življenje po operaciji srca

Moja družina izginja. V bistvu se lomi. Najprej j šel brat živet po svoje za nekaj časa. Sicer je potem prišel nazaj, pa tudi, ko je bil doma, se je večinoma zadrževal v svoji sobi. Samo zdi se mi, da se je s tem začelo. Bilo je prvič, da sem s članom družine govorila "Kako ti gre?" in podobne stvari, kijih ponavadi sprašuješ ob ljudeh kot so prijatelji in znanci. Družina je imela enega člana manj.

Nato je šel fotr. To je bil največji šk, čeprov je mami izvlekla iz njega!, da gre. In sem vedla, da bo šel, ampak gre za to, da mi ni povedal kdaj, samo šel je, največ tri tedne po tem, ko sem zvedla.Tako sem zgubila očeta. Zame nikoli več ne bo to, kar je bil. In na začetku se mi je gnusil, gravžov, bil mi je tuj. Zdej mi je vsaj mal bl...fotr.

Preden pa je ati šel, se je začelo z dedijem. Šel je na operacijo srca v Izolo in se vrnil kot drug človek. Najprej se ni mogel sprijazniti, da je bil pod vplivi močnih zdravil in da je tisto, kar je videl, sanjal. Potem je babici govoril, da so ga postavili pred strelski vod in ker jim je zmanjkalo municije, so šli nanj z nožem. Kaj boš rekel človeku, če veš, da to ni res, on pa je smrtno prepričan in prestrašen? Vse ga boli. Poje ogromno tablet. Eno zaradi ledvic, eno zaradi vode za srcem, drugo za nosno sluznico... Ne sme jesti preveč sadja in zelenjave, ker mu redčijo kri. Hoditi ne more kaj dosti zaradi bolečin in naporov, zato večino časa sedi. Stvari, ki jih je prej rad jedel, so spremenile okus. Ne more brt.

In izgublja spomin. je tako, da vse poškropi naokol, česar prej nikoli ni delal. Ko z babi igrata šah, menja figure in premika njene.. Najhuje pa je, da se tega zaveda. Ve, da ni zmožen opravljati skoraj vseh stvari, ki jih je delal prej. In ve, da izgublja spomin. In to dokaj hitro. Skoraj nič ne govori. Rekel pa je, da če bi vedel, kaj ga po operaciji čaka, da ne bi šel.

Babi se zaveda, da je bilo z njegovo mamo isto. Da je začela izgubljati spomin in je enkrat odšla, ker je hotela domov. In ve, da se mu lahko zgodi isto.

Hudo mi je zanjo, ker sta z dedijem poročena že nekaj čez petdeset let. Aprla jih bo 53. Js vem, da mi moj fant lepša življenje in mu marsikdaj daje smisel, ampak midva sva skupaj tako malo časa glede na babico! In ker mora kar naprej skrbeti zanj. Ker ne pi. Ker gleda, kako počasi propada. Moj dedi pa.. sewj sploh nima več življenja. Sedenje za kuhinjsko mizo in televizorjem z bolečinami po celem telesu in vsakodnevno obiskovanje zdravnikov je hujše kot smrt. Dobesedno gleda, kako njegovo telo propada, tudi um se mu je že načel.

Hvlabogu, da sem še mlada. Ampak vem, da se bom enkrat tudi jaz postarala. In nekaj se bo lotilo tudi mene. Dedi, če bi ti lahko pomagala....