Špa.razglednice no.27:Odhajam...

Počasi, a vendar hektično, je prišlo do neizogibnega-do konca in sploh ne dohajam vsega. Jutri pobereva šila in kopita...kar naenkrat moj naslov ne bo več Av.Catalunya, ampak tisti stari, obrabljeni, slovenski. Sploh ne vem kaj si naj mislim o vsem tem. Grenko-sladko je vse skupaj. Sladko samo zato, ker me čaka en teden Ibize, moje sanjske destinacije že nekaj let(my heart beats house, če še kdo ne ve)...in potem...potem bo konec. Dokončno! Nato me bo najbrž zajela grenkoba.

Najbolj boleče je slovo od mojih zlatih Erasmusev in še nekaj krasnih oseb, ki jih ne bom nikoli pozabila in vem, da jih bom noro pogrešala...vendar imam zdaj kup načrtov za potovanja, če bo vse posreči bo že to leto padla Turčija, za novo leto Andaluzija(otra vez in naslednje leto Mehika...taki so načrti, ki pa jih lahko vsak dan kaj prekriža.

Moje srce je trenutno prepolno vseh emocij in danes je bil prav tak dan, grenko-sladek. Zadnja ura stepa v mojem najljubšem fitnesu, zadnja večerja s prijatelji, zadnji pogovori s cimri, zadnja noč v moji postelji, ki že jutri ne bo več moja, zadnja panorama moje Lleide. Vse to bo brez dvoma še kako ostalo z mano in za vedno moje. In jaz njihova. Za vedno...

Nerada zapiram vrata dokončno zato kakor vsakemu tukaj, tudi vesoljnemu bralstvu sporočam:

Nos vemos! Hasta luego!!!

Zdaj pa grem lizat rane tega konca...na Ibizo...