Privoščite si vrhunski zaključek poletne sezone z Ericom Morillom in vstopite v jesenski klubski razvrat na epski Playboyevi zabavi v Ambasadi Gavioli!
 sreda, 01. septemberNerazdružljivadinamično upiranje najinih teles končno zavidljiv tipaš sunek največje resnice? tipaš telepatsko vihravost dveh src ki se spajata v eno? prava niansa prava barvitost celota se stiska s pravilnostjo pleza po steni pravega cilja volna v tvojih očeh plete nekaj večnega v njej vidim očeta svojih otrok |
sobota, 31. julijOdkriti divjino Afrike... Odkar sem prišla iz Djerbe, se je v meni prebudila močna slast po potovanjih. Po tripih. Tistih drznih tripih, ki so oviti v spontano preživljanje dneva nekje tam daleč stran. Mogoče v pridihu rahle nevarnosti. Mogoče v pridihu samote nekje v tretjem svetu. Vsekakor pa v naročju tisočerih drugačnih elementov. Radovednost po neznanem. Po avanturah, ki ne spominjajo na Evropo. Niti ne Amerika, niti ne zahod. Ampak prvinski, revni predeli divje Afrike. Hja, mislim, da kmalu postaneš zasvojenec potovanj. Odkar sem prišla domov si ogledujem Potopise o Keniji in poslušam afriško glasbo. Ah, niti ne vem zakaj točno me vleče tja. Nekam, kjer neguješ dneve preko svojih lastnosti, preko svojih vsakodnevnih navad. Nekaj očarljivega v tej čudoviti deželi me privlači do onemoglosti. Seveda se vsem zdi ideja nora, meni pa niti ne. Želja prihaja iz mojih globin. Neka želja, ki je tako močna, da je ne znam zadržati. Tako nabita, da jo je težko potlačiti. Ne morem je, pa naj se čuje še tako absurdna, zakaj riti ravno tja v grozno siromaštvo, v tisočere smrtno nevarnih bolezni. Ne vem. Že sama misel, da bi pristala nekje v Keniji mi povrne blaženost. Tista domišljija o tej deželi, ki si jo razviješ že kot otrok preko slik in posnetkov. Pestrost živali, filmska narava, briljantni sončni zahodi, savana, številni narodni parki, plesi zaviti v čutnost afriških glasbil, blatne afriške vasi, odmaknjene masajske vasi, skromni dotiki hrepenečih otrok, iskreni nasmeški prvinskih ljudi...ah, vse tam je tako prvinsko, neizumetničeno. To je tisto kar me močno privlači....utrip hvaležnih, zavrženih, temnih ljudi. Njihova kultura. To je nekaj, kar še moram storiti preden si tukaj ustvarim svojo družino. To je še nekaj, kar moram storiti, preden vse prednosti nedružinskega življenja umrejo. Ta tema me posrka vase. In nočem, da ta preliv južnega sveta ostane neuresničen. Ali si večno tu in se sprašuješ kako bi bilo če….ali pa zbereš drzn pogum, premagaš vznemirjenost strahu in greš. Mogoče bom to storila s svojim fantom ali pa še bolje…prostovoljno s svojim faksom. Še vedno obstajajo tisti nemiri, po novih in višjih potezah. Zato sem si tudi izbrala ta faks, kjer je polno mešanih občutkov. Včasih se mi zdi, da smo ljudje narejeni še za kaj več, kot pa samo za ljubezen do svojega partnerja. Vedno sem sanjarila o super nadpovprečni zvezi, o ljubezni. Sedaj to imam. Zares. Nikoli niso bile to edine moje želje, bile pa so ključnega pomena. Sedaj so uresničene. Sanje pa vseeno potrebujemo. Predsem tiste težko dosegljive. In košček mojih sanj obsega tudi potovanje proti črni celini. Skrite že od nekdaj. Samo sedaj imam pogum, da jih sanjam, ker vem, da bom te sanje nekoč zaživela. Vsaj enkrat doživela življenje in bližino afriških otrok, ki se obesijo na belce in prosijo za denar, ker jih odobravajo kot bogataše. Verjetno se v tistem trenutku počutiš kot največji človek sveta, ki si s toplo pozornostjo nekomu podaril majceno rešitev. Vsaj enkrat lebdela mimo kruto neciviliziranih mest. Vsaj enkrat videla pisan svet safarija. Vsaj enkrat izpuhtela s koraki med množično revščino in videla neobičajnost skozi oči naprednega človeka. Vsaj nekomu tam malo obarvala in razširila življenje. Vsaj enkrat začutila tisto, kar tukaj ne bom nikoli. In se vsaj enkrat izgubila v tisti odmaknjenosti, ki si je Evropejci sploh ne moremo predstavljati.
Serengeti (Bliss Mix) by Infernal |
četrtek, 06. majSuper ritem večeraDebatiramo. Jaz, moj dragi in njegov prijatelj. Na balkonu v večeru rahle sapice. Škorpijon. Intuitiven človek, izredno razgledan. Iskren. Visoko dojemljiv. Uporablja fascinanten stil besed in ton govorjenja. Velik posebnež. Mogoče celo intelektualec. No, zato pa je najboljši prijatelj mojega dragega. Hehe. Debatiramo. Moje področje diskutiranja. Super ritem večera. Skupaj smo dober govorniški team. Tema obsega življenje njunega prijatelja. Velik bogataš. Nečak uglednega odvetnika. Denarno situiran že od malih nog in hkrati poln socialnih problemov. Ločeni starši, lahka mamica, odsoten oče, katastrofalno partnersko razmerje. Poln težav, pa vseeno brez težav. Nikoli ga ničesar ne muči, nikoli niečesar ne pokaže, nikoli ne govori o sebi. Ne pozna življenjskih pogovorov. Nikoli ničesar notranjega ne deli z nekom. Tukaj seveda nekaj smrdi. Ali je brez duše ali pa ne zna drugače. Ne pride do svojih najbližjih in reče, stari, mene vse jebe. Ne. Prišli smo do ugotovitve. Bogataši so tako naučeni! Resnično naučeni. Njihovo življenje mora biti vzor vsem, v njihovi družini težav ni, življenje tam je »perfektno«. Ogromno težav, ampak jih pometejo pod preprogo. O njih je vendar sramotno govoriti. Seveda, umazanega perila se ne pere javno. Oni so podoba idelanega življenja. Na zunaj seveda. Kaj so pa navznoter? Sirote. Sirote, ki se skrivajo pod masko prestiža. Sirote, ki se ne znajo soočiti s slabostmi in napakami. Ki si so čustveno tako šibki, nezreli, da si jih ne znajo niti priznati, kaj šele raziskati. Tako so vzgojeni. Nikoli jih ne sme ničesar mučiti, stalno so pod vplivom idealizma. Ah, koš bremena. Držijo se stavka, ne smeš si privoščiti napak, če pa si jih že privoščiš, si jih privošči skrivnostno in jih obdrži v sebi. Navzven pa kaži popolno sliko nasmejanosti in zadovoljstva. Mogoče vsaj to daje čar njihovemu dnevu. Igrati vsemogočneža. Pa magari te razžre od gostote trpečih atomov. Živijo. Ne živijo, ampak samo obstajajo. Brez strasti zagona. Brez srčnih trenutkov. Brez duševnih izpopolnitev. Baje je dober človek. Preprost. Skromen. Prilagodljiv. Ampak nihče ne ve ničesar o njem. Niti najbližji. Obsedena zaprtost vase, bi lahko to poimenovali. Gmota zlaganosti temnega dima. Ima vse in nima ničesar. Niti sebe. Živi tisto, kar drugi pričakujejo od njega. Njegov jaz je tisto, kar drugi pričakujejo, da je. Pravzaprav je lutka. Pravzaprav, njegov jaz je iztrebljen. Izpuhtel je v množici sveta. Seveda, ljudje mislijo, da takšen človek živi življenje in ga zajema z veliko žlico. Mnogi mu celo zavidajo. Kaj lahko zavidaš takšnemu človeku, ki nima sebe? Izgubljanje v blišču avtomobilov, prepotentno igranje iz dneva v dan, lovljenje puhloglavih lepotic, ki več jemljejo kot dajejo? Da, prija tu in tam. Vendar non stop? Ne hvala. V resnici živi mimo vsega. Zavit je v celofan. Do takšnih ljudi sama čutim usmiljenje. Sami sebi poklanjajo laži. Takšni ljudje nikoli ne najdejo sebe. Nikoli ne znajo poiskati svoje notranje sreče ali pa se je vsaj dotakniti s svojimi čustvi. Jo vsaj minimalno okusiti. Ah, popolnoma nič mikavno življenje. Kot bi živeli v zlatki kletki. Mogoče pa samo nimajo sreče, da bi vstopili v vrtinec ljudi, ki bi lahko prišli do njihovega bistva in jim pokazali nekaj več. Tisto sončno stran. Sončna veličina je odvisna tudi o ljudi, ki nas obdajajo, ne samo od nas samih, mar ne? Mogoče so samo zaslepljeni. Mogoče so samo slepci, ki ne spregledajo detajlov. Ne znajo pogledati globje v svoj umetniški ton osebnosti. Nihče jih ni naučil, kaj resnično šteje. Nihče jih ni naučil, kje je resnično prava pot. Nihče jih ni naučil, kje je tisti vzpon, tista naporna gora, kjer resnično prideš do sebe. Nihče jih ni naučil, da je življenje veličina šele takrat, ko se moramo in znamo potruditi zanj. Tista najtežja točka. Uvesti svojo teorijo svoje sreče. In še tista težja točka. To teorijo udejaniti v praksi. V življenju ni dobro imeti vse. Niti duševno, niti materialno. Potem nimaš več motiva, hrepenenja, ker imaš vse, ker so dosegel vse. Vedno mora manjkati tista stopnja, ki jo še želiš doseči, mogoče pretirano visoka in ni samoumevna. V življenju moraš tu in tam izgubiti vse. Ali pa skoraj vse. Šele takrat znaš ceniti končno nagrado. Šele takrat si objet z blaženostjo. Ne bojiš se več teme, Veš, da je del življenja. In da vedno prinese svetlobo. Ta dar smo dobili ljudje. Čustva. Naša je odločitev. Živimo ponosno z njimi, ali pa mimo njih. Mogoče so to v jedru super ljudje, ampak je okoli njih preveč lastnosti, ki se rodijo na podlagi nepomembnih pritiskov in tvorijo brezsmiselno mrežo praznine. Redki so ljudje, ki znajo povezati oboje. Dušo in denar. Človeka in udobje. Srečo in materialno razvajenost. Posestvo denarnega in duševnega imetja. Obstajajo, ampak so redki. Ne znam si razložiti zakaj. Verjetno je časa premalo, za izvedbo obojega. Ali pa te premami ena skrajnost bolj kot druga. Imeti dom. Tisto nekaj, kjer stene vzdihujejo topel glas družine.To je tisto, kar lahko resnično zavidamo ljudem. Dom, kjer si brezpogojno sprejet. Notranji mir. Tisto nekaj nenadomestljivega. |
sreda, 28. aprilDa, prijadrala sem na to stopnjo"Želim ti, da bi tudi ti prišla na tisto stopnjo ljubezni, ko v življenju ne potrebuješ ničesar več"...malo sem se zamislila in ugotovila...da, prijadrala sem na to stopnjo...oba sva ...ko mi tega kar imam z njim, ne more nadomestiti nihče drug in ničesar drugega...ko se ti zdi, da ti nobena višja sila, nobene nevoščljive govorice, nobeno mnenje drugega ne more podreti te moči dvojine...ah, ljudje so tako zavistni....kot pravi stavek, če bi faušijo gorela, kurjave v Sloveniji ne bi potrebovali...
Ko vstopiš v zvezo, si v začetku napolnjen z mešanimi občutki....veš, da je to to, pa še vedno te obdaja rahla zmedenost, nezaupljivost, občasni dvomi in velik strah...strah, pred novim začetkom....strah, pred nečim božanskim....strah, da se prelivaš z nekom...nekaj te vleče v predanost, druga stran te vleče k sebi v samoto, kjer si varen, kjer zaupaš samo sebi.....in potem s časom v pravi ljubezni premagaš...premagaš tiste odvečne frustracije...še vedno se včasih ne morem navaditi na ta občutek...na tist občutek, da me ima moj moški celo rajši kot pa jaz njega...nekaj novega zame....zanimivo je, kako ljudje včasih samega sebe presenetimo, ko smo zaljubljeni....včasih nas ljubezen potisne preko svojih zmogljivosti, preko svojih sposobnosti...preko svojih lastnosti...veš, da si imel to od nekdaj v sebi, samo zaprto je bilo...potem pa prideš do tiste stopnje....ko se nekomu prepustiš...ko podiraš svoje meje…verjetno je najvišja meja na katero lahko prideš z nekom ta, da postaneta eno…prepustiš se tako zaupljivo, da bi te človek lahko prizadel kdajkoli bi hotel...ker do potankosti spozna tvojo dušo, tvoje šibkosti, tvoje nerodne skrivnosti, tvoje smešne detajle...zamivo je opazovati, skozi kakšne stopnje gre ljubezen...in kako visoko lahko zraste...neskončno visoko...nikoli ni konca....on tako močno verjame vame in v naju,da me občasno zagrabi strah, da ga ne bom kdaj slučajno razočarala s kakšno svojo bedarijo...včasih sva tako srečna, da nama je že prav čudno....kar naenkrat solzice...in je obema nerodno...opisovanje in primerjava svojih občutkov....najini skrivnostni stavki....včasih si pod takim čudovitim vplivom, da samega sebe ne prepoznaš...da se sprašuješ, je to sploh mogoče? Sem bedak ali kaj je to? Si samo domišljam?...vendar ne, to je verjetno ljubezen, brez definicije, brez pravil...tista brezpogojna...tista redka in prava...ki jo eni zaznajo bolj, drugi manj....ko nekdo vidi v tebi tisto nekaj, kar drugi ne bodo opazili nikoli...včasih zares ne morem verjeti koliko mu pomenim...včasih ljubezen izmozga iz nas tako osladno patetične momente, da si sam sebi čudaški, sramoten...res je, življenje ni pravljica, nam pa ponuja pravljične momente....včasih se mi čas z njim še vedno zdijo neke sanje, iz katerih se bom slej kot prej prebudila...neka pravljica, ki je preveč lepa, da bi prinašala še lepše nadaljevanje...neka pravljica, ki presenetljivo ustreza mojim zahtevam iz dneva v dan bolj...preveč lepa, da bi trajala....preveč posebno in usklajeno, da bi bilo resnično...da se bo sigurno našel nekdo ali pa nekaj, kar bo uničilo to rajsko realnost...včasih me minimalno prizadane s svojim ostrim, načelnim stavkom, kadar sem pretirano občutljive volje...in potem ne morem verjeti, kako ga to boli...kako si vse v zvezi z menoj žene srcu...to sem potrebovala...močno naklonjenost...posebnost...nekaj več...višino čustev....in sedaj jo imam in celoto nekoga...ko nekomu daš celoto sebe, podariš zraven tudi napake...to je v kompletu, mar ne? Ja, to je eden izmed razlogov zakaj starejši moški oziroma zakaj on. Ponuja ogromno. In hkrati vsak dan več. Vidi drugače. Razume drugače. Vidi več in daje več. Oziroma vse. Pristaja moji osebnosti do vrhunskega ujemanja. In ravno tako jaz njegovi. Včasih še vedno težko verjamem, kaj sem našla zase....
|
sreda, 31. marecLjubosumje Mravljinci po celem telesu. Jeza izražena s stisnjenimi zobmi ali pestmi. Stisk v prsih. Nesmiselni scenariji v domišljiji. Ščemenje v možganih. Kot bi vas razžirala kislina. Primerjava in tekmovalnost. Divjanje vzhičenih atomov. Močno nelagodne misli. Trenutni vzdihljaji manjvrednosti. Neumno obnašanje. Ja, ljudje se včasih obnašamo neumno, kadar nam je nelagodno ali pa ne znamo drugače pokazati svojih notranjih dražljajev. Včasih brezveze blebečmo, včasih povzdignemo glas ali pa namulimo obraz kot nedorasel otrok, ki ni dobil svoje igračke. Le kdo ne pozna tega nezaželenega, odvečnega in težko nadzorovanega občutka. Ljubosumje. Vsak si je že kdaj podal roko s to neukrotljivo bojaznijo. Vsaj katastrofalni dnevi privlečejo na plan tu in tam to negativno stanje. No, ljubosumnost zna biti včasih prav prikupna in prijetna. Pravzaprav je povsem povprečna in človeška. Povsem sprejemljiva, kadar nam nekdo veliko pomeni in nočemo izgubiti njegovo nebeškost. Včasih je kot jagoda na vrhu smetane, včasih zares popestri sladkobo dvojine. Šibka provokacija. Vendar kadar je prisotna in izražena v mejah normale oz. dokler ne vodi to do usodnih posledic. Kadar jo prikličemo tu in tam. Kadar pa se ta niansa v baročni paleti čustev spremeni v skrajnost, zna biti zelo moteča za nas same in za partnerja. Ponavadi od partnerja izmozga ravno drugačen odziv, tisti napačen, ki ni v skladu z ljubezenskimi zakonitostmi. Ta nadležna emocija, ni samo modna muha, ampak je poznana že od nekdaj. Zaščititi se pred konkurenco. Samozavestni in samozadovoljni dnevi tega ne potrebujejo. Takrat žarimo do neskončnosti. Takrat za negativne občutke ni prostora. Kadar smo kot baterije napolnjene s pozitivno lastno podobo, nam ne more prepričanosti vase iztiriti nobena mimoedoča lepotica. Lahko je markantna, lahko je očarljiva, lahko je oh in sploh, pa še vedno se počutimo odlično v svoji koži, z vsemi spodrsljaji in z vsemi vrlinami. Takrat se zavedamo, da ima naš dragi šarmer zraven nas največjo palačo duševnega ugodja. Večji problem povzročajo tisti mračni dnevi, ko smo še same sebi odveč. Ja, ljubosumje je v največji meri odvisno od dneva. Od odnosa do samega sebe. Od zadovoljstva do sebe, do svoje zunanje podobe, do svojega življenja, do svoje osebnosti, do partnerja in do zveze. Oziroma od zaupanja vase in v partnerja. Pri ljudeh, ki je ljubosumje dobesedno psihična motnja, bi najverjetneje lahko odkrili še tisoč drugih kompleksov, ki ljubosumni ritem še samo stopnjujejo. Človek je popolnoma osvoobjen, ko živi brez vseh tabujev, brez vseh kompleksov, taki ljudje, pa mislim, da ne obstajajo. Ljubosumen obraz. Eden izmed mojih devetindevetdesetih obrazov in vsi imajo radi njega. Mojega dragega moškega. Kako je z menoj, ko dobim popadke ljubosumja? Poskušam skriti, pa ne gre. Reakcija se sprime z odkritostjo. Ne hlinim. Mogoče poskušam, pa ne gre. Očitno je močnejše od mene. In kako se počutim, ko ta trenutni hudičevski sijaj mine? Neumno, seveda! Ampak vseeno olajšano. Najraje bi se skrila pod blazino ali pa dobesedno pogreznila pod zemljo. Partner se mi začne smejati. Kmalu za tem se nasmejim še jaz. Nasmejim sama sebi! Ženske, vsaka je svoj unikat. Vaš moški vas ima rad točno takšne kot ste in če je z vami srečen, vas ne bo zamenjal za nobeno glamurozno lepotico. Poskrbite ostati zanimive, skrbne, pozorne, da njegova pozornost ne bo imela časa biti veliko usmerjena na ostala dekleta. Ostanite ženske v oblaku miline, mehkosti in čutnosti, ki jo premoremo samo me. In točno to potrebujejo moški. Žensko osebnost in tu in tam tudi žensko sitnarjenje, ki nakazuje, da nam ni vseeno. Kjer je popolnost, tam je laž. Če mu oči tu in tam begajo k drugi princeski, brez skrbi. Tako so moški narejeni avtomatsko. Vsak rad pogleda nekaj lepega, nekaj kar odišavi in nahrani naše oči. Mogoče kakšen skromen flirt celo pripomore k čaru dveh. Bolje, da to pristno počne zraven vas točno tako kot na samem, kot pa naskrivaj dvakratno! A kaj, ko včasih to slabo vpliva na nas. Včasih hočemo, a ne znamo razumeti. Mogoče je pa delna krivda tudi na njihovi strani. Mogoče ton glasu in povezovanje besed. Mogoče nam pa moški premalkorat poudarijo, da smo za njih najlepše, najbolj privlačne in najboljše in da nam nobena druga ne seže niti do kolen. Ni kej, na takšne malenkosti ljubezenskih cest je pač potrebno biti odporen. Živela ljubezen, ki se sprehaja v sožitju s samozavestjo! |
ponedeljek, 15. marecKo starši spoznajo fanta...Zanimiv dan. Stresen, a popoln. Drugačen. Še danes sem šokirana, ker mi ni popolnoma jasno, na kakšno pot sem prišla v tem kratkem času. Kako se je moje življenje obrnilo takrat, ko sem najmanj pričakovala. Včeraj sem ob sebi imela dva posebna, dva najboljša človeka, ki mi pomenita največ. Očeta in njega. Pa je za nama najhujši in krati najlepši dan. Soočenje s starši. Zjutraj se oba zbudiva nervozna, napeta, vsak razmišlja pri sebi kako in kaj, tu in tam se nasmejiva na najino nesmiselno zaskrbljenost. Jaz mogoče pod pritiskom še celo bolj kot on, zato svojo živčnost prenašam tudi nanj. Ker mi je ta dan zares veliko pomenil. Bil je zopet ena stopnja višje v najini zvezi. To pa zna plašiti. Kot zna plašiti se nekomu predati in prepustiti v celoti. Ljudje nismo vedno sposobni in pripravljeni na to in sprejeti to ogromno čustveno odgovornost. Včasih bi najraje zbežali. Ampak ni vedno najenostavnejša pot najboljša. Za kvaliteto in dobre stvari je potrebno garati. Včasih pa se ljudje bolj bojimo dobrih in pravilnih stvari kot pa slabih in napačnih. Bojimo se biti prizadeti in pasti iz največjih višav v največjo skrajnost prepada. Mogoče sem se tokrat prvič v življenju zares zavedala, koliko mi pomenijo moji starši. Koliko mi pomeni pametno mnenje očeta, koliko mi pomeni njegov nasvet in njegovo sprejetje. Vedno mi je bila všeč njegova osebnost. Prvazaprav sem ga vedno občudovala kot človeka in ravno tako kot očeta. Njegova energija in njegov samosvoj humor sta vsak dan znova dala motiv v našo hišo. Njegova filozofija se mi je zdela vedno fascinantna in konec koncev tudi prava. Ki sem jo naskrivaj mnogokrat upoštevala, čeprav tega nisem priznala. Tako kot ne znam njemu priznati kadar sem v zadregi, kadar nimam sebe pod nadzorom in kadar me oblije kanček zdravega ljubosumja. Mislim, da skrivam, pa on opazi. Takrat bi se najraje skrila od zadrege in nerodnosti. In najbolj je zanimivo ravno to, da sem mu takrat najbolj pristna, simpatična in najbolj všeč. In da me ima takrat še raje. Tako kot on meni, kadar je v podobnem filingu. |
sobota, 06. marecVšeč mi je...Ravno zdajle razmišljam, kako všeč mi je tvoja celota… všeč mi je, ko ti ob meni zastane dih, všeč mi je, ko mi rečeš, da sem drugačna, da ti ni jasn, kaj sem naredila s teboj, všeč mi je, ko spravim iz tebe naval čustev, pa čeprav tega nikakor nisi navajen kazati, všeč mi je, ker skupaj delava na sebi in razdirava vsak svoj oklep, počasi, korak za korakom, všeč mi je, ker razumeš kaj pomeni včasih prizadeti ljudi, ki jih imaš pravzaprav najraje, všeč mi je, ko mi poješ, všeč mi je, ko skupaj izbirava pesmi, všeč mi je, ko se ti dvigne razpoloženje, ko me vidiš…Všeč mi je, ko kakšno ušpičiš, ker imaš rad nevarnost, spontanost, naravnost, ker znaš biti nor, ker se nama vsak dan zgodi kaj novega, magari se morma skregat za to, ker znaš razdret rutino, všeč mi je, ker imaš na tvju sto bednih športnih programov, pa si nor na njih, všeč mi je, ker znaš prisluhniti s srcem, pa ko skupaj gledava Razočarane gospodinje, pa se smejiva na ženske tečnobe, všeč mi je, ker te svet ni pokvaril, ker si najbolj pristen, iskren, predan in razumevajoč človek na svetu, ker si drugačen od sodobnih idiotov, ker si zjutraj zjamran pa tečen ko drek, men se pa naskrivaj smeji, všeč mi je, kadar ti lahko nagajam ob dveh zjutraj, pa čeprav si zmatran, da komi gledaš, všeč mi je, ko si neroden bučman ob čustvenih momentih, ko mi razložiš besedo, ki je ne razumem, ti si pa ponosen, všeč so mi tvoji stavki, tvoj drugačen način izkazovanja čustev, ker sem edina ženska, ki si ji podaril ključ od svojega stanovanja in lahko vstopim vanj kadarkoli hočem, ko praviš da samega sebe presenečaš, kako blizu sm ti prišla in kako odkrito in drugače se lahko pogovarjaš z menoj, da sem najbolj razumevajoča ženska kar jih poznaš, všeč mi je ko si živalski in ko si nežen, všeč so mi najine razlike in podobnosti, ki naju bodo dopolnjevale in odpirale nov svet, všeč mi je, ko sva šla prijateljsko žurirati v dvoje in sva se imela skupaj noro fajn, česar prej nisi bil navajen sam pijančevati z žensko in ravno tako ne jaz z moškim, všeč mi je, ker znava v nekem momentu biti zelo dobra prijatelja, všeč mi je, da si tudi ti zahteven za kvaliteto odnosa, da ti je všeč moja zapletenost, moja močna čustvenost, da prenašaš moje težke momente, da si tak kot si, da boš všeč mojim staršem, da se znaš ukvarjati z menoj na sto možnih načinov, všeč mi je, da si noro seksi, ko kadiš na balkonu ali pa se zmešan prilaziš zadaj mene, najbolj pa mi je všeč, ker ti toliko pomenim, ker je fajni vsak trenutek s teboj, še takrat ko se nama ničesar ne ljubi in boli me, kadar te čudaško, na svoj nepravi način prizadanem in obožujem dan, ko sem te spustila v svoje življenje..****---------------- |
torek, 02. marecDan solznih oči... Odvržena v kot drseči čas njeno roko stisnemo vsi nepredvidljivo lahko jo postavimo na električni stol tako daleč je
Vedi, da naši skupni trenutki, naša skupna prijateljska doživetja ostanejo v spominu. Tega nam ne more vzeti nihče. Dragi prijatelj, komaj si vzljubil gore, pa so te že vzele. Je to usoda? R.I.P. |
sobota, 27. februarKo vstopiš v zvezo... Ravno danes sem razmišljala kako se ti življenje spremeni, ko vstopiš v zvezo…ko zares začneš z nekom deliti vsakdanjike….smeh, tegobe, jezo, brezvoljnost, radost, spodbudo, nasprotja, ki nakazujejo, da je nekdo ženska in drug moški in skupne točke, ki dva človeka povezujejo v par in početje v dvoje in vse kar spada v realnost dni…postaneš drugačen...ne bi to poimenovala pretvarjanje, da spremeniš svoj jaz, ampak, ko si z nekom v družbi, vsaj na začetku posvečaš njemu sebe in svoj čas…prej je bilo to seveda bistveno drugače…skakanje sem in tja, od ljudi, do ljudi…to se seveda malo spremeni, vsaj na začetku in vsaj v njegovi prisotnosti….tako čutiš, tako te usmerjata um in srce…tako ti začne ustrezati…potrebe se ti spremenijo…pravijo, da dokler se par skupaj zabava, je vse rožnato, prava vrednost pa se pokaže ob trenutkih, ki so kaj več kot zabava….in midva sva se v teh trenutkih spoznala…in se ob teh trenutkih zbližala…zabava prihaja občasno, ni pa point vsega…obstoj se ti spreminja iz dneva v dan, pa mogoče sploh ne dojemaš…glede na to, da ne on in ne jaz nisva navajena na življenje v dvoje, se oba privajava počasi…učiva se skupaj….korak za korakom…u izi…da ne pride do prevelikih šokov ali strahov..Nekaj pa je res…nikoli nisi zadovoljen 100%....tega ne obstaja…v enem človeku sem našla skoraj vse….približno 90, 95%...mislim, da je to dovolj, da bolje ne more biti…mislim, da je največji problem ljudi, ker nimajo tistega kar hočejo, oziroma še večji problem, ker ne vejo kaj hočejo….jaz vem, da hočem njega…on ve, da hoče mene…in v tem primeru postanejo kompromisi, zvestoba in vse enostavnejše…tega se enostavno moraš zavedati….pridejo nesporazumi, pridejo šibki prepirčki, pridejo bedni dnevi, živčnost, zaradi kakšnih drugih stvari, glede na to, da sva skupaj vsak dan in da sem doma spala v tem času mogoče zgolj dvakrat, trikrat…vendar na koncu vse to obarvava s pravo rešitvijo, z obojestransko zavzetostjo in aktivnostjo in z nasmehom…breme je lažje, če ga razdeliš...in potem je še bolje, ker zopet odkrijeva nekaj novega...to pa je vendar point vsega, mar ne?....problemi in pomanjkanja so zato, da se rešijo in izboljšajo… je pa tudi nekaj res…ko vstopiš v neko zvezo, imaš na začetku rad človeka zase….in iz dneva v dan znaš biti manj sam…ne znaš se več tako dobro spoprijeti s samotnimi trenutki kot si se bil navajen v samskem življenju…prej sem vse počela sama, osredotočaš se na vse ostale stvari okoli sebe, da le najdeš neko srečo, posvečaš se vsem ljudem, iščeš tolažbo, pogovor, pohvalo v vseh ljudeh…potem pa tega ne potrebuješ več….ker vse to črpaš iz svojega partnerja…niti nimaš več toliko volje, niti toliko energije za vse ostalo okoli….vse ima neke prednosti in slabosti….vendar tega kar sem našla, ne zamenjam več za samsko življenje za nič na svetu….temu sem predana 100% in ravno tako on…predana, ampak določene trenutke, stvari, hobije, ljudi od prej še vedno obdržiš…to je resnično zdravo za veselje zveze…sicer narediš malo selekcije, ampak gre…pravzaprav mislim, da trdni pari sploh ne pridejo do zavajanja iz strani kakšnega tretjega človeka…ne padejo v podvrženost zavajanja in niti niso zavedeni….ker okoli sebe vzpostavijo oklep, jaz sem v zvezi, nekje obstaja distanca, do kakšne intime in do kakšnih pogovorov se gre….in takšnih ljudi ostali sploh ne zavajajo, sploh ne pridobivajo na svojo stran, ker vedno, da nima smisla, da je okoli njega zid in da njegovo poslanstvo pripada samo enemu človeku…tako energijo človek v trdni zvezi izžareva…je enostavno, po drugi strani pa zahteva tudi veliko prilagajanj, nekaj žrtvovanja, veliko truda, vzpostavijo se neke meje in še kaj…česar prej nisi bil navajen…sploh pa ne mi svobodni ljudje, ki smo dihali dneve in noči sami s seboj…pa vendar, to je novi smisel, to je tisto, kar sem iskala in to je tisto, česar se mislim držati ne glede na vse…to je tisto, kar me osrečuje….to je tisto, česar se rada lotevam…to je moj najljubši čas…to je tisto, kar prerašča v zrelo ljubezen…to je tisto, kjer si upava skupaj sanjati o skupni prihodnosti…to je tisto, v kar resnično verjameva, da obeta veliko…in oba sva mnenja, ko se to enkrat uniči, je bolje končati, kot pa zlagano životariti skupaj….ker za naju brez pristnosti ni začetkov, niti zveze…naj traja, naj prinaša lepe dneve in še lepše in še lepše….in kako lepo je, ko vsi dvomi izginejo…življenje dobi stalnost, zanesljivost, tam pa za strahove ni prostora…vsaj dokler čutiš, da je vse v redu…ko pa tega ne čutiš več, pa se vklopi alarm nezaupanja…do takrat pa, živi in pusti živeti…verjemi in pusti verjeti...ljubezen osvobaja vseh skrbi, vzpostavi z dušo notranji mir in hkrati novo evforijo in podari življenju skoraj vse*** |
četrtek, 04. februarZdaj imam vseNikoli, ampak zares nikoli si nisem mislila, da bom našla takšno sorodno dušo. Skupni interesi. Skupna glasba. Skupni športi. Skupen okus za filme in knjige. Psihološki trilerji ali pa filmi po resničnem dogodku. Sovraživa znanstveno fantastiko. Skupne izkušnje o kelnarjenju in ve kako poteka ta poklic. Skupen humor. Skupen psihološki pogled. Skupna življenjska filozofija. Skupen pogled na ljudi, seks, življenje, prihodnost, zvezo in ljubezen in pravzaprav tudi veliko podobne skupne preteklosti. Ker tudi on rad gre počasi. Korak za korakom. Kot bi bil ogledalo mene skoraj do popolnosti. Če bi imela več skupnega bi bilo že zoperno in kičasto.
Ker je talentiran na marsikaterem področju, ravno prav ambiciozen, ampak se zaveda, da napredovanje v službi ni na prvem mestu. Jaz hočem, da je ob meni. Ker rad raziskuje in ima svoje mnenje.
Ker se ne ozira na druge, ampak izbira svojo pot.
Ker lahko že sedaj delim z njim sebe. Ker že sedaj ne skrivam pred njim ničesar, mogoče kdaj pozabim kaj povedati.
Ker si želi potovati in odkrivati svet, kraje okoli sebe. Ker sva oba samosvoja človeka in največji point je ravno ta, da se ta najina samosvojost skupaj neverjetno ujema. Ker ima tudi on rad mir zase in razume, da ga imam rada tudi jaz. Ker je odličen za pogovor, za sklepanje kompomisov in reševanje kakeršnih koli problemov. Ker je poleg vsega tega še zanesljiv, ljubeč, dobrosrčen, pozoren in predan. Ker je ustrežljiv in hkrati vseeno moški s hrbtenico. Ni copata in mi prisega, da nikoli ne bo. Hvalabogu. Ker sva si vsak dan bližje. Ker nama skupaj ni dolgčas niti za trenutek, niti na kavču pred televizijo.
Ker je izredno zanimiv, ogromno ve in ogromno vidi.
Ker sva oba nora.
Ker je dal mojemu življenju popolnoma nov smisel in ravno tako jaz njemu.
Ker se tudi on strinja s stavkom, da svetloba v nas nikoli ne izgine popolnoma, če jo zares imamo. Včasih se samo skrije. Ker rad marsikaj prebere in je hkrati vsestranski športnik.Ker je nežen in hkrati živalsko divji. Ker ve, kaj pomeni stavek, trenutku primerno. Ker je zabaven in hkrati resen. Ker je psihološko in razmišljujoče usmerjen in hkrati sproščen in odklopleno družaben. Ker je človek z vsebino in ker sva oba polna idej. Ker zna ravnati z menoj.
Ker rad pomaga ljudem. Kamorkoli vstopim z njim, vsi ga imajo radi. Ker sva si vsak dan bližje. Ker sva skupaj odličen team.
Ker sem nora, ko mi reče, da je bil v reprezentanci za borilne veščine in da je ženske učil samoobrambe in ga spodbujam, da se zopet loti tega vsaj za hobi. Ker pravi, da te ta hobi močno napolni z umirjeno in notranjo pozitivo. Ker sva že od prvega trenutka naprej 100% odkrita o vseh malenkostih in ker sva že od prvega trenutka takšna kot sva. Ker se spoznavama na pravi način.In tudi tiste najmanjše njegove napakice izpadejo prav prisrčno simpatične. Poleg tega je pa še po izgledu po mojem okusu. Visok, moško izpopolnjen, z malo pirovskim trebuščkom, s svetovnih hrbtom in nogami trdnimi kot kamen, pobrit z bradico in temen v celoti. In kar se tiče telesnih dotikov, poljubov, rajcanja, ja, obvlada. Uf.... Zjutraj sem se zbudila v njegovem objemu. On je odšel v službo, jaz pa sem še malo poležavala. Prazno spalnico sem mu opremila z rdečo dekico, rdečim povštrom in ga naprafumirala z svojim parfumom. Skromno sem mu napolnila hladilnik z njegovimi najljubšimi stvarmi in na njegova vrata nalepila polupčkan listek s svojo šminko in verzom, Samo nedaj nikada, da nam ljubav bude navika…Ko bo prišel domov, ga bo čakalo prijetno presenečenje…***Ker sem zaenkrat v enem človeku našla vse in ravno tako on. Ljubimca, učitelja, partnerja in prijatelja. Kaj bo prinesla usoda, pa naj določi čas. Lahko rečem samo to, upam da bo trajalo in postajalo iz dneva v dan bolje. Zaljubljava se iz dneva v dan bolj. Manjka še ena stvar za še večjo bližino. Seks zares.
Moje življenje se šele začenja....because life begins with love... |
torek, 02. februarKo se solze posušijo...Prvič vidi moje solze, si jih obrišem v njegovem objemu, mi reče naj ga pogledam v oči, mi obljubi, da me ne bo prizadel, mi reče, da tudi jaz ne smem ubiti njega, ker sedaj sva skupaj razdrla vsak svoj oklep in se odpraviva na jutranjo, živahno kavico. Mislim, da se zaljubljam... |
nedelja, 31. januarZdaj vem, da je čas za nov začetek...To je to…to je to…če ni to to, ne bo nikol to to…ker imam z njim toliko skupnih stvari, besed, kot jih ne bom imela z nobenim več….ker me vsak dan znova nasmeji do solz...ker ne izbirava besed in trenutkov, ampak pridejo sami od sebe...ker je človek s katerim si zmožen rešiti vse težave zveze, ker je človek, ki ima najbolj razčiščene možgane, najboljše srce in najbolj močno in pozitivno psiho, kar sem jih kdaj srečala. Ker je človek, ki vidi ogromno in ve ogromno. Ker je človek, s katerim se imam najboljše kar sem se imela do zdaj. Ker je človek, ki naju skupaj tre od spolne sle, domišljije in sprejemanje tabujev in drugačnega mnenja, fetišev in podobno.. In ker je človek, ki se spreminja v mojega največjega prijatelja. Ker je človek, ki ogromno dela na sebi in na svojem telesu in s takim človekom si zmožen prebroditi najhujše težave življenja. Ker je človek, za katerega vem, da mi bo stal ob strani v dobrem in slabem. Ker je najbolj pristen človek kar sem jih kdaj spoznala.Ker je človek, ki ni imel nikoli družine in vem, da bo za svoje otroke in ženo vložil vse. In ker je človek, pri katerem me boli kurac, da je 9 let starejši in ker je človek, v katerega sem prepričana. Če sem vsaj malo v dvomih, je to samo zato, ker me še matra preteklost. Ker je človek, s katerim si želim deliti vso življenje in ki mi niti na kraj pameti ne pride, da bi ga izpustila iz rok za niiič na svetu. Ker je človek, ki se jasno zaveda, da se najboljše zveze gradijo na medsebojnem prilagajanju, razumevanju, zaupanju in stoodstotni odkritosti in ko se to enkrat izda, ni več poti nazaj. Ker je človek, ki verjame, da se prevara izkaže na obrazu človeka, če si si resnično blizu z nekom in če človeka poznaš. Ker je edini človek mojega življenja, pri katerem komi čakam, da se mu predam z dušo in telesom in vem, da se mu bom mirne duše. Ker vem, da bom z njim prišla na najglobji in obogaten odnos kar bi sploh kdaj lahko in mu zaupala vse najglobje misli, občutke in napake. Ker vem, da bom z njim rastla in rastla. Ker zdaj sem prepričana, da sem našla to kar sam iskala in da hočem slej kot prej stopiti na pot zdrave zveze. In ker močno verjamem, da bo to ena najtrdnejših in najboljših zvez, če bo vloženega truda. In te zveze se bom jasno zavedala vsak dan znova. Ker je človek, s katerim bom najsrečnejša ženska na svetu in s katerim bom imela vse. In ker tokrat niso namišljene iluzije, ampak se moje sanje prestavljajo v realnost. Ker sem našla najčudovitejšega človeka, ker sem našla takšno redkost, kot bi v oceanu iskala šivanko. In še neki sem ugotovila ob vsem tem...za vsakega obstaja sorodna duša...eni jo odkrijejo prej, drugi kasnej, nekateri pa večno ostajajo slepi...jaz sem jo pravzaprav imela ves čas pred nosom, pa je nisem spregledala...partner je na nek način vedno ogledalo nas samih...in tudi ta poročen moški je nekako bil v tistem trenutku meni primeren...spremenimo lahko samo sebe, drugega ne moremo...in vedno najdemo sebi primernega...ampak šele takrat, ko si res razčistimo svojo glavo, ko imamo svojo samozavest in svojo moč, ko zares ugotovimo kaj je tisto kar hočemo in ko zares ugotovimo kdo smo in se potem tega striktno držimo...in to je zveza, ki pelje daleč...ko se dva ujameta in si počistita stvari vsak pri sebi...tako kot pravijo....ko se z nekom prepiraš, se vedno najprej zazri vase, kaj ti delaš narobe in šele nato v drugega, kaj on dela narobe...medalja ima vedno dve strani...pa še nekaj...sreča se enkrat obrne na našo stran, če si jo zaslužimo...tako je narejeno življenje...in v vsem slabem je vedno nekaj dobrega...predsem pa, vse se plača, vse se vrača...moja preteklost pa se pospravlja v preteklost do te mere, da se že SKORAJ lahko samo nasmejim nanjo... Za vse večne čase je potrebno zaupati in verjeti v svojo intuicijo, pamet in presojo, čeprav nas včasih vse tri dotalno pustijo na cedilu! ... |
sreda, 27. januarZdaj je čas št. 3...1. Jaz tega človeka sploh nikoli nisem ljubila, ampak sem ljubila željo po ljubezni, on pa me je ujel v svojo fantazijsko obsesijo. 2.Niti podrazno ga ne želim več v svoji bližini, niti prijateljsko, niti na noben drug način. V najbolj prijaznih ljudeh vidim odsev njegove temačne in psihopatske osebnosti. Kar strese me, na bruhanje mi gre, ko se sam spolnem na vse. Ta človek je najslabše kar je kdaj stopilo v moje življenje. In to si bom ponavljala tako dolgo, da s emi bo zasidralo v srce in razum. 3.Ta človek je mene psihično pripeljal tako daleč, da imam tako šibek spomin, da sploh ne vem kaj sem počela včeraj, da se danes na bencinski sploh nisem spominjala pin kode svoje kartice, da si v službi nisem zapolnila najosnovnejših naročil. Tresem se skoraj v vsaki minuti dneva, od prestrašenosti. Človek samo malo povzdigne glas, pa me zagrabi notranja panika. Na odbojki sem čutila takšno utesnjenost, da sem se bala žoge. Svojo tesnobo na trenutke izražam prav z močnim smejanjem. Kot bi že cel teden nosila na prsih 5kilogramsko vrečo betona. 4. Ja, skrajni čas je. Ja, če se tokrat zares v sebi ne soočim z zadevo, bom čez par let pristala na zdravljenju za živce. Če tokrat zares ne pustim to v preteklosti, ne bom zmogla nikoli. 5.In niti podrazno ne bom zmogla tega prebolevanja sama. In niti podrazno se ne bom izkopala iz tega sama. Lahko mi pomaga samo "prijatelj" ali pa strokovni psiholog. Mislim, da sem sama sebi najboljši psiholog. Rabim pa eno veliko podporo ob vsem tem. In on je pravi za to. 6.Šele sedaj se resnično zavedam, da to niso heci, ampak stvari, ki ti lahko pustijo dolgotrajne čustvene in psihične posledice. In nihče več mi ne bo rekel, da smo si za vse krive same. Delno že mogoče, za vse pa sigurno ne. 7.In tudi v največji krizi ne čutim do njega sovraštva, zamer ali pa obsojanja, ampak razčiščujem stvari v sebi, pogledam vase in rešujem svoje lastne napake. Počni dobro sebi in drugim. To je že eden izmed razlogov, da nikoli ne padeš popolnoma, ker nikoli ne ostaneš povsem sam. Lastna sreča se na nesreči drugega ne gradi. 8. In prvsa stvar s katero se mi je najbolj zasral je to, kar je naredil svojemu "prijatelju". Ni ga prizadel in izigral spontano, nezavedno, ampak naklepno in namerno. 8.Varalica ostane varalica. In niti podrazno ne mislim imeti ob sebi človeka, ki stalno nekaj prikriva in ki ni nikoli v življenju zmožen graditi na zaupanju. 9. In ne bom bežala pred njim. Ampak ga bom poskušala preboleti do te mere, da se bom samo nasmejala, ko ga bom videla in si mislila, bedak, ravno zaradi tebe sem spoznala njega. 10. In ko bom tole prebolela, bom zopet dobila novo potrdilo. Svetloba vedno ostane v nas, če jo imamo v sebi. Včasih se samo potuhne. Bikice smo neuničljive! 11. Pa začnimo korak za korakom. |
torek, 26. januarZdaj je čas št. 2...Nikoli ne bom vedela, kaj je čutil do mene, nikoli ne bom vedela, kaj sem mu predstavljala…sedaj celo dojemam, da to sploh ni več pomembno…pravzaprav me sploh več ne zanima…verjetno je bila neka idealizirana podoba o popolnosti, ki jo je on videl v meni in jaz v njem…plod ene ogromne obojestranske domišljije...to pa ni ljubezen…to je bil njegov fantazijski, obseden, obupan svet, v katerega je ujel tudi mene…ljudje iščemo neke ideale, na koncu pa tako ali tako vsi pristanemo na povprečno življenje...ampak dajmo ga vsaj malo obarvati s svojo zanimivostjo in s svojo drznostjo...so lastnosti, ki je ljudje ne spremenijo nikoli…ena izmed njih je sebičnost, ena izmed njih je egoizem…in sebe moram pripraviti tako daleč, da resnično dojamem, da je konec…ne samo z besedami, ampak dojeti resnično v svojem srcu in razumu…in danes obdržati sebe v tem svetu, ni enostavno...obdržijo se samo tisti najbolj psihično močni...obdržijo se samo tisti, ki jih sodoben sistem ne pokvari, ne uniči....ne obdrži te noben denar, nobena dokončana izobrazba, ampak lasten nadzor nad svojim življenjem...
Misliš, da imaš vse pod nadzorom, v resnici pa ti življenje uhaja iz rok...Najtežje je spregledati…ko se resnično zaveš kaj si počel in kje si se znašel...to je prvi korak…prvi korak, ki pripelje do neznosnih bolečin…podre se ti življenje…ampak ravno zaradi tega ti s časom postane lažje, če seveda bolečino premagaš, če si se zmožen soočiti z resnico…in to je čas, ko skoraj umreš in to je trenutek, ko potrebuješ ob sebi drugega, da prebredeš tisti najhujši moment…ko padeš v prepad, v tem prepadu, pa se kar naenkrat pojavi svetla točka….in ta svetla točka postaja on, njegov »prijatelj«….šele sedaj vem, kako je to, ko lahko človeku pošlješ sms v vsaki minuti dneva, pa ti vedno odpiše, pa ti je na voljo skoraj 24ur na dan…pa te ni strah…pa te vsak njegov sms napolni s pozitivo ali pa celo nasmeji do ušes...šele sedaj vem, kaj je to, ko ti nekdo stoji ob strani…šele sedaj vem, kako lepo je, ko nisi za vse sam…šele sedaj vem, kako je, ko lahko človeku pokažeš svojo ranljivost, največjo šibkost, on pa je ne izkorišča…in šele zaradi njega vem, kaj je to, ko se začetek spoznavanja začenja počasi, kjer si resnično ti in na temelju iskrenega pogovora…ko nekdo sebe vloži v tvoje probleme…šele sedaj vem, kako je, ko ti človek prisluhne po več ur skupaj, pravzaprav prisluhne o govorjenju o človeku, ki mu je skoraj zasral življenje…in veste kaj je najhujše? Tako vredu je v srcu in v glavi, da me prav plaši...plaši, ker imam v glavi, da se bo zopet izkazav za dotalnega idiota...ne vem kam se bo razvilo tole, ampak v najslabšem primeru bova ostala dobra prijatelja…in že sedaj sem mu hvaležna za vse…in tudi jaz bom tista, ki mu bom stala ob strani, ko bo nekoč on potreboval pomoč…kar naenkrat se pojavi ogromno rešitev…ogromno idej in ogromno lastnih napak, ki jih imaš za razčistiti…ljudje smo obnovljivi, samo včasih ne zmoremo sami….samo včasih ne iščemo rešitve na pravi način…težave je potrebno rešiti pravi čas, ker drugače se kopiči in kopiči in potem postane problem tako velik, da ni več izhoda…in to je največja napaka, ki jo počnemo ljudje….bežimo…ne soočamo se s stvarmi…isto je v zvezi…se nabira, nabira in nabira, ker se ljudje premalo pogovarjajo zaradi sodobnega življenja in potem se dva človeka odtujita do takšne meje, da ne znata več nazaj… ljudje požremo in potrpimo ogromno stvari za nekoga…ampak to je pripadnost, to je to, ko nekomu podariš sebe…in ja, ljubezen ni samo čustvo, ampak je sposobnost…ljudje večkrat v življenju pridemo do lastne zmede. …mnogokrat…in prav je, da se to zavemo…zavemo, ko še ni prepozno..ko se vklopi alarm, fak, sedaj je šlo pa predaleč…in življenje si popucaš, ko ne živiš več od spominov, ampak greš očiščeno naprej v svet…ne dajejo ti več smisel spomini, ampak sedanjost in prihodnost…da ne obstaneš v trenutku…ko se v življenju spraviš in potegneš iz največjih skrajnostih, potem si zmagovalec…in ko potem s časom iz vsake situacije in iz vseh ljudi potegneš več dobrih kot slabih lastnosti, potem je to to….to je življenje…to je življenje, ki napolni s srečo in optimizmom…to je življenje, ki notranje osvobaja…in vsem ženskam naj bo moja zgodba nauk življenja, če se slučajno kdaj ujamejo v situacijo, v katero sem se ujela jaz…pravzaprav v najhujšo možno situacijo, ki je obsegala toliko nekih faktorjev, ki so vodili v območje dotalne teme…takšne ženske smo bile do konca ponižane….izigrane...takšne ženske smo bile zlorabljene…ne telesno, ampak psihično…pogovor in podpora drugega je mogoče 60%, ostalo pa je naša odločitev...na nas je, da se odločimo iti skozi težke faze prebolevanja, ali pa ostajamo tukaj in tonemo vse globje in globje in globje...takšne stvari mogoče preboliš, pozabiš pa nikoli ne popolnoma...in pazite se...pazite komu podarite srce...
Nasvet njegovega »prijatelja«- ni ti potrebno iti iz lokala. Tam si zadovoljna. Pa še dobro zaslužiš. Zakaj bi šla samo zaradi njega?....to je zopet beg…in zopet ga boš srečala nekje drugje in zopet se ti bo vse vrnilo…ti se moraš s to zadevo soočiti do te mere, da postaneš skoraj imun nanj…ni se ti potrebno soočiti z njim, ampak soočiti v sebi…da se jasno zaveš, da je to še samo del preteklosti, ki je ne prestavljaš v sedanjost…ni enostavna naloga…prebolevanje gre skozi ogromno nekih faz…napad bolečine, jeza, apatičnost, potem zopet začneš čutiti in lepo misliti o nekom, misliš, da si prebolel, pa se zopet vse vrača in še in še….takšnih psihičnih obremenitev ljudje ne prebolimo kar tako…sploh pa ne sami…tega ne boš dosegla kar tako, ampak ko boš, če boš, potem boš zmagovalka…in to, to je lajf…za to je potrebna ogromna moč in še marsikaj…spusti solze na plan…ne preskoči tega, ampak si vzemi čas za žalovanje.. …pogovarjaj se, očisti se...prvo kot prvo moraš pa samo sebe vzljubiti do te mere, da si zares želiš stran od tega...lahko ti pomagam in stojim ob strani, odločitve pa so tvoje…jaz sem tu, jaz se ne bom iz tvojega objema vračal k drugi…in še nekaj ti lahko obljubim in moje besede niso prazne kot njegove…ne bom te prizadel… |
ponedeljek, 25. januarZdaj je čas...Stokrat jezna odidem in stokrat se na smrt zaljubljena vračam…Ampak nekoč bom odšla zares…Nekje globoko v sebi veš, da delaš narobe…teorijo poznaš…ampak si nočeš dopovedati… to pa je pravzaprav prvi korak k resnični rešitvi, da sploh spregledaš…tolažiš se na vse možne načine…vsi ti govorijo, pa nočeš slišati…še vedno ohraniš tisto najmanjšo drobtinico upanja, optimizma….kar niti ni tako napačno, da se vsaj nekako prebiješ skozi…saj ne rečem, ogromno lepih trenutkov, ogromno ljubezni sem ravno zaradi njega dobila vase, ogromno novih obzorij, ogromno novosti, izredno dobra življenjska šola, z veseljem sem mu tudi jaz polepšala življenje…mislim, da ima nekaj dobrih lastnosti, čustvenost, velik spodbujevalni čut, je dober in razumevajoč sogovornik, ampak slabe lastnosti premagajo dobre…z močnimi besedami skriva svojo notranjo pokvarjenost... navznoter je reva, ki svojo šibkost skriva z zunanjim pogumom...zdaj se počasi začenjam zares zavedati, da si zaslužim več, da to vse skupaj sploh ni ničemur podobno…da sem »zadovoljna« samo zato, ker ne vem na lastni koži kaj je prava zveza…da se mogoče celo bojim pravega, bližinskega odnosa in se zato držim njega…on tak človek je, egoist…želi si dolgotrajne ljubezni, ubistvu je pa njegovo življenje polno nekih nepripadnih, začetnih, igralskih faz…na njega se nikoli ne bi mogla zares zanesti…zveza z njim bi verjetno predstavljala največjo moro mojega življenja…na začetku božansko in nato vse slabše…stran pa ne bi znala, ker bi me vedno znova znal pridobiti nazaj…on ne bo znal nikoli vzpostaviti zdrave zveze……enostavno so ljudje, ki tega ne zmorejo…in veste kaj so takšni ljudje?...največji ujetniki, največji nesrečniki, same pokvarjene stvari in sama tema v notranjosti…jaz pa nimam več moči, da to temo oblijem s svojo svetlobo, ampak se začenjam zlivati z njim... tisto kar si močno želi doseže, pa tudi če doseže na najgrši možni način, pa tudi če uniči vse okoli sebe…zato pa pada, ker ima toliko nekih obtežitev v sebi…išče srečo na napačni strani…ampak zadeve so šle predaleč…zadeve bi se mogle končati takrat….končati tudi v moji glavi, ne samo telesno…tisti prvi čas, ko sem odšla prvič… in vse bi ostalo v sanjski pravljici…Sedaj se šele začenjam zavedati kaj je ta človek počel z menoj…kakšno moč je imel nad menoj…s kakšno neverjetno in zvito manipulacijo me je držal v šahu…svoje poglede mi je ubijal v glavo…včasih se že sprašujem, če so najini pogledi res bili skupni, ali pa me je on potegnil v svoje…prevzel je mojo osebnost pod svoje območje…nekaj njegovih pogledov je bilo pozitivnih, nekaj pa negativnih…zasvojil me je s svojim svetom, s svojo osebnostjo…fak, jaz sem zaradi njega nehala verjeti v zvestobo, v tisto lastnost, za katero sem bila pri sebi najbolj prepričana…začelo se mi je dozdevati to početje normalno, spremenljivo, imeti družino in skakati drugam…zaradi njega se mi je vloga ljubice začela dozdevati dobra, povsem normalna… vsakdanja…opravičljiva…začela sem ceniti bogate gospode s kravatami, samo zaradi njega, čeprav nisem bila nikoli materialistka, čeprav to sploh nisem jaz, da bi spoštovala ljudi ravno zaradi njihovega vpliva..…zdelo se mi je celo normalno, da moški za seks plača dekle…vso moralo in vse svoje vrednote sem pustila pred pragom tega sveta…verjela sem, da iščem srečo na pravem mestu…utopija, fak, utopija…sedaj vsaj malo lažje razmišljam, kot v začetni zatrapanosti…hvalabogu tudi zato, ker je končal s svojim prepričljivim pristopom…če bi še naprej prakticiral to, hm, pa je vedel, da ne sme več….lahko bi me pridobil na svojo stran še veliko bolj, pa je vedel da ne sme več, ker me je spoštoval in se tudi sam globoko v sebi zavedal, da sem vredna več…da mi on nikoli ne bo znal dati tisto, kar si jaz zaslužim…zaveda se, kaj počne…in še vedno počne…in še vedno bo isti…in še slabši…vem, da ga boli…ve, da so šle zadeve predaleč, da bo uničil še mene zraven….sedaj še samo molči ob meni in stoji pred mano v luži šibkosti…kot to nebi spadalo v njegov karakter…tako je, ko čutiš do nekoga…vpleteš se z vsemi svojimi čustvi v celotno njegovo življenje…postajaš kot on…ni več meje…in potem počasi padaš…nebesa se začnejo spreminjati v pekel…sreča vsak dan bližje stopa po stopnicah navzdol…do nesreče….do neopisljivih bolečin….tegob…izgubljaš sebe….svojo notranjo lepoto…glavo…odprte oči…vse …zaslepil je mojo notranjo lepoto…ampak te ne dam nikoli zares stran…o ne, o ne…nisem se obdržala popolnoma, priznam, kljub svoji moči, kljub svoji samozavesti, kljub svoji svojeglavosti ne moreš ničesar…preživela sem še dokaj dobro tukaj…lahko bi bilo mnogo slabše, ah, sploh pomisliti nočem, kaj bi šele bilo, če bi se mu predala telesno…takrat bi bila zapečatena…mogoče bi se vračala k njemu celo za vse večne čase…sej ni čudno, kako se ljudje pokvarijo, ko več let živijo pod pripadnostjo nekoga…nekoga, ki se usmerja v pokvarjena in slaba dejanja…ko pade ljubezen tvojega življenja v temo, padeš zraven…ne vidiš ničesar…samo poveličuješ ga…zate je kralj...in padaš zraven, vse globje in globje in globje….in potem ni več izhoda…sedaj se vsaj nekaj zavedam…stran moram, tu ni več smisla….samo vprašanje časa je še, kdaj…vem, da sama ne bom zmogla…prišla sem tako daleč, da sem se vozila z njim, ko je bil pod vplivom alkohola…prišla sem tako daleč, da sem skoraj začela sprejemati seks brez kondoma….ja, on ga je prakticiral z vsemi…prišla sem celo tako daleč, da sem prestopila prag njunega stanovanja…prišla sem celo tako daleč, da sem spala v njuni spalnici…vem, nisem bila prva v tisti postelji, pokrita z družinsko posteljnino…gnusno, gnusno…ja, ta človek je bolan…bolan v glavi…in kaj naredi alkohol z ljudmi, pa tudi vemo vsi…zato se začenjam opirati na tega njegovega »kolega«…on mi res zna pomagati…zdravi mi rane…odpira oči…sedaj le lahko vse tole razmišljam trezno, razumno….kaj bo, ko me zopet premamijo čustva in njegova prisotnost…pa ne vem niti sama…strah me je…nekaj sem končno spregledala….ne, nočem ga za očeta svojih otrok….in to je eden velik razlog, ki me bo odvračal od njega…in tale mejl bom prebrala znova in znova in znova… |
četrtek, 07. januarLjudje smo tako naivni....in ostanimo še naprej...Danes nisem egocentrična, pa čeprav sem včasih oblečena v to lastnost, da ne vidim ničesar drugo kot samo sebe. To so dnevi, ko smo izolirani od okolice. Mogoče v družbi prisotni telesno, vendar vsekakor ne duševno. Odvisno od razpoloženja. Odvisno od teže svojih čustev.Težko je uskladiti osredotočenost nase in hkrati na druge. Ali obstaja ena skrajnost, ali pa druga. Danes opazujem druge. Stopam po trgovskih centrih v času znižanja. Hočem kupiti še samo eno praktično mikico, nato odidem iz teh zatohlih in zmešanih prostorov! Čimprej! To me ubija! Trgovci pred znižanjem dvignejo cene, nato pa jih znižajo na isto raven kot je bila izdana pred dvignjenim cenam! Ljudje pa seveda puhloglavo drvimo v znižanje šopingiranja, da bomo privarčevali kaj denarja.
Vsi podležemo na razno razne vabe današnjega sveta. Eni prej, tisti najbolj močni in svojeglavi pa seveda kasneje. Podležemo vsi, tu in tam. Po takšnem principu je narejeno človeštvo. Pred zasvojenostjo z raznoraznimi »stvarmi« se ne da ubežati, ko enkrat padeš notri. Ko se enkrat prepustiš.
Ljudje smo tako naivni. Vsi se striktno držimo nekih svojih verjetij, da ne obupamo nad življenjem in da lahko stopamo pokončno skozi temne tunele svojega bivanja. Obupani moški preko spleta komunicirajo z ženskami iz drugih držav, ki jih seveda zapeljivo pridobijo na svojo stran, ker s tem bogatijo svoj bančni račun. Komunikacija in slačenje preko neta, za katero je potrebno seveda plačati. Zmešani moški pa brez glave padejo na lepe besede in po možnosti še obljube o srečnem, ljubezenskem razpletu, ko bosta izvedla snidenje v živo. Tega snidenja seveda ni. To je samo njena služba. Prodajanje sebe preko interneta! Tako kot prostitutke odigrajo orgazem. Za to dobijo trinket. Moški pa odide ves fasciniran, ker je zadovoljil dekle na poziv. Ja seveda. To je njena služba. Ona je tam robot. Moški pa se neumno zaljubljajo. Pa še naj kdo reče, da moški ne podležejo hitro. Ah, pa še kako hitro in kako enostavno jim je zmesti možgane.
Ljudje izpolnjujejo(izpolnjujemo) loto listke, z upanjem na uresničitev svojih denarnih idealov, ker so jim pametnejši vtepli v glavo, da se v glamurju pač skriva sreča, navdušujoče čakajo na rezultat sedmice, z verjetjem, da so vendar napisali številke, ki ustrezajo izžrebanim cifram. Pa tako mala verjetnost obstaja, da se sreča tukaj prikaže na njihovi strani. Pa ljudje še vedno vztrajajo in porabljajo svoj čas in energijo za tako neumno investicijo.
Kličejo vedeževalke, ki z njimi manipulirajo za zaslužek svoje plače. Seveda, to je vendar njihova služba, to jim daje vsakdanji kruh. Dvigovati ljudi, jim vlivati pozitivno upanje, sposobno manipulirati in briti norce iz njih. Moj oče vedno pravi, da je ves izvor dogodkov v glavi. Vse je v glavi. Tako ali tako se bo glede na vedeževalkine besede vse dobro končalo. In potem si ljudje zasidrajo te prepričljive besede globoko do srca in se po njih ravnajo, da zmorejo dobiti upanje. Postanejo obsedeni. Seveda. Lepo je dandanes slišati v celofan zavite besede. S tem pa res ni zahtevno postati zasvojen!
Po istem principu je narejen sistem cerkve. Naj ljudje verjamejo na visokost tam zgoraj, da jih bo Bog rešil in branil pred vsem slabim, če jih to rešuje pred psihično propadlostjo. Naj verjamejo, da jih bodo grehi odvrnili od nebes. Potem bi iz tega naj sledilo takole, več zvestih vernikov, več dobrih ljudi. Ni slaba opcija. Duhovniki pa zopet služijo mastne denarce na račun tako imenovanih nas, bedakov in se vozijo po svetu z avtomobili visokega prestiža. In smo vsi srečni.
Potem se najdejo obupani in v svojem svetu živeči ljudje, ki redno vstopajo v kazino in otroško ter evforično pritiskajo na avtomate. Ah kako zanimiv je razširjen pogled na ljudi okoli sebe v tistem teritoriju. Vsi so popolnoma notri. Tisti trenutek jih človek nebi mogel potegniti ven niti z najbolj šokantno novico. Kot mali otroci pritiskajo na gumbe igralnih naprav, povsem prevzeti z vzdušjem tistega privlačnega prostora. So tam, ker se preprosto radi igrajo in zbežijo v območje brezskrbne igrivosti, ali pa jih privlači misel po denarju? V ozadju iger na srečo se skriva ogromno psiholoških taktik, kako ljudi zasvojiti s tistim svetom. Ena izmed njih je tudi glasba.
Vse v življenju je tako, če bi bolje raziskoval in se v dela poglobil. Ogromno neke taktike, manipulacije z ljudmi. Tudi pri svojem preizkušanju plesen, si nisem mislila, koliko nekega pedagoškega znanja in občutka do ljudi, otrok se skriva tukaj. Koliko nekih neznanih podrobnosti. Celo vse najenostavnejše otroške igrice,so narejene z nekim smislom, da se otroci preko njih razvijajo in bogatijo. Zelo širok svet je pravzaprav v tem poklicu. To nisem vedela, dokler mi ga ni začela predstavljati moja plesna učiteljica, ki me uči usposabljanje. In še ogromno me ima za naučiti. Več teoretičnega gradiva in psihološkega znanja, kot pa plesa pravzaprav. Vsekakor veliko bogastvo in velika izkušnja tudi za nadgradnjo svoje osebnosti. Seveda je zopet odvisno, kako se v zadevo poglobiš in koliko sebe vložiš notri. Ona je strokovnjak. Ona to opazi in med drugimi tudi to ocenjuje. To sem kmalu ugotovila. Ni takšna kot trendovske plesne šole, like Sebastijan, ki so poveličevane pravzaprav zaradi imena in otroke dejansko notranje zavirajo. Tukaj je drugače. Zato mi njen način dela zelo odgovarja. Opravlja ga z globjim in srčnim pogledom. To se čuti. Tukaj je pomembno nekaj. Prikrasti se do otrok, se s srcem prepustiti njihovi sferi, se priklopiti na njihov nivo igrivosti in hkrati nekje iz ozadja držati strogo avtoriteto. Drugače te gruča otrok pohodi. Zelo težka naloga, ko pa se je tako enostavno omehčati ob vseh teh srčkanih otrocih. Da ne govorimo o tem, kakšni problemi so iz strani staršev, ker vsak pač hoče vse najboljše za svojega otroka. Povsem razumljivo. Hja, zdaj pa celo razumem vse napake naših profesorjev v srednji šoli. Težek poklic. Izredno težek. Tako ali tako so generacije iz leta v leto težavnejše,na to me je opozorila tudi ona.
Tudi sama sem se tega dobro naučila. Manipulirati z ljudmi. To mi gre dobro od rok. Pa to redko počnem, sploh pa ne z bližjimi. Tukaj so prisotne laži, iskanje koristi, tega pa ne maram. Redko počnem zavestno, podzavest pa povzroča marsikaj. Imam eno skrito fantazijo, Dobiti v roke mlajšega moškega od sebe. Samo za nekaj mesecev. Naivnega. Ki bi rastel pod mojim vplivom. Ki bi se učil pod mojim vplivom. A nisem sebična, da bi egoistično opravljala z življenjem drugega in se igrala z njegovimi čustvi. Zato bo ta fantazija ostala v kotičku domišljije. Vse je psihološka manipulacija. Velikokrat se tega sploh ne zavedamo ali pa o tem ne razmišljamo. Vse, kar nam vsiljujejo mediji in ljudje. Vse, kar nam prodajajo ali pa »prodajajo« pametnejši od nas v neki stroki. Vsak služi svoj denar na račun drugih. Vsi imamo neko vodjo, ki mu dopustimo, da nas vodi. Ali pa ga srečamo vsaj enkrat v življenju, nekega izbranca, ki ga poveličujemo, ki mu slepo verjamemo. Ki je samozavesten, močno prepričan vase in nas usmerja v skupek svojih pogledov. Mogoče je to zvezdnik, mogoče je to bližja oseba. Ah, to mi je znano. Jaz sem že našla takšno osebo. Vodja je tisti, ki ve več. Vodja je tisti, ki ima prav. Vodja je tisti, ki ima notranjo moč. Notranjo moč tudi nad nami. V partnerstvu, v družini ali v službi. Z manipulacijo. Včasih dobro, včasih slabo. To je ena izmed prioritet, ki vodijo k uspehu. Nekdo je vodja nam, mi smo vodja drugemu. Tako se vrti začaran krog. Kako sebično. Kako neenakopravno. Jah, znajdi se, je rekel Tito. Kaj pa čmo! |
četrtek, 31. december 2009Ker ljubim pisanje... Ravnokar Sem prebrala knjigo Čarovnica iz Portobella. Paulo Coelho. Njegove knjige so pravi sprehod po potovanju optimizma in idealističnega duha. Njegove knjige stalno privedejo človeka do ekstaze in ga odmaknejo od realnosti, ki se je z leti začnemo še kako dobro zavedati. Potem pa z navdušenjem zbežimo malo pogledati v svet popolnosti in zapolnitve. Svet Paula Coelha, ki nas ubogati z zamaknjenostjo. Sama imam dovolj realen pogled na življenja. Globji, a realen. Takšni smo ljudje. Zapleteni. Pravzaprav so dnevi in dogodki odraščanja takšni kot knjiga. Če knjigo prebereš danes in potem še enkrat čez kakšni dve leti, jo boš bral drugače. Pretekle izkušnje nas izoblikujejo v unikatne osebe. Zaradi izkušenj si spreminjamo mnenja. Brez njih ne bi bili to kar smo danes. Pravzaprav smo mi že od nekdaj mi. Naše središče osebnosti je stalno že od nekdaj. Samo tiste drobne malenkosti se spreminjajo zaradi izkušenj, razvitejše pameti. Če v življenju ne bi doživela vseh bolečin, nihanj in čustev, ki sem jih, bi danes predstavljala lik prazne in neizoblikovane osebe. Napisane vrstice bi bile prikrajšane čutnega čara izpovedi. Idej. Misli. Mojega jaza. Hrepenenja nas bogatijo. Ogromno sem se naučila o družinskih vlogah. Ogromno brala o tem, da sem se lahko spopadala s situacijo. Razširila sem si obzorja in si nabrala novega znanja za 10 let naprej. Koliko odzadja se skriva v vlogi ljubice in v vlogi družin. Oh, kako težko si je predstavljati to vlogo, če nisi bil sam postavljen vanjo. Pravzaprav je vsak svet veliko enostavnejši iz opazovalnega kota, kot pa takrat, ko sami vstopimo vanj. Ko nekaj izkusimo na lastni koži, se nam zadeve približajo in zapičijo globoko v srce. Danes me pogled na družine skoraj ne zmrazi več. Kako dolgo sem potrebovala, da sem se znebila tega motnega in srhljivega občutka. Ja, vsekakor je vloga zaljubljene ljubice najtežja naloga, ki mi jo je podelilo življenje. Najpopolnejši vzdihljaji se prelivajo v najgnusnejše in najbolj boleče kremplje. Zaprtost v zlato ječo. Tipično obnašanje v taki situaciji? En dan srečno, drug dan nesrečno. Na nek način me bo zaznamovala za vse čase. Ali pa sem si jo izbrala sama. Izklesala mi je trdno kožo, močan, odločen, samozavesten in načelen karakter. Zase vem, da včasih svojo miselnost zaviram, da ne bi človeka potlačila s tem in mu pohodila samozavest. Rada imam pametnejše od sebe. Takšne, s katerimi lahko odprto izrazim svoje dojemanje. Predstavlja mi izziv, kadar se lahko postavim na nivo izredno inteligentnega petdesetletnika. Danes sem zopet oblečena v plašč različnih obrazov. Osebnostna nasprotja. Večplastnost. Najraje bi izrazila vse naenkrat. A se učim živeti z njimi in jih povezovati v smiselno in praktično celoto! In ponosna sem, da me pokriva obleka vsestranskosti! Sedaj vem, da so to prednosti življenja. Utrujajoče včasih, niso za strahopetce, ampak vseeno prednosti!
Največji point pisanja blogov je ravno v tem, da toliko vemo en o drugem, po drugi strani pa se ne poznamo v živo. Zaradi globoke intime bi se v živo najverjetneje pogreznili v zemljo od vseh skrivnosti, ki jih odkrivamo tukaj. Od sramu. Tukaj si razkrivamo najintimnejše stvari, po drugi strani pa se v živo ne poznamo. Ravno to je fascinantno. Anonimne izpovedi. Zakaj smo včasih zmedeni? Zaradi prenasičenosti z informacijami. Vsi, ki radi pišemo in radi razmišljamo, smo tu in tam zmedeni. Težko razumljivi. Tudi sami sebi zapleteni. Tu in tam samotarsko zadirčni. Ljudje bi morali zraven nas preživeti ogromno časa, da bi nas vsaj približno spoznali, da bi se vsaj malo okužili z našim vesoljem. Nekako sem ugotovila, da bo res držala njegova izjava, da se najde nekaj ljudi z dobrim in razvitim dojemanjem in da gredo vsi ljudje večkrat skozi zmedene faze življenja, skozi napor samega sebe, pa čeprav se tega ne zavedajo tako dobro, pa čeprav jim besedno izražanje ne leži najbolje. Slabo razvita besedna inteligenca bi se temu reklo. To ne pomeni, da so prazne osebe. Tako ali tako se nikoli popolnoma ne spoznamo. Za vedno ostaja nekaj procentov zakritega, nezavednega. In ravno s pisanjem pokažemo sebe, včasih pa si ljudje to pisanje interpretirajo popolnoma po svoje. Včasih je pisanje samo izbruh nakopičenih čustev ali pa razkritje trenutnega razpoloženja, ki ga je včasih prekleto težko obrazložiti in pokazati v živo, včasih pa lahko preko branja blogov zelo dobro spoznamo človekovo stalno osebnost. Najprej sploh potrebujemo analizirati občutke, šele nato jih zmoremo obrazložiti človeku. S pisanjem pokažemo sebe, včasih pa si ljudje to pisanje interpretirajo popolnoma po svoje. V pisanju ni tona, ni kretenj, ni bralčevih podvprašanj, ni pogledov in ni telesnih gibov. Bralec si pisanje lahko razlaga s svojim pogledom. Tako kot sam želi. Tako kot ga dojema on. In lahko ga interpretira drugače kot pisatelj. Nekateri pa se znajo približati pisateljevemu namenu. Čuti pa se izlitje duše. Pisanje je lahko izvor notranjih kvalitet ali pa brezveznega blebetanja, ki ga povzročijo močna, trenutna čustva . Tukaj se nam pa res ni potrebno zadrževati, tudi, če nismo zmožni uporabiti pravih in premišljenih besed. Ponavadi v pogovorih uporabljam jasne, premišljene, direktne in enostavno dojemljive besede(razen kadar se pretirano zafilozofiram, ali pa razjezim, takrat me človek ne potegne več ven), da sogovorniku nazorno približam in prikažem svoje mnenje. No, odvisno s kom se pogovarjam in kako začutim sogovrnikovo dojemljivost. Včasih je pač bolje modro molčati. Pri pisanju pa vse zavore in vsa prilagajanja izpuhtijo. Vesolje pisanja obsega ogromno različnih resnic. To mi je všeč. V pisanju je vse širokomiselno in dolgovezno opisano. Svoje opazovanje pri pisanju zafilozofiram s svojo globjo, nepovršinsko dojemljivostjo. Obstajajo drugačni, posebni ljudje, ki vidijo in vedo več od povprečnežev in vse to je stvaren pogled. Ne sanjski. Ne domišljijski. Ampak realen in globok. Življenje je kaj več, kot pa skupek sivine, da zjutraj vstanemo in se slepo, povprečno odpravimo v službo, dnevu naproti, zvečer pa zaspimo od utrujenosti dolgočasja, nesmisla. Kaj je bistvo tega zapisa? Širiti svoja in tuja obzorja. Pa srečno novo leto Vam želim! No, sebi pa želim predsem manj razočaranj na vseh področjih in veliko novih, bistrih, pozitivnih pogledov. |
torek, 29. december 2009Na kurac mi greNa kurac mi gre, ker ne razume mojih potreb. Na kurac mi gre, kadar ga vidim v družbi(ah kako so moški boljši na samem). Na kurac mi gre, ker se ne zna obnašat, ko kej spije in je podivjan in nadležn ko drek(sej vete, kak si človek to interpretira sploh ko gleda s treznimi očmi). Na kurac mi gre, ker je vse kar naredi narobe. Na kurac mi gre vsaka njegova kretnja, vsaka njegova beseda. Na kurac mi gre, ker se ga ne morem navaditi. Ker ga ne znam sprejeti. Na kurac mi gre, ker sem ponavadi z njim bolj osamljena, kot pa kadar sem sama! Na kurac mi gre, ko mi poklanja bedne komplimente. Na kurac mi gre, ko mi daje komplimente za zunanjost, ker ne šteka, da MENE BOLI KURAC ZA TO! Na kurac mi gre, da iz mene ne zna potegnat nobene navdihujoče plati. Na kurac mi gre to, da ga ne morem vzljubiti. Na kurac mi gre, ker spet jočem, ker si srčno želim moškega, KI NI POROČEN, s katerim sem zmožna biti na vsaj približno enaki valovni dolžini in v katerega sem se zmožna zaljubit. Na kurac mi gre, ker pravzaprav nimama skor nič skupnega! Na kurac mi gre, ker si tako zelo želim moškega, s katerim bi lahko delila sebe, pa tako težko najdem človeka, ki je vsaj približno zame. Na kurac mi gre, ker misli, da je energičnost moja najbolj tipična lastnost(pa je mnogo več lastnosti, ki me trikrat bližje opišejo kot živahnost). Na kurac mi gre, kadar je podivjan, adrenalinski tip, ker dejansko jaz potrebujem mirnega moškega, ki me zna ukrotiti! Na kurac mi gre, ker ne šteka, da se preko zajebancije jaz ne zaljubim, pa da je moj obraz večkrat resen, razmišljujoč in samotarski, kot pa družaben in zajebanski. Na kurac mi gre, ker misli, da me pozna, pa nima pojma o men! Na kurac mi gre, ker dejansko nimama nič skupnega! Še bolj pa mi gre na kurac, da ga vseen nočem odjebat, ker mi je pač zapasal imeti nekoga ob sebi, se z nekom pocartat in ker vem, da je poleg vseh drobnih napak super moški. In še bolj mi gre na kurac, ker mi gre vse v zvezi z njim na kurac samo za to, ker ljubim drugega! Na kurac mi gre, ker je **** še vedno edini moški, s katerim želim izgubiti deliti vse. Edini moški, ki bi mu še vedno rada podarila sebe. Napake ljudje ne moremo sprejeti in še manj odpuščati, če nekoga ne ljubimo. Sedaj pa razumem zakaj ženske toliko stvari, toliko prevar požrejo za svojega moškega. Zakaj? Ker ga ljubijo. Ker jih kljub vsem napakam osrečuje. Je to življenje? Da si izberemo nekoga »ustreznega«, čeprav ga ne ljubimo? Ne. Ker ljubezen zmaga. Ker se ljudje vračamo znova in znova tja, kamor nas vleče srce. Tud če je nekdo prevarant, tud če ima tisoč velikih napak, slabosti, tam je naš dom, tam, kjer ljubimo nekoga. Tam smo zmožni oproščati. Tam smo se zmožni žrtvovati. Tam smo zmožni deliti in sprejemati srečo. Tam smo zmožni požirati tisoč grdih stvari. In še vedno je moja sreča pri ****. On je moje božanstvo. Edino on mi vrne pravi nasmeh. Edino on me navdihuje. Edino ob njem čutim tisoč novih, tisoč neopisljivih občutkov, ki jih na plan privleče ljubezen. Edino z njim bi delila vsak trenutek svojega življenja. Edino z njim bi se kazala vsem ljudem. Edino zanj bi se bila zmožna spremeniti na vse možne načine. Na kurac mi gre, ker bi bila še vedno zmožna dati vse zanj, pa mi pamet ne dovoljuje. Na kurac mi gre, ker sem odvisna od njegovega sveta. Od njegovih pogledov. Od občutkov, ki mi jih povzroči brez dotikov! Od kurje kože, ki se mi naježi on njem. Od njegovih čustev. Od njegovega vpliva.Od njegove inteligence. Odvisna, od njega samega. Takšnega kot je. Zapitega, prevarantskega in neverjetno osebnostnega. Z njim bi ponosno hodila po svetu, kljub temu, da sem samo njegova ljubica. Kljub temu, da ima pirovski trebušček. Kljub temu, da se njegova postava in nasmeh ne moreta kosati z ******. Ker še vedno čutim do njega veliko več kot bi smela. Zakaj je tako enostavno sprejeti veliko napake(ali jih celo videti kot prikupne prednosti) pri človeku ki ga ljubimo in tako težko sprejeti drobne pomanjkljivosti pri človeku, ki ga imamo samo bežno radi? Je to najina usoda? Biti z s srcem pri nekom in živeti z drugim? |
ponedeljek, 14. december 2009Erotični sejem v Celju 2009 Izjemno zabaven vikend. Kelnarjenje na erotičnem sejmu. Iz šanka smo imeli pregleden razgled na oder dogajanja. Vstop v nori svet človeških skrajnosti. Prvi dan sem se po dvorani sprehajala sramežljivo, drugi dan sem sramežljivost pospravila v navado. Svet, kjer se pokopljejo vsi človeški tabuji. Svet, kjer se povsem povprečni ljudje spremenijo v drugačne. Kjer se spolna enostavnost potopi pod vodo. Svet, kjer vse zaplava v skrajnostno vesolje. Všeč mi je bila ta odprtost, širokost. Zelo estetski šovi, ženske in vzdušje samo. Adrenalin se sprošča do onemoglosti. Zmes različnih ljudi. Nasmejanost, živahnost in obnoreli hormoni se raztezajo na vse strani. Evforija moških, ki se navdušujejo nad igračkanjem kot mali otroci. Moškim se raztezajo kavbojke v mednožju, ženske postajajo mokre. Sicer malo bolj zadržane, diskretne, a jih vseeno ob pogledu na elegantno erotiko oblije perverznost. Seveda se opazi razlika med moškimi, ki pridejo v spremstvu spremljevalke in tistimi, ki pridejo brez. Prihodi raznoraznih umetnikov, ki iz seksualnih prizorov dobivajo navdih. Fotografi tekajo za žensko goloto in se trudijo poslikat vsak kanček njihovega telesa. Tega ne vidiš vsak dan. Toliko razkritega, izklesanega telesa. Tu in tam se pojavi kakšen prijatelj, ki mi strogo zabiča, da njegova ženska ne sme vedeti kje se on trenutno nahaja. Ogromno zaljubljenih parov. Mladih, starih. Nekaj gruč ženskih prijateljic, ki jih oznanja firbec, da odkrijejo vse kar spada v onkraj sveta. Nekaj poparčkanih ljudi slabšega izgleda, ki se zadržujejo v odzadju. S pogledom lahko najdeš tudi zdolgočasene poročence, ki si želijo popestriti domače spolno življenje. Tukaj najdejo odgovore. Tukaj je pravo mesto. Pa Slovenci le nismo tako zadržani in konzervativni, glede na veliko število udeležencev. Mladostniki, ki se sramežljivo sprehajajo skozi cesto pornografnskih umetnin. Staršem se verjetno še sanja ne, kje se nahajajo njihovi otroci, ki so dopolnili komaj 18 let. Uglajeni gospodje v oblekah, ki razumejo ustvarjalnost tega sejma in jih doma najverjetneje čakajo skrbne žene. Slinasti samotarji, za katere sklepam, da niso spolno občevali že kakšno leto. Spolnem se nekega prizora, ki resnično odvrne od seksa. Starejša, obilna ženska v prijemu mlade lepotice. Ljudje so se norčavo smejali, v sebi pa mogoče nosijo to skrivno fantazijo. Tam ženske dobijo ideje, kako zadovoljiti moškega, po drugi strani pa jim iz pogleda sije ljubosumje in manjvrednosti kompleks ob vseh teh golih, privlačnih, plesno nadarjenih lepoticah. Vedo, da jim niso kos. Vedo, da moškemu trenutno stoji tič zaradi pohotne okolice, o kateri naskrivaj sanja, da bi jo uresničil zares. To zna boleti, ko nekoga ljubiš. Rastavljalci so imeli nekaj zanimivih izdelkov. Najbolj odvratno območje zame je bilo vsekakor tam, kjer so imele mesto prostitutke. Predstavitev nočnega kluba Red Heart. Mrtvo so ležale na rdečih sedežih in pozirale. Promocija svojega dela. Spominjale so na obupane pocestnice, ki so prisiljene v ujetost tega biznisa. Ena izmed njih je bila črnka. Skratka, sprehod mimo tistega štanta je bil zame zares srhljiv. Tam sem se odpeljala v svojo zamišljenost. Tam se mi je zabavnost ob vseh dogodkih sesula na koščke. Skratka, če pogledam celoto, sem zelo uživala v opazovanju in doživljanju tega prostora. Nekaj nastopajočih je bilo izredno dobrih in okusnih, nekaj prizorov pa zelo cenenih, odvratnih in nedoživetih. Najbolj so me prevzele evropsko znane striptizete, ki so svoje delo izpeljale zares vrhunsko in pomešano z umetnostjo (npr. Tara White). Naša La Toya jim ne seže niti do kolen. Njen nastop je bil dotalno nezanimiv in brezvezen. Ravno tako kot je brezvezna ona sama. Ogledalo njene brezizrazne, neumne in prazne osebnosti. Neprivlačno. Drugače pa, takšni obiski ti obrnejo možgane. Priznam. After parti pa je naredil svoje. To je izgledalo nekako takole. Na vsakem vogalu ali pa kar po sredini se vzburjajo pari tako ali drugače, na odru se odvija seks v živo, vse okoli in okoli pa spominja na seks. Skratka, vse te ponografske dive morajo imeti zelo dobro sposobnost igranja. Zelo močno samozavest, sproščenost, da lahko nastopajo pred gručo tolikih ljudi in vzpostavijo napeto vzdušje. Imajo pa neko mejo. Tudi ko pripeljejo na oder prostovoljca. Tudi tukaj ni dovolj lepo telo. Te ženske, ki so predstavljale svoje nastope imajo tudi zelo močno karizmo. Sposobne ženske pri svojem delu. No, vsaj nekatere. Nekaj izmed njih zelo olikanih, inteligentnih in izobraženih. Spomnim se tako imenovane Dark Angel, ki je svoj fenomenalen nastop obarvala temačno, rokersko, z glasbo skupine Linking Park in strupene rdečelaske Lynde P. Ona mislim, da je samo pozirala. Svetovna, divja in zelo osebnostna ženska. Nekaj prizorov je bilo samo razgaljenih, nekaj plesnih, nekaj pa v pravi hard core varijanti. Domov sem prišla podivjana in zrajcana tudi jaz. V meni se je po dolgem času zopet prebudila divja, energična in pohotna plat. Ampak domišljijski svet rajcanja je nekaj, realnost pa druga. Vsi zmedeni obiskovalci, prosim, da se danes priklopite nazaj ne delovne vsakdanjike! Ženske smo še vedno subjekt in ne objekt poželenja! |
sreda, 09. december 2009Njeno temačno življenje požira smrt Nedoumljiva boginja. Edina ženska do katere sem čutila magično privlačnost, ki se je prelivala z seksualno poželjivostjo. Pokličem jo, da mi opiše pot do svojega bloka. Vozim po okvirju neznane ceste, grizem nohte in se povezujem z živčnostjo. Prvič slišim njen glas preko telefona. Očarljivo. Ženstveno. Kot erotično poplesavanje izgovorjenih besed. Sedaj vem, zakaj je bila tako uspešna pri delu na vroči liniji. Nekoč je pripovedovala, kako pokvarjeni so moški preko telefona. Ena izmed najhujših fantazijskih zgodb, ki jih je mogla vzdihovati sogovorniku, je bilo v smislu uriniranja in sranja po obrazu. Gnusno. Zato pa moški obiskujejo prostitutke, da lahko tam uresničijo svoje skrito nedobrodošle fantazije.
Oh, ta ženska. Prefinjenost ljudi, ki nam razvijajo inspiracijo je zlata vredna. Prefinjenost, ko stvarnost oblije umetnost. Uživam odkrivati človeške slabosti, ki potrjujejo pravilo, da smo vsi ljudje krvavi pod kožo. Kako dobro se spominjam prvih podarjenih stavkov njenih sočnih ustnic, ki spominjajo na ustnice Angeline Jolie. Obstanem pod njenim blokom. Že samo vstop do njene dobrodošlice in vrtača njenih rok me popeljeta v drugo vesolje. Postarana je videti. Gube na obrazu so odraz njenega neozdravljivega sindroma. Revno, dvosobno stanovanje. Za zaprtimi vrati čutim vzhičeno romantiko. Stene predstavljajo njeno otroško skromnost, od katere ni napredovala vse do danes. Vstopim malo bližje. Do njene sobe, ki izraža srhljivo nenavadnega človeka. Odprto okno. Plašna mačka. Na mizi dišeča svečka. Pripravi mi večerjo. Izkustvena napetost nepoznanih atomov se giblje okoli naju. Zopet nekaj novega zame.
Usede se poleg mene. Govori, govori in govori. Njenim besedam kar ni konca. Pada v svoj utrujajoč svet. Že dolgo ji ni nihče namenil pozorne upoštevanosti. To je vidno v parih minutah druženja. Potrebuje sprazniti vso ujetost, ki jo nosi v sebi. Razumem njeno potrebo in jo z veseljem uresničim. Molčim. Tu in tam pripomnim s svojim komentarjem. Njeno telo trese od trpljenja. Njene kretnje in poteze obraza se prebujajo z ranljivim udarcem. Pogled na ta prizor me oznanja nanjo še danes. Kar zmrazi me. Čutim strto srce. Kako težko je ohranjati trezen pogled na nesrečnike. Videla sem jih že ogromno, ampak tako srčne in krute izpovedi pa še ne. Na trenutke vidim v njej odsev sebe. To me zadane še bolj. V otroštvu je bila posiljena. Tukaj njene solze dobijo največji napad nekontroliranosti, moje telo pa najmočnejše padanje v prepad njenih tegob. Poročeni moški je bil edini moški, ki jo je občudoval, poveličeval in spoštljivo nosil po rokah. Pomagal ji je pri spopadanju s posilstvom, ki ga še ni prebolela vse do danes. To je bilo zanjo nekaj povsem novega. Direktor pomembne slovenske firme, katere ime ne smem izdati. Očarala ga je kot gogo plesalka. Zanjo je bil pripravljen žrtvovati svojo družino, samo zato, da bi mu podarila 5 let ljubezni. Nato bi ji prepustil prosto pot. Kaj vse naredijo ljudje, samo zato, da lahko čutijo. Ni ga ljubila, zato ga ni vzela družini. Par let nazaj ji je umrl oče, na katerega je bila izjemno navezana. Ljubi moškega, s katerim je doživela prvo, pubertetniško ljubezen, sedaj pa sta se ponovno začela srečevati po desetih letih. Postal je drugačen. Sedaj je njuna sreča daleč stran, zaradi njegove psihične motnje in nasilnih izbruhov. Ogromno razpadlih zvez, za nekatere je bila kriva sama, za nekatere pa moški. Bolna mati, s katero ima zelo odtujene stike. Brat na invalidskem vozičku. Zelo revno, trpeče otroštvo. Izguba službe pred kratkim. Nobene podpore. Pa vseeno tako radodarna in dobrosrčna. Želela sem ji pokloniti nekaj denarja, pa me je premagal sram, da ji poklonim to ponudbo. Imela sem slabo vest in si postavila vprašanje Zakaj imam jaz toliko udobja, ljudje na drugem koncu pa živijo na nitki bede? Nekaj let nazaj pa je izvedela za novico, katere ne more premagati. Ne pomagajo knjige, ne pomaga pozitivno razmišljanje, ne pomaga borba, ne pomaga upanje. Neozdravljiva bolezen. Zdravniki so ji pred kratkim napovedali par mesecev življenja. Navzven kaže divjo, srečno žensko, navznoter propada in živi življenje čustvenega invalida. Telesno in psihično. Želi si družine, pa ve, da je ne bo nikoli imela. Ljudje se je izogibajo. Moški se bojijo navezati nanjo. Težko ji sledim. To mi je všeč. Končno ena oseba, ki me prekaša v polnosti in kompleksnosti svojih čustev, domišljije in miselnosti. Če ne bi bila dovolj močna in samozavestna oseba, bi ob njej čutila zadušitev in občutek manjvrednosti. Tisti občutek, da nekomu nisi kos. Sedaj razumem, zakaj sem ponavadi jaz tista, ki ljudi s svojim bitom zakopljem v prestrašenost. Tokrat je ona tista oseba, ki mi riše prestrašenost. Plaši mene, ali se bojim zanjo? Omamljeno lesketanje njenih solz mi pribori kurjo polt. Tako dolgo je že nisem čutila tako močno kot ob njenem izlitju duše. Naj gledam njo, naj gledam stran, ali se naj spojim z njenim jokom? Težko je tolažiti človeka, ki se ti je približal v tako kratkem času. S tem daješ sebe. Kot bi naga stala pred nekom. Obliv strahu po celem telesu. Sedaj vem, kako težko je opravljati delo socialne delavke. Prisluhniti iz globine srca, ustvariti doživeto empatijo in se hkrati izogibati premočnemu odvzemu bremena, ki ga ne smeš prenesti v svoje naročje. Biti trden in hkrati polit s kapljicami sočutja. Njeno obnašanje je tu in tam moteče, njen odsev čudovitosti pa me posrka vase. Takšni osebi ne moreš ničesar zameriti.Lahko se na pol gola giblje po gručastih ulicah mesta, kriči na sredini pločnika, hodi kot kura brez glave, vulgarno pleše v odvratnem ritmu plesišča, pa ji je vse opravičeno. Lahko počne vse kar je podobno nič in vseeno hkrati s tem razbremeni sebe. Pri takšnem človeku vse potrpežljivo in razumsko sprejmeš. Že zaradi usmiljenja. Odpraviva se žurerskemu večeru naproti. Ta večer je njen. Samo pozornosti si želi. Samo razdajati se hoče okolici. Samo ljudem želi pokazati, da se lahko tudi oni sprostijo. Da je življenje samo eno. To so mogoče njeni zadnji izdihljaji življenja. Zadnji večer, v katerem lahko izpuhtijo na površje vse njene nenormalne sile. Strahopetci pa samo strmijo in jo obsojajo. Znotraj maske so isti. Skrivajo drugo stran medalje. Ljudje ne razumejo, da počasi umira. Ne pozna datuma, ne pozna ure, kdaj se ne bo več zbudila, kdaj ne bo več slišala človeškega glasu in odmev glasbe. Pa vseeno se jasno zaveda, da počasi izginja na drugi svet. Mogoče bo tam njeno bivanje manj onesnaženo. Kako je lahko bog tako krivičen? Kako lahko nekomu naloži tako nizkotno usodo? Toliko trnov bolečine? Kako zmore ona? Kako zmore kljub vsemu ohraniti kanček razsvetljenstva in si podaja roko z vztrajnim pogumom? Spala sem poleg nje in bila deležna njenih bolezenskih napadov. Grozen občutek spanca. Ženska umira. Meni pa prirašča k srcu. Posebna je. Dopoldne sem jo odpeljala na kosilo. S težko prepojenostjo sem odšla od nje. Počutila sem se podlo, ker sem jo pustila samo. Samo, samcato. Pobožala sem jo po laseh, ji obljubila ponovno srečanje in strmela za koraki te uboge ženske, ko se je vračala proti svojemu domu. Pravzaprav stanovanje ne naredi doma. Dom naredi družina. Kje je torej njen dom? Nikjer. Veliko mislim nanjo. Ohranjam stike. Poskušam jo dvigovati, ampak kako sploh lahko povzpeš človeka, ki je bil deležen tolikih travm in umira? Razpada. Notranji organi ji iz dneva v dan slabše delujejo. Bolezen jih razžira. Počasi. Košček za koščkom. Ne morem ji vrniti življenja, lahko pa ji podarim trenutke in v tistih trenutkih vso pozornost in najlepšo, najtoplejšo plat človeka. Ona je zopet ena izmed teh ljudi, ki božajo srce brez dotikov. V moje življenje je bila poslana ravno toliko, da mi je pustila pečat, globoko poljubila notranjost, moje življenje pa se odvija naprej. Brez njene prisotnosti. Telepatska naveza. Kljub vsemu ima cilje za prihodnost. Naj plava v oblakih sanjskega in rumenega potepa, ki ga ne bo nikoli uresničila. Naj živi kot otrok v svojih neizvedljivih utvarah. Njej je dovoljeno.
Pravi, da sem njena prijateljica. Na daljavo. Rekla je, da me ima rada. Da me moški požirajo z očmi. Da me obožuje tudi ona. Da čuti mojo dobroto. Mojo čustveno zavzetost zanjo. Da sem prekrasna oseba. Da piše o meni že od prvega dneva najinega klepeta. Da bom del njene knjige. Da bom te strani dobila od njene prijateljice, ko nje ne bo več. Da si želi, da pridem na njen pogreb. Ima nekaj prijateljev, ki jih osrečuje, jim daje ogromno sprejemanja in ki ji znajo stati ob strani. In še nekaj ima. List papirja in pisalo. Dva največja prijatelja, brez katerih nebi preživela. Ta dva prijatelja zmoreta prenesti vse njene misli, vso njeno osebnost.
Tiho spregovori Hvala, ker me ceniš in znaš sprejeti. Veš kaj je največja vrlina? Da sem znala oprostiti človeku, ki me je posilil, ko sem spoznala njegovo preteklost. Zapomni si nekaj. Vedno moraš človeku pustiti do besede, preden ga obsojaš. Veš...najhuje je počasi umirati. Še huje pa je nositi v sebi vsa hrepenenja po otrocih, ki jih ne bom nikoli imela. Obrišem si solze žalosti, ki jih prekrije moja sreča. Odpeljem se proti svojemu domu, kjer me čaka družinsko, nedeljsko druženje. Sedaj sem dvignjena, ker nisem bila nikoli deleža grobega poniževanja iz strani moških. Sedaj sem srečna. Srečna za svojo družino. Srečna, ker sem zdrava. Srečna, ker moja soba ne uporablja parfuma z vonjem po smrti.
/napisano dobrih 14 dni nazaj/ |
ponedeljek, 07. december 2009V postelji z neznancem... Danes je nedelja in se privajam nazaj na delovne vsakdanjike tega tedna, ki se mi obeta. Za menoj je pester vikend. Poln različnih občutij, zavitih v raznorazna presenečenja. Prepojen s polnostjo dogodkov. Naporna zadeva za možgane. Človek težko sledi vsem tem občutkom, ki sem jih doživljala v teh dveh dneh. Fak. Kako zmedeno mora biti življenje ljudi, ki varajo in živijo igro dveh življenj. Sedaj razumem to obremenitev. Spustiti dva, tri ljudi v svoje misli in srce. Še vedno ostajam večna iskalka čustev, zapolnitve, strasti, smisla in hrepenenja. Stalni raziskovalci pa nismo nikoli popolnoma zadovoljni. Stalno iščemo, zahtevamo in potrebujemo še več. In še več. Doma mi pravijo, da bo največja diploma zame, ko bom odkrila moškega zase. Od moških pričakujem tisto nekaj, kar ne bodo nikoli postali. Neko čudo. Sploh kar se tiče resne zveze. Pa saj popolno zadovoljstvo tako ali tako sploh ne obstaja. Ne sme obstajati, da se lahko povzpemo na še boljše stopnje in zaradi težnje po uresničitvi novih in novih ambicij. V petek sem v postelji pristala z neznancem. Bežno sem ga poznala že od prej. Leta, stan, stopnja izobrazbe, ime, priimek in podobne stvari so zame tako nepomembne informacije, da včasih sploh pozabim vprašati sogovornika zanje. Mene zanima človekov pogled, dostoj, duša, vrednote in možgani. V soboto sem obiskala *****(ženska, ki ima še nekaj mesecev življenja. Naslednjič jo peljem na izlet. Kamorkoli si bo zaželela. Človeku, ki je izkusil toliko temačne bolečine kot ona, ne moreš ničesar odreči. Samo da ga vidiš en dan z iskrenim nasmehom. A pustimo to za drugič). Izklesani moški brez osebnosti in gradiva me zelo redko privlačijo. On me je. Torej je le bil nekaj več kot le kup moškega ogrodja. Zapletenost je sijala iz njega. Ali pa sem samo jaz postala tako prekleto dojemljiva za detajle in za posebnost ljudi, ki jo zaznam že v parih minutah klepeta. Mogoče niti ne klepeta, ampak kakšnega drugega dotika. Takšni ljudje se enostavno zavonjamo med seboj. Skratka, včasih že samo pogled tujca izmozga iz mene misel V tem človeku je nekaj več. V nekaterih ljudeh opazim osebnostne malenkosti, o katerih se drugim ljudem še sanja ne. Več kot komuniciram, več kot opazujem ljudi, boljša postajam v presojanju in psihologiji. Čutila sem, da mu tisti večer lahko zaupam sebe. Sebe pijano. In tudi tokrat me intuicija do >neznancev< ni pustila na cedilu. Zraven njega sem bila na varnem. Enostavno čutiš. Nekaj prijetnega ali pa neprijetnega. Vse je v energiji. Odpeljala sem se z njim, ko je domov peljal brata(prej sem se na lastne oči prepričala, da je njegov večer na brezalkoholni pijači). Razkaže mi stanovanje. Presenetljivo. Dnevna soba in kuhinja sta narejeni po podobnem principu kot stanovanje *******! Pospremi me do prostora, v katerem ustvarja. Kjer si vzame svoj mir in riše(prednost številka 1). Jaz seveda vsa navdušena. Ljudje, ki dišijo po drugačnosti, samosvojosti, kakeršnikoli ustvarjalnosti me privlečejo na svojo stran. To je gorivo za mojo kri. Voziva se v avtu nazaj do ljudi, nazaj do lokala. Nočem med ljudi. Hočem odkriti njegovo podrobno vsebino. Izgovorim Pelji me na Petrol na kavo, jegerkolo, karkoli, samo nekam na samo! On odgovori Kakor želiš. Zapleteva se v močno debato. Jaz pijem jegerkolo, on pije sok (prednost številka 2). Ne moti ga, da sem pijana(prednost številka 3). Povem mu za strast do ljudi in pisanja. Všeč mu je(prednost številka 3, takoj vidim iz kakšnega testa je). Zanimiva življenjska naloga-raziskovati moške. Rad obleče obleko in se odpravi v gledališče(prednost številka 5, to bi tudi jaz z veseljem počela v družbi moškega. Kje se skrivajo takšni, ki se jim to ne zdi neumno?!). Tu in tam rad posluša jazz in klasično glasbo( oja, to ogromno pove o intelektualu človeka). Zares zanimiva oseba. Sem vedela. Veliko potuje, je navdušenec za ekstremnimi športi(prednost številka 5, skratka ogromno všečnih in skupnih pogledov najdeva). Malo še odideva v lokal, nato pa v njegovo stanovanje. Med vožnjo pove Nisi prva, ki bo prespala pri meni. Imam pa mejo. In visoka merila. Ni jih bilo ravno veliko, odkar sem končal zvezo. To seveda ne pomeni, da ne podivjam in ne flirtam. Predsem, ko sem pijan. Ampak do poljuba in seksa pride redko katera. Pripomnim Ni pomembno. Ne potrebuješ razlagati. Nocoj me ne zanima. Odpreva vrata njegovega stanovanja. Črna posteljnina. Tako ali tako sem vedela, da to noč ne bom spala doma. Znajdeva se v postelji. Človek noče seksati, noče se poljubljati, noče obojestranskih dotikov po intimnih delih!!!! Wtf? Zakon! Ok, kaj takšnega pa še ne. Njegova seksualna zavrnitev me še bolj privlači. Prvi moški v življenju, ki se izogiba seksa za eno noč. Imava skupno hrepenenje. Preživeti noč v bližini in nežnosti. Svetovno. To mirne duše spoštujem, čeprav bi mu najraje porinila jezik globoko v usta. Vse bolj me preseneča. Celo noč me razvaja. Igrava se igro brez poljubov. Z dotiki raziskujeva telo drug drugega. Pravzaprav poznam njegov razlog. Preizkuša moje zadržke, samokontrolo in sposobnost potrpljenja. Ok. Pa naj bo tako. Moški obvlada. Drgetava. Počasi, nežno. Boža mi srce. Šit. Z ustnicami polzi po telesu. Ovita sva v mistično pomirjujoče občutke. Gola sem. Skoraj. Tu in tam gre predaleč, a se zadrži. Zna držati mejo. Like it. Ima svoj jaz, zelo nenavadna načela in izjemno dobro samokontrolo. Like it. Like it very much. Všeč mi je njegova milina, njegova mehkost. Hotela sem odkriti še kakšne druge njegove plati, pa ni spadalo v trenutke. Z vulgarnostjo bi pokvarila čistost momenta. Vsakemu pač ne moremo dati svoje domišljije. Človek mora biti izredno neustrašen, močen, pogumen in zelo odprto dojemljiv za to. Zelo me je zanimalo, če se v njem skriva tista perverzna pokvarjenost, nepredvidljiva nevarnost, vznemirljiva divjost, ki človeka prestraši. Da te moški grobo zagrabi, ukazovalno potisne ob steno brez vprašanja, te našeška in potegne za čop. To je ena izmed komponent, ki da moškemu dodatno piko na i, če je seveda izražena na okusen in trenutku primeren način. Bemti. V ****** je bilo vse hkrati. Ogromno skrajnosti. Nedolžna nežnost in hkrati živalska, nenormalna energija. Tak moški pa stalno išče čustvene in seksualne razburljivosti, ki pa se v rutini slej kot prej razblinijo. Tako pač je. Ženske si za življenjskega sopotnika izberejo mirnega, skuliranega, normalnega, zanesljivega in zaupanja vrednega moškega, s katerim so priskrbljene(tudi finančno), tudi če ga ne ljubijo zares. Šit. Zopet mislim nanj. Pizda. Zopet nekoga primerjam z njim. Šit. Napaka. Nato poskušava zaspati. Z očmi si ogleduje moje telo. Čutim. Odprem oči, on pa izgovori Zelo lepa si, lepo telo imaš. Lepo te je opazovati. Fajna in obetavna punca se mi zdiš. Molčim. Nato mu odgovorim Kako veš? Saj me ne poznaš. Ne sklepaj prehitro. Nato reče Čutim. A se mogoče motim? Mislim, da se ne. Poskusim zaspati, a mi njegove dlani ne dovolijo. Ne more se odstraniti iz mojega telesa. Njegove roke ostajajo pritrjene na mojo zadnjico. "Zakaj me nočeš poljubiti? Te ne privlačim? Lahka mi odkrito poveš. Ne bom jezna." "Daleč od tega. Imam svoje razloge" "Ok. Bom spoštovala. Samo nekaj me še zanima. Pa brez zamere. Imaš mogoče kako spolno prenosljivo bolezen?" "Ha?" "Eh, nič. Zaspi zdaj." Še bolj me vleče odkriti njegovo notranjost. Njegove skrivnosti. Zjutraj naju zbudi skupina U2. Razkaže mi čudovit razgled na dolino. Zelo vsestranski človek. Mogoče prepoln, da bi v njegovi okolici bil prostor za druge. Kakor ljudje zadnje čase očitajo meni. Da človeka zadušim, plašim, kadar pokažem preveč sebe. Mogoče on ni tako poln čustev, je pa poln dogodkov. Nato me odpelje do mojega avta. "Si že od nekdaj tako strog do sebe in do ljudi?" "Velika pretekla izkušnja me je naredila takšnega. Prej sem bil čisto nasprotje. To je bilo to. Se vidiva, ko se vidiva. Samo na tečaj salse me boš pa vseeno peljala. Ful si želim" "Ok. Zmenjeno. Meni ustreza" "Veš zakaj hočem brez telefonske in brez ponovnih večerov? Ker imam občutek, da mi lahko zmešaš glavo. To mi pa lahko podre vse načrte" "Si se imel lepo?" "Ful. Ti?" "Ful. Zanimiv si. Izredno" "Oprosti, če sem bil preveč vsiljiv" "Ha? Ne, neeeee. Daleč od tega!" Hja, dobra sem v zapeljevanju in dosegu pripraviti moške, da se v moji družbi počutijo odlično. Lahko mi rečejo, da slabo kuham, da sem slaba v matematiki, te prednosti pa mi ne more zanikati nihče. Ampak, ko se zaljubim, se moj zapeljevalni čar razblini. Takrat se spremenim v sramežljivo punčko s tresočimi koleni, ki obstane v luži šibkosti brez komentarja in besed. Ah, kako sovražim to blokado zaljubljenosti, ki včasih resnično ovira dobro komunikacijo. Podobno je bil narejen tudi *******. Včasih se mi zdi, da imam moško psihologijo že v malem prstu. Vsak posameznik je drugačen. In včasih v zelo kratkem času pridem do človeške duše in ugotovim kaj nekdo potrebuje. Različne so potrebe seveda. Tukaj pa pride prav moja fleksibilnost. A vsem je nekaj skupno. Omrežiš jih s tem, ko odpreš sebe, jim daš ogromno topline, upoštevanosti(in hkrati malo ignorance) in zanimanja za njihovo življenje. Prilezeš se tako na skrivaj. Prikupno in nevsiljivo. Zlezeš jim pod kožo, še preden se sploh sami zavejo. Tukaj seveda govorimo o moških in ne o klovnih ali otrocih. Seveda je odvisno kaj pričakuješ od moškega in od neke noči. Želiš zgolj zabavo ali želiš pustiti pečat za nadaljno srečanje. Ker z nekom preganjaš dolgčas zabave in te ne zanima kot oseba, res ne potrebuješ kazati območje svojih globjih vrlin. Spontanost in nepričakovanost nas čakata na vsakem koraku. Pa je življenje res kot bomboniera. Nikoli ne vemo, kaj bomo dobili. A nekaj sem vedela, ko sem se zjutraj zbudila v njegovem naročju. ******je bil edini moški, do katerega sem čutila nekaj nenadomestljivega, v katerem sem videla svojega življenjskega sopotnika in očeta svojih otrok. Edino njegove besede so se me resnično dotaknile. Z njim sem jemala vse pretirano resno. Z njim sem želela deliti vse, vsak trenutek dneva, vse svoje prijatelje, spoznati njegove starše, bila srečna, ko je bil srečen on in trpela, ko je trpel on. Vse je bilo pri njemu. Z njim nisem poznala ničesar, kar je odmaknjeno od globine. On me je lahko čakal 6 ur skupaj v lokalu, pa me ni motilo(pri vseh drugih bi čutila utesnitev-najverjetneje bi znorela!!). On je bil moj psiholog. Moj vse. Tiste škorpijonove premoči, vpliva, strasti in domišljije onkraj sveta ne more nadomestiti nihče. Nekaj takšnega verjetno ljudje doživimo enkrat v življenju, da te nekdo izredno zaznamuje. Z njim je bilo vse tako resnično, željno. Še vedno se mi zruši telo in obrnejo možgani, ko se vidiva. On me je poveličeval, jaz sem občudovala njega. Ali pa je to samo čar in cenjenost ukradenih, idealiziranih momentov. Ali pa se temu reče samo ljubezen, mar ne? Pravijo, da so ženske 3krat v življenju zares zaljubljene. Če je to res, sem jaz svojo dozo že dosegla. Je pa nekaj res. Dva močna človeka z izredno udarnimi, agresivnimi čustvi težko funkcionirata skupaj. Mogoče je bilo pri nama z ******** preveč močne energije, ki bi s časom vodila v obsedenost, uničenje in morečo, posesivno zadušitev. Tudi to noč so bila čustva, a ne ljubezenska. Ljubezenska čustva še vedno pripadajo samo eni osebi. Če te zadane ljubezen, ti bo sledila kot lačen pes. S tem sem se že počasi sprijaznila. To sem se naučila shraniti v poseben predalček svojega srca in živeti naprej. Ni bilo toliko obojestranske dominantnosti, temperamentne moči in impresionistične kemije kot z *******, pa vseeno se je bilo lepo zbuditi z nekom. Z njim, od katerega sem odšla brez slabe vesti, brez solz in izpopolnjena. Z njim, ki je razblinil željo po *******. Z neznancem, ki danes ni več neznanec. Življenje je tako ali tako ena sama sestavljanka spominov, ki se zasidrajo globoko v srce. Vse ostalo je ujetost v rutino vsakdanjikov. Zbudila sem se v tuji postelji. Z nasmehom. Stala sem pred neznanim ogledalom. Z nasmehom. Izstopila sem iz tujega avtomobila. Z nasmehom. Prekrasna noč je za menoj. Kako lepo sem se počutila brez oralnega seksa, brez mokrega poljubljanja, brez umazanosti, brez družinskega odzadja in brez seksa. Samo bližinska, brezmadežna ujetost. Še obstaja kaj lepšega kot to, da te celo noč nežno razvaja starejši, izkušen, prijeten in postaven moški? Ne, vsekakor ne. Nauk te zgodbe? Privoščite si pustolovščine, vendar na skrivaj, po pameti in seveda ne z vsakim idiotom, ki pride mimo. Tukaj je pač pomembna lastna presoja. Skratka, živela ljubezen, takšna ali drugačna!! Zanjo tako ali tako ni definicije! |
nedelja, 15. november 2009Lep dan je za mano.... Sanje, da letos par mesecev preživim v tujini so splavale po vodi. Svojo svojeglavost sem tokrat dala na stran. Doma nisem dobila nobene podpore. Tokrat sem pač ustregla konzervativnim načelom naše družine. Starša bi še razumela, ampak ne morem jima naložiti bremena vseh govoric in obsodb, ki bi letele na njiju zaradi mene. Samo, da je mir. Naj bodo tokrat zadovoljni drugi. Najverjetneje pa je bilo to tudi zadnjič, da je kdorkoli oviral moje želje. Pri svojih dvajsetih letih sem jaz tista, ki najbolje ve, kdo je in kaj si želi. Odločila sem se za malo drugačno, dokaj naporno pot. Priti do licence za učiteljico plesa otrok in vadbe za odrasle. Skoraj vsak dan se bom poleg dela še vozila v Maribor. Staršem se zdi neumno, zato to vožnjo sem in tja včasih zamolčim. Tam preživim par uric, prepuščena sama sebi in s plesno učiteljico, ki me ima usposabljanje. Finančno vlagam jaz, ona daje meni znanje. Tukaj ni veliko denarnega bogastva, to mi je učiteljica povedala že prvi dan. Tukaj je tisto drugo bogastvo. Vse je odvisno od mene. Kako hitro se bom učila in koliko samostojnosti, volje bom unesla v delo. Lahko mi uspe, lahko mi ne uspe. Lahko postanem kolektiv plesne šole, lahko ne. Življenje je tako ali tako eno samo tveganje. Ni enostavno. Daleč od tega. Ampak del mojih sanj se počasi uresničuje. Tokrat bom dala vse od sebe. Tokrat sem jaz na prvem mestu. Tokrat se bom zavila v šal svojih talentov, želja in ambicij. Tokrat bom šla preko vseh ljudi. Z učiteljico se takoj zaštekava. Imava nekaj skupnega. Bister pogled na okolico in občutek za ljudi. Ljudje so najina strast. Vsi. Stari, mladi, pametni, neumni, bogati, revni. Vsi. Drugega mnenja nimam o njej. Ne poznam je. Vse bolj se izogibam prehitremu ocenjevanju ljudi. Človeka spoznaš šele takrat, ko si veliko na samem z njim. V družbi smo vsi kameleoni. Zmota prvega vtisa je pogosta kakor izumetničene kokoške na straneh rumenega tiska. Sovražim rumeni tist, sovražim obsodbe. So lastnosti, o katerih brez globjega spoznanja ne moreš misliti in še manj blebečiti. Niti nimaš te pravice. To je eden izmed poklicev, ki mi je blizu. Pa še ples obsega. Popolno. Samo s trenutnim dotikom tega območja žarim. Kaj šele, ko bom popolnoma notri. Prva skupina so otroci. Vstopim v garderobo, kjer simpatični očiji odložijo svoje otroke. Hmmm….zopet sem v bližini prikupnih atijev. Moj fetiš. Fantazijski greh. Če so pa tako skrbni in ljubki. Zadetek na polno. Poleg žarečih otrok bom znova in znova videvala tudi njihove moške skrbnike. Situacije, kjer se moram znajti sama, me iz dneva v dan bolj vznemirjajo. Takrat podrobneje opazujem sebe in okolico. Pravijo, da sem sama po sebi polna oseba. Da v moji okolici ni prostora za druge. Ja. Redki so ljudje, ki mi sežejo pod kožo. Ki jih spustim v svoj teritorij. Včasih obožujem svoj čas, ker sem sita prilagajanja. Rada imam samoto. A ljudje nismo volki samotarji. Manjka nam polovica, s katero tvorimo celoto. Ljudje imamo prirojena čustva in željo po bližini. Če te želje ni, se nekaj hudega dogaja z nami. Mogoče grozno slaba samopodoba, frustracije iz preteklosti. Po končani uri čutim radost. Otroke spuščam v svoje območje. Njim dajem svoje bogastvo. Njihova milina in nedolžnost me napolnita kot baterijo. Oni me ne morejo prizadeti. Všeč mi je. Ah, toliko briljantnejših stvari obstaja od površine in materiala, ljudje pa še vedno ostajajo tako slepi. Tako votli. A s svojim pogledom lahko pomagamo razširiti in odpreti pogled tudi drugim. Mogoče bi res morala biti novinarka, kot je pravil on. Ampak, ko je neko delo odvisno od denarja, se pravi navdih izniči. Takrat pa stavki niso več tako spontano in srčno spočeti. Do naslednje skupine moram čakati približno uro in pol. Meni ni nikoli dolgčas. Igro svojih idej stalno nosim s seboj. Odpravim se v bližnjo gostilno. Kako prija biti nekje daleč. Šele z distanco od vseh bližnjih spoznaš sebe. Takrat te nihče ne zavira. Takrat si upaš izraziti svoje skrite in sramežljivo zadržane plati. Stran od vseh si upamo same vstopiti v gostilno, sesti za šank in početi kar se nam zahoče. Usedem se na udoben sedež in se naslonim na šank. Oklepam se šanka, kot pijanec plota, nesramežljivo prebiram reviji Playboy in Mens helth ter si polnim mobitel v bližnji vtičnici brez vprašanja. Iz obeh strani sedita dva moška. Levi se izpoveduje natakrici, desni opazuje mene v smislu, hm, je ta punca tujka, le kaj za vraga pa počne sama za šankom!? Če bi bil vsaj malo simpatičen, bi se z njim igrala in ga poredno požirala z očmi. Všečna je vloga samozavestne in drzne osebe. Tukaj in danes sem igralka. Like it. Mogoče bi drugič lahko igrala Švedinjo, mogoče plesno popotnico, ki hrepeni po slasti življenja. Like it. Šank je že od nekdaj prostor, kjer se počutim domače. Vse kar ne spada drugam, spada sem. Preberem zgodbo v kateri se moški poroči z navidezno potrebnico. Spoznala sta se za šankom. Brez sramu ga je prijela za mednožje. Samo igrala je razuzdano dekle. V sebi plašna in ljubeča deklica, ki ob prostem času šiva otroške oblekice za svoje nečake. Bila sta zgolj fuk frenda. A on je vztrajal. Danes sta 5 let poročena. Nauk te zgodbe? Ljubezen vedno pripelje dva človeka skupaj, premaga vse prve, napačne vtise in začetna, neusojena srečanja. Če srečaš moškega svojih sanj, ga pusti, da gre. Če ti je usojen, se bo vrnil. Razmišljam. Pogled mi šviga sem in tja. Na natakarico in na levega gospoda. Posrečena sta. Ona opravlja delo družinsko-življenjske svetovalke in prakso socialnega dela, on pa se izpoveduje in prazni svojo dušo. Nato se očiščen in poln hrepenenja vrne v naveličano rutino. Ja, te razmere so mi znane. Razmišljam. Resnica. Kaj je resnica? Tisto kar čutimo, vse ostalo je laž. Da se soočiš z resnico, pa je potrebno biti pogumen, mar ne? Pogrešam ga. Njegov spodbujevalni čut bi trenutku podaril piko na i. Tukaj bi se lahko brezbrižno izdajala za par. Tukaj, med temi ljudmi, bi me lahko mirne volje prijel za roko in brez strahu pobožal po moji muci. Že predstava o tem mi začrta pot veselja in pobarva ustnice v barvi nasmeha. Jaz tako ali tako vedno preživim. Kjerkoli, kadarkoli. Igra s svetom idej me vedno znova osvetli z lučjo osvobojenosti in pomirjenega stanja. Moja trenutna ljubezenska situacija je kot jadranje na odprtem morju. Vedno obstaja velika možnost, da potoneš. Ni idealno, je pa zelo dobra preizkušnja svojih zmogljivosti. Svoje osebnosti. Super. Zopet sem odkrila eno dobro stran te srčne zmešnjave. Ko enkrat dosežeš notranji red v tej smeri, da iz vsake situacije potegneš več prednosti kot slabosti, si zmagovalec življenja. Takrat se naučiš živeti. Spijem na pol hladen kakav, se poslovim od simpatične natakarice, pred vhodom pokadim še eno cigareto in se odpravim učenju aerobike naproti. Prostor, kjer se starejše ženske borijo pridobiti kondicijo. Prostor, kjer se ženske borijo izgubiti odvečne kilograme, da jim možje ne zbežijo v naročje brhkih mladenk. Pridejo malo brezvoljne, oddidejo seksapilne in nabite z energijo. Verjetno domov divje poseksati svojega moža. Ni tako lepo kot z otroci, pa vseeno ni slabo. Ja. Vsekakor je fizična utrujenost boljša od psihične. Današnje urice so bile balzam za dušo. Nato se odpeljem proti domu. Živahna, potrebna, a vseeno izpopolnjena. Prelep dan je za mano. |
sreda, 11. november 2009Top dialog »Sit sem visokih pet, hostes, lepih avtov, plehkih žensk in vsega tega prestiža, ki ga vsak dan doživljam. Ljudje mislijo kako lepo je življenje nas bogatašev. Tako kot je vidno navzven. Kaj se pa dogaja znotraj pa nihče ne ve. Ljudje imajo denar, vpliv, se delajo samozadostne, vesele. Veš kaj so pa v sebi? Osamljene sirote. Toliko ljudi imam okoli sebe, pa se z nikomer ne morem več normalno in odkrito pogovarjati« «Se strinjam« «Usekan seks more bit. Trganje oblačil, grde besede, ponorelost v posli, itd. To je užitek. Vsi se fukajo. Fuki se. Ampak previdno. Pazi na svoje ime. Ampak, ko boš srečala pravega, pri katerem ti bo vsakič obrnalo oči od ljubezni pri seksu, tam pa potegni črto. Tam pa ostan. In veš kaj je ljubezen? Ko sediš z nekom 10 ur na mrzlem, pa ti je vseeno. Ko se z nekom pogovarjaš 10 ur skupaj, greš narazen in si misliš, pizda, toliko ti še imam za povedati. Ko se vsi obračajo proti vama, vama pa je vseeno, ker verjameta v svoja čustva. Tisti, ki te bo čakal kjerkoli boš. Tisti, ki ti bo oprostil vse najgrše napake.Tisti, ki bo prenašal vso tvojo preteklost in bremena. Tisti, ki te bo sprejel karkoli boš, tudi če boš prostitutka. Tisti, ki bo srečen, ker boš srečna ti, v tistem, kar boš počela. Tisti te ljubi.« «Dobra razlaga« «8 let ljubim ljubico. Družinska prijateljica. Ko seksam z njo, se mi vedno zdi, da seksam prvič. Tako sem v nebesih. Velikrat me ima grdo. In stokrat se skregava in stokrat se vračava nazaj. Ljubim jo« »Omg. 8 let?« »JA, eno leto gre okoli, drugo leto gre okoli, mencaš mencaš, se vrtiš v enainistem krogu vrsto let in na koncu se zavleče na tako dolgo dobo. 8 let.« «Kako ona sprejme to?« «Saj veš kako je. Ko nekoga ljubiš vse požreš. Trpima oba« «Kako je doma?« «Tema. Brez seksa že 3 leta. Pogovarjava se samo o najnujnejših stvareh. Kot tujca « «Zakaj ne greš stran?« «Isti idiot sem kot vsi ostali. Moškim paše topel, zazihran dom. Taka je realnost. Ne morem. Naveza. Premoženje. Pomoč drug drugemu. Otroke imam rad. Ločitev je najtežje breme življenja. V nekoga si vložil celo svoje življenje. Po tolkih letih skupnega življenja nisi več samostojen in prilagodljiv. Tukaj je toliko neke preteklosti, skupni prijatelji, izleti, dom, stalnost. Tukaj je toliko skupnih faktorjev, katerim se ne moreš odreči. Vsi bežimo od ločitve. K ljubicam, alkoholu. Nihče se noče sprijazniti z resnico, da si celo svoje življenje vložil v napačnega človeka. Vsi se slepimo. Žene in možje. Še vedno se tega držiš, tudi, če že vrsto let v sebi veš, da ni človek zate. « «Žena ve?« «Ve. Čuti. O tem nikoli ne govori. Tabu tema že 8 let« «Kaj misliš narediti?« «Pojma nimam. Uživat v tem, kar mi je ponujeno« «Ni slaba ideja. Oprosti, vedno toliko sprašujem. Zanima me« «Eh, to je živa štala v katero si ujet za vedno. Ne bi še smela poznati tega sveta« «Prepozno. Ga že poznam. Se že spopadam z njim.« «Aja točno. Punca, če si pri svojih dvajsetih letih zmožna duševno rešiti to svojo močno obremenjujočo situacijo, boš v življenju premagala vse. Če si v tej situaciji zmožna potegniti ven več lepih kot slabih stvari, si zmagala. Sej ljudje nimajo pojma kako je, če niso v tem. Men se pri tvojih letih še sanjalo ni o takšnih razmerah. Pazi na svoje ime. Previdna bodi. Ko začetna zatrapanost mine, lažje trezno razmišljaš« «Hvala. Bom upoštevala nasvet« »Malenkost.Še prijem na čvek.« Ja, tiste najbolj firbčne in pozorno dojemljive kelnarce bi vsekakor lahko napisale knjigoJMogoče je gostilna celo edini prostor, v katerem so ljudje odkriti. Da seveda ne govorimo o uglednih moških, ki pijani snamejo svojo masko iz obraza. Vsi so narejeni po istem principu. Pravzaprav imamo vsi primitivizem v sebi, samo okolica ga ne dopušča izražati. Obnašati se pač moramo lepo in včasih tudi priliznjeno. |
sobota, 24. oktober 2009Mu lahko napišem pismo? Hm...? Hm...nekomu bi zelo rada izpovedala svoja čustva preko pisanja. Pa me je malo sram. Malo strah. Je zelo čustven človek. Drage Divice, ste že naredile kdaj kaj takšnega iz ljubezni? Kakšen je bil odziv moškega? Lep, solzen, presenečen? Jaz bi mu namreč rada poslala tole.
Naj ti tokrat izkažem svoja čustva na malo drugačen način. S pisanjem. To je moj velik hobi. Tega še ne veš. Besede so včasih tako prazne, tako brezsmiselne. Obstaja močnejši svet onkraj besed. Veliko pišem. Veliko berem. Rada delam na sebi. Rada se poglabljam vase. Rada raziskujem sebe in druge. Že v najinem začetku sem videla najin konec. Zato se ti nikoli nisem mogla prepustiti in predati popolnoma. Ampak, ko se bom nekoč nekomu predala, se bom predala dvakratno. Drugačna sem v dojemanju ljubezni. Drugačna sem v dojemanju nasploh. V dojemanju glede seksa sem drugačna. Seks mi predstavlja nekaj, kjer ni čustvenih zadržkov. Kjer ni domišljijskih zadržkov. Kjer se dva človeka združita v eno. Meni predstavlja nadgradnjo čustvene bližine. Predati se nekomu. Z dušo in telesom. Biti pri nekom z vsem svojim bitjem, ne samo polovično. V takšni situaciji tega nisem bila sposobna narediti. Čutila sem strah. Bala sem dati sebe tebi. Tebi, ki nisi samo moj. Borila sem se z vestjo. Bila sem razklana med čustvi in razumom. Poskusila sem uporabiti zdravo mero obojega. Bala sem se vseh svojih čustev, ki sem jih gojila do tebe, po tako kratkem času. Želela sem uživati v situaciji, ki nama je dana. Poskušala sem jo sprejeti, vendar to nisem jaz. Poskušala sem držati mejo. Ni mi uspelo. Mogoče sem preveč čustvena in ranljiva oseba. Moje zahteve so višje. Takrat sem odšla in naredila konec, ker je bil čas za odhod. Sama sebi sem se zdela neumna. Želela sem zbežati pred nama. Braniti sebe. Ti pa se zopet vračaš. Počasi. Ni bil tak načrt. Življenje nam podre ogromno teorij. Mislila sem, da bo enostavnejše. Danes vem, da se temu kar čutim do tebe ne da ubežati. Močnejše je od mene. Malo vem o tebi. Malo ti veš o meni. Ne poznava se dobro, pa vseeno včasih čutim, kot bi te poznala že celo življenje. Ne vem, mogoče iz prejšnjega življenja. Mogoče se reče temu sorodnost, dve sorodni duši. Včasih podzavestno razmišljam o tem, kako si del moje prihodnosti, včasih nehote povezujem svojo prihodnost s teboj. Ko me pogledaš, me zaboli. Zaboli tako močno, da bi se najraje zrušila po tleh. Kot bi s svojimi očmi videl vame. Kot bi ljubil preko telesa. Preko oblačil. Zato včasih ostanem brez besed in se obrnem stran. Tvoj pogled boli. Čutim, da prodira vame in odkriva vse najglobje skrivnosti, vsa najglobja hrepenenja, vse najglobje bolečine. Včasih se močno bojim ljubezni. Močno bojim intime. Včasih bi najraje celo življenje ostala sama, samo zato, da me ne bi nihče prizadel. Veliko lahko držim v sebi. V sebi nosim ogromno vsebine. Ogromno različnih obrazov. A nihče izmed njih ni plehak. Redko sem sebična. A znam biti tudi to, če mi človek močno, močno stopi na šibko stran moje osebnosti. Včasih sem tik pred tem, da eksplodiram. A se poskušam zadržati. Ker vem, da se moram. Zavedam se, da je najina situacija zelo težavna. Zavedam se, da je bilo najino razmerje zgrajeno na tako krhkih in slabih temeljih, da bi na dolgi rok najverjetneje vodilo v prepad. Zavedam se, da bi se z nama najverjetneje zgodilo podobno, kot se sedaj dogaja z vama. Zavedam se, da zadeve niso več tako lepe in enostavne, ko se enkrat prestavijo v realnost. V vsakdanjike. Takrat nebesa niso več tako pogosta. Pravijo, da kdor vara enkrat, vara tudi drugič, vara tudi tretjič, vara vedno. Kdor vara eno, vara drugo, vara tretjo, vara vse. Vsi mi govorijo, nima smisla, pojdi stran od njega, dokler se ne navežeš preveč, dokler še lahko greš. Tak moški težko kdaj zgradi odkrit odnos. Vsaj dokler zares ne razčisti pri sebi. Tak moški ima stalno slabo samokontrolo. Tak moški stalno išče in si daje bremena novih in novih čustev, še preden razreši prejšnjo zvezo, še preden si vzame čas zase. Prihodnost s takšnim moškim najverjetneje ne obeta nič dobrega. Stalno rešuje težave v objemu drugih žensk. Tam pa ni rešitve. Rešitev je v nas samih. Poznam takšne zgodbe. Zavedam se svojih mladih let. Zavedam se tega, da imaš družino, ki šteje največ. Za katero se je potrebno boriti, da obstane, ker nam je mogoče dana samo enkrat v življenju. Ampak če dva dasta vse od sebe in če nekje še vedno ni skupne rešitve, je bolje, da se konča, da se najde nekaj novega in se reši tiste zlagane, temačne preteklosti. Bolje za vse vpletene. Nikoli nisem pričakovala in niti ne pričakujem, da boš doma naredil konec zaradi mene. Tega niti ne bi želela. Čutila bi krivdo. Ampak zaradi sebe, nje in otroka, ki mislim, da najbolj trpi v takšnih odtujenih in hkrati »skupnih« razmerah, kot pa če greta starša narazen. Ampak mislim, da postane s časom lažje za vse. Po vama se zgleduje. Ni enostavno. Ni idealno. Vsi si želimo imeti perfektne družinske razmere. Tudi ti si zaslužiš novo priložnost, tudi ona si zasluži živeti v spoštljivem odnosu. Ne moreš večno skakati sem in tja, se izgubljati v lažeh in bežati pred resnico. S tem uničuješ samega sebe. In ne samo sebe, tudi vse ostale, ki jih vpletaš v svoje življenje. Če si sam na tleh, brez ljubezni in nezadovoljen, boš težko vzgajal pravilno in ljubeče svojega otroka. Si predstavljaš, kako se bo počutil otrok, ko bo čez par let poslušal govorice o svojemu očetu? Kako hodi od gostilne do gostilne in od kelnarce do kelnarce in vsako ogovarja, vabi na morje(ja, tudi to vem, brez skrbi in močno me je prizadelo, ko sem izvedela. Počutila sem se kot največji drek. Kot številka na tvojem seznamu.)? Si kdaj pomislil na to, ko praviš kako rad ga imaš? Ne delaš slabo samo svoji ženski. Ampak tudi njemu. Ne obsojam te. Vsi smo krvavi pod kožo. Ampak nekateri se vsaj trudimo izboljšati sebe. Se poskušamo na svojih napakah kaj naučiti. Kaj bo potem, ko otrok odraste in odide svojo pot? Se želiš postarati z njo? Mogoče si v sebi želiš spremeniti svoje življenje, a ga ne znaš. Mogoče nimaš dovolj poguma. Vem, to ni moja stvar. Ti verjetno najbolje veš kako poteka pri vas doma in kaj narediti. Ampak hudo mi je, ko te opazujem kako padaš, ko opazujem, da se nekaj hudega dogaja s teboj, pri tvojih 29ih letih, ko imaš še toliko življenja pred seboj. Toliko pravilnejših rešitev. Pa vseeno se mi postavljajo vprašanja. Kaj, če si ti tisti usodni načrt, katerega bi se mogla držati? Kaj, če je med nama tisto, kar nam je ljudem dano enkrat v življenju? Tisto nekaj, kar ne ti in ne jaz ne bi smela kar tako izpustiti iz rok? Tisto nekaj, pri čemer sva prehitro odnehala? Kaj če bi se z močno voljo, s časom in borbo lahko skupaj dvignila tako visoko in poglobila tako globoko? Prišla tja, kamor ljudje ne uspejo priti celo življenje? Enkrat si rekel, da verjameš v večno ljubezen. Da ljubezen ne izbira. Ne vem. Mogoče si lagal. Jaz še vedno naivno verjamem. Kolikokrat v življenju srečamo človeka, za katerega bi bili pripravljeni dati svojo mladost? Poskusili sprejeti njega v paketu z njegovim otrokom in vso preteklostjo, ki spada zraven? Ne morem ti obljubiti večne ljubezni, ker ne vem, kam me bo pripeljalo življenje. Kaj me čaka za naslednjim ovinkom. Ne vem, če sem pri svojih letih lahko kos temu, kar se dogaja med nama. Ne morem ti obljubiti, da bom telesno vedno pri tebi. Ker še ne vem, kakšna je moja pot. Moje življenje še nima prave stalnosti. Vsekakor si prvo kot prvo želim doštudirati na področju socialnega dela in zraven poskusiti še kaj novega. Mogoče kdaj tujina. Ne vem še. Ne morem ti obljubiti, da te bom večno čakala nekje na drugi strani, da prideš k meni vsaj za trenutek. Ne morem ti obljubiti, da bi pa nama sigurno uspelo, če bi slučajno kdaj pristala skupaj. Ne morem ti obljubiti, da bi bilo dobro, da oba žrtvujeva vse za naju. Lahko pa ti obljubim, da še vedno obstaja močna želja po tebi. Ne samo želja, ampak globja čustva. Lahko pa ti obljubim, da ti iz srca želim vse najboljše in da te nikoli nisem in niti nimam namena spraviti na kriva pota. Lahko pa ti obljubim, da v vsakem, ki sem ga spoznala(ni jih bilo malo) vidim v najboljšem primeru le slab približek tebe. Lahko ti podarim tisto nekaj, kar primanjkuje vsem ljudem. Iskrenost. Ljudje smo osamljeni, kadar nimamo z nikomer prave iskrenosti, kadar nikomur ne razdajamo sebe. Tisti spomini mi dajejo upanje. Misli na najin čas me odmikajo od hladnosti, od brezčutnosti. Moje misli so pri tebi, že od prvega dneva, ko sem te zagledala. Nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled. Zdaj verjamem. Moje srce še vedno pripada le tebi. Kamorkoli grem, vedno si z menoj. In del njega bo vedno shranjeno samo zate. Včasih mi je dovolj že to, da obstajaš. Da si končno nekdo, do katerega čutim. Kot si ti meni obljubil takrat, ko sem ti jokala. Redki so ljudje, ki zmorejo zdrobiti oklep nas trdnih ljudi. Tebi je uspelo. Veš, prvi moški si, ki me je pripravil do tega, da sem mu bila zmožna pokazati svoje solze. Vsaj malo pokazati sebe. In še danes mi ni jasno, kako ti je uspelo, po tako kratkem času. Mogoče se tukaj skriva odgovor. Mogoče je to tista zaljubljenost, ki bi se s časom razvila v pravo ljubezen, na katero čaka svet okoli nas. Mogoče se tukaj skriva sreča za naju. Ljudje živijo za dan ljubezni. Za dan, da odkrijejo primernega partnerja za svoje življenje. Velika večina ga na žalost ne odkrije nikoli. In jaz nočem biti nekoč ena izmed teh ujetnikov, ki postanejo čustveni invalidi, čustvene razvaline, ker so ujeti v popolnoma nekvalitetno razmerje ali partnerstvo. Rada bi te izpustila iz rok, pa mi nekaj pravi, da te ne smem. Ob tebi čutim paleto mešanih čustev. Ljubezen, radost, jezo, žalost, sram. Včasih tudi ponižanje. Včasih tudi sovraštvo. Nisi slab človek. Če bi bil, se ne bi zaljubila vate. Enkrat si rekel, da si materialist. Nisem ti verjela. S tem se samo tolažiš, slepiš. V tebi je mnogo več. Magičnost. Globina. Hrepenenje. Strast. Pristnost. Skrivnostnost. Tisto nekaj, kar se ne da prijeti z rokami. Tisto nekaj, kar se ne da kupiti. Preprosto obstaja. In je resnično. O tebi in o nama bi lahko pisala ure in ure. A bom raje končala, da ti ne bo odveč. Dolgo sem oklevala, če ti poklonim to pismo. V njem je veliko mojega. Preveč mene. Nočem te prestrašiti. Najhujše je živeti v negotovosti. Mogoče bi morala nadaljevati skupno druženje in pustiti času čas. Na prijateljski ravni. Mogoče je res tvoje poslanstvo pri meni. In moje poslanstvo pri tebi. Bova kdaj našla odgovor? Od tistih dni še danes črpam ideje in misli za življenje. Imela sem trenutke svojega obstoja. Tudi to nekaj šteje. Hvala za razumevanje. Hvala za spodbudo. Hvala za navdih. Hvala za vse novo. Hvala za vse lepo. Hvala za vse. Dobro, da sem takrat malo zabluzila šolo in pristala tam, kjer sem spoznala tebe. Ni mi žal. Verjemi, ni mi žal. ****
|
ponedeljek, 19. oktober 2009Prebrala sem knjigo Pride ženska k zdravniku Danes sem se spolnila na čas, ko je mati ogromno časa prebila v bolnišnicah. Na koncu se je pozdravila z močno voljo. In seveda začela živeti kot samostojna in življenja željna ženska. Njena osebnost je od takrat preskočila iz dežja na sončno stran. Tisti časi so bili temačni v naši hiši. Letanje sem it tja od Mariborske bolnišnice v Ljubljansko, nato v Celjsko in podobno. Tisti časi so bili temačni v naši hiši. Oče je poskušal živeti, mati je samevala v bolnišnici. Vsak večer sem jokala na skrivaj, zarita v blazino svoje postelje. Kadar mi je pred očetom izbruhnila žalost solza, sem zbežala v sobo in opravila to sama. Nikoli nisem marala kazati sledi svojih solza. Vsakič sem s strahom obstala ob zvonenju domačega telefona. Kličejo morda iz bolnice, je z mamo kaj narobe? Ko sem jo obiskovala v bolnišnici, sedela zraven nje na bolniških klopeh čakalnice, sem se vedno odmaknila pol metra stran. Težko sem spregovorila. Vse besede so se mi zdele odveč. Moreč trenutek. Kaj šele topel dotik. Raje sem se zaprla vase. Takrat smo se vsi zaprli vase. Ravno takrat, ko bi ji mogla najbolj stati ob strani. Čutila sem gnus. Vem, grda beseda. Gnus do tistih odvratnih cevk, gnus do bolnišnice, gnus do dolgočasnih oblačil bolnika, gnus do tistega zatohlega vonja. Mogoče še danes ravno zaradi tega s težavnim odzivom in groznim odporom stopim v prostore te puste ustanove. Približno trikrat hujše kot bi korakala proti nekdanji srednji šoli. Ravno sem prebrala zelo dobro knjigo. Pride ženska k zdravniku. To branje priporočam vsem, le pretirano krhkim in občutljivim bralcem, ki se izogibajo resnice ne. Za resnico je potreben pogum, mar ne? Tudi jaz sem jo brala s težkim srcem in z vmesnimi šokiranimi odmori. Knjiga obsega veliko oziroma pretirano mero odkritosti. Brez olepšav o tem, kako Stijin doživlja bolezen svoje žene in zakon nasploh. On je obsedenec s seksom in lovljenju novih in novih plenov. Zgodba se ne skriva v celofan, napisana je popolnoma neposredno. Brez ovinkov, brez zavor. On je samo sodoben moški, ki poskuša izkoristiti svoje individualno življenje. Sodobnost našega stoletja, najpomembnejši je individualist. Razvajenost ljudi. Vsi bi radi živeli najboljše. Poskuša živeti mimo bolezni svoje žene. Poskuša odmisliti nastalo situacijo s tujim seksom, z druženjem, z nogometom in stotimi drugimi stvarmi, a mu ne uspe najbolje. A tukaj se ne skriva razlog, da je ne ljubi. Življenje je samo eno. Le svoje življenje želi obdržati. Le živeti si želi. Razklan je med ljubeznijo do svoje žene in med užitkom lastnega bivanja. Tukaj pride do borbe z vestjo, ki s časom in večkratnim prešuštvom izgine. Občutek krivde ne obstaja več. Vest nima več prednosti. Je pozabil, da se s poroko zavežemo človeku, v dobrem in slabem? Hja, lahko je govoriti, ampak kako težavno mora biti živeti z rakom v družini. Mislim, da se v taki situaciji vsem ljudem pojavljajo sebične misli, kot so se njemu. Le priznati ne zmorejo. Sovraži biti mož ženske z rakom. Bi mu lahko zamerili, v tisti jezi in krutosti, ki jo doživlja? Npr… a je bilo ravno meni potrebno takšno ženo?...jezen sem na zdravnika, na medicinsko sestro, na človeka , ki je zgradil to bedno bolnišnico Lukas, ne morem sprejeti, da sem pač njen mož, v dobrem in slabem. Seveda ji ves čas govorim, da bova zbrcala nekam tega raka, ljubezniv sem zaradi občutka časti, občutka za to, kaj se spodobi. Usmiljenje do nje čutim. Nikakor ne gre samo od sebe! On še vedno živi, žena umira. Pa vendar ji je zelo pohvalno stal ob strani vse do njenega zadnjega dne. Njegovo srce pripada ženi. A kaj, ko je okoli njega še toliko brhkih mladenk. Njegovo telo zavzema teritorij vseh drugih žensk, ki se pojavljajo na njegovi poti. A žena še vedno ostaja najlepša. Njeno telo in dušo ne prekaša nobena druga. Njun odnos je bil na zelo visokem nivoju, zelo poseben in težko razumljiv in sprejemljiv. Govori o monofobiji(patološki strah pred seksualno monogamnim življenjem, katerega posledica je nujna potreba po prešuštvu) s katero se spopada mož. Žena ga ljubi. On ljubi njo. To njegovo fobijo ženska vzame kot napako, ki je prisotna v vsakem zakonu. Poskuša sprejeti celoten paket, ki ga mož nosi s seboj. Drug moški je nepozoren, tretji mogoče len, četrti mogoče utrujen, mogoče ne pozna nežnosti, njen moški pač vara. Telesno. Že ko se je poročila z njim, je vedela, da ne zna biti imun na skoke čez plot. Le pripovedovati ji ni smel o svojih »pustolovščinah«. Naj jih počne, samo na skrivaj, da ne ovirajo njunega popolnega zakona. Njuna ljubezen je bila močnejša. Pravzaprav je bil popoln moški. Popoln oče. Le eno napako je imel. Nezvestobo. Le da je njegova napaka konzervativno gledano malo drugačna in težko tolerantna za okolico. Onadva sta verjela v svojo neskončno ljubezen. Ne samo verjela, ampak vedela. Ob bolezni se ta monofobija še samo stopnjuje. Prvič v njunem zakonu se Stijin spusti v daljše razmerje, prej je poznal samo seks za tu in tam. Prej ni potreboval ljubljenja, imel ga je doma. Prva ljubica je bila Ross. Zelo dober in tipičen opis kako hitro se zapletemo v razmerje in kako poteka. Najprej nedolžno srečanje. Nato zabava. Nato radost in užitek. In na koncu se pojavijo vsi tisti občutki zaljubljenosti, ki so strogo prepovedani. Vedno je isto. Kadar se z nekom tolažimo in z njim delimo intimo, se pojavijo globoka čustva. Tipičen moški, ki v svoji ljubici išče uteho in z njo deli travme družinskega življenja. Kmalu postane zasvojen z njo, ker mu pomaga preživeti družinsko trpljenje. Globoko v sebi se zaveda svojega izkoriščanja nje, da se nekako prebije skozi to obdobje. Brez nje mu ne bi šlo tako dobro od rok. Potrebuje tolažbo. Pogovor. Beg iz vsakdanjikov svojega doma. Doma, kjer se je pohotna in seksualna ženska spremenila v umirjajoče telo. Doma, kjer je vzdušje iz dneva v dan težavnejše. Doma, kjer stene izgovarjajo to strašno bolezen. Doma, kjer biva rak. Začaran trikotnik. Žena jemlje energijo možu, on jo jemlje svoji ljubici, da se lahko spopada z domačo situacijo . Ljubica je dobila v njegovem srcu visoko mesto, a ženska njegovega življenja je bila žena. Pravzaprav ni bil tako zelo dober lažnivec. Ko je vpletel svoja čustva v razmerje, je počel napake, ki si jih prevarant ne sme privoščiti. Ženska umira, a njun zakon se hkrati dviguje na še boljšo stopnjo in pride na zelo visoko raven. Pogovarjata se, zakaj sta se zaljubila, kaj cenita drug v drugem, kaj sta se naučila drug od drugega, kaj vse sta doživela skupaj. Zakaj nista že prej prakticirala te vrste pogovora? Res ljudje potrebujemo dokončno izgubo, da smo zares prepričani, da to osebo ljubimo? Sama ne verjamem v večno telesno monogamijo. Preveč ljudi srečujemo skozi življenje. Kot ženska se vprašam, je res tako napačno, če moški tu in tam skoči v tujo posteljo, brez vpletenih čustev? Naj ga moj mož tu in tam namoči drugam, če bo potem bolj zadovoljen, vendar naj to izpelje tako skrivnostno, da bo s seboj odnesel v grob. Da ne bom nikoli izvedela in da prav tako ne bo izvedel nihče okoli mene. Če bi pisatelja Kluuna srečala na cesti, bi mu podarila roko in besede Svaka čast za pogum, močno odkritost in blagor tvoji pokojni ženi, da te je imela ob sebi, kljub vsem bedarijam, ki si jih počel. Vajina neskončna ljubezen me je fascinirala. Isto njena borba in veselje ob zadnjih trenutkih življenja. Vse lepo in prav, da moški svojo izpoved deli s svetom. A kaj, ko bo nekoč hčera brala o njegovih razuzdanih aferah, s katerimi je bežal pred rakom svoje žene in se jih loteval že prej, ker je potreboval nove in nove seksualne podvige? Sliši se podlo, sebično, egoistično, mar ne? Pa vendar resnično. Vsakdanje.
Trije zelo dobri odlomki (pogovor med Carmen in Stijnom) tik pred njeno smrtjo 1.Si pripravljena Carmen? Popolnoma .Veseli me, da sem bila tvoja žena. Zdaj sem srečna. Ljudje, ki niso bili nikoli pri nas, tega ne bodo nikoli verjeli…. 2.Včasih pravijo, da ljudje začnejo verjeti v Boga ali v posmrtno življenje ravno zato, ker se bližajo koncu. Nekako v samozaščiti…Ne, nekaj več je. To, kar čutim, je močnejše. Preprosto čutim, da bom ostala z vama. Tako kot človek čuti, da ima nekoga rad. To preprosto veš. Tako sem tudi lani v Clubu Med vedela, da je čista neumnost, ko si mislil, da me ne ljubiš več. Zdi se mi, kot da bi te že od nekdaj ljubila, še preden sem te spoznala…Kljub mojim egoističnim potezam?Ti znaš dobro poskrbeti zase. In če bi bila vnaprej vedela, kakšen sem do žensk, bi se kljub temu poročila z menoj?Ja. Nemudoma. (vedela je že prej) 3. Še zmeraj bo ostalo dovolj žensk, s katerimi se boš lahko spentljal. Kar pazi se, po moji smrti boš preganjana divjad. Prost moški, z lastnim podjetjem, lepo hišo in ljubeznivo hčerko. Dobra partija. Sem povedala vsem, naj ne bodo preveč presenečeni, če si boš kmalu našel novo žensko. Tak pač si. Upam, da boš kmalu spet srečen. Z novo žensko. Najdi si tako, ki ti bo kos in se ti ne bo preprosto vdala. Strastna naj bo in pohotna. Vendar nekaj moraš storiti zaradi skokov čez plot, Stiji. Postati monogamen…Ne, to se skoraj nikomur ne posreči. Tebi pa prav gotovo ne. A nobeni ženski ne smeš več dati takega opolzkega občutka. Da kavsaš pol Amterdama in da samo ona ničesar ne ve. Poskrbi, da nihče ne bo vedel. Kot ti takrat s Pimpom… Ja, obdrži to zase. Mislim, da ni nihče sposoben jemati prešuštva kot nekaj, kar nima nobene zveze z ljubeznijo. Je še kaj, kar bi rada vedela o meni? Ne. Nikoli se ne čuti krivega. Vem vse, kar sem hotela vedeti. |
nedelja, 18. oktober 2009Zopet ti in zopet jaz! Kolikokrat boš še zrušil moja stroga načela in odločitve? Je res močnejše od moje tipične previdnosti? Močnejše od strahu pred predati se nekomu, dati sebe, žrtvovati mladost? Strah me je, veš. Močnejše od morale? Močnejše od ponosa? Močnejše od težavne okolice? Pa se naj zopet začne borba z vestjo in razumom! Krasno, res! |
petek, 16. oktober 2009Oprosti....ampak res, res nisi moj tip! Zadnjič sva si izmenjala telefonski številki. Pravzaprav ne vem zakaj. Malo sem se prisilila z mislijo, mogoče se mi pa zadopade! Danes je bil pri meni v lokalu. Me je še bolj minalo do njega. Tak šminker, shopping boy(zelo mimo mojega okusa!), star 29 let(js bi mu dala približno 18 let po značaju, nobene primerjave po odraslosti in zrelosti z *******), plehek, brez vsebine, kriza. Komi sem čakala, da gre, pa še zmenek sem mu obljubila takrat! Kriza. Baje je razvajen sinček edinček, ko mu fulare bogati starši vse plačujejo (fuj). Še na zmenek se mi ne ljubi iti z njim (zdej mi bo pa skos tle čepel, fak, prav neprijeten občutek!), pa vsi so me spraševal, če je moj fant (o fak, niti podrazno!). Najdaljša zveza pol leta (mu na čelu piše-nobenega globjega čuta za ženske-fak, js hočem ****** nazaj!). Sem ugotovila, da z vsakim zdržim NAJVEČ dve uri (z ****** bi lahko bila cel dan in še več, bemti, njega imajo vsi radi, ne samo jaz!). Fak, kaj če sem naredila napako, ko sem ga takrat izpustila iz rok. Ko sem ga videla v očetovski vlogi, sem si mislila-res si lep očka, končno vidim tvoj nasmešek. Jaz bi te tudi imela za očeta svojih otrok. Zdaj na lastne oči vidim, da si zaljubljen vanj. Nor si nanj. Z njim pa ne morem tekmovati, ker je daleč pred menoj. Pizda, kej če se z nobenim ne bom več tak štekala pa začutla. Že tako ali tako sem ekstremno izbirčna za ljudi. Ravno zadnjič mi je en rekel Ja ljuba duša, če pa tukaj ne najdeč nobenega zase, ko se toliko ljudi obrača, kje ga pa pol boš!? (hm, jaz sem že imela trenutke svojega življenja, sem že spoznala nebesa tukaj, a kaj ko so prepovedana. Ne. Nisem še spoznala človeka, ki bi znal tako pristno, naravno in strastno izraziti svojo dušo in srce kot on. Mogoče ga nikoli več ne bom!) Ah, ljubim ga, tak na skrivaj. Tak čutim, pa čisto nič drugače. Samo čakam na pravi trenutek, da ga ogovorim.... |
sobota, 10. oktober 2009Tu in tam...to smo mi, mi skrivnostneži! Zadnje čase ogromno poslušam pesem Andrea Bocelli-Vivo Per Lei. Brez glasbe ne morem pisati. Da lahko razmišljamo, potrebujemo mir. Strogo poglobitev vase. Izoliranost iz okolice. Le takrat lahko pridemo v stik s seboj. Včasih se po pisanju težko vrnemo v realnost. Moramo imeti močno sposobnost »preklaplanja«. Včeraj je neki znanec zelo dobro opisoval našo *****. Ona je zelo čustvena oseba. S svojo odprtostjo in samozavestjo skriva svojo skrivnostnost. Nje nihče zares ne pozna. Še lastni starši ne. Je daleč od enostavne osebe, kot kaže navzven. Ravno zaradi svoje polne osebnosti in polnih čustev je težavna oseba. Stalno tekmuje sama s seboj. Stalno si postavlja visoke čustvene izzive, katerim še zdaleč ni kos. V sebi si želi partnerstva. Prave ljubezni. Je daleč od lahke punce, tako kot jo označujejo moški. Z enakimi besedami bi jo opisala jaz. Če bi me o njej vprašali par mesecev nazaj, bi jo označila kot popolnoma drugačno osebo. Zopet dokaz, kako ljudje presenečajo. V njej je tako veliko hrepenenje. Tako bogata in nesebična osebnost. Toliko sočutja. V njej je vse. Vse in še več. Iz dneva v dan jo imam rajši. Všeč mi je njena netipična ženskost. Raje prebere Novice, kot da bi obrekovala ljudi. Rada se igra s svetom in z mislimi idej. Ob njej čutim varnost, kot bi bila moja starejša sestra. Zraven nje mi nihče ničesar ne more.Včasih me boli zanjo, kadar išče pozornost pri vseh moških. Mislim si, joj punca, za toliko več si narejena. Vedno se potegnem zanjo, kadar se ljudje obnašajo do nje nespoštljivo. Ob meni dobi zavetje. V njej mnogokrat vidim ogledalo sebe. Obe si radi zapisujeva drugačne besede, ki jih slišiva od ljudi. O njej lahko pišem, torej le ima ogromno vsebino in povezava z njo ravno tako. Velikokrat se skupaj šaliva v smislu Eh, pa sej veš, da sva edini v tem lokalu, ki imava pravi okus za glasbo. Ona je ena izmed nas. Nas skrivnostnežev. To smo mi. S čustveno podvojenostjo. Navzven trdni, navznoter pa plašne, ranljive miške, ki se usmilimo vsakega, čeprav včasih tega ne pokažemo. Zelo močna čustva nam dajejo smisel. Razlog, da živimo. Ljudje se zatekajo k nam. Znova in znova. Želijo odkriti vso našo notranjost, a je ne morejo odkriti nikoli. Stalno se vračajo še po nekaj, kar so pozabili. Znova in znova hodijo po kanček naše osebnosti, da bi končno lahko sestavili našo sestavljanko. Nikoli jim povsem ne uspe. Preveč vsebine. Preveč različnih obrazov. A nobeden izmed njih ni neresničen. Redki nas razumejo. Včasih ni enostavno biti v naši koži. Sami sebi smo mnogokrat največje breme. Včasih se raje osredotočimo na težave drugih ljudi, da pozabimo svoje. Pa vendar imamo ogromno prednosti. Zaradi svoje miselnosti in močnih občutkov lahko dosegamo visok nivo ljubezni in sreče. In hkrati visok nivo propadanja. Visok nivo empatije. Visok nivo privlačnosti. Plehkost in brezčutnost za nas ne obstajata. V tem letu sem spoznala ogromno ljudi. Zanimivo, kako se človeški pogledi na svet razlikujejo. Vsak ima po svoje prav. Samo, da ima neko svoje mnenje. Približno 5 izmed njih je bilo takšnih, zraven katerih sem čutila tisto nekaj. Tisto nekaj, kar se težko opiše z besedami. Tisto nekaj pomirjenega kar je mnogo močnejše od evforije. Česar prej nisem poznala. Višje sile. Tisto nekaj, kar je preveč dvignjeno, da bi se prestavljalo v vsakdanjike. Mogoče bi to lahko poimenovala sorodnost. V tistem kratkem času sem jim lahko brez sramu in strahu zaupala največjo globino svojih skrivnosti. V tistem kratkem času sem z njimi čutila pravo iskrenost. Kot bi jih poznala že celo življenje. Z njimi sem preživela kratek čas, a od njih sem odšla tako zelo zapolnjena. Kot bi mi neznanec dal tisto bližino po kateri hrepenim že vrsto let. Ostali so v močnem spominu. Eden izmed teh petih ljudi je bil tudi on. Niso vsi takšni, ki jih pogrešamo ravno zaradi tega, ker vidijo v nas in mi v njih. Kot bi lebdeli nad nami. Ne glede na to koliko smo z njimi. Nimamo z vsemi prijatelji te razvite sposobnosti. Redko je, če jo sploh imamo z nekom. Lahko jih imamo radi, a ti občutke, ki jih opisujem, so popolnoma iz drugega testa. Rad imeti in biti povezan z nekom, sta dve različni besedni zvezi. Ljudje smo osamljeni, kadar nimamo ob sebi nekoga, ki nas zares pozna. Kadar ne moremo nikomur deliti sebe in svoje prave iskrenosti. Brez tega zame partnerstvo ne obstaja. V takšni zvezi si še samo bolj osamljen. Že zato zame prikrito varanje ne pride v poštev. S tem si v zvezi polovično. S polovično odkritostjo. S polovično prisotnostjo. Z nekakšno oddaljenostjo. Toliko je parov, pa tako malo ljudi, ki znajo ljubiti. Popolna predanost pride s časom. Predati nekomu svojo šibkost. Svoje strahove. Svoja čustva. Ni enostavna naloga. Tvegano je podariti sebe. Težko se je prepustiti toku ljubezni. Strah ovira. Kako lepo ga je premagati in spustiti čustva, da ponorelo in brezbrižno privrejo na plan. Za nas razumske in razmišljujoče ljudi je težka naloga. Stalno oklevamo med razumom in čustvi. Težko se prepustimo. A ko se prepustimo, se prepustimo do konca, dvakratno! K temu uvrščam tudi seks. Seks je zame predanost nekomu. Meni predstavlja pripadnost. Ne samo s telesom. Tudi z dušo, s svojo iskrenostjo, ljubiti se z nekom duševno. Kot pravimo, brezpogojna ljubezen. Z nekom se ne počutiš ujeto. Počutiš se bolj svobodno, kot če si samski. To je zame seks. V takšnem seksu ni duševnih zavor. Ni domišljijskih zavor. To je zame seks. Biti eno z nekom. Tvoriti z nekom celoto v vseh pogledih. Vse ostalo štejem pod porivanje, fu****e. To pa je naši družini tuje. Ko sem preživljala čas z njim, sem ogromno pisala. A vse je bilo izvor mojih čustev. Niso bile prazne besede. Čeprav je bilo za vse težko dojemljivo, ker se nisva poznala veliko časa. A čutila sem. Čutila različno, zmedeno. Vedno čutila zares. Zakaj bi si takrat jemala iluzije? Zakaj bi jih jemala sebi, če pa brez verjetja ni življenja? Če je tako lepo iti naprej z vsemi tistimi lepimi besedami. Zakaj bi šla počasi in manj uric preživljala z njim, če je bilo pa to nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživela? Zakaj bi se držala nazaj, ko sem že bila enkrat notri? Zaljubljenost se kaže v najmanjših detajlih, mar ne? Zaljubljenost je slepa. Včasih preraste v ljubezen. Pri nekaterih kasneje, pri drugih prej, pri nekaterih nikoli. Če napake začnejo s časom preveč odstopati od začetne podobe, se odljubimo. Ljubezen je tisto, kar ostane, ko zaljubljenost ponikne. Kolikokrat srečaš človeka, ki ti zna razbiti oklep? Redko. On ga je znal. Kolikokrat ob nekom čutiš, da bi zanj bil zmožen žrtvovati svojo mladost in z njim stopiti na pot odraslosti? Morda nikoli ne čutiš tako močno. Z njim sem čutila. Videla sem ga kot očeta mojih otrok. Vem, da se sliši absurdno. A tako sem čutila. Kolikokrat srečate ljudi, ki vam dajejo takšen navdih, da bi zaradi njih lahko pisali ure in ure? Redko. Kolikokrat se z nekom vidimo v prihodnosti? Redko. Vsi vemo, da se ljubezen zgradi s časom. Kolikokrat lahko mi nedostopni in močni ljudje damo človeku svoje solze, svojo šibkost? Redko. Njemu sem jo lahko zaupala. Spolnem se tistega večera, ko sem mu jokala. Rekel je Ines, tega pa ne počni nobenemu moškemu več po tako kratkem času. Kakšen drug, bi te lahko izkoristil, tako šibka si. Odgovorila sem To je bilo prvič. Ne vem kaj mi je, tudi meni ni nič več jasno. Nihče drug me še ni pripravil do takšne stopnje, da bi brez zavor jokala pred njim. Nato je položil mojo roko na svojo levo polovco prsi in zaprl oči. Njemu sem lahko dala svoje solze, brez strahu. Takrat bi lahko počel z menoj kar bi hotel. Pa ni hotel. Ni imel gnilega srca za kaj takšnega. Tega prizora ne bom pozabila nikoli. Sama dajem veliko na ples besed. Rada jih delim, rada jih dobim. Z moškim, ki besed ne bi znal uporabljati in z njimi opisovati občutke, bi težko funkcionirala. On jih je znal spretno in srčno razdajati. Včasih boli nekoga izpustiti iz rok, tudi če je le za kratek čas prilezel v naše življenje. Razklan si med čustvi in vestjo. Med čustvi in razumom. Nekaj skrivnega ti govori, da bi se s skupnimi močmi, s časom in požrtvovalno borbo lahko prebil tako visoko po lestvici sreče. Tako globoko. Strah, da z drugim tega ne bo. Strah, da sem izgubila nekaj, kar nam je dano enkrat v življenju. Mogoče boli bolj kot razpad večletne zveze, kjer veš, da nima smisla vztrajati za skupno prihodnost. Se sprijazniš. Greš naprej. Zaključiš poglavje in ne trpiš več. Midva sva jo mogoče imela. Mogoče je bilo to tisto, čemur bi človek lahko rekel, to je to. Mogoče je bil to tisti usodni načrt, pri katerem bi mogla vztrajati. Ljudje smo tako šibki. Izgubljamo nekaj, kar si močno želimo, pa nimamo poguma doseči. O tem sva se nekoč pogovarjala. Mogoče je včasih preveč tvegano izgubiti popolne spomine. Realnost lahko privleče na plan vse tiste krutosti, ki jih prej ne poznamo. In spomini se zrušijo v prah. Jutri vidim svojo sestrično in njene otroke. Rada vidim tisto družino. Zopet bom lahko sanjarila, kako bom nekoč sebi in staršem uresničila največjo željo. Poročiti sebe in dati njima vnuke. Kako bom nekoč stala pred oltarjem, v poročni, beli obleki in pred množico ljudi izgovorila besedi ljubim te. Tisti dan bo objokan. S solzami sreče. Kdaj bom zopet zmožna zaznati širino sveta izza zaljubljenih oči? Šele, ko bom živela sanje mi jih ne bo več potrebno sanjati. Ok. Tale blog je zmeda tisočih idej. Pa vendar je prijalo izpustiti ptice svojih misli. Oh, kako je prijalo. Pika.
»Samo ena misel iz osebnih izkušenj. Ne ženite si je k srcu komur je pretrda ta beseda.
|
sobota, 03. oktober 2009R.I.P....ob takšnih dnevih se človek vpraša... Obstaja nekaj hujšega kot nesrečna ljubezen in bolezen. Smrt. Ob takšnih novicah se človek zave minljivosti življenja. Krhkosti svojega obstoja. Danes si, jutri te ni več. Dojameš, da je življenje zares samo eno. Danes in včeraj sem alkohol stregla z veliko muko. Zaradi nespodbujanja za pitje sem imela mnogo slabši promet. Pojavil se mi je velik odpor do alkoholnih pijač. Ob vsaki strežbi se mi je v glavi odvila zgodba včerajšnje nesreče. Nisem prenesla pogleda na ljudi, ki se pijani usedejo za volan. Cesta predstavlja smrt. Iz dneva v dan bolj. Danes sem tudi jaz s strahom zapeljala na cesto, pa tako rada jo imam. Slovenci. Tretji v Evropi po številu storjenih samomorov. Večina teh je moških. Visoko na lestvici smo tudi po pitju alkohola in povzročitvi nesreč zaradi njega. Ni čudno, da nas je tako malo.Včeraj se je zgodila katastrofalna prometna nesreča. Umrli so trije mladi. Povzročitelj nesreče je peljal po nasprotnem pasu avtoceste. Kako si lahko tako slep? Kako sta lahko oba zaljubljenca spregledala? Mogoče je hotel storiti samomor in iz slovenske zavisti uničiti življenje še komu drugemu, vendar dvomim. Ta človek je do petih zjutraj pil v naši sosednji gostilni. Pravijo, da je z novo žensko veselo nazdravljal s šampanjcem, ker se je končno uradno ločil. Nato sta se usedla v avto in odpeljala. Ta zgodba me je še bolj pretresla. Spomnila me je na naju. Mogoče je bil kaznovan, ker je zapustil in prevaral družino. V moji glavi se je odvijala zgodba, kaj če bi se **** takrat iz mojega naročja vračal domov in bi na tej poti, med dvema ognjema zadel ob tla? Ob takih trenutkih se zaveš svojih napak. Kaj vse se lahko zgodi. Krivec je bil dokaj premožen človek. Strokovnjak za računalnike. Brez preteklih kazenskih prekrškov. Privoščil si je samo en večer. Verjetno sta bila tisti večer tako brezbrižna, tako zaljubljena in navdušena, da sta bila prepričana, da se jima ničesar ne more zgoditi. To je bil njun večer. Poznamo, koliko nespametnosti naredi nora zaljubljenost iz nas. Ta je bila ena izmed hujših. Iz evforije je padel v pekel. Ena napaka ga je stala smrti treh mladostnikov in posledično tudi uničenje njihovih družin. Kaj preostane staršem? Da začnejo verjeti v posmrtno življenje? Da sebi vzamejo življenje z upanjem, da bodo tam zgoraj ponovno videli nasmeh otrok? To je ena izmed ljubezni, ki je nenadomestljiva in samo ena. Ljubezen do svojih otrok in ljubezen do staršev. V očeh ljudi bo za vedno ostal morilec. Dobro, da tisti večer nisem delala jaz. Počutila bi se krivo, da vinjenim osebam točim alkohol. Natakarico bi lahko tožil in zahteval odškodnino. Povzročitelj nesreče je preživel. Bog mu je naložil večje breme, kot da bi tudi on odšel na drugi svet. Njega ni več. Živel bo mrtev. Breme ga bo ubilo. Pa končno je zaživel s svojo ljubeznijo. Ko sem včeraj izvedela novico, sem dobila kurjo polt. Mraz po celem telesu. Veliko sem razmišljala o tem. Ko sem danes prebrala imena udeležencev, sem se zjokala. Dve punci sem poznala. Nista bili moji prijateljici, pa vendar sta bili znanki. V mislih se mi je pojavljala njuna podoba. Bemti, še plesale smo skupaj v srednji šoli. Vsi, v obeh avtih so žareli. Vsak na svoj način. On končno svobodno zaljubljen, oni končno domov v roke družine. Tik pred domom. Tik pred domom so se uvrstili na tisto lestvico, kamor bomo prišli vsi. Je mogoče to usoda? Ali Bog sprobava bližnje kako močni so? Želi z žrtvam ljudem odpreti oči? Učimo se na napakah drugih. Kolikokrat si rečemo, da se imamo radi? Premalokrat. Kolikokrat drug drugemu rečemo oprosti? Premalokrat. Recimo si večkrat, dokler še ni prepozno. Dokler nas človek še sliši. Včeraj je padal dež. Na hitro sem skočila po nakup dežnika. Navadno me prisotnost dežnih kapljic ne obremenjuje. Naj padajo name. Bila sem oblečena malo lepše. Obvezno potrebujem dežnik, da se skrijem v zavetje. Vsak dan posebej pripada nekemu vremenu. Včerajšni dež je bil namenjen njim. Dan kot pripravljen za žalovanje. Naj dežuje, če je temu namenjen dan. Hodim proti trgovini. Na klopci se zbira gruča mladostnikov. Takoj jih opazim. Eden igra kitaro, ostali pojejo. Mislim si, Opa Miki, danes še celo obstaja mladina, ki se zabava brez alkohola, na neprimitiven način. Znajo poslušati glasbo. Znajo uživati tudi brez podivjanosti. Seveda me to spolni na nas. Pri nas je bilo v srednješolskih letih stalno prisotno prekomerno pitje alkohola. Brez tega ni bilo zabave. Ko se danes spolnem tega opijanja, si mislim, "waw", res smo se znali zabavati. Brez alkohola smo bili brezvezni, dolgočasni. Zato smo ga potrebovali. Res mladost ni mladost brez alkohola? A ostali so sladki spomini. Lepo je bilo. Pri nas je alkoholizem tako ali tako zelo razvita dejavnost. Vsi smo alkoholiki. Vsi, ki pijemo večkrat na mesec. Na to nakazuje uspešnost gostiln, veliko prodanega alkohola po trgovinah in statistični podatki nesreč. Ljudje se brez tega ne znajo sprostiti. Je to normalno, da slišim zgodbo, da se dvajsetletnik zdravi zaradi odvisnosti od alkohola? Ravno včeraj mi sosed pripoveduje, da je zaradi pijanosti naročil taksi. In kaj je dobil? Pijanega taksista, kateremu je preprečil povzročiti nesrečo! Groza od groze. Danes še z javnim prevozom nismo varni. Mogoče imamo ob sebi premalo pravih ljudi, ki bi sredi noči prišli po nas, kadar spijemo preveč. Mogoče je naš slovenski značaj povezan s tem. Po naravi smo zelo zadržani in konzervativni. Da doživljamo odklop, se moramo do konca napiti. Žalostno. Nekatere ljudi alkohol spremeni v popolnoma druge osebe, ker si šele takrat upajo pokazati svojo plat. Samo takrat se znajo izživeti. Na dobri poti smo, da doživimo preobrat kakor so ga v Švici. Bili so na vrhu lestvice voznikov, ki so se vozili pod vplivom alkohola. Največ pijancev. Sprožil se je alarm in strah, kaj se dogaja z deželo. Vedeli so, nekaj bo potrebno ukreniti. Predpisali so zelo stroge kazni in omejili svobodo ljudi. Uvedli so strožje kazni na cesti in ponoči zaprli gostilne. Po 21i uri ne smeš zganjati hrupa. Verjetno je manj nasilja in prepiranja zaradi strogo nadzorovane tišine. Sedaj so ena izmed najbolj urejenih dežel. Alkoholizem se je bistveno zmanjšal. Verjetno je tudi družinsko življenje boljše. Ljudje se zadržujejo doma in pridno skrbijo za družino. Kaj bo s Slovenijo čez par let? Kdaj se bo tukaj sprožil alarm? Sedaj, ko je bil bum recesije, so gostilne še bolje funkcionirale. Le kaj bi Slovenija, brez služenja mastnih denarcev na račun gostiln? Ljudje se ga bodo vedno opijali. Od žalosti ali pa od veselja. Včasih zaradi stresa ali pa dolgočasja. Vedno se najde razlog. Vedno se najde nekaj denarja v denarnici za vino in pivo. Alkohol bo ostal razdirator družin in velik razlog za razpadlost poslovne uspešnosti. Naj nas ta zgodba včerajšnje nesreče spametuje. Tako mladi so še bili, toliko življenja so še imeli pred seboj. Je res na vsakem koraku potreben alkohol, da se znamo zabavati? Da se znebimo občutka napetosti? Toliko drugih načinov druženja in zadovoljstva obstaja. Naj nas pokoplje starost. Poskušajmo živeti polno in zdravo. Vračajmo se na cesto pogumno. Umrimo po naravni poti, ceste pa naj ohranijo svoj čar previdne vožnje in lepih avtomobilov. Jezo in veselje lahko izživljamo tudi na druge načine kot s hitro vožnjo. Danes se dotaknite bližnjih. Kaj nas čaka jutri, ne vemo. Bojim se zanj. Vem, v kakšnem stanju se mnogokrat vozi. Samo enkrat bi mu še rada izrekla besede čutim te, ljubim te. Upam, da ne bom nekoč prepozna. |
četrtek, 01. oktober 2009Brezizhodnost Brezizhodnost Tvoj prvi prihod je v naročju nosil konec Potuhnjen, prikrit Podzavest je slutila že takrat
Brezizhodnost Spim v oklepu njenega bogastva Zaljubljena slepota kroji v meni srajco posesivnosti Oblečeš jo tudi ti Včeraj sva v grešni spalnici jutro častila z brezsmislom Dražil si me Bo vajina postelja jutri kričala najine napake? Nekoč bova kaznovana
Brezizhodnost Tam sem še danes Izgubljam se v svojem labirintu kjer smem iskati tvojo dlan Tam lahko sprejmem vlogo grešnice |
četrtek, 01. oktober 2009Bil si... Bil si idol Človek z vsebino Popoln moški Bil si inspiracija za vse zaklenjene misli Tvoj današnji glas me odbija Zmedenost vonjam Imaš jo polito po obrazu Meja je bila predpisana Samo čepek ljubezni Poglej naju sedaj! Čutiš dvom? Bil si dom moje razsežnosti Bil si…bil si vse v meni Priznam Moč potlačenosti je razpadla Sedaj je v tvojih očeh morilec Morilec samega sebe Ne hodi več takšen pred moje poslanstvo Vstopnico za prepad od mene ne dobiš |
sreda, 30. september 2009Danes sem doživela šok! Zopet se peljem tja. Na delo »veselo«. Malo tesno mi je pri srcu, danes mi roko podaja lenoba. Pa saj vem. Z muko začnem in z nasmehom končam. Vedno se pojavi nekdo, s katerim delim besede. S katerim delim smeh. S katerim delim kakšno skrivnost. Previdno. Da ne povem preveč. Raje se osredotočim na druge in pozabim nase. Neznance raje sprašujem, kot pa sem vprašana. Osvajata me dva moška. Na začetku sta se mi zdela dolgočasna, mogoče malo neumna. Iz ure v uro mi je bilo prijetnejše z njima. Prisedem. Nekaj spijemo. Zamudita svoje obveznosti, da mi delata družbo. Standard. Vedno se najde kdo, ki nam kratkočasi urice. In me njemu nazaj. Osvajata. Delita komplimente. Blebečeta o razno raznih ponudbah(Sem lahko tvoj obesek na prsih? Ta lahko kdaj kam peljem? Odkrit bom, res si mi všeč!, itd….). Spijeta preveč. A sta zelo prijazna in duhovita. Večkrat prideta. Večkrat se pogovarjamo. Nisem zaupljiva, sem pa odprta za nova spoznanstva. Včasih se zaradi tega ljudje opečemo. A hkrati pridobimo veliko. Vglavnem. Danes se pogovarjamo več ur. Oba se izdajata za samska. Jaz na veliko govorim čez poročene, ki samozavestno ogovarjajo in pihajo na dušo. Kako si upajo! Hec je nekaj, to poznamo vsi. Resne ponudbe so drugo. Čez približno 4 ure pride njuna sodelavka. Podre jima ves načrt. Zmenjeni smo bili, da gremo v petek žurirati skupaj. Nato ona izjavi Pokažita slike svojih otrok! Jaz seveda v šoku. Onadva pa brez besed v smislu Ups, kaj se bova pa sedaj izgovorila? Nimata samo otrok, seveda sta tudi poročena. Petnajst minut potrebujem, da pridem k sebi. Če ne bi prišla njuna sodelavka, ne bi jaz nikoli izvedela. Mogoče bi čez vikend že kje veselo pohajkovala z njima. Razumem, da so moški na kupu podivjani. Radi se pogovarjajo o drugih ženskah in pozabijo na svoje. Radi pogledajo oziroma do potankosti prečikirajo še kakšno drugo meso. Razumem, da človek kdaj prevara. Skoči kdaj sem in tja. Ampak kako sebičen more biti človek, da zataji svoje otroke? Ker se mu sline cedijo po nasmejani mladenki? Jaz še svojega fanta ne bi mogla zatajiti, kaj šele družino!? Pri meni sta zaje***a na celi črti. Nisem se imela namena spečatiti s katerim od njiju. Niti najmanj. Ampak dobila sem odpor. Odpor, da ju še sploh kdaj vidim. Takšne stvari me delajo napeto. Kako naj ostanem ravnodušna? Tako jezna sem bila na njiju, da bi jima najrajši prislonila eno čez uho. In še tisti trenutek se mi pojavi vprašanje. Koliko obrazov imajo ljudje? Koliko vlog igrajo v življenju?Je mogoče moj oče kdaj zatajil mene? Tega mu ne bi oprostila nikoli! Tipičen primer je neki moški, ki redno zahaja v naš lokal. Groza od groze. Napije se ga do konca. Leži na tleh. Obnašanje na nivoju pračloveka. Vedno ista zgodba. Oblega vse ženske. Včasih tudi otipava. A to je njegov gostilniški obraz. Enkrat sem ga videla v družinski vlogi. Popoln očka. Popoln mož. Predstavljal je pridnega, marljivega moškega, ki pridno služi svoj kruh. Lahko bi bil ugled ostalim. Prvo vprašanje, ki se mi je takrat razvilo v glavi. Je to isti človek ali je morda njegov dvojček, z drugačno osebnostjo ali se meni morda meša? Nato sem kmalu dojela. Isti človek je. Ga ženska pozna kot takšnega, kot ga videvamo me iz druge strani šanka? Dvomim. Oh, ko bi vse te ženske videle, kar vidimo me pri svojem poklicu. Upam, da bo moj moški bolj nedružaben, kot pa družaben. Da bo raje imel šport in knjige, kot večurno sedenje v gostilnah. Kmalu za tem dobim strah. Mogoče bom tudi jaz ena izmed tistih, ki ji bo moški lagal. Ki ga ne bom dovolj dobro poznala. Kako naj komu zaupam, če pa okolica nakazuje drugače? Čedalje starejša sem. Ko bom stara približno 25 let, bodo vsi dobri moški že zasedeni. Ustvarjeno bodo že imeli neko stalnost, ki se je bodo vztrajno držali. Kaj nam bo še ostalo takrat? Lahko bomo ljubice ali pa bomo pobrale tiste ostanke. Vedno se zagledam v zasedene. Samski me ne interesirajo. Drugače verjetno ne bi bili samski. Tole je seveda posploševanje. Vendar strah pri meni ostaja. Še malo, pa bo na vrsti vklop alarma. Bemti, potrebno bo nekoga poiskati, preden bo prepozno! Kje se skrivajo samski, privlačni in s pravimi vrednotami?! Ko bom našla takšnega, se ga bom oklepala kot pijanec plota. |
nedelja, 27. september 2009Umetnost je....vse!
Včasih se sprašujem, kaj sploh je umetnost. Nekaj drugačnega, nekaj kaj prihaja iz globine. Nekaj, kar ni v sožitju z materializmom. Nekaj, kar se ne da kupiti. Nekaj kar vznemirja. Nekaj neprozornega. Nekaj, kar začutimo v vsakdanjem trenutku. Nekaj novega. Nekaj, kar privleče na plan vse skrite, umazane ali brezmadežne plati. Je resnična. Je nekaj svojega, kar ustvarimo sami. Plod naše osebnosti. Torej, umetnost je lahko vse. Vsak v sebi nosi drobtinico poeta. Umetnost je seks. Preko erotike se gibljemo onkraj sveta. Umetnost je poljub. Če je pristen. Umetnost so izgovorjene ali napisane besede. Kadar se izpovedujemo. Umetnost je biti partner. Umetnost je šport. V oddaji A si ti tud not padu, je bil nogomet povezan s seksom. Gol je vagina, branilec je deviška kožica, žoga je bela, ker predstavlja moški izliv. Zato nogometaši tako zagreto tekajo proti golu. Umetnostno drsanje predstavlja homoseksualnost, ker je moško obnašanje na drsališču žensko. Seks lahko vidimo vsepovsod. Umetnost je imeti svoje podjetje. Kje dobiti navdih za umetnost? Mogoče v naravi, mogoče v drugih ljudeh, mogoče v sebi. Potrebna so nihanja iz enega razpoloženja v drugo. Potrebna so različna občutja. Karizma. Polnost čustev. Umetnost se začne s smrtjo. Kadar pademo v prepad. Takrat smo najbolj ustvarjalni. Zame je velika umetnica Shakira. Prelepa, a ne lutkasta. Ponosna na svoje majhne prsi. Eksotičnost in vsebina kar kipita iz nje. Umetnost so prostitutke. Znajo spretno izpeljati svoje delo, mnogim ženskam ne bi uspelo. Vsak ima svojega izbranca, nekakšen ideal, v katerem vidi največjega umetnika. Meni je bil zelo všeč intervju z Borisom Kobalom. Flegmatično, humoristično, odkrito. Malo melanholično. Zopet nekdo, ki živi popolnoma običajne vsakdanjike, njegova nenavadna osebnost pa se jim skuša prilagajati. Ali pa mu enostavnost prija, ker je sam dovolj zakompliciran. Ko sem brala njegove besede, sem za vsakim stavkom komaj čakala naslednjega. Preseneča. Tipično igralsko. Doživljala sem nihanje iz smeha v zamišljenost. Ne dolgo nazaj sem brala članek o Bob Dylanu. Bogat človek. Težko ga je oceniti. Spada vsepovsod. Bolj bi ga označila kot pesnika, ne kot glasbenega izvajalca. Berlinska revija Literaturen je predlagala, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado za literaturo. V kratkem bom pogledala njegov biografski film Bob Dylan-7 obrazov. Umetnost je estetika, nekaj lepega, nekaj večjega. Nekdo je lahko umetnik življenja. Moja razlaga za takšnega človeka….hm…nekdo, ki je deležen novih in novih težav, a jih spretno rešuje. Umetnik je. Še obstaja kaj višjega od umetnosti? Ne. Tam je svet idej, kjer zavore popolnoma popustijo. Tam je naše poslanstvo, tam smo brezbrižni za okolico. To je veličina.
Umetnost je v nekem smislu podobna ljubezni in veri: v njenem območju presegamo vsakdanje tegobe in ne mislimo na posledice svoje pustolovščine v skrivnostnem svetu, kateremu smo se posvetili.(Alfred Schutz) Res je. Obema je skupno nekaj. Nimata točno določene definicije. Ko pridemo v njiju, se vračamo znova in znova. Obe bogatita. Le, da ljubezen lahko pusti negativne posledice. Je lahko boleča. Včasih nas straši. Umetnost pa samo osvobaja. Osvobaja brez prašnih ostankov.
|
sobota, 26. september 2009Samske ženske Kako jaz dobim navdih za pisanje…hm…znajdem se v neki situaciji, mogoče opazim nek dogodek, spoznam nekega človeka. Ljudje s polno domišljijo in vsebino tako ali tako lahko o eni situaciji napišemo cel roman. Nato klik. Danes bi pa pisala. Nato ideje začnejo padati, najprej ena, nato druga in nato se sproži vulkan idej. In si rečem, fak, o tem moram danes pisati. O idejah, ki izhajajo iz moje glave, nekatere pa so samo nadgradnja oziroma samosvojost tistega kar preberem. Včasih se s pozornim opazovanjem okolice naučimo več kot iz lastnih izkušenj. Vozim se v avtu, ujeta v največjo gnečo sredi dneva in si rečem, ti norci okoli mene me pa res ne bodo naredili živčne. Zavrtim si svojo glasbo in ne poslušam bobnenja avtomobilov, trobljenja in spregledam hitenje ponorelih ljudi. Naj trobijo, jaz se danes vozim po omejitvah. Danes ne bom del njih. Pridem domov in masturbiram na najbolj svinjske fantazije. Na koncu si še na youtube zavrtim prizor-Demi Moore&Michael Douglas-Disclosure. Oh kako sprosti. Oh kako včasih vzburja razvratno, nesvetniško mišljenje. Zakaj danes raje ne seksam? Klasika. Danes sem introvert. Moje fantazije in svoj čas mi bolj ustrezata. Danes mi ni do prilagajanja, sama sebi najbolje ustrežem. Včasih odkriti ljudje ne pridemo dobro skozi, včasih nas nekdo ne mara. Mogoče se nas bojijo. Nekateri pa celo vedo, da je odkritost največja vrlina dobre komunikacije. Pogovor brez zavor. Redki so tisti, ki ga znajo in upajo prakticirati. Živim v svojem svetu, ampak se znajdem tudi v realnosti. Nekateri me imajo za drugačno, samosvojo, čudaško, mogoče malo noro. Tako mislijo tudi doma. Ampak počasi jih že privajam na to, da je moje mišljenje drugačno od večine in trikrat poglobljeno. Tega ne bom zatirala. Vseeno mi je, tu in tam se obremenjujem. Drugače sem ponosna na to. Danes mi je vseeno, nekoč, čez 10, 20 let bodo ti ljudje brali moje članke v revijah. Ta želja bo nekoč uresničena. Jaz in pisanje. Nekaj kar bom nadgrajevala celo življenje. Danes bi pisala o samskih ženskah. Sama sem del njih. Ženske, ki izgledajo samozadostno, samozavestno, samostojno, v sebi pa tako močno hrepenijo po toplem objemu, po tem, da se z nekom zbudijo. Ranljive, čustvene ženske. Tipičen primer je naša K****. Tudi R******a sreča je samo »sreča«. Ampak smo močne. Trudimo se živeti. Ne samo živeti samoumevno, ampak živeti strastno. Same premagamo dneve s slabo samopodobo. Same se spopadamo, ko nas je sram, ko smo prestrašene. Včasih se počutimo nekoristne, ker nas nihče ne potrebuje. Same se dvignemo, ko smo na tleh. Same skrbimo za svoj avto. Svoj avto obvladam, večina zasedenih žensk ga ne. Znam bočno parkirati. Meni predstavlja izziv, ko se odpravim avtomehaniku . Ko sem pijana, se moram peljati s taksijom, ker ni dragega, ki bi prišel pome. Opravke opravljam sama. Navajena sem tako. Včasih mi je tesno. Moreča so vprašanja, kateri je pa tvoj izbranec? A vsi ljudje imajo tegobe, ne samo me samske. Če bi podrobno povrtali v vsakega človeka, bi v vsakem našli ogromno prtljage. Ogromno potlačene vsebine. To je vsakdanje, a površinski odnosi tega ne kažejo. Včasih objem in toplino iščemo v popolnih tujcih, samo da smo tega deležne. Same se moramo imeti rade, ker nas nima moški. Nikogar nimamo, ki bi nam dal varnost, obvarovati se moramo same. Težko je včasih. Same zaspimo. Same smo v temi. Včasih smo tako zadirčne, da nam na čelu piše, samska sem! Same izkoristimo dan, ko so vsi ljudje okoli nas odsotni me pa osamljene. Včasih smo zaprte zaradi tega. Iščemo nekoga, ki nas bo ovil v svilo ljubezni, nekoga, komur bomo lahko razdajale sebe. Pravega. Jaz ne iščem nekoga, ki bo isti kot jaz. Iščem nekoga, ki bo imel toliko inteligence, da me bo znal razumeti, sprejeti in spodbujati mojo osebnost. Če ne bo poznal višine, mu jo bom dajala jaz. Ponosna sam nase, ponosna sem na vaju, prijateljici. Vse tri smo še vedno device. Strpne. Mogoče malo boječe. Močne smo. Moških ne potrebujemo zaradi koristi. Srečo iščemo drugje. Jih ne izkoriščamo. Ne seksamo zaradi boljše samozavesti. Največja napaka žensk. Mislijo, da bodo s seksom osvojile moško dušo. Kako zmotno. Vem, da izgledam dobro, a to ni dovolj za ljudi na nivoju. Poanta je drugje. Bodite ponosne na to tudi ve!! S ponosom povejte, nedolžna sem! Pustimo otroke, pustimo idiote, pravi moški bo ponosen z vami.. Izkažite mu svoje prednosti in slabosti. Tukaj ni sramote, to ste ve. Veliko povejte o sebi in veliko sprašujte, veliko hvalite. S tem kažete zanimanje. Moški to potrebujejo. Imajo svoj ego. Radi dajo, radi ustrežejo. Ni nujno potrebna zveza, niti ne seks. Ne potrebujemo nujno moškega na vsakem koraku. Potreben pa je moški svet. Popolnoma drugačen je od ženskega. Potrebno je biti dostopen zanj. Ne dostopen, da ga pustiš samo do sebe, ampak da ga spustiš vase. Brez njega smo kamen. Mogoče moški prijatelj. Moški tujec. Nova moška spoznanstva. Flirtanje. Pogovor. Kakeršenkoli dotik. Mogoče samo misel na nekoga. Mogoče samo pogled na nekoga. Nekdo, ki nas spreminja v ženske. Nekdo, ki nam daje seksualno energijo. Brez nje smo roboti. Ženske, ki so zmožne osvojiti vsakega moškega? Niso pretirano lepe, niti pretirano suhe. So drzne, ampak ne predrzne. Samozavestne, a ne samozadostne, a ne vzvišene. Željne moškega. Močne, a ljubeče. So takšne, kakršne so. Opazne. Upajo si, strahopetci se jih prestrašijo, a jih vseeno obožujejo. Zraven njih se počutijo prijetno. Nato še uporabijo nekaj talenta in danih čarov. Zadnjič sem spoznala nekoga, ki je stal pred mano in rekel, vem, da sem na nivoju in opazim samo takšne ženske, vem da sem lep, postaven, seksi, perspektiven in pameten. Nisem si mislila samovšečnež, ni bil poniževalen do ostalih. Mislila sem si, svaka ti čast, lepo je to slišat, to bi rada nekoč slišala od žensk. LEPA SEM. LEPA SEM BREZ MOŠKEGA. Od mene dobi vsaka spodbudo za to. Za pogum. Zase vem, da sem ogromno eksperimentirala brez seksa. Spoznala svoje telo. Se veliko naučila o moških, še več pa od moških. Veliko komunicirala o najbolj skritih plateh. Mogoče več od punc, ki seksajo od svojega 15ega leta. Ki seksajo brez pomena. Prazno. Brez želje. Samo, da seksajo. Ni enostavno biti sam. Velikokrat pada dež. A za njim mora posijati sonce. Včasih se sonce skrije za par ur, včasih za par mesecev. A nikoli se ne sme skriti za celo življenje. Vete kaj, samske smo kraljice za vse nesrečno zasedene. Imamo samospoštovanje. Upamo in vemo, da si zaslužimo nekaj boljšega. Borimo se. Včasih smo brez življenja, ker izgubimo tudi ljubezen do sebe. A to je priložnost, da živimo življenje tako kot same hočemo. Spopadamo se same s seboj. Spopadamo se s praznino, ki jo hočemo napolniti z vsemi drugimi stvarmi. V sebi vemo, da je sreča ljubezen. A zveza na slabih temeljih je brez pomena. Moje življenje je več ali manj trenutno sesuto. Bila sem popolnoma pripravljena na zvezo. Ker ljubezen in partnerstvo sta sposobnost, zanju moraš biti resen in zrel. Jaz sem dovolj. A trenutno nisem pripravljena na zvezo. Ko se prebudim iz kome, ko se notranje počistim, si vsaj približno zopet uredim stvari, takrat bom pripravljena. Trenutno čutim sesutost, takšna ženska pa ni sposobna pravilno deliti sebe, kvečjemu stopi v še večje težave. Vedno sem rila v problematiko, vedno so takšni ljudje rili k meni. Mogoče po kanček nesebičnosti, iskrenosti, življenjske energije. Mogoče po rešitev. Od takšnih ljudi se največ naučiš. Ampak pri izbiri partnerja, bom iskala nekoga kjer ne bo odvečnih prepirov, kjer ne bo odvečnih problemov. Mogoče iščem ideal. Če ga ne bom našla, si bom predstavljala, da ga imam. Še danes sem ponosna nase, da sem šla stran od njega. Mogoče sem žrtvovala svojo življenjsko srečo za njegovo družino. Mogoče. A lastna sreča se ne gradi na nesreči drugega. Ni mi žal. Najina zveza je bila zgrajena na tako krhkih kamnih, da bi na dolgi rok imela malo možnosti za uspeh. Še vedno mi na daljavo poklanja sladke nasmeške in poglede ob katerih se še vedno topim. Vedno, ko ga vidim, dobim solzne oči. A premorem še tisti najmanjši košček moči, ob najbolj šibkem dnevu, da se odmaknem. Poklonim mu nasmešek nazaj, brez tega ne morem. Včasih se želi približati, a mu nakažem, da nima smisla. Preveč sem mehka ob pogledu nanj. Samo eno misel zmorem obdržati takrat-v trikotnik ne grem več!- Včasih mi je dovolj že to, da obstaja. Da je končno nekdo, do katerega čutim. Včasih si želim le eno, da bi stopil do mene in rekel-Hvala. Doma smo si porihtali.-Ko bi videla njega srečnega, bi šla tudi jaz stoodstotno naprej. A PUSTIMO NJEGA. Imam tri močne fantazije. Dve bom zagotovo uresničila. Podrejenost in nadrejenost. Biti moškemu psica in moški meni pes. Tretja fantazija bo ostala neuresničena. Ples v nočnem baru. V svetu erotike. Kjer bi lahko preko plesa na drogu izrazila celoto sebe. Moški pa umirali od želje po nečem, česar ne morejo imeti. Plesala ne bom, a šla bom tja. S**** me bo peljala. Z njo bom premagala tremo. Vedel ne bo nihče. To bo najina skrivnost. Samska sem, lahko si privoščim biti v tistem umazanem svetu. Vsaj en večer. Ne zatiram več sebe. Hodim in potujem tja, kamor me vleče srce. Včasih mi pogumno uspeva, včasih malo manj. A strast do življenja nikoli popolnoma ne mine, če jo imaš v krvi, včasih se samo skrije. Tudi samske jo imamo! Dajte jo na plan tam in s tistimi ljudmi, kjer jo znate izraziti! Predvsem pa, ne skrivajte sebe! Upajte si povedati! Unikati privlačijo!
"Ni celulita. Ni grdih žensk. So samo privlačne in neprivlačne. So samo tiste, ki imajo osebnost in tiste, ki je nimajo. Tiste, ki jo imajo, bodo iz strani moških vedno oboževane in deležne njihovega sveta. Tudi, ko bodo stare 60 let."
"Zagotovo pa obstaja tudi širok »bazen« moških med, reciva, 25. in 35. letom, ki znajo ženski nuditi obe komponenti partnerskega razmerja, se pravi, tako čustveno kot telesno bližino. K čustveni bližini štejem seveda v prvi vrsti prav posluh za partnerkine potrebe, kakršne že ima. Ta tako ali tako sodi k stvari. Če se moški zaljubi v, reciva, filozofinjo, se bo iz ljubezni do nje sam naučil filozofirati – pa ne iz kakega računa, ampak ker bo ljubezen, ki jo čuti, objela ob ljubljeni osebi tudi vso njeno duhovno in duševno sfero, obžarila vse njene hobije, talente, nagnjenja, posebnosti. Kje naj torej ženska najde kraj, kjer bo moški našel njo?Služba je dokazano bogato netišče ljubezenskih čustev. Prostore, namenjene zgolj samopozabi (disko), bi odsvetoval iz razumljivih razlogov."(Branko Gradišnik) |
nedelja, 06. september 2009Prijateljice...še vedno? Ne vem kaj se zadnje čase dogaja med nami...prijateljice...kje so naše skupne sanje, kam odšle so naše poti....zakaj ne najdemo več skupnega jezika?...kje je ostala naša sproščenost, odprtost? Tole vam bom poslala...še danes... Rada bi vam nekaj napisala, da ne bom zopet kasneje pogrevala, ko bo že prepozno. Včeraj sem odšla, da vam ne pokvarim večera, pravzaprav večera slavljenke. Včasih, ko sem zraven vas, se enostavno ne počutim srečno, upoštevano, razumljeno in se trudim vključit, prilagodit, ker me boli to, da se ne najdem več z osebami, ki jih imam najrejš. In mnogokrat najdem več pozornosti, podpore pri popolnih tujcih, ker stara prijateljstva pač postanejo samoumevna. Ko gledam nas, čutim med nami nepristnost, neodkritost, točno to, česar najbolj ne maram, kar me dela najbolj nesrečno. Izigranost, tišina, molk o sebi, o svoji sreči in o svojih tegobah. Alkohol mogoče kdaj pomaga, ampak to ni to. Potem pa mislite, da sem se zaprla. Nisem se, iz meseca v mesec se počutim bolj osvobojeno, odprto, bližje samostojni, zadovoljni, samosvoji ženski, ki počne in živi tako kot hoče. Samo drugam sem šla. In včasih se zraven vas počutim bolj osamljeno kot če sem sama s sabo. In v tem letu sem našla ogromno seb podobnih, mogoče starejših ljudi, ki me niso spremenili, ampak neverjetno nadgradili. Takrat sem si rekla-to je zame. In včasih v ljudeh najdem že po prvem vtisu toliko "nečesa", z zgodbami ob katerih se ti naježi koža. Mnogokrat ne najdem več skupne točke z vami, prav ne vem o čem bi govorila, ne steče več beseda, kot da bi se naše poti čisto oddaljile. V tem času sem imela popolnoma drugačno življenje kot ve, doživljala sem svet odraslosti, vsak dan znova, drugačno početje, drugačna družba, drugačni pogovori. In mnogokrat letos mi je bilo fenomenalno. Ampak kljub temu ste ve še vedno prve, zaupanja vredne, super punce, neka moja stalnost, kamor se lahko obrnem, za katere bi še vedno vse naredila. Sedaj mogoče celo razumem kaj je mož in kaj ljubimec. In upam, da bo naše prijateljstvo trajalo, kljub padcem. In resnično upam, da bom kasneje čutila z vami nazaj tisto prijateljsko bližino, kot se temu reče. Jaz pa hrepenim po intimi. Pravi. Z enim človekom, prijateljico ali pa s fantom. Ogromno dajat in ogromno dobit. Ali pa rabim samo čas zase, ker stare rane še niso zaceljene, takrat pa nam površinski pogovori ne grejo najbolje od rok. Obžujem osrečit ljudi, obožujem sodelavke, obožujem, ko vidim veselo sorodstvo na kupu, obožujem vožnjo z avtomobilom, obožujem branje raznoraznih tem in oboževala sem njega poslušati ure in ure o njegovmu otroku. Takih malenkosti o seb nikoli ne čujem od vas. Edino jaz vam dajem sebe in se vam odpiram, verjetno ve nimate te potrebe. Enostransko pa to ne obstaja. Evo, to je bilo iz srca. Rvm
|
torek, 25. avgust 2009Perfekcionistka... Zopet tisti čas, ko človek poskuša razrešiti samega sebe. Poglablanje vase pride ob težavah seveda. Super dnevi tega ne potrebujejo. Ko si ogromno občutij ne znam razložititi. Toliko vprašanj, pa toliko nenatančnih ali nepravilnih odgovorov. Vendar gre na bolje, iščem in iščem razlage zase. Poiskala sem jih že mnogo. V knjigah, po forumih, v sebi in konec koncev v drugih ljudeh. Zakaj za boga hočem vedno vedeti vse, u nulo razčistiti sebe, dobiti odgovore na vse svoje reakcije, poskusiti vse, imeti vse, pa sem na žalost daleč od tega. Zakaj hočem, da se vedno stvari odvijajo tako kot si zamislim, tako kot sama hočem? To vendar ni izvedljivo, je pa zelo utrujajoče, vendar v obratnem primeru čutim pomanjkanje, praznino, skrito nezadovoljstvo, s katerim ne pritiskam na druge, ampak ga čutim v sebi. Pogoste besedne zveze pri meni, ki izražajo del moje osebnosti...hočem to, želim da... Navajena sem komplimentov, pohval, takšnih in drugačnih, navajena sem, da se vsega naučim hitro in spretno, če vložim energijo, navajena sem, da ko se nečesa lotim, izvedem tako kot hočem in to tudi dobim. Če se le lotim s pravo predanostjo. Ne maram vplivov drugih, to me živcira, ker včasih podzavestno pričakujem od sebe nečloveške in nemogoče poteze, katerim mnogokrat nisem kos. Ampak saj sem samo človek, ki ne zmore vsega!! Verjetno sem tudi jaz ena izmed tistih, ki ne tekmujejo z drugimi, ampak sami s sabo. Ne maram početi narobe, rada pa počnem po svoje, a to skupaj velikokrat ne tvori sožitja. Zanimivo, da nikoli nisem bila označena kot perfekcionistka. Če bi ljudje poznali moja visoka hrepenenja, previsoke zahteve in domišljijske želje, bi mislili drugače. Težko je včasih živeti z mojimi pričakovanji do sebe, drugih in konec koncev do življenja, a hkrati znam sprejemati ljudi, le od svojega moškega bom hotela vse, vse. Hočem več, kot je v resnici sploh možno dobiti. A se zavedam neizvedljivosti. Le domišljijske želje me zadovoljijo in spomin nanj. Spominov nam ne more vzeti nihče. Zakaj bi živela za sedanjost, če je bilo tam v preteklosti lepše in če lahko živim z upanjem, da bo v prihodnosti še boljše? Če bi najina romanca trajala dlje, bi se čar tistih momentov razblinil, izgubil, pomešal z realnostjo. In takrat bi popolnost izginila. Zopet bi bila razočarana, nad njim, ki je končno nekdo, ki je znal zadovoljiti moje potrebe po dvajsetih letih življenja. Nekdo, ki me je zares znal dvigniti do nebes, uporabiti točno tiste besede, ki sem jih hotela slišati. Tudi seks bi uničil vso filmsko vzdušje, pomešano s pravljico. Le da pravljice se končajo srečno. Še danes se spolnem njegovih besed, če je kakšen moški na tem svetu sploh dovolj dober zame. Takrat sem se zamislila, da imam občasno uničujoč vpliv na sogovornika. Ko globje pogledam vase, vidim, da to res sem. Perfekcionistka. A ne pri vseh stvareh. Mogoče samo pri tistih stvareh, ki jih imam rada, preveč rada, ki jih obožujem. Prvi človek od katerega sem to slišala, je bil neki profesor, gost v našem lokalu, dober psiholog z dobrimi razlagami. In s tem včasih prestrašim ljudi, jih zadušim. Če bi bilo možno, bi spremenila svet, rešila vse ljudi in jih dvignila do nebes. Če bi bilo možno, bi stalno delila sebe s svetom, dajala ljudem le najboljše od sebe, jim kazala nove in nove višave, olepšavala vsak dan znova. A vsakdanjiki ne delujejo po tem principu. Pogosto zmanjka energije še za sebe, kaj šele za druge. Tri možnosti so pri mlajših moških. Ali me ne razumejo ali se me prestrašijo ali pa se mi smejijo, ker so daleč za mojim dojemanjem. Najverjetneje sem zato še vedno samska. Moški bo skorajda moral umreti zame, da se mu bom lahko dokončno predala. Priznam. Obožujem biti priljubljena. Rada ustrežem drugim in rada imam da drugi ustrežejo meni. Rada imam moč v svojih rokah. Rada sem vse hkrati. Rada čutim vrednost, da nekaj štejem. Preveč rada. Rada sem pomembna, včasih najpomembnejša. Vsaj nekomu, ali pa kar celemu svetu. Želim, da si me ljudje zapomnijo, da me spoštujejo, poveličujejo, da me potrebujejo, mi namenjajo pozornost. V tem sva si bila zelo podobna. Ta želja se že celo življenje skriva v podzavesti, odkril jo je on. Tisoč skritih, prestrašenih ambicij. Zato mi je ugajal, ker je ustrezal vsem mojim idealom, ker je znal napolniti mojo energijsko in duhovno plat. Vsaj na začetku, ko so zadeve še sveže, idealne, kjer so napake še skrite. Moje želje so previsoke, da bi jim realnost lahko ustregla. Ali pa moram spremeniti samo pričakovanja, ne želja. Zato mi stalno nekaj manjka. Od življenja pričakujem popolnost, tako kot tudi od moškega in posledično tudi od sebe. Zato v svojem življenju nisem najbolj zadovoljna, ker odstopa od tistega, po čemer v sebi hrepenim, kamor si želim. Zato bežim v misli. Ali pa se tolažim, da tudi realnost in skromnost nista napačni. Tako pač je. A kaj, ko je večino mojih želja takšnih, da jim realnost ne more ustreči. Perfekcionistka sem in bom najverjetneje tudi ostala. Mogoče samo do moških in mogoče samo do sebe. Čutim, da zaslužim več, da zaslužim vse, deležna pa sem novih in novih razočaranj od sebe in drugih. Brez visokih občutkov ne živim. Živim samo kadar letim. Vsaj vem kaj iščem in vse bolj tudi to kdo sem in kaj potrebujem. Iščem nekaj, kar ne obstaja. Raj. Raj na zemlji. Ali pa iščem samo ljubezen. Ljubezen, večno, mogoče nepopolno, samo, da je ljubezen, pred katero še vedno bežim. Bežim, da ne pokvarim začetka, da se ne odkrije preveč mojih napak in da jaz ne odkrijem preveč njegovih. Če vidi moje slabe, jezne in naporne dneve, ne bom več idealna ženska v njegovih očeh...hočem, da ostane tako kot je rekel...da gre naprej z zavidanjem do tistega, s katerim se bom nekoč zbujala...
|
sobota, 22. avgust 2009Moj drugi dom, služba in hkrati hobi Eno leto kelnarjenja. V lokalu kjer se znajdejo največji "pomembneži" in hkrati največji "reveži". Zelo dobra izkušnja. Iz te službe se lahko naučiš ogromno vsak dan znova, če premoreš kanček miselnosti in notranjega bogastva. Delo z ljudmi, je najboljše delo. Ima tudi nekaj slabosti, a se jih spregleda. Imam najboljše sodelavke, s katerimi imam dosti skupnega. Še vedno se z veseljem vračam tja, kjer me ljudje obožujejo, kjer ne poznajo moje preteklosti, kjer lahko vsak dan znova na koga osredotočim, nekomu polepšam dan in drugi meni nazaj. Sreča se prenaša. Tam se naučiš potrpežljivosti in psihologije ljudi. Tam ugotoviš svoj prag sprejemanja in prenašanja drugačnih. Ljudi se naučiš prečitavati tako dobro, da včasih človeka samo pogledaš in veš iz kakšnega testa je in kako je potrebno ravnati z njim. Ogromna izkušnja na podlagi spoznanstev. Opazovanje in poslušanje zgodb nesrečno zaljubljenih, nesrečno poročenih, denarno razpadlih, zapornikov, prevaranih, zapuščenih, drugačnih, plesalk v erotičnem baru, alkoholikov in še in še...In vete kaj je bilo tudi zelo zanimivo spoznati. Svet bogatašev. Res ogromnih bogatašev. Njihov način življenja. Kako so ti ljudje željni tega, da se lahko z nekom nasmejijo, sprostijo, pogovorijo. Ni važno s kom, samo z nekom. Ko pridejo kakšni bogati Ljubljančani v našo gostilno, so neverjetno presenečeni, da se pri nas tako zelo rade pogovarjamo, nasmejimo z gosti. Tega v njihovem hitrem, mestnem življenju ni. Pri nas se opazi kolektiv, zdrav odnos z vsemi. Tam bežijo eden mimo drugega, zaradi stotih skrbi in obveznosti. Bogataši niso prazni ljudje, daleč od tega. Ampak jim prav nič ne zavidam. Nikoli jim ne bom. Ko v sosedni gostilni pogledam 40let staro kelnarco, stalno zaposleno, ne preveč široke pameti, neizobraženo, sproščeno, prijazno, dobrosrčno, vedno ustrežljivo, skromno Romunko, ki občasno rada pokaže svoje prsi, za obstoj službe, brez zavedanja in obremenjevanja da izpade prostaško, ki je mamica otroka in je najverjetneje največ kar je prebrala bil rumeni tisk, ki je vesela, da sploh ima službo, potem mi je vse jasno zakaj se nekateri pomembneži radi zatekajo v vaške gostilne k starejšim kelnercam. Tudi jaz jo rada vidim in počvekam z njo, čeprav ne zvem nič kaj preveč pametnega Potem se ne čudim več, zakaj bogataši hodijo tja po kanček nasmeha. Tam so lahko takšni, kakeršni so. Vsaj v gostilni, čene drugje. Tam najdejo mir, iskren nasmeh in srečo. In oni so tisti, ki lahko zavidajo njej. Ona jim je lahko zgled, kako živeti. Ona ima prosti čas in umirjeno življenje. Načeloma iščem zgled v inteligentnih, samozavestnih, ustvarjalnih oziroma vsaj malo umetniških, poetičnih, svojeglavih, sposobnih, zanimivih, miselnih, intelektualnih, razgledanih, s katerimi se lahko pogovarjaš o vsem, razumevajočih, a hkrati preprostih ljudeh, takšni ljudje me zares pritegnejo, ki me lahko kaj naučijo, ampak tudi zelo enostavni ljudje nam lahko pokažejo ogromno novega. Zadnjič mi je en povedu, da je mel žensko z magisterijem. In vete kaj je rekel, ona se je od mene učila, ne jaz od nje, jaz sem njo učil živeti, ne ona mene. In vete kaj je uspešna ženska…ženska ki je uspešna kot žena, uspešna kot mamica, uspešna gospodinja, uspešna v svoji službi, uspešna kot človek, uspešna prjateljica, uspešna pri svojih hobijih. Takšne ženske pa res občudujem(poleg samohranilk), ki so zadovoljne in uspešne na vseh področjih svojega življenja. Taka bi rada jaz bila nekoč. Ljudje se sploh ne zavedamo kako potrebujemo ljudi z »manjvredo« službo. Kaj bi brez kuharjev, delavcev, zaposlenih v trgovinah, v tovarnah…ljudje gledajo na njih z viška,nihče se pa ne vpraša kako pomembni so pravzaprav. Kako pomembno je, da jih imamo. To seveda ne pomeni, da naj ne razvijamo svojih talentov, moramo napredovati tja kamor nas vleče, za nekoga je to frizerstvo, za drugega medicina, za tretjega hobiji, za četrtega uspešnost v družinskem življenju, ampak preprostosti bodo vedno zmagale. Dokler se ne naučiš uživati v malenkostih, ne boš srečen. In dokler nisi srečen, nisi uspešen, pa lahko imaš najlepšo postavo,pa najbolšo osebnost, pa milijone na banki. Jaz se to zavedam pri 20ih letih, kaj je največji uspeh, nekateri ugotovijo šele takrat, ko denarno in službeno dosežejo vse.
*You might need something to hold on to Somebody that you could just to talk toI just want to feel you in my arms Share a little of that human touch Feel a little of that human touchJust a little of that human touch* |
nedelja, 19. julij 2009Danes v nebesih...jutri na tleh....tak je lajf Včasih pride dan brez navdiha. Ne znaš uporabiti najskromnejših besed, nasvetov, tudi osnovne misli izgubijo pomen. Širina miselnosti ponikne. Ne dotakne se te najlepša pesem, niti najlepši stavek. Kje se skriva razlaga? Verjetno te tisti dan obdajajo ljudje brez vsebine, mogoče si prazen ti ali pa je enostavno celoten dan prazen. Najhujši so občutki pretirane flegmatičnosti. Ko enostavno ne čutiš nič. Ne čutiš razočaranja, ne čutiš bolečine, ne čutiš jeze, ne čutiš veselja. Ne znaš več jokati, praktično vseeno ti je zase in za vse ljudi okoli tebe. Verjetno je to najnižja stopnja človeške psihe, ki jo sploh lahko dosežeš. Takšno je bilo moje preteklo obdobje, kakšno leto nazaj. Kar zmrazi me, ko se spolnem na tisti čas. Ko si tako zelo na tleh, da se te ne dotakne nič. Vse je boljše čutiti, vsi negativni občutki so bolj dobrodošli od apatičnosti. Ob trpečih trenutkih vsaj dobiš navdih za besede, dobiš željo za rešitev, strah te vleče na boljšo stran. Torej trpljenje in strah le imata velik smisel. Dajeta nam potrdilo, da živimo. Usmerjata nas stran od tam kjer smo bili in vlečeta na pot novosti, za katero upamo, da bo svetlejša. Se vam je že kdaj zgodilo, da so nekateri ljudje iz vas izvabili plati osebnosti, ki jih prej nikakor niste poznali pri sebi? Mogoče močno plat sebičnosti, ali pa močno plat duše, ki je odrezana od telesa. Ljudje smo zmožni ljubezensko priti tako visoko, da nam nobena površinska zaljubljenost več ne more priti do živega. Tako kot pravijo…ljudje, ki so bili deležni globoke ljubezni, jih zaljubljenost ne more več zadeti. Se kdaj vprašate, zakaj nam starejši ljudje stalno prikazujejo nerealno podobo sveta, stalno olepšujejo zadeve, razlagajo realne zgodbe v podobi pravljice? Podrobnosti resnice izpustijo. Mogoče nam še danes lastni starši prikrivajo tisočere stvari, čeprav smo že na poti v odraslost. Že od otroštva starši lažejo otrokom. Ko nekdo umre, rečejo, da je odšel v nebesa. Ne povejo resnice, umrl je, njegove duše ni več, telo najverjetneje razžirajo črvi par metrov pod zemljo. Bil je samo številka, tako kot vsi, svet brez njega teče dalje. Nato začnejo razkrivati pravi svet, počasi, postopoma, odvisno kako otrok napreduje v dojemanju in kako veliko lahko prenese. Kje obstaja razlaga? Zakaj otroke že od malih nog ne navajajo na resnično vednost..le zakaj…ker je zelo težko dojeti ljudi, dogodke, že za nas, kaj šele za otroke. Si predstavljate, da bi otroci družin vedeli, da je večina staršev danes še vedno skupaj zgolj zaradi obojestranske dolžnosti do otroka, zgolj zaradi obstoja skupnega starševstva? Verjetno bi krivdo zvalili nase. oh, kako slepi so, ne poznajo ne matere in ne očeta. Le ena je resnica, ki nam jo odrasli dopovedujejo že od malih nog…Bojte in pazite se tujcev. Z drugim stavkom povedano, neznancem ni nikoli za zaupati, pa lahko izgledajo neverjetno sladki in popolni. Pravo plat redko spoznaš tako hitro. Mogoče se moraš naučiti pravega sprobavanja, raziskovanja, preizkušanja iz kakega testa je človek. Potem hitro ugotoviš človekov pogled na svet. Otroštvo je vsekakor najbolj pravljično, krasno obdobje, polno razigranega optimizma. Ne vem kako bom svoje otroke vzgajala, verjetno je vzgoja najtežja življenjska naloga. Ampak vsekakor jih bom učila samostojnosti, moči in dobrote do bližnjih in najverjetneje bom šele takrat razumela napake in slabe poteze svojih staršev. Jabolko ne pade daleč od drevesa, vse se vrača, vse se plača, laž ima kratke noge…stari pregovori, za katere kmalu ugotoviš kako resnični so. |
nedelja, 28. junij 2009Bogastvo človeštva.... Tipkovnica. Napisane besede. Svet, kjer lahko iskreno pokažem sebe. Vsem, ki pišemo nam je nekaj skupno. Ko pišemo, odpremo srce. Tam ni zavor, tam ni laži. Zadnje čase sprašujem ljudi, če so srečni. Redki so tisti, ki iskreno pritrdijo, zraven katerih čutiš pravo izžarevanje, pravo življenje. Zelo redki. Nekateri rečejo pa sej sem srečen, sej mi nič ne manka, ampak ko podrobneje pogledaš v njihove oči, v njihovo osebnost, najdeš negotovost, najdeš odgovor, da lažejo. Da čutijo osamljenost, pomankanje, pa tega ne priznajo niti sebi, kaj šele drugim. Do nekaterih ljudi čutim toliko usmiljenja, da jim sploh ne upam postaviti tega vprašanja, ker poznam odgovor brez vprašanja. Tako kot sem ga poznala pri njemu, še preden sem mu sploh postavla to vprašanje. Ko je biu z mano, je premogu tolk veselja kot mali otrok, kot nekdo, ki po stotih letih doživi kanček življenja. Kako lepo ga je bilo videti takega, že zaradi tega sem uživala z njim, ker sem vedla, da on uživa z mano. Ljudje se zelo hitro pogruntamo med seboj, pa si tega ne povemo, ker preveč vrtanja in resnice boli, prizadane. V očeh oz. v nekakšni energiji najdemo toliko odgovorov, več kot v besedah. Ljudje imajo partnerja, preživljajo dneve in noči z njim, pa doživljajo večjo osamljenost kot mi samski ljudje. Vsi ljudje si tu in tam kaj izmislimo,tu in tam lažemo, sploh ljudem, ki jih ne poznamo dovolj dobro. Včasih zato, ker je tako enostavnejše, včasih lepše, včasih zaščitimo sebe, včasih drugega. Če nas nekdo vpraša kako smo, rečemo dobro, pa čeprav smo v seb mogoče nikakvo. In se že pojavi prva vsakdanja laž za začetek dneva. Najtežje v življenju se je soočiti s svojo resnico, s svojimi strahovi in z resnico drugega. Ljudje se celo življenje slepimo. Resnica je tako ali tako relativna, moški si jo interpretirajo po svoje in ženske po svoje. Dva različna jezika. In med seboj se lahko razumemo samo na en način-z iskrenim, pogumnim opisom dojemanja, razlage. Vsi ljudje varamo naskrivaj, nekateri fizično, drugi miselno, čustveno. In potem se vprašaš kdo ima več od življenja, tisti ki prevaro miselno potlači, ali tist, ki si upa, ki si vzame tisto kamor ga vleče. Ogromno ljudi sem spoznala, ki varajo in vsak ima svoje razloge. Ko slišiš te razloge, jih pravzaprav razumeš. Nekdo hoče izživeti mladost, vloviti vsak trenutek, ki ga je zamudil v mladosti, drug potrebuje ljubezen, tretji je obsedenec s seksom, četrti želi drugačnost, več od življenja kot nam daje morala in človeška pravila, peti ni zadovoljen z realnostjo in potrebuje več, šesti hoče pravljico, beg iz vsakdanjikov, itd…ampak vsem, ki varajo je nekaj skupno. Pomankanje. Ampak vedno si lahko ponudiš možnost za izbolšavo, za spremembo, ker nikoli ni prepozno. Človek se lahko na podlagi negativne izkušnje zelo zelo spremeni in petkrat bol ceni tisto novo, kot nekdo, ki mu je stalno z rožicami postalno. Vsak si zasluži novo priložnost, da popravi svoje pretekle napake. Kako je pri meni... Starejša sem, večja je želja, bolj se mi poraja vprašanje, če sem tudi jaz ena izmed tistih, ki zamujajo mladost, življenje. Pa tukaj ne mislim na seks, ampak na raznorazne zaljubljenosti, razvajanja, ki ti ga nudijo moški, zdej ko smo še lepe, mlade, občudovane, vitalne. In te njegove besede, hvala, ker si sploh stopla v moje življenje, kje si bila celo moje življenje, nikol si ne bi oprostiu, če te vsej ne bi probu spoznat…takih stavkov ženske ne pozabimo nikoli. Za vedno jih shranimo v nek majhen kotiček srca. Ravno zaradi tega me privlačijo starejši moški, zaradi njihovega dojemanja.Tako močno kot sem si želela spoznati njega, tako močno kot me je vleklo odkriti njegovo osebnost, me ni še nikol pri nobenmu moškemu. Bogati, revni, stari, mladi, sebični, nesramni, skurbani, lažnivi, zvesti…Ko prideš do duše, vidiš pri vseh isto željo, ki je pri vsakem poiskana in izvedena na nek svoj način-želja dobiti vsaj kanček ljubezni, pozornosti, upoštevanosti in razumevanja za lepši dan. Zaradi te želje ljudje vztrajamo pri vsakdanjikih vsak dan znova. Zaradi upanja…**** |
sreda, 24. junij 2009Danes je tak dan... Mah ljubezen ja…večna, zvesta, popolna, brez laži, blabla...včasih bi prav rada še naprej verjela v to naivnost, kar bi bilo najpametnejše pri teh letih. Pa ne morem več, po vsem tem kar mi ljudje zaupajo, kar vidim, slišim, opazim. Ni ga moškega v katerega bi lahko 100% zaupala, ker nikoli ne veš kako te nekdo preseneti. Včasih se mi zdi, kot da mi ni hteu vsega povedat, ker je vedu, da še določenih zadev ne smem vedet v teh mladih letih. Prevlko breme za mlado punco. Kak prašičji je svet. Danes je tak dan. Pogrešam ga.. Lahko sem stereotipna, ozkogleda, lahk si ponavlam, da je biu vse lari fari, da je blo kr neki, lahk najino situacijo posplošim na ostale podobne, pa to ne bi bila jaz. Sto različnih zgodb.Lahk si mislim, tako kot je pač rečeno na splošno, da je prava zaljubljenost možna samo v pravem partnerstvu, pa bi bilo to preveč povprečno. Lahk mislim tak kot mi pravijo drugi, pa bi bila to bedarija, ker sva čutila samo midva. Lahk ga obsojam za to kar počne družini, samo sebe prepričujem, pa govrim da je prasec, lažnivc, manipulator, da me je non stop izkorišču,ker druga pač ni možno v taki situaciji, bla bla, pa to ne bi bila jaz. Jaz, tista, v katero se je zagledu. Ker globok v seb vem, da z mano je žareu, z mano je biu srečn, on je človek z višjim dojemanjem, z višjimi vrednotami, ki jih je prepoznau tud v meni. Velik je nardiu zame v tej situaciji. Prišu vedn kokr je le lahk, čaku po 8 ur skupi, si vzeu fraj na šihtu, podalšu zjutri, pa zamudiu na šiht, da sma se naužila skupnih trenutkov, si pisu z mano takrat po 5 ur skupi, čez ceu šiht s potrpljenjem zarad mojih napadovJ, izklopu telefon ko sma bla skupi, da sma mela sam najin svet, potrpeu, da nisma seksala, prisluhno, upoštevu moje želje, se trudu, podarju čutne besede in še in še…in še danes bi, če bi ga prosla. Še danes mi ne bi obrnu hrbta. In vse med nama je blo storjeno iz srca, tega se ne da spregledat. Z mano je ravnau najboljše kokr sploh človek lahka ravna z nekom. In potem ga nej ozmerjam za ničvredneža? Samo zaradi njegove močne želje po ženski toplini, nežni bližini? Ne. To nisem jsJ.Tak je. Človek velikrat preseneti samga sebe. Si vzameš čas zase, pojočeš, potegneš ven nauke za naprej, se počistiš, das ven žalost, jezo, pa greš naprej. Bistvo v življenju je, da rasteš. Da se obnavlaš. Da res slediš sebi, svoji intuiciji, svoji pameti. Da si to kar si. Sam tak lahk spoznaš nekoga zase. Zadnič je en fajn reku-faks še zdaleč ni dost za uspeh, še ogromno drugih stvari je potrebnih. In klub vsem solzam, živcem, bo ostalo tako slovo kot sem rekla takrat. Obdržala bom najboljše od izkušnje. Konec z nasmehom, z najlepšimi spomini, z občutki na katere ljudje čakajo celo življenje, pa čeprav so bli v najbol prepovedanih momentih. Tja se vračam, vsak dan znova, kadar obupam nad svetom, nad sabo. Takrat se spounem nanj, na naju, na njegove spodbudne besede. Tisti spomini mi dajejo voljo za naprej, da bom nekoč doživlala podobno z nekom, ki bo samo moj. Nekoč si želim podobnega, res sma se ornk doživlala, bla na isti valovni, ampak določenih stvari mi pamet ni več dopuščala sprejemat. Lahko je ostati miren, kadar nisi vpleten samJ. Nikol mi ne bo žau za te trenutke, žau bi mi blo če bi jih zamudila in ne bi pustila čustvom in usodi da se odloči namesto mene. Ne bi pa šla več nazaj, niti ne bi mela več poguma in moči. Kratko in sladko. Mogoče kdaj kaka kavica in odgovor na njegovo vprašanje, če sem že našla to kar iščemJ.Še kdaj bi se zalubla tak noro iz prve, pa mislim da se ne bom mogla več. Prelep občutek. Dala sem mu ogormn lepga, novga, isto on men. Dokler ni šlo vse navzdol. Odpru me je svetu, odpru me je življenju in mi pomagu odkrivat, kazat občutke, stvari, ki so zares zame. Zdej tega ne bom nikol več skrivala, ko bom na samem z moškim. Še naprej odkrivam. Brez njega. Je zanimivoJ. Zdj pa poletje in novimi spoznanstvi, dogodivščinam naprotiJ. In vse žalitve, ki sem mu jih izrekla, jih v živo, izven jeze nebi mogla nikol. Trenutna obramba pač. In taužnt napačnih sklepanj, misli, dvomov, izgubljeno vrjetje, zaradi težke situacije in govoric drugih. Počutla sem se zmedeno, naivno, zabito in nisem več premogla razumevanja in sprejemanja njega, situacije. Zato sem se spravla nanj, brez razloga. J. Mogoče sem globoko v seb misla d aje to edina rešitev za konec. Lep pogovor bi spet pripeljau nazaj. Odšla sem, ker je biu čas za odhod. Oba sma začela zgublat nadzor nad sabo, nad situacijo. Ker je zaljubljenost nadrealna in taužnt izkušenj ne pomaga temu. Preveč sma si bla všeč, preveč lepo nama je blo skupi, to je biu največji problem. Ni važn kak, sam da sem zbrala vso moč, pa nardila konec. Vsepovsod je isto, droge, prevare, ljubezen, vsi mislijo, js bom že, js mam poštiman, js bom končau pravi čas, pa se izkaže za obratno. Nihče ni kos na dolgi rok. Močn razum in zdrava pamet tuki ne pomagata. Te stvari niso enostavne za nikogar, ker smo vsi sam ljudje, z občutki, čustvi in isto močno željo-najti nekoga pravega zase, pa tud če je treba za to premagat vse ovire, prehodit najhujše vrhove, žrtvovati vse, trpeti. Tud če je potrebno za to lagati, tvegati svoje prejšnje življenje, samo da preživiš nekaj trenutkov z osebo, ki te zares osrečuje. Kot pravi tisti stavek-pridi nazaj, ne sprašuj me zakaj, samo pridi, brez razlogaJ.Samo da se naužiješ teh občutkov s pravim človekom, pa tud če so minljivi, nesmiselni. Samo da prideš tja, kamor uspejo priti redki ljudje. V tej knjigi fajn piše-le malo ljudi zmore prepoznati ta trenutek, ko je potrebno oditi. In jaz sem ga. In par dni bi lahko bilo usodnih, spremenili bi se v mesece, meseci v leta. Takrat bi bilo prepozno, takrat bi bile vse meje porušene, za drugega v srcu nebi blo več prostora. Sanjski trenutki bi izgubili svoj namen in čar. Pravljice niso dolgoročne, lahko se jih naužijemo samo tu in tam. Jaz sem izbrala mladost, s preživlanjem časa z njim bi jo preskočla. Dobra misel-vedno bo moj, kajti obiskala sem njegovo dušoJ.Z njim sem živela vse tisto o čemer sem nekoč samo sanjala, razmišljala in sedaj se ne sprašujem več, kako je, če se sanje prestavijo v realnost, če je to res možno. Ker z njim je bilo ustvarjalno, filmskoJ.In sanje lahko ljudje občasno zares živimo. Ker danes vem, da zares obstajajo višje sile med dvemaJ. Od tega še danes črpam inspiracijo za besede, za življenje. In nekje naskrivaj še vedno vrjamem, ker je lepo vrjeti…ne bo me pozabu, niti js njega. Ker je en popoln dan več vreden, kot celo leto povprečnih dni. Zato…vzemi le en dan, ki skriu si ga tja na srčno stran, ker svet živi za dan ljubezniJ. |
torek, 29. julij 2008Tujci... A je že mela kdaj kira Nizozemca?....fak js ga prav ne morem pozabit....ne morem si zbit iz glave tiste noči na morju...kej takega še nisem doživela, niti nikol nisem verjela da lahko doživljaš tako strast in take občutke z neznancem ...pa na bruhanje mi gre prihod v slovenijo, med te nezanimive slovence.....js bi mela tujca...vsekakor si še privoščim kej takšnega s kakšnim tujcom, neverjetno!...komi čakam naslednje morje |
nedelja, 13. julij 2008Pivo pritrjena na okensko polico čakanja izdana dlan se dviga nad večerom ujamem trenutek, prikličem spomin prija okus alkohola preveč
|
ponedeljek, 30. junij 2008Jutro Vriskajoči glasovi sosedovih otrok jutro isto kot včeraj v sončnih lisah balkona vsaj vreme je vredu z dimom se misel odpelje na drugo stran ceste mogoče bi danes hotela slišati tvoj glas mogoče... |
torek, 27. maj 2008Voda najinih teles Pod tuš si me zvabil
Misliš da voda omehčala
Poljub na oči še sprejmi pogrešaj me |
nedelja, 17. februar 2008Tam kjer dež razdraži sonce
Violina grizlja mehke strune
tam kjer dež razdraži sonce
pomislim včasih |
ponedeljek, 11. februar 2008Še vedno obstajava Odpiraš vrata strmiš v ljudi le dlan položi |
ponedeljek, 07. januar 2008Svilen spomin melodije Zavrtim si jo najino melodijo žgečkljivo s pohabljeno noto Zvočnik umira od dolgočasja
Še vedno isti filing ko pribijem se na nebesa spomina ko brada ribala moje je mednožje Obstaja bližnjica ki pripelje do postanka na tvojem letališču Pustim jo za drugič Ostajam pri besedah ti pršim jih v ušesa
Upam ti povedati da odtis tvojih stopal še vedno maskira sobni parket Upam ti reči da spolzke police ne čistim već odkar nazadnje navlažil si jo ti Priznam tvojih tresočih dlani še volna ne nadomesti
Ostajam zasidrana tebi Spominjam se tvojih sanj saj trosil si jih naokoli Poskusne tatuje si rezal na kožo enkrat moje drugič svoje ime Spominjam se okoli zapestja zavezanih poljubov a počasi pozabljam okus tvoje sline ker okušam njegovo
|
sobota, 05. januar 2008Drugič vsaj pospravi za seboj...
Drugič vsaj pospravi za seboj preden greš Veš da ne maram nereda
Ne puščaj bakterij sline da plavajo v mojih laseh Vzemi jih s seboj Izbriši kodo za vstop na spletno stran erotičnih poljubov Smrad svojega znoja krtači, ribaj z moje posteljnine! Ne posojaj mi več svoje osladno naparfumirane majice Ker cena je previsoka Tvoj vonj me posiljuje kot posiljevalec v temni noči Tudi nogavice s katerimi si smučal po mojem hrbtu bi lahko zabrisal čez okno in zapakiral vihar besed da sem zate potrošna roba
Ali veš da boli ko gledam na nitkah rjuhe zarite tvoje sramne dlake? Pa se sprašujem ali naj jih posesam ali pohotno posujem po sebi |
sreda, 02. januar 2008Novoletni potep po Lj! Uf sam tole je pa blo....ornkkkk....v Celu smo šli na vlak...klapa odkloplenih veseljakov....že na vlaku pil na vlk.....in se nekak prcijagal do Lublane....oblečeni smo bli kamot, ornk, v topla, u izi oblačila....tak da smo mel lahka pol turnejo po Lublan....spoznal smo še neke Hrvate....pa zafeštal skup na Kongresnem trgu....trčeni, pjaNi, odfu***i norel nasred parka na šank rocke....svetovno...moja klapica rada vas mam...najjači ste....zram vas je ful kul mega odštekano, upam da se bomo še naprej tak štekal, mel pjanske pohode, pustolovščine, ko je vseeno kak zglejaš, kak si zrihtan....ko počneš kar te je volja, zram vas sem js, zram vas čutim svobodo, srečo, ljubezen, drug svet...dam ven vseee kar nosim u seb, vse kar hočem!!...ko maš oblečeno bundo, kavbojke, pa literce v nahrbtniku! to ti je lajf! ne pa fensi diskači...paf vglvnem nov let je uspel najjače....razn čakanje od 4 do 6 zjutri na mrzlem, v pof**** lublani, ko ob 4 že vse zaprejo!.....razn bedn Global je biu ofjen, vstopnina za 30 evrov!! hvala lepa! v rit si jo nej vtaknejo, tam bi itk prebojne jopiče nucal...smo šli rejš k enmu šipterju na topl, kej pojest, mal zapet, pa mel feštico naprej v fast food prodajalni....bnk!! haha grem spat čaw |
sobota, 29. december 2007Naj ti bo... Bil ponosen si Cazzanova šarmer v orgazmičnih spalnicah nalakiran s predanostjo lepotic znal mašiti si luknje kot ginekolog imel si svojo ordinacijo se učil kot avtomehanik na zadnjih sedežih avtomobila dobro ti je šlo
Danes si klošar ostal si brez zamaška ljubezni stopaš, beračiš, iščeš drobtinico strasti
Prepričaš črne oči ker veš da nasedle ti bodo kot včasih ko tu in tam prišel si na obisk v domačo barako kadar vrata luksuznega hotela bila so zaprta
Naj ti bo zadnjič če že ravno prosiš
|
sreda, 26. december 2007Kr nekyKaj počnete kej med počitncam?....men se skos spi...ne vem ka je to, lenoba na vrhuncu....pa smučat mi se šla pa ni kandidatov....jao še za kompom se mi ne lup sedet...ajde bok |
nedelja, 23. december 2007Ou happy dayPočitnceeeee...aaaaa.....kok sm hepi po dougem cajtu...kuorba počitnce majo res svoj čar, nardijo svoje ...ko se brezskrbno nafeštaš pozno v noč, maš prostga cajta k dreka, zA vse maš cajt, sediš pred tvjko pa te bk, spiš zjutri u svoji mehki pojslci....uf ni bolšga...bo potrebno zle zbrat moči, za nasledn let...ko me čaka matura, prelomno leto odločitev zame:S...kako malenkost bi še recimo spremenila, da bi lohk svojo strast pa domišljijo s kom delila...ampak vredu...bo za zdržat....aja by the mim če je biu kdo na umeku v escape(celje) je blo naravnost prfektno....proti pričakovanju.... |
nedelja, 23. december 2007Vampir skrivnostnih noči Ugasnila sem gorečo svečo prodala vosek njegovih dotikov ki prelival se je po meni se sušil na mojih dlaneh
Vampir skrivnostnih noči je izginil zasvojen manijak na spolni užitek suženj ženskega telesa pol človek pol zver mrtvec, ki ponoči ustane iz groba grize drugi vrat črpa njeno kri nečisto brez katere je ranljiv
vsako noč nahranjen je s svežo krvjo |
sreda, 19. december 2007Nakičena ljubezen
Kupila sem usnjene škornje z ugabno lakasto peto rdeče nalakirala nohte si bele lase razmetala čez ramena zadimljene oči še bolj zasenčila v ustnice vbrizgala silikon v prsi najraje zaklačila bi balon minica živahne barve še kar vredu je pogled na izzivalen dekolte pa mi meče na bruhanje hrbet je razkrit in kičast uhan v uho zavit spodnje perilo prisiljeno sili na površje
Če tako želiš da se boš lahko hvalil da te ne bo sram hoditi skozi mesto z menoj
Bom pa izgledala kot pocestnica
take imaš rad!!
|
nedelja, 16. december 2007Grrrrrr:S:S Oprosti ker nisem čakala na vulkan tvojih rok na trgu kupljen dolgčas sem prodajala drugje Oprosti ker pustila sem da njeni ledrasti škornji sprehajajo se po tebi Oprosti ker nisem te dvakrat zalepila na pajčevino svoje sobe
In rekla sem da je krema tvojih dlani zdravilna
Danes vem in izrečene besede vzamem nazaj in jih zasmradim z izplunjenim bruhecom vrnem ti verz jebi se v njenem mednožju naj izkoristi še debelino tvoje denarnice beden si kot lanski sneg pa tudi če zgniješ v jašku s podganami vseeno mi je |
torek, 11. december 2007Nocoj pozabim nanj... Mah zadne čase sem res v elemntu pisanja pesmi...ti zimski, praznični časi majo nek čudn vpliv name...hehe ....mogoč bi blo bol pametn da se že lotim napisat en ornk blog, kot pa objavlat te svoje pesnitve...ampak fajn je napisat kako poezijo za svojo dušo...probite....aja pa brez zamere, k nabijam z nekimi svojimi pesniškimi izpovedmi..sej me bo minal..fsm pa lepe praznike!Nocoj pozabim nanj....Trepetaj z manopozabi, da je tvoj prijateljpozabi, da naju bolisaj se ne vidiTema zakriva krvave solzetudi to noč bo odnesla njega s sebojNocoj pozabim, da obstajavem, da me bo iskalv njeni umazani posteljikot bom jaz iskala njega v tvojih očehPestuj me, pusti na meni slediobvaruj utopljeno srcein prekrij njegove dotikeObljubim, da bom z mislimi pri tebičeprav ti nočem več lagatida nisi praviko se tvoje ustnice ne naveličajo besed ljubim teZamišljaj si, da sem tvojapoloži me na tisto kuhinjsko policotudi če je moj kozarec še vedno razbit Zjutraj mi ne bo žalda sem kot ptica selivkada sem oblečena v tujo srajcoda je moje telo mokro od tvoje slineNe pokleknem več njemu predanaZares odšla bo ta njegova muzaNaj vidi, naj voha dim tvojih cigaretnocoj bom slabo vest oprala do dna |
sobota, 08. december 2007jaz, ti, midva kakor... jaz kakor...jabolko brez košice, pesem brez zadnje pike v stavku, rdeča šminka na izsušenih ustnicah, s strupom napolnjena tekočina, severni medved v izgubljeni puščavi, pokvarjena plošča s ponavljajočo se melodijo, nedokončan portret ljubimcev... jaz, ti, midva...kakor... beton tlakovane in neskončne ceste pozlačeno razpadla verižica vejica brez smisla, vroča čokolada, |
sreda, 05. december 2007Vseeno mi je... Naj me povozi vlak...naj mraz uniči še tiste delujoče celice, ki so ostale...naj me ustavi sam hudič in odpelje v pekel...zaradi mene me lahko pohodijo kot množico mravelj in iztebijo kot pešico poletnih komarjev...vseeno mi je...še tiste luči, ko pogled usmerim proti glavni cesti me ne osvojijo več...še žuborenje mimoedoče Savinje in zvok podivjanih avtomobilov me ne prebudita...tukaj, na tej strani nesknčne omame, proč od tistega sveta me pogled zastrmelih in množičnih obrazov ne opazi...tukaj, ob prašni cesti, v kotu izumrlih dreves me ne opazi nihče..na tej zaraščeni vzpetini lahko mirno jočem, kričim in pobesnelo vzdihujem tvoje ime...lahko si izpraskam utrujeno kožo, s kamnom zarežem dlan, kup odpadkov in prahu posujem po sebi, pa ne bodo opazili...ker sem sama pod izpadlo krošnjo dreves, ki že kliče zimo k sebi...tako kot vedno...sama v množici ali pa sama v samoti...naslonim se na zadnji del avtomobila in z nohti prodiram v zlato barvo materialnega pripomočka...takrat si sedel ti na sprednjem sedežu, ko sva se ustavila pri zapornicah in si izmenjevala v tople rokavice oblečeno bližino...takrat nisi kazal znakov, da te ne bo več nazaj v najin objem rdečih vrtnic...verjela sem, da bova ustavila čas, tudi ko bo vlak prebrodil izrabljene tirnice...vseeno mi je...naj me odvržejo kot staro, izrabljeno robo....ali pa obesijo na jelko kot novoletni okrasek...naj me zapakirajo kot škatlo bonbonov...tudi če me pokopljejo v črno zemljo dva metra globko..vseeno mi je...saj boš prinesel šopek skromnih marjetic in prižgal ceneno svečo...ko boš imel čas...ko se ti bo zahotelo poklekniti pred moj spomenik in ponovno izkusiti grenak spomin najinega jadranja...prišel me boš obiskati, ko ti bo dolgčas, ko boš želel izkopati s peskom posut grob, populiti odvečno plevel in s solzami rastopiti pot do mene...vrnil se boš, ko se ti bo zaljubilo...tako kot vedno...ampak takrat bo prepozno, ura ne bo več tiktakala najini mladosti v prid...jaz bom počivala v miru, ti pa boš še vedno pokrit z oddejo neizbežne samote... |
ponedeljek, 05. november 2007Miss independent! Včasih razmišljam...če imaš fanta....toliko truda je potrebno vložiti v neko zvezo, da odnos funkcionira tako kot je treba, da deluje, da se obnese...veliko energije je potrebno za partnerstvo..preveliko truda, zagona...ogromno časa je potrebno preživeti z osebo, da se zares začutiš, spoznaš, zbližaš...ali izbereš veliko pogovora, ali pa veliko seksa...da je oboje prisotno v veliki meri, pa v naših letih zmanjka časa...edino potem je drugače, ko si starejši, ko zaživiš skupaj, ko se ogromno posvečaš en drugemu...ko postaneš najboljši prijatelj...zaenkrat pa še nočem partnerja za preveč dobrega prijatelja...no way!!...preveč se navežeš...in zopet si lahko izdan...mladost je prekratka za pretirano povezanost s partnerjem...ko si prevaran, je nevarnost, da izgubiš vse...in potem se vrneš nazaj, če je bilo vredno tega...zato pa js vam pravim, take it easy, vse ob praveč času....BE INDEPENDENT!! |
torek, 23. oktober 2007Ne-odvisnost.... http://www.ne-odvisen.si/index.php?sv_path=7 Oglej si film&Moja zgodba |
sreda, 17. oktober 2007Pink underwear Roza spodnje perilo še vedno čaka nate v tistem kopalniškem kotičku...neobrabljeno, novo...pripravljeno nate, ko pokličeš...prej ga ne oblečem...olepša mi telo, le če je tvoj pogled zasidran vanj...le ti boš lahko svoje oči zapičil v ta svilen kos oblačila...le ti se boš lahko poigral z njim in ga slekel s svojimi nežnimi prsti...le tebi ga podarim, le zate bo v njem shranjen vonj mojega parfuma...ranljivost mi ne da miru, vre na površje, premaga oklep in zatiranje ljubezni v podzavest...ni več samo telesni občutek...drugačni dnevi so...občutljivost, romantika, krhkost...odkrivanje telesa mi ponovno predstavlja več...vem, da ti bo všeč prizor dekliškega videza, z dekliškim nederčkom in ženstvenimi čari...popolna kombinacija...rad imaš to barvo, kadar se preliva z zlatimi lasmi...pojavlja se strah, da bom zopet prizadeta...želim si ljubljenja...ni več vse tako enostavno, ko je bilo...brezbrižnost in podoba neglobjega sta izginila...srce ni več kot kamen...postaja toplo...sanje so več...kot takrat...ne prenesem misli, da nisi samo moj...ne zmorem te več deliti...samo meni pripadaš....pridi, pisana svila želi, da začutiš njeno božanskost...
|
četrtek, 11. oktober 2007Ne...nočem tako... Mah dej...tale ranljivost mi čist nič ne diši:S....zgleja da spet prihaja tist moj zimski čas:S...mah dej bv...prej jo blo bolš...ko sem si sam telesno vse želela....zdj pa spet neka občutljivost....mi ni čist nič všeč to...kr sm pol pouna nekih strahov pred ljubeznijo in podobno...preveč umirjeno...ne predstavlam si da bi zle pošilala njemu tiste pohotne smse....se tak hladnokrvno dogovarjala kot pred kratkim....ne predstavlam si izključno tiste telesne želje....zdle neb mogla furat tega...takrat bi lohk..pa mi kljub temu ni blo namenjen.......mislim da je ta čas mim....ko bi bla js sposobna igrat brezčutne igrce z njim...zdle neb upala več....zdle bi htela drugač......ljubljenje....spet čutim..ljubezen..kaki stavki prihajajo zopet iz mene..tega ni blo več..tega si skorajda nisem več želela od njega....že en lep cajt ne:S....k bi vsej bla ljubezen drugje...ne pa tle...na tem obrabljenem, prašnem podroćju...ko je vse eno samo ponavalnje iz leta v leto...mine, pa zopet pride...slej ko prej...ni konca...rada bi bla "robot" nazaj...čim prej!!!!...hočem nazaj tisto željo izključno samo po seksu...ki pa je zdej sploh več ni...zdej hočem njega...objem, nežnost, ljubljenje....vendar hočem nazaj tisto željo, ker je znak energije, gorenja, zagona,....ne pa ti pomiljeni, utrujeni obutki...preveč predano se počutim...please, dont...
|
sreda, 01. avgust 2007Kolpa...I`ll be back:) No pa pojdimo na Kolpo...se končno odločimo u četrtek zvečer...Matej gre kupit šotor, mi spakiramo najbol potrebne stvari in tako u petek zjutri pičimo brez točnega vedenja kako in kam proti jugu...ob 9 zjutri nam vlak zafejka(zamuda), tko da mormo čakat na nasledn vlak, ki odpele čez dve ure pa pou!...že navsezgodi polni nesreče, tko al tko smo že mislal da bomo ostal v celu...polni prtlage se odpravimo v celjski park-naše prvo postajališče...spijemo par pivov, vino in tako nam čas že zares hitro mine...še dobr da nismo pozabl na vlak |
ponedeljek, 23. julij 2007PeAcE* Kam pelje ta svet...vsi samo sledijo zahtevam sodobnega človeka in želijo ustrezati človeškim idealom...vsepovsod samo denar, znanje, pridnost, sposobnosti, discipliniranost...ostale vrednote kar naenkrat niso več pomembne.Vsi neprestano tekmujejo in se podijo za svojim ciljem, za katerega mislijo da bodo v njem našli srečo...ampak sreča je izven tega krutega, zunanjega sveta...sreča je v nas samih...ljudje enostavno ne znajo oz ne znamo več najti notranjega miru...računalniki in šola so sestavni del našega življenja...vsepovsod se na nas vršijo pritiski, katerim se ne splača upirati...prilagajati se moraš svetu, pa če se še tako upiraš, ko ostaneš sam v tej množici...proti vsej človeški zmešnjavi si nemočen...le slava in uspeh...non-stop samo to...to je vse kar je opazno pri človeku..če tega ne dosežeš, ostaneš v klapi nevrednih in zaničevanih ljudi...nihče ne počne izključno samo tisto, kar si zares želi, vsi se na nek način pretvarjamo, vsi smo krvavi pod kožo, vsi počnemo napake, na katerih se učimo...vendar pravice in enakopravnosti kljub temu ni...oh kako sovražim ta sistem...ljudje toliko pričakujejo od nas...učenje, izobrazba...brez tega ostaneš luzer...brez tega lahko preživiš samo v kakšni skromni hiški, na kakšni planini daleč stran od civilizacije...in mogoče ravno tam najdeš pravo zadovoljstvo...današnja mladina...izgubljena generacija...preveč vsega, zato vsi samo tuhtamo, razmišljamo o še boljši prihodnosti...preveč pameti, preveč se zavedamo sveta okoli sebe in to nas ubija...težko se je izogniti stresu in težavam ter se usmeriti proti pravi poti, a ne smemo dopustiti da nas to norenje uniči, ljubezen, narava in ostale pozitivne plati življenja nas rešujejo!!!...a še vedno je vse več drog in podobnih substanc...vse več depresij, bolezni...čez 50 let se boš hranil s tabletami, psihologi bodo potrebovali svoje psihologe, vsa dela pa bodo namesto tebe opravljali roboti...ljudje bi mogli biti bolj odporni in podkovani...psihično in fizično...tako pa vsi strmijo za enainistimi stvarmi...pleh, denar...na takšen način si krepijo moč in samozavest...jaz pa mislim da nas materialne dobrine dobesedno pokopavajo!!...vsega je preveč!...oz lahko bi opredelili nekako takole...material in videz bi mogla biti samo popestritev življenja, ljubezen in karakter pa bistvo....punce se preveč obremenjujemo ker nismo dovolj suhe, lepe, ker nas mediji z vseh strani napadajo z zafejkanimi zvezdnicami.Vse več plastičnih operacij, ker človek ne zna več uživati v svoji naravni malenkosti, ki navsezadnje ni malenkost ampak unikatna, prečudovita celota človeka.Preveč razmišljamo.Preveč želja,potreb, premalo poudarka na tem, da je vsak človek edinstven in zase popoln...človek si ne zna več ustvariti neko svojo osebnost in uživati v malenkostih, ampak se prilagaja tistim, ki naj bi se držali vseh pravil popolnosti...ampak ravno tisto nepopolno je popolno!...hočem se upreti temu sistemu stresa, skrbi in doživljati tapravi odklop...vendar moj vpliv je nepomemben...ali se prilagodim in vztrajam, ali pa enostavno vse zavržem...ampak moja moč je prešibka...tudi jaz sem ena izmed vseh izgubljenih osebkov...vsi smo del tega hitrega sveta, če hočemo ali ne...druga nam ne preostane.Če mislimo biti drugačni kot naj bi biu spoštovan, vreden človek tega stoletja, smo na slabem glasu, dobesedno zavrženi...nažalost...tega pa nihče ne želi...niti jaz...iskala se bom še naprej...denar je sveta vladar...no pa se gurajmo za to "žalost", bodimo podrejeni "popolnosti" še naprej in počnimo dejanja, h katerim smo nezavedno prisiljeni...se vidimo v norišnici |
ponedeljek, 23. julij 2007Kje naj te iščem... Hm...zopet eden tistih razmišljujočih dnevov, ko enostavno ne razumem čemu toliko tuhtanja, premlevanja vseh stvari tega sveta....ali ni enostavnejše samo živeti in ne razmišljati?....tega se zavedam, pa kljub temu nočem iz svoje kože...naporno je živeti tako...naporno je biti jaz, z vsemi čudaškimi, zafilozofiranimi lastnostmi, ki mi jih je dala mati narava...pa kljub temu...morda me ravno ta zakomplicirana plat naredi drugačno in mi daje nek občutek edinstvenosti...hm..kdo bi vedel...vem samo, da sem zopet v tistem "težkem" elementu, ko enostavno ne vem kam bi sama s sabo....ko ne vem kaj pravzaprav želim ta trenutek...ko me nekaj dela čist nervozno...vem da mi nekaj manjka, pa ne najdem razlage kaj za vraga je to....tuhtam o sebi, o vseh svojih lastnostih, ki bi se jih rada znebila...tuhtam o bližnjih, kaj če me tudi ti nekoč zapustijo....za spremembo tuhtam tudi o prihodnosti....hodim po bajti sem in tja, sem s prijatetlji, se pogovarjam, počnem marsikej, želim si najti neke zanimive malenkosti in sama sebi PRISILJENO dopovedujem kako je vse zanimivo in zabavno...v odzadju pa razbija čisto nekaj drugega....pomanjkanje...mah najraje bi zopet spakirala kovčke in odpotovala nekam stran...kar zdle...spontano...da bi zopet naredila neko trapasto, odštekano potezo...da bi bilo pestro, ker sovražim te zjamrane vsakdanjike!!!....zadnje čase se kar naprej sprašujem, kje je tista moja prava sreča...kako dolgo se še misli vleči to samsko življenje...sej ne da hočem nekoga do konca življenja...le nekoga, ki mi bo všeč, ki mi bo dal nek smisel, s katerim bom odkrivala svet okoli sebe...mogoče je to moja sreča, ali pa moje sreče sploh ni....ker enostavni ne vem kje naj iščem...naveličana sem že tega samskega življenjaaa, čeprav sem rada svobodna kot ptica, vendar dovolj je bilo osemnajst let, sedaj potrebujem spremembo!..vsaj zdi se mi... ioi kako enostavno je tistim, ki niso tako zahtevne, zbirčne....gredo ven, vedno znova spoznajo nekoga, ki jim odgovarja, ki jim je všeč...imajo fanta, gredo narazen in že je v igri drug....nikoli niso dolgo osamljene....mene je vsepovsod polno, pa še vedno nobene spremembe od nikoder...res mi manjka moška popestritev, madonc, sej sem pa u letih, ko brez tega enostavno ne gre....pa vem, da znam bit prav zabavna, da nisem slabega izgleda....a problem je v meni...ker iščem neki več...ker imam previsoke zahteve....ker iščem takšnega ki ne obstaja....mah po tistem depresivnem letu zaradi enega tipa, sploh ne najdem nič več zanimivega...najraje bi se preselila nekam v tujino, ta dolgočasna slovenija mi že zares preseda....rada bi zopet uživala v malenkostih, kot sem znala nekoč....rada bi imela tiste iste želje kot sem jih mela nekoč.....rada bi bila mlajša....še vedno pogrešam tiste otroške dni, ko se brezskrbno igraš v neskončnost, pa se ne naveličaš....TOLIKO mi manjka, pa sama ne vem kaj je to TOLIKO...rada bi poskusila na ljubezenskem področju, vsaj za kratek čas...nočem imeti več straha in sama sebe prepričevati da je za mene popolnoma neomejeno življenje....mogoče bom pa le tam našla zadovoljstvo...oh...kdaj...kdaj boš prišel dragi moj, da bom s teboj lahko delila strast, ki jo dušim v sebi....od kod....kje te naj iščem.... |
petek, 29. junij 2007Vlak poželenja...
Vlak...zopet na poti k tebi...ponovno ta ista smer, v katero pelje po naveličanih tirnicah. Odprem okno in se naužijem vonja, ki tako nedolžno vabi v tvojo neskončnost. Mogoče sem izbrala pravi čas, ko boš stal tam, ravno ko bom izstopila in te iskala s pogledi. Ni pomembno, čutim, da bom v tvoji bližini, tudi če boš daleč stran. Že vsi tamkajšnji spomini me priklenejo nate. Vsak na svojem sedežu se z mislimi sprehaja skozi svoje življenje...deklica spredaj verjetno sanja o objemu zavetja, starejši možakar že vidi odhod v višave in študentka na levi upa na boljši zaključek...tukaj sem še jaz, z eno in edino mislijo o tebi. V meni drugih tegob in skrbi ni, le neustavljiv zagon do tebe. V daljavi že vidim železniško postajo in množico razpuščenih mladostnikov, ki privabljajo poglede. Vlak začne počasi ostavljati. Še zadnjič si popravim krilo za srečanje s tabo..če te slučajno, ampak res slučajno zagledam na tistem odcepu proti naselju....Mogoče pa le prikorakaš mimo, kraj le ni tako velik! Zopet lutam s svojo izgubljeno dušo in odmaknjenim telesom v neznano. Zvoki hrupa mi povzročajo nemirno kri. Želim le mir! Samoto! Ampak tukaj, blizu tebe...Pogled zapičim naprej in usmerjam svoje korake. Park...klopca...veter...ti...ti...ti! Srce izgubi hitrost, telo drhti, dih se zaustavi...le kdo ne pozna teh občutkov. Lasje so ti že prerasli obraz, tvoja postava je postala le nadgradnja starega...še vedno si isti. Razkoračeno in brezbrižno sediš...opazuješ mimoedoče. Zasidram se na tvojo prazno polovico klopce in upam na prijazen odziv. Na klopci še vedno najin izklesan podpis ljubezni, ki sva ga tolikokrat želela uničiti, izbrisati, a nikoli ni bilo dovolj moči. Pravzaprav sploh nisi odreagiral začudeno, ko sem sedela ob tebi...kot bi pričakoval moj pojav iz napačne strani. Ne potrebujem laži, besed, le tebe! Krilo mi plapola in razkriva delček mojih nog, tvoj pogled je zamaknjen nižje. Točno vem, kaj se ti ta trenutek podi po glavi...normalno! Zato pa sem oblekla to poletno cunjico! |
....nato se odpravimo proti železniški in kupimo karto za Černomelj...prodajalka kart je bila prav prijazna in ko smo se v ponedeljek vrnili z nasmeški na obrazu mimo njenega šaltra nas je celo prepoznala...drugo klošarsko postajališče smo imeli na celski železnici...vklopili zvočnik, se posedli po tleh, zopet žrli in pili