Si želiš spremembe? Ne spreglej divinih mesečnih preobrazb! Zberi pogum in se prijavi!
 torek, 30. junij 2009soncebožajo me sončni žarki.... koker so me tvoje roke..dlani sonce me greje koker so me greli tvoji pogledi.. dotiki vem vse to preteklost je a zame lepi spomini... polni nežnosti in ljubezni.. ne vem koliko je resnično bilo a vem da zame takrat dovolj.. včasih ko sama sebe zalotim pri prebiranju teh spominov me prešine misel ja koliko resnice je pa bilo v teh pogledih,dotikih, poljubih...resnično ne vem... iskreno povedano niti nočem slišati ker bo preveč bolelo če ne bo rečeno tko koker bi želela slišati .. ljubezen nas ima vse pod kontrolo.. jaz pravim vsaj nekdo |
torek, 30. junij 20092 ?
1.) zakaj imamo v svojem življenju oziroma zakaj srečujemo na svoji življenski poti ljudi,ki jih bomo prej ko slej zgubl? (to se navezuje na vse ljudi)
2.) a je par kilometrov razdalje res utemeljen razlog za razpad veze?
......ne razumem |
torek, 30. junij 2009Madžarske razglednice no.24: Odhajam vol.2 Ko sem pisala tole : http://www.diva.si/blog.php?akcija=komentar&blog_id=2766 , si niti slučajno nisem mislila, da bom natanko čez eno leto primorana pisati o enaki tematiki...Sedim na kavču in okoli mene so kovčki, potovalke, vrečke, kupčki "svega i svačega", kar se je pač uspelo nabrati v teh nekaj mesecih. Ob vsej tej množici stvari, v meni zeva praznina. Bojim se karkoli čutiti, ker bo bolelo. Španija je bila zelo drugačna izkušnja od Budimpešte in misliš si, da bo drugič lažje, ker si vse to že dal enkrat skozi. Pa ni. Niti približno. Ko sem odhajala iz Lleide sem se veselila Ibize, zdaj se nimam česa veseliti. Razen prihoda domov, vendar se letos veliko bolj zavedam, da zna tudi prihod in navajanje na "domače" okolje, povzročati velike težave(vključno s sindromom post-Erasmus depresije)...Zato misli o tem odrivam čimdlje stran. Otopelo zlagam kramo v kovčke, potovalke in vrečke ter razmišljam o tem kako bova šla jutri zjutraj na kavo v mojo najljubšo kavarno. Nočem niti pomisliti na to, da bo zadnjič. Včeraj sta bila tukaj dva študenta iz našega faksa, ki v Budimpešto prihajata v naslednjem semestru. Če bo vse po sreči, bosta celo stanovala v najinem ljubkem stanovanju, zato se počutim nekako tako, kot bi predajala štafeto. Veseli me, da bo še nekdo uspel zaužiti čudovito življenje tukaj, obenem pa sem žalostna, da je prišel nepreklicni konec zame. Imam občutek, da je toliko stvari, ki bi jih morala še obiskati, se jim bolj posvetiti ali jih dodobra spoznati. Obenem se tolažim s tem, da je Budimpešta blizu in da se lahko kadarkoli vrnem ter obiščem najljubše kotičke. Vem, da je mesto sedaj ena izmed mojih ljubezni in komaj čakam, da se vrnem na Berzenczey 10-12, saj vem, da mi bo ob vsakem obisku še posebno toplo pri srcu. Žal ne znam po madžarsko izraziti tega, kar čutim in si bom spososila španščino, ki nerada uporablja izraz "adios", saj pomeni slovo za vedno. zato bom uporabila njihov "hasta luego", ki pomeni do naslednjič oz. dokler se spet ne vidimo. Hasta luego, Budapest!
|
torek, 30. junij 2009Malenkost... Živi, kot da ti je dan In še res je. Dans sm nardila popravc iz matematke, in žvim naprej, kdr da tega nikol ni blo. Ne more mi zamorit dneva ma popolnoma nč. Lahko sm sploh srečna, da mam kar mam. Kr doskrat opažam kake malčke-k se še ne zavedajo svoje razvajenosti- ki mami vlečejo za krilo in SE derejo čez cel Cityparkov Špar, da oni hočejo to igračko drgač bodo nevemkajnaredl. Sam k prideš pa v ta leta-najstniška-ko se ti začne noret...pa znaš že bl opazit to kar maš. Čeprov je res, da marsikater najstnik se velikrat skrega s starši, ma baje kreganje sam dokazuje, da se ma človeštvo rado. No, okej. I'll shut my mouth... see ya by : Meta |
torek, 30. junij 2009dobro jutro soseda ............... Hitimo vsak dan, ….. Hitimo vsak dan, hitimo in se ne znamo ustaviti, ozreti po okolici in jo zaužiti. Hitimo tako, da ne opazimo ljudi okoli sede, sosede, znance, neznance. Tako sem tudi jaz hitela, do nekaj časa nazaj. Vsako jutro hitim zadnje minute v službo, se usedem v avto in šibbbbaaaammmmm. Vsako juto pa me pričaka nasmeh in dobro jutro iz druge strani od naše starejše sosede, ki živi sama, do nedavnega jo samo hitro pozdravim nazaj in sem že v avtu. Enkrat pa si le vzamem čas in s sosedo izmenjam par besed, tako sem potem večkrat uživala v teh minutah, ki so pa včasih postale tudi ure. Že zjutraj pridno dela v vrtu, okopava po potrebi zaliva….. Vedno sem le hitela in sploh nisem opazila okolice, potem pa z druge strani vedno, če želim solato, svežo z vrta, pa špinačo pa…… najbolj od vsega pa me je presenetilo da ima gospa toliko volje in vedno dobro besedo za vse okoli, ni opravljiva ampak le dobrodušna soseda, ki si jo vsak lahko le želi. Ker živi sama sem ji večkrat ponudila, če rabi kaj iz trgovine, ampak je vedno hodila sama peš že zgodaj preden nastopi vročina, pa je bil vedno isti odgovor rada se sprehodim, četudi prinesem samo kruh k drugih stvari ne morem, ker je pretežko. Zato sem stopila v akcijo in jo poklicala nek petek po telefonu ter ji povedala, da greva v soboto po trgovinah v nabavo, naj se pripravi. Najprej ne bi te rada obremenjevala, sej imaš dosti drugih skrbi in obveznosti, vendar se nisem prepustila pregovoriti imeli sva se prav lepo, nakupili vse potrebno in spoznala sem s kakšne družine je, kakšno je imela življenje in seveda občudujem njeno energijo in voljo k jo vodijo v življenju. Je krasna soseda, ni dneva k ga nebi izkoristila, da z njo izmenjam nekaj besed in si vzamem čas da poklepetava in se skupaj nasmejeva. Včasih spoznaš, da je lahko tudi na drugi strani prijetna oseba, ki rabi kakšno dobro besedo in majhno uslugo, kar pa njej veliko pomeni. Ste se kdaj obrnili in pogledali okoli sebe. Ste kdaj videli, da okoli nas živijo ljudje, ki potrebujejo pomoč, uslugo ki smo jo pripravljeni storiti in z njo polepšati dan nekomu ki to pomeni ogromno?....z željo, da bi to videli tudi naši otroci in pomagali starejšim, tudi nam, ko bomo v letih. Otroci se učijo od nas, pokažimo jim malo strpnosti in razumevanja za svet okoli nas.…. |
ponedeljek, 29. junij 2009sobica Moja mala sobica ima dvoje oken in čudno grimaso betona na predelu, kjer naj bi bila vrata. Nekoč so bila, ker naj bi jih vsaka sobica pač imela, a sem jih zazidala, ker mi je tako bolj všeč. Okna so dovolj velika, da včasih skoznje posije sonček. Ampak samo včasih. Na starem gramofomu se nabira prah, ker glasbe že dolgo ne poslušam več kot sem jo nekoč. Pa tudi zato, ker prahu že zdavnaj ne brišem več. Sama pravim da zato, ker se mi ne ljubi.
Belina sten me je grozila, a raje to kot pa okna. Okna so le varovalo pred okolico, četudi so nekakšna meja, vidiš stvari, kar je včasih še huje, kot če bi jih sam doživel. Opazovanje grimas, ki naj bi bile ljudje, me plaši. Mogoče zato, ker sem si svet risala zelo drugačen kot dejansko je. Realnost me nikdar ni pretirano zanimala, zato sem večino časa prespala. Čas gre mimo, a se zanj ne zmenim, tudi s sebe ne brišem več prahu.
Mali sluzasti prsti se tu in tam prikažejo na oknu. In sluzasta stvar tisočerih obrazov pride na obisk, da vidi če še živim. Ljubše mi je, da si jo predstavljam kot luštkano puhasto stvarco velikih prijaznih oči in ogromnih čopkastih ušes. Čeprav sem že nekje v davnini ugotovila, da takšnih primerkov pač ni. Idealnost je moja šibka točka, ker si jo tako pridno rišem, da me včasih celo prisili v iskren nasmeh. Potem pa se na grdih sajastih stenah moje sobice izrisujejo besede, dejanja, slike in podobe prostora in primerkov, ki me obdaja. In me prisilijo v zavedanje obstoja te sobice in moje malenkosti.
Sobica je moj dom, zapustim jo zgolj zato, ker jo moram. Potem naredim stvari, ki jih sluzasta stvarca tisočerih obrazov počne in pričakuje, da jih bom tudi sama, in grem nazaj spat. Tako je lažje. V zahvalo pravljicam, glasbi tedaj ko me je še ganila in pisanim filmom za otroke, mi je noč ljubša kot dan. Svetloba namreč spet izriše podobe in stvari, ki te obdajajo in veš, da v svetlobi pač ne moreš slikati tistega, česar si tako želiš da bi obstajalo, pa ne. Če bi imela dovoljenje bi imela moja sobica črne zavese, da bi se v njej po stenah plazile le senčke in bi veter le malo pihljal skozi. Pa tudi sluzasta stvarca bi mi dala mir. In pod kupom prahu bi z zaprtimi očmi in pravim nasmehom na ustnicah plesala po travnikih v svoji pikčasti rdeči oblekici in s pentljo v laseh. |
ponedeljek, 29. junij 2009Madoff dobil 150 letMislim,pa to te ubije,če te trofi!Sem ravnokar brala,da je ameriški finančnik Madoff zaradi goljufij in zavajanj vlagateljem dobil 150 let zapora!S tem,da bodo njemu in ženi zplenili vso premoženje,od stanovanj,hiš,avtov,..in prodali na dražbi.In potem se vprašam...Glede na to kako se naši vrli politiki,menedžerji in še vsi ostali koritniki zelo radi vzgledujejo po Ameriki in ji po domače,lezejo v rit,ne dobijo pri nas takih kazni??Mislim,kaj pa naši tajkuni??Goljufi??Izkoriščevalci??Kaj dobijo oni pri nas?Novo delovno mesto!To je odgovor.Da lahko še tam pokradejo,kar ni uspelo predhodniku! Hm,nekaj ni vredu v naši državi..... Bo pa res treba na inštrukcije v USA. |
ponedeljek, 29. junij 2009Priprave - debriefing Letošnje priprave so uspele. Sicer je možnosti za uspeh bolj malo, ker pri pitju, igranju pokra in celodnevnemu gnitju na soncu pač ne more iti nič narobe. Letos smo bivali v Portorožu, nekaj metrov nad vilo Rajka Hrvatiča in imeli kraljevski razgled na Piranski zaliv, kar je bil tudi razlog, da se niti enkrat nismo šli kopat. No, tudi sicer se verjetno ne bi šli, ker se je vreme menjevalo na pol ure - iz žgočega sonca do črnih oblakov in dežja. In kako je videti, ko se štirje deci v poznih dvajsetih spravijo na morje brez bab? Spat smo šli med šesto in osmo zjutraj, se zbudili okrog dvanajstih, "zajtrkovali", na želodec dali obliž v obliki treh kozarčkov jegra, dali dol majice in potem par ur sedeli za mizo ter debatirali ob pivu. Vmes smo dali na žar ostanke crknjenih krav in perjadi ter odigrali kakšno igro pokra. Prvi in drugi dan nam je uspelo, da smo se premikali le na relaciji terasa-hladilnik (pivo)-WC (pivo), tretji dan pa smo dejansko uspeli spraviti svoje lene riti do centra Portoroža (pivo). Tam smo bili tudi zadnjo noč (pivo), ko so samski udeleženci priprav skušali ujeti kakšno voljno samico. Seveda jim ni uspelo. Letos se mi je prvič zgodilo, da mi je želodec tretji dan zakričal, da nisem več star 18 let in da naj drugič prej pomislim, preden si v glavo zlijem par kozarcev redbull vodk, še posebej, če prej cel dan tankam ledenomrzlo pivo. Kljub nestanovitnem vremenu je bilo zabavno in vsekakor sem se uspel dobro pripraviti na grande finale - 14 dnevni roadtrip v avtodomu z bejbo. Upam, da ne bodo crknili amortizerji... |
ponedeljek, 29. junij 2009jutro prebujanje... iskanje... tebe ni ob meni.. pogledujem na telefon če morebit tvoj klic zgrešila sem.. a ne tudi tam ni sledu o tebi!!!počasi zlezem iz postelje prvo na misel mi šine jutranja kavaaa---uff sem je potrebna! ob kavi brskam po netu iščem informacije o tem o onem in seveda iščem sled za tabo.. najdem jo a le-ta ni namenjena meni!!!drugim .. žal... vem poklical boš nekje čez dan.. najina navada.. komi čakam da te čujem da spregovorim neki besed z teboj da mi daš energije za preostali del dneva!! pogrešam te.. |
nedelja, 28. junij 2009Zakaj nisem hrček? Trenutno bi bila rajši hrček, ti so samotarji in ne rabijo ljubezni drugih hrčkov  Ali pa mogoče boljše lenivec, ker poganjanje tiste kolice celo noč tudi ni mala malica(ni čudno da živijo samo 2 leti revčki mali, bog ve kaj delajo ponoči hrćki v naravi, ki ne premorejo koleščka).Saj ne, hecam se, čudovito je biti človek in živeti ampak, ko se ti zgodi, da te nekaj prizadane kot, da bi ti nekdo potisnil kol v srce pač... In zakaj se nekdo zaljubi v nas? Kaj vam je jasno zakaj vas lahko nekdo ljubi?? Meni je to, da se nekdo zaljubi v mene čudno in nejasno. Zadnjič je en tv vedeževalec rekel, da so vprašanja v zvezi z ljubeznijo najbolj sladka, denar pa zdravje pa najtežja, potem pa se naj kmetavzar postavi za 10 minut v mojo kožo, ziher bo mu sladko. Želim si biti nezaljubljena in se ukvarjat s faksom in hobiji in bit kul neodvisna ženska. Ne ni res želim si biti ljubljena. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Fotografija je moja, roka tudi Vsem želim, da bi bili prejemniki ogromnih količin lepe ljubezni! |
nedelja, 28. junij 2009Bogastvo človeštva.... Tipkovnica. Napisane besede. Svet, kjer lahko iskreno pokažem sebe. Vsem, ki pišemo nam je nekaj skupno. Ko pišemo, odpremo srce. Tam ni zavor, tam ni laži. Zadnje čase sprašujem ljudi, če so srečni. Redki so tisti, ki iskreno pritrdijo, zraven katerih čutiš pravo izžarevanje, pravo življenje. Zelo redki. Nekateri rečejo pa sej sem srečen, sej mi nič ne manka, ampak ko podrobneje pogledaš v njihove oči, v njihovo osebnost, najdeš negotovost, najdeš odgovor, da lažejo. Da čutijo osamljenost, pomankanje, pa tega ne priznajo niti sebi, kaj šele drugim. Do nekaterih ljudi čutim toliko usmiljenja, da jim sploh ne upam postaviti tega vprašanja, ker poznam odgovor brez vprašanja. Tako kot sem ga poznala pri njemu, še preden sem mu sploh postavla to vprašanje. Ko je biu z mano, je premogu tolk veselja kot mali otrok, kot nekdo, ki po stotih letih doživi kanček življenja. Kako lepo ga je bilo videti takega, že zaradi tega sem uživala z njim, ker sem vedla, da on uživa z mano. Ljudje se zelo hitro pogruntamo med seboj, pa si tega ne povemo, ker preveč vrtanja in resnice boli, prizadane. V očeh oz. v nekakšni energiji najdemo toliko odgovorov, več kot v besedah. Ljudje imajo partnerja, preživljajo dneve in noči z njim, pa doživljajo večjo osamljenost kot mi samski ljudje. Vsi ljudje si tu in tam kaj izmislimo,tu in tam lažemo, sploh ljudem, ki jih ne poznamo dovolj dobro. Včasih zato, ker je tako enostavnejše, včasih lepše, včasih zaščitimo sebe, včasih drugega. Če nas nekdo vpraša kako smo, rečemo dobro, pa čeprav smo v seb mogoče nikakvo. In se že pojavi prva vsakdanja laž za začetek dneva. Najtežje v življenju se je soočiti s svojo resnico, s svojimi strahovi in z resnico drugega. Ljudje se celo življenje slepimo. Resnica je tako ali tako relativna, moški si jo interpretirajo po svoje in ženske po svoje. Dva različna jezika. In med seboj se lahko razumemo samo na en način-z iskrenim, pogumnim opisom dojemanja, razlage. Vsi ljudje varamo naskrivaj, nekateri fizično, drugi miselno, čustveno. In potem se vprašaš kdo ima več od življenja, tisti ki prevaro miselno potlači, ali tist, ki si upa, ki si vzame tisto kamor ga vleče. Ogromno ljudi sem spoznala, ki varajo in vsak ima svoje razloge. Ko slišiš te razloge, jih pravzaprav razumeš. Nekdo hoče izživeti mladost, vloviti vsak trenutek, ki ga je zamudil v mladosti, drug potrebuje ljubezen, tretji je obsedenec s seksom, četrti želi drugačnost, več od življenja kot nam daje morala in človeška pravila, peti ni zadovoljen z realnostjo in potrebuje več, šesti hoče pravljico, beg iz vsakdanjikov, itd…ampak vsem, ki varajo je nekaj skupno. Pomankanje. Ampak vedno si lahko ponudiš možnost za izbolšavo, za spremembo, ker nikoli ni prepozno. Človek se lahko na podlagi negativne izkušnje zelo zelo spremeni in petkrat bol ceni tisto novo, kot nekdo, ki mu je stalno z rožicami postalno. Vsak si zasluži novo priložnost, da popravi svoje pretekle napake. Kako je pri meni... Starejša sem, večja je želja, bolj se mi poraja vprašanje, če sem tudi jaz ena izmed tistih, ki zamujajo mladost, življenje. Pa tukaj ne mislim na seks, ampak na raznorazne zaljubljenosti, razvajanja, ki ti ga nudijo moški, zdej ko smo še lepe, mlade, občudovane, vitalne. In te njegove besede, hvala, ker si sploh stopla v moje življenje, kje si bila celo moje življenje, nikol si ne bi oprostiu, če te vsej ne bi probu spoznat…takih stavkov ženske ne pozabimo nikoli. Za vedno jih shranimo v nek majhen kotiček srca. Ravno zaradi tega me privlačijo starejši moški, zaradi njihovega dojemanja.Tako močno kot sem si želela spoznati njega, tako močno kot me je vleklo odkriti njegovo osebnost, me ni še nikol pri nobenmu moškemu. Bogati, revni, stari, mladi, sebični, nesramni, skurbani, lažnivi, zvesti…Ko prideš do duše, vidiš pri vseh isto željo, ki je pri vsakem poiskana in izvedena na nek svoj način-želja dobiti vsaj kanček ljubezni, pozornosti, upoštevanosti in razumevanja za lepši dan. Zaradi te želje ljudje vztrajamo pri vsakdanjikih vsak dan znova. Zaradi upanja…**** |
nedelja, 28. junij 2009moj blogblog stevilka ena viden prvic v sloveniji.sicer velika drzavna tajnost. pa ne v sloveniji, ampak v ameriki. se bolje slisi. sssssssssssssssttttttttttttttttuuuuuuuuuuuuddddddddddiiiiiiirrrrrraaaaammmmmm kaj naj napisem. evo ena pesemca: Kdo? On ali jaz. kdo ve? vse je le igra. in igra je smeh. ampak igra je tudi poraz. poraz pa je bolec. ma glumim ka ena glumaca. bom nehala. kaj naj pisem v blog. kot en dnevnik. al kaj. borovnice.palacinke.laaaaaaacccnnnnaaaaa pa se kaj zraven pa nam na glas rekla |
nedelja, 28. junij 2009čemudež.... kakor solze ki polzijo po mojem licu.. pogrešam te a ti sploh veš ne kok me srce boli.. a saj je bolje da teg ane veš .. kajti rekel si da nočeš da kdo joka za tabo da nočeš da nekomu pomeniš preveč. a tule se jaz moram opravičiti srcu se ne da ukazovat.. lepo mi je ob tebi uživam v tvoji družbi a nočem z temi solzami porušit najinega sveta!!preveč bi me zlomilo dokončno slovo vem da ne razumeš če ti rečem rada te imam,,, pomeniš mi veliko... kajti v meni ti vidiš samo prijateljico a včasih se obnašaš tako da me popolnoma zbegaš ... poljubljaš me.. objmeša me besede kar letijo iz tvojih ust... a drugič spet ne!!! apustim domišljiji svojo pot. bolje za oba pogrešam te |
sobota, 27. junij 2009moja nočna mora aaaaaaaaaaaa!!! Groza!!! in to z vlkim G! prej neki čistim, in me tko neki po levi roki požgečka.pogleam in vidim na seb 1cm vlkega pajka.no ja, mogoč je biu celo 1,5cm.sm misla da bom živčnga dobla.na zeloooooo hitr način sm ga spravla dol s sebe. dobr, sej vem da mi noče nič slabga, ampak enostavno NE prenesem teh bitij.vem da so mali (khm,lih zadnič se je en 5 centimetrov vlek črn z rumenim pikicam, sprehaju po mojmu avtu), pa da ne grizejo (vsaj ne tok fejst nevem...pajki so mi blek
slikca je bla skrbno izbrana
|
sobota, 27. junij 2009Madžarske razglednice no.23: In denial* Trenutno sem v stanju popolnega zanikanja. Zanikanja neizogibnega, ki me bo doletelo že čez natanko štiri dni. ŠTIRI DNI! V štirih dneh moram pospraviti vso mojo eksistenco zadnjih nekaj mesecev, jo zapakirati v najinega karavana, počistiti sleherni dokaz, da sem kadarkoli domovala na mojem madžarskem naslovu in odpeketati domov. Vsak normalen človek bi se pripravljal, počasi polnil kovčke in potovalke ter razmišljal o vsem, kar je potrebno še postoriti, videti, obiskati...in od koga vse se posloviti, čeprav jih je ostalo bore malo ...jaz pa nisem normalen človek, saj večino časa poskušam odhod eliminirati iz vseh miselnih procesov. Razmišljam o vsem drugem in živim povsem normalno življenje. Zjutraj se vstaneva, greva na kavo, potem pa v mesto ali kam drugam, zvečer na fitnes in potem v posteljo. Tako, kot vedno. Trenutno so razprodaje, zato zadnje dni mrzlično brskava po trgovinah z oznakami SALE. Boljša polovica je že uspešno polovila krasne Lacoste čevlje, nagledanih ima pa še kup drugih stvari, jaz sem našla le dvoje napol zastonj in prekleto popolnih Buffalo obuval, a enih žal niso imeli moje številke, druge pa so imele previsoko peto(težka in nizka je naša kriplovska). S takimi stvari se ukvarjam 4 dni pred vrnitvijo. Lovim Buffalo čevlje. V popolnem stanju zanikanja. Kljub vsemu trudu, se misli o odhodu uspejo prikrasti vsakič, ko se spomnim, da nekaj počnem ali sem nekje zadnjič. Danes npr. sem bila zadnjič na fitnesu v petek, ko je posebno mirno. In takrat me prevzame grenkoba, ki ji ne morem ubežati. Jutri grem zadnjič tukaj v soboto ven. V moj najljubši klub...če bi bilo po moje, bi v alkoholu utopila vso žalost, vendar bom vozila, zato odpade. Morda sem bom zamotila in ubežala cmerjenju sredi plesišča z mislijo na to katero trgovino bi še bilo potrebno prebrskati v lovu za popolnimi Buffkami... *Zelo mi je žal, da sem morala pustiti naslov v angleškem jeziku(ko si dlje časa v tujini, začneš malce drugače gledati na svoj jezik) , vendar se je "V stanju zanikanja" slišalo tako neposrečeno pa še diva ima omejitev znakov v naslovu
|
petek, 26. junij 2009kr tako zate pisano....dotik objem ustvari ljubezen in zavetje...sprejeti treba vsak dan trenutek nežnosti... sreče potem se zavedaš kaj ljubezen je! sanjam sredi dneva samo da začutim tvoj dotik ,,, da se srečam iz oči v oči z teboj ... sanjam nočem se prebudit .. kajti resničnost me ubija... ni te ob meni .. zakaj ne... kje si?????? vzemi vse kar ponujam ti ker resnično zate živim ... a vem nočeš me ..boli . a zate bom vedno tu |
petek, 26. junij 2009*just stand up**the heart is stronger than you think it's like it can go through anything and even when you think it can't it finds a way to still push on though* *sometimes you want to run away ain't got the patience for the pain and if you don't believe it look into your heart the beat goes on* ... I'm tellin' you that things get better through whatever if you fall dust it off don't let up don't you know you can go be your own miracle ... - you need to know - * if the mind keeps thinking you've had enough but the heart keeps telling you don't give up * **who are we to be questioning wondering what is what don't give up through it all just stand up** |
petek, 26. junij 2009Mineva eno leto.. A je res tako narobe, če ga še vedno pogrešam? |
petek, 26. junij 2009LJUBLJANSKI GEY SPEKTAKEL Naj mi bo v naprej oproščeno,ker bom napisal nekaj delikatnih stavkov o najbolj občutljivi populaciji v Sloveniji. Slovenci smo homofobi-in s tem se strinjamo,ker je to edino za kar nas še niso označili.No razen vsako leto znova,ko toplovodarji paradirajo po Jankovićevi magistrali.Vsako leto ob istem času vik in krik,zaradi tega ker so pretepli ambasadorja žensk,ki so se rodile v moških telesih.In ambasadorja tistih,ki so si pri 40ih iz dolgčasa po facebooku začeli dopisovati z golobradimi fantki,oz so samo od njih dobili odgovor na opolzko sporočilo. Zakaj v Slo samo pomp ko gre za nekaj nenavadnega. Torej:cigani,izbrisani,HRVATI in sedaj še (hrvati z malo)torej geji. Zakaj v ozadje potiskamo probleme,ki niso nenavadni vendar enako ali bolj pereči,kot modrica fantka,ki po Prešercu skače z napudranimi jajci in tuli da je gey.Zakaj je Kresalova tiho,ko na drugi strani časopisa prebere,da so ljudje lačni in brez zaposlitve.Zakaj se Pahor ne odziva,ko prebira prošnje na pol propadlih majhnih podjetij,ki ga prosijo za odlog plačila dursu,da niso potrebna nova odpuščanja delavcev.Zakaj Janković ne zagotovi varnostnika vsaki peti že desetič v mesecu pretepeni materi,ženi pijanega nasilneža,ki se lačna bori zase in za svoje otroke.Takšni otroci kasneje nosijo posledice celo življenje.Pri nekaterih se posledice pokažejo tudi tako,da ne prenesejo družinskega življenja,da pred njim bežijo,da so raje geji,kot ljudje,z običajnimi družinami.Nekateri se utopijo v primežu droge,pri 30tih jim odpadejo zobje,kar je posledica 10letnega pregrevanja čajne žličke.Postanejo socialni problem,so nesposobni za delo,praktično invalidi.Kje so tu politiki,prebrisani čarodeji ki se pokažejo samo tam kjer sveti lučka televizijske kamere. Prepričan sem da je to navadna propaganda.Potolčena glava slo geja,je zadnji modni hit neke gej marketinške agencije.Lepo prosim,kdo bi jih sploh opazil,če se na 24ur nebi govorilo samo o tem.Ker smo že tako priljubljeni v Evropi potrebujemo še malo antireklame.Sedaj smo že homofobi in nasilneži.Spet se sprašujem:zakaj se vseh pretepenih žensk v slo ne vlači po časopisih tako kot prebrisanega geja.Nismo daleč od dejstva da bojo geji kmalu zadnji modni hit in se jih že zdaj nihče ne upa dotaknit,ravno tako kot ciganov.Velecenjeni geji,ki naj bi bili najboljši prodajalci,maskerji,glumci pač najjači v pretežno ženskih poklicih,celo direktorji itd..Mislim da bi preživeli tudi brez tuljenja v mikrofon in brez take publicitete kot so je deležni. Ste pomislili da sem gey,ker pišem na ženskem forumu,no verjetno ste kasneje ugotovili,da nisem No ja važno da bo parada in po zadnjih modnih smernicah najverjetneje z rekordno udeležbo. Uživajte obiskovalci in ne pustite se motiti pri nas vam redkokdo kaj slabega hoče!!! PS:Na fotografiji po zadnjih raziskavah najbolj priljubljen G. na balkanu.
|
petek, 26. junij 2009zate....boštjan prišel tiho in ostal v mojem srcu... in to je tist kar me bega ... še zdej se spomin dneva ko si me dobesedno prosil če se dobiva na kavi da se spoznava... nakar sem le pristala... in ni mi žal spoznala sem nekoga ki mi je dal vedet kaj pomeni cenit življenje... sprva ko sva se zmenila sem čutila tko metuljčke in strah(čeprav še te nisem poznala) po pisanju sporočil si se mi že vsedel v srce...torej ko sem te v soju luči zagledala mi je srce začelo biti ko noro ne sprašujem se več zakaj ker nima pomena --- že takrat si se vsedel v globoko tja kjer malo kdo..v moje srce , tvoj pogled, tvoje besede !!!!pustil si me brez sape.. mineva 5 mesec od kar te poznam in najin odnos temelji predvsem na prijateljstvu ... ker je to tvoja želja in jaz jo spoštujem ker te cenim! pozdraviva se vsak dan preko telefona a ne govori kok mi to dost pomeni da te čujem...samo dati čujem glas...ne vem enostavno povedano rada te imam.... teh vrstic ne boš prebiral... a namen tega pisanje je da drugi ko spoznate nekoga ki vas očara dajte izkoristit čas .. trenutke in življenje
|
petek, 26. junij 2009kralj popa odšel...za zmeraj dans zjutri mi reče brat: "a veš kdo je umrl?" nism na nikogar posebnga pomisla,ker pač...ka pa vem,nisem...in mu tko rečem: "kdo?" in on men: "Michael Jackson" js:"aja?a dj nehi..." nikol nisem bla njegova oboževalka,mi je par njegovih komadov všeč,ampak vseen mi je blo pa zlo tko "zanimivo-hecno-čudno" to slišat.potem sm šla še na teletekst pogleat kaj tam piše.in vse je blo potrjeno.baje zastoj srca. tud zdle nevem zakaj pišem blog o temu.mal prejle sm šla na eno internetno stran in vidla vse tiste slike oboževalk in oboževalcev,ki kr ne morjo vrjet da ga ni več. ob tem se spomnem na tisti 16 oktober 2007,k sm vidla napis: umrl Toše Proeski.tko da vem kok se počutjo...
ne gojim neki posebnih čustev do njega, tud kot oseba pač,je biu kakršn je biu.za moje pojme bi biu čist okej tud tak kakršn je biu pred vsemi temi (za mene) nepotrebnimi operacijami, kar se je glede njega govorilo me lih ne gane, ker ljudje včasih (vedno pogosteje) govorijo marskej kar ni res, tko da...se mi pa vseen nekak zdi tole lep način da napišem:
Michael,počivaj v miru |
sreda, 24. junij 2009Madžarske razglednice no.22: Zadnjih 7 dni Tukaj bova še natanko 7 dni. To nikoli niso prijetni dnevi. V zraku je čuden občutek grenko-sladkosti ob odhodu. Hektika. Besede tedna so kovčki, potovalke, čiščenje, poslavljanja in...pakiranje. Če kaj na svetu sovražim, je to pakiranje, ki ga vedno prelagam do zadnje sekunde, zato je vse skupaj toliko težje. Bo šlo vse v avto? Bova kaj pozabila? So stvari, ki bi jih nujno morala doživeti, preden greva? Bom zelo pogrešala Budimpešto? Kaj me sploh čaka doma? Da je mera polna, zadnji teden neprestano dežuje, kar samo povečuje občutek depresije, melanholije in neizogibnosti najhujšega-odhoda. Ko ima hudič mlade, jih ima vedno več, zato je prav zdaj za virusom(najbrž ni prašičja gripa) zbolel moj lap top in sem precej odrezana od sveta. Vrstijo pa se tudi dogodki, ki kažejo na to, da Budimpešta ne želi, da odideva. Neprestano joče in včeraj sva npr. stala v prometnem zamašku skoraj 2 uri. Prvič, odkar sva tukaj, se je zgodilo nekaj podobnega. Prvič toliko dežuje in že drugič doživljam teh zadnjih 7 dni. Doma se veselim, obenem pa me je strah kaj vse se zna zgoditi. Ne vem kako se bom spet navadila na to, da živiva vsak pri svoji družini. Začela bom delati na polno. Da se zamotim. Treba bo do mentorja za diplomo in opraviti tisoč stvari...medtem pa se že snuje načrt za prakso v tujini in če bo vse po sreči, bodo naslednje leto spet nastajale razglednice od bog ve kod |
sreda, 24. junij 2009Danes je tak dan... Mah ljubezen ja…večna, zvesta, popolna, brez laži, blabla...včasih bi prav rada še naprej verjela v to naivnost, kar bi bilo najpametnejše pri teh letih. Pa ne morem več, po vsem tem kar mi ljudje zaupajo, kar vidim, slišim, opazim. Ni ga moškega v katerega bi lahko 100% zaupala, ker nikoli ne veš kako te nekdo preseneti. Včasih se mi zdi, kot da mi ni hteu vsega povedat, ker je vedu, da še določenih zadev ne smem vedet v teh mladih letih. Prevlko breme za mlado punco. Kak prašičji je svet. Danes je tak dan. Pogrešam ga.. Lahko sem stereotipna, ozkogleda, lahk si ponavlam, da je biu vse lari fari, da je blo kr neki, lahk najino situacijo posplošim na ostale podobne, pa to ne bi bila jaz. Sto različnih zgodb.Lahk si mislim, tako kot je pač rečeno na splošno, da je prava zaljubljenost možna samo v pravem partnerstvu, pa bi bilo to preveč povprečno. Lahk mislim tak kot mi pravijo drugi, pa bi bila to bedarija, ker sva čutila samo midva. Lahk ga obsojam za to kar počne družini, samo sebe prepričujem, pa govrim da je prasec, lažnivc, manipulator, da me je non stop izkorišču,ker druga pač ni možno v taki situaciji, bla bla, pa to ne bi bila jaz. Jaz, tista, v katero se je zagledu. Ker globok v seb vem, da z mano je žareu, z mano je biu srečn, on je človek z višjim dojemanjem, z višjimi vrednotami, ki jih je prepoznau tud v meni. Velik je nardiu zame v tej situaciji. Prišu vedn kokr je le lahk, čaku po 8 ur skupi, si vzeu fraj na šihtu, podalšu zjutri, pa zamudiu na šiht, da sma se naužila skupnih trenutkov, si pisu z mano takrat po 5 ur skupi, čez ceu šiht s potrpljenjem zarad mojih napadovJ, izklopu telefon ko sma bla skupi, da sma mela sam najin svet, potrpeu, da nisma seksala, prisluhno, upoštevu moje želje, se trudu, podarju čutne besede in še in še…in še danes bi, če bi ga prosla. Še danes mi ne bi obrnu hrbta. In vse med nama je blo storjeno iz srca, tega se ne da spregledat. Z mano je ravnau najboljše kokr sploh človek lahka ravna z nekom. In potem ga nej ozmerjam za ničvredneža? Samo zaradi njegove močne želje po ženski toplini, nežni bližini? Ne. To nisem jsJ.Tak je. Človek velikrat preseneti samga sebe. Si vzameš čas zase, pojočeš, potegneš ven nauke za naprej, se počistiš, das ven žalost, jezo, pa greš naprej. Bistvo v življenju je, da rasteš. Da se obnavlaš. Da res slediš sebi, svoji intuiciji, svoji pameti. Da si to kar si. Sam tak lahk spoznaš nekoga zase. Zadnič je en fajn reku-faks še zdaleč ni dost za uspeh, še ogromno drugih stvari je potrebnih. In klub vsem solzam, živcem, bo ostalo tako slovo kot sem rekla takrat. Obdržala bom najboljše od izkušnje. Konec z nasmehom, z najlepšimi spomini, z občutki na katere ljudje čakajo celo življenje, pa čeprav so bli v najbol prepovedanih momentih. Tja se vračam, vsak dan znova, kadar obupam nad svetom, nad sabo. Takrat se spounem nanj, na naju, na njegove spodbudne besede. Tisti spomini mi dajejo voljo za naprej, da bom nekoč doživlala podobno z nekom, ki bo samo moj. Nekoč si želim podobnega, res sma se ornk doživlala, bla na isti valovni, ampak določenih stvari mi pamet ni več dopuščala sprejemat. Lahko je ostati miren, kadar nisi vpleten samJ. Nikol mi ne bo žau za te trenutke, žau bi mi blo če bi jih zamudila in ne bi pustila čustvom in usodi da se odloči namesto mene. Ne bi pa šla več nazaj, niti ne bi mela več poguma in moči. Kratko in sladko. Mogoče kdaj kaka kavica in odgovor na njegovo vprašanje, če sem že našla to kar iščemJ.Še kdaj bi se zalubla tak noro iz prve, pa mislim da se ne bom mogla več. Prelep občutek. Dala sem mu ogormn lepga, novga, isto on men. Dokler ni šlo vse navzdol. Odpru me je svetu, odpru me je življenju in mi pomagu odkrivat, kazat občutke, stvari, ki so zares zame. Zdej tega ne bom nikol več skrivala, ko bom na samem z moškim. Še naprej odkrivam. Brez njega. Je zanimivoJ. Zdj pa poletje in novimi spoznanstvi, dogodivščinam naprotiJ. In vse žalitve, ki sem mu jih izrekla, jih v živo, izven jeze nebi mogla nikol. Trenutna obramba pač. In taužnt napačnih sklepanj, misli, dvomov, izgubljeno vrjetje, zaradi težke situacije in govoric drugih. Počutla sem se zmedeno, naivno, zabito in nisem več premogla razumevanja in sprejemanja njega, situacije. Zato sem se spravla nanj, brez razloga. J. Mogoče sem globoko v seb misla d aje to edina rešitev za konec. Lep pogovor bi spet pripeljau nazaj. Odšla sem, ker je biu čas za odhod. Oba sma začela zgublat nadzor nad sabo, nad situacijo. Ker je zaljubljenost nadrealna in taužnt izkušenj ne pomaga temu. Preveč sma si bla všeč, preveč lepo nama je blo skupi, to je biu največji problem. Ni važn kak, sam da sem zbrala vso moč, pa nardila konec. Vsepovsod je isto, droge, prevare, ljubezen, vsi mislijo, js bom že, js mam poštiman, js bom končau pravi čas, pa se izkaže za obratno. Nihče ni kos na dolgi rok. Močn razum in zdrava pamet tuki ne pomagata. Te stvari niso enostavne za nikogar, ker smo vsi sam ljudje, z občutki, čustvi in isto močno željo-najti nekoga pravega zase, pa tud če je treba za to premagat vse ovire, prehodit najhujše vrhove, žrtvovati vse, trpeti. Tud če je potrebno za to lagati, tvegati svoje prejšnje življenje, samo da preživiš nekaj trenutkov z osebo, ki te zares osrečuje. Kot pravi tisti stavek-pridi nazaj, ne sprašuj me zakaj, samo pridi, brez razlogaJ.Samo da se naužiješ teh občutkov s pravim človekom, pa tud če so minljivi, nesmiselni. Samo da prideš tja, kamor uspejo priti redki ljudje. V tej knjigi fajn piše-le malo ljudi zmore prepoznati ta trenutek, ko je potrebno oditi. In jaz sem ga. In par dni bi lahko bilo usodnih, spremenili bi se v mesece, meseci v leta. Takrat bi bilo prepozno, takrat bi bile vse meje porušene, za drugega v srcu nebi blo več prostora. Sanjski trenutki bi izgubili svoj namen in čar. Pravljice niso dolgoročne, lahko se jih naužijemo samo tu in tam. Jaz sem izbrala mladost, s preživlanjem časa z njim bi jo preskočla. Dobra misel-vedno bo moj, kajti obiskala sem njegovo dušoJ.Z njim sem živela vse tisto o čemer sem nekoč samo sanjala, razmišljala in sedaj se ne sprašujem več, kako je, če se sanje prestavijo v realnost, če je to res možno. Ker z njim je bilo ustvarjalno, filmskoJ.In sanje lahko ljudje občasno zares živimo. Ker danes vem, da zares obstajajo višje sile med dvemaJ. Od tega še danes črpam inspiracijo za besede, za življenje. In nekje naskrivaj še vedno vrjamem, ker je lepo vrjeti…ne bo me pozabu, niti js njega. Ker je en popoln dan več vreden, kot celo leto povprečnih dni. Zato…vzemi le en dan, ki skriu si ga tja na srčno stran, ker svet živi za dan ljubezniJ. |
torek, 23. junij 2009Gremo na priprave Jutri zvečer se odpravljam na priprave. Sicer se sliši zelo športno, ampak bomo trenirali le bicepse na desnici, ki bo namesto uteži dvigovala pirovski krigl. Vsako leto gremo štirje frendi brez babnic za par dni na morje uničevat jetra. Sicer nas je včasih na priprave hodilo pet, ampak je eden podlegel svoji vešči, ki ga samega ne pusti niti v trgovino (take so v srednjem veku na grmadi zažigali). Bejba je pač prepričana, da bo na njenega mrtvo pijanega tipa s fuk žuljem (trebuhom) v trenutku skočila horda potrebnih babnic. To v bistvu ni mogoče, ker bomo 90% časa prebili na terasi apartmaja, pili pir, kadili cigare in igrali poker. Ostalih 10% bomo prebili v trgovini, kjer bomo kupovali pir in kaj za na žar. Možnost posilstva je tako omejena le na kakšno ekscentrično blagajničarko, ali pa če se ga njen dragi preveč napije in ga posili žar (lahko se recimo neprostovoljno nasadi na katero izmed njegovih štirih nog). Kakorkoli že, ker grem na morje, bo seveda - kot vedno - scalo. Sicer imam raje, da je na morju vsaj malo sonca, ampak pir lahko človek pije po vsakem vremenu. Jeba je le, če zraven scanja še piha, ker bo potem dež neslo na teraso in bomo imeli probleme s kurjenjem žara, kuhat pa nihče od prisotnih ne zna kaj prida, zato nam bo v tem primeru grozila smrt zaradi izstradanja (dehidracija verjetno ne pride v poštev). |
ponedeljek, 22. junij 2009Ne moreš verjet:(( Pred dnevi sem pisala blog z naslov "BREZ BESED",ampak dones sem pa res....pa sej to lahko samo znoriš.Pišem o tem ,kako me je varal,pa človk kr ne more verjet,ampak ne vem je to usoda al kaj ,gledam slučajno ene fotkice od žurkic na katerih nisem bila prisotna,saj v vezi ko si ,si misliš da pač vsak od partnerjev mora imeti kaj svojega,tako za sprostitev,a glej ga HUDIČA:"dokazi so tukaj ,najdeš svojga v objemu druge,pa še zagotavlja ti da ne pleše,a na teh žurkah on pleše...SVAŠTA ... |
ponedeljek, 22. junij 2009Nesrečna ljubezenObjemi. Poljubi. Dobrikanje. Lepe besede. Poslušanje drug drugega. Življenje kot v pravljici.. Poznam žensko X in njenega fanta Y. Nato pa je v njuno vezo prišel še dvom. X je vedno razmišljala kako jo njen fant vara, kliče druge ženske in da se na skrivaj dobiva z njimi.Ker je svoje mnenje povedala Y kot bi to storil vsak človek po mojem mnenju, saj moramo izražati svoje, je ta čisto znorel in jo začel žaliti, da ona njega vara, jo zmerjal z zelo hudimi žaljivkam, se drl nanjo... Sama ni vredna takšnega partnerja saj je zelo uredu oseba in si zasluži boljšega. Vendar pa ima Y zelo rada, kar se vidi že v njenih očeh in mu nebi nikoli storila kaj takšnega. Zaradi te ljubezni do njega ga noče zapustiti ! In kje je tukaj sreča v ljubezni, če je vsako srečanje s tvojo priljubljeno osebo pekel? Žaljenje? In kako lahko še naprej vztrajaš v taki vezi ?
|
ponedeljek, 22. junij 2009koliko....... zakaj - ev? ...... Koliko kapljic vode bo še preteklo? Koliko solz bom še pretočila? Najbrž nebo nikoli zadnja kaplja padla in BUM!!!! Bum, ne bo ga več v mojem srcu in ne v mojih mislih. Zakaj zasedajo prostor v srcih ljudje k si ga preprosto ne zaslužijo. Zakaj je toliko zakaj-ev? Če bi znala čarati …………….. bi začarala ljubezen ..... celemu svetu ... srečo ....... nebi bilo nesrečno zaljubljenih, objokanih, nesrečnih, obupanih, zapuščenih, razočaranih, ..... |
ponedeljek, 22. junij 2009zelenko: boš ??? petek 19.06.2009 11:38 zelenko: boš ??? Tako se je po dolgem času glasil njegov začetek klepeta na gmailu. Haloooo? Kot bi se delal norca, ne popravljam, se dela norca. Ampak sej bo, 14 dni želim mu celo tri tedne, da se bo spočil in nabral s prijateljicami novih moči. Seveda se je odpravil na morje, enih mohn kokr jih je imel, ni druge razlage. Seveda se človek vpraša kako to vem? Enostavno, preprosto, popoldne je začel generalno čistiti avto, .... To je njegova standardna poteza. Hecno ima obnašanje, ni kej ko pride z zasluženega dopusta, se obnaša kot da ni minilo nič časa, ampak da se vsak dan pogovarjava.... Ja tak je..... Zanimivo vse skupaj pa je, da že tretje leto zaporedoma ni z dopusta ne sms, kaj šele,..... da bi poklical. Ampak tud jest ne mislm sms pisat in ....... Nej ima mir, ... Fajn je da človek spozna, da se nekdo dela norca, res pa je da rabimo tudi čas za pozabljanje nesojene ljubezni. Velik korak k tem je da ko me povabi enkrat na mesec tko med vrsticami, če bi se dobila, da mi sploh ni filing, zakaj?, ker sem samo številka zanj. Ampak dokler ne doživiš ne moreš verjeti. Jaz vem, da bo tudi mene doletela ljubezen in da se bom lahko smejala temu, kar se dogaja sedaj. In si bom rekla: pač ena lepa ampak boleča izkušnja. Uteha mi je, k si lahko tukaj na bologu dam duška, in seveda od vaših uporabnikov dobim kakšen nasvet in dobro besedo. |
nedelja, 21. junij 2009Madžarske razglednice no.21: Dekleta iz grmovja Dlje časa, kot sem tukaj, bolj ugotavljam, da zelo malo vem o Budimpešti in Madžarski nasploh. Gre predvsem zato, da poznam samo nekatere plati, predvsem tiste bolj temne pa so mi še vedno zelo skrite. Nisem človek, ki bi zavoljo avanture rinila v težave in če mi je rečeno, da naj se nekih predelov izogibam, ker so nevarni, verjamem na besedo in ne rinem tja(ok, pokukat že). Morda pa tudi malce podzavestno odrivam manj prijazne podobe tega mesta, ki sem ga vzljubila in države, ki jo imam rada, a je hkrati velikokrat ne razumem. Po šoku s kitajsko tržnico(glej razglednico št.16) sem se spet navadila na mojo Budimpešto in sem malce pozabila na vse slabo. Gibala sem se po čudovitem centru in se vedno znova čudila njegovi lepoti. Pred dnevi pa sva z boljšo polovico odšla izven mesta gledet nek motor. Peljala sva se morda 10 km stran od najine čudovite ulice in treščila sva v povsem drugačen svet. Bilo je sončno popoldne, okoli 14. ure in pripeljala sva se skozi industrijsko cono v območje, kjer je bilo veliko kmetijskih površin, grmovja, smeti in...prostitutk!Na vsakem vogalu, ob vsakem grmovju in tudi ob smetnjakih so stala izzivalno oblečena dekleta vseh starosti, velikosti in ras. Stisnilo me je pri srcu. Mimo so se vozili tovornjaki in za grmovjem je bilo opaziti parkirana vozila, kjer so nesrečne duše opravljale svoje delo. Lučaj stran od deklet so bila parkirani bleščeči in dragi avtomobili, pod drevesom pa je sedela skupinica moških, najbrž njihovih "menedžerjev" aka zvodnikov. Uspela sva celo videti, ko je neki lokalec z Lanosom odložil dve dekleti na delu in se odpeljal nazaj v vas. Morda sta bili celo žena in hči. Prijateljica, ki je pred leti prepotovala Romunijo, mi je razlagala o tem, a nisem si predstavljala, da bo dejansko doživetje tako šokantno in težko. Nekaj podobnega sem videla že v Amsterdamu, ampak tam je drugače(vsaj na videz), saj prostitutke "delajo" v majhnih izložbah, ki omogočajo zasebnost, kjer je postelja in tudi kopalnica, ne pa med grmovjem in smetmi. Nisem naivna in vem, da se take stvari pač dogajajo, ampak vseeno je težko ostati ravnodušen. Vsaj meni. Mesto tisočerih priložnosti je manj kot 10km stran, one pa najbrž nimajo nobene možnosti in so ujetnice svoje mizerne situacije. Od daleč lahko opazujejo kako drugače živimo mi in njihova situacija je bolj ali manj brezizhodna. Ko sva se vrnila v mesto, sva šla v največji in najpopularjnejši nakupovalni center, da je bil šok ob dvoličnosti tega mesta še večji. Po videni bedi, je vame udaril ves blišč tega kraja, ki prekipeva od bogastva, nališpanih obiskovalcev, znanih blagovnih znamk, dobrih avtomobilov in vsega luksuza. Ob pogledu na obleko, ki stane toliko, kot zvodniki najbrž cenijo življenje ene izmed deklet iz grmovja, mi je postalo slabo in spet sem začutila gnus do videnega, celotne situacije in človeštva samega.
|
nedelja, 21. junij 2009Trg je bil njegov pajdaš Tokrat ne bo nihče drugi kot jaz tisti, ki bo prerezal vse vezi. In paf, konec. - Zakaj? Zakaj, kje si? - Kaj je bilo? - Kje si, no, kje si? - Ej, kaj je s tabo, oglasi si, ej, alo, kje si? - Dej no, ti si res nora, ne ampak ... tisto, zares nora. Sej sploh ne veš, kaj delaš. - Čudna si, kar pejdi ja ... Najboljše. Vzela sem puding s smetano, tistega, ki je že nekaj dni čakal v hladilniku. Bil je gnjusen, smetana je bila gnjusno trda, preveč sladka in čokolada tako industrijsko industrijska. Vsedla sem se na kavč, pokrčila kolena in gledala skozi okno, čeprav prav nič filmsko in svečano. Upala sem, da se bo usul dež in da bo že končno prišla ta nevihta, o kateri čebljajo že na dveh poročilih. Dajte no, pizda. Nekaj, karkoli, nekaj! Usuj se! S sten plastičnega lončka sem postrgala še zadnje sledi pudinga in ko sem si obliznila ustnice, sem se počutila še slabše kot prej, ko sem bila baje lačna. Isti drek, sem pomislila in se prijela za trebuh. Pobožala sem levo desno in preverila, koliko se je napihnil. Ah, jebeš. Hotela sem izključiti telefon, ampak bilo mi je jasno, da bi bila to samo nekakšna patetična poteza. Lahko bi ga pol dneva pustila izklopljenega, pa bi bilo čisto vseeno. Čez nekaj ur bi ga nestrpno spet vklopila (vse do takrat bi si pridno lagala, da mi je v resnici čisto vseeno, ali me je kdo klical, pisal, ali ne) in upala, da bo kaj zapiskalo. Pa ne bi. Tudi če bi, ne bi bilo nič presenetljivega; saj so mi stvari, za katere mi je res ma, pravzaprav vse kristalno jasne. Samo pretežko jih je sprejeti takšne, kot so, pa si zato pletem zgodbice. Vso spoštovanje do dobre umetnosti, ampak česarkoli sem se takrat dotaknila, se mi je zdelo neumno in poceni. Prav, če vi tako pravite, ampak v resnici mi greste vsi na bruhanje. Vprašala sem se, ali mi bo že končno uspelo se zavleči v polžjo hišico in preslišati vse klice. Koliko časa bi sploh zdržala? Ker v bistvu je tako povlačenje popolnoma odveč; gre se samo zame. Tisti, ki te zapustijo, te itak pustijo za sabo, njim ni problem. Gre samo za tisto prehodno fazo, ko se morajo vsaj malce pretvarjati, da jim ni vseeno in da dokončni konec uprizorijo kot ne tako zelo krivi. Edino takrat je lahko pravi čas, da izginem, da se mi ni treba delati močno in ponosno prenašati vseh neprijetnosti. Zakaj bi pripravljala oder za dramo? Saj vsi vemo, kako je. - Ti si bila tudi kriva, ne reci, da ne. Ni te bilo, sploh te ni bilo, kaj naj si potem mislim?! - Če bi se vsaj lahko pogovorila ... Lahko bi se kaj zmenila. Lahko bi ... Kolikor sem se prej zaletavala v poln hladilnik hrane, se mi je kmalu vse skupaj zagnjusilo. Saj je vseeno, ali sem polna ali prazna. Tisto, kar mi resnično primanjkuje, bo tako ali tako prazno; dajmo, ne pretvarjajmo se, da smo cepci in nikar se ne še dodatno zaletavajmo v zid pogube. Smeje sem odrinila sladkarije proč od sebe, zagrabila daljinec in iskala višji smisel v tv-programu v tistem trenutku. Saj me ne bo tudi to pustilo na cedilu, kajne? To bi bilo pa že preveč. - Vse vzameš preveč resno. Krneki, stari, krneki. - Dej, pridi sem, objami me. - Kaj je spet?! Dobro dej, se slišiva ... Emm, se slišiva, okej? Ajde ... Mislim, da bo kdaj pa kdaj kljub vsemu poslušal mojo muziko v avtu, čeprav je bil takrat tako glasen, da kako lahko pa to poslušam? Nasmehnila sem se, čeprav sem se v tistem hipu res počutila malce creepy. Hm, mogoče ima prav, mogoče je res nekaj narobe z mano. Čez nekaj dni je bil dogovor za sprehod do tja in nazaj, že to je nakazovalo, da bo vse skupaj žalostno-smešno. Prekorakala sem prvo dolžino z bolečinami v sklepih. Ne vem, zakaj sem mu za to sploh povedala, ko je pa ves čas samo ponavljal, da res za brezveze stokam. Da ne vem, kaj je trdo delo. Neumno sem se zasmejala; kaj sem pa drugega morala. Bil je šele začetek tistih petih minut, šele kaka minuta. Bila sem recimo da modro tiho in upala, da bo naslednja minuta boljša. Kurc, pa boljša. Bil je, kot da bi ga nekdo po vrvicah spustil na stol ob meni in mu odredil čas, do kdaj mora tam preždeti. Saj nekaj se je trudil, ampak oba sva vedela, da je vse skupaj bullshit. Toda mene je v trenutku zagrabilo in že ko je prihajalo, sem vedela, da se isto vrača. Lahko bi kot pajac začel skakati po trgu in delati norca iz sebe, lahko bi bila jaz rešiteljica; kljub vsemu bi sama sebe obtožila. Jaz bi bila kriva, za vse, čisto vse. No matter what. Poklapano sva se vračala nazaj in v glavi sem že imela scenarij za vnaprej. - Nič potem, se slišiva ... - Ja, prav, se slišiva ... Ajde. - Objem? - Se slišiva, ja. |
nedelja, 21. junij 2009CHANGE Počasi a vztrajno mi prodiraš v možgane. Živcira me že vsaka malenkost in sem kot tempirana bomba. Že tako imam probleme s faksom letos in potem je tu še najina zveza. Tu si ti, ki te ljubim a včasih te ne prenesem. Ne prenesem marsičesa... S komandiranjem o tem in onem, večnem kritiziranju-poglej kakšna si, ne morš to oblečt, glej kakšno frizuro imaš... Ja, ti praviš, da je to vse hec. Ja mogoče zate je. Kako bi se ti počutila na mojem mestu? Kdaj kritiziram tvoj način oblačenja? Pa roko na srce-tle bi se dal marsikaj povedat-ampak sem tiho, saj ljubim tebe in ne tvoja oblačila. Sovražim občutek, kot da si nad mano in ne v enakovrednem položaju. Sovražim to, da nisi več takšna kot si bila. Zakaj je meni tako težko ustreči? Sovražim to, da si materialistka! Rada se hvališ o tem kolk keša imaš. In ne nisem ti fouš! Daleč o tega. Jst ga nimam tok. Pa sem bla vseeno srečna. Dokler mi ti nisi začela nabijat o tem, se nisem sekirala. A zdej se vsako fakin` jutro takoj spomnem na keš. Ja rekla boš, sej prav - pa še nared kej na tem, da ga boš mela več. Zakaj lahko jaz naredim karkoli me prosiš? Včasih se mi zdi, da me res drkaš v glavo. Imam občutek, da delaš to na trenutke za nalašč. Ker bi me rada spravla ob živce? Hočeš, da bi mi prikipelo in da bi te pustila? Da ne boš ti tista, ki je hotla prekint zvezo? Nevem, povej. Kaj hočeš? Kaj bi rada od mene? Dovoliš si rečt kakrkoli, ko to naredim jaz, se skregava. Sovražim tudi to, da pozabljaš na moje potrebe. S tem ne mislim samo na sex. S tem mislim na vse nežnosti, ki jih jaz dam tebi, pa jih sama ne dobim, kot bi si to želela. Verjetno se sprašuješ kaj? Pogrešam tvoje božanje, nežne poljube. Pogrešam lepe besede in to, da me ljubiš. Rada bi, da se spremeniš. Ne veliko. Rada bi, da ne bom imela občutka manjvrednosti do tebe. Vem kakšen bo odgovor, če boš prebrala blog:" Ja tut jst bi rada, da se ti spremeniš. Da začneš enkrat za spremembno znat delat s kešom" Ampak bejb, tokrat ne govorim o otipljivih sredstvih. Gre za nekaj globjega. Gre za to, kar si bila na začetku a sedaj nisi več. Gre za to, da si se po novem letu zaprla vase in otopela. Ne pustiš mi, da te osvobodim, ker se bojiš. Nevem česa se bojiš, vendar se. In potem praviš, da ni nič narobe. Poznam te predobro, da bi ti lahko to vrjela. Hočem, da premisliš o tem, kaj čutiš do mene in koliko ti pomenim. |
sobota, 20. junij 2009Prijateljstvoheila... sem nova na tem forumu in sem se odlocila pisati malo o sojih razmisljanjih...mogoce bodo komu vsec, se bo kdo strinjal, nekateri me ne bodo odobravali, eni pa sploh ne bojo nicesar prebrali...se mi je prav=) za zacetek sem si izbrala eno vedno in povsod pristono temo..PRIJATELJSTVO... tisto ki se splete med materjo in otrokom ob rojstvu, med ocetom in hcerkico pri prvih "zarotah" proti mamici, med bratcem in sestrico, ki morata drzati skupaj, med mozem in zeno, fantom in punco...med otroci, mladostniki, starejsimi.. prijateljstvo je res nekaj najlepsega...ko se spomnim svojega otrostva in takratnih prijateljev...joooj je blo lepo! v gozdu smo si naredili svojo malo "vas", imeli smo svoje olimpijske igre, igre brez meja, nedeljskih 60, bili smo lopovi in policaji, kavbojci in indijanci, imeli smo svoj muzej...aaah, dobri stari casi..vse je bilo tako preprosto, nobenih problemov, razen ko smo se kregali o tem "kdo bo danes sef"=) prijatelji so mi stali ob strani, nanje sem se lahko zanesla...postopoma pa smo odsli vsak na svoj konec studirat, delat in si tam nasli nove prijatelje. tudi sama sem jih, veliko! in se pomembneje, nekatere res dobre... bile smo 4 dekleta, skupaj smo delile smeh, solze, veselje, zalost, skratka vse. skupaj smo prezivela 4 prekrasna leta, 4 leta tesnega prijateljstva, nato pa se je pojavil fant1..prijateljica je zaradi nove zveze pozabljala na nas, na nase prijateljstvo in kar naenkrat smo bile samo se 3... to dejanje me je zelo prizadelo, saj nisem mogla da lahko 4 leta krasnega prijateljstva nadomesti " en tip"! casa za nas ni bilo ves in tako smo se pocasi oddaljile...a nas ni popolnoma strlo, dalo nam je moc, da bomo prijateljstvo, ki nam je ostalo, se mocneje negovale in se ga oklepale. same pri sebi smo si prisegle, da cesa takega ne storimo, naj bo karkoli, prijatelji so za vedno, tipi pa pridejo in grejo... ja ja, saj je bilo res tako=/
nadaljevanje sledi=) |
sobota, 20. junij 2009Diva....Ne vem kaj bi brez tega foruma.Preprosto morem napisat,da je to za mene kot zdravilo za odprte rane,kot najboljša prijateljica,ki mi vedno stoji ob strani,me posluša,me tolaži.V takem obdobju,ki ga preživljam zdaj je moja prva rešilna bilka ravno Diva.Vso razočaranje,jok,jezo čustva izlijem s par besedami,pa mi je takoj vsaj malo lažje.Vem,da v zadnjih mojih postih ni drugega (vsaj po večini),kot jamranje in jokanje,ampak to,da lahko nekaj napišem in povem kar mislim v trenutku,mi daje neko moč in voljo za naprej. Ob vseh kolegicah,ki jih imam,mi je tišina in samota ob mislih in Divi kot nek balzam.In vzpodbuda,da bom tudi jaz dala to obdobje mimo in zaživela tako kot sem živela pred vsem tem.Divice vam pa hvala,zlate ste!
|
sobota, 20. junij 2009Razočaranje ali jeza? Razočaranje, ker nisem naredila izpita in ga imam ponovno čez 14 dni, in se ga zgleda kar ne bom rešila pred poletjem, pa tudi v višji letnik se ne bom mogla vpisat...Jeza, jezna sama nase, še bolj pa jezna na profesorico, ki se iz nas študentov dela norca! Ni normalno, da hodiš na ustni izpit tudi po 5x ali večkrat, no v mojem primeru zaenkrat še ni tako, ampak kot kaže bom tudi jaz dosegla to magično številko kmalu...Ko profesorica vidi, da nekaj znaš, te takoj zabije in spelje na tako temo, ki jo sploh ni v knjigi in sploh ne vem kje bi si lahko kaj pogledala. Saj po naravi sem trmasta in če si zadam cilj ga tudi uresničim in se potrudim, ampak kar se pa tiče tega izpita pa mi kar pada samozavest, že tako obravnavanje profesorice do nas študentov ti jo močno zbije. Na koncu oziroma že med učenjem se sprašujem, ali se mi sploh splača toliko učit, saj ko bo videla, da znam, me bo, po domače povedano zanalašč zaj*** No, pa se pojdimo spet »veselo« učit naprej. To, da se napisala to, kar sem, mi je pa malo olajšalo dušo oziroma da lahko še komu povem kako, veselo nam je študentom! |
petek, 19. junij 2009Brez naslova....:((
Ta trenutek sem tko jezna ,pa sploh ne vem točno na koga ,sama na sebe ali na nekoga ,ki mi je vedno zatrjeval ,kako zelo me ima rad ,da ne more brez mene,da mu pomenim vse ,itd......Ja,ja saj vem veliko je bilo že govora o tem ,a vseeno moram dat to jezo in sebe,mogoč mi bo lažje..... Ne dojamem ,kako lahko človek živi s tako umazano dušo,saj vem mnogi si boste mislili ,da kaj ga za hudiča kritiziram,saj sem ga v določenem trenutku imela rada ,in to zelo ,ja seveda in še ga imam,kljub temu da me je tri leta vlekel za nos,mi lagal vsemogoče ,a to sem spregledala šele sedaj ,ko se je zadeva zaključila,ko sem med seboj povezala marsikatero zgodbico.Ampak ne vem smo ženska bitja res tako naivna ali sem samo jaz podvržena temu.Saj mogoče tale blog ne bo imel ne repa ,ne glave ,ker sploh ne morem trezno razmišljati,v glavi imam miljon stvari ,tisoč stavkov ,ki bi jih rada zapisala,a žal ne gre kr tko .Zadeva je zaključena že ene dva meseca ,pa poiskušam pozabiti,kakšen dan mi uspe,pride pa trenutek,ko ne gre in ne gre iz glave ,mogoče tko da če bi se pogovorila na štiri oči,da bi nekeko razumela,a ......Ta trenutek ne rabim kakšnih komentarjev ki bi kritizirali mene ,ker v tem trenutku mi ni do tega ..HVALA vsem. No,takole..priznam zatrapala sem se kot najstnica in to v zelo mlajšega moškega od mene,a me je vrtel okoli prsta ko....čakala sem ga doma kot žena,mu stregla spredaj in zadaj,a so prisli pri njemu momenti ,ko se je kar umaknil ,poniknil in od njega ni bilo glasu po kaksen teden dva ali tri ..in ko se je zopet pojavil ,sem ga seveda sprejela nazaj,kaj pa drugega,pa čeprav je bil med tem časom z drugimi,vse sem mu oprostila ,ja vem da si mislite da sem neumna ,saj vem,sem ja ,a si ne morem pomagat..oproščam velikokrat.To se seveda ni zgodilo le enkrat ,med najino vezo ki je trajala štiri leta,je imel tri zenske vmes,vsaj za toliko mi je priznal ,pa vedno ko se je vrnil ,mi je obljubljal da tega ne bo nikoli več naredil ,pa spet sem vse spregledala,oprostila,a kaj mi je storiti???Nič.Ne morem dojet,ne to da je zadeva zaključena,ampka to kako lahko tak človek živi,s tolikimi grehi,neiskrenostjo,kako lahko spi z osebo...mah ,naj končam ..mogoče nadaljujem kaksen drug dan ,a ta trenutek ...ŽAL MI JE |
petek, 19. junij 2009LOVE IS IN THE AIR PART II Bila sva na kavi. Poslušanje njegovega globokega glasu je pravi balzam za moja ušesa. Kako zelo dober glas ima. Takes my breath away… Svetlo modre oči me spravijo v drugo dimenzijo. Se jim lahko uprem? I am addicted to blue eyes. Parkirala sem svojo jakno na stol poleg in on je storil enako. Njegova jakna je pristala na moji tko lepo. Že čista erotika. Vprašal me je, če sem opazila katero znamko nosi? Ja, ziher… Z blagovnimi znamkami nisem obsedena. Pomembnejša je vsebina človeka in ne embalaža. Razlagal mi je, da ne mara enega sodelavca. Meni gre prav ta tako na jetra, da se nisem niti spomnila katerega misli. He kind a died… Bila sem zmedena in je rekel, da moram bit tko na easy. Naj bo vesel, da sem sploh govorila, kajti on me z lahkoto blokira. I cannot think… |
petek, 19. junij 2009"YOU SO WANT ME!" Presenetil me je s povabilom in sva šla na drink. Ima zelo zanimivo ime. Kmalu bi se smejala, ko se mi je predstavil. Vem, da je to nevljudno in se nisem. Sodi med tipične galebe. Ima kompleks boga. Taki ne kotirajo visoko, čeprav so visokoletni. Od moškega pričakujem, da je več kot sam lep. Rekel mi je, da si ga želim, kar tako mal brez veze sred pogovora. Jaz pa njemu nazaj, da niti ne. Je rekel, da sem mu zlomila srce. Še dve taki izjavi in ga tudi nalomim, ha,ha. |
četrtek, 18. junij 2009I feel good :) I'm gonna get out of my shell Zadnje čase kar prekipevam od energije. Dons sm se po dooooolgem času mal na divo spomnla in po dobrem letu spet mal tukej pišem
Še mal pa bo konc šole in prihajajo počitnceeeeeee jeeeeeeej
No pa da povem kaj se mi je kej dogajal v tem letu Sem samska že kar nekaj časa in počutim se SUPER Šola kr laufa..vrjetn bom mela enga popravca, ker sem dost manjkala zarad migren pa to. Med tem časom sem zvedela tut eno grozno novico, da ima moja mami raka na dojki. Čisto sem bila sesuta. Mal sm zarad tega tut v depresijo padla, ker me je res potrlo. Z mami sva najbolši prijateljici, res se super razumeva in to me je zbilo na realna tla. Potem je mami prestala dve operaciji in zdaj se počuti super. Brez kemoterapije in tega sranja. Super super super srečna sem Zdej se mava z mami sam še rajš in si vsak dan izjazujeva ljubezen hehe No to je nekak to. Super dnevi, nekaj dobrih, nekaj slabih novic...vsega je treba, ne? (: Upam, da tako uživate kot jaz zdajle z jagodami in smetano pred sabo...ooom nom nom <3 Divice bodte sončkaste in pozitivke....take ste najbolše
And remember: smile, it confuses people |
četrtek, 18. junij 2009Madžarske razglednice no.20: Hungaroring Po mojih žilah se načeloma ne pretaka bencin. Moje srce nikoli ni bilo hitreje ob pogledu na hitro vozilo kateregakoli kova in ne doživljam ekstaze ob zvoku ali vonju prežganih gum. Seveda je fino občutiti vse dodatne G-je ob hitrem pospeševanju in priznam, da včasih malce bolj pohodim plin. Ne spremljam formule ali motošporta, vem pa, da odkar ne vodi več Majkl Šumaher, zmaga vsakič nekdo drug in da je Hamilton prav luškan. Moški del naše družine si je pred dvema letoma umislil vozilo z malce več konjički in tudi te na vsake toliko peljem "na hitri krog", ampak vedno ponoči, na prazno avtocesto, tukaj pa se zame tudi konča. Kljub vsemu sva danes, na željo in pobudo boljše polovice, obiskala Hungaroring-dirkališče, kjer Madžarska vsako leto gosti prvenstvo v Formuli 1. Žal bo letos ta dirka po najinem odhodu(in roko na srce-mislim, da ne bi dala 100 EUR+ za vstopnico). Imela sva srečo, saj se je danes tam dogajalo neko motoristično prvenstvo, zato naju je varnostnik na vhodu spustil notri, čeprav tega naj ne bi počel. Prosila sva ga z izgovorom, da sva turista in se je vdal, tako sva uspela pretakniti vsak kotiček in obenem okusiti vsaj delček tamkajšnjega vzdušja. Motoristov je bilo ogromno, registrske tablice pa so bile v glavnem slovaške, češke in celo nekaj avstrijskih. Ekipe so prišle kar z bivalniki, prikolicami in med vsemi motorji, bencinom, hrupom, so se sprehajale mamice z vozički, mehaniki so jedli sendviče in motoristi, ki so že odpeljali svoje, so se nastavljali sončnim žarkom. Precej nenavadna scena. Na šatartu dirke smo bili čisto zraven in ko sem zaslišala hrumenje vsaj 20 najmočnejših motorjev, celo jaz nisem ostala ravnodušna. Ta zvok je nekaj tako zelo močnega in res ti požene kri po žilah. Neverjetna moč se skriva v teh pisanih skupkih jekla, plastike, bencina in strasti. Ne znam opisati, vendar bodo motoristi že razumeli. Seveda mi na kraj pameti ne pade, da bi še kdaj sedla na motor, vseeno pa zdaj nanje gledam drugače. Sama dirka je bila zelo zanimiva, ker smo jo spremljali iz vseh strani, lahko smo šli celo na visok stolp, skratka povsod. Navijala sem za najboljše in bilo mi je hudo, ko sta po ogrevalnem krogu na štartu morala odstopiti dva motorista. Enemu je ob čakanu na štart odpadel blatnik, drugi pa je imel neke tehnične težave, zato se je dirka odvila brez niju. Jezna in vidno razočarana sta se proti svojima taboroma mi pa smo uživali ob dogajanju, ki je sledilo. Največje občudovanje je pri meni vzbudila štarterka. Blond dekletce je pri ogrevalnem štartu celo teklo z zastavicama med motorji in samo predstavljala sem si, da bi koga zaneslo ali pa da bi tisti blatnik odletel vanjo. Tudi pri signaliziranju konca dirke je enega izmed motorjev malce zaneslo in je peljal sumljivo blizu nje. Svaka čast punca, mene ne bi spravili tja za noben denar!
Poleg obiska Hungaroringa pa se je danes zgodilo še nekaj zelo smešnega...Doma sem boljši polovici v šali v lase zataknila lasno sponko(po domače špango za lase) nato pa sva odšla na fitnes in oba na to pozabila. Jaz sem navalila na kolo, on pa po svoje in ko se je sprehajal po fitnesu so ga vsi čudno gledali. Seveda je preveril če ima kaj umazano, če je kaj strgano, če se vidi karkoli nespodobnega, če ima kaj na obrazu...pa nič...čez nekaj časa se je le pogladil po laseh in začutil nekaj trdega. Najprej je mislil, da si je nanesel malce preveč gela za lase, nato pa mu je v rokah ostala lasna sponka in čudni pogledi so dobili pojasnilo
|
sreda, 17. junij 2009moja prtljaga...Nekatere vezi je tako presneto lahko pretrgati, ampak nikdar ne pozabiš, da so nekoč bile. Pravijo, da vsak posameznik v naših življenjih igra svojo vlogo in nikdar zares ne moremo izbrisati sledi. Jaz pa pravim, da sledi lahko zabrišeš v momentu, ko si obrišeš očala … nenazadnje je važno to, da sami pozabimo tiste, ki ne bi smeli nikdar biti del naših življenj.
Tudi sama sovražim, da se me stvari tako hitro dotaknejo in da potrebujem mnogo pomladi, da pozabim. Ampak pozabim, ko se zares odločim in ko v sebi začutim, da sem to prerasla. Ljudje nenehno odraščamo. Tega se skušam zavedati, čeprav včasih zacepetam z nogami in želim zamrzniti trenutke, ki me grejejo, a vem da jih ne bo nazaj.
Strah je tisti, ki mi od nekdaj lomi kosti. Strah pred neznanim, strah ozreti se na sledi ki jih vlačim za sabo in strah ozreti se naprej, na tisto, s čemer se hočeš nočeš moram še soočiti. Včasih se resnično vprašam kaj je zgolj v moji glavi in kaj je dejansko tam, kjer čutim da naj bi bilo. Ker se zdi, da so čuti varljivi in človeški karakter tako šibak, da smo preprosto ustvarjeni za to, da rinemo z glavo skozi zid in prebadamo drug drugega iz čiste sebičnosti in želje po bolj zanimivem življenju. Najbrž se preprosto nočemo sprijazniti s tem, da tako ali drugače vsi živimo po enakih vzorcih, stopničkah in obdobjih. Barve so drugačne, embalaža ni nikdar enolična, le vsebina je bolj ali manj enaka.
Kako lahko veš, da te nekdo ne bo nikoli prizadel? Da si se iz preteklih ran resnično kaj naučil? Kako lahko misliš, da resnično poznaš nekoga, ko pa vsakdan poslušamo o umorih znotraj družin? Ljudje smo tako prekleto šibki. In nikoli ni dovolj varno. Nikoli ne moreš zares vedeti ali je slika, ki jo vidiš ti, enaka sliki, ki jo gleda nekdo, ki s tabo deli razgledno točko. Naše glave so brezmejni prostori številnih vprašanj, dvomov, čustev in nepojasnjenih želja. Tako ali drugače nič v tem življenju ni večno, nič ni gotovo, nič ni tako resnično, da bi lahko štelo za negativ naše slike. Zato ker je naša. In človek je eden, dvojina je vedno pod številnimi vprašaji. Bližina pomeni tveganje. Tako dolgo se že pripravljam na moje trenutke. Na trenutke, za katere vem, da so prišli. Čas je že, da resnično obrišem očala in opazim, da so sledi izginile. Da tisti ljudje zame ne obstajajo več, da me ne morejo več prizadeti, kot so me tedaj. Čas je, da pretuhtam vprašanja znotraj moje glave, da se razgledam po moji sliki poti, na katero prihajam, in ločim malenkosti od tistih zares pomembnih stvari. In da se neham objokana skrivati za zidovi moje hladne sobice in poslušati preteklost. Vem, da je čas, le upala si še nisem.
|
sreda, 17. junij 2009Brez besedNe vem kak naslov bi dala temu mojemu pisarjenju.Ne vem. V bistvu ne vem kaj naj napišem,zakaj pišem,ampak moram nekaj napisat.Čeprav ne bo imelo ne repa ne glave.Zmedeno!Tako kot jaz zadnje mesce,sploh pa zadnje dni.Sprašujem se kam je šlo vse lepo,kam je šlo vso veselje,vsa pričakovanja...Načrti za prihodnost?Ni jih več!Vsaj ne takšnih,kot je bilo splanirano.V trenutku,so se mi sanje,ideje in volja razblinili,kot milni mehurček... Poskušam prebolet,pozabit.Hudo je.Pravijo,da čas zaceli rane.Bom vidla,če to res drži.Vem,da bom prebolela.Sama sebe prepričujem,da bom ok.Bojim se samo,teh minut,dnevov,mescev,ki bodo pretekli vmes.Samo tega me je strah.Kdaj bo prišel ta čas,ko bom rekla,da sem zopet takšna kot prej??Nasmejana,dobre volje,pozitivna,optimistka...In kdaj bom dobila nazaj izgubljeno samozavest in zaupanje?!Eh,brez besed sem,ampak imam toliko za povedat....
|
sreda, 17. junij 2009mislim.. "mislim, da lahko porabiš vso ljubezen, ki ti je bila dodeljena. prepričana sem, da lahko vso daš eni sami osebi. tako globoko lahko ljubiš, da ti za koga drugega nič ne ostane. lahko bi imela ves čas na tem svetu, pa ne bi našla nikogar, ki bi mi lahko zapolnil praznino, ki si jo pustil za sabo."
Tony Parsons - Za mojo malo
|
sreda, 17. junij 2009NAKED STORY Grk je uletel v mojo sobo. Jaz dremam v postelji. Oblečena v svileno pižamo zgoraj, spodaj brez. Pokrita sem bila z rjuho k sreči. Svinjsko je vroče. Prižgala sem si teto klimo. Brez pižame preveč piha čez ramena, sicer bi bila lahko čist gola. Sploh ne vem kaj je iskal v moji sobi? Imel je ključ in je odprl vrata. Simple… Bil je šokiran, ker me ni pričakoval. Še manj sem ga pričakovala jaz. I Če bi bila gola, bi se moral slečt. Da preverim mere, ha,ha. |
torek, 16. junij 2009Madžarske razglednice no.19: Lokalni pornotalent Redno prebiram revijo Time out, ki je v bistvu nekakšna biblija za vse prišleke v Budimpešti, saj zelo dobro predstavlja mesto, madžarsko kulturo, posebne kraje in dogodke ter življenje ljudi tukaj. Lokalcev in vseh ostalih. Velik plus je, da je revija v angleščini in jo celo razumem Pred kratkim sem naletela na zanimiv članek o madžarski pornoindustiji, ki bi naj bila ena izmed najboljših in najmočnejših v Evropi. Naredili so intervju z najbolj znanim madžarskim pornorežiserjem Istvanom Kovacsem(če ga slučajno kdo pozna). Eno izmed vprašanj se je nanašalo na to, kako to, da je ravno Madžarska postala center filmske produkcije za odrasle. In njegov odgovor je bil zelo zanimiv, saj je rekel, da je to zato, ker je na Madžarskem ogromno lokalnega talenta pri čemer je ciljal predvsem na nežnejši spol v tej panogi. Ne razumite me narobe, nimam čisto nič proti pornografiji, ampak ni mi čisto jasno kaj bi naj bil ta lokalni talent. Pri moških se mi svita, da bi se lahko meril v centimetrih in minutah, pri ženskah, ki bi naj bile "primerjalna prednost" madžarske pornoindustrije pa se mi resno zatakne. Že res, da so Madžarke lepa dekleta, veliko lepše od Špank npr., ampak kakega posebnega "pornotalenta" pa pri njih nisem uspela zaznati, četudi je oče od prijatelja boljše polovice nedavno izjavil, da:"Ena Madžarka zdrži za pet Slovenk!"...govora je bilo seveda o posteljni telovadbi, vendar je to le subjektivno mnenje tega gospoda in ne priča nujno o dejanskem stanju Pred nekaj dnevi sem si v garderobi na fitnesu sušila lase, ko sta vstopili dve dekleti. Pogovarjali sta se v angleščini in po naglasu je bilo jasno, da je ena od niju Madžarka, za drugo pa lahko samo rečem, da ni iz angleškogovoreče države. Naenkrat je tujka rekla Madžarki, da ima krasne joške in vprašala kje si jih je dala narediti. Nato je sledila najbolj nevsakdanja debata, ki se je kadarkoli odvijala pred mojimi očmi. Madžarka je veselo odgovorila, da na Madžarskem in povedala ime "umetnika", nato pa navrgla nekaj o brazgotinah, ki so kao preveč vidne. Tujka je nato nadaljevala, da naj se ne sekira, ker so joške:"Perfect!!!" in dodala, da se brazgotine poznajo vsem, razen Špankam in Brazlikam ter ostalim s temnejšo poltjo, ker bi naj imele kožo manj nagnjeno k brazgotinjenju. Nato sta odšli pod tuš, jaz pa se še danes sprašujem, če je ta debata povzela bistvo tega zloglasnega lokalnega talenta
PS.: Na fotografiji jeplod trdega dela lokalnega talenta z Michelle Wild(madžarsko porno starleto) v glavni vlogi. |
torek, 16. junij 2009Ko zunanja lepota ni več dovolj! III.delTako cel mesec je za nami in lahko povem ponovno samo: Jeeeeeeeee, hvala Diva in vsem, ki ste mi tole omogočili. Počutim se odlično. Glede na II.del se počutim odlično. Prebava je fantastična in mišični tonus se lepo pozna. Zdaj ne vem, kdaj bomo imele slikanje in objavo meritev, ampak jz ne morem čakat veeeeeeč. Moram se pohvalit. Shujšala sem za 3kg! Res se morda sliši malo, vendar če bi govorili v cm bi vedeli zakaj sem tako vesela. Znanci, prijatelji, domači vsi so opazili razliko. Tudi moje kavbojke so opazile. Zato sem morala iti po nove. (Ker v pasu je šlo dol za 6cm!!) Pač, morda bi tehtnica pokazala še več, vendar mišice so tiste, ki so težje od špehca in zato v kg ni razlike. Ampak roke, so pa popolnoma druga pesem. Tistih mlahavih tricepsov NI. In kako to vem? Ker , ko dvignem roke, nimam tistih mehkih kolobarčkov, ki so mahali po svoje. Zdaj vse dela tako kot jz hočem. In noge, če sem prej imela občutek, da so težke in kje boš dvignu nogo tako visoko, pa prehodil toliko stopnic....hja, zdaj imam občutek, da so lahke, prožnate in sam povejte kam je treba it. Ne bo problema. To itak, da se torej pozna, če nas pa Dejan in Daniela tako gonjo. Se hecam Ampak naj vam povem bistvo! Jz sm se predvsem želela naučiti zdravo življenje, postati fit, ostati fit in kaj je sploh zdrav obrok. Zadnjič sem slučajno zalutala v temo, zajterk, kosilo, večerja. Sm brala nekaj časa in zgroženo ugotovila, da bi bilo super, če bi imele divice kakšno predavanje o tem! Jz sm se naučila veliko. Začelo se je tako, da smo morale prvo zapisovati za cel teden kaj jemo!! Ura, kaj, kdaj -je to morda po športni aktivnosti. Koliko vode spili, kolikokrat šli na wc. Skratka vse. Po enem tednu smo posredovala naprej in sta pregledala. Opozorila na napake - le teh je bilo pri meni vse po vsod!! Potem sta mi dala jedilnik, ki je zdrav in primeren tako športnikom kot nešportnikom!! Torej, smo dva tedna jedle po jedilniku in sevede vse strogo zapisovale. Včeraj sem imela zaradi tega sesanek z Danny. Hja, dojela sem koncept zdrave prehrane. Vendar je premalo. Punce, jz ne hujšam/stradam. Non-stop jem. Vsake 2 uri nekaj. Sej še malo pa grem spet jest. In sploh nisem lačna. Ni šans, da bi jz strala. To pa ne!! Nisem tak karakter. Kot tudi ne, da bi se mučila - aktivno rekreirala. Ne, to pa nisem jz. In prejšnji teden v čet. in pet. sem bila tako utrujena, da sm že resno mislila, da se mi bo zamerilo. Ne, ne, sm si govorila, sam to ne. In z nasmehom naprej. Čeprav mi je telo govorilo, utrujena si! Zlasti v petek!! Po fitnesu k sm prišla domov, sm padla v pojstlo in spala do naslednjega jutra. Zbudila sm se v trenutku. Ura 7:45. Spočita in polna energije. Ja, tudi včeraj! Vse je bilo super!! Očitno je to zdaj tisto, ko sem v fazi, da se razstrupljam. In ker topim špehec pomeni, da strupi prihajajo v moje telo. Zato sem se počutila izmučeno. Ampak to je tista kriza, ki nastopi in če jo daš čez, pomeni ena zmaga več za mene. In res je! Seveda se pozna. Z divico Gora, ki redno telovadiva sva postale že tudi tekmovalne. Z zdravim pristopom seveda!! Če smo po treningu šle pol še al na kolo, orbitrek oziroma na kardio napravo in tam zdražale bogih 10-15min nama je včeraj minilo 1/2h takoj in to s trudom da sva držale tempo. Namprek; imava zdaj že toliko kondicije, da je težko lovit tistih 140RTM. Sva iz stopnje 4 ali 5 morale dati na stopnjo 6 mogoče 7, da sva imele 140RTM. Tako lepo sva napredovali. Prav ponosna sem na naju!! Kondicije je imava veliko, dobro počujte se je vrnilo in komaj čakam na današnje vaje, ker vem, da imamo noge!! - Tako globoko v sebi, če rečem, danes imamo noge, pomeni bay bay bay celulitek na ritki!!
|
torek, 16. junij 2009Madžarske razglednice no.18: Nič o hujšanju! Ne bom se vdala trenutnemu trendu shujševalnih blogov na divi in bom pisala o nečem povsem drugem Ta vikend sva imela prav poseben obisk, saj je prišla družina boljše polovice. Razširjena družina v bistvu, saj sta se očetu in mami(tastu in tašči) pridružila tudi sestra n njen fant. Ker smo bili že nekajkrat skupaj na morju, sem vedela, da nas čaka vesel in prijeten vikend, niti sanjalo pa se mi ni, da tašča misli, da živiva nekje, kjer vlada vsesplošno pomanjkanje, saj je s sabo prinsela vsaj 3-mesečno zalogo vsega. Kljub povečani porabi stvari ob obisku, nama je ostala zajetna zaloga slovenskega alkohola(pivo in vino), pol hladilnika domačih, odličnih češenj ter zelenjave z domačega vrta, drugo polovico pa zavzemajo jajca, mleko in mesni izdelki iz sončne strani Alp. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bila tukaj še samo 15 dni. Kot prava homo oeconomicusa sva staknila glavi in sklenila, da stran pa že ne bomo vrgli ničesar, še manj vozili stvari nazaj v Slovenijo. Kljub karavanu se zavedava, da so prostorske omejitve, zato je edina smotrna, smiselna in tipično slovenska rešitev problema-veeeeeeeliiiiiikaaaa zabava pri naju doma. Na taki zabavi se bo prav gotovo porabila vsa odlična, a odvečna hrana in pijača. Vendar se zatakne pri tem, da sva ena izmed zadnjih tujih študentov v Budimpešti. Razen moje študentke tutorke, enega Francoza in 3 lokalcev namreč ni več nikogar od poznanih. Kljub vsemu sva šla v akcijo in povabili tiste, za katere veva, da so še tukaj in tiste, za katere nisva popolnoma prepričana, da so že odšli. Kljub temu, da sem vabilo poslala pred pol ure imava že 3 potrjene goste tako, da se bo prava Štajerska čaga v Budimpešti zgodila to soboto, v najslabšem primeru bo skupna udeležba štela le 5 oseb, ampak najino stanovanjce tako ne premore več sedišč in bodo tokrat stojišča ostala nezasedena Komaj čakam soboto...vmes pa bom pekla prav nič shujševalno pecivo, hladila še manj shujševalno pivo ter vino in zagotovo še kar nekaj časa ne bom napisala bloga o hujšanju... pa naj bo to še tako zelo "in"
|
ponedeljek, 15. junij 2009Družba sanj in vrtnice Zdaj menda prehajamo v družbo sanj. Tu največ šteje in se najbolj išče kreativnost. Pri oglaševanju in drugem pa se na vse možne načine poskuša vplivati na čustva, kar se itak dela masovno že dolgo in vedno bolj. To se mi je zdelo povsem ok, ker spadam med kreativne in se mi je zdelo, da mi že ne bo hudega. Ampak danes me je zamikalo it slikat čudovite vrtnice na vrtu in pri tem sem čutila radosten občutek svobode, predvsem namreč, ker se mi je že v prejšnjem semestru končal predmet Osnove fotografije. In ugotovila sem, da če bi tam pokazala fotografije vrtnic bi veliko ljudi mislilo kako klišejsko in izrabljeno. Ampak zakaj bi slikala kaj drugega, če so mi pa najbolj všeč vrtnice. Tak kot eni mislijo, da je bedno imeti vrtnico za najljubšo rožo, ker je tak vsem …. In potem je tu še sončni zahod, mogoče smo v življenju videli toliko slik sončnih zahodov, da nas takšne fotografije sploh ne ganejo ravno več. To je malo žalostno, saj je tudi v tem, da odkriješ nekaj lepega na nečem, kar si videl že 100x nekakšen čar. In nobena vrtnica ni enaka drugi in še noben sončni zahod ni bi enak včerajšnjem, niti tistemu pred minuto. In malo me je strah, rada bi bila novinarka pa ne vem, če sem dovolj nadarjena, komunikativna, kreativna….in vse to kar se zahteva danes. In za vse tiste ljudi, ki pač niso izvirni in se bodo počutili prikrajšane ne vedoč, da niso vsi ljudje namenjeni biti to, kar danes velja za kul. Svet vendarle potrebuje resničnost. In po mojem se bodo ljudje, ki imamo menda po dafaultu težnjo po rutini še bolj zatekali v svet televizije, ki če daje kaj daje rutino(npr. pop tv: 8 ur telenovel na dan v ponedeljek to, torek resnična zgodba, sreda, kriminalk) Mislim, da moramo vedeti, da ni bilo vedno tako, takšen način življenja se je razvil predvsem iz zaslužkarskih teženj. Podjetja večinoma iščejo kreativne ideje, da bi zaslužili. A tu je še tista čista kreativnost. In to sploh ni neka nova ideja ampak nekaj zelo povezanega s preteklostjo razvijalca, s tem kar je človek videl, slišal in začutil prej. Iz starih stvari se razvijajo nove ne pa iz ničesar. (To je moja slikica) |
ponedeljek, 15. junij 2009Na izi hujšanje Ravnokar sem prebral blog bejbe, ki je izgubila 30 kil. No, meni bi kaj takega bolj težko uspelo. Sicer se še vedno relativno dobro držim treningov in vsaj poskušam bolj zdravo jesti. Ne uspe pa mi vedno. Danes sem tako z veseljem v smeti zabrisal še skoraj polno vrečko mueslijev, na katerih je nalepka, ki ima ljudi za norca, saj gor piše, da je vmes vmešane nekaj čokolade. Med vsem tistim jebenim konjskim ovesom je nisem našel niti koščka, prekleti otrobi pa se valjajo po ustih kot žagovina. Večerje imam sicer še vedno zgledno beljakovinske (puran in govedina na pettisoč načinov), zjebe pa me kak vikend. Zadnji petkov večer sem tako začel z enim kebabom, nadaljeval pa z neznanim številom pirov, ki sem jih vase zlival vse do zore, ko sem se nekako odvlekel do avta, se zleknil na zadnji sedež, čevlje, usrane od svetlorjavega blata pa mirno pritisnil na moje prelepe sive vratne tapete iz pliša. Poprej sem seveda zbasal vase še številu pirov primerno količino bobi palčk in podobnega sranja ter se nekajkrat še skoraj zvrnil z DJ pulta, kjer sem optimistično nekaj časa želel v en komad vmiksati Umekov Carbon Occasion (uspelo mi je presenetljivo dobro, glede na vse oteževalne okoliščine). V soboto in nedeljo sem opazil, da je takale alkoholna dieta pravzaprav precej pozitivna. Zaradi svinjske slabosti vase namreč nisem spravil kaj dosti hrane, o čem sladkem pa raje nisem niti razmišljal. Odlična dieta je torej dobra kombinacija junk fooda s primerno količino težkega alkohola. Pomaga, če po vnosu dietne hrane zaužijete še kakšno pico, izboljšano s precejšnjo količino tabasca, za konec pa čez zvrnete še en redbull. Naslednji dan vam garantirano ne bo do hrane, še posebej če boste preživeli vsaj uro za računalnikom, kjer boste iz fotk na Facebooku s svoje pijane face odstranjevali tage s svojim imenom. |
nedelja, 14. junij 2009Ponosna - za 30kg manj me je Jeeej jst... Uspelo mi je doseči vsaj delni cilj. Danes sem za 30kg lažja, na moje veliiiko veselje. Na moje veliko veselje tudi brez lakote, pa nisem ravno športala 3 ure na dan. Bolj tako v izi. Tako, sem rekla, da moram ovekovečiti ta moj rezultat in ga nekam zapisati, saj drugače niti sama ne bom verjela, da je res, temveč da spim in se bom zdaj zdaj zbudila. Ampak zanimivo...nikoli nisem štekala suhic z 2ma kg viška, ki so jokcale, da morajo shujšat. Ampak sedaj, ko jih imam 30 manj, se še vedno počutim...špehasto...in želim izgubiti še malo, pa še malo, pa še malo...še malo do še 20kg, potem pa bom imela itm v vsaj okviru normale... Takrat bom še bolj ponosna... Mogoče letos na plaži ne bom ravno lep pogled (ne priporočam, da greste v naslednjem mesecu v Istro - morje se bo namreč dvignilo za 1 meter, ko bom jaz šla notri, pa verjetno nočete dobit kake poškodbe očesa zaradi grdega pogleda hehe)... Bom pa zato prihodnje leto SEX BOMB! |
nedelja, 14. junij 2009%&"/%$#"!$&*? zakaj so ljudje tako brezsrčni? Sovražim ljudi, ki se izdajajo za ljubitelje živali, ko pa se jih naveličajo ... jih preprosto odvržejo. Vrsto let se pri nas ponavlja ena in ista zgodba. Večkrat na leto okoli hiše najdem napol mrtve mucke in kužke. Leto nazaj so šli celo tako daleč, da so nam mucka vrgli čez okno v hišo in zbežali. Ali imajo zabeleženo kjerim ljudem naj jih pustijo? Jaz seveda, kot velika zaščitnica živali, jih ne morem pustiti same, zato jih vzamem k sebi, skrbim zanje dokler se popolnoma ne opomorejo in jih oddam ali pa kar zadržim zase. Težko se je posloviti od živali, kjeri si pomagal da je okrevala in se tako močno navezala nate. Od danes naprej imamo novega člana..again Sprašujem pa se, kakšen človek lahko sploh dela taka brezčutna dejanja? Take bi mučila brez milosti, jih odvrgla nekje brez hrane, vode in na 30 stopinj celzija (se opravičujem če sem preveč groba)! |
nedelja, 14. junij 2009moram ostati močna..Kdaj vemo da imamo nekoga resnično radi ali da ga ljubimo ?? Takrat ko ni več samoumeven, ljubezni do njega se zavedamo že prej, ampak šele takrat izvemo kako močna je..
Odpeljali so ga v bolnico, po nekajkratnem bruhanju, močnemu glavobolu, tresenju in vročini je pristal na internem oddelku. Slabša se mu stanje, ne vedo kaj mu je in meni se meša od skrbi. Težko mi je iti v bolnišnico in ga gledati kako ne more popolnoma nič, da mu dvig iz postelje predstavlja napor...težko mi je in nočem se zlomit pred njim... Ne vem, že 7 dni sem kot otopela, neprestano pogledujem na mobitel ali mi bo mogoče kaj pisal, ali je mogoče kaj boljše ali slabše. V glavi imam 1000000000 scenarijev in če samo pomislim, da je z njim nekaj hudo narobe me stisne v želodcu in me sili na bruhanje,... Najraje bi samo jokala in jokala, težko mi je k njemu, ker ga vidim brez moči in brez volje. Težko je biti zraven in ga bodrit, da bo vse uredu, če sama vem, da ni tako...Mislim, da se mi bo zmešalo na vsak telefonski klic odreagiram bolj prestrašena in še njegovi nesramni starši...
najraje bi prevrtela čas nazaj, ko sva pohajala po obali...bila običajen srečen par...kako ti en dan lahko resnično obrne življenje na popolnoma drugo stran..moram ostati močna... |
petek, 12. junij 2009Vozniki Če mi katera stvar na tem svetu ne bo nikoli jasna, pa naj si z njo še tako razbijam glavo, je to definitvno kako za vraga so nekateri ljudje prišli do svojih rozastih kartončkov, ki jim dovoljujejo vožnjo jeklenega konjička. Vse lepo in prav - človek opravi cpp, prvo pomoč, odpiše republiške, odvozi ure in na koncu prestane izpitno vožnjo ter tako postane ponosen lastnik vozniškega izpita. Ampak kako lahko inštruktorji in ocenjevalci sploh dovolijo vožnjo nekaterim ljudem? Namreč to kar jaz zadnje čase videvam na cesti meji že na absurd! Ljudje ne gledajo znakov, vozijo z bog ve čim, ker v eni roki držijo čik v drugi pa telefon, ne uporabljajo smernikov, itd. itd. Najdejo se seveda tudi take cvetke, ki prevozijo dvojno polno črto, ker se seveda ravno takrat zavejo, da se peljejo v napačno smer in grejo sredi hitre ceste polkrožno obračat. Da ne omenjam razvrstitve v križiščih, kjer imaš table, na tleh pa 2 metra velike bele črte, ki ti kažejo kateri pas je za katero smer. Pa ko bi to počeli samo tujci, bi še bilo za malenkost bolj prebavljivo, ampak so naši vozniki taki!!! Potem pa je tu parkiranje. Seveda, če imaš velik avto, da je parkiranje malo bolj zakomplicirana stvar, ampak ne tako zakomplicirana, da se meni nič tebi nič, parkira folk čez 2 ali celo 3 parkirne prostore! Ali pa na parkira na prostor za invalide, ker bog ne daj, da bi si pretegnili noge in se sprehodili do trgovine par metrov več! Po vsem tem kar videvam zadnje čase, se sploh ne čudim več, da je vse več nesreč. Resno bi včasih najraje pobrala vožniške in ključe od avtov trem četrtinam voznikom, pa naj pač hodijo peš ali pa z javnim prometom, če niso sposobni vozit. |
petek, 12. junij 2009Eksotična obletnica porokeTako kot poroka, je tudi obletnica poroke vsako leto poseben trenutek, ko se oba spomnita lepih trenutkov, ki sta jih preživela skupaj. Počasi postaja že malce preveč klasično, da na obletnico poroke svojega partnerja presenetite z darilom in da skupaj odideta na romantično večerjo. Letos sva se midva končno odločila, da odideva za obletnico poroke na potovanje v eksotiko. Izbira na trgu je kar precejšna - od Tajske, Malezije, Maldivov, do Sejšelov in Karibov. Mislim, da lahko tako potovanje, ki ga preživita popolnoma sama zaneti nov ogenj v srcu in poživi odnos. Pa ne, da bi odnos bil slab že v osnovi, ampak mislim, da se vsi strinjamo, da vsako potovanje v dvoje vzbudi v človeku nek poseben občutek. Za samo potovanje me je navdušila prijateljica, ki se je lani poročila. Pravi, da je Tajska odlična destinacija za poročno potovanje. Midva letos po vsej verjetnosti odhavaja na Maldive. Komaj čakam 14 dni, ki jih bova preživela sama zase. |
četrtek, 11. junij 2009It's mine! Sposojanje. Joj meni gre to tok na živce. Ko sem bila majhna nismo imeli veliko, zdaj ko sem si sama določene stvari kupila jih pač cenim. Grdo mi je (boli me) ko nekdo z njimi mačehovsko ravna. Je pa še en drug odnos, ta da nekdo nekaj ne kupi, zato ker ve da imaš to ti in si potem to brez vprašanja dovoli vzet/sposodit. In si sposodi enkrat dvakrat trikrat in vnedogled. To me zelo moti. Tako kot bi jaz za druge kupovala stvari. Izkoriščanje totalno. Al pa uno, dej mi posodi to in pol se to porabi do konca in ti sploh ne vrnejo novega izdelka... Obup. Ne rečem vzajemno sposojanje, jaz kupim eno, ti eno, skupaj imava dve. Pa si lahko sposojamo in je ok. Ampak skos da jaz kupujem... to mi je pa tko bedno no. Ne maram takih šleparjev in prav hudo mi je, ko nekaj kupim in vem da bodo drugi uničli.... |
sreda, 10. junij 2009...največja muka: izpiti V petek pa še na zadnji izpit... Sem brucka, tako da nisem vedla kaj me v prvem letniku med izpitnim obdobjem sploh čaka. Zdaj vem..na žalost. A ma še kjera podobne težave...sem zaspana za umrt, ampak ne morem zaspat; večkrat sm zloo razdražljiva in slabe volje; šla bi tud sekret pucat, samo da se mi ne bi blo treba učit, itd. Po napornem mescu si bom jutr privoščila frizerja in odpisala zadnji izpit kot brucka z novo frizurco in v stilu |
sreda, 10. junij 2009Madžarske razglednice no.17: Davek cest Slovenske ceste so danes spet vzele mlado življenje nekoga, ki mi ni neznan. To je že druga oseba v času dveh mesecev in ko živiš drugje, lahko na vse skupaj pogledaš iz distance. Vsak dan preverjam slovenske novice in čisto vsak dan, odkar sem v tujini(kar bo vsega skupaj eno leto), je novica o nesreči. Nekje na dva do tri dni o taki s smrtnim izidom. Vem, da nisem edina, ki se sprašuje zakaj, kako in predvsem kako vse skupaj ustaviti. Človeški faktor je seveda bistvenega pomena, vendar nikoli se ne bom stinjala z izjavo, da smo Slovenci slabi vozniki. Italjani in Španci npr. so po mojih izkušnjah veliko slabši, objestni, nepazljivi, glasni in arogantni. Tudi Madžari imajo svoje trenutke in veliko mesto pač naredi svoje, da o motoristih, ki ob 22h po najbolj obleganem delu mesta divjajo po enem kolesu in raznih "drag racerjih" niti ne izgubljam besed. A vseeno ne ugaša toliko življenj, kot pri nas. Tukaj spremljam novice in na teden poročajo morda o eni veliki nesreči, v Španiji je bilo približno enako. Kazni po moje nikoli niso in ne bodo izboljšale situacije. Bolj jih privijajo, slabše je kajti tistih, ki so resnično problematični, se tako ali tako ne dotaknejo. Policija se večino časa ukvarja z dedki in babicami, ki niso pripasani ali s tistimi, ki peljejo 10km več izven naselja, kjer ni žive duše medtem pa umirajo nedolžni. Tudi pravni sistem in sodstvo sta prava farsa. Človek, ki je že nekoga ubil na cesti se nato zaleti v avtobus in ima na svoji vesti še nekaj oseb. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da nekdo, ki povozi kolesarja in ga težko poškoduje, dobi nekaj mesecev pogojne kazni? Skratka stvari, ki jih nikoli ne bom doumela. In tukaj so še ceste...slovenske so milo rečeno porazne. Veliko premajhne, prenatrpane, povsod se nekaj dela. V Španiji je bila vsaka cesta tako široka, da se sploh ni bilo problema izogniti trčenju, če je kdorkoli karkoli izvajal, enako velja za Madžarsko, ki ima krasne avtoceste, ki so skoraj prazne. Nato pa prestopiš mejo in se začne kaos, kjer vlada samo in edino pravilo močnejšega. Kaj je torej rešitev? Po moje bi se moralo več delati na preventivi. Če bi ti v avtošoli pokazali kake videoposnetke ali fotografije posledic hudih nesreč, te peljali z gasilci na rezanje nekoga iz pločevine ter na obisk v rehabilitacijski center Soča ali v mrtvašnic, bi vsak 10x bolj premislil, preden bi pijan sedel za volan, pritisnil na plin ali prehitel tovornjak v ovinek. Sistem kaznovanja bi moral biti popolnoma drugačen, kazni nižje, več opozarjanja in predvsem grozovito visoke kazni za tiste, ki pa res naredijo kaj narobe, kajti le tako jih bo izučilo. Kaj pomaga nekomu, ki nima več ničesar, če dobi nekaj 1000EUR kazni? Saj mu nimajo kaj vzeti! Če a bo moral pomagati invalidom v Soči, gasilcem pri rezanju ljudi iz pločevine ipd. pa se bi zagotovo resno zamislil...in dvomim, da bi napako ponovil... Ta blog ima napačen naslov...ker tema ni Madžarska...ampak vseeno...morala sem nekako ubesediti vso žalost, ki jo od tukaj vidim ob vsakem podobnem dogodku...vem, da bo preteklo še precej krvi in da bo davek cest plačan še s precej življenji preden bo karkoli drugače, a če se bomo sprijaznili s stanjem, kakršno je zdaj, sprememb sploh ne bo! Dejstvo je, da smo vsi glasni, ko gre za obsojanje ljudi češ, vedno je hitro vozil, rad ga je kaj spil in šel za volan, izzival je usodo, ampak tukaj gre za to, da naj vrže kamen v grešnico tisti, ki je brez greha in bojim se, da takega sploh ni. Čez nekaj dni se bom odpravila na 300km dolgo pot domov. Vem, da se bom peljala drugače, kot bi se sicer, a vseeno ni nobene garancije za to, da bom prispela varno...življenje vsakogar je lahko kdaj davek, ki ga terja cesta. |
sreda, 10. junij 2009... vse se ponavlja .... Včasih pomislim, kako lepo bi bilo če bi našel ljubljenega in bi bilo čustvo obojestransko. Pa ni vedno tako. Ali pa je le pri meni tako čudno vse skupaj. Ljubim ga, pogrešam ga, želim si ga... Pa se vedno ponavlja zgodovina. Najprej mejlava, klepetalnica "lavfa", potem kliče na mobija, potem me povabi ven....... na koncu pa nobenega glasu od njega nekaj časa. In vse to znova in znova in znova..... Le jaz se že počas malo spreminjam... Dobr primer je k me je v ponedeljek dopoldne povabil ven, sem se lepo izgovorila, pa še kako prav sem imela, sedaj pa ni več glasu od njega. Mogoče me bo pripeljal tako daleč, da mi bo preprosto vseeno "vsaj upam", da bi mu to ratal. Da bi bila imuna na njegove čare in šarme.... Ponavadi hrepenimo po nečem kar nikoli ne bomo imeli in se nikoli ne sprijaznimo s tistim kar imamo. Smo vsi tako čudni, zahtevni.....
|
sreda, 10. junij 2009Juhuuuuuuuuuuuu zadnji izpit Evo pa sem skos. Včraj sem odpisala zadnji izpit, upam da uspešno, ma valda da uspešno. Se mi zdi, da sedaj kar nekaj manjka, samo ni tako, še vedno ostane diploma in mentorji in vsa procedura. Želim nadaljevati, samo včasih se mi zdi škoda časa, ki bi ga lahko preživela z dragim, prijatelji ali kar tko, ne pa na predavanju, učenju, seminarskih. But it feels goooood, so good. |
sreda, 10. junij 2009Po viharju Vse je tako mirno, tako spokojno. Tišina, katero razblinejo ptičje petje in smeh otrok, se prikupi s svojo milino. Jutro se razpre v vsej svoji širini. Pogledam tja in vidim sonce. Vidim oblaček ali pa dva ,a toplina, ki me zajame je prijetnejša od grožnje dežja. Danes, si mislim, bo spet lep dan. Danes je vse tako čudovito. Pa vseeno še vedno ležim v postelji in pogledavam v širni svet. Srce hiti v lepoto narave, pamet pa ne da zelene luči. Nekaj v meni še vedno ihti. Res je, vihar se še ni polegel, a danes se počutim bolje.
|
sreda, 10. junij 2009Youtube Youtube je zakon! Lepo si poiščem pesmice, ki mi trenutno tisti dan ležijo, naredim playlisto in jo furam čez cel dan, dokler se jo ne naveličam. Res je tudi, da potem kar nekaj časa ne morem poslušati tistih pesmi, kar so verjetno še najbolj veseli sosedje |
torek, 09. junij 2009Zmagal je in bo ponosNisem ravno tip človeka, ki se zaljubi v 5 min, imam pa tudi šibke trenutke in prav nanj je naletel on. Simpatičen, prijazen... Kul tip, skratka. Vsak dan sva bila skupaj, po mene je prihajal v šolo, vedno je imel čas zame- dopoldne, popoldne, zvečer, kadarkoli, spravljal me je smeh... In prav tu se je zataknilo- prav vse se mu je zdelo smešno, zabavno. Iz problema je naredil smešno situacijo, kar je sprva izpadlo simpatično, s časom pa že malo nadležno. Lahkomiselno, bi rekla. Prejšnji vikend sva se skregala- razjezilo me je nekaj, česar on sploh ni opazil (baje). Povedala sem mu tudi, da mi niti najmanj ni všeč, da se dela norca iz mene v družbi- saj razumem hec in vse, ampak vedno je prestopil mejo heca. Ko sem mu to rekla, se je smejal, ko sem ga nadrla, pa se mi je opravičil in tega ni ponavljal. Do danes. S kolegom sva bila zmenjena za pijačo, v tistem pa me je poklical, če grem na kavo, zato sem mu rekla, naj pride zraven. S tem kolegom se vedno zafrkavava- na moj, njegov in kakšen tuj račun. On se je hladnokrvno vključil, kar se mi je sprva zdelo ok, vendar kasneje... Očitno on ne razume, da pač ni najbolj primerno, da začneš zafrkavat mene in nikakor ne nehaš. No, on je mislil, da je skrajno zanimiv, meni pa se je zdel zelo žaljiv. Prej sva šla na pijačo in spet je začel. Ko sem ga opozorila nevemkaterič, naj neha, je dobil še večji polet. Šla sem v lokal, plačala pijačo, poklicala taksi in šla nazaj ven k njemu. Nisem se več pogovarjala z njim, on pa je dalje drezal vame. Rekla sem mu, da čez 5 min grem, on pa je poklical natakarico za račun, ker je mislil, da me bo peljal on. Odgovorila mu je, da je že plačano, čudno me je pogledal, jaz pa sem mu rekla, da sem poklicala taksi. Temu se je smejal, kot da sem mu povedala najbolj smešen vic na svetu. No, ko je zagledal taksi, je prebledel in rekel, da jaz sploh ne razumem heca. Vstala sem, rekla adijo in odšla.
Prevečkrat sem plačevala s svojim ponosom in samo zato, ker sem nekoga imela rada, dopuščala, da so ljudje hodili po meni in se mi smejali v obraz. Boli me, da bi se najraje razjokala, razjokala, ker sem si spet pustila blizu, dovolila nekomu, da je vstopil v moje življenje in se ga tako hudo navadila, da ne vem, kaj bom naredila zjutraj, s kom bom jutri spila prvo kavo in kako bom zdržala, da ga ne kličem... Ampak danes je zmagal moj ponos (upam, da je res, kar pravijo- da prvič najbolj boli). |
torek, 09. junij 2009Glede na to, da Diva PODARJA AVTO...me čudi, da še nobena ni napisala kakega bloga.
hint: blog prinese največ točk
|
ponedeljek, 08. junij 2009Jap, to smo ljudje. Kričeči in množični osebki, ki se pojavijo kjerkoli si zaželijo in delajo karkoli si zaželijo. Kričeči osebki, ki blazno glasno komentirajo vse, kar je možno. Z zemljo ravnamo kot da je naša privatna last in kot da si jo lastimo samo mi in mi sami, poleg nas pa razen hrane ni ničesar. Človek je pravzaprav blazno pobebljeno bitje. Važno je samo, da mu je udobno in da ima za jest. Ja, seveda se vsi strinjamo, da je človek nad vsemi vrstami, saj ga je za takega že Bog določil. Je blazno pametno bitje. Zna izračunati "materbožjo", celo jezik je izumil in izvaja blazne glasove, zaveda se samega sebe in o razmišlja praktično o vsem. Ste že kdaj zalotili konja, ki bi razmišljal o smislu življenja? Ne, ker tako bitje tega spljoh ni zmožno. Tako sposobnost, razmišljati o tako globokih stvareh ima namreč samo človek. Problem je samo v tem, da se človek niti ne zaveda, kako pomembno sta njegovo računanje in branje. Še polž se zaveda kje je njegova meja in vzame toliko, kot porabi. Še meduza (blazno neumno bitje s 95-imi % vode v telesu - kje fakin ima ta zadeva sploh prostor za možgane, da bi računala?!) ne bi uničila okolja za svoje udobje. Pravzaprav ne za udobje, gre za pohlep, polastiti se vsega kar je možno in pa za logiko "zakaj pa ne, ČE SI LAHKO PRIVOŠČIM?!" Veste, človek je tudi blazno egoistično bitje. Zakaj vendar ne bi oseba, ki ima dovolj denarja, kupila enega džipa za v mesto? Saj si lahko privošči! Seveda je logika človeka tako omejena, da niti ne pomisli, zakaj ne. Logično je namreč, da če imaš denar, posezi po čemer ti srce zaželi. Malenkosti, kot so terenski avtomobili sredi mesta, pač niso pomembne. Sicer ne vem, mogoče je pa Ljubljana res tako blazno razgibano in razrito mesto, kjer kar grozi, da ti bo avto ostal sredi luknje v cesti. Vem samo, da tak avto porabi veliko več kot pa nek drug, prav tako dovolj udoben in hiter. Ampak pustimo to, to govorijo samo tisti, ki si ga ne morejo privoščiti. Še ena zelo zanimiva zadevica je tudi to, da smo ljudje blazno samovšečni. Kako tudi ne, če nas je Bog ustvaril po lastni podobi! Kako tudi ne, če smo najpametnejša vrsta tega sveta! Precej neumno se mi zdi, od te najpametnejše vrste namreč, da je edina-ena sama in edina, druge ni, ki bi bila tako samouničevalna. Človek je namreč edini zajedalec, ki bo zaradi svoje samovšečnosti, pohlepa in egoizma uničil sam svojo vrsto, POLEG rastlinskih in živalskih. Dodala bi še en kar precej zanimiv podatek. Ljudje smo tudi blazno ozkogledni. Takoj, ko je recesija, se vsi začnejo ubadati samo s tem. Denar. Kriza. Seveda nihče ne pomisli kakšna kriza bo nastopila šele potem, ko ne bo niti toliko hrane, kot jo je zdaj, svet bo poln beguncev, potresov tsunamijev, požarov poplav, suš in drugih zanimivih naravnih nesreč. Ampak to ni pomembno, saj bom lahko še jutri ob toplo jutranjo željico, namesto nje pa bom bila prisiljena jesti navaden kos kruha. Naj torej povzamem. Ljudje smo nečimrne in svinjske barabe. Pa naj mi kdo oporeka, če hoče, v nasprotno pa me ne prepriča nihče. Tudi Bog ne. |
ponedeljek, 08. junij 2009Madžarske razglednice no.16: O blišču in bedi Najprej o bedi... Lani smo se pogovarjali s cimrom iz Mehike, ki nas je poskusil prepričati, da bede v Mexico City-ju ni, da barakarska naselja, kjer živijo miljoni v globoki revščini, takorekoč v smeteh, ne obstajajo. Moj argument je bil, da to ni mogoče, saj sem na to temo videla ogromno dokumentarcev ter prebrala morje člankov. Njegov argument:"Jaz sem bil miljonkrat v Mexico City-ju in jih nikoli nisem videl." Nikoli nisem razumela kako lahko ljudje živijo v velikih mestih in ne vidijo njegove bede. Zdaj razumem. Tukaj sem od februarja, kar znese že več kot 4 mesece. Živim blizu centra, v čudoviti, mirni soseseki. Blizu je park in vse je čisto, urejeno. Le redko srečaš brezdomca, ki jih je sicer precej po mestu, ampak to je pa tudi to. Bila sem že v veliko predelih Budimpešte, ampak seveda ne v vseh in sem si ustvarila podobo o tem mestu, kjer ni prave bede, čeprav so mi vsi pripovedovali o zloglasnem VIII. okrožju, o katerem nihče ni zmogel povedati nič lepega. Vsi so priporočali, da se ga izogibava. Vendar pa sva radovedne narave in naključje je hotelo, da je ravno tam zanimiva kitajska tržnica, ki sva jo morala "prešnofati". Prebrala sva opis na internetu, ki je svaril pred kulturnim šokom in nepridipravi ter pripovedoval, da na tej tržnici na veliko kupujejo tudi Slovenci. Pa sva šla. Sedla sva na tramvaj in nato na drugega ter se odpravila v osrčje VIII. okrožja t.i. Joszefvarosa. Že med vožnjo sva opazila, da je ta del mesta nekaj popolnoma drugega, kot najin del. Zanemarjena poslopja, ovsod umazanija in smeti, zapušeni industrijski objekti in ogromno brezdomcev, očitno neprištevnih ljudi ter čudakov vseh sort. Spreleteval me je srh. Sama tržnica pa je zgodba zase. Nametani kontejnerji, ki služijo kar kot prodajalne in zapuščene industrijske hale polne vsega. Večina "trgovin" prodaja isto šaro za resnično majhen denar, poleg tega pa cele družine tam dobesedno živijo. Otroci igrajo namizni tenis na mizah iz kartonastih škatel, mame z malčki spijo na kocah, vrženih kar preko blaga, starčki pa kar sede, na stolih. Povsod najdeš tudi sumljive kontejnerje, kjer se pripravlja hrana vseh sort(ki je sama ne bi jedla za nič na svetu) tako, da ima ta svet v malem resnično vse. Najbolj zanimivi pa so šopi denarja, ki jih vidiš v rokah nekaterih. Mislim, da še nikoli v življenju nisem videla toliko gotovine v živo. Ponavadi je v krog postavljena skupinica moških, ki glasno klepeta in prešteva velike kupe bankovcev. Opaziti je bilo tako Forinte, kot amriške zelence in seveda Eure. Ogromne količine! Zanimivo je videti tudi delavce v kontejnerčkih, ki preštevajo kupčke. Ni mi uspelo preračunati koliko majic za 300 Forintov(kar znese malce več kot 1 EUR) je potrebno prodati za ta kupček, sem pa uspela ugotoviti, da se "pod pultom" prodaja še marsikaj, kar ni ravno legalno. Poleg smradu, umazanije, ničevosti eksistenc je opaziti tudi precejšnje število luksuznih avtomobilov tujih tablic, ki vozijo po tem območju(praviloma s poševnookimi vozniki) ter nekaj napisov v hrvaškem jeziku(Dobro došli, veleprodaja cipela, sve za trgovinu itd.). Iz tržnice sva odšla skrušena. Kulturni šok, ki ga je obljubljal internetni vodič je bil precejšnji. Kupila nisva nič, sva pa domov prinesla zavedanje, da je beda nekaterih življenj tudi v tem mestu grozljiva in da svet morda ni tako zelo lep, kot si ga predstavljamo.
In še o blišču... V soboto smo se z obiskom(prišla je sestrična boljše polovice s fantom odpravili na Hajogyari Sziget. To je eden izmed otokov na Donavi, ki je znan kot zabaviščno središče Budimpešte, saj se na njem nahaja pet ali šest najboljših klubov. Začela se je poletna sezona in večina klubov, ki so sicer pokriti, se seli v open-air različice. Vsi so krasno urejeni, moderni, in niti ne zelo dragi. Takoj po prihodu na otok nam je bilo jasno, da bo velika gneča. Parkirišča so bila že precej polna in ugotovili smo, da imajo "kastni sistem parkiranja", kar pomeni, da višje kaste(=nesramno bogati) svoja draga, luksuzna vozila parkirajo takoj pri vhodu, drugo parikirišče je za srednje kaste(=zaposleni+ tisti, ki imajo veze), najbolj oddaljena parkirišča pa so pač za rajo. Mladež se pripelje tudi z ogromnimi Hummer limuzinami ter "navadnimi limuzinami". Vstopnina stane sicer 6 EUR, za VIP pa 20 EUR, klub pa ponuja jagodni izbor drznih in lepih prebivalcev Budimpešte. Vsi so noro "upicanjeni", odeti v oblačila znanih in dragih blagovnih znamk(z veliko pravlado znamke Ed Hardy), dekleta so lepa, fantje pa urejeni in očitno bogati. Blišča (aka "preseravanja" Nikoli nisem razumela kako lahko ljudje živijo v velikih mestih in ne vidijo njegove bede. Zdaj razumem.Če vedno živiš v blišču, je bedo zelo enostavno spregledati, saj pogled nanjo lahko zelo boli...
|
petek, 05. junij 2009ParabeniRavnokar ugotavljam, da so ti vražji parabeni v skoraj vsi kozmetiki, tudi v tisti, ki velja za naravno. In jaz to skoz uporabljam, torej bi mogla bit že nekajkrat mrtva... |
petek, 05. junij 2009Nekaj je na njih... ...na starih in starejših filmih, mislim. Čudno-še pred par meseci sem prisegala izključno na trilerje, grozljivke in drame. Seveda zadnjih let. Romantične komedije-pa dajte no. Na-a. Pa še starejši filmi?? Ni šans...Zdaj? Vedno večkrat se zalotim pri premišljevanju, katero romantično dramo ali celo komedijo bom gledala. In še nekaj-zmeraj pogosteje si izberem kakšno starejšo različico. Nekatere gledam, ker me spominjajo na otroštvo(npr. Meg Ryan v You've got mail) nekatere zaradi tega, da bi končno še jaz videla, zakaj so tako razvpiti(npr.Gone with the wind), drugi mi nenapovedano prečkajo pot(npr. Some kind of wonderful). Kaj bi sploh rada povedala? Ugotovila sem, da so filmi starejšega datuma presenetljivo dobri. Velikokrat še boljši od modernih različic. Razen morda He's just not that into you-ta je res dober |
petek, 05. junij 2009Trojček z B.B. in M.M. Že takoj v štartu moram priznat, da tega trojčka ni bilo. Vsaj v resničnem življenju ne. Sem pa rabil en dober naslov, zato da vas pritegnem, da kaj napišete v moji temi, ki sem jo s precej ponesrečenim naslovom odprl na forumu. Rabim torej vaša mnenja. Klik
|
četrtek, 04. junij 2009Hvalnica siru! Naj bo jutro ali večer, oh, zahvaljen bodi Sir! Ti, ki nam trenutke lepšaš gastronomske, častimo okus podobe tvoje visokostne. Naj bo ponedeljek ali petek, januar ali katerikoli svetek, naj bo zima al' pomlad, vedno častimo ta zaklad. Kot omako ali kos čez kruh, okus tvoj nikoli ni od muh. Naj bo luknjal, trd, polmasten, z belo, zeleno plesnijo požlahtnjen, ni jedi je ali sile, ki bi segla do njeg`a idile. 12. Tvoje beljakovine in maščobe, vsa ta množica žlahtnobe, se nahaja že v enem koščku! Hvaljen bodi Sir! Čez testenine, riž ali zelenjavo, vedno, ko pogledam iz planine v daljavo, pomislim najprej na sendvič s tabo, ki se nahaja v nahrbtniku za mano. S solato, curryjem in zeljem, s papriko in še z marsičemer, vedno te z veseljem zmeljem. Pa naj bo stopljen, narezan ali potresen, dan brez tebe je totalo stresen. Letam gor in dol in take fore, zašvicam fuŁ brez tvoje zveste podobe. Ni ga čez okus tvoj, Sir! Zato hvaljen bodi, daj nam vsakdanji košček in odpustili bomo tvojemu roku trajanja. Obrok brez tebe je kot planet brez zemlje - obstaja, vendar ne živi!
Oh, Sir, za vedno boš v naših srcih... Tako kot v naših hladilnikih in želodcih!
Da ne bo pomote, v dvanajstem verzu bi moral na samoglasniku "a" kraljevati krativec, pa ga žal ne znam vtipkati. Gre za to, da se NAJ BI držal ritem. Sir je pisan z veliko, ker gre za aliteracijo, kitica je svobodna, menim pa, da premore celo refren.
O, bodi hvaljen, Sir! |
četrtek, 04. junij 2009Zakintos Letos imam dopust rezerviran od natančno 25.februarja nekje od 14.ure dalje
Ne morem verjet da je to že čez dobra dva tedna |
četrtek, 04. junij 2009Stiropor s čokoladoČe želim do poletja spraviti moje privlačno telo pod 90 kil, je treba trpet. Trpim že kar lep čas in rezultati se kažejo predvsem v luknjah na pasu in hlačah na pol riti, kar mi daje še dodaten zagon. Okej, trening ni tak problem in z veseljem vsako jutro gonim orbitrek, ker se zraven še fino zbudim in čez dan ne potrebujem kave. Tudi fitnes s kolegom, ki se v telovadnici spremeni v Mussolinija ("še en dvig boš naredu pa tud če ti vretence čez šipo ven odnese, da se boš pol po vseh štirih plazu pod tuš!" ), je načeloma zabaven in prijeten. Jeba je pa dieta. Tu in tam se še vedno pregrešim z zloglasnimi enostavnimi ogljikovimi hidrati (ravno včeraj sem si v glavo zatlačil 10 žlic čokoladnega Ben & Jerry's fish food), sicer pa se zjutraj posiljujem s polnozrnatimi kosmiči v skoraj nič mastnem mleku. Super zdrava hrana z okusom po malce soljenem stiroporju. Da jedca čimbolj nategujejo in imajo za norca, so zlobni kurci pri Kellog'su v vrečko s cca. 5000 kosmiči vmešali približno pet čokoladnih (in se zraven verjetno še prav hudobno smejali), tako da človeku dajo vsaj šibko upanje, da bo v žlici pocastega štarterja za piščance zajel vsaj nekaj tako hotenega cukra. In če pomislim, da najbolj hardcore zagnanci ta gravž jedo celo z vodo!!! Kakorkoli že, posilil sem se s tričetrt porcije, eno žlico je povohal dihur in šel raje nazaj v kletko, ostanek pa je končal v sekretu, kamor tudi spada. Jutri bom poskušal vsaj s 4/5. |
sreda, 03. junij 2009spet tu... da mal napišem Nekoč je bil pregovor kar seješ to žanješ....koliko še to drži ne vem vem samo danpr... pr meni ne drži kajti vse preveč ljudi posega v našo življenje in vse preveč ljudi se zanima za druge koker za svoj jaz!!! o ljubezni ne morem več govorit ker zame ne obstaja je en čutim več nikejr je ni vsepovsod kamor se obrnem je ne najdem.. mogoče zato ker je niti ne iščem več.. nočem je!!!.. preveč boli!!!tisti kateri se ljubite naj vam lepo bo in prijetno... tisti ki je pa ne občutite kaj naj vam rečem mogoče boljše bo?? ali pa ne sekiarjte se? ali pa saj bo prišla sama od sebe?? ne vem resnično ne vem kako in kaj bo!! veliko vsega se dogaja veselja žalosti polno je naše življenje zato uživajte trenutek kajti trenutek je življenje!!!!!!!
|
sreda, 03. junij 2009Ne vem... Ne vem...Evo spet sem zaprta med štiri stene in v družbi knjig, zapiskov in vsega potrebnega za moje študiranje...heh...itak, da sem napsihirana... In spet preveč razmišljam. Prav sovražim to. Pa ne, saj učenje mi gre...sam tisti, ki je že porabljal po cele dneve za učenje in po možnosti živi nekje na samem, ve, da stvari ne morejo ostati samo pri učenju. No pa saj, učenje mi gre. Saj ne rečem, sem pridna, že kar malo presenečena, pozitivno, nad mojo motivacijo in trmo pri učenju. Zaenkrat mi gre vse po načrtu, tako kot sem si zastavila. Se tudi zelo trudim za to. V službi sem si vzela "študijski dopust", šla sem iz Ljubljanje, da imam čimmanj negativnih vibracij in motenja raznih osebkov. Ampak....doma sem...alone skoraj da ne. Primanjkuje mi druženja. Se po PARIH dnevih počutim že čisto asocialno. In potem postanem jaz smotana, tečna in mi gre vse na jetra. Ne zdi se mi fer, da imajo nekateri toliko družabnega življenja, jaz pa v tem obdobju skorajda nič! (pa da se razumemo - ne podpiram sebe pri takem razmišljanju!). Komaj se zadržujem, da fantu ne zatežim za vsako malenkost. No, saj zaenkrat mi uspeva. Itak vem, da on ne razume te moje krize. Pa saj ne pričakujem, da me bo vedno razumel. Sem kompleksna osebnost, ok. Samo trenutno mi je prav hudo, ko se z vsemi svojimi kolegi več vidi kot z mano. Pa ne mislim zdaj, da se z njimi ne bi smel videti. Samo....ne vem, a me kdo razume? In na jetra mi gre njegova bivša.... Spet se štuli v njegovo življenje....sama sem bila vedno mnenja, da bivši partnerji nimajo kaj iskati v življenju, sploh če se je tisti odločil za nek nov začetek. Mah....vsak njen korak se mi zdi ena spletka bližje najinemu razdoru....da ni normalno, da bivša punca vabi fanta na kavo, pa četudi ob polnoči zvečer. Mislim, halooo. Saj nisem neumna. Ahhh, paničarim za vsako stvar, pa mislim, da marsikdaj tudi upravičeno. Kaj pa naj? Pač imam slab filing pri njegovi bivši punci. Mene je še vsakič verbalno potunkala, ko smo se videli - mislim, a je normalno, da me ne zanimajo pikantne podrobnosti iz življenja, ko sta bila onadva še skupaj??!! Sori, sam tega res nočem vedeti, kaj si šele predstavljati. Saj nisem nora. Vedno sem se imela za osebo, ki ima vsaj večino stvari pošlihtanih v svoji glavi in lifu in vedno sem imela neka svoja načela in svoja prepričanja in sem se jih držala. Vedno sem bila mnenja, da je bivši partner še naprej stalno v družbi in v stiku s preteklim partnerjem big no go. In tudi zdaj bom ostala tega mnenja. Pač mi ni kul. In itak, kaj naj zdaj, ko sem zatopljena v svoje knjige in imam pol manj časa kot vsi ostali?? Nič ne morem, nič. Odvisno od fanta, kako bo reagiral. Mislim, pa saj ni fora, da mu ne bi zaupala. Zaenkrat mu zaupam in itak vem, da njemu ta ženska ni nič, da mu ne pomeni nič...pač ena znanka, kolegica. Še takrat, ko sta bila skupa, sta imela nonstop ene scene (baje). Mislim, to je zame pretekli svet in tale svet mene nič ne zanima in pravzaprav hočem o tem čimmanj vedeti. Mislim, da je tako bolje. Samo a si predstavljate, kako mi je? Hudo mi je, ker imam pač rees malo časa, ker se predvsem zaradi tega manj vidim s fantom (mogoče malo več za vikend, med tednom pa skoraj ne). Tista bejba pa je še blizu njega doma in ga že itak nonstop kliče, jaz pa sem čisto drugje in v drugem svetu. In nič ne morem. Pa niti ni problem, da bi me skrbelo, da bi bile kake scene, ampak preprosto nje nočem videti v njegovem življenju. Mislim, če že, potem čimmanj. Ahhh... Saj bo kmalu bolje. Verjetno se bom enkrat sprijaznila, da bo ta ženska vedno zraven, vedno nekje tam. Ker nima nobenih prijateljev, nihče jo ne mara, še z družino je skregana...to že nekaj pomeni, ane? Jaz bi jo poslala k enemu psihiatru, ker mislim, da je potrebna par obiskov. Saj vem, da se grdo sliši, ampak preprosto je že bilo toliko enih scen v zvezi z njo....in skrbi me samo to, kdaj se bo začela vrinjati med naju. Res me skrbi. Pa ne vem kaj naj naredim... Ampak ne, ubistvu se ne bom nikoli sprijaznila s tem, z njo. Tega se pa zavedam. Tako, da en premik se bo moral narediti v zvezi s tem, ali pa....
|
torek, 02. junij 2009Bili in odšli...prijateljiPoslušajte. No, berite, a ne sklepajte prehitro. Poznam že namreč vse zaključke in realne besede: vse se spreminja, prijateljstva niso izjema... Morda res nisem najbolj popularen osebek na tem planetu, a nekaj pravih prijateljev sem imela. Vsaj tako sem mislila. Moja zgodba se začne z obdobjem zgodnjega otroštva, ko sem prvič izkusila pravo prijateljstvo. Vsaj z moje strani. Bila je soseda. Leto dni starejša. Stalno sva viseli skupaj. Prevažali barbike in se šli čajanke. In takrat sem naredila neumno napako. Spoprijateljila sem se z njeno sovražnico in tako prejela hladno prho. Češ, da sem jo izdala... Druga izkušnja. Živeli sva v istem naselju, nekaj blokov narazen. Bila sva tako mladi, tako nedolžni. Vsaj do tistega dne. Bila je razvajena edinka. Zaželila si je čigumijev, ki pa jih nobena od naju ni imela. In tako je prišlo do stavka: dokaži koliko si moja prijateljica in jih ukradi. Si predstavljate obraz pravilno vzgojenega otroka, za katerega je kraja hud prekršek. Aha, izbuljene oči in začuden pogled. Kako to lahko zahteva od mene? A prišel je kmalu ultimat: naj naredim to zanjo ali pa je z najinim prijateljstvom konec. In sem to storila. Nekajkrat. Zadnjič, ko je to zahtevala od mene, so bile besede, če ji ustrežem, se ne bo preselila. (Danes vem, da to ni bilo niti malo odvisno od nje, pač ko si otrok...) in sem storila, a žal neuspešno. Ujeli so me. Izmuznila sem se samo z opozorilom, starši niso nikoli izvedeli, a vedeli so vsi mulci. Naslednji teden je odšla, za vedno. Prva bolečina, ki je bolela kot hudič! Tretjo sem spoznala konec mojih dni v vrtcu. Imeli sva zelo divje prijateljstvo. Polno ognjevitosti, lepih besed, vse skupaj zmiksano. Stiki so se pretrgali z drugačno izbiro OŠ v četrtem razredu. Danes živiva kilometer stran druga od druge. Slišiva se občasno, a je edina, ki me ni nikoli razočarala. Vmes je poseglo življenje. In še danes nadaljujeva s pogovorom tam kjer sva ostali. Najboljši prijateljici za vedno. Seveda z zelo različnim urnikom in stilom življenja, a veva, da sva druga drugi dosegljivi vedno. Četrta je prišla na vrsto v drugi polovici OŠ. Enkrat je ravnala z mano lepo, drugič se je do mene obnašala posesivno in me dajala v nič. Z vstopom v gimnazijo sem se je odkrižala. Ko jo srečam, ji namenim mrzel pogled. Ne pozdravim. Zakaj le? Peta je prišla na vrsto konec prvega letnika gimnazije. Uf, kaj vse sva dali skupaj. Razočarane ljubezni, preobrazbo v mladi ženski, potovanja, družinske nemire. Zanjo bi storila vse. Bila mi je vzor, z njo sem trpela, pretakala solze ko je jokala, jo objemala ko je imela občutek, da jo svet sovraži, jo povlekla iz najhujših stanj. Preživeli sva gimnazijo, šli na faks. Ona dobila fanta, jaz skakala iz ene zveze v drugo. Kar naenkrat je njen fant zasedel vse najine skupne hobije, prišli sva na eno kavico tedensko, ničesar nisva več počeli skupaj. Ko sem prišla v depresijo, je ni bilo zraven. Ko sem ji povedala, da jo želim več ob sebi, da jo rabim, da ne vem kaj storiti s svojim življenjem sem dobila besede, da je to moj problem, da nisva več najstnici, da je ona šla s svojim življenjem dalje, sama pa moram najti svoj smisel in da mi ona pri tem ne more pomagati. Če bi le vedela, da bi bil že objem in lepa beseda zadosti... Prekinili sva stike. Šest let truda, spodbujanja, solz, smeha in za kaj? Včasih še vedno naletim na najine slike, na spominčke, ki jih je toliko, in se sprašujem, kam je odšla. kako se je lahko toliko spremenila? Danes ni ob meni nobene tesne prijateljice. So le znanci, kolegi, ljudje, s katerimi preživljam urice dolgočasja. Nič osebnega ni med nami. Vsaj ne preveč osebnega. Izgubila sem kar nekaj dobrih prijateljic, pravzaprav sem izpustila še dve izkušji, a niti ni pomembno. Kar hočem povedati je- za prijateljstvo, vsaj pravo, smo velikokrat premladi, da bi vedeli kako odreagirati, kaj storiti, kaj je prav in narobe, potem smo ognjeviti najstniki, katerih trma lahko vodi do razkola, lahko pa smo tudi odrasle osebe, ki dajemo prednost drugim- oz. našemu bodočemu življenju(beri: fantu, punci). Vse to je prav in razumljivo, ni pa razumljivo, da tako hitro želimo odrasti in ob tem pozabimo na prave ljudi, ki so z nami bili že prej in se, čeprav počutimo odraslo, vedemo skrajno otročje in neodgovorno. Na poti sebičnosti lahko stremo srce marskikateremu prej najbolj pomembnemu osebku. |
torek, 02. junij 2009Keeeekeeec...Kje si?! Nisem ravno ljubitelj paštete, ampak prideta pa dva dneva na leto, ko mi zadiši svež bel kruh, toplo mleko in obvezno Kekec pašteta. In evo, zaluštala se mi je 14 dni nazaj, grem k najboljšemu sosedu - nikjer ne duha ne sluha o Kekec pašteti - govorimo o Tapravi Kekec pašteti, ne o tistih raznih z arašidi, pa s kečapom, pa s smetano,.. verjetno bom hitreje nehala z naštevanjem teh kvazi paštet, če grem pisat, s čim ne obstajajo.. No in na policah seveda vse drugo samo Taprave ne .. OK, prestavim mojo željo za nedoločen čas - ki se je zaključil včeraj in se zopet odpravim v Mercator.. In šok, zopet samo tiste boge 30g "vsenotnametano" paštete, Taprave pa niti za vzorec :/
Ja nič, kaj mi preostane, spet sem prestavila moj ritual za nedoločen čas..šment.. |
torek, 02. junij 2009Otroci...Včeraj sem z znancem sedela v nekem lokalu v Mariboru. Skupaj sva opazovala mimoidoče (beri: se kakršnekoli slabe vesti delala norca iz oblek in obnašanja ljudi), zraven malo, samo malooo popivala in umirala od smeha. Čez kakšnih 20 min se skupinica 2 mladih punc z drugega konca terase začne presedati- vsakih nekaj minut k mizi, bližje nama. Na koncu so sedele pri sosednji mizi in fascinirano občudovale mojega sotrpina. Ko je talent končno ugotovil, da ga gledajo, jih je vprašal, če bodo prisedle, takoj za tem pa "kok ste pa kaj stare?". Tista, ki je zgledala najmlajša in je imela najbolj piskajoč glas je rekla, da 18 (on je to seveda verjel...meni pa nekako ni šlo v račun). Čez nekaj časa začnem jaz malo provocirat in ga primem za nogo, tamala pa mu reče "Ti si ful lušn. Dobro rit maš. Bi se seksal z mano?" Jaz sem skoraj umrla od smeha, kolega pa ni nič kaj zaostajal za mano. Vpraša jo, kako pa ti veš, da mam dobro rit, če pa že cel čas sedim? Mala je tiho. Pride natakar- kaj bomo pili. Tamale v en glas, kot ptički:" juice-uodko (uodko, ja- tako so izgovorile). Natakar gleda malo mene, malo kolega, ampak na koncu ne reče za osebno. Jaz mu pošljem sms, če se mu ne zdijo malo nerazvite in preveč namazane za čez dan- takrat je začel gledati malo čudno. Čez nekaj časa sem jaz šla, ona je z tamalimi ostal tam. Ob 2eh zjutraj dobim klic "stara, ne boš vrjela, kaj je zaj blo...Pride en (recimo mu Miha), prime malo za rit, pa ji rece, zaj pa boma!! Mala se reži, ful fajn se ji je zdelo, zbašemo se v avto in gremo na vikend. Tamala pa Miha greta v sobo, naenkrat pa AUUUUUUUUUUUUUUUU, prokleti kmet stari (fant je star 22) kaj si mi naredo, svija!! Pa čuješ njega: pa kok si te ti stara? Gleeej... Ko sn vzeu denarnico vun z torbice... pa letnica 1997... stara, pokozlal sem vse, prisežem...zaj pride čistilka, da spuca, ker sem vse zalil...." Najprej sem se smejala... Potem pa vedno manj... Ko se je cel forum zgražal nad mano, kaj jaz delam pri 15,16 ih- kaj pa to? 12 let??! Celo noč MED TEDNOM zunaj?! Pa to ni normalno, res ne... Včeraj pa mi mama pove o lokalu na Ptuju (ni važno katerem), kjer so 10, 11 let stare deklice sredi noči mrtvo pijane, slečene ipd.? Hodijo po hotelih, malo sem, malo tja... Kaj je staršem, kaj policajem, kaj vladi, kaj natakarjem, da jim dajo alkohol? Da jih sploh spustijo v lokale? Tako, kot so bile oblečene te punčke, so oblečene plesalke v night clubih... Le da so tisste tam vsaj nekaj let starejše. Na koncu koncev, nekaj so najstnice...nekaj drugega pa otroci. |
torek, 02. junij 2009Ko zunanja lepota ni več dovolj! II.del Sranje!
Kdaj vse in na kaj vse človek pomisli, ko reče sranje? To premišlujem že od sobote!! Se opravičujem, če se bo kateri obračal želodec ob mojem bloku, ampak tako pač je. Sranje!! Shit! Scheise! Al kakor koli že... V soboto zjutraj se zbudim s trdo rito. Ritko imam že kot J.Lo. Samo ona lepo, jz pa natečeno. Vsaj tak občutek imam. Vse me boli. Vsak košček moje rite. Čutim mišice za katere sploh nisem vedela da jih imam. In ko tako skušam sedeti na stolu, pijem jutranjo kavico, ki mi jo je dragi pripravil pozvoni. Gre pogledat kdo je. Poštar! Pošta za mene za podpisat. Vpraša poštarja, če sme v mojem imenu podpisat - ve, da me ritka boli in da bi morala it po stopnicah dol in kako me bo to bolelo in da bom mogoče zaradi tega rečna še cel dan. No, poštar pristane, da lahko on podpiše, ko mu razloži, da bom kmalu njegova žena!! Prinese gor, odprem veliko koverto in ugotovim, da sem zadela romantično kopel Romeo&JUlia za dve osebi. Vesela k radio, tokrat oba. Uf, ta se mi bo prilegla. Sploh moji riti. Skratka, sranje-usralo se mi je in dobila sem še eno nagrado. Evo, tudi to je sranje! Popoldne si delam kosilo, ki je prilagojeno mojemu novemu jedilniku. Jedilniku, ki sta mi ga pripravila Danny in Dejan. Nič več, bobi palčk - sranje. Nič več mojih bonbončkov. Skratka grehov se zaenkrat izogibamo. Sranje! In ko tako navudšen delam kosilo se z glavo udarim v vrata od omare, ki jih nisem zaprala. Boli!!! Sranje.
Torej, že parkrat sranje. Največje sranje je to, da imam smolo glede poroke. Očitno bo to ena najbolj žalostnih porok v zgodovini porok ever. Zakaj? Se lahko sploh še kdo srašuje zakaj. Ker po očetovi strani je mama umrla. To je kake pol leta nazaj. Dva tedna nazaj je mojemu sric umru. In zdaj, zdaj imam mamo po mamini strani, ki je že dolga bolna. Stara in slaba je padla v komo. Pričakujemo najhujše. Ja, v pričakovanju najhujšega naj bi se pripravljala na nekaj lepega?! Kako naj, če pa sem na to babico res navezana. Že zdaj, ko samo pišem mi gre na jok. Sej mi ni do tega. Najraje bi prestavila vse!! Saj mi je mama rekla, da če bog ne daj, z moje strani nobena teta, stric, sestrična, bratranc in ostala garda sorodnikov ne bo smela biti vesela. Piti, peti in plesati. Sranje, moja poroka kaže, da bo totalni polom!! No in ko je bilo že toliko sranja. Naj povem še nekaj o pravem sranju. Ne o tistem v prenesenem pomenu besede. Tisto s., tista potreba s katero imamo nekateri ljudje težavo. Težava, ki se pojavi 1xtedensko, če smo srečni pa 2x tedensko. Ja, tako je bilo z mano. Ampak od kar telovadim, pijem veliko vode - ampak, res veliko vode in odkar sem se začela prehranjevati še tako, da je bolj zdravo in uravnovešeno nimam tega problema več. No, vsaj eno sranje pardon skrb manj. Vem, zvenim depresivno, sej ni vse tako črno. Imam PMS in je blog pogojen temu. Drugače, pa kot lahko vidimo, fitnes in zdrava prehrana odžene en drek stran. Sm k una reklama; En Ego jogurt na dan, prežene zdravnika stran. No, pri meni zraven vsega dreka imam vsaj zdaj to skrb manj. In moram priznati, počutim se odlično. Ni tiste napetosti v trebuhu!! In ta zahvala gre edino in samo Danny in Dejanu!! Drugače, pa JA fitnes in to športanje mi je vedno bolj v veselje!! |
ponedeljek, 01. junij 2009Madžarske razglednice no.15: Spet dež?!? Že lani v Španiji nam je v tem času resno zagodlo vreme in zgodba se letos ponavlja. Po čutdovitem preuranjenem poletju so temperature padle na povprečnih 12 stopinj Celzija in začelo je deževati. Veliko deževati. Veliko preveč deževati! Ne samo, da sem imela težave, ker je večina moje ne-poletne garderobe že na stalnem naslovu v Sloveniji, ampak nastale so resne težave glede potovanj, obiskov in splošnega počutja. Včeraj sva s prijateljico, ki v četrtek odhaja domov v Nemčijo, nameravali obiskati ZOO. Tam sem sicer bila že dvakrat, a je tako krasen, da bi šla še 10x. Dobili sva se v mestu, vendar je tako zelo deževalo, da sva uspeli priti so najbližje kavarne, kjer sva naslednje tri ure klepetali, v ZOO pa greva najbrž v sredo. Če bo primerno vreme, seveda. Sem človek, ki deluje na sončno energijo, zato so bili zadnji dnevi precej depresivno-melanholični. Večino sva preležala, gledala filme in zavila na fitnes. V soboto sva se odpravila tudi v Metro in Ikeo, kjer sva prišla do dveh spoznanj: 1. NIKOLI in NIKJER ni pametno hoditi po nakupih v soboto...to si morava nekam zapisati, ker se nama vedno zgodi, da po pomoti nakupe planirava za soboto in potem bemtiva nad neznansko gnečo. 2. Kljub zloglasni recesiji v teh trgovinah o njej ni ne duha ne sluha, kajti gneče v trgovinah so bile nepopisne, ljudje pa očitno kupujejo vse. In to v ogromnih količinah. V zadnjem času se je pri nama zvrstilo kar nekaj obiskov, še najmanj dva pa pričakujeva v tem mesecu. Večina Erasmusev je že odšla, dnevi pa nama minevajo predvsem v uživanju zadnjih tednov v Budimpešti in izkoriščanju vsakega trenutka, ki nama je ostal tukaj. V planu imava še ogled Balatona in še nekaj krajših izletov tako, da bodo zadnji dnevi tukaj pestri. . .ko bi le še vreme sodelovalo... |
ponedeljek, 01. junij 2009odgovor: "ne prenesem jih!!!"naslov tega bloga je olepšan.v originalu bi mogl bit napisan: sovražim geje...ampak če bi to napisala,mislim da bi dobla kup negativnih komentarjev že takoj na začetku,še predn bi sploh kdo prebral zaka se gre zadeva je taka: pri svojem delu mam opravka z različnimi ljudmi,vseh starosti,narodnosti,velikosti itd.no in tko se tudi zapletemo v razne pogovore o vsem živem.in ravn zadnič sva tko z enim pršla na temo gejev.in js kot splošno razgledan in razumevajoč osebek tega planeta se kr zgrozim ob besedah kot so: "sovražim jih,to bi jih blo treba kr pobit" okej...prvi šok mimo,ko nadaljujem da sej s tem pa res ni nč narobe.sj pa niso sami krivi za to,da so mal drgače usmerjeni.pa niti nebi temu rekla "mal drgač"...tak je.za moje pojme čist normaln.no,potem s to osebo nadaljujeva pogovor naprej.postavim mu zelo resno vprašanje: " ja kaj bi pa naredl,če bi vaš sin al pa hčerka bla drugače spolno usmerjena? " in k že pričakujem normaln odgovor ,dobim nazaj:" moj sin ne bo nikol gej ,če pa bi že bil ,bi ga pa nagnal od doma.sramote mi pa res ne bo delu." okej,kot prvo: kok veš da tvoj sin ne bo NIKOL gej?kot drugo: kak starš si da bi SVOJGA otroka nagnal od doma,zato ker je po tvojem prepričanju "drugačn" od drugih?in kot tretje: kako sramoto že?! no, če se že gremo tko,potem si nekak TI kriv za to da je tvoj otrok takšn kakršn je.sej je tvoj,si ga TI naredu.se pravi ,da si nekak ti vplivu na to in če sklepam po teh besedah potem sm js,ker sm vegeterijanka tut drgačna od drugih...da ne omenjam črncev,pa tistih s plešo na glavi,pa tistih k majo namest 5 prstov ,kakega preveč al pa manj...pol smo mi tut drgačni pa bi se nas blo treba kr znebit...mislim halo?!
včasih se prav vprašam, če sm na tem svetu še res js edina normalna
no, da naredim zaključek.potem sva s to osebo končala pogovor,ker sm vidla da mu nikakor ne bom mogla dopovedat da v tem ni nič slabega,in naj bo rajš vesel da ma zdrave otroke ki jim nič ne manjka.ampak ljudje smo različni.se mi pa zdi da kljub temu ne rabmo bit tko sovražni en do druzga.pa še to zarad čist nepomembne zadeve...če bi že mogl koga "sovražit" potem naj raje razmišlajo o tem kak bi onim talibanom dopovedal da naj nehajo z vojnam,samomorilskim napadim itd...to se pa pač ne da...vsaj dokler sosed ne bo več fouš sosedu ker ma ta boljši avto od njega |
najprej šolo dokončam pol pa mogoče kej 
(glede na to, da bova v Laganasu, to ne bo težko izvedljiv)
- se imet fino fajn 
