Danes sem doživela šok!

Rože zla

Nocoj sem drugačna.

Telo si natrem z mlekom iz čaše opojnosti.

Zelene oči obrobim s črtalom izumetničenega žara.

Na ustnice nanesem rdečilo sladkih laži.

V svetle kodre pripnem rože zla.

Pustim ti, da se kopaš v moji čistosti.

Potem govorim o njem.

Molčiš.

Je tisti poblisk v tvojem očesu solza?

Čutiš zdaj, da boli deliti?

you are not gonna see me cry

včeraj zvečer sem ga poklicala, ker smo se za vikend videli in so njegovi kolegi govoril, kak mu je hudo, pa kok me ma radbullshit. včeraj mi je reku, da mu sploh ni več za bit z menoj in da se hoče znoret, samo da mi tega ni hotel povedat, ker bi me prizadel.eto ga, zaključek, ki sem ga res res rabla po tem vikendu!

kreten.

rajši bi mi mesece nazaj povedal, da ga zveza duši in da hoče svobodo, ne pa da me je takole mučil...delal kar je delal. jst slepa, zaljubljena u nulo pa nič opazila. šele zdej, ko sem iz njegovih ust slišala, da mu ni za bit z mano in ne prejšnjega pa bi, pa ne bi, pa ne vem, zdej sem izgubila vsakršna čustva in je za mene, kot da ne bi obstajal. sej se bova še srečala, samo on za mene ne obstaja več in je na ignore. kot da mi mi je z ramen padlo neznansko breme. zdej vem, da nisem jst nič kriva, ker bi to nardil al danes al pa čez 4 leta...

in uživam v samskem življenju ! mlajših tipov pa niti povoham ne več. grrrrr

Semenj ničevosti

Nič nisi vprašal, samo vzel si, to znaš.

Nisi mi povedal, da ne boš pustil samo madeža prepovedane pohote na mojem telesu.

Odhajaš z odtisom strasti na vratu, želim, da ga vidi, ko boš stal pred njo s cenenimi izgovori v pomečkani srajci s strganim gumbom.

Hranim svojo nečimrnost z mislijo, kako drgneš vosek s poda in se spominjaš, kako si zahteval, naj rečem, da sem tvoja, da pripadam samo tebi.

Vem, sediš v pisarni, privlačen in pomemben, in misliš na vonj mandljevega olja, po katerem je prejšnjo noč dišala moja koža.

Da, zmagala sem, misliš name, želiš si me. A zdaj je drugače - niti grenka sladkobnost zmagoslavja ne zmore odplakniti občutkov, ko zjutraj ležim v postelji in pestujem žgoča čustva v beli čipkasti blazini, medtem ko se tvoji koraki izgubljajo po hodniku.

Umikam ustnice tvojim poljubom, ker bi ti povedale vse, preveč.

Naveličana sem kičastih tapiserij hotelskih sob, skrivnih pogledov na ulici, slišiš?

Prodajam svojo mladost in nedolžnost na razprodaji ničevosti, menjam poglede drugih za sekundo, v kateri me spremeniš v vse tisto, kar nisem.

In ti si me jemlješ, vedno več, vedno bolj predrzno in brezsramno.

Vse vzemi, tako ni več nič ostalo, samo vračaj se vedno znova...

Umetnost je....vse!

Včasih se sprašujem, kaj sploh je umetnost. Nekaj drugačnega, nekaj kaj prihaja iz globine. Nekaj, kar ni v sožitju z materializmom. Nekaj, kar se ne da kupiti. Nekaj kar vznemirja. Nekaj neprozornega. Nekaj, kar začutimo v vsakdanjem trenutku. Nekaj novega. Nekaj, kar privleče na plan vse skrite, umazane ali brezmadežne plati. Je resnična. Je nekaj svojega, kar ustvarimo sami. Plod naše osebnosti. Torej, umetnost je lahko vse. Vsak v sebi nosi drobtinico poeta. Umetnost je seks. Preko erotike se gibljemo onkraj sveta. Umetnost je poljub. Če je pristen. Umetnost so izgovorjene ali napisane besede. Kadar se izpovedujemo. Umetnost je biti partner. Umetnost je šport. V oddaji A si ti tud not padu, je bil nogomet povezan s seksom. Gol je vagina, branilec je deviška kožica, žoga je bela, ker predstavlja moški izliv. Zato nogometaši tako zagreto tekajo proti golu. Umetnostno drsanje predstavlja homoseksualnost, ker je moško obnašanje na drsališču žensko. Seks lahko vidimo vsepovsod. Umetnost je imeti svoje podjetje. Kje dobiti navdih za umetnost? Mogoče v naravi, mogoče v drugih ljudeh, mogoče v sebi. Potrebna so nihanja iz enega razpoloženja v drugo. Potrebna so različna občutja. Karizma. Polnost čustev. Umetnost se začne s smrtjo. Kadar pademo v prepad. Takrat smo najbolj ustvarjalni. Zame je velika umetnica Shakira. Prelepa, a ne lutkasta. Ponosna na svoje majhne prsi. Eksotičnost in vsebina kar kipita iz nje. Umetnost so prostitutke. Znajo spretno izpeljati svoje delo, mnogim ženskam ne bi uspelo. Vsak ima svojega izbranca, nekakšen ideal, v katerem vidi največjega umetnika. Meni je bil zelo všeč intervju z Borisom Kobalom. Flegmatično, humoristično, odkrito. Malo melanholično. Zopet nekdo, ki živi popolnoma običajne vsakdanjike, njegova nenavadna osebnost pa se jim skuša prilagajati. Ali pa mu enostavnost prija, ker je sam dovolj zakompliciran. Ko sem brala njegove besede, sem za vsakim stavkom komaj čakala naslednjega. Preseneča. Tipično igralsko. Doživljala sem nihanje iz smeha v zamišljenost. Ne dolgo nazaj sem brala članek o Bob Dylanu. Bogat človek. Težko ga je oceniti. Spada vsepovsod. Bolj bi ga označila kot pesnika, ne kot glasbenega izvajalca. Berlinska revija Literaturen je predlagala, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado za literaturo. V kratkem bom pogledala njegov biografski film Bob Dylan-7 obrazov. Umetnost je estetika, nekaj lepega, nekaj večjega. Nekdo je lahko umetnik življenja. Moja razlaga za takšnega človeka….hm…nekdo, ki je deležen novih in novih težav, a jih spretno rešuje. Umetnik je. Še obstaja kaj višjega od umetnosti? Ne. Tam je svet idej, kjer zavore popolnoma popustijo. Tam je naše poslanstvo, tam smo brezbrižni za okolico. To je veličina.

Umetnost je v nekem smislu podobna ljubezni in veri: v njenem območju presegamo vsakdanje tegobe in ne mislimo na posledice svoje pustolovščine v skrivnostnem svetu, kateremu smo se posvetili.(Alfred Schutz)

Res je. Obema je skupno nekaj. Nimata točno določene definicije. Ko pridemo v njiju, se vračamo znova in znova. Obe bogatita. Le, da ljubezen lahko pusti negativne posledice. Je lahko boleča. Včasih nas straši. Umetnost pa samo osvobaja. Osvobaja brez prašnih ostankov.

Playboyev poraz

To soboto se je naša ženska družba odpravila v enega izmed ljubljanskih klubov, kjer je gostoval eden izmed naših najljubših DJ-jev. Pozicionirale smo se tik ob ograjici, ki je ločila VIP del od dela za "navadne smrtnike". Kmalu smo opazile, da je na VIP-u eden izmed slovenskih samooklicanih playboyev(malce starejšega datuma izdelave)z družbo...in da neprestano strmi v eno izmed prijateljic, ki pa je bila k njim obrnjena s hrbtom in ga sploh ni opazila.

Čez nekaj časa se je ojunačil in pristopil do prijateljice ter ji prišepnil, da bi jo, citiram:"Fu*al do onemoglosti." Prijateljica ga je vsa v šoku zavrnila in playboy se je užaljeno vrnil na svoje mesto, kjer ga je obletavala gručica deklet in se veselo obešala po njem. Kljub vsem ženskim distraktorjem še vedno ni izpustil iz oči naše prijateljice.

Čez čas je do prijateljice pristopil playboyev prijatelj in ji pojasnil, da je playboy želel povedati:"da te bo fu*al do tvoje onemoglosti, ne njegove." Prijateljica je zavila z očmi in si mislila svoje, ko je čez nekaj trenutkov do nje pristopicala simpatična blondina in jo vprašala, če ji je njen mož(čeprav dvomim, da je playboy resnično poročen) res rekel, da bi jo fu*al do onemoglosti. Prijateljica ji je pritrdila, blondina pa jo je suvereno povabila v trojčka. Seveda je dobila košarico. Za veliki finale se je spet vrnil playboy in prijateljico vprašal, če bi ponudbo sprejela:"Za dober denar." Prijateljica ga je nekam poslala in vsa družba se je kmalu pobrala iz prizorišča...

Nekako imam občutek, da ničesar o tem ne bo mogoče prebrati v njegovi kolumni...

Nauk te zgodbe je: ni vse na prodaj in ni vsak playboy, ki se ima za playboya!

21 gramov

Zadnje leto je bilo izčrpujoče. Sredi neučakanega hlastanja po življenju sem se ujela v brezbarvno predvidljivost jutrišnjega dne, v groteskno izvotljenost beckettovskih dialogov, v prazni svet prisiljenih nasmehov in hladne odtujenosti. Svojo kipečo dušo sem zaklenila v zlati mrzli stolp lastne ambicioznosti in perfekcionizma. Želela sem vse, cel svet, želela sem si ga vzeti vsega naenkrat, takoj - in svet mi ni odrekel. In tako sem stala na vrhu lažne palače, ki sem jo zgradila iz doseženih ciljev, obdana s ceneno pozlato laskanja in se opajala z varljivo naslado lastnega uspeha. Stala sem zmagoslavno, s triumfom uresničenih sanj v rokah, in nisem čutila ničesar. Stala sem tam, občudovana, in neizmerno sama, moja mrzla duša pa je baudelairovsko jokala in me roteče prosila, da želi kamorkoli, kamorkoli ven iz tega sveta.

Tu, sredi tujih ulic, obdana z neznanimi obrazi, se učim ponovno čuditi. Ponovno čutiti. Razločiti znano mehkobo tonov Chopinovega Nokturna izza belih zaves na pročelju opečnate stavbe sredi mestnega hrupa. Čutiti lahkotnost jesenskega naliva med čakanjem na avtobus. Okusiti sladko marcipanovo sredico čokoladnega pralineja, ki spominja na sestrine otroške lepljive poljubčke. Občutiti toplo sapo malega psička na kolenu. S pogledom ujeti rdečo pentljo na krilu čednega mimoidočega dekleta. Med stikanjem po parfumeriji zaznati znano cvetlično esenco, po kateri diši mami. In moja duša radostno vpija te barve in zvoke in okuse, in včasih skoraj skoprni ob vsej lepoti, ki obstaja tako neskončno močneje.

Pozdravljeno, življenje...Tako zelo sem te pogrešala...

Reach the stars...

Po dolgem času sedim spet sama in razmišljam...mirno. Čisto počasi. Dajem si čas sebi. Tudi razvajam se. Po dolgem času sem si utrgala čas, da sem si nalakirala nohte, si privoščila eno res dolgo kopel in si pobarvala lase.

Čisto sem že ujeta v tem hitrem tempu. Moje življenje se kar odvija. Skorajda samo od sebe.

Utrujena sem. Tako zelo sem utrujena. Od vsega.

Zadnji teden je bil res ubitačen - v torek sem izvedela, da mi niso podaljšali bivanja v študentskem domu, čeprav imam na faksu še status. Ok, malo stresno a niti ne toliko - namreč, ravno en dan prej sva se s fantom odločila za skupno stanovanje, v katerega se seliva konec oktobra. Ubistvu so me zdaj na koncu skrbele res samo finance - glede na to, da bom še eno leto študentka in bom imela tako rekoč samo študentsko plačo. A vse sva tisočkrat preračunala in če bo vsaj približno šlo tako kot sva si zamislila, potem nama bo mogoče konec meseca ostalo še vsakemu okrog 250€ (ko bodo vse položnice in ostali stroški poravnani), ki ju bova lahko porabila za svoje namene. Ahh, saj bomo videli. Malo me je strah, ker ne vem kako bo. Razpoloženje mi niha. En trenutek vsa evforična, naslednji že v skrbeh. In seveda, spet preveč razmišljam. Počasi začenjam s pisanjem diplome. Včasih se sprašujem, kaj če mi ne bo zneslo vsega opraviti kot si želim...Kaj če čez en teden izgubim službo...kako bom potem plačevala svoj del za vse stroške... Saj vem. čisti nonsense, a sem poskusila vse, da ne bi tako razmišljala o tem. Saj verjetno bo še najbolj pomagal čas. Preveč razmišljam za NAPREJ. Zakaj?

Hvalabogu, da me moj tako potrpežljivo prenaša. Zadnje dni res ne vem, kaj bi brez njega. Ob polnoči si zaželim hamburgerja in mi ga gre iskat. Moram it nujno po ena potrdila v en kraj in on me pelje - brez da bi ga karkoli posebej prosila. Spet mi je začel nositi majhna darilca - kinderjajčke in take sladkosit Lahko bi še naštevala in naštevala, a je vseeno, če rečem, da je preprosto cukr. <3 Pa čutim, da imam zadnje čase toliko lastnih skrbi, da mu sploh ne znam pokazati, da mi res pomeni veliko veliko in da ga imam res rada. Kar malo odtujila sem se od njega, pa čisto nehote. Mi je že rekel, da sem se v zadnjem mesecu totalno spremenila. Pa mi najprej ni bilo jasno, kaj s tem misli, zdaj mi pa počasi postaja. Ma ja, en čuden človek sem jaz. Mene je na trenutke kar malo težko imeti rad. Pomoje. Zato se bom za vse skupaj še bolj trudila. Tega res nočem izgubiti. Upam samo, da bom čez kak mesec imela kaj več energije. Trenutno sem z njo na nuli. Pa ne vem zakaj.

Samske ženske

Kako jaz dobim navdih za pisanje…hm…znajdem se v neki situaciji, mogoče opazim nek dogodek, spoznam nekega človeka. Ljudje s polno domišljijo in vsebino tako ali tako lahko o eni situaciji napišemo cel roman. Nato klik. Danes bi pa pisala. Nato ideje začnejo padati, najprej ena, nato druga in nato se sproži vulkan idej. In si rečem, fak, o tem moram danes pisati. O idejah, ki izhajajo iz moje glave, nekatere pa so samo nadgradnja oziroma samosvojost tistega kar preberem. Včasih se s pozornim opazovanjem okolice naučimo več kot iz lastnih izkušenj. Vozim se v avtu, ujeta v največjo gnečo sredi dneva in si rečem, ti norci okoli mene me pa res ne bodo naredili živčne. Zavrtim si svojo glasbo in ne poslušam bobnenja avtomobilov, trobljenja in spregledam hitenje ponorelih ljudi. Naj trobijo, jaz se danes vozim po omejitvah. Danes ne bom del njih. Pridem domov in masturbiram na najbolj svinjske fantazije. Na koncu si še na youtube zavrtim prizor-Demi Moore&Michael Douglas-Disclosure. Oh kako sprosti. Oh kako včasih vzburja razvratno, nesvetniško mišljenje. Zakaj danes raje ne seksam? Klasika. Danes sem introvert. Moje fantazije in svoj čas mi bolj ustrezata. Danes mi ni do prilagajanja, sama sebi najbolje ustrežem. Včasih odkriti ljudje ne pridemo dobro skozi, včasih nas nekdo ne mara. Mogoče se nas bojijo. Nekateri pa celo vedo, da je odkritost največja vrlina dobre komunikacije. Pogovor brez zavor. Redki so tisti, ki ga znajo in upajo prakticirati. Živim v svojem svetu, ampak se znajdem tudi v realnosti. Nekateri me imajo za drugačno, samosvojo, čudaško, mogoče malo noro. Tako mislijo tudi doma. Ampak počasi jih že privajam na to, da je moje mišljenje drugačno od večine in trikrat poglobljeno. Tega ne bom zatirala. Vseeno mi je, tu in tam se obremenjujem. Drugače sem ponosna na to. Danes mi je vseeno, nekoč, čez 10, 20 let bodo ti ljudje brali moje članke v revijah. Ta želja bo nekoč uresničena. Jaz in pisanje. Nekaj kar bom nadgrajevala celo življenje. Danes bi pisala o samskih ženskah. Sama sem del njih. Ženske, ki izgledajo samozadostno, samozavestno, samostojno, v sebi pa tako močno hrepenijo po toplem objemu, po tem, da se z nekom zbudijo. Ranljive, čustvene ženske. Tipičen primer je naša K****. Tudi R******a sreča je samo »sreča«. Ampak smo močne. Trudimo se živeti. Ne samo živeti samoumevno, ampak živeti strastno. Same premagamo dneve s slabo samopodobo. Same se spopadamo, ko nas je sram, ko smo prestrašene. Včasih se počutimo nekoristne, ker nas nihče ne potrebuje. Same se dvignemo, ko smo na tleh. Same skrbimo za svoj avto. Svoj avto obvladam, večina zasedenih žensk ga ne. Znam bočno parkirati. Meni predstavlja izziv, ko se odpravim avtomehaniku . Ko sem pijana, se moram peljati s taksijom, ker ni dragega, ki bi prišel pome. Opravke opravljam sama. Navajena sem tako. Včasih mi je tesno. Moreča so vprašanja, kateri je pa tvoj izbranec? A vsi ljudje imajo tegobe, ne samo me samske. Če bi podrobno povrtali v vsakega človeka, bi v vsakem našli ogromno prtljage. Ogromno potlačene vsebine. To je vsakdanje, a površinski odnosi tega ne kažejo. Včasih objem in toplino iščemo v popolnih tujcih, samo da smo tega deležne. Same se moramo imeti rade, ker nas nima moški. Nikogar nimamo, ki bi nam dal varnost, obvarovati se moramo same. Težko je včasih. Same zaspimo. Same smo v temi. Včasih smo tako zadirčne, da nam na čelu piše, samska sem! Same izkoristimo dan, ko so vsi ljudje okoli nas odsotni me pa osamljene. Včasih smo zaprte zaradi tega. Iščemo nekoga, ki nas bo ovil v svilo ljubezni, nekoga, komur bomo lahko razdajale sebe. Pravega. Jaz ne iščem nekoga, ki bo isti kot jaz. Iščem nekoga, ki bo imel toliko inteligence, da me bo znal razumeti, sprejeti in spodbujati mojo osebnost. Če ne bo poznal višine, mu jo bom dajala jaz. Ponosna sam nase, ponosna sem na vaju, prijateljici. Vse tri smo še vedno device. Strpne. Mogoče malo boječe. Močne smo. Moških ne potrebujemo zaradi koristi. Srečo iščemo drugje. Jih ne izkoriščamo. Ne seksamo zaradi boljše samozavesti. Največja napaka žensk. Mislijo, da bodo s seksom osvojile moško dušo. Kako zmotno. Vem, da izgledam dobro, a to ni dovolj za ljudi na nivoju. Poanta je drugje. Bodite ponosne na to tudi ve!! S ponosom povejte, nedolžna sem! Pustimo otroke, pustimo idiote, pravi moški bo ponosen z vami.. Izkažite mu svoje prednosti in slabosti. Tukaj ni sramote, to ste ve. Veliko povejte o sebi in veliko sprašujte, veliko hvalite. S tem kažete zanimanje. Moški to potrebujejo. Imajo svoj ego. Radi dajo, radi ustrežejo. Ni nujno potrebna zveza, niti ne seks. Ne potrebujemo nujno moškega na vsakem koraku. Potreben pa je moški svet. Popolnoma drugačen je od ženskega. Potrebno je biti dostopen zanj. Ne dostopen, da ga pustiš samo do sebe, ampak da ga spustiš vase. Brez njega smo kamen. Mogoče moški prijatelj. Moški tujec. Nova moška spoznanstva. Flirtanje. Pogovor. Kakeršenkoli dotik. Mogoče samo misel na nekoga. Mogoče samo pogled na nekoga. Nekdo, ki nas spreminja v ženske. Nekdo, ki nam daje seksualno energijo. Brez nje smo roboti. Ženske, ki so zmožne osvojiti vsakega moškega? Niso pretirano lepe, niti pretirano suhe. So drzne, ampak ne predrzne. Samozavestne, a ne samozadostne, a ne vzvišene. Željne moškega. Močne, a ljubeče. So takšne, kakršne so. Opazne. Upajo si, strahopetci se jih prestrašijo, a jih vseeno obožujejo. Zraven njih se počutijo prijetno. Nato še uporabijo nekaj talenta in danih čarov. Zadnjič sem spoznala nekoga, ki je stal pred mano in rekel, vem, da sem na nivoju in opazim samo takšne ženske, vem da sem lep, postaven, seksi, perspektiven in pameten. Nisem si mislila samovšečnež, ni bil poniževalen do ostalih. Mislila sem si, svaka ti čast, lepo je to slišat, to bi rada nekoč slišala od žensk. LEPA SEM. LEPA SEM BREZ MOŠKEGA. Od mene dobi vsaka spodbudo za to. Za pogum. Zase vem, da sem ogromno eksperimentirala brez seksa. Spoznala svoje telo. Se veliko naučila o moških, še več pa od moških. Veliko komunicirala o najbolj skritih plateh. Mogoče več od punc, ki seksajo od svojega 15ega leta. Ki seksajo brez pomena. Prazno. Brez želje. Samo, da seksajo. Ni enostavno biti sam. Velikokrat pada dež. A za njim mora posijati sonce. Včasih se sonce skrije za par ur, včasih za par mesecev. A nikoli se ne sme skriti za celo življenje. Vete kaj, samske smo kraljice za vse nesrečno zasedene. Imamo samospoštovanje. Upamo in vemo, da si zaslužimo nekaj boljšega. Borimo se. Včasih smo brez življenja, ker izgubimo tudi ljubezen do sebe. A to je priložnost, da živimo življenje tako kot same hočemo. Spopadamo se same s seboj. Spopadamo se s praznino, ki jo hočemo napolniti z vsemi drugimi stvarmi. V sebi vemo, da je sreča ljubezen. A zveza na slabih temeljih je brez pomena. Moje življenje je več ali manj trenutno sesuto. Bila sem popolnoma pripravljena na zvezo. Ker ljubezen in partnerstvo sta sposobnost, zanju moraš biti resen in zrel. Jaz sem dovolj. A trenutno nisem pripravljena na zvezo. Ko se prebudim iz kome, ko se notranje počistim, si vsaj približno zopet uredim stvari, takrat bom pripravljena. Trenutno čutim sesutost, takšna ženska pa ni sposobna pravilno deliti sebe, kvečjemu stopi v še večje težave. Vedno sem rila v problematiko, vedno so takšni ljudje rili k meni. Mogoče po kanček nesebičnosti, iskrenosti, življenjske energije. Mogoče po rešitev. Od takšnih ljudi se največ naučiš. Ampak pri izbiri partnerja, bom iskala nekoga kjer ne bo odvečnih prepirov, kjer ne bo odvečnih problemov. Mogoče iščem ideal. Če ga ne bom našla, si bom predstavljala, da ga imam. Še danes sem ponosna nase, da sem šla stran od njega. Mogoče sem žrtvovala svojo življenjsko srečo za njegovo družino. Mogoče. A lastna sreča se ne gradi na nesreči drugega. Ni mi žal. Najina zveza je bila zgrajena na tako krhkih kamnih, da bi na dolgi rok imela malo možnosti za uspeh. Še vedno mi na daljavo poklanja sladke nasmeške in poglede ob katerih se še vedno topim. Vedno, ko ga vidim, dobim solzne oči. A premorem še tisti najmanjši košček moči, ob najbolj šibkem dnevu, da se odmaknem. Poklonim mu nasmešek nazaj, brez tega ne morem. Včasih se želi približati, a mu nakažem, da nima smisla. Preveč sem mehka ob pogledu nanj. Samo eno misel zmorem obdržati takrat-v trikotnik ne grem več!- Včasih mi je dovolj že to, da obstaja. Da je končno nekdo, do katerega čutim. Včasih si želim le eno, da bi stopil do mene in rekel-Hvala. Doma smo si porihtali.-Ko bi videla njega srečnega, bi šla tudi jaz stoodstotno naprej. A PUSTIMO NJEGA. Imam tri močne fantazije. Dve bom zagotovo uresničila. Podrejenost in nadrejenost. Biti moškemu psica in moški meni pes. Tretja fantazija bo ostala neuresničena. Ples v nočnem baru. V svetu erotike. Kjer bi lahko preko plesa na drogu izrazila celoto sebe. Moški pa umirali od želje po nečem, česar ne morejo imeti. Plesala ne bom, a šla bom tja. S**** me bo peljala. Z njo bom premagala tremo. Vedel ne bo nihče. To bo najina skrivnost. Samska sem, lahko si privoščim biti v tistem umazanem svetu. Vsaj en večer. Ne zatiram več sebe. Hodim in potujem tja, kamor me vleče srce. Včasih mi pogumno uspeva, včasih malo manj. A strast do življenja nikoli popolnoma ne mine, če jo imaš v krvi, včasih se samo skrije. Tudi samske jo imamo! Dajte jo na plan tam in s tistimi ljudmi, kjer jo znate izraziti! Predvsem pa, ne skrivajte sebe! Upajte si povedati! Unikati privlačijo!

"Ni celulita. Ni grdih žensk. So samo privlačne in neprivlačne. So samo tiste, ki imajo osebnost in tiste, ki je nimajo. Tiste, ki jo imajo, bodo iz strani moških vedno oboževane in deležne njihovega sveta. Tudi, ko bodo stare 60 let."

"Zagotovo pa obstaja tudi širok »bazen« moških med, reciva, 25. in 35. letom, ki znajo ženski nuditi obe komponenti partnerskega razmerja, se pravi, tako čustveno kot telesno bližino. K čustveni bližini štejem seveda v prvi vrsti prav posluh za partnerkine potrebe, kakršne že ima. Ta tako ali tako sodi k stvari. Če se moški zaljubi v, reciva, filozofinjo, se bo iz ljubezni do nje sam naučil filozofirati – pa ne iz kakega računa, ampak ker bo ljubezen, ki jo čuti, objela ob ljubljeni osebi tudi vso njeno duhovno in duševno sfero, obžarila vse njene hobije, talente, nagnjenja, posebnosti. Kje naj torej ženska najde kraj, kjer bo moški našel njo?Služba je dokazano bogato netišče ljubezenskih čustev. Prostore, namenjene zgolj samopozabi (disko), bi odsvetoval iz razumljivih razlogov."(Branko Gradišnik)

without shelter

Učili so me, da je svet sestavljen iz malih drobčkenih delcev, poln je elementov in spojin, deluje po zakonitostih in fizika je tista, ki tvoje telo drži trdno na tleh. Ne razumem pa, zakaj mi nikdar ni nihče povedal, kaj naj bi človeku dajalo človečnost. In potem ti nenadoma povedo, da si odrasel, te brcnejo skozi vrata varnega zavetja in se rešijo dolžnosti, da skrbijo zate. In so prosti. Ti pa tavaš, sam iščeš koščke svoje sestavljanke, za katero si šele izvedel, da jo imaš. In nenadoma vidiš, da so lagali. Da svet ni takšen, kakršen naj bi bil.

Četudi se oblečem v premalo oblekico, vzamem v roke svoje stare slike in zaprem oči, še vedno ne čutim, sanjam, živim, kot sem takrat. Kot bi se kar naenkrat odstrla velika pisana zavesa in me pahnila v ogromen zmazek dogajanja. Nihče pa ne pove, kaj naj tu pravzaprav počnem. In četudi bi si vzela zares veliko časa, tu preprosto ne bi našla varnega zavetja. Ker ga ni. In medtem, ko se minute spreminjajo v ure in dnevi v mesece, se zdi, da še vedno stojim na istem mestu, kjer sem dobila brco, in zgolj prestrašeno opazujem.

Opazila sem, da ne šteje moja prisotnost, ne jok in ne solze. Ker po vsem tem času še nisem dobila tople roke mimoidočega ali odgovora na vprašanje, kam sploh naj grem. Nekdaj sem vedno vedela kdo sem in se preprosto prepustila, danes se zdi, da le stojim na enem mestu in je zame svet obstal. Edino, kar se spreminja, je dejstvo, da se vse manj zavedam. Kot bi me počasi zapuščalo življenje in bi čutila samo še občasen piš vetra na moji obleki ali žarek sonca, ki je slučajno pokukal izza ogromnih stavb.

Pravzaprav nikoli ni zares prav. Ko si še otrok ti momente veselja in odkrivanja sveta zameglijo prepovedi in opozorila. Zato se učiš in poslušaš, da boš nekoč znal živeti. Nato kar naenkrat odrasteš in te pahnejo skozi vrata, ker je čas, da stestiraš naučeno. A žal ugotoviš, da so lagali, da nihče zares ne igra po pravilih. In kar naenkrat si sam sredi množice. Če si zmožen preživetja in se hitro učiš, drviš skupaj z množico in odigraš vloge, ki so ti dane. Če nisi dovolj močen, sčasoma obupaš. Vrtiš se na mestu, kjer si pristal in je bilo nekaj dolgih momentov tvoje mesto, sčasoma se obrisi spremenijo v zmazke, zmazki izgubijo barvo, vse postane črno in se prepustiš. Omahneš in se ne sprašuješ več, kaj bo jutri. Ker te jutri ne bo. Svet pa se bo še vedno vrtel.

Najlepši zame je bil Julij

In gremo...s 4 prijaltejicami sedem zjutraj v avto in gremo..uživaaaaaaat!!!Že prvi dan smo si našle družo..pravzaprav enkratno družbo s katerimi smo preživele skoraj ves dopust.Žurale smo od ranega poldneva do jutrajih ur...spale skorajda res ničIn prišel je zadnji dan...ves cajt sem se otepala da nebi šli nikamor ker sem bla res izmučen in da lahko doma nardimo en parti...pa so me prepričale da zadnji dan res moramo uživat..in smo šle...glasba me je pognala med višave in sem res začela uživat...kar naenkrat me kolegica dregne in mi pravi:"lej ga..tam je ON!!!!Pogledam v smer katero mi je pokazala...OMG..ne mroem verjet...moja lanskoletna poletna ljubezen..spoznala sem jo prav tukaj..pred enim letom...ko se srečava z očmi se mi nasmehne me objame in poljubi na lička...Skratka bil sem v devetih nebesih da sem ga videla ponovno....vso noč sva bila skupaj...vso noč me je objemal in me stiskal k sebi...vedela sem da se bo zdanilo in bom morala domov...stran od njega.In res prišel je čas slovesa.S težkim srcem sem se poslovila od njega in odšla...sploh nevem kako sem prišla domv ker so mi bile msili pri njem...vožnje domov se prav tako ne spomnim...niti postanka v Ljubljani ne.vse mi ej tkao megleno le on ne...On mi je ostal kristalno jasen.Danes ga po dveh mescih še vedno pogrešam in vsak dan mislim nanj.Eno leto sem sanjala o njem..in lej ga..letos ga srečam ponovno..enotavno še danes ne verjamem da sem imela tako srečo.Vse kar mi je ostalo od njega so slike na kateri sva skupaj...in pa del prstana.Spomnim se da ko sem prišla domov od njega je bila pesem od Pussycat Dolls in se mi je res vtisnila v spomin..in zmeraj ko se spomnim na najino poletje se ta pesem zavrti na radiu.In takrat se mi zasolzijo oči...enostavno on je bil tisti..on bo ostal tisti na katerega bom vedno imela lepe spomine...lepo poletje 2009...in enostavno najlepši julij...

O zarečenem kruhu...in kuhanju žabe

Danes sem pojedla kar dva zajetna kosa zarečenega kruha...prvi je bil ta, da ne bom pisala še enega bloga...drugi pa, da ne bom pisala blogao hujšanju ( več o tem : http://www.diva.si/blog.php?akcija=komentar&blog_id=3867 ). Teoretično drugi blog ni blog o hujšanju, saj bom "Kuhala žabo", kar je nekaj drugega in to je potrebno ustrezno dokumentirati.

Sicer pa se zadnje čase veliko dogaja...preveč delam, še več ga žuram in zdaj se podajam še na eno novo pot, o kateri več v drugem blogu, saj vam tukaj res ne želim utrujati.

Z veseljem sporočam, da nisem pridelala kake nove kandidature za idiota leta, nove poškodbe ali česarkoli meni podobnega, sem se pa popolnoma navdušila nad Zumbo, a o tem kdaj drugič...

Aja še to...blog na divi ostaja...če ste me le še voljni brati

Over & out...za zdaj

"GOT TO BUY THE NEW CAVALLI..."

Iz izložbe mi je pomežiknila majica. Prodajalka, za spremembo prijazna in zelo fajn punca, me je imela naslednjo uro za model in sem pomerjala vse živo. Kar je bilo všeč meni in njej. Bilo je zabavno, sploh v korenčkastih kavbojkah D&G… Te so bile absolutno no go. Majico sem si kupila, ker me spominja na mojo mačko, malo je divja. Got to buy the new Cavalli... Sem se spomnila na Lennyev komad. Obožujem ga! Za vedno.

Športni metuljčki v trebuhu

Rada imam presenečenja in novica je prišla nepričakovano. Joj, sem se veselila vikenda! V petek opoldan sem dobila ključe Forda Fieste.

S popolnim tujcem najprej šprint do doma, kjer sva že popolnoma harmonirala, pa čeprav ni bil hot magenta vijoličen …..prekoračitev hitrosti itak, ampak nisem se mu mogla upreti in tako opojno nalepljena na športni sedež.. Zapeljala pred šoping, da preizkusim kako lahko izpraznim denarnico in napolnim prtljažnik. Kakšen športnik tale 1,6, pa vendar dovolj prostoren za dva otroška sedeža. Znižano športno vzmetenje in vijuganje v hrib na Zaplano s popolnim občutkom varnosti. Njegova dinamična drža! Maraton po avtocesti do Prlekije. Mmmm vroč spojler, sexy platišča in krepke linije so me navdušile. Ženske opazimo simpatičen dizajn osrednje konzole, moški pa tudi funkcionalnost kot bloetooth, USB, pregleden zaslon. Škoda, da sem tega vročega športnika zlorabljala le tri dni. Če bi bil moj, bi za doplačilo izbrala še usnjene sedeže in vpadljivo hotiš colorado ali tango rdečo….morda pa kul vision modro?

Pomankanje

Hmm... rada bi svoje "skrbi" spravla na svet pa nevem kako jih ubesedit...

Muči me ljubezen. Oziroma pomankanje le-te. Ubistvu... mmmmmm... stvar je v tem da sm še vedno in bolj kot kadarkoli zaljubljena v svojega bivšega s katerim nisem imela stikov (v živo) že nekaj let. Prebolevanje mi ne gre od rok. In kot da to še ne bi bilo dovolj, trpim za pomankanjem intimnega življenja (seveda v dvoje). Vem da je to predvsem moja krivda/odgovornost, ker se ne spravim med nove ljudi pa tudi zarad raznih kompleksov ki se jih ne morem otrest :/ Pa si vseeno želim da bi se nekdo kar na lepem pojavil na mojem obzorju, če ne drugega zato ker jaz tega pojavljanja ne obvladam. Ker me je strah. Konca, nekje v prihodnosti če ne drugega.

Rahlo obupavam ker v tej situaciji ne vidim izhoda.

zmorem

I NEED A SOLDIER...

Prišel je z njo. Ona totalno o la la bejba. Res luštno, ljubko, lepa. Bil je kot v raju med nama. Ne vem ali je punca ali je friendica. Ga prav ljubkovalno kliče iz izpeljanke priimka. Midve se zelo ujemava, čeprav je on všeč obema. Bila je z njim, ampak me je gledal direkt v oči, ko sta odšla. Preverja kemijo? Ali se samo malo igra?

Fake fish pravi, da je on meni tako zelo všeč, da ne smem obupati. Od kdaj je na moji strani?

čas

"SAMO ČEFURJI NOSIJO ADIDAS!"

Vćasih me kakšne »pametne« izjave spravijo iz tira. Eni so omejeni in primitivni in pika.

Sama nosim Adidas. Ker obožujem Berlin! Poslušam zelo različno glasbo. Tudi rap in hip hop. Missy Elliott mi je všečna. Ker je drugačna in si upa. Všeč mi je tudi to, da ima Respect M.E. kolekcijo pri Adidasu.

Seveda nekateri, ki prodajajo Adidas pri nas ne vedo kdo je ona, niti ne poznajo kolekcijo… Ampak to je druga zgodba. Če Adidas ne bi bila kvalitetna globalna blagovna znamka, trgovine na Elizejskih Poljanah ne bi bilo, zagotovo.

Ne nosijo ga samo čefurji, ampak tisti, ki vedo kaj je moda. Tudi čefurji so ljudje. Marsikdaj kakšen Slovenec ne seže do gležnjev komu, ki je iz bivše Juge. (Tu mislim na tiste, ki niso Slovenci, ampak so južneje). Pod zadnji stavek se vedno podpišem.

Sladka zmaga

Premagali smo Hrvate! Jej, premagali smo Hrvate!!!!!!!!!!!!!!! O happy day!

Seveda govorim o košarki... Za tisti košček morja v Piranskem zalivu bo še dolga borba.

INSTANT je IN!

"V času množičnih medijev in pop kulture je ljudi, ki pridejo do svojih pet minut slave, nešteto. Pojav starlet in kvazinadarjenih umetnikov je bil včasih stranski pojav, ki so ga nehote proizvajali resnično talentirani ljudje, medtem ko so ustvarjali filme, glasbo, slike, modo... Danes je ravno nasprotno. Zvezdniki večinoma postanejo tisti, ki se za to odločijo, ne tisti, ki se jim to zgodi.

Svet slovenske estrade je narobe svet, ki samega sebe hrani s (pod)povprečneži z nekaj lasnimi podaljški, napihnjenimi prsmi in razkritjem spolnih nagnjenj, redke izjeme pa v šoku in osuplo čakajo, kdaj bo ta svet spet normalen. Eee, ne bo. Ne more biti, ker to nikogar ne zanima in se ne splača. Klošar Marko, Salome, Čepinke in druge šminke so odličen dokaz za to.

Seveda lahko zmeraj uberete tudi drugačno pot - obiskujete tečaje petja, igre, manekenske hoje, igranja inštrumenta... Šlo bo počasneje, vendar bo bolj kakovostno, vsaj drugačni boste, če nič drugega." (Katja Golob, Elle, September 2009)

Naj k temu dodam še samo AMEN.

Širite dobro besedo

Bsteta, Divinega glavnega mehanika, sem uspel prepričati, da je na hitro naklofal nekaj kode in v bloge ter članke napopal funkcijo za deljenje vsebine po Facebooku in Twitterju. Zanimivo, kako človek postane hiperproduktiven, če ga prikleneš za radiator, mu prisloniš pištolo na senca in mu v roke porineš laptopa.

Babe, to pomeni, da lahko zdej moje in svoje nebuloze delite s svojimi prijatelji. Le glejte, da ne boste svojih FB frendov preveč zaspamale z mojimi seksualnimi nasveti ali morda s kakšnimi samomorilskimi "zakaj-me-je-moj-dragi-zapustil-oh-zakaj" izlivi srčne bolečine.

Dobri umrejo prvi

in so zadnji,ki umrejo srečni.

mogoče si bil ti kolega redka izjema.ko sem danes zvedel,da te ze mesec dni ni med nami,me je spreletel srh.in ceprav se nisva videla ze leta in sva bila prej kolega kot prijatelja,mi danes ne pustiš spati.spominjam se dogodkov izpred let,stare druzbe,ljudi iz preteklosti,ki so bili del mojega vsakdana tako kot ti.bil si decko na mestu,znal si cenit,kar ti je bilo dano.ko se danes v mojih mislih rola film iz tistih dni,se spomnim kako sem te hecal,ker si imel plišasto igracko svoje punce nad posteljo,ki si jo vsako noc pred spanjem pocmokal.meni je blo to takrat blazno smešno,edini si to pocel.punco ki je bila 100km vstran,v tvojem domacem kraju si vsako noc poklical pred spanjem in se z njo ure in ure pogovarjal.vsa leta srednje šole si bil z njo in še kasneje.med tem,ko smo se ti drugi smejali in frače menjali kot gate,si bil ti samo njen,zvest in zadovoljen bolj kot mi.znal si jo cenit,tako kot zivljenje.spomnim se dneva,ko si se zgrudil in so te odpeljali v klinični,kjer so ugotovili,da imaš izredno hudo sladkorno.pa si kmalu prišel nazaj nasmejan,z inekcijami inzulina v torbici in z prepovedjo pitja piva,ki si ga imel tako rad.poznal sem te po tem,da si vse vzel za dobro in te nic ni spravilo iz tira.spomnim se,ko so ti vlomili v avto in smo po celem bežigradu iskali tvoj avtoradioin pri tem privili marsikaterega sumljivca.ljubil si hitrost in motorje tako kot jaz,kar te je stalo zivljenja.nekateri pravijo grozno.tudi meni je zal da te ni med nami,pa vseeno usodi clovek ne ubeži.osebno raje umrem na dveh kolesih,kot na postelji doma in vem da si enako mislil tudi ti.si pa zato 2 min pred smrtjo uzival maximalno,nekaterim se sliši bizarno meni pac ne.ko tako danes celo noc premišljujem in gledam na uro,kjer se minute vlečejo kot dnevi in se noč zdi tako dolga,mi ni jasno zakaj stari ljudje trdijo da je življenje tako kratko,ko pa se že ena sama minuta tako vleče.

jutri kupim Radler,ki si ga imel tako rad,enega zate,drugega zame,da spijem še zadnjega s tabo,pa čeprav boš le v mislih in spominu.kot sem že napisal,dobri umrejo prvi.ker je premalo prostora za vse norce na zemlji,se jim prezgodaj umikajo dobre duše.Da si vsaj zadnje minute na zemlji preživel tako,kot si jih najraje če si že mogel tako zgodaj umreti.

samo par mojih besed,zate.ker si bil eden redkih ljudi,ki je znal cenit vrednote,ki se meni zdijo izredno pomembne! kolega počivaj v miru

Dva koraka naprej, enega nazaj ali iskanje stanova

2 koraka naprej--Včeraj sem končno dobila obvestilo o pritožbi: odobreno! So še enkrat pregledali vse skupaj in se odločili, da me sprejmejo nazaj

1 korak nazaj--Kot nora iščem stanovanje, danes sem npr. poklicala 12 ljudi, ki oddajajo sobe, rezultat: 2 še nista oddani, od tega je prva stanodajalka prav nesramna že po telefonu, medtem ko je druga sama med in mleko, noče pa povedat nič določenega. najbrž sploh ne bom šla gledat tistga stanovanja, ker mi ženska ni hotla na nobeno vprašanje naravnost odgovorit

Upam, da me ne bo na koncu za*ebalo to, da ne bom našla stanovanja...problem je, ker ne morem dat več kot 150€ na mesec...stanovanja dol so pa draaaga...

Vsa Hrvaška v živo slišala, da na rojstni dan vara

Tole je pa vredno bloga,najprej članek:

Zagreb - Priljubljena hrvaška radijska voditelja sta v zelo neprijeten položaj spravila Hrvata, ki je svoj rojstni dan preživel z ljubimko v hotelu na Braču.

Hrvatica je poklicala na svojo najljubšo radijsko oddajo, Jutarnji show na radiu Antena, in voditelja Milivoja Luleka in Barbaro Koler prosila, da pokličeta njenega moža Davorja, ki je imel tisti dan rojstni dan. Bil je na "poslovnem potovanju", zato je povedala številko sobe hotela Kaktus na Braču.

"Malo sem s soprogo prišel sem"

Ko sta voditelja poklicala sobo 112, je ženski glas na drugi strani linije pojasnil, da je Davor pod tušem. Ko je Davor prišel do slušalke, se mu je Milivoj predstavil, mu voščil za rojstni dan in ga vprašal, kako bo praznoval. Zaplete se, ko Davor pojasni, da je "malo pobegnil iz mesta, iz gneče, malo sem s soprogo prišel sem…". Takrat se v pogovoru oglasi žena in po začetnem šoku Davorju pove, kaj si misli. Žena odloži slušalko, Davor pa vpraša Milivoja in Barbaro, če bodo posnetek objavili. Vendar je bila oddaja predvajana v živo…

Posnetek je hitro zakrožil po internetu, kmalu pa so se začela tudi ugibanja, da je zaigran. Kolarjeva je to za hrvaške medije zavrnila: "Če je bilo nastavljeno, so prevarali tudi mene," je dejala in dodala, da so bili vsi presenečeni. "Gospa nam ni dala številke mobilnega telefona njenega moža, temveč ime hotela, številko sobe in njegovo ime, da bi bila večja "fora". Če bi zazvonil telefon, se ljubimka ne bi javila," je pojasnila.

siol.net

hmm debate o tem,kak prasec je so verjetno odveč....se mi pa iz srca smili žena!

nauk zgodbe:ljubice ste butaste in to čisto vse,brez najmanjše izjeme))!!!

psavor Kolar vse najboljše,to je zagotovo rojstni dan,ki ga nikoli ne boš pozabil

Sam poglej ti to važnost! :o

Dnevi ko si sam

Ne maram takšnih dni. Ne maram biti sama, sploh ne kadar sem on bed rest. Vsi mi pravijo, da bi takoj zamenjali z mano, samo da bi lahko počivali. Ja guess what people - to sploh ni fajn! Ajde mogoče za 2-3 urce, nekaterim paše tud cel dan izleževanja. Jaz imam pa tega že dost. Rada bi šla ven, rada bi šla v družbo, rada bi bila ne - sama. Kadar sem sama vedno preveč premišljujem. In vedno potem postanem nekako apatična, brez vsake energije, brez vsake volje. Rada bi spala pa ne morem. Rada bi šla domov, pa ne morem. Ne vem zakaj, ampak vse težje in težje zdržim v tej hiši. Ne maram vpitja, loputanja z vrati, ne maram njihovih odnosov, ne maram njihovega neprestanega pritoževanja, ne maram laži in ne maram njihove hinavščine. Pa vseeno hodim sem. Komaj čakam, da bom lahko šla v študenca ali pa v stanovanje - da bom samo tam ali pa samo doma. Sem nimam namena veliko hoditi - mogoče za praznike. Ali pa še to ne, kdo ve. Najraje bi se vrnila nazaj v čas, ko še ni bilo televizije, radia, mp3-jev, računalnikov, interneta, telefonov in druge navlake. Ko si moral poiskati človeka, če si mu hotel kaj povedati in mu to povedati v obraz. Če ti je kdo grozil, si vedel kdo je - videl si njegov obraz, slišal besede iz njegovih ust, nisi se mogel zmotiti in obtožiti napačnega človeka. Včasih se mi zdi, da je bilo v preteklosti toliko stvari enostavnejših. Pogrešam to - enostavnost. Zdaj je vse zakomplicirano. Zveze, ljudje, odnosi. Nič se ne da preprosto razložiti in pač stvari pustiti v preteklosti. Vedno se nekje najde nekdo, ki bo stvar zakompliciral tako, da se počutiš ujetega, nemočnega, izdanega, prizadetega. Vedno. Zakaj sploh morajo obstajati čustva? Včasih se mi zdi, da so preprosto nepotrebna. Saj je lepo, ko vidiš nekoga srečnega, zaljubljenega, zadovoljnega. Lepo je tudi, ko se sam tako počutiš. Ampak ko pa trpiš, ko si prizadet, nesrečen, žalosten, zlomljen, na koncu živcev, jezen, agresiven pa svet ni več tako lep. Ko vidiš kaj ljudje počnejo v zanosu čustev, se ti včasih obrne želodec. Ne morem verjeti, da so ljudje sposobni tako nagnusnih dejanj. Čeprav zgodovina priča drugače. Mnogo jih ne ceni sočlovekovega življenja, ne spoštuje njegovih potreb, njegovih čustev, pogledov na svet. Važni so samo oni in nihče drug. Kot da svet res sloni na ramenih posameznika in ne na ramenih skupnosti. Ne maram takih misli, ker me vedno potrejo. Pa jih kljub temu imam. Ne morem spregledati kar se dogaja okoli mene. Vendar tega tudi ne morem kar gladko sprejeti. Sem človek, sem oseba, možgane imam zato, da jih uporabljam, da z njimi mislim, ne zato da pustim da mi jih drugi polnijo s svojimi idejami, predstavami, prepričanji. Zakaj me ne morejo spoštovati kot sočloveka, kot osebo? Konec koncev smo si itak vsi enaki.

Na kratko

UTRINKI IZPOD OLEANDRA

Raztegnjena kot morska zvezdica se zbudim na sredi postelje. Ura je 9.15. Spomnim se sanj. Nekoga sem ubila. Njega sem ranila. Nauk sanj je, da bo treba zamenjati službo. Ubija mene. Koga sem ustrelila ne vem.

Pri zajtrku vzamem še en sir in eno salamo samo za muce. Domačini imajo grozen odnos do njih. Če ne maraš živali, si za en kurc človek. V eno muco sem se zaljubila. Na hrbtu nosi prav posebno črko. Na drugi strani hrbta ima narisan srce. Domačin me grdo gleda kako se zastopim z mačkami. Ne reče nič, najbrž ne zna angleško. Mačke so divje in me zelo zabavajo. Ne vem, če jih je kdo že slikal, ker so mladički in nad fotkičem so navdušene. Stojijo kot vojaki na straži v perfekti pozi, niti ne pomežiknejo.

Morje je perfektno. Čitam knjigo, poslušam morsko uspavanko in Alicio Keys. As I am intro in morje se popolnoma ujemata. Če je Bach ujel zrak, je Alicia ujela valovanje morja… Zveni perfektno!

Punca poleg mene ima čisto prosojne kopalke. Zgleda kot bi bila gola. Vpraša me, če sem iz Srbije. Najbrž zaradi knjige v hrvaškem jeziku, ki sem jo brala. En mali iz Afrike pride do mene, ravno ko se preoblačim v druge kopalke. Pravi, da imam dobre joške. Jaz ostanem brez teksta. Ubijalsko ga pogledam in nakažem z roko naj se spelje. Da ne bo ostal brez frnikul, ha, ha.

SE POZNAVA?!

Ogovoril me je Popeye. Tip ima 140 kg samih mišic. Enim je to lepo, meni osebno je preveč. Stvar okusa. Šokiral me je, ko je izgovoril moje ime. Skoraj bi ga vprašala iz katerega življenja ga poznam?! Jaz Popeyev ne poznam. Moj bivši sošolec, ki je bil včasih suh kot trlica, je postal trodelna omara.

FINA BLONDINA

Prišla je neka fina blondina. Nosila je enaka očala kot jaz. Njen mož je imel globok glas in ni imel las. Vse se zmenimo, pošteno. Nakar vprašam kolegico, če mi pokaže njun račun. Zmotilo me je, da sta imela gor oba sončna očala, notri. Res nenavadno… Seveda nista plačala vsega. So bili vmes eni »pošteni« hitri prsti. Dobra lekcija zame...

samska :(

tko ja.

samska sem.

tko pravi tut moj facebook.

od njega niti besede, nisva dorekla ničesar, ko sva se včeraj videla, da mi je vrnil moje stvari (copate, dekco in tri slike) je še dobil malo solzne oči, ker sm bla tok hladna in sem ga odjebala (je prašu, če grem z njim na sejem). al se mi je pa zdelo, da se v njegovih očeh nekaj blešči. sem bla čisto kul, dokler ni napočil večer in sem pakirala za ljubljano. takrat me je pa zvilo. v kopalnici sem se sesedla in planila v jok,.......in jokala............jokala...........jokala............pa vem, da ni zaradi svoje ignorance vreden niti ene solze. samo srčku ne morem ukazat naj neha hitreje bit, ko se spomnim nanj, na njegov vonj, na njegov glas, na njegove učke.... morala sem ga slišat in ko sem se pomirila, sem ga poklicala, čisto prijateljsko. da nočem, da se sovraživa, da je moj best frend, bla bla bla....ne, nisem ga prosla, da bova skup, samo slišat sem ga morala, ker me je pomiril že njegov glas in dejstvo, da govori z mano. poslovila sva se čisto normalno prijateljsko. in potem me je na poti v ljubljano zopet zvilo. ni pomagalo, da sta kolega in sestra pokala od smeha in se trudila s šalami, jst sem jokala kot mali otrok. in nardila veliko neumnost. poslala sm mu sms da ga ljubim ga nočem zgubit. ( I BLAME PMS FOR THAT. ni odpisal. ni poklical. hvalabogu je klicala kolegica in sem se pogovarjala še z njo, predebatirala vse, in me je spravila k sebi. dozdajle od njega ni glasu......in ga tut ne bo. in jst samo upam, da me spet ne bojo izdal hormoni in da ne bom delala bedarij preko telefona (

ker sem danes naletela na identično temo na enem izmed forumov.....sicer sta onadva uspela porihtat stvari, ker sta se imela najbrž iskreno rada in bila oba dozorela, samo primer je bil pa identičen. in nasveti folka so bli...itak, 1. varanje, 2. ni mu več.

lukatu ni več.

in jst ne vem kdaj bom to dojela.

noben drug mi ne more pomagat kot jst sama seb.

samo prosim lahko čas, da prinese svoje. vse kar lahko naredim je, da se zamotim s sto in eno stvarjo, si napišem listke z vzpodbudnimi besedami in jih polepim po stanovanju, ker zdej vem, da karkol bom še nardila (in že itak sm nardila preveč), samska sem. in bom. in z njim ne bom nikol več. to se je zgodil z razlogom. upam da bom kdaj lahko rekla: ej stari, nardil si mi uslugo.

samska.

**cel vikend sem prežurala. zlate kolege mam. zlato sestro. zlate starše. vsi mi stojijo ob strani. cel vikend sem žurala in res sem pozabla nanj in sem se mela noro. potem pa sem nardila ??napako??- poiskala sem bližino, ki me ni zadovoljila, tip mi ni dal ničesar, in to ful obžalujem. nardila sem grozno napako, ker sem se prepustila samo zaradi žalosti in morda maščevanja, zdej pa se počutim prov res ceneno :S

Dragi, če me slišiš, kričim ti: POGREŠAM TE !!! *

Kok je to težko k enga pogrešaš....po dougmu času sm zdej ceu tedn brez mojga srčka....sm se že razvadla d lahko pridem do njega kadar koli hočem in sedaj je kr nekje na češkem in imava stik samo prek sms-ov pa še to dost mal. prejle sva se po 3h dneh slišala. res je enkratno slišat njegov glas to je biu pravi balzam za moja ušesa

zdaj pa samo še odštevam dneve do njegovga prihoda...komi čakam da ga zopet objamem in mu pritisnem en ogromen poljubček do takrat pa ostaja noč in dan v mojih mislih

Idiot leta 2009

Že drugič ta teden sem se uvrstila med kandidate za Idiota leta 2009(več o prvič preberi v prejšnjem blogu).

Včeraj smo šli v veliki zasedbi na party v Inbox v Ljubljano. Peljala sem jaz s svojo novo srebrno strelo(prvič na daljšo turo) in kolegica. Srečno prispemo na cilj, začne se debata, praznovali smo dva rojstna dneva in odhod prijatelja na delo v tujino, zato je bilo še posebej veselo. Kolegici me vprašata, če lahko odložita torbici v avto in jaz seveda privolim. Po tem, ko da ena torbico na sedež, druga pa v prtljažnik, avto zaklenem, pospravim ključ v svojo torbico, ki jo položim v prtljažnik...in ga z velikim treskom zaprem...NAPAKA!!!

Najprej še vse poteka čisto normalno, nato pa si nekdo zaželi čips iz prtljažnika. Poskušam odpreti. Ne gre. Preverim vsa vrata. Zaklenjeno...takrat me prešine...tudi moja torbica je v prtljažniku. In v njej so ključi od avtomobila. Skupaj s torbicami, jaknami, telefoni, osebnimi dokumenti, vstopnicami vseh ostalih. Sranje! Kaj pa zdaj? Brez vsega niti ne bi mogli vstopiti v Inbox.

Kolegica iz drugega avta mi posodi telefon in pokličem boljšo polovico ter mu povem kaj se je zgodilo. Pričakujem pridigo in jezo, ker me je pred nekaj dnevi opozoril točno pred tem. Pa ni s tega nič, prijazno odgovori, da bo čez 2 uri v Ljubljani z rezervnimi ključi. Če pa on ni najboljši, potem pa res ne vem...sledilo je 2h čakanja na mrazu ob nekaj malega pijače, ki smo jo vzeli iz avta, moje slabe vesti in jeze same nase ter kljub vsemu prijetnega vzdušja. Nato pa se je prpeljal moj dragi, ki je zaradi moje neumnosti zapravil sobotni večer in prevozil 200km sredi noči. Prinesel je ključe in rešil celotno situacijo. Brez trohice slabe volje, očitkov, pridig ali česarkoli drugega(fotr bi znorel, to vem). Objela sem ga in se spet zavedla, da se lahko resnično vedno zanesem nanj.

Party smo nekje po 2.uri zjutraj nadaljevali v notranjosti Inboxa in jaz sem vsakih nekaj minut preverjala, če še imam ključe od avta...nauk te zgodbe je: človeška(beri: moja) neumnost ne pozna meja...in od zdaj naprej bom ključe od avta najbrž nosila okoli vratu...

Problemi v raju

Kot da nimam že dovolj težav na vseh drugih področjih svojega življenja, so se morale zdaj pojaviti še pri ljubezni. No sicer nekaj težav je že bilo, ampak tole se kar nalaga in nalaga, tako da niti nisem tako zelo presenečna, da je prišlo do tega.

Razumem fanta, da mora kdaj pa kdaj ven s svojo družbo, ampak ne mi gre pa v glavo zakaj gre on lahko sam ven, jaz pa ne. Zakaj moram jaz vsakič poslušati pridigo o tem kako sem naivna, nevedna in kako me hoče vsak tip samo izkoristiti, da naj bom previdna kaj počnem, kaj pijem, koliko pijem, s kom se družim, kaj počnem, itd. Vsakič, ko mu samo omenim, da bi šla ven s prijateljico ali pa prijateljem, mi drži pridigo vsaj pol ure potem je pa še jezen name, če dejansko grem ven. Ajde pač je ljubosumen pa ga skrbi zame, ampak to ni opravičilo za njegovo obnašanje. Prav na živce mi že gre s tem, da mora vedno vedeti s kom sem zunaj, kje sem, kdaj bom doma, kaj pijem, kaj počnem. Pa še to, da imava tretjo svetovno vojno, če mu slučajno ne povem, da grem ven.

Ne maram biti nadzorovana kot 3 letni otrok, ne maram pretirane ljubosumnosti, sploh pa ne maram dvojnih standartov. Če nekaj velja zame, naj potem velja tudi za druge. Imam ga zelo rada, ampak njegovo obnašanje me spravlja ob živce.

Mislila sem, da bo ta vikend pri meni - če že ne zaradi česa drugega, zato ker sem bila v sredo operirana in mi je smotano ležat cele dneve same, pa se kratkočasiti samo s televizijo, računalnikom in učenjem. Manjka mi družba, starša imata ogromno dela in ne moreta sedeti ob meni in mi delati družbo, prijatelji pa so vsi ali v Ljubljani ali pa kako drugače zaposleni. Večina jih itak ne ve kje sploh živim in bi se zgubili do mene.

Včasih res ne vem zakaj mu še dajem možnosti, zakaj vztrajam v tej zvezi, ko pa imam velikokrat občutek kot da sem v zvezi z 14 letnikom. In izgovor, da je to njegova prva resna in nasploh prva zveza, res postaja že izrabljen. Pa kaj če sem njegova prva punca? A to sedaj pomeni, da lahko z mano ravna kakor mu pač srce poželi in mi postavlja neka glupa pravila, ki se jih sam potem ne drži? V nekaterih pogledih je on perfekten fant, tak ki bi si ga vsaka punca lahko samo želela, ampak po drugi strani pa včasih vse pokvari z eno samo besedo. Vbistvu ne vem več kaj naj naredim, kaj naj mu rečem, da bo končno dojel kaj počne in da me s svojimi dejanji vse bolj odriva od sebe.

petek....peti in zadnji dan,.

nekaj dni vmes se nisem oglasila. preveč stvari je bilo. bila sva na pijači, me je lupčkal, božal, bil zaljubljen kot prvi dan....me naslednji dan ignoriral......zvečer zopet lupčkal......ne vem, kaj mi jebilo, da sem dobila upanje.

včeraj pa se mi je nekaj zazdelo narobe. nič se nisva videla. na vsaki pijači je imel le pol ure časa, čez dan in zvečer ni imel želje časa preživet z mano. sem mu pisala........se mi ni javil po dve, tri ure (kar prej nikoli). no, včeraj sem ga klicala mislimd a ene 10krat, od osmih do pol 12h zvečer. ne vem kaj m ije bilo, sej vem, avša, ampak tko m ije blo hudo, in tko sem jokala, da me je dobesedno treslo v postelji, kot da imam krče. javil se je šele ob pol 12h zvečer in se zlagal, da ni ne slišal klicev ne videl smsov. pa je bil doma. po njihovi hiši se sliši vse. zlagal se mi je. točno tako, kot je predvidevala moja sestra. men ni bilo do pogovora, ker mi je blo preveč hudo, ko sem vidla, da ga res boli k*** za mene.

in tako je zdej konec. čist. me je danes popoldne dvakrat klical, pa se mu nisem javla. zakaj? da se bo norce delal iz mene? spet? sem bila jst že dovolj velik norec s tistimi klici včeraj zvečer.

hvalabogu za mami. ki me tolaži in bodri in spominja in mi daje upanje. sva prejle ugotovili, da se super držim. od včeraj nisem jokala, in čez dve uri gremo žurat. super sem. res super.

punce hvala vam za vse komentarje, ker so mi res pomagali. zdej moram samo zaživet, počet stvari, ki sem jih v vezi z njim zanemarila in iz rok ne spustit nobene priložnosti.

če ste vse preživele, bom pa jst tut hvala vam! res!

Nije žvaka za seljaka...

Ali ova noč nije bila moj dan...včeraj zvečer sem preko iTunes prčkala nekaj na mojem starem iPhonu, nato pa sem kliknila napačen ukaz in priklopila nov iPhone...pa so šli vsi moji kontakti...Ni jih več nikjer. Ne na telefonu, ne v Outlooku in ne na SIM(od koder sem jih po pomoti zbrisalaz drugim telefonom).

Da je mera polna, sem hotela zadevo v A-je-to-popravi-si-sam stilu povrniti v prvotno stanje in sem uspela telefon še sesuti. Zdaj je sicer prišel k sebi, ampak ne delujeta Safari(torej brskanje po internetu) in maili...zdaj si lahko samo še čestitam, saj sem resnično postavila spomenik lastni neumnosti(spet).

Seveda je možno to vse popraviti, če si vsaj pol računalniško pismen, jaz očitno, klub 10ki iz informatike na faksu, nisem zato ne upam niti dirati teh zadev in me bo odprava nastale škode stala nekaj 10 EUR(razen, če mi uspe najti nekoga, ki mi bo zadevo "poštimal" za kafe).

Note to self: prepusti profesionalcem tisto, o čemer nimaš pojma!!!

Če me boste v prihodnjih dneh klicali ali mi poslali SMS, vas lepo prosim, da se podpišete...najboljše kar z imenom in priimkom, sploh, če ste Nina ali Maja, ker jih poznam miljavžnt. Iskrena hvala!

konec

kot si reku oz. napisu tko ne gre več naprej mej se čao bau.....zlomil si me totalno n ezanm več anprej a je to možno da se je to zgodilo meni da sv ares konc pretrgala vse stike itd....ne morem verjet res ne.boli ...me to spoznanje

minevajo trenutke v moji glavi kr eden za drugim vsi ti trenutki ki sva jih preživela skupaj vse se mi odvija naprej in anzaj ..pogrešam te gsm sameva nič več tvojih klicev nič več tvojega glasu......in brez vsega tega mi živeti ni zakaj ...dragi moj zakaj je konc.... našel si neke napake pr emni ki pa sploh niso ključnega pomena ...jočem hlinim norim joj me joj kam vse to vodi....bojim se vsakršnega dneva ker sevedno bolj oddaljujem od tebe... vsak dan težje je ker ni tebe ob meni!!!!

ljudje povem vam lčjkubite dokler vam je to dano a ko umre ljubezen bodite močni

zate dragi moj vedi da bom vedno tu ...ljubim te

In tako sva ostali sami.

To mi je spet padlo v glavo, ko sm si obrisala roke v brisačo. Ker jih je tako malo viselo v kopalnici. Brat je odšel v Domžale. Pri njegovih 21 letih je to normalno. Vsaj meni je, ker sem mnenja, da so to sigurno že leta, ko človek lahko postane samostojen. Če seveda ima dovolj gmotne podpore. On ima srečo, ker ima tudi dobro službo =). Mu privoščim. No, glavno je, da je šel v Domžale. In sta tam s punco več časa lahko skupaj. =) Mu privoščim.

Dans me je spet poklical. Pa ne brat. Bla sm lih na sprehodu s psom. Mami je rekla, da sta se danes nekaj pogovarjala, kar se deljenja stroškov tiče. In da jo je takrat zadelo, da je v bistvu odšel. Enostavno je prazno v bajti, če od štiričlanske družine ostaneta samo še dve ženski. V bistvu niti ne vem, kam je fotr šov. V kerm stanovanju živi. Ampak do zdaj se je tok stvari zgodilo, da enostavno ni bilo trenutka, da bi ga vprašala in mu povedala, da mu zamerim, ker je odšel, ko sm bila na maturancu, pa mi tega sploh ni povedal. Samo prišla sem domov, v svojo sobo in na poti opazila prazen del omare. Pa potem še prazen del mize v dnevni sobi. Mu bom že še povedala. Sem pa mislila, da ga bom manj pogrešala. V bistvu mi gre dobro, samo so trenutki, ko me zgrbi. Kot da bi ostala brez fotra. Kot, da bi me zapustil, čeprav me ni. Po svoje me pa je. In zdaj z mami skrbiva za psa in mojo podgano. Se je nad njo že čisto navdušila, pa je bila na začetku čisto sumničava, ko jo je najprej prinesel brat. No, torej od psa, dveh podgan, dveh moških in dveh žensk, zdaj v tem stanovanju živiva samo še midve, pes in podganca. Mi je bilo včeraj kar žal, ko se mi je zahvalila, da sem odnesla smeti. Prej se je fotr jezil, če sm pustila tako dolgo, da je moral on odnest. Ker je bilo to najino delo z bratom. Se pravi moje. In če sem odnesla, je bilo to edino prav. Ko pa se mi je ona zahvalila, sem se počutila, kot da naredim tako malo zanjo in pri hiši, da se mi mora še za to zahvaliti. Da sva tako sami, da se mi mora zahvaliti.

Sej je prov, da je šov. Je bil že čs. Bi se moralo zgoditi hitreje, čeprav sem zdaj vsaj malo bolj sposobna to sprejet. Ker, če bi se to zgodilo takrt, bi me ubilo. Zdej me bl žalosti. Čeprov na trenutke res globoko. Ampak zaradi mami bi bilo mogoče boljše. Ali pa tudi ne, ker je vseh teh letih spregledala, da ne bo šlo. Mah, kurac. Nej gre vse v kurac. Moja familija pa tut. K je ni več. Vsaj js se tko počutm. Pa čeprov še vedno trdim, da je prov, da je šov, ker zdej vsaj vemo na čem smo. No, on je, prase že prej vedu, sam da je zdej jasno tut ostalim. In po svoje ga nimam več za svojga fotra, po svoje je pa še vedno. Ampak si ga bl predstavljam na kšni kavici v Ljubljani, da ga malce vidim, se malce pogovoriva "kako kaj" in šola in podobno, kot pa da ga vidim pri nas doma ali pa na družinskem srečanju. Tudi to mi ni jasno. Imam zdaj dve polovici sorodnikov? Mogoče. Ampak si pa ne predstavljam družinskega srečanja brez mami. Ona še vedno skrbi zame in včasih res preveč. Mi pusti, da sm s svojim sončkom odzuni, da tok mal naredim doma, da ne vem kaj vse.... Pa ji res ne privoščm. Da se ji je to zgodil. Ker je ena tko dobra oseba, da sva že skor prjatlci. Kako ji naj potem privoščim? Upam samo, da si bo kasneje našla nekoga, ki jo bo obravnaval, kot si zasluži. In jo vsak dan vprašal, kako je in ji dal ljubčka. In jo objel zvečer pred spanjem.

Slikce pa enostavno nočm dt. V men se nabira tok čustev, tko zagonetno je tm not, da nobena slika tega ne more opisat, besede pa tut nimajo možnosti. Sam........... fotr...........

Komaj čakam oktober...

...in začetek faxa do danes sem bila malček skeptična, bilo me je strah in nikakor nisem mogla najti tiste vneme, tistega zagona, ki sem ga imela pred poletjem. Danes pa sem spet vzela knjige v roke in predelala več kot sem v celem avgustu.

Plus tega sem še spoznala bodočo sošolko in sedaj res komaj čakam oktober. Komaj čakam, da bom lahko prfoksom dokazala, da so stvari katere so za njih nemogoče, mogoče - i can`t wait to prove them wrong

Skoraj se počutim kot moj nečak, ki je šel letos v prvi razred

NOČEM še ene depresije!

Danes sem dobila odgovor komisije za študijske zadeve v zvezi z mojo prošnjo ponavljanja letnika. Da zelo na kratko povzamem vsebino odgovora: SE NE ODOBRI;SVETUJEMO PAVZIRANJE. Enih par minut sem samo zijala v ta stavek in upala, da bo tisti NE nekako magično izginil. Seveda ni. Vedno bolj me je črvičilo v želodcu(kar se mi zgodi vedno, ko sem res razburjena), pa to še preden sem začela zares dojemati, kaj vse skupaj pomeni. Nič kaj dobrega. Nisem še povedala doma. Nisem mogla. Poleg šoka zavrnitve še 100%posmehovanja enostavno ne bi prenesla. Novica postavi na glavo in nepopravljivo za*ebe. Zakaj?

Prvič: že v preteklosti mi je oče neizmerno očital, da ga moj študij preveč stane-mimogrede, plačeval je najemnino najcenejše sobe v študentu-do 100€/mesec, nikakor ne več. In zdaj naj mu povem za tole zavrnitev in ga prosim, da mi plačuje...hmmm...enih 250€ na mesec s stroški za stanovanje pri zasebniku(ker bom seveda dobila flat za takšno "nizko" ceno) plus seveda še enih 100€ namanj za vse izpite, ker se pri pavziranju le-ti vsi plačujejo(ponavljanje izpitov tu ne pride v poštev-moji živci sploh ne bodo na udaru, eh, kje pa)plus kakšen evro za hrano. Študentskega dela ne morem dobiti, saj nimam več statusa(pavziranje). Torej mu enih 350-400€ ne uide. In on bo to po par dnevih prerekanj nazadnje sprejel-sanjaj, Tamariska, to je edino, kar ti zares uspeva.

Da sploh ne omenjam, da zaradi težkih družinskih razmer(samo ena plača in nikakršna komunikacija med družinskimi člani) že celo poletje bolj vpijema eden na drugega...

Na mamo se nima smisla obrniti, saj je psihični bolnik, brezposelna in vezana na varajočega alkoholika, ki se kliče moj oče.

Ne vem, kaj bi brez mlajše sestre, ki je kljub takšnim razmeram edina svetla točka v mojem življenju in mi preprečuje, da bi si kaj naredila.

Po celem dnevu premišljanja in brskanja po internetu in pogovoru s prijateljico še vedno ne vem, kako naprej.

Po 2 letih iskanja same sebe-bila sem vpisana na faks in se prepisala na drugega, s katerega sem danes dobila odklonilen odgovor za ponavljanje letnika, torej na rednem študiju pravzaprav nimam več kaj iskati-na izrednem pa še manj, saj moj proračun trenutno znaša...ja, celih 46.73€.

Mogoče je še od vsega najbolj pereče to, da sem po duši čista umetnica, pa sem preveč poslušala sorodstvo in si tako uničila možnosti za redni študij, ker sem izbrala napačne fakse. Poleg tega sem še sramežljiva in negotova vase, saj so se mojim zanimanjem od nekdaj posmehovali-moja hrepenenja so teptana že od otroštva, in niti malo ne pretiravam.

Sledi torej, da si poiščem službo. Ha-z izobrazbo gimnazijske maturantke. Ker praktično nimam nikakršnih izkušenj, bom srečna, če bom dobila delo čistilke, morda celo natakarice. Naj torej najprej juriširam na Socialno službo ali na Zavod za zaposlovanje? Ker če bom dobila omenjeno delovno mesto, me bo oče vrgel iz hiše-še prerad mi priložnostno pove, da sem navsezadnje dovolj stara(21) in da sem mu tako samo v breme( on še delo natakarice primerja s prostitucijo-sam je fizični delavec, da ne bo pomote). Torej si moram poleg morebitne slabo plačane službe urediti še najcenejše možno stanovanje-jupiiii. Da sploh ne pomislim na duševno počutje ob vsem tem-lahko že zdaj padem v novo depresijo all over again.

Najbolj težko je, ker sem sama v tem-mame zaradi njenih težav ne morem kaj prida nadlegovati, saj sem že izkusila, da je nemočna in da se ji zaradi mojega "teženja" samo še poslabša.

Ima kdo kakšen predlog, se je kdo znašel v podobni situaciji, mogoče pozna koga, ki ima takšne težave? Neizmerno bi bila hvaležna vsakršne pomoči v tej smeri.

Enostavno sem morala napisati tale blog, ker bi se mi sami s svojimi mislimi zmešalo.

2. dan pavze........pavze ni :S pavza je?!?

pavze.......ni.

se slišiva, samo nisva skupaj skupaj.

včeraj sva se dobila in se pogovarjala. dobila sem občutek, da je zmeden zarad svoje mladosti in ga trga in ne ve kaj hoče (med nama je pet let razlike, on je 18, jst skor 24). reku je, da poskusva, pa da vidiva kaj bo. jst ga ne kličem, mu ne pišem prva, no, včeraj mu sploh odpisala nisem zvečer dans je reku da nima časa da se vidva, sm bla hladna, če bo kej reku da bi se vidla juter al pa pojuteršnjim, bom jst že zasedena z drugimi plani.

kdo je on da bo z mano delu takle.

včeraj sm mela dolg pogovor z družinskim kolegom. je ločen, star okol 40 let, največja faca. je rekel, da moram bit hladna, da naj se ne zabubim (tako kot sem to delala do sedaj), naj se odprem za nove priložnosti in nove fante. ker ga čist naenkrat ne morem odpikat.... mi le paše nek kontakt med nama.

rekel je še, naj ne pišem prva, naj ga pustim da dela po svoje in ga pokličem samo občasno, da vidim, če mu je kej do mene.

mogoče sem bla v prvem blogu res kruta in sovražno nastrojena proti mojmu *bivšemu* tipu...ni vsega on kriv. velik sem kriva jst. sem trmasta, nepotrpežljiva, popizdim ko se noče (oziroma tut ne more) pogovarjat z mano...ne smem mu delat krivice. za to, kjer sva, sva kriva oba. največ zato, ker mava tok različne karakterje.

počasi skušam čimbolj zapolnjeno preživet dneve, da ga odmislim in se distanciram. tolk, kot sem kofektala v zadnjih dveh dnevih, nisem že dolgo dolgoooo. in prav paše. čeprav je mami jezna, ker sem cele dneve

bomo videli.

1.dan pavze

najprej....punce, hvala za komentarje.

ravno zato pišem blog, da bom prebrala stvari, ki mi jih govorijo domači in prijateljice. in večkrat ko bom prebrala, lažje mi bo, bolj ga bom zasovražla zarad njegovega odnosa. vedno bolj mu zamerim.

priznam, danes sem se zbudila in prva stvar, ki sem jo nardila, je bilo čekiranje mobitela za sms. itak nič. potem sem poklicala mami, pa sestro, samo da sem z nekom govorila. in obe sta mi še enkrat povedali vse to, kar ste napisale ve.

tako da se zaenkrat dobro držim. še celo ati me je poklical iz misije in klepetal z mano ter me bodril.

zdajle grem v mesto, uživat na sonček, po opravkih, potem pa....učit

srčno upam da se odvadim misli na njega do te mere, da se mu v nedeljo sploh ne bom javila. če že, pa upam, da ga pogledam v njegove izdajalske oči in ga odjebem.

moram napisat....

moram se izpovedat.

glava je polna različnih misli, imam strašen glavobol, pa vseeno ne morem spati. ta teden je bil peklenski. nisem si mislila, da se lahko ljudje tako hitro odljubimo. pravzaprav ne vem več, kaj naj si mislim.

najina zgodba....trajala je leto in osem mesecev. še traja? ne vem.

vedno mi je bil všeč. nisem pa bila zaljubljena vanj. ker sem bila med bolj poznimi, kar se tiče zadev s fanti, sem pri 22tih zgrabila vajeti v svoje roke in posledično njega. nisem mislila, da se bom zaljubila. sploh ne, da se bom zaljubila tako močno. ljubila sem ga z vsakim blaknom svojega telesa, bil je moje vse, oboževala sem vse na njemu.

bili so trenutki, ko se mi je podrl svet, ko so se odkrivale različnosti med nama, ko sem izgubljala pogum in nisem več videla smisla...velikokrat sva končala.on je trdil, da se preveč kregava in da sem zategla, jaz pa pri njegovi negostobesednosti nisem našla drugega načina za razreševanje problemov kot je pogovor. on pa se ne zna pogovarjati. zato je moje poskuse videl kot teženje. pa mu nisem težila...

saj je bilo lepo, bili pa so tudi trenutki, ko bi ga najraje iztrgala iz srčka in pozabila, da je bil tisti, ki mi pomeni vse na svetu, ki je dobil mojo nedolžnost in moj srček. v moji prisotnosti je prijel za rit natakarico; oziral se je (in se še) za vsako žensko, ki je šla mimo naju (ne samo zagledal, zabuljil); v seksu je bil popolnoma neizkušen, brez pretiranega zanimanja za izboljšanje-in totalno egoističen; dneve je raje preživljal z družino IN mano kot samo z mano, ko sem bila sama doma (videvala pa sva se samo za vikende); misel na skupno prihodnost ga je mrazila in se o tem nisva nikoli pogovarjala;skrb zakondome je bila moja-skoraj vedno sem jih kupila in imela zraven jst; želel je oralni seks, dajal ga pa ni; nikoli mi ni dal občutka, da sem seksi (z mano ni želel izbirati seksi spodnjega perila, ni opazil, ko sem si kaj lepega kupila, ni mi dajal komplimentov v stilu jaaao kok si pa dans seksi mačkica); pravzaprav mi je večkrat, ko sva se npr. zjutraj ljubila, dejal: no, za danes je pa moja dolžnost opravljena-in dejansko potem nisva več seksala, ker je bil on zmatran, ni mogel, za mene pa tudi ni poskrbel; ni prenesel bližine (poldnevnega ležanja v postelji, stiskanja, pogovarjanja...); mojih seksi mmsov ali smsov ni nikoli komentiral, kaj šele odpisal; in še in še in še stvari.

vsi mi govorijo, da sem predobra zanj, da si naj najdem drugega fanta, ki me bo spoštoval, cenil in ljubil in mi namenjal pozornost, me zadovoljil tako v postelji kot tudi duhovno....jaz pa še kar vztrajam.

pika na i je bilo njegovo laganje, ko je klical in rekel da gre spat, v resnici pa se je šel zabavat z best frendom (in celo napisal sms v tem stilu, ko sta čakala na taksi: joj če pa ne neha govorit), pa tut to, da me ni vzel zraven na brzdej njegovih dveh sošolcev. podzavestno me je začel odrinjat od sebe. in potem se mi ni javil dva dni, pa sem ga klicala, pa se javi, potem se spet dva dni ne javi, ga kličem, se javi....

danes je rekel, da ne vidi smisla. sva se dobila, jst objokana, razočarana, on nekako indiferenten. ko sva šla narazen, se nisva zmenila nič. je dajal tak vtis, da mu ni mar zame, pa čeprav je trdil, da me ima rad.

prej sva se spet slišala (in ne na njegovo pobudo) in nekako prišla do tega, da greva na pavzo. on je predlagal enomesečno brez da se slišiva in vidiva, jst enotedensko.

KAJ PRIČAKUJEM?

s pavzo me je popolnoma šokiral. ko sem jst želela pavzo msece nazaj, je bilo to zato, ker sem želela v postelji poskusit še kaj drugega (ker me on ni zadovoljil, je pa bil hkrati tudi moj prvi). takrat je potem nisva imela. zdej pa jo vidim kot nekaj, kar je izbral, da nama olajša razhod.

čisto po resnici....zdaj se bova odmislila za en teden, brez klicov, brez stikov...itak da nama bo fajn vsakemu posebej, brez problemov, brez študiranja, vsak bo šel žurat po svoje...kako naj potem naslednjo nedeljo gledam nanj?? kot fanta?? prijatelja?? če mi je predlagal enomesečno pavzo! ljudje, ki se imajo radi, nimajo takih pavz. kaj naj ugotovim v tem tednu? da ga pogrešam in ljubim, kljub vsemu, s čemer me je prizadel? to vem že zdaj. kaj bo torej on? se hoče zdivjat? pravi da ne.

ne vem.

vsak dan bom pisala dnevnik oziroma blog. morda mi bo to olajšalo dušo in bom videa, da me ni vreden in da je s pavzo želel bolj uglajeno mene potisniti iz njegovih misli in obratno.

ne vem.

preveč njega je povsod okoli mene in preveč boli vse skupaj, da bi vedela, kaj je pravi odgovor.

boli me tudi to, da v njegovih očeh prej popoldne na pijači nisem videla nobene ljubezni. nobene želje po trudu. ničesar. niti solze. popolnoma ničesar.

pa še kar upam, da se bo pojavil pred mano.

verjetno ga naslednjo nedeljo sploh ne bom mela interesa videt. ker se mi je s pavzo zameril in sem malce uvidela, da mu res ni mar do mene. čeprav trdi nasprotno.

**razočarana**

Sreča

Vračam se. S pisanjem bloga. Danes kar tako nasplošno

Lep jesenski dan. Topel, sončen, nasmejan. Sreča.

Kaj sploh je sreča? Jaz sem srečna, ko lepe stvari delim. S svojimi najbližjimi. Srečna sem, ko čutim popoln mir, ravnovesje vsega. Ko naredim dobro delo. Ko pomagam nekomu. Ko podarim nasmeh. Ko ga prejmem. Četudi nimam vsega, kar si želim, sem srečna. Zadnje dni vedno bolj ugotavljam to. Imam želje, ampak zavedam se, da sem že sedaj srečna. Včasih malo brskam po spletu in iščem misli, citate. In v petek sem se zamislila nad enim tako resničnim - Just think how happy you would be if you lost everything you have right now, and then got it back again. (Frances Rodman)

Nažalost se premalokrat zamislimo nad tem. Pa vendar... Srečna sem, čeprav imam želje, čeprav so se mi zgodile tudi slabe stvari, čeprav... Srečna pa sem

Zavedam pa se, da ta občutek ne pride sam od sebe. Treba se je potruditi. Marsikdo je nesrečen, ker čaka, čaka, čaka, čaka... in čaka... na srečo. Sreča ne potrka na vrata, ne najdemo jo na travniku, ni je v drugi osebi, sreča je v nas samih, treba jo je privabiti in narediti nekaj zanjo. Je dosegljiva za vse, samo potruditi se je treba!

Moje življenje = boj proti bolezni

Moje življenje = boj proti bolezni.

Ta enačba mi že od vsega začetka ni všeč. Bolj ko se trudim, manj mi uspeva. Pozdravim bolezen na enem delu svojega telesu, udari spet ven na drugem. Kot začaran krog. Trudim se in trudim, pa se mi zdi, da kar ostajam na istem mestu. Včasih se mi zdi kot da je moj boj Sizifovo delo. So dnevi, ko bi se najraje vdala in zaspala ter se nikoli več zbudila, samo da bi se to sranje nehalo. Potem pa pomislim na svoje ljubljene - na mamo, očeta, fanta,... in nekako mi uspe prebiti dan, teden, mesec.

Včasih se vprašam, če bo tega sploh kdaj konec. Zadnjih 11 let ravno ne nakazuje kakšnega konca, sploh ne srečnega, vendar se trudim biti optimistčna. Problem nastopi pri tem, da ima človek le toliko volje in optimizma in jaz se bojim, da gre moj kazalec proti empty, namesto da bi vztrajal pri full ali pa vsaj nekje na sredini.

V sredo me čaka operacija - sicer nič resnega, pač še ena rutinska stvar. Ampak mene je teh besed tako strah - "rutinska operacija". V 4 primerih mojih rutinskih operacij, je samo ena in zgolj samo ena potekala brez zapletov, tako v času posega kot v času zdravljenja.

Čaka me jih še veliko - veliko pregledov, posegov, operacij, rehabilitacij... Kje naj najdem moč za njih? Kje naj najdem voljo, optimizem, ki je potreben v takih primerih? Po glavi mi hodijo besede iz neke pesmi slišane že dolgo nazaj - "Iščem in iščem, toda ne najdem..."

Upam, da bom našla moč, voljo, optimizem in uspela premagati vse ovire, tako da bom nekega dne končno lahko rekla, da sem zdrava. Da sem zdrava, brez bolečin, brez skrbi in da se počutim bolje kot kadarkoli prej. Moram verjeti, da se bo to nekoč zgodilo - people just have to have belives

Prijateljice...še vedno?

Ne vem kaj se zadnje čase dogaja med nami...prijateljice...kje so naše skupne sanje, kam odšle so naše poti....zakaj ne najdemo več skupnega jezika?...kje je ostala naša sproščenost, odprtost?

Tole vam bom poslala...še danes...

Rada bi vam nekaj napisala, da ne bom zopet kasneje pogrevala, ko bo že prepozno. Včeraj sem odšla, da vam ne pokvarim večera, pravzaprav večera slavljenke. Včasih, ko sem zraven vas, se enostavno ne počutim srečno, upoštevano, razumljeno in se trudim vključit, prilagodit, ker me boli to, da se ne najdem več z osebami, ki jih imam najrejš. In mnogokrat najdem več pozornosti, podpore pri popolnih tujcih, ker stara prijateljstva pač postanejo samoumevna. Ko gledam nas, čutim med nami nepristnost, neodkritost, točno to, česar najbolj ne maram, kar me dela najbolj nesrečno. Izigranost, tišina, molk o sebi, o svoji sreči in o svojih tegobah. Alkohol mogoče kdaj pomaga, ampak to ni to. Potem pa mislite, da sem se zaprla. Nisem se, iz meseca v mesec se počutim bolj osvobojeno, odprto, bližje samostojni, zadovoljni, samosvoji ženski, ki počne in živi tako kot hoče. Samo drugam sem šla. In včasih se zraven vas počutim bolj osamljeno kot če sem sama s sabo. In v tem letu sem našla ogromno seb podobnih, mogoče starejših ljudi, ki me niso spremenili, ampak neverjetno nadgradili. Takrat sem si rekla-to je zame. In včasih v ljudeh najdem že po prvem vtisu toliko "nečesa", z zgodbami ob katerih se ti naježi koža. Mnogokrat ne najdem več skupne točke z vami, prav ne vem o čem bi govorila, ne steče več beseda, kot da bi se naše poti čisto oddaljile. V tem času sem imela popolnoma drugačno življenje kot ve, doživljala sem svet odraslosti, vsak dan znova, drugačno početje, drugačna družba, drugačni pogovori. In mnogokrat letos mi je bilo fenomenalno. Ampak kljub temu ste ve še vedno prve, zaupanja vredne, super punce, neka moja stalnost, kamor se lahko obrnem, za katere bi še vedno vse naredila. Sedaj mogoče celo razumem kaj je mož in kaj ljubimec. In upam, da bo naše prijateljstvo trajalo, kljub padcem. In resnično upam, da bom kasneje čutila z vami nazaj tisto prijateljsko bližino, kot se temu reče. Jaz pa hrepenim po intimi. Pravi. Z enim človekom, prijateljico ali pa s fantom. Ogromno dajat in ogromno dobit. Ali pa rabim samo čas zase, ker stare rane še niso zaceljene, takrat pa nam površinski pogovori ne grejo najbolje od rok. Obžujem osrečit ljudi, obožujem sodelavke, obožujem, ko vidim veselo sorodstvo na kupu, obožujem vožnjo z avtomobilom, obožujem branje raznoraznih tem in oboževala sem njega poslušati ure in ure o njegovmu otroku. Takih malenkosti o seb nikoli ne čujem od vas. Edino jaz vam dajem sebe in se vam odpiram, verjetno ve nimate te potrebe. Enostransko pa to ne obstaja. Evo, to je bilo iz srca. Rvm

Malo o babicah

Po naključju sem na spletni strani Dive naletela na članek o novodobnih babicah. Razumem mamico, ki ima očitno slabe izkušnje s svojo mamo. Vsekakor gre za pomanjkanje komunikacije med njima, saj sicer ne bi omenjala njuna srečanja, ki so vedno le v povezavi s kakšno uslugo. Babica išče uslugo od svoje hčerke, hčerka pa seveda ravna prav tako kot se je od nje naučila. Rada bi le uslugo. Vse to pa seveda potem pripelje do raznih nesporazumov. Temelj vseh teh pa je pomanjkanje komunikacije. Babica ima verjetno svoje razloge, zakaj ne vzame v varstvo svojih vnukov, vendar jih ne zna ali pa noče povedati. Potem pa se seveda zamere množijo in se še bodo.

Sama sem babica in imam kar pet vnukov in tri vnukinje, pa se nisem preveč angažirala, saj bi sicer zgorela sama. To pa ne pomeni, da nisem dala od sebe vse, kar sem mogla in zmogla, da sem vedno priskočila na pomoč, kadar je bilo to res potrebno in se takrat vsa predala. V takih obdobjih sem bila ob koncu dneva izredno izčrpana, ampak sem vseeno zdržala. Kaj hočem povedati? Mamice ne bodo nikoli razumele (kot nisem niti jaz, ko sem bila mamica), da babice nimajo več takšne moči kot jo imajo one. V najbolj aktivnih letih, ko sem sama v vseh pogledih skrbela za svoje otroke in zraven opravljala izredno odgovorno službo, pa še popoldne dodatno služila denar, da bi jih lahko preživljala, da ne bi okrog tarnala, kako hudo mi je, se mi je včasih res mešalo od vseh obveznosti, toda danes sem zadovoljna, da je bilo tako. Danes lahko rečem, da so moji otroci postali Ljudje z veliko začetnico, da so delavni in pošteni, včasih tudi nemogoči, ampak tega se sami zavedajo in mi ni treba opozarjati jih na to. Tudi jaz postanem tečna, kadar se ne znam pravočasno umakniti. Imamo pa vsi skupaj eno dobro lastnost: če pride do takih situacij, jih pojasnimo in se opravičimo.

Rešitev je torej v komunikaciji. Kolikor poznam babice - saj se družim predvsem z njimi - ne znajo ali pa nočejo priznati, da nimajo več toliko moči kot včasih. To ne priznajo niti sebi, kaj pa šele svojim otrokom. Tu pa je začetek vseh nesporazumov. Eno je hoditi okrog in se družiti z vrstniki, ki človeku samo zapolnijo vrzel, drugo pa je prevzeti del odgovornosti za svoj rod, saj smo v take odnose vedno čustveno preveč vpleteni in če resnično želimo dati vse od sebe tudi za svoje vnuke, nam to odvzame precej energije. Je pa res tudi, da nam energijo vzamejo tudi razna nepotrebna besedičenja in druženja v prazno, pa potem nekaterim zmanjka časa za pomoč najbližjim tudi takrat, ko jim je najbolj potrebna. Pogosto prav babice zahajajo v družbo le zato, da bi zbežale od doma, od odnosov, ki jih niso znale ali pa mogle pravočasno vzpostaviti, zato so postali zanje preveč težki. Prepričana sem, da je vsaka generacija pametnejša, zato bi bila lahko v pomoč starejšim prav s svojim zgledom, ki vsekakor pomeni več kot nasveti. Starejši, ki so se naučili živeti na določen način, to pač težko spremenijo, toda nikoli ni prepozno spoznati vso lepoto življenja in tudi odnosov med ljudmi, ki so sestavni del življenja. Če bomo začeli napake iskati v sebi, ne pa v drugih, bo življenje vseh postalo lepše. S spreminjanjem sebe bomo spremenili tudi druge, saj se bodo začeli drugače odzivati. Morda bi bil začetek v tem, da bi se hči, ki ji ni všeč materin odnos do njenih otrok, poskušala iskreno pogovoriti z njo. Članek, ki ga je napisala, ji je sicer olajšal dušo, vendar s tem ni ničesar spremenila. Nasprotno, če je babica prebrala članek, bo vse še veliko huje.

minute

vse mineva dnevi minute sekunde..le bolečina ne mine ..zakaj?? pogrešam te bolj kot si lahk predstvaljaš... muči me dejstvo da si nekej in vem da ti ne gre najboljš a ne javiš ne pokličeš -----tko rada bi bila ob tebi a kot izgleda me ne potrebuješ!!!

a jaz te rabim ob sebi ne znam dihat ne znam živet...joj težko je spet vse to...........

moram it skoz to moram prebolet ker drugač ne gre in ne gre

ljubim te

Demenca

Včeraj sem se udeležil Popove Promenade, zadnje v seriji poletnih službenih napija...., hočem reči zabav.

Ugotovil sem, da sem pri sedemindvajsetih že prekleto dementen, saj sem po 15 minut govoril s tremi ljudmi, ki so me poznali, jaz pa njih ne. Eden me je ogovoril ob pisoarjih in prekleto težko se je vljudno delati, da nekoga poznaš, če ga ne, poleg tega pa zraven držiš v rokah še svojega tiča.

Pogovori so potem potekali približno takole:

Neznanec: "Oooooo stari, se mi je zdelo, da te bom vidu tu!" (who the fuck?)
Megafotr: "Normalno, veš da ne zamudim dobre napijanke. A ti si kr sam, al so drugi tud zraven?" (to je priznana vohunska taktika, kjer poskušaš iz človeka izvleči imena sodelavcev, ker upaš, da ga boš tako vsaj v pravo firmo uvrstil)
Neznanec: "Ma ja, ostalim se ni dalo, sem kr sam" (šit, ne le da nisem zvedu imen sodelavcev, tip je sam in mi bo zdej težil celo noč)
Megafotr: "Aha, no pa sej je dost poznanih tule pa tud drink ni slab." (pogovor preusmerjam na nevtralno temo, da me tip ne pogrunta)
Neznanec: "Dober je ja. Sej res, ko sva že pr tem - a prideš na našo žurko drug teden?" (šit. kako žurko že?)
Megafotr: "Ej ne morem. Sem sicer mel v planu, ampak mi je ravno neki vmes padlo. Pa drugič." (upam, da ni kaka dobra žurka, na kateri se bom kasneje pojavu)

Otresem, si umijem roke in vmes buljim v pipo, da slučajno ne bi še kaj bluzil. Nato se naredim, da me nekdo kliče na telefon in fejkam pogovor, vmes pa s kretnjo pozdravim neznanca in se po hitrem postopku spokam nazaj v gužvo. Kjer naletim na novega neznanca.

No, Nino Osenar sem prepoznal. Ampak ona mene ni.

Smrt

Občutek imam kot da me spremlja na vsakem koraku. Najprej izvem, da je z dedijem tako slabo, da mu ostane dobro leto - pa še to le po najboljšem scenariju, ki pa je vedno manj verjeten, potem najdem mojega zajčka Tima mrtvega, za konec pa še izvem, da se je prijetelj smrtno ponesrečil z motorjem.

Kako naj ostanem potem pozitivno naravnana? Kako naj potem ne razmišljam le o tem, kako mi smrt jemlje vse, ki so mi pri srcu? Kako naj se učim, kako naj feštam, kako naj se smejem s prijatelji, kako naj zdaj grem na morje, kako naj sploh funkcioniram?

Strah me je kako bo oktobra, kako bom zdelovala fax. Imela sem načrt kako bom avgust in september še porabila za učenje, zdaj pa tole.

Ne vem več kaj naj storim, ne vem več kam naj se obrnem po podporo. 3/4 ljudi je prepričanih, da pretiravam. Vsi mi pravijo, da se bo dedi že izvlekel, da naj bom raje vesela in naj si ne delam srkbi glede njega, ko pa mislijo da jih ne vidim ali slišim pa jokajo in govorijo o njem, kot da je že praktično mrtev. Kako naj se potem pretvarjam, da je z njim vse uredu in da bo čez teden dni doma, ko se stvari kar množijo, ena slabša od druge.

Počutim se prazna, nekako votla, kot da sem delček mene za vedno izgubila. Ne vem več kaj naj naredim, kako naj preneham jokati, kaj naj naredim da bi se počutila vsaj pikico bolje. Počutim se popolnoma izgubljeno in nemočno.

Prijateljica, kolegica, znanka....nič?

Prijatelj...kakšna je sploh definicija prijatelja?Je to nekdo, ki ga moraš poklicat vsak dan, drugače to ni to?Je to nekdo, ki more vedt najmanj kolikrat na dan si prdnil, drugače mu očitno ne zaupaš dovolj?Ali pa je prijatelj nekdo, ki mu zaupaš, kljub temu da ga pokličeš samo na vsake 3-4dni, ki mu zaupaš,ki te pozna skoraj bolje kot poznaš samega sebe?Kako je možno, da imam moje bejbe ob seb že odkar pomnim (to je že več kot 15let), s tabo pa se nikakor ne morm zmenit?

Imam, oz. bolje rečeno, imela sem prijateljico s katero sva se fenomenalno razumeli, presmejali, načvekali, zaupali, skratka res delili največje skrivnosti in si bili od težkih trenutkih v opor. Danes nisva več prijateljice, težko bi rekla kaj pravzaprav sva, ker mi zdi tuja, ne poznam je. Tudi kontaktirava se ne več, in ko se srečava se niti ne pozdraviva, niti ne pogovarjava. Zakaj?Ne vem...baje sem slaba prijateljica, ker ne pokličem vsak dan, ker se postavim v bran fantu in najboljišim prijateljicam (še iz otroštva), ki jih žali s svojimi neumnimi in povsem nepotrebnimi opazkami, kot da jih pozna bolje kot jaz, zato ker sm ji povedala kaj me moti pri najinem prijateljstvu in ker se ji nisem opravičila za "prepir", za katerega sploh nism vedela da obstaja, in ga še najmanj nism sama povzročila. Ne razumem, res ne...kaj pričakuje od mene, da bom naredila?Večkrat sem se že opravičevala za stvari, ki jih sploh nisem naredila, ampak tokrat se ne bom.

Ja, te pogrešam, in ja, želim si nazaj ves smeh in fore in kavice in kosilca in čvek, ampak zakaj?Nazadnje ko sva se skregale, si me uničla...zmetala naprej vse strahove in skrivnosti, ki sem jih delila s tabo, kot da ti moje zaupanje ne pomeni nič. Vem, da si sploh ne bi smela želet nazaj takega prijateljstva, ampak si ga želim, kjub temu da me je strah kako bo...Kdaj si se spremenila?Kdaj si postala tako tekmovalna?Zakaj tekmuješ z mano?Oh ja, par mescev nazaj bi bla še jezna nate, zaradi tvojega obnašanja, danes pa sm pač samo žalostna, ker je tako.