nostalgija

Včeraj smo imeli srečanje s sošolci iz srednje šole. Eno leto je od tega, ko smo imeli maturantski ples. Res se že dolgo nismo videli, zato sem komaj čakala, da preživimo večer skupaj. Srednja šola. To je bil luksuz. Ampak zdi se mi, da takrat nismo vedeli kaj imamo. Zakaj se tega zavedam šele zdaj? Ko je že prepozno. Če bi vedela prej, bi še bolj izkoristila tiste trenutke, ki sem jih imela. Ali pa tudi ne. Morda bi bilo isto kot je bilo. Zdaj bi rada šla nazaj, a žal to ni mogoče. Vsi pravijo: »Študentska leta so najlepša.« Res? Meni se ne zdi tako. Mislim da je srednja šola ena izmed najboljših stvari ki so se mi zgodile v življenju. Ja, res je. Nostalgija me daje. Toži se mi po teh brezskrbnih letih. Življenje je bilo takrat tako preprosto. Zdaj pa se mi zdi, kot da se je čez noč vse spremenilo. Dejansko se ni. Saj sem samo eno leto starejša. Stvari so iste. Jaz sem ista. A vendar je na nek način vse drugače. Tudi jaz sem vendarle na nek način drugačna. V novi preobleki. In včeraj, ko sem spet srečala stare sošolke in sošolce, mi je bilo toplo pri srcu. Počutila sem se domače. Spet sem se za par čarobnih trenutkov vrnila v srednješolska leta. Pogrešam jih. Res jih. Bili smo kot velika družina. Še vedno smo. Le da je zdaj vsak na svojem koncu. Spoznala sem, da se naša pot ni končala, ko smo zaključili srednjo šolo. Nadaljuje se. Le da je zdaj drugačna, bolj vijugasta. A še vedno smo povezani z vezmi, ki se ne bodo nikoli pretrgale. Rada jih imam. <3