vikend z novo mazdo 2 - prvič

Ker mi je bilo nekega dne zelo zelo dolgčas in ker sem slučajno ravno tisti dan dobila revijo Joy in ker je slučajno bila notri nagradna igra, sem si rekla "What the hell, pa dajmo tole špilat, izgubiti nimam kaj." Pridno sem pošiljala sms-e s kodami na napisano številko in nabijala račun, ker sem si mislila, da pri taki količini poslanih sms-ov, ni vrag, da ne bi izbrali ravno mojo številko.

Pridno sem čakala, da se bo nagradna igra zaključila in ob 2h zjutraj dobim sms - Čestitamo, ste nagrajenka revije Joy. Pošljite spodaj zahtevane podatke na naslov... in v roku 1 tedna boste obveščeni o nagradi. Naredim vse, kar zahteva od mene sms, ki me je tako zelo razvselil in čakam, čakam, čakam. Potem pa odprem mail v katerem piše - Čestitamo, nagrajenka revije Joy. Prejeli ste vikend paket z novo Mazdo 2! Želimo vam srečno vožno in veliko sreče.

Nisem mogla verjeti svojim očem. Najprej šok, šoku je sledilo vse večje veselje in na koncu čista evforija!!! Jaz sem zadela vikend paket z novo Mazdo 2!!! Jaz, ki sem pričakovala kvečejmu kakšen parfumček, torbico ali pa kakšno drugo majhno stvarco, za katere sem pošiljala sms-e. Potem pa kar avto! Avto!!!

Zame, ki še nisem ponosna lastnica lastnega jeklenega konjička, je to več kot sem kdajkoli pričakovala. Veselje, ki sem ga občutila danes, ko mi je predstavnik Mazdinega podjetja porinil v roke ključek prelepe male srebrne stvarce, je nepopisljivo! Končno imam svoj avto! Čisto moj, pa čeprav le za en vikend. Počutim se kot otrok, ki je na božično jutro odprl darilo in spoznal, da mu je dobri rdeči gospod prinesel točno tisto stvar, po kateri je hrepenel celo leto

Kar vem, da bo to eden najlepših vikendov - začne se danes, čez slabi 2 urci, nadaljuje jutri na Bledu in Primorski in konča v nedeljo bog ve kje

V ponedeljek peljem mojo Mazdico nazaj, da bo lahko razveselila še kakšno osebico, do ponedeljka pa je moja moja in je ne dam nobenmu

Blogi

Pa saj ni nč tazga, si bo marsikdo mislu. Samo meni se pa zdi da je - vsaj jst vem, da meni nebi blo vseen.

Nekdo se trudi, piše, dela na svojih blogih, jih objavlja, potem se pa najde nekdo drug, ki to zadevo preprosto lepo skopira in prilepi...kot da je njegovo delo. Sej nč ne rečem, skopiri blog, napiš pa pol še zraven, kdo je dejanski avtor tega, kar si skopiral in kje se ta vsebina nahaja. Sej vem, da je (ne pri vseh, ampak pri nekaterih opažam) marsikoga pritegnila tale divina akcija s Ford Fiesto in da blog prinese pač največ točk. Ampak če že mislš bloge objavljat, vsaj neki vlož vanje, pa spiši iz svoje glave, ne pa da greš lepo na blog od neke druge osebe (pa naj bo to blogger, siolov blog, rtv blog alpa karkoli pač) in skopiraš vsebino in jo prilepiš sem.

Najlažje se je ven metat pa objavljat stvari, za katere nisi rabu niti s prstom mignit...oh se opravičujem. Si rabu kliknt parkrat na miško pa copy/paste in je blo to to.

Sej ne bom trdila, da sem 100% prepričana, da mam prav. Ampak če fant objavlja svoje bloge javno na netu, dvomim, da bi se pa na divo prijavil z ženskim imenom, si skopiral bloge sem in jih nebi niti popravil (ker so spisani, kot da jih piše moški - kar pač tudi jih.)

Če pa se motim, se mi pa ne bo problem opravičit.

Vztrajnost spomina

Minila sta natanko dva meseca. Končalo se je tako, kot se je začelo. Brez pojasnil, brez besed, brez obljub. Zanje v najinem malem paralelnem svetu ni bilo prostora. Od začetka naju je povezovala le groteskno privlačna slutnja konca.

Morda je bil to razlog, da sem tako željno vpijala omamen vonj rjuh v njegovi postelji. Se opajala z njegovimi dotiki in si želela, da bi za vedno pustili žgoč odtis na moji koži. Hlastno vpisovala njegove besede v najgloblje kotičke svoje podzavesti. Morda sem zato tako lahkotno dopustila, da piše po meni, da me iz najčistejše tabule rase spremeni v najlepši monument svojega brezobzirnega bistva.

Najini trenutki so bili mehke ure, ki jih je topilo nebrzdano poželjenje. Kako neusmiljeno gomazijo sedaj mravlje in muhe po teh opojnih sekundah, ki sva jih predrzno iztrgala iz vzvišene nespremenljivosti toka večnosti. In tu, sredi te opustošene melanholične pokrajine, zdaj biva gola, topa praznina. Vse, kar je ostalo, je le strašljiva vztrajnost spomina...

O Madonna pa to si ti !!!

..

Zakaj ne maram otrok

Pa prihaja blog, ki sem ga že napovedala, ampak je šele zdaj prišel trenutek, ko se mi da o tem pisat.

Torej. Naj razčistim. Enostavno se ne raznežim, ko zagledam otroka. Ne zdijo se mi luškani, nežni, niti simpatični. Ne, prej zoprni, nerodni in brez odnosa. Videla sem že toliko razvajenih primerkov, da lahko samo zavijem z očmi, ko slišim otroško dretje in jokanje. Kako se znajo ta mala bitja dreti! In kako dobro znajo izsiljevati! Kriza! Primer:

Punčka pade. Se pobere, reče mami: "Mami, padla sm." Mamica odgovori: "Ja, lubica, sej ni nč hujšga, kr igrej se naprej." Punčka jezno skremži svoj obraz: "Mami, padla sm!" "Jaja, sej je vredu, kr igrej se naprej." "MAMI, LULAM!!"

Primer se je dejansko zgodil, mu je bil priča moj sošolec. Sem tudi jaz že videla nekaj podobnega, ko sta se bratec in sestrica skregala, ona ga je hotela pljunit, zapihal je veter in pljunek ji je padel na nogo. "Ati, briši!!!!!!" Saj vem, da se morajo brati in sestre obvezno kregati. In lahko se samo primem za glavo, ko se spomnem nase in na svojega brata. Zdaj se razumeva čisto vredu, ko pa sva bila majhna, sva se kar naprej bockala.

Hudo je tudi gledati nesposobne starše, ki takega otroka vzgojijo. Ravno pred kratkim me je zamikalo, da bi šla do neke družinice in povedala očetu, kar si mislim. Za konec bi svoje povedala še njegovi ženi, ki dopusti, da njen mož tako ravna z otroki. Torej, starejša sestrica je začela jokati. "Velik kamen mi je v oko vrgu!!" Mlajši bratec takoj ve, da je nekaj naredil narobe. V bistvu dobro ve, KAJ je storil narobe. Pridrvi pobesneli oče in namlati malega po riti. Vmes se sočno dere. Ko malega le stolče do konca, se začne dreti še na mlajšega sina, ki se približa prelatenemu bratu. Ampak pobesneli oče se še kar dere in dere. Pa dobro no, saj si močen in najboljši in glava družine!! Zdaj se pa nehaj znašati nad svojimi otroci. Ja, malemu lahko poveš svoje, ampak ga zaradi tega ni treba pretepsti in se zdret nad njim, kot da je cunja za brisanje prahu. Ko bo starejši bo tudi on kazal svojo moč z mlatenjem in kričanjem in tako uveljavljal svojo voljo. Ja, lahko bi se zgodilo kaj hujšega in bi jo kamen, ki ga je vrgel v svojo sestro, poškodoval. Zato mu daš vedeti, da je naredil nekaj zelo narobe in da se to nikakor ne sme ponovit. Da ga pa spemeniš v pašteto je pa tudi nepotrebno.

Potem je tu še en primer nesposobnih staršev. Za tega mi je povedala prijateljica, ko se je še igrala z mlajšo sosedo. Igrata se s plišastimi živalicami. Medved lovi lisičko in lisička ji zbeži. Mala, ki je imela medvedka, se začne dreti: "Mamiiii!!!! NIKOL JE NE BOM UJEEELAAAA!!" Skrbna mamica pride potolažiti svoje pišče:"Na, lubica, tuki maš čokoladen jajček!" Ali pa, ko ista mama reče svoji hčerki:" Ampak Monika, ne moreš jesti samo čokolade, jej tudi piškote!!" Ko sem to prvič slišala sem se režala skoraj pet minut. Zdaj, ko je smeh že zdavnaj mimo, bi se lahko zjokala ali pa pokrižala, ampak je škoda solz, po vrhu pa sem še ateistka.

Seveda se najdejo tudi svetli primerki. Na morju je bila poleg naju s prijateljico družinica. V bistvu babi in dedi z vnukinjama. Majhnima - težko rečem natančno koliko, ker nimam ravno občutka za to, ampak sem ocenila, da sta bili stari nekje 5 in 6/7 let. In ko je ena dobila v roke tetrapakec z mlekom in rekla:"Veš, babi, to mam js najraj v življenju," sm se zavedla, da sm se nasmehnila. Seveda, punčki sta bili normalno vzgojeni. Ko sta nekaj naredili narobe nista dobili batin, jima je pa babica povedala "zdaj sem pa jezna", ali pa "ubogaj me" in podobno. In očitno je delovalo brez kazanja svoje premoči. Res fino pa se mi je zdelo, ko sta se sestrici skupaj igrali. Znali sta biti sami in se v miru igrati. Brez pritegovanja pozornosti in bockanja. Čeprav verjamem, da s tudi to kdaj zgodi.

Še nečesa ne maram pri otrocih. Nimajo odnosa do živali. Niti pobožati jih ne znajo nežno. In vem, ja, da je to otrok in se mora še marsičesa naučiti. In ne maram njihove nebogljenosti. Ker še nimajo sposobnosti kontroliranja in obvladovanja samih sebe. Niso samostojni. In ne pravim, da to zahtevam od njih. Otrok je otrok, tudi jaz sem bila nebogljena in nesamostojna. Tudi zdaj še nisem čito samozadostna. Ampak to me enostavno pri teh bitjih moti.

Za otroka je tudi treba imeti veliko potrpežljivosti. Vem. Ampak jaz je nimam. Z nekim normalnim človekom, ki se obnaša v mejah normale, ni otročji, ne dreza vate samo zato, ker komaj čaka, da se razjesiš.. se lahko v miru pogovarjam. Čim pa je nek "odrasel" človek poln samega sebe, dreza in nima nikakršnega odnosa, postanem zadirčna, hladna in se derem naokoli. Ali pa postanem samo blazno sarkastična. Torej še bolj, kot sem ponavadi. Se pa zavedam, da je to moja napaka, ki je ne morem naprtiti otroku, ki še ni imel priložnosti, da odraste (bolj v duhovnem smislu). Ampak še vedno je to eden od razlogov, zakaj ne maram otrok.

Torej, če jih tako ne maram, jih nikoli ne bom imela. Ne. Nekoč bi jih rada imela. Da pokažem kaj je prav, da nekomu predam naprej svoje ideje, da bom nekomu vzor, kot je pač starš vzor svojemu otroku. In takrat ne mislim nikogar pretepati in se pošastno dreti. Drla se sigurno bom, ampak z občutkom, heheh. No, hočem povedati, da moraš včasih zadržati svoj izbruh negativnih čustev in jih razumno izraziti z besedami. Čeprav me čaka še veliko dela, da se bom tega naučila. In v bistvu imam časa dovolj. Do takrat, ko bo čas za moje otroke/potomce/mladiče, mi bo že začel delovati materinski nagon. In ja, svoje otroke bom imela rada. Enostavno vem, da bom.

Ampak trenutno se pač ne morem strinjati, kako je tista punčka v rozasti oblekici luškana. Ja, bubica, mala. Bubibubibu! Ne. Ker mi ni. Aja, pa še nekaj. Sovražim razne kičaste slike z otroci in živalmi. Iz nekega bitja, ki bi moralo biti naravno lepo in ljubko, ne moraš narediti kičastega okraska. Nekaj je kič, nekaj pa lepota. Oziroma prisrčnost.

Jep, je že tretji teden mimo,

odkar se je zgodil. In spet si dopovedujem, da bo samo čas pomagal. Sej vem, da bo. V bistvu ne vem, ali naj se zahvalim obstoječim veleenergijam, da je tako, ali ne. Po eni strani je fajn. Vem, da bo minilo, imam skoraj zagotovilo. Po drugi strani, pa lahko samo čakam, da si bodo moja defektna čustva premislila, kar se njega tiče. Vmes pa lahko samo čakam. In čisto nič drugega. Aja!, pa nažiram se lahko...

In potem gledam televizijo, visim na fejsbuku in rešujem kvize, piham mehurčke, se ukvarjam s podganco, čoham psa. Vmes se malce odpeljem v Ljubljano ali pa kam drugam, da se le imam fajn in mi čas mine. Da vsaj nekaj časa nimam te glupe praznine v seb. On je sigurno nima, pa nimam čisto nič proti njemu. Pač ni taka osebnost in ne zato, ker bi bil prasec. Hvalabogu, da sva oba hotela ostat kolega. Ker je res fajn oseba. Tko kot nek sonček, čisti pozitivc. Kar mi res odgovarja, ker znam biti včasih ekstra zamorjena. Ali pa preveč poglobljena, kar tudi ni fajn. Trenutno sem že nekaj dni zoprna in nataknjena. Ne morem reči, da je bolečina tako globoka, da komaj diham. Hvalabogu, že zdaj ne uživam. Ampak kriza, še sama sebi grem na jetra. ...... Gre za to da ga pogrešam. In se spominjam vsega, kar sva počela. Pa ne mislim nekega seksa na plaži, crtanja v banji ob svečkah, gledanja romantične komedije, večerje pod zvezdami. Ampak imam v mislih večinoma Tivoli in vse kar se je tam zgodilo. Je res dobra družba. Zato sem vesela, da sva šla samo eno stopničko nazaj. In v glavi imam vse urejeno, zdej moram samo še na svoja čustva počakat. In vmes lahko samo čakam. Čakam...

Zakaj ne bom kupila Murine majice

Trenutno smo vsi superjunaki...rešujemo giganta po imenu Mura. Prebiramo nebroj člankov o Muri, se jezimo na njeno vodstvo in vlado, diskutiramo o tem "kako bi bilo, če bi bilo", sočustvujemo z njenimi delavci, vzklikamo na protestih, če pa ne počnemo vsega naštetega pa vsaj kupujemo lične T-shirt majice z logom Mure in šiviljskim metrom s simboliko neskončnosti za 15 EUR. Za pomiritev lastne vesti. Da ne moremo reči, da smo samo stali križem rok in gledali, kako se seka glava slovenske kokoši(metaforično gledano, seveda).

Jaz ne bom kupila Murine majice. Ne zato, ker ne sočustvujem z delavci, ne zato, ker se strinjam z dogodki in še najmanj zato, ker bi bila hladnokrvna kapitalistična pošat, ampak enostavno zato...ker nima smisla!

Mura je velikan, ki je zadnja leta umiral po kosih. Počasno in boleče. Sicer je sedaj brezpredmetno razglabljati, da bi bil en čisti res pred leti veliko manj boleč, kot desetletje in več agonije, saj smo kjer smo in če pogledamo resnici v oči, je Mura brezno brez dna. Tekstilna industrija, razen visoko kvalitetnih, luksuznih znamk, ki tudi zdaj, v času recesije pošteno pljuvajo kri, nima prihodnosti. Žal. Mura, četudi ima tradicijo in bi radi verjeli, da to ni res, je daleč od bleščeče blagovne znamke, ki bi jo bilo smiselno reševati. Zadnja leta je dihala na škrge pa še to večinoma zaradi kooperantskih poslov (tisti odmevni z Escado npr.) in ne zaradi lastnega sijaja.

Mura je včasih nekaj pomenila. Včasih, ko je servisirala jugoslovanski trg, kamor Gucci, Prada, Luis Vuitton ne bi mogli, četudi bi hoteli. In ni bilo težko biti prvi na vasi. Sicer je res, da ima moja mama še zdaj v omari Murin plašč iz tistih časov in če ga neseš v čistilnico, je še vedno kot nov, ampak to v današnjih časih bliskovitega potrošništva in modnega suženjstva pomeni bore malo. Nato so prišli časi, ko ni bilo več treba po Hugo Boss majico v Turčijo ali "švercati" kavbojke iz Trsta in Mura je počasi začela izgubljati svoj sijaj. Zadnja leta pa so bila tako ali tako farsa. Na modnih pistah so se sprehajali aktualni Murini modeli, v njihobo trgovino pa je zavila še samo kaka nostalgična babica. Zastareli modeli, grozne trgovine(četudi na čudovitih lokacijah), vratolomne cene, povožen poslovni model in slabo vodstvo, so vodili v neizbežno katastrofo, ki se jo je predolgo blažilo z denarnimi injekcijami(iz naših žepov).

Mura je imela prihodnost pa jo je vedno znova zapravila. Najbolj mi je to postalo jasno, ko so v času mojega bivanja v Budimpešti zaprli Murino trgovino na najbolj frekventni lokaciji, na glavni ulici Vaci utca v Budimpešti. Trgovina je že na 100m izstopala po svoji zastarelosti, otopelosti in nezanimivosti, zato vanjo ni zavil nihče. Tudi potem ne, ko je imela fluoroscetne napise "Sale -70%" in to nekaj pove. Na Vaci utci turisti kupujejo vse in ni vrag, da bi kaj kupil tudi kak kitajski ali japonski modni fanatik, ki v Gucci trgovini(ki se v Budimpešti nahaja na naprimerno slabši lokaciji) mirne duše odšteje 1500 EUR za ruto. Morda bi Murina blagovna znamka res lahko postala pravo modno ime. Ampak v Murino trgovini niti vstopil ni. Pa mu ni za zameriti, ker tudi jaz nisem, ker me je bilo sram, da je to t.i. "creme de la creme" našega tekstilstva.

Niso krivi delavci, krivo je vodstvo in država, ki jim je dala denar za take neumnosti(verjetno imajo zdaj precej polne žepe).Če bi se agonija Mure, ki tako ali tako ni imela prave strategije in razvojnega načrta, končala že pred leti, bi si do danes gospodarstvo opomoglo in bi bil udarec zagotovo manj boleč, kot bo zdaj, v času največje gospodarske krize po tisti leta 1929.

In zato ne bom odštela 15 EUR za Murino majico...saj sploh ni Murina, je Fruit of the loom, made in Morroco, kar ponazarja vse, kar je narobe z Muro in njenim jurišnim reševanjem...

MAČOKAMBA

Mica je tako fina, da briketov iz Mercatorja ne mara. Za dober vtis jih poje enih pet, potem štrajka. Včasih briketov zmanjka ravno med vikendom. Hrano ima vedno na voljo. Ko gre spat vidim, kakšno je stanje v posodah, ker njene posode pomivam potem. Zjutraj je preveč neučakana, da bi čakala, da posodo najprej pomijem. Me pošlje v tri mačje direkt…

Kam so šli vsi briketi? Skoraj vsi so bili v posodi prejšnji večer. Just magic?

Dam mačko spat in berem knjigo pred spanjem. Kar naenkrat slišim kako se 2x odpre in zapre loputa na balkonu in kuhinji. Poznam jih po zvoku. Očitno je nekdo na obisku…

Loputo se da na različne načine zapreti. Hotela sem jih zaprt tako, da se ne da notri. Bila sem zaspana in sem jih zaprla na kontro. Ura 3 zjutraj, ko zaslišim eno zagreto nabijanje z glavo v balkonsko loputo. Zagrabim posodo z vodo v sobi, odklenem in ga zagledam. Bil je črn, z neverjetno lepimi zelenimi očmi, čokat, očitno je malo mešano bitje s perzijko…

Zalijem ga v afektu. Mačku ni bilo jasno, kako je lahko prišel notri, ven se ne da, čeprav to prakticira. Bil je skoncentriran na vrata. Da sem ga zalila, ni pričakoval. Samo milo me je pogledal:« Ne vidiš, da imam frizuro?« Bilo me je strah, da me naskoči, ker mačka razjeziti ni pametno. Mica skoči name kot na drevo, kadar jo razjezim, če ji ne zagrozim in se premisli v zadnjem hipu. Ta je bil kultiviran. Medtem ko sem odprla vrata in šla do njega, se je umaknil na stopnice in potem izginil v noč… Moderen maček hodi na seks in pozne večerje. Potem pa tuš...

i feel...

Ko sem že mislila, da je moja frizerka čisto pozabila name, zazvoni telefon in glej ga zlomka, kliče ona. Zmeniva se za danes malo čez 12h. Z malo (ampak res malo) preveliko hitrostjo se odpeljem k njej, zraven si popevam, ker vem da danes bo srečen dan

Še nikoli me ni razočarala, vedno mi je naredila drop dead dobre frizure, ampak danes me je vseeno presenetila - izgleda, da je v svojem inovativnem obdobju, ker je moja frizura nekaj čisto novega. Najprej sem bila presenečena, ampak potem pa z vsakim pogledom v ogledalo bolj zadovoljna

Sicer sem že dobila par kritik na račun nove frizure, češ da me je frizerka samo zastrigla in potem za izgovor imela odštekano frizuro, da bi se oseba na mojem mestu raje pobrila in nosila lasuljo, da sem tako grda kot še nisem bila nikoli in da so nekateri razočarani nad mano, ker so že mislili, da sem normalna.

Ampak meni je vseeno, ker obožujem novo obliko lask, in me sploh ne zanimajo negativni komentarji vsem pač ni vse všeč in če jim kaj ni prav, naj me ne gledajo nekateri so pa samo fouš, ker nimajo dovolj "jajc" da bi si še sami kaj takega omislili

I feel like I haven`t felt in a looooong time - I feel like partying, I feel incredible, I feel sexy and I want to show it to the world

Tebi...

Srce mi razbija ob misli na tebe, telo mi zadrhti ko se me dotakneš. Ko si z mano, sem najsrečnejša ženska na svetu. Ko imam tebe, imam vse!

Že skoraj dve leti sva skupaj in moja ljubezen do tebe se iz dneva v dan samo še veča in veča. Vedno bolj te imam rada in vedno bolj si ne predstavljam več življenja brez tebe.

Vem, da sva imela že nekaj težav in oba sva delala napake- tako ti in kot tudi jaz. Ampak se mi zdi,da je to le še utdrdilo najino zvezo in sva postala bolj močna. Postala sem čisto drug človek, saj te želim obdržati in biti večno s tabo. Zato teh napak nebi ponovila več nikoli v življenju, saj sem se iz njih marsikaj naučila. In vem, da si se tudi ti.

Si moj svet, si moja zvezda stalnica. Si človek, ki ga ljubim z vsem mojim srcem. Brez tebe ne morem več živeti. Rada te imam srček moj!

Moderni svet? No, ja...

Zadnje čase vedno bolj opažam, da se odgovarja samo na vprašanja "popularnih" uporabnikov/ic Dive, vprašanja novincev ali pa tistih, ki niso (nismo?) tako silno ful mega špon priljubljeni, pa ostanejo neupoštevana in se nanje ne odgovori.

Zakaj se delajo razlike? Zakaj so neumni, nerazgledani in samodestruktivni tisti, ki ne zagovarjajo naravne kozmetike? Zakaj so nesprejemljivi in čudni tisti, ki so drugačni? Zakaj se pri vsakem odgovoru, ki je provokativen/ naiven/ ponuja nek drugačen pogled na celotno situacijo ali pa je preprosto drugačen (v pozitivnem ali negativnem smislu), takoj vpraša po letih tistega, ki je nekaj objavil?

Vse to so stereotipna dejstva, ki so v današnjem svetu (pa mislim, da to izvira že iz preteklosti) še kako velik faktor k priljubljenosti oz. upoštevanosti nekega osebka. Če naj bi bila to internetna skupnost, potem po mojem mnenju take vrste predsodki ne bi smeli obstajati. Pa ne samo taki, tudi verski, etnični, kakršnikoli. Zakaj ljudje preprosto ne sprejmejo drugačnosti, je ne tretirajo kot nekaj pozitivnega? Je res potrebno, da se vse novo zavrže, ožigosa z negativno etiketo, seveda, če je predstavljeno od nekoga "neuveljavljenega"? Vse, kar kupijo "priljubljenčki", je lepo in oh in sploh, pa če prav z vsem srcem in dušo verjamem, da se marsikomu od vas (vsaj 90 %) ob ogledovanju teh artiklov obrača še včerajšnje kosilo?

Drage dekleta in fantje, ker sama vem, koliko poniževanja sem doživela zaradi svojih let in načina življenja predvsem od osebkov ki so "starejši, imajo izkušnje in jim ena smrklja že ne bo solila pameti", se zamislite, kakšen vzor ste nam, mlajšim, t.i. nadebudnim najstnikom s tako vzvišenim in prepametnim obnašanjem. Nekateri tako silno proti dragim stvarem, najsibodo to oblačila, čevlji, hrana, kozmetika, avtomobili, karkoli- potem pa kar naenkrat "Samo to je dobro, prej sem se slepil, nisem razumel ipd."

Malo "jaza" in karakterja vase, spustite se na realna tla ter se začnite zavedati, da vas milijarde na računih, vse diplome tega sveta, najlepši izgled ter najbolj popularni prijatelji ne bodo naredili boljših, večvrednih. Še vedno boste navadni smrtniki, ki živijo na istih tleh kot najrevnejše sirote v Afriki, lahko pijete samo opevan Evian, ampak le-ta še vedno izvira iz enako umazane Zemlje, na kateri živimo vsi.

Začnite spoštovati tudi druge in zavedajte se, da čez 10, 20, 30 let pet ali 10 let razlike v letih ne bo pomenilo nič- vsi bomo na istem trgu iskali službo, nekateri celo z identično izobrazbo; takrat nič ne bo pomenilo če izviraš iz najmanjšega sela ali iz velemesta in nič, če skrbiš sam zase od ne-vem-katerega leta- vsi bomo enaki. Že zdaj pa smo vsi ljudje. Vredni enakega spoštovanje.

Jaja, tut naslov obstaja. Sam ne vem kje je.

Fakin senca je bla. Še zdej ne morm prebolet. Sigurno se je vmešal Bog in z vrtnimi škarjami odrezal veje, da me je opekl.Fakin peče. FAKIN PAZLA SM NA TO, DA ME NE BO! Moja koža je sam še neka rdeča in uničena preproga. In fakin suha je. tok o tem, da bom nehala preklinjat. Ampak ne morm dojet in prebolet. Pa ta zadn dan je bil, ampak ne, to pomeni, da je ravno dovolj časa. Pa popoldansko sonce je blo, mislim da nekako po tretji uri..

PO FAKIN TRETJI URI!!!!!! TEGA NE MOREM DOJET!!

Je blo pa fajn na morju. Kolega je pol odpovedov (jaja, si me sam vprašov, trikrat sm ti povedala, zdej ti bom pa sam še neki prismolila, če boš še karkol reku na to). Če sprašuješ in se meniš, ne morš odpovedat ta zadn dan. Ampak kaj čmo, tut taki obstajajo. Škoda mojih živcev, bom raj mal povedala o morju:

slaniki, koktejli, piki prekletih letečih, ženskih, cvilečin tigrastih mutantk, fenistil in kamagel, krema za sončenje, sonce pred 11-o in po 16-i, senca vmes. Pa soba, jazz, knjiga, pol navadnega-pol riževega mleka + čokolada ali pa piškot, moja podganca, zajtrk v Portorožu.. Porcija ocvrtih kalamarov in posledično ropanje kruha in grisinov, ker je bla tako majhna. Blo je enostavno zakon. Sam mi je vmes skos neki manjkal. Tok bolš bi se mela, če se to ne bi zgodil pred morjem. Posebi pol, k se spomnm določenih stvari, ki bi jih rad nadaljevala. Drgač pa otroc na katerikol konec plaže pogledaš. Tok, da bi morala vzet metlo sabo."Sovražim otroke," se je strinjala z mano. Pa sej, ko bom starejša, jih mislm met. Ampak zdej pa res ne. Ne predstavljam si, da bi mogla z neko bubico čofotat v plitvini, medtem, ko bi se lahko potapljala nekje v neki solidni globini. Ampak to je že ena druga tema, blog na to še pride. Enkrat.

Clo nov lak za nohte sem si kupila. Sam da prase zgleda bl zlat kt pa rumen. No, važno je, da sedim pred kompom, namest, da bi se kej bl pametnga spravla delat. Sam tele opekline me pa še vedno navdajajo z jezo, nedoumljivostjo in bolečino. Kt da nimam že tiste psihične praznine dovolj. Nej se jebe vseskp. Pa fakin odvadt se morm preklinjat. Sej mi gre kr dobr!! Sej ko se bo pa koža umirila, se bo tut moja duša. Malce bolje bo že po tem, ko jo potolažim s kosilom. Mmmm, riževi rezanci!!

ŠPELA S ŠPEGLINI

Gre za vpliv Seksa v mestu, Meryl Sreep ali Petre? Najbrž vseh treh. Prebudila se mi je želja po njih… Zgodila se je ljubezen, ko sem jih zagledala. Zamižala sem na eno oko, zaradi cene. Ura je bila 3.45 zjutraj, lokacija Jože Pučnik in jaz z novimi Pradinimi špegli. Dobro sem jih izbrala glede na uro in hitri nakup. Prav je, da se človek malo pocrklja. I feel good…

Življenje je lepo

Vlak sem zamudila za natanko tri minute.Odločitev, da v torbi namesto rezervnemu paru čevljev odmerim prostor Doktorju Živagu, se je izkazala kot pravilna. Poiskala sem udoben kotiček pred lokalom na postaji in naročila prvo jutranjo kavo. S cigareto v roki sem zavzeto vsrkavala Jurijeve občutke ob ponovnem srečanju z Laro, ko me je prosil za vžigalnik. Odsotno sem mu ga podala in se vrnila k dogajanju v Yuriatinu. Odmaknil je stol in prisedel nasproti mene. »Zelo si mi všeč. « Bolj kot besede me je pritegnila čudna jasnost v njegovem glasu. Odložila sem knjigo in ga z mešanico zmedenosti in očitne nejevolje vprašala, ali vedno deli komplimente neznankam ob tako zgodnji uri. Ni spregledal sarkazma v mojih besedah, a se je le lahkotno nasmehnil. »Pravzaprav ne. Danes so me izpustili iz zapora.« Nekaj sekund presenečene tišine. Potem pa tisoč vprašanj in iskriv pogovor.

Po treh letih ga doma nestrpno pričakujejo. Sestra se je medtem poročila. Komaj čaka, da vidi malega nečaka. - Predvsem je veliko razmišljal. In pisal dnevnik, kako pričakovano, kajne. Iskren smeh. Prebral je celotno Balzacovo Človeško komedijo in odkril Dostojevskega.

Rekel je, da je svet zelo barvit. In neskončno velik in prijazen. Toliko mora nadoknaditi... Izkusiti vse te čudovite odtenke, ki so bili prej pobarvani s sivino samoumevnosti. Tu je vse tako drugače. Celo kava ima drugačen okus. In sonce je videti bolj svetlo. Zopet iskren nasmeh. Vprašala sem ga, na kaj je pomislil v trenutku, ko je stopil skozi tista vrata. Sklonil se je proti tlom, je rekel. Otipal je toploto, lahkotnost. In občutek neopisljive svobode. V mislih se mi je izrisal Raskolnikov, ki pade na kolena in poljubi zemljo pred usodnim trenutkom...

»In potem sem spoznal tebe!«Rekel je, da me ne bo nikoli pozabil. In življenje je lepo, ne pozabi! Počasi sem stopala proti vratom vagona. O ne, ne bom pozabila...

V bodeči žici (Prave prijateljice ne lažejo)...

Kako se sprijazniš s tako izgubo? Se sploh kdaj sprijazniš, ko izgubiš nekoga, kot si ti na tak način, kot sem te izgubila jaz? Je že res, da se vse nekoč konča, a na tak način... zakaj??

Bom kdaj nehala čutiti to mešanico žalosti, razočaranja, jeze, grenkobe, nezaupanja... in hkrati skrbi, ljubezni, navezanosti nate?...

Prizadela si me. Ker si mi lagala. Zakaj? Morda zato, da bi me zaščitila pred bolečino, morda pa samo zato, da ti ne bi hodila na pot... kdo bi vedel? In potem sem jaz najbrž prizadela tebe, ko sem šla in te zapustila. Kar se mi je zdelo kot najboljše, saj sem resnično dobila občutek, da mi že ves čas lažeš. česar kot naboljša prijateljica ne bi smela. Lažeš lahko staršem, lahko lažeš partnerju, a ne prijateljem, sploh ne o takih stvareh,... to je samoumevno, a ni? In še vedno mislim, da nisi ravnala prav, saj si mi dala sama določene potrditve, da imam žal prav...

Bila sem tako jezna, tako zelo žalostna... Lahko bi bila iskrena do mene in verjemi, da bi te nosila po rokah in te branila pred drugimi, še stepla bi se zate! Ker bi vedela, da si vredna, ker si poštena, ker si res prijateljica... Če bi bila iskrena do mene že od začetka, karkoli je takrat že bilo...

Vem, da nisi edina kriva. Največjo krivdo pripisujem Njemu; tudi Njega bi morala zapustiti... Tako bi bilo najbrž še za vse najboljše... če ne drugega, bi vidva lahko ostala prijatelja in morda še kaj več, če bi se pač tako razvilo, ko mene ne bi bilo... ker se resnično počutim kot ovira v vajinem življenju. Ovira, ki vaju je še enkrat ločila... A jaz ga ljubim... Žal ne verjamem, da ga ti bi lahko kdaj tako, kot ga jaz... In ko nekoga tako zelo ljubiš, ko si zanj pripravljen storiti vse, so take ločitve kot bi se prebijal skozi gozd ostrih, bodečih žic, ki te počasi in kar se da grozljivo boleče trgajo na koščke...

Ti pa si bila moja najboljša prijateljica. In tudi zate sem šla skozi gozd bodeče žice. Šele zdaj pa ugotavljam, kako hude so moje rane in koliko sebe sem pustila tam zadaj, pri tebi... a ker se to, kar naju je ločilo, ni dogajalo prvič in ker sem ti takrat odpustila, te spustila nazaj k sebi... Ne morem pozabiti, da naj bi bila moja najboljša prijateljica, ki sem ji zaupala več kot komurkoli, poznava se dlje, kot katerakoli od naju pozna Njega, imela naj bi me bolj rada kot njega, si mi zagotavljala... in zato, ker si lagala, ker je tako očitno, da si pri tem lagala, me boli. Vse, kar sem kdaj pričakovala od tebe, je bilo, da si iskrena do mene. Seveda, tudi resnica boli kdaj, a sprejela bi jo, a bila bi ti neskočno hvaležna za take bolečine... ne bi mi smela govoriti, kar si govorila, če nisi resno mislila... ali pa bi ga res ves čas odrivala, kot si mi zagotavljala, pa vem, da ga nisi... lagala si...

Je bilo vsega vredno?

Bilo je pač dovolj. In glede na to, da sva se kot majhni punčki skupaj igrali, cele dneve skoraj preživeli skupaj, spremljala sem te domov po šoli, čeprav sem šla pri tem mimo svojega doma... vprašam te, zakaj? Najbrž me res nisi hotela prizadeti, a si me. A zakaj mi je kljub vsemu žal, da te ni več ob meni, da sem te porinila proč od sebe? Čeprav imam občutek, kot da si se na trenutke delala norca iz mene? Meni govorila, kakšen prasec da je, kaj vse ti govori in da ni čudno, da sem sumničava, a njemu, da ti nikoli ne bi mogla biti tako paranoična in nasilna do njega in da si vse tipe do sedaj imela zato, da bi njega pozabila, s tem, da sem vedela, da se spet nekaj dogaja med vama... in da naj uredi, da ne bom več tako tečna, da bosta šla lahko vidva v miru plesat...??... Kaj naj si človek drugega misli ob vsem tem??... Kot na primer to, da je popolnoma nepomemben in predstavlja oviro? Lahko bi mi preprosto rekla...

Morala sem iti stran. Ker sem uvidela, da me uničuješ... morda nehote, a me. Prave prijateljice ne lažejo.

Nekaj dni nazaj si imela rojstni dan. In ne morem si kaj, da ne bi še bolj mislila nate... Si srečna? Upam. Si zaljubljena? Upam. Ti gre dobro pri poslih? Upam. In želim ti vse najboljše... Uči se na napakah in jih ne ponavljaj več, da ne ostaneš sama... Ostani dobra, brez laži, ker vem, da znaš.

Rada te imam...

iščem te

minevajo dnevi trenutki... tebe pa ni .. si nekje po evropi in vem da uživaš....le daj še zame ...

bistvo je da z tem ko te ni na dosegu spoznavam koliko mi res pom,eniš mogoče res da preveč glede nato da moj ne boš nikoli a se ne obremenjuje ker vem da ni variante da sva skup...

nekej me boli kaj natanko mi manjka ko te ni tud ne vem zmedena sem in to zelo... ljubezen pač ne pozna meje in to nas počasi ubija tko na izi

rad te mam in svet okol tebe

Kako sem pretental vreme

V soboto se začne moj 14-dnevni, krvavo zaslužen dopust. Guess what - v soboto bo scalo. Anemejebat!

Tokrat pa sem pretental tega hudiča vremenskega in najel avtodom. Če bo scalo, se bom pač premaknil.

Na srečo je napoved za Francijo boljša, ampak mi izkušnje pravijo, da se lahko situacija čez par dni kmalu obrne.

PREGREŠNI GRES

Zelo rada ga jem že od majhnega. Najboljšega so kuhali za večerjo v Pacugu…

Odločila sem se, da ga skuham. Vprašam za lokacijo. V omari je vse pošlihtano kot pri vojakih v Tupperwaru. Nahaja se poleg alu folije. Dam v posodo 2,3 dcl mleka, kos kokosovega masla, ter gres, ko se mleko z maslom ogreje.

Zdelo se mi je, da je gres bolj polenta. Lačna sem bila kot slon, jedla bi tudi polento… Nakar sem probala gres, da se prepričam, da ni polenta. Ugotovim, da ni polenta, niti gres, ampak drobtine. Ponovim vajo in tokrat po 3 minutah kuhanja instantnega gresa in žličko sladkorja rata mojstrovina. Gresa se da samo 3 kuhalnice, ker če ga je preveč, je kot malta za na špohtl.

Punčka je delo Jessie Wilcox Smith, Seven Ages of Childhood, 1909.

Štiri,tri,dva,steptouch! Prvič v vlogi vaditeljice

Moja prva ura je za mano!!!!! AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!! Zdaj sem uradno vaditeljica skupinske vadbe in pilatesa!!! AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!

Sploh ne morem opisati kako se počutim. Neskončno srečna je še najbližje temu, kar me trenutno navdaja. Moja pot do tukaj je bila precej dolga(beri: http://www.diva.si/blog.php?akcija=komentar&blog_id=3199 in http://www.diva.si/blog.php?akcija=komentar&blog_id=3484 ), ko sem dobila licenco pa sem odšla za pol leta v tujino in vse skupaj je dobilo "on hold" status...do danes...

Včeraj je šefica na fitnesu izvedela, da ima nek nujen opravek in je že hotela odpovedati uro, nato pa je vprašala, če bi jo lahko prevzela jaz. Zelo pazljivo. Verjetno je mislila, da bom zavrnila, a sem več kot z veseljem sprejela. Ker sem pripravljena! Ker so to moje sanje!

Danes sem že tako delala na fitnesu in me je za eno uro prišla menjat sodelavka jaz pa v dvorano. Resno se je zapletlo, ker je bila celo ena vadeča več, kot jih sprejme dvorana, zato smo morali malce improvizirati Na začetku sem imela tipične začetniške težave, ko sem izustila en korak, delala pa drugega, ampak ok. Ujela sem se dovolj hitro, da ni bilo moteče. Nato pa sem "padla not" in zdelo se mi je, da to počnem od nekdaj. Počutila sem se tako dobro, kot že dolgo ne. Ves pot, vse solze, bolečine in težave so bile za mano. Živela sem svoje sanje.

Celotna ura je minila, kot bi mignil in šele na koncu sem se vsem vadečim zahvalila, da so bili z mano na moj "prvič", dobila sem glasen aplavz in vsi so rekli, da nikakor ni izgledalo, kot da še tega nikoli nisem počela. In zdaj se počutim odlično! Če bi lahko, bi kar odvodila še kako uro...kaj uro! Šest ur, če treba!

Vse, kar lahko rečem je, da "thoughts become things" še kako zelo velja. Ena za drugo se počasi uresničujejo želje iz moje table vizij...2 down, 4 to go

(ne)uresničitev sanj

BE THE MAN

Če si dec. Bodi na njeni strani. Čisto njen… Za karkoli in katerokoli se odločiš, sem na tvoji strani. Ne rabim te za ljubimca, raje te imam za frienda. Tale stavek imajo moški najrajši… Ko mi je bilo najtežje, mi je stal ob strani. Zato ga spoštujem. Hvala ti.

Bala se je, da ga bo izgubila, zato ga je šah matirala. Zdaj je noseča. Upam, da sta dovolj močna in zrela za njuno poslanstvo v življenju.

KAKO POZABIŠ SINA?!

Očka je pozabil sina v trgovini. Fantek je bil ravno toliko star, da ni niti vedel kako je očetu ime. Logično, da je očiju ime oči, a ne?

Kako je lahko pozabil otroka? Nekateri sprehajajo otroke kot bi bili psi med policami trgovin. Je tako težko držat otroka za roko? Pes lastnika najde, ker ga pozna po vonju. Otrok pa nima visoko specializiranega nosu. Tako se otrok izgubi med neštetimi policami, mimogrede.

Naloga staršev je, da se otrok počuti varno in ljubljeno.

Danes v nebesih...jutri na tleh....tak je lajf

Včasih pride dan brez navdiha. Ne znaš uporabiti najskromnejših besed, nasvetov, tudi osnovne misli izgubijo pomen. Širina miselnosti ponikne. Ne dotakne se te najlepša pesem, niti najlepši stavek. Kje se skriva razlaga? Verjetno te tisti dan obdajajo ljudje brez vsebine, mogoče si prazen ti ali pa je enostavno celoten dan prazen. Najhujši so občutki pretirane flegmatičnosti. Ko enostavno ne čutiš nič. Ne čutiš razočaranja, ne čutiš bolečine, ne čutiš jeze, ne čutiš veselja. Ne znaš več jokati, praktično vseeno ti je zase in za vse ljudi okoli tebe. Verjetno je to najnižja stopnja človeške psihe, ki jo sploh lahko dosežeš. Takšno je bilo moje preteklo obdobje, kakšno leto nazaj. Kar zmrazi me, ko se spolnem na tisti čas. Ko si tako zelo na tleh, da se te ne dotakne nič. Vse je boljše čutiti, vsi negativni občutki so bolj dobrodošli od apatičnosti. Ob trpečih trenutkih vsaj dobiš navdih za besede, dobiš željo za rešitev, strah te vleče na boljšo stran. Torej trpljenje in strah le imata velik smisel. Dajeta nam potrdilo, da živimo. Usmerjata nas stran od tam kjer smo bili in vlečeta na pot novosti, za katero upamo, da bo svetlejša. Se vam je že kdaj zgodilo, da so nekateri ljudje iz vas izvabili plati osebnosti, ki jih prej nikakor niste poznali pri sebi? Mogoče močno plat sebičnosti, ali pa močno plat duše, ki je odrezana od telesa. Ljudje smo zmožni ljubezensko priti tako visoko, da nam nobena površinska zaljubljenost več ne more priti do živega. Tako kot pravijo…ljudje, ki so bili deležni globoke ljubezni, jih zaljubljenost ne more več zadeti. Se kdaj vprašate, zakaj nam starejši ljudje stalno prikazujejo nerealno podobo sveta, stalno olepšujejo zadeve, razlagajo realne zgodbe v podobi pravljice? Podrobnosti resnice izpustijo. Mogoče nam še danes lastni starši prikrivajo tisočere stvari, čeprav smo že na poti v odraslost. Že od otroštva starši lažejo otrokom. Ko nekdo umre, rečejo, da je odšel v nebesa. Ne povejo resnice, umrl je, njegove duše ni več, telo najverjetneje razžirajo črvi par metrov pod zemljo. Bil je samo številka, tako kot vsi, svet brez njega teče dalje. Nato začnejo razkrivati pravi svet, počasi, postopoma, odvisno kako otrok napreduje v dojemanju in kako veliko lahko prenese. Kje obstaja razlaga? Zakaj otroke že od malih nog ne navajajo na resnično vednost..le zakaj…ker je zelo težko dojeti ljudi, dogodke, že za nas, kaj šele za otroke. Si predstavljate, da bi otroci družin vedeli, da je večina staršev danes še vedno skupaj zgolj zaradi obojestranske dolžnosti do otroka, zgolj zaradi obstoja skupnega starševstva? Verjetno bi krivdo zvalili nase. oh, kako slepi so, ne poznajo ne matere in ne očeta. Le ena je resnica, ki nam jo odrasli dopovedujejo že od malih nog…Bojte in pazite se tujcev. Z drugim stavkom povedano, neznancem ni nikoli za zaupati, pa lahko izgledajo neverjetno sladki in popolni. Pravo plat redko spoznaš tako hitro. Mogoče se moraš naučiti pravega sprobavanja, raziskovanja, preizkušanja iz kakega testa je človek. Potem hitro ugotoviš človekov pogled na svet. Otroštvo je vsekakor najbolj pravljično, krasno obdobje, polno razigranega optimizma. Ne vem kako bom svoje otroke vzgajala, verjetno je vzgoja najtežja življenjska naloga. Ampak vsekakor jih bom učila samostojnosti, moči in dobrote do bližnjih in najverjetneje bom šele takrat razumela napake in slabe poteze svojih staršev. Jabolko ne pade daleč od drevesa, vse se vrača, vse se plača, laž ima kratke noge…stari pregovori, za katere kmalu ugotoviš kako resnični so.

Penzionistične sobote

Kljub temu, da mi je EMŠO že potekel, nisem človek za penzionistične sobote. Vikend nasploh je zame sinonim za preplesane noči in zgodnje, jutranje prihode domov pri čemer se držim modrosti moje babice, ki je vedno rekla, da pošteni ljudje hodijo po svetlem domov. V soboto se "zrihta", gre ven s prijatelji ali boljšo polovico in predvsem se ga žura...na kakršenkoli način...dokler ne zmanjka baterij in nas ne pometejo s prizorišča.

Danes je žal penzionistična sobota, ko sem doma, v postelji z lap topom. Boljša polovica je s svojo družbo, moji prijatelji pa so na dopustu, pikniku, rojstnem dnevu ali pa se jim ne da ven, zato mi ne preostane nič drugega, kot da "furam upokojenstvo", kar mi sploh ne diši. Nisem več navajena. Saj ne, da sem kdaj bila, ampak včasih sem vsaj presenela kako mirno soboto na vsakih nekaj mesecev, zdaj pa še tega ne znam več. Dolgčas mi je. Nimam kaj početi in počutim se...čudno...kor bi mi nekaj manjkalo...

V Budimpešti sem bila navajena, da se nepresatno nekaj dogaja in imaš vedno kaj početi, tukaj v Sloveniji pa je zdaj, v času dopustov, pravo mrtvilo in ne vem kako bom še prenesla kako tako soboto. Trenutno je stanje tako, da sem pogledla že 2 sezoni Seinfelda, rešila vse debilne kvize na Facebooku, si uredila nohte in zdaj čakam, da me "prime spat" in da končno zaključim to penzionistično soboto...morda sem po EMŠO za odstrel, za v penzijo pa še zagotovo nisem!

To je to.

Stara sem 23 let in nikoli nisem bila suhica. Res je, da nikoli nisem marala rekreacije, na drugi strani pa oboževala sladke zadeve. Nisem debela in bistveno pretežka ne. Moja višina je zmeraj dobro "skrivala" moje 3-4 odvečne kilce. Glede na količino sladkarij in slanih prigrizkov, ki jih pojem vsak dan, imam veliko srečo. Ampak zdaj imam dovolj. Resnično dvomim, da bom kasneje v življenju imela možnost, čas, voljo. Zdaj je čas. Dovolj imam tega, da za vsako, ko v trgovini najdem popolno stvar, ni moje cifre (40/L) ali pa mi zadeva ne pristoji, ker imam prevelik "šlauf" okoli trebuha. Ne da se mi s tem obadat. Če sem iskrena, moja samozavest sicer ne trpi zaradi tega (okej, razen, ko moram v kopalke s kolegicami, ki so popolne atletinje), ampak trpi moj stil! Resno! Imam dinarčke, imam ideje, najdem oblekce. Sam postava mi manjka Zato je odločitev padla.

JUTRI ZAČNEM. Tokrat res. Če ne začnem jutri, ne bom nikoli. Čutim to.

Moje želje? Do septembra bi rada čudežno zgubila 9 kg. Mogoče malce nerealno, ampak verjamem, da če samo neham sladkarije tlačit v svoja usta vsak dan, zgubim veliko. Imam 1 mesec in pol.

Načrt?

Gibanje in gibanje. Vsak dan na tešče 40 min - 60 min aerobne vadbe (tek, kolo, orbitrek --> potrudila se bom za tek), 3x na teden fitnes za malo mišic.

Hrana. 4je obroki dnevno. Po 19h nič. Sladkarije, slane prigrizke črtam z jedilnika. Beli kruh, testenine in podobne zadeve odpadejo. Mlečni izdelki morajo biti manj mastni. Veliko sadja (brez banan, lubenice in ananasa - okej, sezona lubenic je, ne morem je črtat ) in še več zelenjave. Čim več svežih zadev.

Pijača. Veliko vode, veliko limonade in zelenega čaja.

Blog bom pisala za motivacijo, da se bom lahko malo pohvalila ali pojokala vmes.

To je to. Želim si, da bi mi uspelo. Vem, da mi bo.

ALI SEM TO RES JAZ?

Kaj sem, se sprašujem nekaj dni. Ali je to to? Sem to res jaz? Je vse skupaj varka? Je to samo zato, da delam kontra, kot hočejo drugi? Ali je to zato, ker sem to res jaz?

Ljubim? Mislim da. Vendar, kako naj ljubim, če v prvi vrsti ne ljubim sebe? Kako veš, da ljubiš? Čutiš? Trenutno čutim... Nevem kaj. Vem, da jo pogrešam. Včasih bi lahko brez problema funkcionirala sama, drugič bi umrla, da je ne bi imela ob sebi. Ali gre za ljubezen? Obsedenost? Navado?

Kaj se dogaja z mano?

Ne znam si odgovoriti na ta vprašanja. Pred časom sem trdila, da poznam vse odgovore, pa zgleda temu ni tako.

Do ničesar mi ni. Na prijatelje sem čisto pozabila. Oni pa name. Ni mi do žuranja, ni mi do druženja, ni mi do ničesar. Po drugi strani pa nočem biti sama.

DEJA VU

Pozdravi me, jaz avtomatsko odzdravim. Približa se mi, da me že skoraj odnese s sabo. Vpraša me katero mizo bi raje v senci ali na soncu. Od kdaj so popolni neznanci tako prijazni? Pogledam ga v oči in si mislim, da se dela norca... Potem izberem senco.

Sediva z Ano in se pogovarjava. Dan je nenormalno vroč. Topim se bolj kot ledena kava. Opazim, da me gleda direkt v oči. Ima zelo lepe zelene oči. Deluje navihano prijazen. Na licu ima prav seksi lepotno pikco. Oblečen je v belo majico in kratke hlače. V nasprotju z mano je zagorel, jaz delam reklamo za jogurt v kratkih hlačah. Čez čas mi je bilo neprijetno, ker je preveč intenzivno gledal vame. Gledam njega nazaj in mi ni nič jasno... Sedel je dovolj blizu, da sem lahko slišala njegov glas. Na jeziku je šarf in direkten. Ujela sem nakam znano melodijo. Tako govori tud Miha! Če se z nekom družiš dovolj dolgo, prevzameš kaj od njega. Šel je naročit drugo pijačo v lokal. Zanima me, če je Mihov friend? Dvignem rit in grem do njegovega kolega. Vprašam ga po imenu. Ta mi ga pove takoj. Bingo! Bliža se mi, gre mu na smeh, grem mu nasproti. Uporabim direktno taktiko. Rečam mu:"Poznava se!" On odgovori:"Ja, seveda." On je gospodič Strastni osebno. Poznava se iz forplaya, ha,ha...

IZJAVA TEDNA

Ali sva s sodelavcem ljubimca ali sva samo poslovna? Ja, samo poslovno sodelujeva, ker se seksualno odbijava. Čeprav ima on I love you attitude odnos do marsikoga ne glede na spol. Ni me raznežil sodelavec, ampak on osebno. Dobro, da lepim odpuščamo. Ampak me je tale izjava zares nasmejala. Zakaj ga to zanima?

OMG in WTF ?!?

prva novica:

38letni in 34letna,oba iz Tolmina,pustila dojenčico v avtu pr 30 stopinjah celzija???!!! o...m...g in potem še v bolnišnico nista šla z njo....zraven svoje komaj 3 tedne rojene punčke.

policija preverja ČE so starši storil kaznivo dejanje zanemarjanja otroka.hmm, ah kje pa

druga novica:

našl 5letno deklico,k je jokala pred blokom ob nevem kteri uri zjutri že.in potem so jo vrnal materi NARKOMANKI??? wtf?!

to je pa naša preljuba slovenija ja.sm misla da je še kej upanja da se bo kej zrihtal,pa vidim da nekak ne napredujemo.

dopust

zdej se pač vsak nasvoj način skuša oddahnit uživat itd...

folk čas dopustov izkoristite kar se da .........

Brüno

Včeraj sem šla gledat film, ker sem pač že gledala Ali G-ja in Borata, pa še trailer se mi je zdel zanimiv. Ne bom povzemala celega filma, ker je enostavno preveč materijala, bom napisala samo nekaj misli o tistih scenah, ki so mi najbolj ostale v glavi

Najprej se bom ustavila pri stvareh, ki lahko pridejo ljudem iz ust. Od tega kako je manekenski posel naporen, saj moraš ves čas vedeti katero nogo moraš dati naprej in kako je obrat na koncu eno izmed najbolj zakompliciranih dejanj na tem planetu, do tega da je potrebno rešiti krizo v Dafarju in da bi ogrožene živali lahko zaščitili tako, da bi izdelovali zapestnice iz izumrlih živali. Ok, saj ne rečem, da biti manekenka ni naporno - non stop revije, šutingi, ves čas si pod pritiskom zaradi teže, višine, izgleda. Ampak vseeno najbrž tisti obrat, ki ga naredi punca na konce piste, ni tako zelo zakompliciran tudi priznam, da večina ljudi ne dela takih napak, da bi sfalili ime pokrajine in podobno, ampak še vedno je zanimivo, da se kljub vsemu najdejo take cvetke, ki zinejo take stvari, da ne veš ali bi se jim smejal ali bi jokal.

Potem pa pridemo do intervjujov s starši otrok - GROZA!!!

Nisem mogla verjeti kaj vse so starši pripravljeni narediti svojemu otroku, samo zato da "he/she would get the job". Že to, da bi dovolili, da bi njihovega otroka privezali na križ je čisto mimo, da sploh ne omenjam, da bi otroka peljali na liposukcijo, mu dovolili da se igra z gorečim fosforjem, mu dovolili da gleda kako mučijo in ubijajo živali in da ekipa totalnih laikov, v njihovi bližini izvaja znanstvene eksperimente je pa preveč. Taki starši ne bi smeli imeti otrok - to ni normalno! Da bi svojega otroka stradal, da bi shujšal 4 kg in ga še peljal na liposukcijo pri njegovih 4-6 letih je čisto mimo!

Ok, priznam, da večina staršev res ni taka (da ne bo zdaj kdo mislil, da posplošujem), ampak je pa zelo žalostno, da obstaja nekaj takih, ki bi naredili svojemu otroku grozne stvari, samo zato, da bi se potem lahko hvalili okrog, da je bil njihov mali angelček sprejet za eno "delo".

Taki filmi bi morali ljudi kaj naučiti. Saj je res, da je Sasha ljudi med snemanjem dobesedno je*** na suho v glavo in da je vse skupaj smešno, pa vseeno je pokazal kakšni so ljudje (nekateri ne vsi) v resnici. Nad takimi in podobnimi stvarmi bi se človek res lahko malo zamislil v kakšnem svetu živimo in v kakšnem svetu bomo vzgajali svoje otroke. Sama nisem (še) noseča, pa me je včasih že zdaj groza v kaj bo prišel moj otrok.

Vozila sem novo Ford fiesto! :)

Kamorkoli se obrneš, ne moreš spregledati jumbo plakata z vijolično lepotico! Gušte nam dela vsem, to moramo priznati. Ampak, da sem imela priložnost voziti to Fiesto, cel vikend je bil njen ključ v mojih rokah - Kam lepše presenečenje! Iz srca se lahko zahvalim najboljšemu spletnemu portalu Diva, ter Summit avtu iz LJ, za prečudovito nagrado, katera mi je res polepšala vikend! Nad novo ford Fiesto sem enostavno navdušena, pozitivno presenečena. Vožnja je super, udobna, enostavna. Užitek je voziti avto, ki sem ga že dooolgo časa opazovala le na plakatih in reklamah. Nova Ford Fiesta me spominja na nekaj mladostnega in trendovskega, predvsem pa je polna najnovejše opreme. Proizvajalci so zares pogruntali in zadeli pravo kombinacijo! Vikend je minil zelo hitro, vozila sem se skorajda cele dneve, saj sem bila navdušena, da lahko vozim avto, ki mi je res všeč. Moja Fiesta je bila živo zelene, trendovke, vpadljive barve. Ni je bilo mogoče zgrešiti! Preživela sem res super vikend, imela sem se lepo, s Fiesto sem uživala in varno me je popeljala po slovenskih cestah!

LP, Sara

Now THAT is what I call real summer!

Kooončno! Zjutraj se zbudim in odprem vrata v nov dan. In to kakšen! Vame buhne vročina, niti sledu o vetrcu, vlagi. Naredim par korakov(odnesla sem smeti) in že lije po meni, pa se sprehajam v senci in še v najkrajših možnih hlačah in majčki. TO je zame poletje in neizmerno sem hvaležna, da se je končno le začelo !

Potdravljeno poletje, kakršnega sem vajena.

zaljubljena

Joj kk je lepo, ko maš metulčke v bušiju, že sam zto ker nanjga mislš. Sam kaj ko ni on moj - sam flirta z mano. Se z nogo pod mizo dotika moje, pa me skuz neki draži, pa oblubu je da, če bo kdaj bliz mene, da se bo zihr pr men oglasu. Joj jst sm tk zalublena!!! Sj so to znaki, da me ma rad an? Ker eni mi pravjo, da to še nč ne pomen, če nogo k men stiska, pa če z mano pleše na fešti, da on to dela z vsemi, ampak jst jim ne verjamem - zihr mora met en namen, če tk flirta z mano no. Pa na netu sem rešila test "Ali si mu všeč" pa sm dubla rezultat NOR JE NATE. Joj!

Pa moja seka mi tud skuz teži, da je tud njo že osvaju, pa ma že 2 let fanta, ampak jst ji ne verjamem - zihr je hotu sam do mene pridt, prek nje. K ona sploh ni lepa tk k sm jst. Pa na njen rd bo tud pršu sam zto, da mene vidi - mi je reku to. Pa da bo men prnesu rožce, njej pa ne bo kupu darila. Kolk je ona blesava k misli, da je res njen frend - HA!!! Sj men to čist paše - najbrž mu je nerodn mi naravnost reč, da sm mu všeč, pa je zto s seko frend. Kumi čakam njen rd - to bo zihr moj najlepši dan, sploh k bo on tam pa k bom rožce dubla.

Ja ni je lepše stvari kt to da si zalublen - sam še on si mora prznat, da me ma rad, pa bova pol lk srečna. Kumi čakam.

Da bi ble še ve tk zalublene k sm jst :

En sam klic

Neverjetno kako ti lahko en sam klic obrne življenje na glavo. En sam klic, na katerega se niti ne javiš, ker te že samo ime, ki se izpiše na ekrančku tako šokira, da sediš kot pribit še pol ure po tistem, ko telefon neha piskati, vibrirati in poskakovati.

Včasih bi dala vse za ta klic - da bi vzela telefon v roke in videla da me kliče on. Sedaj pa...sedaj pa sploh ne vem kaj čutim. Vem le to, da sem še vedno popolnoma v šoku.

Rekel mi je, da mu ne pomenim nič, da sem bila le zabava - na princip one night stand. Rekel je naj si najdem nekoga, ki me bo znal ljubiti, mi znal vračati čustva. Torej sem to naredila. Čeprav sem bila zaljubljena vanj do ušes in še preko, sem ga prebolela, potisnila ven iz svojega, že tako prevečkrat zlomljenega srčka in dovolila nekomu drugemu, da je zasedel njegovo mesto.

Ne razumem zakaj si je sedaj po 2 letih premislil. Ne razumem zakaj ni preprosto mogel povedati stvari takrat, ampak je moral čakati do zdaj. Zakaj mora vedno najti pot nazaj v moje življenje in mi ga tako vsakič na novo obrniti na glavo? Bolj ko si razbijam s tem glavo, manj razumem. Bolj ko si želim razčistiti čustva, manj mi je jasno kaj čutim. Bolj se ga trudim izriniti iz svojega življenja, z večjo vnemo se vrača nazaj.

Počutim se kot da me bo raztrgalo znotraj. Žalostna sem, pa bi morala biti vesela. Včasih mi moje življenje res ni všeč.

Srebrna sreča

Kdo bi si mislil, da bo totalnemu s*anju iz zadnjega bloga sledila totalna sreča. Za mano je nekaj najtežjih dni zadnjih let. Tako slabo se nisem počutilav zadnjih dveh letih po nesreči in zdelo se mi je, da enostavno vse skupaj več nima smisla. Nekako otopelo sem stiskala zobe skozi dneve in čakala, da še me kje kaj udari. Želela sem si samo, da preživim in ostanem pri zdravi pameti do sobote, ko je moj rojstni dan, vsaj nekaj svetlega v tem zelo zelo temnem obdobju. Vedela sem, da se moja velika želja o novem avtomobilu do takrat ne bo izpolnila.

Včeraj je bilo v službi spet napeto, po službi sem prišla domov in smo še doma malce udarili tako, da sem se vsa slabe volje podala za 2 uri na aerobiko, da vsaj malo odmislim vse slabo. z boljšo polovico sem bila zmenjena zvečer po aerobiki in ker sem se malce zaklepetala je težil s klicanjem, zato sem se pošteno jezna podala proti domu, da nanj zljiem vso gnojnico, ki se je zaradi teženja s klicarjenjem nabrala v meni. Bila sem nejevoljna, jezna in razdražena.

Nekaj čez deveto zvečer se pripeljem v našo ulico in opazim, da pri sosedih stoji nek neznani avtomobil ter začnem gledati kam je parkirala boljša polovica. Ko se pripeljem bližje, opazim boljšo polovico za volanom mojega že 6 let sanjskega avtomobila in po licih se mi ulijejo solze. Točno takšen je, kot sem ga želela. Srebrn! Pravi motor! Popolne linije! Na hitro sem parkirala in stekla k avtomobilu iz katerega je sijal velik nasmešek. Nisem se mogla zadržati. Jokala sem kot dež. Takoj sem vedela, da je to moje presenečenje za rojstni dan, ki mu je manjkala samo velika rdeča pentlja.

Ne morem opisati kako se počutim. Ta srebrni kos pločevine, ki je poosebljenje mojih sanj zadnjih 6 leth(odkar sem prvič zagledala prvo različico tega modela) ni samo avtomobil, ki me bo popeljal od točke A do točke B, je žarek upanja v tem norem in kaotičnem času v mojem življenju. Je dokaz, da so še vredne stvari na tem svetu in da lahko dosežem svoje sanje, četudi se je marsikaj, kar sem dolgo gradila v mojem življenju, sesulo v prah. Je plod mojih žuljev(da ne bo kdo mislil, da mi je bil popolnoma podarjen!) in vere vame s strani boljše polovice. Dal mi je voljo in zagon za naprej, saj so se sanje pripeljale k meni, ko sem se jim že hotela odreči.

Zdaj sem drugačna, zdaj vem, da je vse mogoče in dala bom še več od sebe. Ne bom več obupovala nad trenutno situacijo, sploh pa ne nad stvarmi, ki niso pod mojim nadzorom in dopustila bom stvarem, da tečejo svojo pot...skozi življenje se bom odpeljala v svoji srebrni sreči

šefica...

...sem res? v bistvu sem, za svoje malo področje, tako ali tako smo majhni, z veliko dela. Nimam se za šefico, pa čeprav zdaj to področje pokrivam že nekaj časa. Dobim pa servirano, kar pogosto, besedno zvezo: ti si šefica, ti povej! A navkljub temu se jim potem, ne glede na odločitev, vedno uspe še naknadno pritoževati nad odločitvami. Zelo pogosto vihajo nos in tega ne znam spregledati. Da ne začnem govoriti o pompu, ki nastane če naredim napako; kaj pompu, naslajanju, ...., ne zmanjka jim. Kako lahko eno napredovanje in dolga odsotnost popolnoma spremenita odnos do človeka... nisem si mislila.

In ker znam biti tudi čudak, se zadnje čase uspešno umikam iz službenega druženja, skupna kava je izredno redka, raje jo spijem sama za pisalno mizo, umikam se iz vseh klepetov, ...kar jim je dodatek za žvečernje. Nerviram jih, očitno jih nerviram, ko se distanciram in spet jim grem na živce. Ne znam se obnašti po njihovih merilih.

Rada delam svoje delo, če ga lahko opravljam v miru in brez posmehljivih opazk sodelavk (kdo drug kot ženske lahko to počnejo). Za šefico me imajo če naredim čim več in če naredim še kaj namesto koga druega, ne pa če delegiram kakšno nalogo, ne pa če bi moral kdo kakšno svar več, bog ne daj celo narediti namesto mene, ne to pa ne, če se le da se tega otepamo kot hudič križa. Takrat se pa vse njihove pravice priplazijo na dan in hitro se začne razlagati kdo je za kakšno področje zadolžen in kakšne so naloge posameznika. Zadnje čase pa se sprašujem ali mi je še mesto za to mizo, mizo kjer sedim že 10 let, mizo ki je sredi glavnega prostora, kjer je kot na kolodvoru,..

Resno se sprašujem kaj naj naredim. Težko je v teh časih najti pogum za menjanje, pa tudi nisem prepričana, da se splača zaradi babjih neumnosti. Naučiti se moram kako jih preslišati, ignorirati a ob enem ne pokazati, da me prizadenejo, si narediti neumen nasmešek, jim veselo prikimavati,.....

Še danes in grem na dopust, morda se mi glava v tem času razbremeni in pozabim na vse skupaj. Morda me le prešine ideja kako naprej, kako jih odmisliti, se sprijazniti z njimi in peljati naprej. Morda moram postati le bolj odločna, jim dati vedeti, da se jim ne bom pustila, morda pa res,....zdaj bo čas za razmišljanje, lahko razmišljanje, ne bom si pustila da mi pokvarijo proste dni.

pa sem si olajšala dušo, vse skupaj malo zmedeno napisano a za odtenek mi je le lažje....jutri je nov dan...v ponedeljek potujem...in škratek me čaka...rada ga imam, to kopijo velikega škrata.

papa

še verjeti v srečen konec ali obupati?

sm lih kar prebrala blog od ene od uporabnic (avalon ) in me je nekak prjelo,da bi še js neki napisala.namreč že cele 4 dni sm (uradno,čeprav nočem verjet) samska .in se sprašujem,a se sploh še splača "iskat" nekoga s kterim boš živel/a srečno do konca svojih dni.a to še sploh obstaja?bolj k gledam te ljudi okol sebe,bolj se mi dozdeva,da je res najbolš da maš nekoga kr tko-za sprot.pač pokličeš,k se ti zazdi,da bi blo fajn se met fino,pa pač takrat k ti je dolgčas.

ampak po drug stran pa morš bit taka oseba.js na žalost nisem.še vedno nekak verjamem,da se nekje najde nekdo k bo pošten in ljubeč do mene.

to sm na nek način že našla.ampak se je končalo.hmm ja,zdej se tole čudno sliši ampak s tem tazadnim zdej sm res bla ful srečna.in prvič sm se počutla res tko,kot da je nekomu mar zame.in ves ta njegov sijaj v očeh,njegovi poljubi,objemi.vse je blo tko resnično...

sm pa pršla do ene ugotovitve.no vsaj js tko mislim...trenutno.v glavnem,sploh ne rabiš bit v nekoga na smrt zaljublejn,ker to itak mine.pol ostane še sam tista navezanost.

no in ravn to hočem povedat,da s tem nazadnje k sva bla skup,nisem bla neki fejst zalublena v njega,mogoč mejčkan.pa še to sam zato ker si nisem pustila da bi se zalubla.zakaj?zato,ker sem prej mela take izkušnje,da si zdej enostavno nisem pustila da bi mi blo v primeru razhoda,hudo.ampak nč ne pomaga.ker vseen boli ko hudič

in fora je,da ga vseen hočem.vseen se vidim z nim naprej v življenju.ker je enostavno ON.ker se je z nim čas ustavu.sploh nevem kdaj je minilo 6 ur z nim. hočem ga predvsem zato,ker je biu all i ever wanted...

ampak se je odloču drgač...zmedeno obdobje in te fore...

In nato sem si kupila burek.

In šla na vlak.Domov.

Pač sm spet samska. In po svoje mi niti ni tok hudo, sej sva bla sam 4 mesce skupi. Ampak razpoloženje mi niha iz "nč hudga" na goltanje solz, ker bom spet sama. Pa sej znam tut tko prežvet, sej sm bla vmes samska en let pa cel mesc. Ampak men je tok fajn bit v dvoje. Še fakin dvojino uporabljam, ker mi je všeč. Ne vem sicr zakaj mi je tok fino met zravn nekoga k te pozna pa te ma rd, pa te mal povleče k seb. V bistvu se nimam kej smilt sama seb, k ni bla neka dolga in izredno globoka zveza, sam nekak vseen mi pa tut ni!

Pa tko fakin vesela sm bla k sm fakin mela nekoga k mi je kdaj pa poslov kšn fakin mesič, pa nalimu zravn enga smejkota, tut če ni šlo za neko blazno romantično vsebino. Sej sm vedla da to ni to. No, provzaprov sm se tega bl bala in odganjala stran, ampak pol je kr naenkrat postal jasn. In sva se dans dobila. In nism vedla kaj nej rečm tipu, k mi je kt osebnost všeč in ga bom, čeprov bi ga pol js bl pogrešala kt on mene, pustila. Kaj rečš tipu k.....Ne vem, že dans bi ga objela. Pa vem da se še neki cajta spet ne bom lupčkala z nikomer.

Ja, vem, blazno boga sm. Sam pač, vesela sm bla, k sm KONČN mela nekoga, k mi je bil kul in se je (omojbog) ISTOČASNO zanimov zame!!!!!! Postajam sarkastična, ampak to zato k mi gre očitno spet mal na bolš. Heheh, bomo vidl kako bo, ko bom šla spat.Blazno zoprn je spat z nosom polnim smrklja, medtem ko oči niti normalno ne morš zapret zard solz.

A je tok fakin težko najt enga tipa za resno zvezo al sm js tok fakin čudna?! No, okj, tole, ta drugo, sigurn JE retorično vprašanje, sam mislm, da bi mogl tut čudni ljudje dobit koga čudnga za zravn. Da je pol double power čudnosti. Okj, nakladam in sploh ne vem kdo bo hotu to brt. Tko da, bralec oz. bralka, iskrene čestitke!!, zdaj pa nazaj k moji iliadni izpovedi.

Lih sm nekak folku k ga poznam dala vedt da je tut zame napočilo novo leto in imam nekoga. In se bom mogla potrudt, da bom presenečenim ljudem zapirala usta ob izjavljanju:" Ne, samska sm. AGAIN." In nekak mi je blo fajn, k sm se mogla mal brzdat in nism pogledala za vsakim kul tipom, ker to pač moji hormoni obožujejo. Blo mi je fajn, ja. Zdej za to nimam več razloga in se bom mogla brzdat brezveze. Nekam v tri pisane pošasti.

Sam rada bi mela nekoga rada. Pa da bi me ta nekdo mel prbližn enak rd kt js njega. Sej sm rekla, da ne vem kaj mi je TOK fajn pr dvojini, ampak to mam rada že doooolg časa. Ne vem, očitno sm pač človk za to. Tko kt pač moj dragi ni bil. Je pa še vedno fajn oseba in sm vesela, da sva prjatla še naprej.

Bom pa pogrešala kšn mesič pa pričakovanje, da ga vidim, rihtanje za njega. Okj, blazno sm se rihtala, no, ampak ja, mal bl pa že, ne! Sploh pa mi je fajn met vzrok, da se lah za nekoga zrihtam. Tok kt pač se. No, zdej je ta usrani blog sam še edn od tistih k so jih pisal ljudje v takm al pa še hujšm stanju kt js. Men pa ni sam to. Gre sicr samo za izpoved, sam tko kt zdej čutm boli in mislm da mi spet solze tečejo po licih.

Ah, fakin dvojina. Tok jo mam rada, pa vseen tko boli.

Zdej mam pa Trontlja poln kurac!

To, da ščije, ko sem na morju, je že splošno znano dejstvo in ljudje me s strahom v očeh sprašujejo, kdaj planiram dopust, da ga oni prestavijo.

Ampak, da mi pa tole jebeno uscano vreme dobesedno sledi, je pa že višek!

Tale komad idealno opiše situacijo:

Totalno s*anje

Tako pač je, ko se vrneš. Treščiš v ves kaos še zapakirane krame in tvoj vsakdan se začne z iskanjem spodnjega perila med spotikanjem ob knjige, krožnike, kable in drugo, še zapakirano šaro. Ob pogledu na kup neodprte pošte in nedokončanih stvari, te sili na bruhanje. Nekaj časa traja, da se sestaviš. Vedno je tako.

Misliš si, da bo lažje, če greš skozi to že drugič. Pa ni. Kvečjemu je še težje, ker se ti zdi, da se iz zadnje izkušnje nisi prav nič naučil. Nerazpakirano življenje te boli še bolj, kot sicer. Lani sem skoraj mesec dni živela iz potovalk iz kovčkov. Letos sem večino že uredila. Uspela sem pospraviti oblačila v omare in sem ugotovila, da jih premorem veliko preveč, kljub temu sem včeraj kupila novo oblekco, ampak to je že druga zgodba. Vseeno pa ostaja občutek, da nisem doma, da ne spadam sem.

Ko sem se prvi večer pripeljala v naše mestece, se mi je zdelo tako prekleto prazno. Skoraj mesto duhov. V nedeljo sem peljala psa na sprehod in si ogledala naš kraj ter občutila enako. Da ne govorim o tem, da smo šle s kolegicamo v petek v kino in po kinu nismo imele več kam. Lent je bil prazen, ostalo tudi, zato smo šle domov. Nisem več vajena tega. V 2,5 milijonskem mestu imaš vedno kaj početi in kam iti. Vsa majhnost tega košča sveta me je začela ugonabljati.

In potem so še vse druge stvari...mamina bolezen, sprejemanje življenjsko pomembnih odločitev, konec skupnega gospodinjstva z boljšo polovico, nešteto vprašanj brez odgovorov in cel kup stvari, ki jih nimam pod nadzorom,a bodo krojile mojo usodo.

Včeraj sva šla z boljšo polovico po njegovega strica na letališče, saj se je vrnil iz Grčije. Ko sem gledala razpored odhodov, me je prijelo, da bi kar šla. Vseeno kam, samo da grem. Samo, da ni treba preživeti teh nekaj mučnih tednov(bog ne daj mesecev) ponovnega privajanja. Saj vem, da bo sčasoma lažje in da bom sprejela nekatera neizpodbitna dejstva in se jim prilagodila, vendar je zdaj totalno s*anje.

Včasih se mi zdi, da sem duh...da sploh nisem jaz...da samo od daleč opazujem svoje življenje. Ko se dobim s prijatelji je malce lažje. Nekako pozabim oz. potlačim in je za nekaj trenutkov situacija bolj znosna. Potem spet padem v neko nepričakovano situacijo in se popolnoma zaprem. Spet drugič bi se razpočila od vsega, kar se nabira v meni. Najraje bi pobrala že spakirano prtljago in šla dalje. Zdaj razumem večne popotnike. Ko si enkrat okužen, je konec. Ko si enkrat tujec samemu sebi v lastnem domu se zaveš, da je edina rešitev, da spet greš.

Zato že planiramo naslednji odhod...rada bi na prakso v tujini...vse je še v zraku, ampak vem, da moram it. Moram izkoristiti vse možnosti, ker si bom sicer očitala, da nisem resnično živela...če lahko tej eksistenci, ki se meri od odhoda do odhoda rečemo življenje... še dobro, da iz prve izkušnje vem, da bo tudi to minilo...

“HITI POČASI… “

Ko sva se spoznala sem vedela, da najina zgodba ne bo končana na tistem travniku za Žalami… In kako prekleto prav sem imela. Čeprav te sprva nisem gledala kot nekega res HOT tipčka. Mislila sem si.. simpatično dete., defenitivno vredno spoznavanja…

Najslednja dva zmenka pa sta bila usodna…

Sedaj je minilo že skoraj dva meseca odkar se poznava. Povedala sva si mnogo in še več.. bala sem se da se boš spremenil v kakšnega psihopatskega modela… pa se nisi.

Ubistvu si mi z dneva v dan bolj všeč. Obožujem tvoj telešček, tvoje modre očke, kako me lupčkaš, božaš in mi dolgo zreš v oči… obožujem te v postli, nad, pod njo… način kako me pritisneš ob steno, mi pogledaš v oči in poveš da sem samo tvoja…

Srečna sem! Leta so minila in skoraj sem pozabila na vsa lepa čustva, on je izvlekel iz mene ŽIVAL ne pa ljubečega človeka... Ob tebi pa sem boljša.. in to neprimerljivo!

Rada te imam!

dotik le dotik

velikokrat mislim nate--tvoj vonj me prevzame. tvoje besede popeljejo v svet sanj, tvoj pogled me ogreje.

spomnim se dneva ko sva se spoznala,še vedno je svež spomin kot bi bilo to včeraj. bilo je na pumpi nekej po deseti uri zvečer... prvi pogled nate in prve besede s teboj še zdej me premamijo. s pogledi sva eden drugega pregledala kot da vidiva nekaj posebnegain res je bil si neki posebnega še zdaj si..ob tvojih besedah sem se nasmihala inseveda sva čvekala kr dolgi dve uri... bilo je nepozabno..

naslednjič sva se srečala v kafiču in seveda tam kramljala ob kavi .. najin pogovor sva začinili z polno mero smeha in kr naekrat so se najine roke dotaknile poljub je prišel kr sam od sebe spreletel me je nekak bočutek stran od realnosti v svet sanj.. in takrat se je moje srce ogrelo zate. ampak čez kak teden si mi dal jasno vedet da ne moreš v resno zvezo zaradi svojih razlogov(jih ne bom naštevala so res da preveč osebni). ampak zame je bilo prepozno!!!toliko dnevov in noči sem prejokala zaradi tebe!

enkrat pa nisem več zdržla in ti to povedla v obraz ni šlo drugače zlomila sem se....in takrat si me objel in rekel ful te imam rad.. res...takrat bi najraje zbežala stran od tebe stran od sebe daleč od srca...kajti takrat se je šele zame začela kalvarija. ničkolikrat si mi dejal našla boš nekoga ki te bo ljubil in takrat ko boš srečna ti bom tudi jaz...morala sem se sestaviti skupaj morala sem si reči da imam dovolj moči da stopim korak naprej težko je blo a nekak mi je ratalo.

po dolgem času sem slišala spet tvoj glas in sem se komaj zadržala da nisem na glas rekla ljubim te.... bala sem se da mi čustva privrejo na dan...

zmenila sva se za kavo in ob prijetnem pogovoru ki je trajal kr neki časa sva se znašal v objemu in poljub je bil neizbežen..ne vem kok to a nisem se mogla zadržat. v mojem srcu je mesto posebej zate. želim ti da bi vseeno našel v življenju tisto pravo ljubezen ..ki bo večna čeprav vem da to nikoli ne bom jaz!!!

rada te ima kot človeka ki je v meni prebudil občutke ki jih prej nikoli nisem doživela. rada te imam kot prijatelja ker ti lahko povem čisto vse. rada te imam kot neiponjeno ljubezen mojega življenja.. ker čustva še vedno so mogoče potlačena a nikoli pozabljena

Poletje...

deževno poletje, ki se le na trenutke spremeni v sončno poletje me že počasi utruja.... vedno bolj mislim na to, da še nisem na dopustu a bo poletja ravnokar konec.

Ždim v pisarni in čakam da bo čas ko lahko odidem. Redkokdaj se mi zgodi, da mi ''zmanjka'' dela še predno se konča delavnik. Tudi danes mi ga pravzaprav še ni zmanjkalo a ga nočem videti, zatiskam si oči in škilim na uro...še malo...še maloo...še malooo....še maloooo....

Saj bo, saj bo, čez teden dni bom že polna mravljincev spravljala prtljago v avto, nervoza bo na višku in pred nami se bo odprla dolga pot na sever....baje je tam trenutno lepše vreme kot pri nas?!? sije sonce in imajo 30 stopinj?!?! ta svet se počasi res obrača na glavo

dežuje...še kar dežuje...dežnika nimam in očitno bom izkusila spet nekaj najstniške radosti, ko bom lahko bosih nog tekala po dežju

Sms:((

tema

vse je v temi nikjer ni luči potiho iščem izhod..iz teme .. nikjer stikala da prižgem luč...nikjer izhoda iz te večne teme

mogoče kje najdem luč ... a ni niti glasu da vodi me

Sprostitev...

Že približno 2-3 leta sem animatorka v naši "fari" in to delo me veseli. Ko vsakoletno z mladinskim veroukom pripravljamo oratorij, mi je to zmeraj v veselje. Ko se le ta začne-pa je žur. Otroci tekajo, pojejo, se igraji, obmetavajo z vodnimi balončki. Tako sproščeno delujejo. Kakor, da je to za katerega od njih edini pobeg iz realnega sveta, ki pa, kot se vsi zavedamo, zna bit precej težek. Dobro je uživati otroštvo, poznam pa tudi družino ali dve, ki otrokom ne morata omogočiti vsega. Veliko subvencij, otr. dodatkov, socialne pomoči... Ampak tisti otroci iz teh dveh družin se zelo razlikujejo od nekaterih, ki jim je vse ponujeno pred nos. Vedo, kaj je spoštovanja vredno, še bolj pa vedo, kaj zares potrebujejo. Kot sem že v prejšnem blogu omenila, mi je absurdno, ko otroci vlečejo matere za krila in jih z jokom silijo k nakupu nevem česa že. Res je-celo življenje je še pred njimi. Ampak obstaja velika možnost, da v kasnejših letih nebodo nikoli SKUPAJ znali tako ceniti tega kot otroci iz socialno ogroženih družin...

V bistvu pa po eni strani razumem te razvajenčke. Starši so v sedanjem času prezaposleni in imajo premalo časa za svoje najdražje-moža ali otroke. In ko se končno zberejo spet skupaj, se ne pogovarjajo, kvečjemu gledajo Spet doma ali pa As ti tut not padu?! Zaradi tega starše muči občutek krivde in hočejo otroku prizanesti vsaj pri materialnih dobrinah-v prepričanju:ja, moj otrok se bo igral,nič mu ne manjka.

Najverjetneje se vam zdi, da za svoja leta-imam jih 15- preveč nakladam. Ampak pri meni je fora: rada razglabljam in pridem stvarem do konca. Rojena filozofinja, ki pa si gre zdaj naredit en kakav(ja, sredi poletja-kaj naj, paše mi )

Čao

Ja,30 bom...pa kaj?!

Mislim,pa to ni res!Nič hudega sluteč sem bila danes namenjena v knjižnico.Vse lepo in prav.Med brskanjem za knjigami na oddelku potovanja srečam mamino kolegico.In začne se razprava.Seveda iz njene strani.Meni je šla vedno na živce..."Eeeeej,kak si?""Suuuuper!"Odgovorim z prisiljenim nasmehom,ker vem,da zdaj se bo začelo..."Kaj delaš?"Halo??Kaj ne vidiš,da sem v knjižnici??Potem pa:"kak je v službi,kak so doma,kam grem na dopust,"....Kot,da sem na intervjuju!!Ampak,to ni še nič.Vpraša me o fantu.In šok."Kaaaaaj sama si??Kak te to??Kaj nič ne razmišljaš o družini??Mislim,30 jih boš letos kaj ne??"In ja,lepo je začela s temo,ki mi gre na živce!!Halooo!!In ne ni konca temu gobcanju:"Veš naša Maja pa je tak srečna.Ima idealnega fanta.Vse naredi za njo in tamalega"....Hvala bogu,sem ji rekla.A ima mogoče brata??Ker ne morem bit tiho,ji navržem par nizkih,pa kar hitro končama."Pozdravi mamo!""Bom,hvala,vi pa Majo!"

Mislim,kaj se nihče ne vpraša zakaj še,recimo,nimam otrok,moža,umetno narejene družine??Mogoče zato,ker vedno nasedam napačnim,lažnjivim,izdajalcem??!!Ker je pač tak težko najt pravega moškega!Pa mogoče zato,ker sem se trudila nekaj narest iz svojega življenja.S tem mislim izobrazbo,najt dobro službo,mogoče še malo uživat?!Potovat?Ja,pač minejo leta.Kaj čemo..

Res pa je,da sem na vseh področjih dokaj uspešna,samo v partnerskem odnosu mi vedno znova spodleti.In tu je valda problem-v meni!Vsaj tak se mi zdi,ko vedno znova srečujem znance,ki jih dalj časa ne vidim.Kot,da sem sama kriva,če verjamem v zvestobo in spoštovanje,dobim pa izdajo in prevare!

In pol se vprašam...Ali tem ljudem gre v lastnem življenju res tak dobro,da bi radi,da tudi jaz okusim ta okus sreče?Ali pa so zafrustrirani,nesrečni,tečni sami na sebe in samo rabijo eno kost za glodanje,da pozabijo na svoje težave??

Ja,pač nimam še otroka.Kaj čemo!Imam pa lepe spomine na tuje dežele.Na dobro izobrazbo in na super službo sem ponosna.Pa ne,ni mi treba moškega prosit za novo frizuro,ker si jo lahko privoščim sama.No,saj v tem trenutku tudi nobenemu ne bi mogla rečt za frizuro ))

Ja in sama bom,dokler ne bom spet zaupala,verjela in prebolela to kar se mi je zgodilo.In ne, ne rabim otroka samo zato,ker jih bom letos 30!Uživala bom,potovala in ko mi bo pot prekrižal en,ki verjame v take vrednote kot jaz,potem....Imam še čas