fante da mam potem probleme. mene najbl muč samo to da si me tip sploh ne upa pogledat in rata čist žiučn k se jz prkažm nekje kjer je on. Nikol pa ne pokaže kaj si misl NIKOL vedno je blo tko. Karkol je zvedu o men NČ. Use kar sm zvedla o njem sm zvedla prek frendice k se je pogovarjala z njim po msnju pa KAKO lahko eni punci k je sploh ne pozna pove praktično USE o men kaj čut do mene pa zakaj nikol nisva prsla u tak stik da bi lahko kej mela.. men pa ne . Zakaj ne pride do mene že enkrat pa mi pove kaj si misl. Jz nism lagala . Moji frendi so njemu lan povedal da sm jz vanga in potem se on sploh ni zmenu zame potem k sm si pa najdla nouga fanta in k me je vidu z njim mu pa kr ni blu prou. Pol je pa kr neki začeu tezit zakaj hodmo mimu njega in take bedne.. jz res nism misnla d mam kej šans pr njemu šele ko mi je frendica povedala kaj ji je reku.

Zdej sm pa čist zmedena in ne vem al nej že grem do njega al nej use pustim pr mer. Tip je starejsi od mene 1 leto in ne hodmo vec na iste šole vidmo se use skup nč in še takrt k se me ne upa pogledat in se vedno kr neki začne ukvarjat z ksno drugo stvarjo da je kao zaposlen. Zdej pa sploh ne vem al nej ga pozdravm in najbol me je strah tega da mi ne bo odzdravu al pa da se nebo hotu pogovarjat z mano. Ker jz bi rada razčistla in sm ga upisala u msn in sva se pogovarjala in je reku d se me sploh ne spomne potem je pa nasledni dan tisti moji frendici razlagu da sm mu jz ubistvu ušeč. Potem pa sploh ne vem kaj se je zgodil in me je blokiru ampak k se kej vidmo vedno gleda prot men ko pa ga pogledam pa kao me sploh ni vidu in gledou. Jz se res ne morm it tega več k se mi niti ne da niti nimam več volje da bi me on kle zajebavu u glavo.

A ma kdo kksn nasvet kaj naj nardim ?

COSMOPOLITANSKA ZGODBA

Zdaj ima sanjsko službo. Eni so srečkoviči. Po poklicu je fotograf. Slika za Playboy. Odšla sem v trafiko, kjer ponavadi kupujem časopise. Padla je izjava leta:«En Playboy, prosim.« Ko sem se zaslišala, sam se začela smejati. Hotela sem namreč Cosmopolitan. Gospod, ki prodaja časopise je bil zmeden, ker sem tako prepričano rekla, da hočem Playboy.

Nekako nisem razpoložena, da bi gledala nagice…

Mojemu prijatelju

Po skupaj preživetih skoraj 24ih urah... sem popolnom shocking..

Še teden nazaj sem razmišljala o tvojih napakah, zakaj ne moreva biti skupaj...zakaj mi nisi všeč... travme z bivšim.. med drugim tudi to da si eden izmed njegovih best friendov...

Čeprav sva se tudi prej že veliko pogovarjala, sem se načeloma vedno branila tvoje družbe.. mogoče sedaj vem zakaj. Because you scared the shit out of me? Ker si isti "zblodek" k jst? Ker sva oba ena mala "psihopatka" in imava presenetljivo kar nekaj skupnega? Huh...

24 ur je minilo kot 24 sekund... nama pa tem za pogovor še vedno ne zmanjka... tezko sem se odtrgala od tvoje druzbe priznam. Predvsem, ker ni bilo nekih težkih pričakovanj, vse v izi. Navadno sem navajena, da si vzamem tisto kar želim in osebo na drugi strani odslovim po poti čim manjšega odpora.

Wierd.. da sem ubistvu zlo zaprt človek, da ob drugih ne poham, da navadno ne morem spati s "tujcem" v isti postelji, da vedno travmiram kaj bo ko napoči jutro, da se sekiram kako izgledam lol... midva pa sva se prebudila v objemu in se še ure dalje crkljala in pogovarjala...

24 ur crklanja in valjanja po postelji, brez sexa, brez poljubov... prelepo a hkrati kar neresnično. Zavedam se da si me želiš, a hkrati spoštujem, da me toliko spoštuješ, da ne vesiš po meni osladnih feelingov, da se ne sliniš, da se me nisi niti enkrat napačno dotaknil, da sem namesto poljubčka na usta dobila poljubček na rokico... marsikateri bi me že zdavnaj napadel... verjamem oz. vem, da se je tudi tebi to pletlo po glavi (tut sama sem se borila s seboj) in sem ti hvaležna, ker nisi silil vame, čeprav veš, da verjetno ne bi imela nič proti.. ali pa sem si celo želela... priznam.. :shy:

POskrbel si, da se kljub vsemu počutim v tvojem objemu varna... da se lahko pogovarjava... da me v nič ne siliš, da ne zameriš četudi se več dni ne slišiva...

da si kljub temu, da veš praktično za vse moje faluse, "napake" želiš z menoj nekaj več in me ne obravnavaš kot kos mesa.. vsaj jst nisem imela takšnega občutka...

Ustvarila sva bližino, ki je defenitivno ne moreva zbrisati... pa lahko nadaljujeva?

Ljubila sem bom 11 minut

Še vedno v vtisu enkratne knjige Paula Coelha Enajst minut. Roman pripoveduje o prostitutki, ki najde ljubezen, spozna pomen besede ljubiti se. Enkraten roman, kdor je "knjižnji molj" naj si vzame dan dva in jo prebere..

.. Premišljevala sem kolikokrat sem pori****, sex***, Fu**** ali nikoli nisem ljubila. Nikoli nisem ljubila z vsemi moji čuti, z vsem svojim telesom, z vsem svojim bitjem. V spolnosti sem iskala užitek, sekunde naslade, sekunde blaženosti. Vse revije so me učile, tistih nekaj sekund, ko se počutiš blaženega, ko ti pride/ko te odpelje v nebesa. Vendar je to razmišljanje zmotno, spolnost ni iskanje užitka, spolnost je možnost postati eno s partnerjem. Z njim čutiti bolečino, veselje, žalost. V njem uzreti dušo in pustiti, da se duši združita in pretakata iz enega v telesa v drugega. Orgazem je le prijeten občutek, ki nastane, ko se duši združita in zaobjameta celoten najin svet. Kolikokrat sem zmotno le mislila ali mi bo prišlo, ali bom dosegla to, kar naj bi. Mora mi priti. Zmotno, morala bi uživati trenutke sreče, ga nežno ljubkovati in uživati v tem, da zrem v njegovo dušo. Da zrem v trenutke, ko postaneva ena oseba, ko se najini telesi združita. Ne bi se smela pehati zgolj za užitkom, ampak za občutkom ljubiti in biti ljubljen. Mogoče kdo tega ne bo razumel, ampak danes sem spoznala pravi pomen te besedne zveze in komaj čakam naslednji vikend, ko se bom z njim prvič Ljubila.

(ne)zaupanje

Zaupanje je temelj zveze. To mi govoriš že od začetka in jaz se tega držim. Že od trenutka, ko sva se spoznala, ti zaupam vse. Povedala sem ti stvari, ki jih nisem nikomur drugemu, ker vem, da me ti ne boš nikoli obsojal, nikoli obrnil teh stvari proti meni.

Ampak zakaj se sam ne držiš tega načela? Vse moram izvleči iz tebe, nič mi ne zaupaš sam od sebe. Vidim ti v očeh, da je nekaj narobe, da te nekaj muči, pa mi nočeš povedati kaj. Izmikaš se mojim vprašanjem, jih ignoriraš in mi govoriš, da je vse v redu. Pa ni!!! Vidim ti v očeh, berem z obraza, opazim v tvojih gibih in dejanjih, da niso stvari take kot so bile.

Sem kriva jaz? Sem kaj takega naredila, rekla?

Zakaj mi ne moreš zaupati, tako kot zaupam tebi jaz? Brezpogojno, popolnoma in brez strahu. Praviš, da me ljubiš, da me nočeš nikoli izgubiti, ampak tega ne pokažeš. Kadar se želim pogovoriti, zamahneš z roko in spremeniš temo ali pa preprosto rečeš "To se ti samo zdi. Vse je v redu." Če ne odneham, si potem jezen name.

Vem, da je to tvoja prva zveza, vem da so nekatere stvari, katerih se bojiš, ampak ne razumem zakaj mi ne moreš zaupati. Zakaj ne moreš odgovoriti na preprosta vprašanja? Zakaj mi ne moreš pokazati, dokazati, da so tvoje besede resnične? Če to zmorem jaz, po vsem kar sem preživela, bi lahko tudi ti. Bori se zame!!! Dokaži, da ti je mar, da ti ni vseeno!!! Ljubim te bolj kot karkoli na tem svetu in pomeniš mi vse, vendar za zvezo sta potrebna dva. Moja ljubezen je lahko še tako močna, ampak če me ti ne ljubiš vsaj pol toliko, potem sva obsojena na propad.

Prosim te, ponovno, da mi dokažeš, da si vreden moje ljubezni, da si vreden mojega truda, da ni bilo vse zaman. Dokaži mi, da so tvoje besede resnične. Dokaži, da me ljubiš tako kot praviš.

HE IS LIKE THE WIND

Direkt v srce mi je priletela amorjeva. Vedno se pojavi tako, da ga ne opazim. Vojaška strategija pač. Ko ga pogledam, začutim svoj utrip srca, ker kar poskoči, ha,ha. Not a joke. Zanimiv občutek, ki ga že dolg pogrešam. Ja, še sem živa…

Sva se pogovarjala tako kot, da se že dolgo poznava. Mi je povedal, da se mu ne ljubi učit. Nekam znano… Mogoče rabi navdih?

Crtala se bom

Je*eš taki 1. maj, praznik dela...

...ko je treba delat do 3:50 zjutraj...medtem, ko ga drugi komirajo na kresih in zabavah vseh vrst...jaz pa grem zdaj spat ob pogledu na zajten kup zadev, ki imajo rok v soboto(ja, soboto 2. maja 2009)

Če se praznik dela praznuje tako, da se dejansko dela cele noči...potem ga letos praznujem zadnjič!

Živel 1. maj...NOT!!! Vsaj ne takšen, kot je današnji...