Pošlji prijateljuNazajDomov

četrtek, 24. julij 2014

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

ponedeljek, 15. april 2013

Vesel brezdomec





Danes sem kot prostovoljka šla na sprehod s starejšo gospo. Srečali sva brezdomca. Sama sem ga sicer opazila, vendar temu nisem posvečala nikakršne pozornosti. Gospa pa ga je pozdravila in ga vprašala kako je kaj danes. Malo sta poklepetala in ko je rekel, da je denarja vedno manj mu je prijazno odvrnila, da danes ni vzela nič drobiža s sabo. Čeprav je morda bila to laž, se mi je njen odgovor zdel zelo prijazen. Sicer ga je zavrnila, vendar je to storila na lep, prijazen in vljuden način. In tudi gospod se ji je nasmehnil in kljub temu bil dobre volje. Glede na njun pogovor, sem razbrala, da se poznata že dlje časa in da se nista pogovarjala prvič.

To me je presenetilo. Sama zase menim, da sem prijazna, odprta in radodarna oseba. Tudi drugi me vidijo tako. Pa sem res? Velikokrat srečam kakšnega brezdomca, a ga »ignoriram« in grem naprej. Če me vpraša, če imam kaj drobiža pa hitro najdem kakšen izgovor, kaj zamomljam ali pa sem kar tiho. Sama sebi se potem opravičujem, češ da je tako prav, da če bi vsakemu dala denar, tako ne bi šlo, saj bi mi ga hitro zmanjkalo.

Ne vem kaj je prav in kaj je narobe. Ne vem, kako bi morala ravnati. Ne vem ali sem zato slaba ali dobra oseba. Vem pa, da si bom za vselej zapomnila današnji dogodek in morda tudi sama kdaj ravnala drugače- bolje.





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 18:35 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 03. maj 2012

nikogar ni



* Sometimes the girl who has been there for everyone else needs someone to be there for her.*

Am ja... tako nekako se trenutno počutim. Jaz sem vedno vsem na razpolago... poslušam njihove probleme, sem tu, da jim svetujem. Ampak zdaj, ko jaz nekoga potrebujem, pa dejansko ni nikogar. To se mi zdi zelo čudno, saj imam veliko prijateljev. Vedno sem mislila, da imam nekaj pravih prijateljev, ki jim lahko resnično zaupam in povem vse. Ampak zdaj, ko imam sama kar dosti problemov, pa ne čutim, da bi lahko komu povedala. Pa saj moji problemi sploh niso nič posebnega, morda se komu sploh ne bi zdeli problemi. Ampak potrebujem samo nekoga, da bi me poslušal. Pa tudi, če ne reče nič, samo da vidim, da me posluša. Če napišem ne pomaga,... meni to ni isto. Ne vem, na koga se naj obrnem. To me preseneča- v negativnem smislu.Sad





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 23:53 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 19. april 2012

=)



Waaaaaaa… kak je to hud filing! Very Happy zatreskana sem =D am ja, spet v njega, ki sem si ga tako grozno želela pozabit. ampak ne gre in trenutno mi je všeč da je tako. Če ti nekdo ne gre iz glave… mogoče obstaja razlog zakaj je tam. =) zadnjič sma se srečala in v soboto grema vn… komaj čakam! Res se že ful veselim. Čeprav lahko, da bo to melo negativne posledice zame… ampak zdaj nočem razmišljat o tem. Ne briga me ali je prav ali narobe, uživam v trenutku, v tem kar mam in počutim se bombastično! Smile





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 23:43 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 13. marec 2012

pogled nazaj



Žal mi je. Žal mi je za prijatelje, ki sem jih izgubila. Predvsem za J. Včasih sva bili res dobri prijateljici. In mislila sem, da bo tako tudi ostalo. Pa žal ni. Vem, da sem ji lahko vse povedala. Res vse. Veliko časa sva preživeli skupaj, veliko sva se pogovarjali. In boli me, ker vem, da nikoli več ne bo isto.
Nekateri pravijo, da ne smeš biti žalosten, če izgubiš prijatelje. Ljudje pač pridejo in grejo. In ko ti je poslan človek, si ga ne smeš lastiti, ker ni tvoja last. Ni tvoj. Samo poslan ti je, da mu nameniš delček svojega življenja in on tebi njegovega. Moraš biti hvaležen za ves čas, ki ti ji namenjen, da ga preživiš z njim. In ko ta človek odide, ne smeš biti žalosten, ker se je končalo. Vesel moraš biti, da se je sploh zgodilo in iz tega potegniti najboljše, kar lahko, kar si se naučil od tega človeka.

Ampak jaz se enostavno ne morem sprijazniti s tem. Meni je žal in pika. Žal mi je tudi za prijatelje, ki jih imam, a nikoli nismo prišli na tak nivo, kot bi si jaz želela. In to ni fajn. Res ni. Rada bi, da bi bilo drugače; da bi bilo popolno. Ampak najbrž nikoli ne bo, saj vem da nič ni popolno. Škoda. Saj vem, da bi se verjetno lahko bolj potrudila. Ampak če se trudi samo en ni nič, a ne? Hja… bomo videli kaj bo prinesel čas.

*OPOMBA: Besedilo je (z manjšimi popravki) iz mojega arhiva, iz marca 2010. Od takrat so se stvari spremenile, tudi jaz sem se spremenila. Naj omenim da sva zdaj z J. spet dobri prijateljici, še boljši kot sva bili včasih. Tudi glede drugih ljudi se ne sekiram več toliko, saj menim da se vse zgodi z razlogom! Smile





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 18:35 komentarjev (3) ogledov: 0




sobota, 11. februar 2012

strah





Strah nam lahko odvzame marsikatero izkušnjo v življenju. Zaradi strahu si marsičesa ne upamo storiti, saj se bojimo posledic. Kolikokrat slišimo: »Ne morem, strah me je.« ali pa »Joj, kaj pa, če…« Oh, dajte no ljudje! Soočite se s strahom in ga premagajte! Vem, da je težko. A vendar. Ali se bomo res odpovedali svojim sanjam samo zato, ker nas je strah? Ali pa bomo pripravljeni iti čez to in živeti življenje takšno, kot si sami želimo?



objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 22:46 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 07. februar 2012

Povejte vi meni, kje je tu logika!?





Ugotovila sem, da sem presneto zbirčna kar se fantov tiče. Pa ne da bi
imela kakšne kriterije, katerim more ustrezat popoln moški. Ampak
preprosto nisem zadovoljna s tem kar se sprehaja po tem svetu. Pri
vsakem tipu (pa naj bo še tako "popoln" ) odkrijem napako. Saj to je
normalno, ljudje pač imamo napake. Ampak jaz sama sebe podzavestno
tako prepričam, da me te napake začnejo fuuuul motit. In tako potem
ubogi revček (kdorkoli že je) izgubi vse šanse pri meni.

Ko se zaljubim... Hja, to je pa druga zgodba! Tisti "srečnež" je lahko
totalni kreten, z miljon napakami, pa me to sploh ne gane. Čeprav se
zavedam vseh napak, ki jih premore, me niti približno ne motijo.

Pa povejte vi meni, kje je tu logika!?



objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 23:11 komentarjev (5) ogledov: 0




torek, 07. februar 2012

on



Vsem govorim, da mi ni mar zanj. Naivno verjamem, da bo bolje če bom potlačila svoja čustva. Zato se pretvarjam, da sem ga prebolela. But I'm so NOT over him. Ni dneva, da ne bi pomislila na njega. Non-stop čekiram njegov profil na fejsbuku, ker je to trenutno edina vez, ki jo še imam z njim. Kako patetično. Vsakič, ko mi zazvoni telefon ali ko dobim sms, sanjam o tem da se bo na ekranu moje Nokie izpisalo njegovo ime. Pa VEM da se ne bo. Najbrž je že pozabil, da sploh še obstajam. Žalostna sem. Želim si… karkoli. Želim si, da bi se vsaj družila z njim. Rada bi bila vsaj njegova prijateljica. Čeprav bi bila (na skrivaj) zaljubljena vanj. Ampak tako bi se lahko vsaj družila z njim. Pomislila sem, da mogoče on to vidi čisto drugače kot jaz. Oziroma da se isto počuti; da je zanj situacija obrnjena. Mogoče misli da sem jaz »kriva«, da iz tega nič ni bilo. In da meni on ni všeč, on pa hrepeni po meni. Vse je možno. Čeprav mislim, da ni tako. Po moje, mu ni do mene. Ampak tega si ne upam priznati. Težko se je soočiti z resnico, ko pa sploh ne vem ali je prava.





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 21:52 komentarjev (10) ogledov: 0




ponedeljek, 06. februar 2012

življenjsko vodilo





Tole pa je moje življenjsko vodilo…

You have to:
take the good with the bad,
smile when you're sad,
love what you've got
and remember what you had.

Always forgive but never forget,
learn from your mistakes but never regret,
people change, things go wrong,
just remeber, life goes on! Smile





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 18:26 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 05. februar 2012

nostalgija



Včeraj smo imeli srečanje s sošolci iz srednje šole. Eno leto je od tega, ko smo imeli maturantski ples. Res se že dolgo nismo videli, zato sem komaj čakala, da preživimo večer skupaj. Srednja šola. To je bil luksuz. Ampak zdi se mi, da takrat nismo vedeli kaj imamo. Zakaj se tega zavedam šele zdaj? Ko je že prepozno. Če bi vedela prej, bi še bolj izkoristila tiste trenutke, ki sem jih imela. Ali pa tudi ne. Morda bi bilo isto kot je bilo. Zdaj bi rada šla nazaj, a žal to ni mogoče. Vsi pravijo: »Študentska leta so najlepša.« Res? Meni se ne zdi tako. Mislim da je srednja šola ena izmed najboljših stvari ki so se mi zgodile v življenju. Ja, res je. Nostalgija me daje. Toži se mi po teh brezskrbnih letih. Življenje je bilo takrat tako preprosto. Zdaj pa se mi zdi, kot da se je čez noč vse spremenilo. Dejansko se ni. Saj sem samo eno leto starejša. Stvari so iste. Jaz sem ista. A vendar je na nek način vse drugače. Tudi jaz sem vendarle na nek način drugačna. V novi preobleki. In včeraj, ko sem spet srečala stare sošolke in sošolce, mi je bilo toplo pri srcu. Počutila sem se domače. Spet sem se za par čarobnih trenutkov vrnila v srednješolska leta. Pogrešam jih. Res jih. Bili smo kot velika družina. Še vedno smo. Le da je zdaj vsak na svojem koncu. Spoznala sem, da se naša pot ni končala, ko smo zaključili srednjo šolo. Nadaljuje se. Le da je zdaj drugačna, bolj vijugasta. A še vedno smo povezani z vezmi, ki se ne bodo nikoli pretrgale. Rada jih imam. <3





objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 18:34 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 03. februar 2012

enostranska ljubezen



Enostranska ljubezen je najbolj krut ubijalec. Naseli se v tebi in raste in raste in raste. Dokler te naenkrat celega ne prevzame. Hkrati z njo pa raste črna kepa slabih stvari; negativnih plati ljubezni. Ljubezen nato počasi usiha, dokler te ne mine. Ali pa se kar naenkrat razpoči. Ta črna kepa pa ostane in počasi bledi, najverjetneje pa nikoli ne izgine. Takrat spoznaš da ni vredno. Da je to napaka. Ni vredno zapraviti tolikšen del svojega življenja, zato da trpiš. Da ljubiš nekoga, ki ti te ljubezni ne vrača. Ali pač. Na napakah se učimo, mar ne?



objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 11:43 komentarjev (10) ogledov: 0




petek, 03. februar 2012

začetek...



Da bi pisala blog? Ni šans! Še ne tako dolgo časa nazaj me nihče na tem planetu ne bi prepričal v to. Le zakaj bi ljudje brali o meni, o mojih razmišljanjih? Ampak potem sem ugotovila, da mogoče sploh ne bi bilo tako slabo to deliti tudi z drugimi. Morda se bo kdo poistovetil z mano. Morda lahko komu pomagam z vzbodbudno mislijo ali pa le z dejstvom, da je na tem svetu nekdo, ki se mu dogajajo enake stvari. Morda pa mojega bloga nihče ne bo bral. Kocka je padla!




objavil(-a): Inspiring Strawberry ob 11:40 komentarjev (4) ogledov: 0




na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani