zakaj to tko boli zakaj??????????

milo rečeno meša se mi in to tako kot še nikoli do zdej.........

vem da ni prav ni fer ne do tebe in ne do mene a boli ko vem da ne bova nikoli skupaj vedno znova iščem bilke ki me vlečejo k tebi vedno znova iščem poti ki vodijo k tebi kako naj se tega izogibam kako naj sama sebe naučim da ne gre drugače kot tako da sva vsak na svojem koncu in živiva naprej tako kot do zdaj..kako??????? ljubezen ma mora tako bolet mora uničit vsakk trenutek sreče ki je bil preživet ne vem res ne razumem ne sebe in ne drugih.....

verjamem da vsi najini trenutki živijo tam kjer se spajajo pravljice kjer živijo tisti ljudje ki en poznajo bolečine.. vem da jih ej bilo veliko in vem da so vsakemu izmed naju pomenili dovolj da vsa lahko na glas rekla da naju je združevala ljubezen..

nikdar pa nočem več vedet da ljubezen boli nikdar nočem več poskušat ljubiti ker se bojim spet konca in spet razočaranja in spet dejstva da ni sva za skup...

treba bo it naprej treba bo stopit korak blićžje resnici in pustiti pravljico v svojem času....

a dejstvo je da ljubim te ,,,pogrešam te in živim zate nekje tam med zvezdami......

ewo me - srednja šola prhajam -

po tolkih trenutkih dileme pa strahu pa premišlevanja grem ju3 v sredno šolo. na ekonomsko

pa če po resnic povem me zabava misel da bom spoznala nekej novih ljudi pa profesorjov.

pred počitncam sm se še kej sekirala zakaj na to šolo, a mi bo všeč... ko vidm učbenik gospodarskega poslovanja postanem bleda. a je to zame ?

in kaj spoznam na predvečer novga šolskega leta??

DOL MI VISI !!!

šolo bom nardila čeprv mi ni čist všeč (poskusla jo bom nardit čim bolj), ne skrbi me kaj bo pr predmetih k me ne zanimajo (učila se bom) !!!

in pol me prjatlca praša zakaj mi je zdej naenkrat pa kar všeč ekonomska?

odgovor sm sama spoznala nedovg nazaj.

1) zato k oči ve kaj je dobr zame

2) zato k js vem kaj je dobr zame (to nism čist sigurna)

3) zato k je šola v mojem kraju in nau treba hodt na vlak

4) ker sm s vsakim dnem bliži polnoletnosti, skrbi zase, svobodi....

in upam da bojo moji nekoč ponosni name

pa ne me prašat kaj je pomen tega bloga

BISTVENO SM MOGLA TO NAPISAT 12 UR PRED ODHODOM V SREDNJO ŠOLO (veselim se že novih dogodivščin)

SOCIALNI ZAJEDALCI

Danes sem doživela totalen šok! Saj sem že prej vedela za ljudi, ki živiji od socialne pomoči ipd., ampak nisem vedela, da obstajajo tudi takšni, ki dobijo več kot 1000 EUR na mesec, kar ne bi bilo tako šokantno, če ne bi ta denar šel od davkoplačevalcev.

Naj stvar konkretiziram: moja soseda je stara cca. 40 let. Ima 4 otroke s 3 različnimi moškimi, kar pomeni, da najbrž dobiva (ali pa je dobivala) preživnino za otroke in pri tem še dobro izcuzila državo. Ona ima končano (največ) osnovno šolo, ampak ženska zna goljufati bolje kot "Čeferin in Matoz skupaj" (mišljeno glede na njun poklic in stopnjo izobrazbe).

Ok, je pač od države dobivala vse možne dodatke, subvencije in vse, kar pač gre brezposelni ženski s 4 otroki. In ker ji to ni bilo dovolj, se je domislila nove zvijače! S sedanjim možem sta kupila še eno stanovanje (od kod denar????) in zdaj imata v lasti dve. To pa seveda ni bil slučajen nakup. Z možem sta se odločila, da se uradno ločita, da bi s tem dobila ŠE VEČ davkoplačevalskega denarja pod krinko "nezaposlene matere samoharnilke". Sedaj ima ona prebivališče prijavljeno v enem stanovanju, (bivši) mož pa v drugem, živita pa vseeno skupaj.

Mogoče se marsikomu ta zgodba ne bo zdela nič kaj posebnega, mene pa je totalno razpiz****, ker NE RAZUMEM, kako lahko nekateri tako goljufajo državo, lepo dobivajo denar od davkov, ki jih plačujejo navadni smrtniki in pri vsem tem mirno živijo. Če so že tako iznajdljivi, naj si iznajdljivo poiščejo službo in pošteno služijo denar. In naj ne delajo otrok, če si jih ne morejo privoščiti! Ne pa, da se množijo kot bakterije in jim življenje plačujeo moji starši, vaši starši in vsi, ki pošteno delajo in plačujejo davke.

Vem, da bo tole zdaj rahlo nesramno od mene, ampak resno razmišljam, ali bi vse to PRIJAVILA pristojni ustanovi, ker mi gre na bruhanje, ko pomislim na to.

Pregorela..

Tole sem poslala eni divici dve leti nazaj.. Seveda je to predelana verzija, ker ni vse kar sva si pisali za v javnost Ampak bistvo je tu.. Ona že ve kdo je.. In pomagalo mi je, da me je poslušala, ko me nihče drug ni hotel. Za to ji bom vedno hvaležna

Vedno mi je težko pisat o sebi. Ker ko začnem pisat, postanem še bolj paranoična.. ne vem zakaj. In dobim nek odpor do pisanja. In do svojih misli. Ne prenesem svojih misli. Najraje bi se izklopla. Stisnila gumb in se za nekaj časa odklopla. Potegnila vtikač iz vtičnice. Ali za nekaj časa zaspala,da si spočijem možgane.

..V bistvu ta moja paranoja že dooolgo dolgo traja. Začelo se je pred dvemi leti. In nekako sem sfolgala leto pa pol vztrajat in mi je vsake tolko izbruhnilo vse ven, ma sem potem potlačla to nazaj noter. To mi je uspevalo dosti časa, potem pa so ti izbruhi postajali vse bolj pogosti in naenkrat nisem mogla več. Pa sem še vedno vztrajala, ker sem velika borka in sem se vedno borila in bila trdna kot kamen.

In tu sem naredila napako. Namesto, da bi si vzela čas in razčistla pri sebi, sem se gnala in gnala in gnala. Šla sem čez vse svoje meje. Če sem mislila, da sem sposobna dati od sebe 100%, sem jih dala 200%. In to me je tako utrudilo. Tako psihično kot fizično. Bila sem kronično utrujena.

Takrat sem še delala in moje življenje je izgledalo tako: ponoči sem imela nočne more, zjutraj sem se komaj zbudila in jokala, ker sem se takooo grozno počutla in sem bla takooo utrujena, a sem morala v službo. Jokala in stokala. Potem sem šla v službo, se umetno smejala tistih 6 ur, prišla domov...se spet jokala, ker sem bila še bolj utrujena kot zjutraj. Šla spat. In naslednje jutro vse od začetka. To se je dogajalo zadnja 2 meseca preden sem dokončno odpovedala in pustila službo. Sicer bi lahko že prej to naredila, samo smo imeli krizo v službi. Šefu je manjkalo personala in jaz ga nisem hotela razočarat, ker mi je full pomagal. In zato sem trpela in bla tiho in sama sebe uničevala.

Naslednja stvar..vsi ljudje so mi začeli it na živce. Recimo sta prišla stalna gosta, fant in punca, na kavo. In jaz sem bla tooolko jezna in prizadeta, da so mi čustva zameglila um in sem bla prepričana, da sta prišla na kavo zanalašč!! Ker sta vedla kako grozno se počutim in sta me hotela še bolj drkat!! Smešno, ne? Ma takrat sem res mislila tako. Zdej, ko se tega spomnem, me je sram, ma tako je pač bilo.. Šlo mi je na živce samo, če me je kdo pogledal. Če je prišel prijatelj in me vprašal "Čau, kako si?", sem ga jaz v svojih mislih napadla in sklofutala in napizdla in aaaa!! Res je čudno to, da je lahko 20-letnica tako na koncu z živci.

Še bolj čudno je, da sem bla kronično utrujena. Nekaj kar bi drugače naredila z lahkoto, je meni predstavljalo tako muko.. Navaden pladenj se je meni zdel najmanj 100 kg težak.

Uff, skratka..vse se mi je nakopičilo in namesto,da bi si vzela pavzo,ko sem jo rabla, sem se gnala naprej, ker sem si mislila "ti zmoreš več, ne smeš tako hitro obupat, če boš obupala si slabič, moraš moraš!!".. in to je bla največja neumnost, ki sem jo naredila. Da se nisem poslušala. Da nisem poslušala svojega telesa, ki mi je kričalo, da rabi odmor..

Potem pa sem koončno pustila službo in fax in prijatelje..vse..in se zaprla domov. Mislila sem si vzet kak mesec al dva fraj in se skulirat. Sam se je razvleklo in zdaj sem že 9 mesecev doma, izolirana od sveta. In to je najhujše kar sem lahko storila. Ker ne samo, da sem si tako nakopičila svoje strahove in skrbi in komplekse (ker, če si vsak dan 24h na dan doma, sam s sabo, sčasoma nimaš kaj delat in samo tuhtaš in tuhtaš in vidiš vse svoje napake in se še bolj zakompleksa&scaron, ampak me je postalo tudi strah it nazaj v real world. Zdej nekako živim v tem internetnem svetu. Razen občasnih izjem, je internet moj edini stik z zunanjim svetom. In grozno mi je. Full si želim rešit tega in si najt službo, ma se bojim. Kaj če ne bom nikoli več mogla normalno funkcionirat? Kaj če se mi vrne vsa tista utrujenost? Kaj če nikoli več ne bom mogla napolnit svojih baterij?

Uff...grozno. Sploh pa sem izgubila zanimanje za vse okoli sebe.. Nekaj kar me je nekoč full zanimalo, me zdaj ne gane.. Če bi mi prijateljica rekla kaj eno leto nazaj, bi skakala od začudenja.. če mi reče isto stvar danes, mi je pa ravno..vseeno za vse. Nimam volje niti se zbujat. Zato sem ponoči vedno pokonci, ker nočem it spat. Ker se počutim grozno, ker vem da tisti dan nisem nič pametnega naredila. In potem ko grem spat, se pa zjutraj nočem zbudit. Zakaj bi se..sej me čaka samo še en dolgočasen in glup dan,poln brezveznega razmišljanja. Včasih mislim, da mi bojo počli možgani... In potem na silo spim dolgo v popoldne, samo da mi ni treba razmišljat. In se zbudim kot drek. In se takoj vsedem za računalnik, niti jest ne grem čeprav sem lačna kot pes. Znam tudi po par ur presedet preden se odpravim dokončno zbudit. Zakaj? Ker če bi se pripravla na današnji dan, bi ga mogla začet živet. Jaz pa ga nočem. Ker mi je brezvezen. Ker se bojim, da mi bojo spet šle neumne misli po glavi in da mi bo nekega dne počlo in bom naredila kako neumnost.

Vse to pa vpliva tudi na moje zdravje. Sem ena redkih 20-letnic s kroničnim gastritisom v želodcu. Ne samo to- imam tudi nepojasnjene bolečine in potem samo razmišljam katero bolezen imam in me to še bolj potlači- že tako sem hipohonder. Prebrala sem, da so te bolečine značilne za psihično stanje- težave s prebavo, bolečina v glavi (pritisk v očeh), razbijanje sca, bolečine v prsih, oteženo dihanje. Včasih se vprašam kako lahko psiha povzroči take bolečine? Ker jaz si jih ne domišljam- mene res boli..

Sploh pa ne znam več normalno funkcionirat. Včasih ne znam smiselno povezovat stavkov, ker imam polno bučo misli. Včasih tudi zamešam vrstni red besed, ker mi je padla koncentracija. Ko se spravim iz hiše in grem s prijateljem na pijačo, zamrznem. Nisem se več sposobna pogovarjat. Ne vem več kaj bi rekla. Nič mi ni zanimivo, ne vem o čem bi se pogovarjala, zakaj bi se pogovarjala. Ne znam se več obnašat v družbi. In ko to ugotovim se vrnem poklapana domov in se spet zaprem v svoj oklep. A nekoč sem tolko govorila, da me je folk prosil naj neham. Najhuje je, da sploh ne vem več kdo sem, kaj sem in zakaj sem. Full sem neodločna. Včasih ne vem več kaj je prav in kaj narobe. Včasih se mi zdi, da sem izgubila samo sebe. Kot da v meni ni več niti kančka moje osebnosti, kot da sem samo še telo.. Brez duše. Vsak dan me bolj zapušča.

In kar je ironično je to, da prej sem jaz ljubila življenje. Mislim, da nihče ni imel raje življenja od mene. Bla sem polna volje, energije, planov za naprej, itd. Zdaj pa se mi ne zdi nič več vredno. Nekoč sem se bla izgovorit besedo "smrt". Tolko rada sem živela! Če se je kdorkoli zraven mene pogovarjal o tem, sem se takoj obrnila in šla stran. Niti slišat nisem hotela o tem. In bala sem se prihodnosti in staranja. Še vedno se. Mogoče je to eden od vzrokov, ki je vplival na nastanek te moje zmede.

Skratka, obrnila sem se za 180° in včasih res dvomim, da bo kdaj boljše. Ne vem kako se bom lahko po vsej tej žalosti in tesnobi spet lahko kdaj iskreno smejala. Ufff že dolgo se nisem. Vse je samo kamuflaža. Tudi zato ne maram med ljudi. Ker tisti, katerim se hočem izpovedat, nočejo niti slišat za to. Raje pijejo svoje pivo in uživajo. Zakaj bi si zaradi mene kvarili svoje razpoloženje. Sploh pa ne smatrajo mojih problemov resno. Ti pa povem, da včasih je psiha bolj resna kot karkoli drugega. Spet drugim se jaz ne morem odpret. In potem se počutim kot, da igram. Gledam jih in držim faco normalno, a v meni je vse potrto. In ta feeling, da igram, da se delam nekaj kar nisem, mi je grozen. Grr ne prenesem ga. Potem se samo še bolj sovražim, ker se počutim umetna, zaigrana.

In ker sem izgubila zanimanje za vse, nimam več svojega mnenja o ničemer. Če me nekaj vprašaš, ne bom vedla kaj ti odgovorit.. ker mi bo vseeno. In ravno zato sem začela sodelovati na divi. Ker sem nekje prebrala, da pomaga če se udeležiš kakega foruma in izražaš svoje mnenje. Da ga nekako dobiš nazaj. In počasi spet ugotoviš kdo si. In ti povem, ko sem začela brati divo, se mi je najprej vse zdelo nepomembno. Mislim,... ne da se mi živet in jaz da razpravljam o tem kako je kdo oblečen, kako frizuro kdo ima, kaj je kdo jedel... Potem pa sem začela in počasi počasi se je stanje malček poboljšalo. Spet sem dobila svoje mnenje nazaj, čeprav sem še vedno pogosto izgubljena. Ma se trudim vsak dan vsaj nekaj napisat, lih da ne padem iz tega.

Jaz sem ene par mesecev nonstop pila alkohol. Da ne govorim o tem kako sem skoraj postala odvisna od tablet. Znala sem spit vsak dan po 6, 7 lekadolov, aspirinov..karkoli je bilo pri roki. Ko me je kdo razjezil, sem spila lekadol. Ko sem se urezala v prst, sem spila lekadol. Ko mi ni uspelo kosilo, sem spila lekadol, upajoč da bo popravil mojo slabo voljo.. Katastrofa. Vsak dan sem bla pijana, ker sem mislila, da bom tako pozabila. Če smo šli ob 10h zjutraj na kavo, sem jaz pila bambus. Vsi so me gledali čudno, noben pa ni vedu za kaj se gre. Jaz sem samo hotela, da me čimprej prime. Da bom spet vesela in ne bom razmišljala o neumnostih.. In ti povem dobro je blo, dokler je trajalo. Ampak to je samo začasna rešitev. Alkohol je beg iz realnosti, prej ali slej pa se moraš vrnit nazaj. Probala sem zbežat tudi na ta način, da sem šla za 1 teden na počitnice. 1 dan mi je počlo,sem pobrala stvari in šla. In dokler sem bla tam, je blo kul.. Nisem razmišljala o tem. Čim pa sem se vozla nazaj proti sloveniji, se je strah vrnil. Ko sem prišla nazaj, so me problemi še vedno čakali v vrsti. Tako da potovanje ne pomaga sploh. Je tudi samo začasna rešitev. Ne reši pa problemov.

No, kakorkoli.. Ko ljudje vidijo nekoga zlomljenega.. ga obtožujejo. In to boli. Ko te označijo za slabiča. A verjemi v tem stanju,ko se ti ne da več živet je to nekaj kar najmanj potrebuješ. In težko je, ko vidiš da te ljudje označujejo za norca in za slabiča. Ker jaz nisem slabič. Jaz sem bla prej vedno močna in trdna kot skala, noben mi ni nič mogel, nikoli nisem jokala pred nobenim. Zdaj pa se je vse spremenilo, depresija me je dobila v kremplje in jaz tega nisem hotela. Tako je naneslo. Meni mi ni lepo tako...

Najhuje je,da sploh ne vem zakaj se mi to dogaja. Nekateri padejo v depresijo ob izgubi bližnje osebe, slabi izkušnji iz otroštva,..takih pretresljivih dogodkih. Ma meni se ni nič takega zgodilo. Ok,sej sem imela tudi jaz težke trenutke, ma vseeno nič takega kar bi iz mene naredilo psihično razvalino. Sicer sem brala, da te depresija lahko zadene tudi brez razloga. Vseeno mi pa ni jasno zakaj jaz, zakaj mene... in to je težko. Ker ne vem kaj je vzrok, tega niti ne znam pozdravit.

Povem ti pa, da vsak ki misli, da so psihiči slabiči..niso. Nismo. To je ravno dokaz, da smo močni. Če bi bla slabič, bi si že zdavnaj pognala metek u glavo. Pa si ga ne. Vztrajam. Tudi če vse bolj pogosto ne vidim luči na koncu tunela, vseeno vztrajam. In verjemi, da moram imeti ogroooomno moči in volje za to. Ogrooomno. Meni je zdravnica dala prvo napotnico za psihiatra 2 leti nazaj. Takrat sem mislila, da je nora in sem se ji smejala. Od takrat mi jo je dala vsakič, ko sem pršla k njej. In mi je rablo leto in pol preden sem si priznala,da rabim pomoč in da sama ne bom zmogla. Šele takrat sem se naročila in šla..

Hmm, veš kaj je zanimivo? Da ponavadi neznanci bolje opazijo, da je nekaj narobe, kot pa prijatelji. Hm hmm čudno, ne. Mogoče pa prijatelji nočejo opazit.. Prizadene me, ko se skušam nekomu izpovedat, ta pa mi odvrne, da z mano ni nič narobe. Ker na zunaj izgleda, da imam normalno življenje. Z mano ni nič narobe?? 9 mesecev zaprta doma, 9 mesecev!!! Mislim, kaj moram it delat samomor, da bi me kdo od prijateljev vzel resno in si priznal moj problem??

Sem se razpisala.. res je, pisanje pomaga. Ma zdej sem opravila z njim za par mesecev. Meni je pomagalo že samo, da sem vrgla to iz sebe, pa tudi če ostane neslišano.. Res oprosti, ker ti morim... lej..uff... spreglej.. samo spreglej ta post. Ti si pač tista žrtev, kateri sem morala povedat. Ti si me vprašala kaj je s to mojo paranojo.. in to je tisto kar sem hotela. Da me nekdo vpraša. Da lahko nekomu povem. Prav kričala sem po tem. Skozi nakazovala, da nekaj ni v redu. Pa me noben ni vprašal. Vsi so me označili kot negativko, ki samo stoka.. Hvala ti...

ola liđa

Tih deževen dan

Sobota, deževna sobota, deževna sobota 29. avgusta.

Že zgodaj zjutri sem čutila, da ta dan ne bo nekaj posebnega in da bom mogoče mal slabe volje. In res je

V ponedeljek, torek in sredo me še čakajo trije ustni deli pri maturi in sem res že ureujena od vsega tega. Najbolj grozn mi bo v ponedeljek, ko imam matematiko

Drugače pa res ne vem kaj je z mano danes.. NJEGA prav ne morem več gledat..ta Facebook in Messenger me mučita, ker vedno vidim kaj se dogaja z njim in to mi ni cool. Da bi ga pa zbrisala pa še nimam moči, ker še pač mam neki kar me veže na njega...prav jezna sem na sebe, ker sem taka KURAAAA glede tega

Mami je mal pod pritiskom glede mojega bodočega odhoda v Ljubljano na faks, kar me še dodatno obremenjuje pri vsem tem kar se trenutno dogaja z mano. Ampak ok... tolažim se, da po dežju vedno posije sonce. Tudi zame

Kar nekaj časa mi vliva optimizem pesem od Arethe Franklin - Respect. Da mi moč, da premagam ovire Hecno je kako lahko že ena takšna malenkost vpliva na naše počutje skozi cel dan.

Zdaj me pa že malo čas preganja (učenje pa take fore ) . Lepo se mejte, kljub dežju

Pumpkin ma vas rada :*

želim si ...

Sedim sama, čutim željo po joku, želim si čutiti drugače ... želim si te imeti, želim si te bol kot kdaj koli prej, želim si tvojega pogleda, dotika, objema..

Čutim, kako me boli srce ker si, kjer si... ker ne morem biti s tabo, ali pa, ker ti ne moreš biti z mano. Želim si, da bi bilo drugače, da se nebi tako zapletlo, nebi smelo biti tako.

Če bi ti lahko povedala kaj čutim do tebe, mislim, da nebi razumel zato čakam dan, ko bo to mogoče. Ne morem si pomagati, ne morem se kontrolirati, se ustaviti, zaradi misli nate postajam nora...

Ljubim te, hočem te, hočem govoriti s tabo in hočem biti tvoja.

Ne upam si niti pomisliti, da se je najina priložnost že končala, saj se bojim, da sem spet tvoja »rešilna bilka« ampak tokrat ne morem tako. Zdaj si od tebe želim več kot samo bežno avanturo... Želim si tebe celega, z dušo, srcem, trapasto sestro in vsem kar spada zraven...

Ne morem spremeniti preteklosti, kar je bilo je bilo, morem se soočiti z dejstvom iz oči v oči, tako naprej ne gre več. Prevečkrat sem premalo tvegala, se prepričala da to ni to, in šla naprej. Zdaj ne morem več tako, saj odkar hočem biti s tabo, živim drugače mislim samo nate in na nek način spet uničujem svoje življenje...

Vem da ne slišiš mojih nemih krikov in moje neustavljive želje po tebi, a vendar vsak tvoj pogled, nasmeh namenjen meni, v meni prebudi nekaj česar nisem že dolga čutila...

Vem, da so moj talent nemogoče zveze, ampak tokrat si prvič ZARES ŽELIM, da bi bila ta zveza mogoča.

PLESNA PRAVLJICA

Čeprav sem imela trening okoli 11.h, sem dvignila rit iz postelje ob 9.50. Mudilo se mi je kot strela! Bila je pozna jesen. Pred mano so bile žametne hlače in skočila sem vanje. Do plesne šole sem šla peš. To traja okoli 25 minut hitre hoje. Imela sem občutek, da me ljudje malo bolj gledajo kot ponavadi. Ali se mi je samo zdelo? Pred pošto v mestu sem ugotovila, da z mano hodi tudi najlonka prejšnjega dne… Zjala je ven vsaj pol metra izpod moje hlačnice. Se zgodi.

CARA CARAMELA,

Ko sem bila majhna, sem oboževala KIKI bonbone. Iz Pacuga sem pisala domov kartico Na njej je pisalo:« Draga mami, Jaz sem čist bankrot. Eni Kiki bonboni stanejo tolk in tolk!« Seveda mi jih je poslala po pošti.

V Grčiji so mi padle v oči karamele z imenom Dimitra. Na njih je narisana krava. So fenomenalne! Piše, da so Greek Toffeefe.

Vprašanja in odgovori iz Kraševe spletne strani. I like it!

Zakaj veter piha?

Veliko je tekel in je zasopel.

Zakaj ima zebra proge?

Ukradla jih je slonu.

LEP IN PAMETEN

Ujela sem ga z njo. Topil se je. Všeč mi je njegova strast. Je ona njegova učenka? To prepoveduje njegova pogodba. Meni je on všeč. Tak dober komad. Edini asistent, ki bi ga za domov. Gledala sem bolj njega, kot to, kaj je govoril. Pol leta je popravljal domače naloge. Kolk je strog! Več kot 75% mi ni ratalo spesnit.

Srečala sva se. Ne vem zakaj sem ga vprašala, če se poznava. Bila se ziher, da je Jaka. Prav ponosno je povedal, da je s faksa in vedela sem, da ni Jaka. Padla sva v debato. Bil je razpoložen, ponavadi je zadržan in drži distanco.

Moški, ki so fejst in so inteligentni so relativno redek pojav. Valovanje morja v živo. Rekel je, da se bo moral slečt na predavanju, ker je preveč dolgočasen in nobenega nič več ne zanima, da bo vsaj opazen. Prav nasmejal me je… Se je pohvalil, da je zdaj docent. Sem rekla, da ga lahko vikam. Rekel je, da ne, ker sva kolega.

Broken heart

Danes sem dal moji Megan Fox košarico. Ona sicer ne ve niti, da sva bila skupaj, ampak dovolj je, da jaz vem.

Zame si ni vzela nič časa in razdalja naju je ubijala.

Bom že preživel, upam le, da ne postanem alkoholik.

biti ljubljen.

res je izjemen občutek, biti ljubljen.

po prvi ljubezni. po letu in pol padanju na laži nekomu ki se norčuje iz tebe. nenehnem sekiranju, prebolevanju.

res prija, ko veš da te ima nekdo tako neskončno rad,

da te preprosto obožuje.

da želi vsak trenutek preživet s tabo.

da gre od tebe pa te že pogreša.

da ti da miljon poljubčkov, pa še ni dovolj.

da te objame tako da čutiš, da te noče izgubit.

da te ljubi in da ti ljubiš njega.

neverjetno.

Utirjanje

Dopusti so mimo. Letos sem si malo bolj privoščil in po 14 dneh Azurne obale sem za 5 dni odletel še na Ibizo. Uradno je sicer šlo za službeno zadevo, neuradno pa smo se zraven trdega dela imeli še prekleto fajn (potopis bo v ponedeljek objavljen med članki).

Edina slaba stran dobrega dopusta je to, da se prehitro konča in da se na počitnicah spet navadiš spati kot človek (to pomeni, da ne vstaneš pred deseto). No, sedaj se je spet treba navaditi na star, brutalen tempo in vstajanje v času, ko bi moral človek, če ravno ni največji mazohist, najbolje spati.

Budilka me vrže iz globoke kome natančno ob 7.00 in najprej porabim približno eno minuto, da se mi možgani vsaj toliko vklopijo, da lahko identificiram vir tistega groznega zvoka ter ga izklopim. V prvih tridesetih sekundah namreč ne vem od kod prihaja tisto grozno zvonjenje in velikokrat še napol sanjam, zato sem prepričan, da se je tista huda blondinka, ki sem jo v sanjah divje nabijal odzadaj, začela med orgazmom oglašati kot iPhonova budilka.

Takoj, ko se mi možgani vsaj za silo vklopijo, začnejo kričati: "PA KAJ JE MENI TEGA TREBA?! KAJ SEM KOMU NAREDIL!?". Deset minut preživim na robu postelje in zrem skozi okno ter se sprašujem kakšni lažnivci so ljudje, ki me tolažijo: "Saj se boš čez nekaj časa navadil vstajat", jaz pa sem po vsaj 15 letih brutalnega vstajanja zjutraj še vedno čisto zadet.

Naravnost tako ali tako ne morem hoditi, zato odvijugam proti kopalnici in vmes podrem še kakšen predmet s police ter skoraj zlomim vrata omare, ko se poskušam ujeti za ročaj, da ne bi zgrmel skozi balkonska vrata. V kopalnici si 5 minut na faco zlivam ledeno mrzlo vodo, nato pa spijem dva deci razredčenega koncentrata l-carnitina, kofeina in taurina. Razmišljam, da bi tega hudiča spil dva deci kar brez redčenja...

V gatah s Supermanovim logotipom se nato spravim na orbitrek in pridno gonim vsaj 20 minut in si vmes na 5 minut merim srčni utrip. Ne zato, da bi ga držal nad neko ravnjo, temveč zato, da preverim, če mi srce sploh še bije. Zraven se poskušam pretentati, da bo hitreje minilo, če bom ob gonjenju gledal ponovitev poročil, vendar se mi ob poslušanju bedastega kramljanja med Tankom in Kerčmarjevo ("Ti, Matjaž, pa ti resnično verjameš, da so v Spodnji Fukojebini res posneli vesoljca?" - "Hihi, Petra, ne vem. Lahko pa da je bil le Janez Janša." ) stanje le še poslabša.

Po 20 minutah ves prešvican in tečen začnem ženo naganjati iz kopalnice, kjer nato preživim naslednjih 15 minut in mimogrede preberem še novice na iPhonu ter pogledam vreme. Po tuširanju se že malček bolj zbujen odmajem v kuhinjo, kjer nastane v meni boj med telesom in možgani. Telo kriči po jebenih konjskih otrobih, ki so jih spretni marketingarji poimenovali muesli, medtem ko možgani kričijo: "NUTELLAAAAAAAAAAA, VELIKO NUTELLEEEEEEEEEE! VTAKNI SI ZVRHANO ŽLICO NUTELLE V GLAVO IN CUZAJ KOT ZMEŠAAAAAN".

Sledi umivanje zob, nato pa se spokam v avto in odpeljem proti službi. Hvala bogu je obvoznica precej ravna, avto pa ima vgrajen tempomat, tako da lahko hitrost nastavim na 100 km/h, vklopim tempomat in do Kosez še malo zakinkam.

Marioneta?!

..5.9.2007..

Joooj joooj. To so besede, ki mi danes že cel dan švigajo po mislih, odražajo pa moj strah.

Ne vem kaj naj se dam, da ustavim te svoje negativne misli. Bojim se, ker nimam več kontrole sama nad sabo..Bojim se, da bo enega dne popolnoma popustila in bom naredila nekaj, kar drugače ne bi. Na trenutke se počutim kot, da me je obsedel hudič. Prelep sončen dan in v sekundi se nad mene zgrnejo črni oblaki in tuff..Konec je. Lahko me tolažiš, spodbujaš, obljubljaš ne vem kaj, govoriš karkoli.. Ni šans! Oblaki so nad mano, kar naenkrat vidim vse črno, ne vidim nikjer pomena..niti v tistem določenem trenutku. Ni mi jasno kaj sploh delam tukaj na tem svetu..v tem trenutku in času. Ni mi. Se niti ne zavedam več ali je vse res ali si samo domišljam... Ali sem res tukaj ali to sanjam... Grozen feeling. Ne samo, da sem izgubila kontrolo nad sabo, zdaj sem jo tudi nad svojo glavo in dušo...

Črne misli mi polnijo glavo, jaz pa jih s kijem odbijam in skušam ne mislit na nič... zabijat trenutke do obiska pri psihiatru.. Samo, da preživim. To mi je zdaj važno. Samo da grem skozi in dočakam tisto 12-to popoldne, ko se bom lahko vsedla na stol za belo mizo in se sesedla... Na stolu in v sebi. Takrat se ne bom več delala. Bom to kar sem. Bom popustila, pokazala kako se počutim in vseeno mi je kaj se bo potem zgodilo. Me sploh ne zanima ali bom še tu ali ne bom... Nimam moči niti za danes preživet..

Sej niti ne vem kako bi opisala moje trenutno počutje. Boli me, a sem hkrati prazna.. Votla... Kot da nimam čustev. A praznina boli. Kako lahko praznina boli?!?! Pizdarija, in pol naj imam še upanje al kaj? Če sem žalostna boli, če sem jezna boli, če sem PRAZNA boli.. Pa to ni za verjet, ej.. Kako lahko boli nekaj, česar ni?? Ja ja vem, lahko da so čustva potlačena in se niti ne zavedam, da jih imam, ampak trenutno nisem pripravljena poslušati tega psihičnega sranja.

Pilek, ma zakaj ni nobenega ob meni?? Jaz, ki sem mislila da imam miljon prijateljev... Kje so???? Zakaj jih ni??? Zakaj jih ni zdaj, ko ne vem, če bom doživela jutro? Ma nimate pojma kaka muka je to, ko ne veš če boš dovolj močen da se boš zadržal, da ne bi naredil kake neumnosti... In v čem je smisel življenja, če sploh nimam več kontrole nad sabo? Se počutim kot marioneta, ki nekdo drug upravlja z njo... On določa kdaj bom padla v paranojo, kdaj bom vesela..On. In j**** mu mater, ta ki me upravlja, me mora sovražit. Samo črne oblake mi pošilja. Ma halo dej..to ne gre tako. Kaj ne gledaš vremenske napovedi? Kaj ne veš, da za vsakim dežjem MORA posijati sonce? Pilek, ma kaj sem ti naredila..kaj sem ti takega naredila, da se spravljaš name?? Nehaj..ja? Jaz bi rada živela in ti to dobro veš. Nehaj me maltretirat, pusti mi da bom srečna, no.... Ukvarjaj se raje s čim pozitivnim.

Oprosti, se ti opravičujem iz vsega srca, če sem ti kaj slabega naredila. Vedi, da mi je žal in da sigurno nisem tega naredila iz zlobe. Ampak veš kako je v življenju.. kar je za nekoga dobro je za nekoga drugega slabo in mogoče se je ravno to zgodilo. Mogoče sem v želji, da bi naredila nekaj dobrega zase, naredila tudi kaj tebi v škodo, ampak če je tako mi povej. Jaz tega ne morem vedet, veš... če bi se zavedala kaj delam, sigurno ne bi tega naredila.

Trenutno.. v tem trenutku, tej sekundi ki hiti zdaj mimo, na mojem stolu za računalnikom in to kiljavo tipkovnico, nimam želje po ničemer. Ma ne po ničemer, niti po obstoju. Zaželim si da bi bla en atom v moji pisalni mizi, ki ga boli k**** za vse in ne čuti nič. Enostavno ne morem, res ne.. Samo iščem kje je tipka »escape« ma je ni.... Halo, rada bi se nehala igrat to igrico. Nisem nikjer podpisala pogodbe, da jo bom igrala do konca. Ni mi všeč in rada bi jo zamenjala. Mater, je težek ta računalniški program, ki me ne spusti ven. Booo.. Nikoli več ne bom igrala igric. Jebi se, kaj..

Ma deeeeeeeeeeeej z vsako sekundo bolj obupujem. Nočem si sama sodit, moje odrešitve pa ni od nikoder.... Kaj me lahko kdo zamrzne in me odmrzne čez 500 let?? Do takrat si bom spočila in bom spet lahko zakorakala v življenje kot rožica. Rane se bojo zacelile, koža regenerirala in se pripravila na nove rane. Yep, that's the way it goes.

Pilek, kaka srečnica sem jaz, da sem zbolela za depresijo, a... Ha ha. Sej po eni strani sem.. Ma ne bom rekla, da sem je vesela.. Ker nisem... In če bi morala it še enkrat čez to, ne bi. Mater, res da sem borka in hočem delati nemogoče stvari, ma tega pa res ne bi za nič na svetu ponovila.... Ma za niččččč... V glavnem, depresija sucks a big time. V bistvu se počutiš kot, da ne obstajaš...

Joooooj sovražim to praznino..Dej zaprite to črno luknjo...Zaprite ta prepad pred mano.... Samo, ko ga vidim, se bojim.. Joooooj Jooooj. Joooooj. Že cel dan si govorim Joooooooj. Te besede odražajo moj strah. Strah, ker bi rada živela..res bi. Mislim dobro jutro, jaz ljubim življenje. Če ga ne bi se ne bi borila in ne bi vztrajala. Ma je težko, če nekdo drug igra tvojo igrico in stiska tvoje tipke.... Vraga, ej.

Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.

Preklinjam dan, ko sem se odločla skreniti s svoje življenjske poti samo, da ne bi prizadela drugih. Preklinjam ta dan, ko nisem postavla sebe na prvo mesto. Preklinjam dan, ko sem pustila čustvom, da me komandirajo. Preklinjam dan, ko sem zapečatila svojo usodo s to nesrečo, jooooj. Zdaj ne samo, da ne morem nazaj, ampak se bojim naprej. Jooooj.

Počutim se kot, da sem vodoo lutka in me nekdo zbada z iglami kadar njemu zapaše. Hopla, kaj pa če je vse res? Mogoče bi morala najeti izganjalce duhov.

In sploh ne vem več kaj naj bom in kako naj se obnašam. Naj se mi jebe za vse, naj bom hladna in zagrenjena... Ali naj se trudim in pustim,da še bolj hodijo po meni.. Ali naj vegetiram še naprej. Sej ne vem. Najraje bi mela nekoga, ki bi se odločal namesto mene in mi povedal kaj in kako naj naredim. Jaz namreč ne vem. Včasih se mi zdi, da sem preveč dobra in da bi me moralo na trenutke prav malo brigat za ostale.. Včasih pa se mi zdi, da grešim, če to delam.

Jaz sem preveč čustven človek za ta svet. Dal pa si mi en defekt, ne. In to je nezmožnost izražanja svojih čustev. Auu, ubijalna kombinacija. Ne vem ali me imaš ti za kakšnega poskusnega zajčka ali nisi sedel v šoli pri urah kemije, ko so te učili kateri elementi nikakor ne grejo skupaj, ker sprožijo destruktivno reakcijo. A veš, da tukaj popravnega izpita ni.... Jaz sem že narejena in me ne moreš izbrisat in znova narisat. Pizdarija, moral se boš sprijazniti z mano, predvsem pa se bom morala sprijazniti sama s sabo, ne...

Mislim, res..kljub temu, da sem jezna nate in te dostikrat preklinjam, vedi da sem ti hvaležna... Res sem ti hvaležna za tako sposobnost čustvovanja. Mislim, da sem ena redkih ki jih je doletela taka čast. Hvala, ker si mi poklonil tisti občutek, ko ti topel val energije prelije celo telo in kar trepečeš medtem, ko ti oči žarijo kot dva sonca in se počutiš enkratno. To sem doživela ene parkrat, ko si v testu dobil naloge, ki jih obvladaš in si me spojil s tistimi ljudmi oziroma elementi, za katere sem ustvarjena. Blaženost, mmmmmmmmmmm.

Zadnje čase pa mi ne pošiljaš več takih ljudi na pot. Mar ne rešuješ več testov? Si nehal hodit v šolo? Kaj je narobe? Rabiš pomoč? Kljub temu, da sem na dnu, ti bom rade volje pomagala, lej.... Lahko bi se zmenli, da jaz pomagam tebi in ti meni. Tako bova ubila dve muhi na en mah, kaj praviš? Roka tako, roka tako????

Izbrisana..

In to najmanj 9x danes.. Še dobro, da imam čas in se nonstop rišem nazaj

Že 100x sem si rekla, da so 24ur.com ena sama bedarija, pa vseen avtomatsko preverim, kaj se kaj dogaja po svetu. Pa čeprav sem potem vedno znova in znova razočarana nad pisci, njihovim poznavanjem slovnice, pretiravanjem in objavljanjem le grozot in bolanosti. Da zadnje čase o pretirani polinkanosti njihovih člankov ne govorim. DDDDDD

No in danes (kako le ne bi poveličevali tega nebodisigatreba) na prvi strani Murko in njegova prva izdaja biografije..Vse lepo in prav, človek mi je res antipatičen, ampak glej, vsak se bori po svoje v tem svetu. Ampak to pa ne pomeni, da ne smem imeti svojega mnenja, ki pa je že od vsega začetka ta, da je njegova žena transvestit. In svoj mnenje sem predvsem zaradi dolgočasja delila na 24ur.com. In ne boste verjeli, admin me je brisal najmanj 8x, potem sem nehala šteti. Tam je trenutno že skoraj 400 komentarjev in niti en ne spodbuja Murkota, resnici na ljubo, vsi ga pljuvajo. Ampak njihovega admina pa zmoti moje mnenje, da se mi Murkotova Maja ne zdi ravno ženstvena.. Očitno sem s tem užalila nekega adminčka na 24ur, mogoče tudi zato, ker sem ga tam nekje po petem brisanem postu obtožila, da mu zagotovo Murko greje posteljo ali pa vsaj njegova transvestitska žena..Toliko o svobodi govora in mišljenja. Se opravičujem, ne bom več! :/

Perfekcionistka...

Zopet tisti čas, ko človek poskuša razrešiti samega sebe. Poglablanje vase pride ob težavah seveda. Super dnevi tega ne potrebujejo. Ko si ogromno občutij ne znam razložititi. Toliko vprašanj, pa toliko nenatančnih ali nepravilnih odgovorov. Vendar gre na bolje, iščem in iščem razlage zase. Poiskala sem jih že mnogo. V knjigah, po forumih, v sebi in konec koncev v drugih ljudeh. Zakaj za boga hočem vedno vedeti vse, u nulo razčistiti sebe, dobiti odgovore na vse svoje reakcije, poskusiti vse, imeti vse, pa sem na žalost daleč od tega. Zakaj hočem, da se vedno stvari odvijajo tako kot si zamislim, tako kot sama hočem? To vendar ni izvedljivo, je pa zelo utrujajoče, vendar v obratnem primeru čutim pomanjkanje, praznino, skrito nezadovoljstvo, s katerim ne pritiskam na druge, ampak ga čutim v sebi. Pogoste besedne zveze pri meni, ki izražajo del moje osebnosti...hočem to, želim da... Navajena sem komplimentov, pohval, takšnih in drugačnih, navajena sem, da se vsega naučim hitro in spretno, če vložim energijo, navajena sem, da ko se nečesa lotim, izvedem tako kot hočem in to tudi dobim. Če se le lotim s pravo predanostjo. Ne maram vplivov drugih, to me živcira, ker včasih podzavestno pričakujem od sebe nečloveške in nemogoče poteze, katerim mnogokrat nisem kos. Ampak saj sem samo človek, ki ne zmore vsega!! Verjetno sem tudi jaz ena izmed tistih, ki ne tekmujejo z drugimi, ampak sami s sabo. Ne maram početi narobe, rada pa počnem po svoje, a to skupaj velikokrat ne tvori sožitja. Zanimivo, da nikoli nisem bila označena kot perfekcionistka. Če bi ljudje poznali moja visoka hrepenenja, previsoke zahteve in domišljijske želje, bi mislili drugače. Težko je včasih živeti z mojimi pričakovanji do sebe, drugih in konec koncev do življenja, a hkrati znam sprejemati ljudi, le od svojega moškega bom hotela vse, vse. Hočem več, kot je v resnici sploh možno dobiti. A se zavedam neizvedljivosti. Le domišljijske želje me zadovoljijo in spomin nanj. Spominov nam ne more vzeti nihče. Zakaj bi živela za sedanjost, če je bilo tam v preteklosti lepše in če lahko živim z upanjem, da bo v prihodnosti še boljše? Če bi najina romanca trajala dlje, bi se čar tistih momentov razblinil, izgubil, pomešal z realnostjo. In takrat bi popolnost izginila. Zopet bi bila razočarana, nad njim, ki je končno nekdo, ki je znal zadovoljiti moje potrebe po dvajsetih letih življenja. Nekdo, ki me je zares znal dvigniti do nebes, uporabiti točno tiste besede, ki sem jih hotela slišati. Tudi seks bi uničil vso filmsko vzdušje, pomešano s pravljico. Le da pravljice se končajo srečno. Še danes se spolnem njegovih besed, če je kakšen moški na tem svetu sploh dovolj dober zame. Takrat sem se zamislila, da imam občasno uničujoč vpliv na sogovornika. Ko globje pogledam vase, vidim, da to res sem. Perfekcionistka. A ne pri vseh stvareh. Mogoče samo pri tistih stvareh, ki jih imam rada, preveč rada, ki jih obožujem. Prvi človek od katerega sem to slišala, je bil neki profesor, gost v našem lokalu, dober psiholog z dobrimi razlagami. In s tem včasih prestrašim ljudi, jih zadušim. Če bi bilo možno, bi spremenila svet, rešila vse ljudi in jih dvignila do nebes. Če bi bilo možno, bi stalno delila sebe s svetom, dajala ljudem le najboljše od sebe, jim kazala nove in nove višave, olepšavala vsak dan znova. A vsakdanjiki ne delujejo po tem principu. Pogosto zmanjka energije še za sebe, kaj šele za druge. Tri možnosti so pri mlajših moških. Ali me ne razumejo ali se me prestrašijo ali pa se mi smejijo, ker so daleč za mojim dojemanjem. Najverjetneje sem zato še vedno samska. Moški bo skorajda moral umreti zame, da se mu bom lahko dokončno predala. Priznam. Obožujem biti priljubljena. Rada ustrežem drugim in rada imam da drugi ustrežejo meni. Rada imam moč v svojih rokah. Rada sem vse hkrati. Rada čutim vrednost, da nekaj štejem. Preveč rada. Rada sem pomembna, včasih najpomembnejša. Vsaj nekomu, ali pa kar celemu svetu. Želim, da si me ljudje zapomnijo, da me spoštujejo, poveličujejo, da me potrebujejo, mi namenjajo pozornost. V tem sva si bila zelo podobna. Ta želja se že celo življenje skriva v podzavesti, odkril jo je on. Tisoč skritih, prestrašenih ambicij. Zato mi je ugajal, ker je ustrezal vsem mojim idealom, ker je znal napolniti mojo energijsko in duhovno plat. Vsaj na začetku, ko so zadeve še sveže, idealne, kjer so napake še skrite. Moje želje so previsoke, da bi jim realnost lahko ustregla. Ali pa moram spremeniti samo pričakovanja, ne želja. Zato mi stalno nekaj manjka. Od življenja pričakujem popolnost, tako kot tudi od moškega in posledično tudi od sebe. Zato v svojem življenju nisem najbolj zadovoljna, ker odstopa od tistega, po čemer v sebi hrepenim, kamor si želim. Zato bežim v misli. Ali pa se tolažim, da tudi realnost in skromnost nista napačni. Tako pač je. A kaj, ko je večino mojih želja takšnih, da jim realnost ne more ustreči. Perfekcionistka sem in bom najverjetneje tudi ostala. Mogoče samo do moških in mogoče samo do sebe. Čutim, da zaslužim več, da zaslužim vse, deležna pa sem novih in novih razočaranj od sebe in drugih. Brez visokih občutkov ne živim. Živim samo kadar letim. Vsaj vem kaj iščem in vse bolj tudi to kdo sem in kaj potrebujem. Iščem nekaj, kar ne obstaja. Raj. Raj na zemlji. Ali pa iščem samo ljubezen. Ljubezen, večno, mogoče nepopolno, samo, da je ljubezen, pred katero še vedno bežim. Bežim, da ne pokvarim začetka, da se ne odkrije preveč mojih napak in da jaz ne odkrijem preveč njegovih. Če vidi moje slabe, jezne in naporne dneve, ne bom več idealna ženska v njegovih očeh...hočem, da ostane tako kot je rekel...da gre naprej z zavidanjem do tistega, s katerim se bom nekoč zbujala...

life changing news

Zakaj moramo ljudje biti umrljivi? Zakaj nismo enostavno nesmrtni? Toliko stvari bi bilo lažjih, toliko src ne bi bilo zlomljenih, potoki solz ne bi bili pretočeni in duše bi ostale cele.

Počutim se kot da je bil delček mene iztrgan stran, kot da bi manjkal delček duše. Že sedaj jokam ves čas, ne morem jesti, ne morem delati, samo sedim kot kup nesreče in jokam. Jokam, ker naj bi jok pomagal. Teta je vedno rekla, da se breme razpolovi že samo če se zjokaš. Zakaj se potem počutim kot da breme izgube bližnjega postaja le težje z vsako potočeno solzo? Sploh še ni mrtev, jaz pa se že počutim kot da sem izgubila eno najljubših oseb v mojem življenju.

Priznam, da sem včasih razmišljala o tem kako bo, ko se bo to zgodilo. Vsi smo o tem že razmišljali, itak že nekaj časa vsi vemo, da so mu šteti dnevi, tedni. Ampak, ko pa ti te stvari pove zdravnik, vse skupaj postane toliko bolj resnično. Skoraj otipljivo. Kar naenkrat se spomniš stvari, ki si jih zavestno potlačil, saj so nakazovale nekaj slabega, nekaj zlega, nekaj kar obstaja samo zato, da rani srce.

Potrebovala sem večino noči, da se je novica res usedla, z vso svojo uničujočo močjo. Ne morem in nočem si priznati, da bom izgubila dedka, edinega dedka, ki sem ga poznala, edinega dedka, ki sem ga imela.

Vedno pravijo, da boli. Da ni lahko izgubiti nekoga, ki ti je tako blizu, ki je stalnica v tvojem življenju. Niti predstavljala si nisem, da boli tako zelo. V tolažbo mi je le dejstvo, da bo to njegova odrešitev – konec bolečin, konec mučenja za vsak vdih zraka, kocev njegovega trpljenja. Slaba tolažba, pa vendar je bolje kot nič.

Danes...te ljubim...

Nič posebnega ni danes...nimava obletnice...nič takega se ni zgodilo...ampak tako pač čutim. Včeraj zvečer sem ga noro pogrešala. Ležala sem v postelji in gledala Seinfelda ter si ga želela ob sebi. Poslala sem sms. Nič posebnega. Samo, da ga pogrešam...in dobila odgovor, da bo pri meni čez 1 uro.

Ko me ljudje vprašajo kako vem, da je on "tisti", jim lahko povem zgodbo včerajšnjega večera, zgodbo o tem, kako je skrbel zame po moji nesreči, o tem, kako me po tolikih letih še vedno zna nasmejati do solz, prijetno presenetiti, poslušati in razumeti. Ve kdo sem, sprejema me takšno, kot sem in mi daje vedeti, da je vedno tu zame. Ve kaj mi je všeč, zna me potolažiti in vliti voljo do življenja, ko sem čisto na tleh. Zna odpuščati moje napake, četudi me okara zanje. Ve, da nisem popolna in vem, da ga to ne moti. Spoštujem ga in ga občudujem zaradi njegovih sposobnosti. Seveda bi ga včasih tudi najraje poslala nekam in priznam, da me zna spraviti ob živce, ampak je teh trenutkov občutno manj, kot tistih lepih.

Danes je pač tak dan...nič posebnega...začel se je z nežnim jutrom, prijetno kavo in rogljičkom, drobnimi komplimenti ter z veliko smeha. Danes je pač tak dan, ko se ponovno, že "miljontič" zaljubljam vanj in sem hvaležna za vse najine trenutke. Danes je tak dan, ko pogledam v njegove oči in v njih vidim sebe in vse dobro v njem. Danes ga ljubim...še posebej močno...lahko, da bo za večno

Zaupanje

Pišem en članek o tem s kakšnimi težavami se sooča družina, ko se iz tujine preseli v Maribor. Polna navdušenja sem se lotila tega in želela na tak način pomagati k ozaveščenosti, dobrim odnosom… Zdaj pa sem začela iskati družino in ko sem danes končno spoznala Kitajko, ki govori slovensko je bila ta tako nezaupljiva. Imena mi ni hotela povedati, ko sem vzela ven diktafon se je čisto prestrašila… Zdaj pa ne vem kaj je krivo. Kakšno čudno mesto smo, da se ljudje tako težko vživijo. Ali pa so takšni, ker so prišli iz Kitajske po času, ko je bil tam strog komunizem(eno knjigo sem brala o tem groza-svoboda govora neobstoječa). Samo po mojem bi v kaki Braziliji imeli že veliko več prijateljev, kot tukaj…

Pa sploh obstajajo/obstajate takšni ljudje? Ali si v življenju parkrat prizadet pa te verujoča brezskrbnost za vedno zapusti?

(Take lepe ledene angelčke in druge skulpture pa imajo pozimi v grazu)

Nedovoljeno oglasevanje

Teach me again

Še en stari zapisek..V bistvu je bilo to pismo, namenjenu prijatelju...ampak je ostalo neodposlano. In zanimivo, zdaj ko ga berem, se mi zdi, da se še vedno nisem premaknila nikamor..čeprav je že dve leti od tega.. Vsakič ko narediš dva koraka naprej, greš spet enega nazaj..tako da je napredek zelooo počasen.. V dobrih dnevih bi si rekla "Sej bo, počasi se daleč pride".. ampak danes pa..se mi zdi vse skupaj le tolažba in brezveze..

...Prosim te za pomoč. Nauči me kako se spet vzljubi življenje.. Povej mi kako se vrne želja in lakota po življenju..po novih izkušnjah, dogodivščinah, doživetjih... Kako pripraviš srce spet do tega, da zapoje? Da se veseli? Da je mirno? Da vztraja..? Brala in slišala sem že mnoge nasvete, tudi tvoje, tako da jih vse že poznam. Športanje, fizični napor, glasba, narava,.. Ampak to so le začasne rešitve.

Probala sem zbežati od čustev.. Odšla sem za en teden v tujino k sorodnikom. Preživela sem par dni obkrožena le z naravo in žgočim soncem. Pomirila sem si živce, kako lepo je bilo zbuditi se v jutro brez kljuvanja v možganih. Pogrešala sem ta občutek. Zdi se mi.. neopisljiv in sanjski. Nekoč se mi je zdel samoumeven, zdaj pa bi dala vse zanj. Kakorkoli, ob prihodu iz dopusta so se strahovi vrnili. Dopust in narava ne odpravita strahov in težav.. Samo prestavita jih za določen čas. Še vedno pa so tukaj in še vedno se je treba soočiti z njimi.

Probala sem športat. S prijateljico sva se lotili teka in fitnesa in moram rečt da mi je kratkoročno športanje zelo pomagalo. Nespečnost in utečeni ritual ponočevanja je zamenjalo odhajanje v posteljo ob normalnih urah. Utrujenost od fizične obremenitve mi je zaposlila možgane in ni bilo časa za razmišljanje o neumnostih. To je bilo prvih nekaj dnevov v zadnjih dveh letih, ko nisem obupano iskala rešilne bilke, tistega enega vrednega razloga za življenje. Potem pa je prijateljica odšla na dopust in že prvi dan njene odsotnosti sem doživela udarec. Bumerang se je vrnil. Brez njenega spodbujanja k akciji ni bilo športa in brez športa ni bilo utehe..

Kljub temu, da bijem bitko s "črno stranjo" in vsak dan znova iščem razloge za življenje, imam vseeno ogromno voljo do življenja. Če je ne bi imela bi že zdavnaj poslala vse k vragu in vrgla puško v koruzo, pa jo ne. Borim se in trudim se in upam na boljše dneve. Verjemi da je za mano dolga in krvava bitka vzponov in padcev, dobrih in slabih dnevov. Saj veš o čem govorim. So trenutki, ko se ti zdi da boš že nekako zmogel, potem pa te ena malenkost ali en mičkeni spomin potre in začneš dvomit v svoje sposobnosti premagovanja ovir, ki jih postavlja življenje. Zdi se mi, da sem se izgubila in se več ne najdem. Iz tistega močnega in odločnega karakterja, ki je imel pri sebi točno razčiščeno kaj si želi v življenju in kaj ne, kaj je zanj dobro in kaj ne, kaj bi in česa ne bi, komu bi, zakaj bi, kje bi... Ta karakter se je razblinil in pustil za sabo le bledo senco tega kar sem nekoč bila. Zdi se mi, da sem izgubila vse kar sem bila in postala vse kar nočem bit. Sploh ne vem več kaj hočem in kam naj grem. Mislim,da doživljam rahlo krizo identitete. Tisti ključni trenutek v človekovem življenju... Iz katerega se lahko dvigneš popolnoma prenovljen in močnejši kot kadarkoli, kot feniks iz pepela... Ali pa te odpelje v pogubo in kot ranjen orel čakaš na zadnji dih.

Jaz pa sem vmes in se ne morem premaknit ne naprej ne nazaj. Nazaj itak ne morem, ker so me izkušnje in čustvena obremenjenost spremenili za vedno. Naprej pa je težko it. Nekako se bojim storiti tisti prvi korak. Bojim se kaj mi bo prineslo življenje. Mislim,da sem zaradi tega tudi zapadla v to melanholijo. Ker je toliko stvari, ki bi jih rada počela, pa tako malo časa. Življenje je prekratko, jaz pa se ne morem odločiti čemu naj dam prioriteto. Ko bi le lahko živela več življenj, da izkusim vse kar me zanima. In uberem različne življenjske poti. Bojim se prihodnosti, bojim se kaj bo življenje prineslo. Zdi se mi,da sem obtičala v času.

Tudi z mislimi skozi bežim v preteklost in obujam trenutke v katerih sem bila popolnoma srečna. Ne morem jih izpustiti, ker se bojim da nikoli več ne bom doživela teh občutkov sreče. Cel čas svojega obstoja sem se pripravljala na življenje, zdaj ko sem pa tu in bi ga morala začeti živeti, pa sem totalno odpovedala. Dokler sem bila še v šoli je še šlo.. Nisem še rabla sprejemati pomembnih življenjskih odločitev, takih ki zaznamujejo cel potek življenja. Takrat je bilo važno samo da uspešno prebrodiš letnik. Zdaj, ko je pa treba stopit v akcijo, sem jaz, oseba ki je bila tako močna in pogumna, da se je vedno postavila zase in vse ostale, katerim se je godila krivica, stisnila rep med noge. Pa saj ne vem kako ti sploh povedat kaj me štopa, ker se je sčasoma nabralo tolko strahov v meni, da me je praktično strah vsega. Strah me je, da so te grenke izkušnje ubile tisto otroško nedoložnost v meni na katero sem bila tako ponosna. Počutila sem se čista, umite duše, izstopajoča iz umazanega sveta.

Strah me je,da se bom izgubila v vsakdanjiku, v množici ljudi, v življenjski rutini. Jaz verjamem in hočem verjet, da ima moje (in tudi vsako drugo) življenje nek večji pomen od tega. Ne želim si biti le ena od 6 miljard marionet ali kopij ali ovc ali kakorkoli želiš to poimenovati. Hočem narediti nekaj za svet in menim, da smo vsi vstopili v življenje z nekim poslanstvom. Če bi bil smisel življenja le reprodukcija tako kot si večina dopoveduje, da se ne bi rabla soočat s tem vprašanjem, bi se življenjske vrste ustavile že pri opicah, saj se znajo razmnoževat tudi one. Mislim,da nismo ljudje zastonj poimenovani inteligentna bitja. Tu smo,da naredimo spremembe, ne pa le da odigramo svojo vlogo in da svet zapustimo tako neopazno kot smo nanj prišli. V tem ne vidim nobenega smisla. Razen če si je kozmos zaželel zabave in si je ustvaril svojo lastno telenovelo, nas pa postavil za glavne igralce.

Saj ne vem več niti kaj sem že povedala in kaj še moram, ker imam trenutno rahlo zmedo v glavi. In po pravici povedano niti ne pričakujem nekih nasvetov, ker mislim,da mi noben nasvet ne bo dolgoročno pomagal dokler ne naredim klika v svoji glavi. To pa je tista prekleto težka naloga zaradi katere se trenutno sploh ne počutim živa..

Včasih pomislim,da vsi ti moji strahovi, kompleksi ali kakorkoli želiš to poimenovati, izvirajo iz mojega odnosa s starši oziroma njihovega odnosa z mano. Tega odnosa praktično ni in ga nikoli ni bilo. Življenjske izkušnje so ju prislile do tega, da sta se zaprla vase in nista znala prav opravljati svoje funkcije starša. Zgubila sta tisto nekaj kar ju je držalo pri življenju. Tisto nekaj kar zdaj izgubljam jaz. In bojim se, ker nočem pristati na njunem mestu. Zaradi svoje lastne zagrenjenosti delaš napake, ki vplivajo na celotno okolico, še posebej pa na vzgojo lastnih otrok. Včasih se niti ne zavedaš kako znaš vplivat na življenje svojega otroka. Na njegov karakter, odnos do sveta in posledično tudi na potek njegovega življenja.

...Ta tekst je brez repa in glave in bo tak tudi ostal, ker ga ne bom urejala. Če bi ga, to ne bi blo to. To ne bi bla spontana jaz ampak le zrežiran odlomek. Po pravici povedano pa sem sita vseh zrežiranih nasmeškov in pogovorov in mi zelo paše pustiti mislim prosto pot in tipkovnico. Naj pišejo kar čejo. Zdaj, ko se bliža konec teksta sploh ne vem zakaj ti to pišem, ker dvomim da obstaja nek ultra super učinkovit nasvet. Mogoče pa rabim le občutek, da si je nekdo vzel čas zame. Zavedam se, da sem zmedena in da nimam vse razčiščeno pri sebi. Ravno to zavedanje naj bi bilo prvi korak k rešitvi, a meni kljub temu ni nič lažje. Treba je narediti preklop v glavi, a če bi bil KLIK tako lahek za narediti kot ga je lahko izgovoriti, potem ne bi jaz zdaj tipkala tega besedila

Hvala za čas, ki si mi ga posvetil.

Moj drugi dom, služba in hkrati hobi

Ne maram FamilyFrost muske!

Ja, v bistvu mi gre prav na živce. Ne vem ali je to komu v veselje, ampak vsakič, ko imam nekaj v rokah, se pod oknom na vso moč prižge tista njihova tipična.. In seveda že vse leti po zraku! Vsak teden znova in znova..

Nič ne jamram čez njihove izdelke, kot otrok sem pojedla na tone njihovega sladoleda in ostalih zmrznjenih dobrot ampak zvočnike bi pa lahko dali malo bolj na off..

Za vse, ki jo ne veste - malo modernizirana:

http://www.youtube.com/watch?v=WegFGSybTzs

Zahrbtna prasica

Danes se počutim malo down. Pravzaprav, zadnje dneve..se spet počutim utesnjena in mam tisti občutek..straha..panike.. Ne morem niti normalno in mirno dihat. Sem šla brat svoje stare zapiske in našla tole. Blog, ki sem ga nekoč objavla na eni internetni strani..hotela sem se lotit ene zakomplicirane teme..in to je depresija. Ampak sem že po prvem blogu obupala, kar je prav tipično..Pomanjkanje iniciative.. No, delim to z vami. Ne vem zakaj ampak se počutim, da bi. Sem hotla že prej ampak ne..ni blo to to..Pisano pa je pred nekaj več kot dvemi leti..

Prav težko sem se lotila pisanja,.. Sem se mogla kar nekaj dni pripravljati na ta izziv. Ne bom rekla, da sem imela psihične priprave, ker je moja psiha v kurcu (in to je tudi tema o kateri bom pisala). Sem se pa mogla pripraviti oziroma sprijazniti z dejstvom, da če želim izpisati svojo zgodbo na papir, jo moram hkrati tudi podoživeti in se soočit z njo, kar pa je zelo težka naloga. Zato sem se skozi v velikem loku izogibala izlivanja čustev na papir. Vsakič do zdaj, ko sem se le lotila pisanja, je bilo to prvič in zadnjič, saj mi je soočanje in priznavanje problema pobralo toliko energije, da sem kar obupala. Odložila pisalo in pustila bolečino v sebi... Ta se je potem kopičila in kopičila dokler ni bilo v vulkanu preveč lave in je ta mogla spet izbruhniti. Kakorkoli, tokrat nameravam vztrajat. Verjetno imajo prav, ko pravijo, da je bolje, če daš vse iz sebe, pa četudi popolnim neznancem na blogu. I am about to find out..

Naj vam na kratko pojasnim v katerem grmu tiči zajec. Sem ena izmed redkih/mnogih (kakor vzamete), ki je imela zelo nehvaležno priložnost- soočiti se s psihičnimi težavami, ali če se natančneje opredelim- depresijo. Verjemite mi, depra je zahrbtna prasica. So obdobja, ko se pretvarja, da je tvoja prijateljica in hodi s teboj z roko v roki. Čim pa se iztrgaš iz njenega objema in narediš korak v normalen svet (ja no, normalnost je relativen pojem), si daš neko novo priložnost in dobiš upanje v boljši jutri, ti zabije nož v hrbet in ga povrhu vsega obrača v njem, da ja še bolj boli. Najhuje je, da ti vedno znova zabija nož v isto rano, tako da se ta praktično ne more zaceliti. Vsakič, ko se koža na hrbtu regenerira in tanka plast povrhnjice prekrije sledi krvavega atentata, pride fucking depra s še večjim nožem in ga porine še globlje. Potemtakem ni presenetljivo, da vedno več ljudi sčasoma obupa, pade na kolena in se ji preda: »Tu me imaš..pokončaj me«. Nekaj od njih si sami zadajo končni vbod in na svoj način »premagajo« to prasico.

Glavni vzrok zaradi katerega sem se odločila poskusiti pisati v tej smeri je, da so psihične bolezni dandanes še vedno tabu tema. Vsi pa iz izkušenj dobro vemo, da manj kot se o neki stvari govori, manj se ta zdi normalna ( in spet..normalnost je relativen pojem), več je obsojanja in posledično je pred obolelimi težja pot do ozdravitve. Zapirajo se namreč vase, ne upajo si prositi za pomoč, s to izjemno težko boleznijo se soočajo sami in dostikrat je njihov nasprotnik močnejši in jih knockoutira. Oboleli se zapirajo vase zaradi mnogih strahov. Tu je strah,da ti družina in bližnji ne bodo stali ob strani. Strah, da te okolica ne bo sprejela (ljudje se konstantno šalimo na račun takozvanih »norcev« in Idrije, velika večina se jih norčuje iz tistih, ki so zdravljenje v temu namenjeni instituciji preživeli). Strah, da te zaradi zdravstvene kartoteke bodoči delodajalci ne bodo zaposlili. Ali če si že zaposlen- strah pred izgubo službe. Če pa nekako strnemo vse strahove v eno samo točko, lahko govorimo o strahu, da »ljudje ne bodo razumeli«. In dosti ljudi res ne razume. Tukaj pa vskočim jaz.

Veste, neverjetno veliko ljudi ima predstavo, da so psihični bolniki navadni norci, ki so nevarni za svojo okolico. Če obiskuješ psihiatra si avtomatično nor. Ljudje se ne zavedajo, da je na psihičnem področju ravno tako kot na fizičnem- široka paleta bolezni. Nista samo bela in črna. Ogromno bolezni različnih stopenj in resnosti poznamo in tako je tudi tu. Ne vem zakaj ob besedah »psihiater, psihična bolezen« ljudje takoj asocirajo na najhujšo skrajnost teh bolezni. Na svetu je 90% ljudi, ki so se že na kakršenkoli način soočili z depresivnostjo (med depresijo in depresivnostjo je velika razlika, več o tem pa prihodnjič). Alora smo vsi norci in je naš svet, nori svet. No ja, konec koncev to niti ni tolko zgrešena trditev..

Dejstvo pa je, da so bolniki, ki se soočajo s psihičnimi boleznimi čisto navadni ljudje, ki jih je prasica dobila v svoje kremplje in jih vleče v svoj svet. Nekaterih se samo dotakne, pa se je hitro rešijo, medtem ko druge potegne globoko vanj in jih čaka zelo dolga, pogosto večletna (in včasih celo večna) borba za odstranitev okovov s srca in razuma. Bližina ljudi in njihova pomoč pomeni res veliko (ma zelo zelo veliko) takrat, ko nekdo hudo trpi in vidi vse črno, se počuti ničvreden in je svet zanj brezupen, izgubi občutek lastne vrednosti, energijo in interese in se znajde v praznini. Zato je pomoč sočloveka v takih trenutkih celo ključnega pomena. Sodobni ljudje v današnjem narobe svetu pa zelo radi obrnejo hrbet v težkih trenutkih. Eni zato, ker ne opazijo problema, drugi zato ker ne vedo kako se lotiti zadeve, tretji ga ne jemljejo resno, četrti se ga bojijo, petim pa se ne da kvariti svojo dobro voljo na račun drugega.

Zato je zelo pomembno spregovoriti o teh rečeh, informirati ljudi o znakih depresije, da jo bodo lažje spoznali. Spregovoriti o vzrokih in pojasniti ljudem, da si te bolezni ni nihče izbral. Dostikrat nastopi zaradi zunanjih okoliščin, kot je npr ločitev, izguba bližnjega, nasilje in še marsikaj drugega. Zna pa se pojaviti tudi sama od sebe, brez zunanjih vplivov. Poleg vzrokov in znakov je treba spregovoriti še o sorodnih motnjah, kot je na primer anksioznost, o različnih načinih zdravljenja, o samopomoči in še marsičem. Tema je široka, neobdelana in čas je, da se bližje spoznamo z njo.

Poleg tega, da vam bom skušala stvari pojasniti skozi teorijo, je v »učni načrt« vključena tudi praksa. Probala vas bom spustiti v svojo psiho in vam na konkretnem primeru pokazati kako ta »bav-bav«,ki se ga vsi bojijo in nobeden ne želi govoriti o njemu, izgleda. Čeprav sem imela dosti dvomov ali naj se lotim pisanja ali ne, sem zdaj tu in pišem. Zgubiti nimam kaj.. Lahko samo pomagam vam, njim in posledično tudi sebi. Mogoče pa bo to tisti vzrok zaradi katerega se mi splača vztrajat, in ki ga v teh dneh tako zelo rabim.

Pagotožje

Jap, daje me Pagotožje...kar nazaj bi šla...totalna beda mi je doma Hooočem naaazaaaj!!!!

Že vsa leta odkar je hrvaški otok Pag "in" ter "the place to be" nisem imela posebne želje po obisku, letos pa je naneslo tako, da je kolegica uredila skoraj zastonj prenočišče pri njenih sorodnikih in da je na Tuborg Green Beat fetstivalu nastopila moja najljubša mafija-Swedish house mafia(Axwell, Sebastian Ingrosso in Steve Angello) pa je nekako kar bilo treba iti. Šla sem službeno, saj že nekaj let delam kot novinarka za enega izmed slovenskih glasbenih portalov.

5 kolegic se nas je zbasalo v tastovega karavana, seveda smo ga napolnile do zadnjega kotička, kar je veljalo tudi za tudi trugo na strehi(tista Thule zadeva, za nepoučene) inodpeljale smo se do Kolana na Pagu. Že med vožnjo smo umirale od smeha in dobro natrenirale trebušne mišice, nato pa so sledili 4 najbolj nori dnevi letošnjega leta.

Zjutraj(khm bolj na prehodu od dopoldneva k popoldnevu) smo vstale, pozajtrkovale in se odpravile na bližjo mirno in lepo plažo, ker v Zrćah ni za bit podnevi. Sploh, ko vidiš kaj se na isti plaži dogaja ponoči, te nekako mine do kopanja v tistem območju(vsaj mene je). Po plaži smo si pripravile krasno večerjo, se uredile in podale v Papayo. Sama diskoteka je krasna in se mirne duše kosa z ibiškimi(razen s Pacho, ki je res top), osebje je super(sploh za hrvaške razmere), nastopajoči so bili nori(sploh švadska house mafija) in ni bil problem žurat 4 noči zaporedoma. Še kolegica, ki je vedno trdila, da bo eno noč prespala doma, ker ne zmore našega žurerskega tempa, tega dejansko ni uresničila in je bila najbolj navdušena nad tem, da se gre ven vsako noč.

Edino, kar je zanimivo, je razmerje med spoloma, saj je bilo 70:30 v korist(oz. škodo) moških, od katerih je bila velika večina norih Italijanov. Enkrat smo vstopile na bus za Zrće in nam je cel bus ploskal ter pel. Spet drugič smo šle mimo skupine fantov(italjanov, seveda) in dobile smo pravi pravcati mini "mehiški val". Nasploh pa je bilo vzdušje krasno in tudi prevlada moškega spola ni bila več moteča, ko si kakemu bedaku(spet po večini italijanskega porekla) dal vedeti, da ni dobrodošel. Samske punce, obisk Paga je skoraj obvezen

Moram priznati, da nisem pričakovala, da bom tako zelo navdušena. Pa sem! Prepričalo me je vse, od otoka, apartmaja, krasnih kolegičinih sorodnikov, ki so nam kuhali čajčke, ko smo se prehladile in nam pekli štrudl, čudovite plaže, nore noči in najboljša družba. In zdaj sem doma...v bedni sceni, ko sploh nimamo kam iti ta vikend, kaj šele vsako noč. Vsaj veliko delam in treniram, da se malo zamotim. Vseeno pa pogrešam sceno na Pagu, družbo mojih legendarnih party mafijašic in tisto noro morsko vzdušje...ampak se bom že aklimatizirala in počasi premagala Pagotožje...če ne drugače pa z mislijo na to, da naslednje leto vajo ponovimo. Če bo vse po sreči celo dvakrat!

Ufff.. Noro!

Tako napornega poletja pa še ne..

Kot prvo:

14 dnevni dopust na Zakintosu uspel fenomenalno, plani izpolnjeni. Težko sem se poslovila od čudovitih ljudi in zagotovo se vrnem! Vem, da sem bila za njih le turistka, ki prinese denar, ampak vseeno je lep občutek, ko podnevi na ulici srečaš natakarja, ki te je stregel prejšnji dan, te pozdravi in obljubi literček domačega vinčka, ko se naslednjič ustaviš pri njih. In ne moreš verjeti, svojo besedo tudi držijo! Ne bom pozabila albanca, pri kateremu sva vedno ležala na ležalnikih, faca totalna, vedno naju je navijaško pričakal in se drl čez plažo: Slovenija, Slovenija!

No in potem je bilo potrebno čez 14 dni stopiti na realna tla in prileteti nazaj v ljubi domek. Vendar le za nekaj dni, saj je bila tu že Disconautica in smo šibali čez vikend malo pogledat še Slo plažo.

Naslednji vikend sta se točno na moj rojstni dan poročila prijatelj in prijateljica, tako da smo rojstni dan praznovali kar na ohcetu. Naslednji vikend smo celo res nekaj v izi praznovali z najbližjimi. In sledi naslednji vikend, ko sva bila zopet na poroki (hm.. ne duha ne sluha o recesiji).

Po 1.avgustovski poroki pa me ja čakala diplomca s še nekaj lepotnimi popravki, s katero sem morala finiširat do 19. avgusta. In vesela sem, da mi je uspelo! jeeee!

In da je bilo (in je še) veselje popolno, je vmes (15.julija), najina kužika na svet spravila 5 najbl luštnih kepic, tako da še tiste pol urce, ki mi ostane od dneva, prečohavam navihance, ki so že pošteno zrasli in jih že težko lovim

Hja, naporno je bilo to poletje! Še tale Žur z razlogom damo čez, potem se bo pa treba zopet mal bolj resno v posle podat. Torej 29. avgust bo prelomni dan

Girls night

Po dolgem casu sva si s frendico privoscili tako imenovano GIRLS NIGHT, saj sva si po dolgem casu privoscili vecer za naju...in ga preziveli v dobri druzbi dobrega filma, martinija in čveeeeeeeeeeka seveda si je bilo pa treba tudi zrihtat nohte in masko narediti, da je bilo popolno

telefoni so bili daaalec v dnevni sobi, mi2 na terasi....smeh, cvek, smeh, malo joka (ampak od srece in smeha)....tako da naju ni nihce zmotil

Morske radosti

Že od zgodnjega otroštva obožujem morje, ko sem še tja hodila s starši in starimi starši.

Spominjam se kako me je babica že kot zelo majhno punčko naučila plavati. To je bilo veselje.

To veselje me spremlja še danes. Tako rada grem na morje, saj je to zame največja sprostitev. Že samo tisti vonj me tako premami. Obožujem večerne sprehode ob morju, prav tako nočno kopanje z najdražjo osebo in predajanjem strastem na plaži.

In tudi letos sem končno dočakala morje. Samo še zadnje priprave in nato na pot. Komaj čakam, da se vržem v vodo, kjer bom uživala kot majhen otrok. Iz otroka se bom spreminjala v divjo žensko, zato dragi moj, pripravi se...prihajajo morske radosti.

Ali lahko punca postane fantu samo še ljubica?

Ja to je vprašanje na katerega si ne morem odgovoriti…. Ne vem ali lahko po dveh letih in pol zveze postanem kar naenkrat samo punca na klic, da pride fant h meni samo takrat ko pač rabi in potem zjutraj odide… pogovori po telefonu so ostali samo še za najnujnejše stvari in še tisto kar se slišiva je v njegovem glasu slišati hlad. Saj takrat, ko sva skupaj je vse lepo in prav, …. Imava se najlepše, a kaj mi treba tega ko je zjutraj zopet popolnoma hladen. Hotela sem iti k njemu domov a on mi govori…ne hodi mam preveč dela…. In kaj si naj potem jaz mislim. V večerih pa ima vedno dovolj časa da se druži s prijatelji. Jaz pa…hmm sama doma. Neverjetno…niti ne – vsaj za njega ne.

Saj ne vem ali si samo domišljam ali pač, ne vem kako si to on razlaga. Samo ko pomislim, se obnaša z mano kakor, da bi bila le njegova ljubica. Ne zdržim več tega. Jaz hočem nazaj mojo staro ljubezen, tisto ljubečo in razumevajočo osebo, ki me je bodrila in pokazala, da mu res nekaj pomenim. A sedaj se počutim le še kot nekdo s katerim je lahko, ko mu je dolgčas in ko pač rabi sex. Prav nič mi ni všeč, popolnoma nič… še malo pa ga bom začela sovražiti (ampak jaz tega nočem, si ne želi, jaz hočem še vedno njega, a ne takšnega kot je sedaj….hočem takšnega kot sem ga spoznala…..)

PRIMITIVCI

En dec na kolesu me je zagrabil za rit. Kje je mene najdu? Je mel srečo, da sem bila čist zmatrana iz službe gredoč. Ker bi lahko udarila nazaj. Si je zaslužil…

Včeraj me je en kot Olio, ampak slaba verzija, zagrabil za prsi. Čisto me je šokiral, ker sem bila jaz v službi. Sem se samo odmaknila za kakšen meter in ga zagrabila za roko. Če ne bi bila v službi, bi ga z veseljem sunila v najintimnejši predel. Je z mano kaj narobe? Ali imam takšno energijo, ki se ji ni možno upreti? Včasih zares ne maram moških.

Just another day in Daša's life

Čist običajna sreda je bila tole danes.

Zdravje se mi malo slabša spet...ta kašelj prav noče stran od mene Malo me je v boljšo voljo spravilo čajčkanje z zelooo dobrim prijateljem Luko, ki mi je še povedal malo informacij glede našega jadranja od 5.9 do 12.9 To še bo žurka leta! Gremo z jadrnico Bavario 34 baje Jadral bomo pa mal po Kornatih pa tak..fajn bo!

Bila sem še v šoli, kjer sem izvedla datume za maturo, ki je naslednji teden. Jao prav strah me je že vsega tega skupi...

Drugače sem pa zeloooo confuesed , glede mojih čustev do bivšega. Prav ne vem kaj nej naredim. Bila bi še z njim skupi sam bi bilo vse boljš, če se nebi delo največje žrtve... Eh pustmo to.

Jutri naj bi še izvedla kaj bojo krvni izvidi pokazal zakaj mi ta kašelj tak nagaja.

Uživajte življenje 100 na uro :*

Vaša, Pumpkin

NE PRETEPAJTE..

...ne pretepajte svojih otrok,
če tudi so krivi,
saj jih bo življenje teplo,
ko ne bodo krivi..

Razočaranje

Tale beseda se je pojavila večkrat v teh preteklih nekaj dneh.

Razočaranje je zame eden najbolj hudih občutkov, pa naj bo to ko me razočarajo bližnji oz. ljudje, ki so mi pomembni v življenju ali ko jaz razočaram njih.

Razočaranje ko fant pozabi na obletnico. Nikoli si nisem mislila, da bom tako odreagirala na tako bedarijo. Vedno sem si govorila, da meni to ni toliko pomembno.

Razočaranje nad najbližjo prijateljico. Nekdo, ki te je že večkrat razočaral, vendar mu znova in znova daš nove priložnosti. Upaš da se izkaže, da le ni tak, kot kažejo njegova/ njena dejanja.

Razočaranje nad ljudmi. Nekaterimi, ki so tako površinski. Tistimi drugimi, ki se kažejo v dobri luči, vendar izveš, da je to le njihov nastop.

Razočaranje nad sabo. Da si pustiš, da te ganejo takšne bedarije.

IZDELKI, DA TE KAP

Ste videli reklamo za pasto Parodontax? Ko nekomu odleti zob v umivalnik, ker ima paradontozo. Zelo efektna reklama. Delo vrhunske reklamne agencije. Pasta je iz himalajske soli. To je zelo zdravo.

Mami je uspelo to pasto kupiti že 2x. Skoraj me je kap prvič. Kakšen okus! Po slani rji. To je pasta samo za posebne priložnosti, ko ste čisto bolani in res nimate okusa.

V kopalnici imamo 2 mila. Eno trdo in drugo tekoče. Važno, da se ujema z ambientom v kopalnici. Barva je pod muß zelena.

Zdaj je tam tekoče milo Palmolive tekoče milo z izvlečkom limete. Vsakič, ko si operem roke, mi je slabo. Nos mi kapitulira, ker je tak agresiven vonj. Kako lahko milo smrdi? Milo za posebne priložnosti samo. Takrat, ko ste absolutno brez vonja.

Blame it on Holly!

Seveda. Na koncu bo pa spet za vse kriva Holly Golightly. Sam zarad tega, ker je kritična, ker si upa izrazit svoje mnenje, ker nima ovčjega nagona in ker so taki "zakoni" na Divi - staroselke in tiste, ki se v privat družijo, morjo skp držat, si dajejo potuho, si ližejo riti (to je prispodoba) in tirajo privilegije, staroselke so zakon, ostale smo "kr neki". Najlažje je imet dežurnega krivca - za vse - naj bo torej "dolgojezična" Holly. Ki nima pojma. Ki kvasi neumnosti, ki se ma za najlepšo in najpametnejšo. Ki sovraži druge narode. Po liniji najmanjšega odpora - blame it on Holly.

Vsi vemo na koga kaj leti. Tukaj bi rada sam izrazila spoštovanje do tistih divic, ki si upajo. Ki si upajo bit drugačne, ki si upajo vztrajati v svojem - čeprav je kontra vsem. In do tistih divic, ki vztrajajo v nemogočih razmerah tukaj na Divi. Bejbe, carke ste, hvala za tiho podporo po ZS (ne bom vas izdala, ker ne bi rada, da si nakopate srd "tistih ta velkih" in glasno v določenih temah, res si nisem mislila, da vas je tolk velik nezadovoljnih s stanjem na Divi in predvsem, da vas tolk velik misli isto kot jaz. Torej le nisem sama. Le nisem neumna. Ne provokativna. In ne tista, ki zmerej nardi kreg.

Divice, hvala za podporo, tiste že veste, katere ste In hvala, da se ne počutim kot slon v trgovini s porcelanom.

Pozabiti

Kako lahko popraviš zlomljeno srce? Ga lahko popraviš sam, s pomočjo drugega ali pa se zaceli samo od sebe? Sploh obstaja način kako nekoga preprosto izbirsati iz misli in srca, pustiti preteklost za sabo in pozabiti na vse kar je bilo ter živeti za danes in za prihodnjost?

Včasih sem mislila, da se zlomljeno srce lahko vedno popravi, da čas zaceli vse rane. Sedaj nisem več tako prepričana, da je to res. Zakaj je določene stvari tako težko pozabiti? Poskušam pozabiti, poskušam se osredotočiti na vse kar se dogaja zdaj, pa mi nikakor ne uspe. Vedno je nekje nekaj, kar prebudi spomine, kar povzroči da preteklost spet pride nazaj.

Želim si le, da bi lahko vse pozabila, da bi lahko preteklost izbrisala in začela na novo.

...prvi blog

El lep lep pozdravček še iz moje strani.

Tale blog na Divi je moj prvi in ja upam, da bo vsaj kdo užival ko ga bo bral Mogoče bo malo bolj zanimiv, ker sem rahlo high od tablet, ki sem jih včeri dobila pr zdravnici

Današnji 18.9 (18.8 popravljeno v normalnem stanju in tnx za opozorilo ) se je začel tak kot vsak dan...zajterk + tableta za zadet Pol pa lepo pocartat živalce. Najprej najmlajšo članico mijau mijau Lolo Ta mi res polepša vsako jutro z njenim prrrr prrrr prrrr

Po najinem ritualu sledi hiter telefonski pogovor z mojo naj Buddy Uršo... pač kakšni podvigi so bli zvečer (smsiranje z bivšim), malo moralne podpore glede prihajajoče mature in casual girl talk

Bolj ko se bliža matura, bolj se ubadam s tem, da še vedno nimam cimre za kakšno stanovanje v Ljubljani in še hujši problem imam kaj bom naredila s Kalo in Fergy?!?!?!

Ostaja mi le upanje, da se bo vse super uredilo

Do naslednjega bloga se imejte super noro fajn pa pejte še kej ga žurat, ker bo kmalu konec poletja

Enga lupčka še vam pošiljam :* vaša Pumpkin

To moram delit

Zadnjič sem ležala na postelji in pihala mehurčke. Ker rada skrbim za svoje mentalno zdravje sem se odločila, da se bom med pihanjem osredotočila na izganjanje slabih stvari iz sebe in potem so balončki leteli in se razpočlii... Potem pa sem ponesreči pomislila na nekaj čudovitega in pihnila par balončkov. Bilo je tako čudovito. Tisočkrat boljši občutek, ko takrat, ko sem mislila na slabe stvari. Zdaj so bili balončki lepe nežne misli in ko počili in naredili moker flek na moji koži, kuuuul.

Take stvari delam, medtem ko se učim, ponavadi se sicer porišem cela s flomastri in kulicami

Ta lepa slika pa je od mlade slikarke Jordan Clarke http://www.jordanclarke.ca/index.html

PETELINJA ZGODBA

Inspiracija za naslov je Balaševićeva pesem o petelinu. Po naše bi takemu petelinu rekli jo nabrišeš in zbrišeš. Začne se pri njemu, ki je Mr. Right. Zgleda nedolžno šarmanten. Brilira v seksu. To je bistvo življenja. Ker prakticira seks brez kondoma, se potem rodi otrok. Na začetku stvar laufa. A ljubezen mine z nedolžnostjo in šarmom, ker ni ne eno ne drugo pristno. Ona ugotovi, da je Mr. Left in ga zapusti. Se loči od njega.

V življenju se človeku lahko zgodi čisto vse. Lahko dobiš raka na dojki pri 30.ih. Tak primer je igralka Christina Appelgate. Odkar sem videla to zgodbo na obline gledam drugače. Njo sem vedno doživljala kot tipično blondinko...

Če bolezni ne odkrijejo dovolj zgodaj, je za žensko usodna. Očka je zbrisal, mami je zares bolna. Ima raka na dojki, čeprav ima samo 30 let. Velika verjetnost je, da bo ostal brez mame. Ne zasluži si življenje brez staršev…

2.dan

Včerajšnji dan je minil dokaj uspešno, jedla sem brskve, kumarice, sir in ponovno naredila napako in popila nestea rdeči ledeni čaj, le kako naj se mu uprem.... Sem šla v trgovino,lahko sem se izognila sladkarijami, lahko sladoledu, ampak nestea pa kot kakšen vragec je kar silil k meni v voziček in na koncu pristal v mojem grlu

Glede na to, da nisem včeraj nič takega pojedla, pazila sem , da jem breskve dopoldan kumare pa popoldan , upam da tale nestea ne bo preveč škodoval.

In še ena napaka ne morem se spravit zjutraj teči, raje zvečer, kaj je razlika nevem?

Why me?

Zakaj ravno jaz? Zakaj moram biti ravno jaz tista, pri kateri ne more miniti vsaj par mescev zaporedoma brez bolezni in raznoraznih poškodb? Saj ne, da bi raje videla, da se to dogaja komu drugemu, samo rada bi da se to sploh ne bi dogajalo.

Naveličala sem se ves čas jemati te in one tablete, naveličala sem se hoditi okoli zdravnikov, vse težje prenašam pogled na maminem obrazu, ko izve, da je spet nekaj narobe z mano. Vse težje jo gledam, kako trpi, ko vidi mojo bolečino, mojo nemoč. In vidim kako jo boli, ker mi ne more pomagati, vidim kako jo boli, da njena hčerkica še vedno ni zdrava in v njenih očeh vidim strah, da nikoli ne bom popolnoma zdrava. Že samo zaradi nje bi rada, da se vse to konča.

Ampak ne - Murphy ne bil Murphy, če se ne bi ravno pri meni najbolj banalne zadeve razvile v resna stanja. Kot se to spet dogaja zdaj. Če bi kdorkoli drug, ki ga poznam, stopil na železni odpilek, bi ga pač bolelo 2-3 dni in potem bi bilo spet vse v najlepšem redu. Ampak ker sem pa jaz stopila na košček železa, se mi je moralo vneti celo stopalo do gležnja in za povrhu, kot češnja na vrhu smetana, se je začela razvijati še sepsa. In to v slabem tednu!!! Šla sem do zdravnice in dobila konjske antibiotike, tablete proti bolečinam in pol urno predavanje o tem zakaj nisem prišla prej. Seveda tega, da sem klicala v sredo kaj naj storim in da mi je sestra rekla naj čakam do petka, ni slišal nihče.

Vse kar si želim je samo življenje brez bolezni. Nič drugega. Je to res preveč?

še ena divica ;)

lep pozdravček vsem.

Že dolgo časa spremljam forume in bloge, zdaj pa sem se končno odločila da se tud jaz registriram in prispevam kakšen komentar.

Divice super ste! Vedno ste me spravle v dobro voljo, samo da sem začela z branjem raznih blogov, ali forumov.

Se že veselim klepetanja z vami.

Lep pozdravček vsem.

Jebena aklimatizacija

Evo pa sem z dopusta. Francija je bila fajn, spočil in naspal sem se pa še videl sem marsikaj zanimivega. Več o 14-dnevnem popotovanju lahko v ponedeljek preberete v rubriki Diva potuje.

Problem je, da se nikakor ne morem privaditi nazaj na brutalno zgodnje vstajanje (7.00) in pulza mi nad 50 ne dvigne niti polurno gonjenje orbitreka. Od vsega hudega sem izgubil ves smisel za humor.

Ja nič, tole bo treba rešit. Grem v nedeljo na Ibizo v simpatično hiško z lastnim bazenom, da se pozdravim. Ve pa v jok!

popolno presenečenje

Priznam, da tudi sedaj, ko tole pišem, in bom čez slabih 5 ur že v zraku, ne dojemam povsem te priložnosti. Študentske denarnice nikdar niso polne in z mojim najdražjim sva mislila, da letos pač ne bova šla na morje. Potem pa njegov stric Milan pokliče po telefonu in pove, da potuje v Grčijo na Kreto za teden dni, ter naju vabi zraven. Po krajšem oklevanju sem ponudbo sprejela, čeprav me še vedno malček zvija, da bo vse plačal stric. Priložnost pa je padla resnično znenada, v petek namreč praznujeva najino obletnico in kot kaže jo bova praznovala na Kreti!

Vsekakor nisem pričakovala, da bom letos sploh na morju, kaj šele v Grčiji in da bo naju tja povabil stric Milan in to na najino obletnico! Priznam, da se malce bojim leta z letalom in še nikoli nisem bila v hotelu, tako da bo zame vse novo. Čutim pa že metuljčke v trebuščku in navdušenje pomešano s strahom.

Kakorkoli že - stric Milan je zakon! In upam, da bomo v Grčiji vsi uživali karseda in se tudi vrnili živi in zdravi. Sedaj pa hitim pakirat do konca, ura poleta se vztrajno bliža.

1. dan

Včerajšnji 1. dan bi lahko opisala dokaj uspešno, če odštejem SLADOLED, mislim, da bo to moje največja težava.

Za zajtrk sem spila kozarec vode in pojedla 2 nektarine, za malico kos salame in rezina sira, brez kruha in ena narezana kumarica.. Kosilo tu sem se malo pregrešila, saj sem pojedla za eno žlico makarončkov z omako. Za večerjo pa pečena bučka s sirom.

Vem sicer, da sir ni najbolj priporočljiv, ampak vsega ne morem kar na enkrat črtati z jedilnika...

Čez dan sem popila 1,5 litra vode costela in 1 nestea ledeni čaj.

No kot se vidi čisto brez grehov ni šlo, upam, da je se je vsaj malo pregrehov skrilo z večernim tekom in hojo. Ko sem že mislila, da ne bo z rekreacijo nič, ker se nisem spravila, je moj dragi rekel naj grem z njim malo ven in potem sem šla tečt... Ne veliko kakšen kilometer teka in kilometer hoje, ampak za začetek je to že napredek.... Se bom pa potrudila, da bom danes bolj pridna, vsaj kar se sladoleda tiče

otroci z posebnimi potrebami

Žan je star sedem let in je prav poseben otrok. On je moj mucek in moje sončece. Danes greva z možem po njega v Ljubljano, v CUDV Draga na Igu. Pravijo, da se noben otrok tako ne razveseli svojih staršev kot Žan. KOmaj čakam, da ga objamem in stisnem k sebi.

Žan ima tuberozno sklerozo in epilepsijo. Težko mi se bilo sprijazniti s tem...rabila sem dobra tri leta, da ugotovim in sprijaznim se tem, da edino kaj mu lahko dam je veliko ljubezni in da od mene prav zaprav Žan ne potrebuje nič več... ljubezen je ključ!!!

MY FRIEND

»Lejga tvojga prjatla.« Pogledam kdo, ki ga poznam je v reviji Stop? Kdo drug kot Denzel, ha,ha. Mami me včasih malo heca… Od ženskih igralk imam najraj Meryl. Moško prvo mesto zaseda Denzel Washington.

Ujela sem tri dele neke nanizanke specialcev. Glavno vlogo je igral nek igralec, ki ima Denzelnovo prezenco. Super igralec. Prvič je treniral hči, ki se je odločila, da gre med vojakinje. Odpeljal jo je v neznano in jo tam odložil. Povedal je, da jo bo počakal doma in jo štopa. Drugič so reševali neke turiste v kriznem žarišču in so hodili čez minsko polje. V tretjem delu je en izmed glavnih igralcev bil ustreljen. Pokazali so ritual pogreba. Najbolj všeč mi je bil prikaz njihovih tesnih odnosov. V prisego sodi tudi stavek, da bi umrli za prijatelja, če bi bilo treba. Me je takoj spomnil na marinca, ker sem ta stavek slišala od njega. Meni je takrat zvenelo viteško in romantično. V resnici je to prisega in kle ni romantike… Zdaj vem, da sem mu čist zares zelo blizu.

Moje mere

Višina: 174.5 cm

Teža: 104,2 kg (stehtala danes zjutraj)

ITM: 33,96

Obseg trebuha: 108 cm

Obseg riti: 120 cm

Obseg kolena: 53 cm

Obseg nadlahti: 38 cm

Obseg meča: 46 cm

Obseg prsi: 106 cm

Obseg stegn: 73 cm

To so moje mere, kej za vraga sem tako dolgo čakala, da se spravim v red nevem... Ampak tokrat grem resno na pot po začrtani poti novega načina življenja...

Tehtala se bom vsak dan sproti, obsege pa izmerila enkrat mesečno...

Kjer je volja, tam je pot - Blog debele deklce

S svojo težo oz. postavo se obremenjujem že doolgo, skoraj predolgo. Lani mi je uspelo izgubiti, kar nekaj kilogramom, saj sem začela teči, vendar so se sedaj spet pridno kopičili, kopičili.

Vedno imam v glavi, da moram shujšati, ampak vedno mi zmanjka motivacije. Danes pa sem malo brskala po Divi in našla blok ToDieFor. Punca me je s svojim pisanjem čisto navdušila, zato sem se odločila, da jutri začnem....

Ta blog mi bo v veliko oporo, saj bom vanj dnevno pisala svoje jedilnike.

In kako sem si tokrat začrtala svoj novi način prehranjevanja oz. življenja. - Zjutraj, ko vstanem obvezno za začetek sprehod, kasneje, ko se bo kondicija vsaj malo povrnila rahel tek. Čez dan si bodo sledili obroki sestavljeni iz sadja (predvsem v dopoldanskem času) in zelenjave, pri kosilu tudi kakšen kos mesa. Iz jedilnika pa bom poizkusila povsem črtati kruh, testenine, krompir...

Enkrat v tednu si bom privoščila kakšno pregreho npr. kepica sladoleda ali kos kakšnega peciva.

Pila bom predvsem vodo, vodo z limono in nesladkani čaj. Zvečer pred spanjem bo ponovno sledil sprehod - kasneje tek.

Tokrat imam, zelo močno voljo, saj sem si za nagrado, če bom zdržala mesec dni obljubila, da si kupim psa, ki me bo spremljal na sprehodih . Pa tudi do vstopa v študentsko življenje bi bila rada vsaj malo ožja in lažja

STICKY&SWEET MOMENT

Pridem domov in čakajo me pečene paprike, ki jih obožujem. Lačna kot slon spet. Zgrabim eno in ugriznem… Ta je najbrž edina hot… Fuck pekoče, žeško! Spijem kozarec mrzle vode. Še vedno pekoč feeling. Se obrnem in na mizi čaka name polovica prerezane medene hruške. Pojem jo v afektu. Končno nevrtaliziram jezik. Bi se mi kmalu prikazala še Madonna!

liđa d3

Za v party penzijo? I don't think so!!!

Še enkrat se je izkazalo, da sem totalna hardcore party animal, ki ji ni para. Kljub temu da teče že deseto leto obiskovanja partijev, me vse tole ni minilo, kvečjemu me "drži" še bolj...da pojasnim...prejšnjo soboto smo bli v Poreču na Ericku Morillu, v sredo na Axwellu in malo prej sem izvedela, da gre moja družba danes čisto neplanirano še na Guetto. In bi šla zraven! Pa Guette sploh ne maram...samo zaradi žura bi šla...

V bistvu bi najbrž že bila na poti, če ne bi morala delati danes do 23h. Zdaj pa odkar sem izvedela, da gredo, bediram v službi in iščem načine kako predčasno zapustiti delovno mesto ter se podati nori noči naproti. Ker "fejkanje" požara, bolezni ali kake druge katastrofe odpade in ker me seveda nihče ne more priti zamenjati tako na hitro, mi ne preostane nič drugega kot, da ostanem doma.

Vem kaj me čaka danes...ker ne bova skupaj niti z boljšo polovico, bom takoj po koncu službe zapadla v resno party-zamudniško depresijo. Najprej se bom malo smilila sami sebi, groza me bo, ker sem doma, ko bi ga lahko nekje žurala(pa čeprav na luzerja od Guette). Zzaspati, kljub temu, da imam manjko spanja še od drugih party podvigov ta teden, ne bom mogla. Pogledala bom Seinfelda in se morda počutila malo bolje ob misli na to, da gremo v ponedeljek na U2 potem pa naTuborg Green Beat festival na Pag...ni nam lahko, nam partyzanom

i hate

Sovražim take ljudi, ki ti porinejo nož v hrbet. Lepo se zmeniš nekaj z njimi, oni pa naredijo stvar po svoje in seveda v tvojo škodo.

Lepo sva bila zmenjena, da pridem jutri pogledati avto. Samo še poklicati bi morala za naslov in to bi bilo to. Ampak ne. Ker ima podaljšek med nogami in itak lahko razmišlja samo z njim, gre prodat avto in mi to še pove na tak način kot "Saj ti ga itak ne bi nikol prodal, koza neumna." in vrže slušalko dol.

Dobro, da sem bila vsaj toliko pametna, da sem se pozanimala še za druge ponudbe in nisem računala na tega butla. Upam, da bo ta avto, ki ga grem jutri pogledati, še tam in da bo lahko moj. Lastnik je po telefonu bil veliko bolj prijazen kot tisti krški bukselj.

Upam, da se bom lahko jutri zmenila vse tako, da bom na koncu imela avto. Drugače se bom sama peljala na Polje

Liđa D-2

Liđa 1

Jejjjj kok energije čutm ampak kok bijo rada prišparala za krizne čase.Potrudila sebom vsak dan zahvalit,ker sm se vzdržala,pa bo šlo lažje (upam).

Danes mam teto luno na obisku super se počutim vsaj malo,dase prečistim. Končno spet pijem vodo. Telovadila sem 1h napolnilo meje z energijo tako da sem še stanovanje počistila in pa še več energije za službo imam.Svet je res lep.(samo poglej v pravo smer)

...razmišljanje, filmi in še kaj

Na splošno se imam za zelo veselo osebo.() Res pa je, da se trudeč u popolnosti doživeti, živeti in preživeti sleherno situacijo, s prav tolikšno zavzetostjo zabediram...zaprem vase...zafrustriram, kakor koli že hočete...( )

U bistvu ni najtežje izraziti vse slabe volje in si priznati da ti pač ni do smeha, težava nastane ko se sprašuješ kako naj označiš svoj prostor, prepovedan za druga živa bitje tvoje vrste (beri: starše).(sick) Medtem ko nabijaš pesem "...cuttin off the phone, leave me the fuck alone..." in si prizadevaš poslušati svoje najbolj bizarne misli... Sploh pa je tako da se sama najpogosteje zabediram po tem ko podrobno premišljujem o določeni temi.

To se mi pogosto dogaja po ogledu kakega super filma (btw: najrajš mam komedije al pa najstniške filme). Takrat se začnem čuditi nad tem čudovitim svetom filma, s katerim lahko vsaj za dve uri pobegneš iz realnosti. Hkrati me jezi, da te čudovite stvari (beri: vsi ti sexi tipi) v svetu v katerem živim preprosto ne obstajajo (-->v Sloveniji).()

Takoj za tem nastopi faza močne in neutemeljene želje po tem da bi življenje u trenutku zamenjala za pravljico u kateri bi imela glavno vlogo (lajk: princesa se poroči s princem svojih sanj...). Na žalost v pravljice že dolgo ne verjamem več.( )

Stvar je pač taka da si resnično želim spoznati popolnega, sexi tipa, ki bo imel oči le za mne (ja res je: le kaj je za posameznika popolno in sexi?) (L). In ja, sem resnično zahtevna, vsaj v zvezi z ljubeznijo, ampk ta blog niti podrazno ne govori o njej. Ali pač? Ja, o ljubezni do filma, nerealnosti...

In knjig. Res je, noro rada berem in obožujem knjige (trenutno čist navdušena nad vsemi 4mi deli Twilighta). Kake knjige rada berem? Nevem. Resnično se ne znam opredelit...vse. Ljubim občutek popolne vživetosti v kraj, prostor in dogajanje...

Okej resno sem zašla, in...totalno, res, in sploh...pozabla kako sem želela nadaljevati oz končati ta blog... Tko da bolš da za neki cajta dovolim tipkam počivat...

btw: Naslov kakega dobrega filma? Knjige? Predlogi so zaželjeni (in prav tako komentarji)

Oprostite titov pionirček

pred kratkim sem zavrnil službeno pot v Nemčijo,oz. sem po neskončnem prigovarjanju in izsiljevanju poddirektorja popustil in pristal.3 dni pred odhodom pa sem dobil drugačna navodila,kako in kaj in s kom naj bi šel.z njimi se ponosen kot sem(kar ni uredu...priznam)nisem strinjal.in isti dan pred odhodom poklical da pridem u službo,v Nemčijo pa lahko grejo brez mene.

vecina tistih v podjetju,ki je vedela zakaj gre me je z nasmeškom na obrazu pričakala v službi.kar seveda ni veljalo za penečega poddirektorja.ko me je videl v službi,je pordečel in penasto odkorakal vstran,cel teden ni pozdravljal in se vedel kot pravi gozdni joža.okrog je govoril kako mi bo od plače oddtegnil celih 6oo eur za letalsko karto (iz this a faking frst clas do Kolna ali kaj sem se uprašal) in kako bom dobil 1 opomin in kmalu še 2 ter prekinitev delovnega razmerja.noo jaa nekako vsega skupaj nisem jemal resno.ampak...

danes se je vrnila direktorica iz dopusta in zjutraj dobim klic.g. XX pridite v mojo pisarno.uff priznam da se mi je navkljub v naprej pripravljenemu govoru itd... stemnilo pred ocmi.mah razmišljam,kar bo bo,nadenem fejki fris,nasmeh do neba in uletim v pisarno.

kjer me pricaka izredno nasmejana direktorca in mrtvo hladni poddirektor za stolom.e pa udri brigu na veselje si mislim,se usedem in se zacne frendly talk.potekal je nekako tako,kot da se z g.direktorco poznam še iz časov titovih pionirčkov.no nakar mi reče mam za vas dobro in slabo novico.u redu dobre sploh nisem pricakoval,torej kje smo ostali...

glede na to da red mora bit g. XX vas obveščam da vam za letalsko karto trgam 125 eur.sm bil že penast.WTF kaj ji je naložil pajac presušeni,še uprašala me ni zakaj nisem šel mimogrede...GRRR,no pa saj nisem utegnil ust odpret,ko je dodala....no ker ste bili v juliju najbolj uspešeni v celi firmi(česar mimogrede še sam nisem vedel,če ne bi v pisarno itak prišel u stilu princa Harry-ja).vam bom povečala premijo za 500 eur tako,da ste u bistvu še profitirali...nakar je sledil zanimiv dialog,da sem v bistvu eden redkih v celem podjetju,ki dejansko pri vseh zadevah ve zakaj gre itd..in sem se napihnil hitreje,kot se sprazne prebita avtomobilska guma in ponosno izpod čela 2x pogledal pihajočega poddirektorja,ki je zrl proti steni in nemo flirtal z stensko uro.ooo prjatu te je zatrla pred mojimi očmi,pa saj se mi smiliš,pa tako si mi grozil z tisto Nemčijo(teh 20 besed sem sprehajal po možganih) med tem ko sem ji voščil lep dan in odkorakal...vesel sem sladke zmage,nam tem pajacom,ki ne zna drugega kot utrujat z malenkostmi ne samo meni ampak usem zaposlenim....

nisem verjel,da bo ta smrkec z rdečo knjižico sploh upal zahtevati denar za celo karto...pa je zgleda res in mu je ženska na lastno pest pokazala,da me preveč ceni(na podlagi rezultatov),da bi mi na podlagi ene svojeglave odločitve uzela voljo do dela(kar mislim da bi se z predlaganim ukrepom še kako zgodilo) in je stvari uzela v svoje roke.

noro še obstajajo razumne ženske na tem svetu,ki niso penaste za usak drek in cenijo sposobnost,gobčnost,marljivost in spregledajo upornost,ki je u meni pri takih kekcih vedno prisotna...

zanimivo,ti pa polepša dan,ko se zavedaš,da si dejansko nekaj vreden in te nekdo tako pomemben ceni....zanimiva izkušnja in šola,zame in za gospoda,ki bo danes zagotovo malo težje zaspal,ali pa usaj z kislim nasmeškom.hehe če dobro pomislim,bi dal useh tistih 500 eur bonusa samo zato,da ga še enkrat vidim v enakem položaju,kar je usaj zame z eno besedo kot v reklami NEPRECENLJIVO!!

Solzica za pomoč bolnim otrokom

Kupila sem solzico Swarovski. Naj bi bila orignalna kristalna solzica Swarovski, ki predstavlja simbol pomoči našim malim huje ali dolgotrajno bolnim ter poškodovanim otrokom za katere skrbijo starši doma. Je del programa pomoči tem otrokom in njihovim staršem v okviru projekta Za naše male junake – Za otroke Slovenije. Vsa zbrana sredstva od solzic Swarovski naj bi v celoti bila namenjena dolgotrajno bolnim otrokom, saj je sredstva za nakup solzic prispeval donator. Sicer solzica je plastik fantastik, ker kristal se naj ne bi segrel v rokah, ampak ostal mrzel pa še ta solzica je precej velika zadeva in ne bi bila samo 15€, če bi res bila kristalna. Ampak vseeno imam občutek, da sem naredila nekaj dobrega, prispevala nekaj za lažje življenje malih sončkov.

Ne vem ali res verjamem, da bodo ta denar dobili starše za svoje bolne malčke, ampak se počutim bolje, ker sem prispevala nekaj malega za njihovo pomoč. Vem kako jim je, vem s čim se spopadajo vsak dan, tako otroci kot starši. Bila sem tak otrok in vem kaj bolezen naredi otroku. Pri starših sem videla kako težko je to za njih, če je njihov sonček težko bolan.

Upam, da bo moj denar res prišel v prave roke, ne da se ga bo polastil kakšen direktor, ki ima že tako prepolno rit vsega.

Aerobika je lahko življenjsko nevarna?!?

Očitno da. Če živiš v ZDA, kjer lahko orožje kupi vsak izrodek. In eden takih izrodkov se je odločil, da bo iz obličja zemlje pospravil nič hudega sluteče vadeče v nekem fitnes centru. Okoli osme ure zvečer je s polno športno torbo orožja vkorakal v aerobično dvorano in kosil vse, kar mi je prekrižalo pot. Za več adrenalina je prej pogasnil luči. Učinek skrivalnic za večjo grotesknost samega dogodka.

Priče pravijo, da se je prej ustavil v bližnjem lokalu. Najbrž si je privoščil rum za pogum...nato pa je vkorakal v dvorano, kjer se je pod vodstvom noseče vaditeljice na uri latino aerobike potilo 30 žensk. Nikakor ni sodil v tisto okolje in verjetno so ženske zaznale, da moški srednjih let, z ogromno športno torbo nekako ne sodi mednje. Preden so lahko kakorkoli ukrepale, je bilo prepozno.

Štiri od teh žensk so že izgubile boj za življenje, med njimi najbrž tudi noseča vaditeljica. Najmanj ducat pa je poškodovanih. Utrpele so več strelov. Kamor je pač naneslo.

"Junak" bi si naj sodil sam, čeprav vse skupaj še ni 100% potrjeno, saj preiskava še poteka...in ob vsem tem se človek vpraša kaj za vraga se je pletlo po glavi Georgeu Sodiniju iz Pittsburga, da se je odloči l za tak korak...upam samo, da ne bo inspiracija drugim, kakor se je zgodilo z masacrom na srednji šoli Columbine, obenem pa se sprašujem kdaj bo Amerika pogruntala, da ni pametno, da se orožje deli slehernemu, ki kupi avtomobil ali odpre bančni račun.

vir: http://www.thepittsburghchannel.com/news/20283352/detail.html

O Liđa Liđa

O Liđa najprej tebe lepo pozdravlam potem pa še use ostale ,ki tudi to berejo.

Nikoli še nism pisala bloga,ker nism čutla potrebe. Zdej sm pa začutila. Mislim da se bom lažje kontrolirla.Že dlje časa se odločam da spreenim način življenja in sicer ga zamenjam z zdravim prehranjevanjem.Zamislila sem si tako ,da postim enkrat tedensko in za začetek da si sama pripravljam komplet obroke ,sepravi nič na varijanto pogrej pojej.Pa seveda rekreacija.

DAN-0

Zajtrkovala sem grozdje.Zdaj bom pa pustila telo naj se pripravi na jutrišnji lunin post,ki se začne ob 2:55. Fizično aktivna-kardio vaje sem bila 1h.

Pa se je zgodilo...

2 leti je, kar sva se spoznala, dobro leto, kar sva živela skupaj, dobri 2 leti sem mislila da je to TO, ampak res TO. V nedeljo sem iz najinega stanovanja odpeljala še zadnjo lončnico, ki sem jo tako skrbno negovala, da bi le ne propadla, negovala bolje kot najino zvezo?-ne mogoče! Je še katera vstajala zjutraj in skuhala kosilo preden je šla na fax, da bo njen najdražji imel kaj za jesti, ko se okoli 12 ure prebudi po še eni prežurani noči? In živela za tiste 5 minut (10 če je biu kanal na nemški televiziji kjer imajo daljše reklame) ko se je spomnil da ležim poleg njega. Zakaj nisi pomila posode? Lahko bi oprala perilo po 22 uri ker je cenejša elektrika-dovolj imaš 4 ure spanca (ob 6 vstati za fax)! in da ne bi slučajno spustila cel kotličej na wc-ju, treba je varčevati z vodo (am mimo grede, se voda sešteje in potem razdeli na prebivalca v bloku)!

Grem lahko s tabo na vaš koncert? Ne!! kaj boš pa delala tam...brez veze, nimam časa zate, samo motiš me!

Mi lahko zlikaš srajco, imamo fotografiranje, si mi kupila nove nogavice? zakaj ne!? kaj imam od tebe...

A to je tvoja punca? kaj nikoli ne omeniš, sta že dolgo skupaj? ah ne samo 2 leti, pa itak ni omembe vredno...

Lubi greva na morje? NE ne grem, sem ti že lani rekel da grem s kolegi taboriti za 14 dni in to je moj dopust, ne želim s teboj nikamor!

1. Ugotovila sem en večer, ko sem ga zopet čakala da pride iz koncerta, da sem vredna več, da se mam bol rada!

2. Da mi še vedno zna kdo reči da sem lepa!

3. Da je še čas za ljubezen!

4. Da je komu pa le za iti na morje z mano!

5. In da bom skrbela za otroke ko si jih bom zaželela in ne s tem ko bom imela fanta!

6. Pričakovala sem da bom žalostna in da bom pogrešala naju...ampak sm ugotovila da končno lahko diham!

p.s. sedaj vedno spustim poln kotliček z vodo in it feels gooood

vikend z novo mazdo 2 - drugič

No pa je konec luštnega. Včeraj sem mojo prelepo mazdico peljala nazaj. Mi je bilo kar težko jo tam pustiti - jaz bi jo kar obdržala. Sem se čisto zaljubila v ta avto :

Vikend je bil res fantastičen. V petek sem jo peljala na izlet v Novo mesto, v soboto sem z njo prekrižarila pol Slovenije, v nedeljo pa je imela boga reva malo počitka in sem jo trajbala samo do Koloseja

V soboto sem se kopala v Bohinjskem jezeru, jedla na Bledu, občudovala razgled s Sinjemga vrha in se peljala z avto vlakom - vse prvič

Seveda Murphy ne bi bil Murphy, če se ne bi ravno Mazdi, ki ni moj avto zgodilo, da mi ga nekdo rukne. Sicer škode ni bilo veliko, ukrivila se je samo plastika, ampak vseeno me je stisnilo, ko sem prišla iz kina in videla, da je avto udarjen. Seveda povzročitelja ni bilo nikjer, tudi kontaktnih podatkov ni bilo nikjer. Ampak so me pri podjetju pomirili, da se take stvari pač zgodijo in naj me ne skrbi, saj je avto zavarovan.

Avto me je tako navdušil, da sedaj resno razmišljam, da bi si omislila čisto svojo Mazdo, seveda ko mi bo moje finančno stanje to dopuščalo.

V glavnem bil je res lep vikend in zahvaljujem se vsem, ki so mi omogočili tako lep vikend :

Nisem več jaz

Pred enim letom sem živela v pravljici. Zdaj je vsak dan kot zmedene, moraste sanje, iz katerih se kar ne morem prebuditi. Vsakič, ko se mi že zdi, da sem se vsa prepotena in zadihana zbudila in da je končno konec, se kmalu spet zavem, da sanjam sanje v sanjah...

Kot da nisem več jaz... Kdo sploh sem??

Vse se je začelo zaradi D. Bil je poseben, drugačen. Drugačen od Njega. Morala bi biti le prijatelja. Bila naj bi le prijatelja... in ne vem kako ali zakaj se je zapletlo, ker sem vedno bila tista, ki je imela glavo na pravem mestu in jo je vedno podzavestno znala uporabljati, pa če sem bila še v nevemkakšni situaciji ali skušnjavi. Ni mi bilo do problemov in zato si jih nikoli nisem niti delala. Pri D. pa... Bil je drugačen. Potegnil me je za sabo, za tistimi svojimi sladkimi besedami in očmi, ki sem se jim na začetku na videz tako z lahkoto upirala. A kmalu sem se začela izgubljati v njih in najbrž je bilo res le vprašanje časa, kdaj bo moja glava popustila... In prišla je priložnost, ki je nikakor nisem načrtovala ali nekje v sebi prosila zanjo... podkrepljena sicer z žlahtno kapljico, a to je precej slab izgovor, vem... in zgodil se je poljub. Takoj sem vedela, da si ne bom odpustila zanj. Da ni prav. Z Njim sem sicer marsikaj doživela, marsikaj ni bilo prav, marsikaj mi je storil iz sebičnosti in brez da bi mislil name, lahkoživec kot je (bil), a vseeno... ni bilo prav. Nikoli nisem bila taka, vedno sem obsojala take stvari... celo moje nebesno znamenje naj bi mi določalo neverjetno trdno zvestobo... in kaj se zgodi?... Kako ironično, kajne?...

Takoj naslednji dan sem Njemu povedala, kaj sem storila, a bilo je že storjeno. In ne da bi D. spustila! Ne, zakaj ne bi z glavo rinila skozi zid?? Ker drugače to ne bi bila jaz! Hotela sem popravitit storjeno. Hotela sem biti res le prijateljica, ker je bil res nekaj posebnega. Hotela sem... zavrteti čas nazaj s tem?... Lahko bi se reklo nekaj takega... Zdaj, ko vidim, da sem res rinila z glavo skozi zid, še se sama sebe ne razumem. Morala bi ga pustiti pri miru, četudi se potem med nama ni dogajalo nič prepovedanega... ker je to najbrž res podžgalo Njega, da je še sam storil, kar je storil... čeprav mi del mene pravi, da bi se to zgodilo slej ali prej, pa če bi ga prizadela ali pa ne...ker je do Nje dejansko nekaj čutil. Pa ne le tega, da je posebna, kot sem jaz do D... Kljub vsemu sem vedno vedela, da jaz in D ne bi funkcionirala... je On Zanjo vedel to? Mislim, da je prej verjel obratno... S tem pa mi je zadal še zadnji, najhujši udarec in dokončal, kar sem sama začela. Spodnesel mi je tla pod nogami in razbila sem se na milijone koščkov.

In tu sem zdaj. Mislim, da sem večino koščkov pobrala, jih zalepila nazaj v celoto, ki pa ni popolna in nikakor ni več to, kar je bila nekoč. Ko se pogledam v ogledalo, je tam nekaj drugega. Drugačnega. Nekaj, kar se mi ne zdi kot jaz. So dnevi, ko zaznam odtenke sebe. A le odtenke. Nisem več ista.

Sama sebi sem tečna, ko pridejo dnevi, kot je ta. Noči, ko se premetavam v postelji in razmišljam, se mučim, mučim Njega, mu tečnarim in obujam teme, ki jih je On v teh parih mesecih že nekako odrinil v zadnji del misli. Jaz jih ne morem in ne morem odgnati in vedno znova se sprašujem, če sem storila prav... če je prav, da sem ostala, mu dovolila k sebi, Njo odgnala od sebe in od Njega... So dnevi, ko jo sovražim, ko sovražim Njega in so dnevi, ko mi je neskončno žal, ker sem ju ločila, ker sem ga potegnila nazaj k sebi, čeprav sem videla, da mu preveč pomeni... čeprav je to vedno zanikal... a kaj so besede? Kaj so Njegove besede? Ne vem več, kaj je laž in kaj resnica... Utapljam se v tem temnem morju in ne vem, kdaj bom prišla do dna... morda bo tam konec...

Neka pesem poje: 'As long as I fall I don't hit the ground, as long as I fall I'm safe and sound...' Jaz pa mislim, da je najhuje, ko padaš, saj ne veš, kdaj bo konec in kje je dno... kaj se ti bo do tam še zgodilo in ob kaj boš še zadel... težko je upati, ko padaš in kar ni konca...

A vseeno še vedno obstajam. Kakršna koli že sem, obstajam. Nisem jaz, a obstajam. Vsaj to. Ker taka, kot sem zdaj, nočem nehati obstajati. Hočem izzveneti kot Jaz, ne kot nekdo, ki ga ne poznam, ker drugače nikoli ne bom mirna.

Moram se premikati, pa četudi je to le gib prsta na nogi, vem. A mislim, da bi bilo dobro, da bi začela teči. In se osvoboditi te Sebe. Tega, kar sem sedaj, ker si nisem všeč, zagrenjena kot sem. Ker vem, da poleg mene trpi še nekdo, četudi si to morda zasluži... a ni sam kriv... del krivde nosim tudi jaz in delno tudi zato vztrajam poleg Njega... ker vem, da sem delno sama izzvala Njegova dejanja, ker sem ga prizadela in se je moral nekako potolažiti... a bile so stvari, ki so se dogajale še prej, pa nisem storila ničesar takšnega kot sedaj, pa so se vseeno dogajale... Kako naj vem, da se ne bodo nikoli več, iz takšnega ali drugačnega razloga?

Potem pa je tu še ljubezen do Njega... Kako zapustiti nekoga, ki ti toliko pomeni? Tudi če ljubezen prekriva koprena iz boleče mreže laži in bolečine, ki trga človeške vezi, je to tako težko... nisem vedela, da bo kdaj kakšna stvar tako težka...

Nekako bom že preživela. Morda sem samo nestrpna in hočem čimprej iz tega kroga, pa se vseeno moram še nekajkrat zavrteti, da vse dojamem. Da naberem moči, da se lahko spustim in padem, karkoli že to pomeni... morda v Njegovo naročje, polna vere in zaupanja, morda daleč stran z novo potjo pod nogami... oboje bo težko. A ko bom enkrat dojela, kaj moram storiti, bo nekako vse spet prav. Do takrat pa... moram pač živeti sama s sabo...

Ženska

Mogoče sem ravno na volji, da spet nekaj popljuvam. Oziroma dam iz sebe, če smo natančni. Sošolka mi je pred kratkim dala za mislit, ko sva se pred kratkim dobili na kavi. Pred tem se je namreč sobila z neko kolegico in ta kolegica je zraven pripeljala še nekega tipa. In očitno je imel model svoje fetiše na ženskah. In sicer, pustimo obupno shirane noge, to se še nekako da prebolet, si bo pa neko žensko s tako postavo našel. Ampak gre za to, kar je sledilo. Da on ima ful rad "emo punčke, k so suhe, pa lušne. Da on rad žensko oblikuje. Ji naredi eno "sweet" frizurco in ji kupuje obleke."

Aha. Kupuje obleke. Naredi frizuro. Saj nima čisto nič proti, da se pa tip kdaj spomne, pa svoji punci nekaj kupi. Tudi če je obleka, dokler je le obema všeč. Ampak sem nekako dobila občutek, da tukaj ni šlo za to. Tip je očitno potreboval PUNČKO. Tako kot petleten otrok, ki se igra s svojo barbiko. Sem mogoče zgrešila? On jo rad oblikuje, da je taka, kakršno si želi. HALOOOOO?! Kolikor vem, je fora v tem, da si z neko osebo, ki jo spoštuješ, ceniš in imaš rad ravno zaradi tega, ker je, kakršna je. Sigurno ima vsak svoje napake in če je nekdo popoln, je z njim tudi sigurno nekaj narobe ali pa je to tista trenutna zaljubljenost, ko je še vse v oblačkih. Ampak kolikor vem o teh stvareh po svojih izkušnjah, je ravno v tem čar. Da vodiš zvezo z neko osebo in hkrati ostaneš to, kar si. Ampak tip je očitno iskal lutko, ki jo bo lahko oblikoval po svojih merilih.

Potem sem se vprašala kakšna dejansko naj bi bila popolna ženska. Itak, da vem, da ima vsak svoja merila, to mi je postalo še bolj jasno po tem Kekcu, ki se rad igra s punčkami. Verjetno je imel do zdaj samo mlajše od sebe, ki so se mu goreče vdale in si mislile kakšen car je, da on že ve, kaj je prav. To je to, ko si še mlad in naiven. Očitno še bolj kot sem jaz. Zelo lepo je izvedeti, da mogoče le nisi najbolj naivno bitje tega sveta. Ampak torej - idealno ženska?

Meni osebno, bi bila idealna ženska smozadostna. Sicer družabna ampak samostojna. Odločna, ve kaj hoče. Včasih je namreč to dokaj težko. In da stvari razmisli. Da ima svoj stil, ne glede na to ali je roza in iz mehkih copatk štrli perje, ali pa je črna edina barva, ki jo poleg svojih bulerjev še nosi. Dobro, jaz ne pripadam nobenemu od teh dveh polov, ampak se mi zdi, da vseeno imam nek stil. Kakšen je? Moj. Ampak ga imam. In mi ga ne narekuje nek model. "Ki ima rad sweetkano frizurco."

Ali je potem res vsa fora ženske, da te brezpogojno ljubi in se vda vsemu kar rečeš? (Moje izkušnje pravijo drugače.) Ali je bolje včasih preživeti napad živcev, ker ti ženska nečesa ne pusti? Govorimo o zdravih merah, seveda. "Ne, ljubi, sej sva skupi šele šestnajst mescev. Seveda ti še ne morm dt, moram najprej vidt ali si mi zares usojen," ne velja. Ampak menim, da bi morala tudi ženska slediti svoji pameti.

Seveda pa enako velja za tipe. S copato ne morem početi ničesar. Jo lahko kupim v mercatorju. Tipa, kot pravega tipa, je pa že težje najti. Škoda samo, da ni nobenega znižanja.