Pesmi Neže Maurer

KADAR LJUBIMO

Sama sva na svetu -
ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica je razcvetela,
sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe,
da bi mu to povedala -
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani
položiva svet, da si spočije,
da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah,
v najinih prepletenih prstih -
vedno je tako, kadar ljubimo.

WENN WIR LIEBEN
Wir sind alleine auf der Welt -
du ind ich.
Das ist immer so, wenn wir lieben.

Sag mir viele schöne Worte,
wir müssen sie für das ganze Leben sammeln:
unsere liebe ist ewig.
Das ist immer so, wenn wir lieben.

Denk nicht an der Tod!
Höre: Die Rose ist erblüht,
glühend ging die Sonne auf.
Hier ist niemand außer dir,
dem ich´s sagen könte,
und jeden Tag ist es wahrhaftiger.
Es ist immer so, wenn wir lieben.

Ins Bett unserer Hände
legen wir die Welt, daß sie ruhe,
sich an unserem Atem wärmt.
Die ganze Welt ist in unseren Händen,
in unser verflochtenen Fingern:
es is immer so, wenn wir lieben.

ON JE BIL VETER

On je bil veter -
gorje, če sem se naslonila nanj:
padla sem, si potolkla roke in obraz.
On je bil veter:
rad mi je kuštral lase,
mi odpenjal obleko,
žvenketal z odpadlimi listi
kakor s cekini,
mršil je trate, gore in oblake
in pletel gladino vode v bele čipke,
da me ni plašilo, kar je v globini.
To je bil veter:
drevje je pelo,
trava je božala moje noge,
cvetlice so se klanjale,
kadar je hodil z menoj,
oblaki so se razgrinjali,
če sem želela, da sije sonce,
visoka rž je drhtela kot dlaka psa,
ki se dobrika gospodarici.
Od vsepovsod so se oglašali
ptičji napevi in klici.

ER WAR DER WIND

Er war der Wind -
wehe, ich lehnte mich an ihn:
Ich stürze, verletzte mir Hände und Gesicht.
Er war der Wind:
gerne zersauste er main Haar,
knöpfte auf mein Kleid,
klingelte mit abgefallenen Blättern
wie mit Dukaten,
zauste die Wiesen, Berge und Wolfen
und flocht den Wasserspiegel zu waißen Spitzen,
daß mich nicht schreckte, was die Tiefe birgt.
Das war ser Wind:
die Bäume sangen.
Das Gras streichelte meine Beine,
Blumen verneigten sich,
ging er mit mir,
Wolken enthüllten sich,
wenn ich wünschte, daß die Sonne scheint.
Der hohe Roggen zitterte
wie das Haar eines Hundes,
der seiner Herrin schmeichelt.
Von überall vernahm man
Gesang und Vogelrufe.
Das war der Wind.
Wen er mit mir ging,
lebte nochder Staub der Straße auf,
und die Luft blüte.
Er war der Wind.
Wie oft verletzte ich mir Hände und Gesicht,
wenn ich an ihn lehnte.
Alles verheilte.
Die Welt war voller Flüster,
glühenden Wolken und Träumen,
sie bebte wie das Herz im Frühjahr.
Der Mensch war jung bei diesem Wind.

DA NE PRESLIŠIM

Včasih moram biti sama,
da ne zgrešim tipajočih grehov časa;
da ne preslišim kamnov in trav.

Ko sem čisto sama,
prislonim uho k zemlji
in občutim, kako ji bije srce.

NE VEM, KDO SEM

Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem.
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase -
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo
in ga sovražim,
če ustvari spako.


Ljudje so slabi bogovi -
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja.

Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja -
tedaj zajočem nenadno, brez vzroka.

Vsak od nas je samotna gora,
otok, mogoče zvezda,
ali še nekaj bolj samotnega,
temnega v temi.

Čudež je že to, da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.

In nič več.

OSTRO

Biti skupaj
in o ničemer misliti.
O ničemer -
niti o tem,
da je ljubezen diamant,
brušen na več strani.
V katerokoli se zazreš,
vsakič izgubiš prejšnjo
in moraš čez oster rob spoznanja.

ŠE NISEM CIGANKA

Še nisem ciganka.
Še nisem odšla,
da se ne bi nikoli več vrnila.
Trepalnice mojega otroka
mi kot drevored visokih topolov
kažejo pot domov.

Pa bi bila slast
sesti v rjavi prah,
zagrebsti vanj noge,
da porjavijo nohti in prsti.
Z umazano roko si nategniti
štrenaste lase, brezbrižno zamazati, pomečkati
in strgati krilo
in obzirnost
in vse dolžnosti
in vsa pravila
in vse načrte.
Bila bi slast
ždeti rjava in zamazana
na rjavi, težki zemlji
in jokati:
dolgo,
s počivanjem in oddihanjem,
izjokati vso žalost,
vse solze,
in z njimi napolniti reko,
da odnese iz duše vse pomrle upe,
sanje, hrepenenja, hotenja,
da odnese vse mrtvo, razpadajoče
in odloži pregneteno neznano kje
kot rodovitno blato,
v katerem lahko vzklije vsaj eno seme trpotca.

Izjokati,
in oditi:
brez vrnitve, brez želje po njej,
grda, povaljana in raztrgana
in kalna kot voda,
ki teče, kamor mora.
Ne bežati pred čim,
ne hiteti za čim -
samo hoditi po svetu,
da se dopolni življenje.

A zdaj še nisem ciganka.
Trepalnice mojega otroka še utripajo
kot veje topolov, ko dahne veter.
Zato sem tu.
In neki hiši še vedno pravim: dom.

DOMOV

"Greš domov?" me vpraša
drobno otroče plavih oči.
"Vsi gremo domov," mu rečem
in ono se veselo smeji.
Domov.
Dom je tam, kjer je ljubezen.
Toliko je hiš
in tako malo domov.
Kam naj grem?
Otroče gleda za mano
in verjame, da grem domov.

OGENJ DO ZADNJEGA DIHA

Biti ogenj, goreti in dogoreti!
Pepel ni ostanek ognja,
ostanek teme je.
Biti ogenj!
Svet je presvetljen,
tudi vesolje.
Ni strahu pred neskončnostjo,
ne pred večnostjo.

Vsak hip je večnost,
vsaka ura, vsak dan.
Svetla sem in plapolam.
Svetla sem in mirno gorim.
Tlim in sem svetla.
Kjer sem, je svetlo in toplo.


Biti ogenj -
do zadnjega zublja,
do zadnje iskre,
do zadnjega diha!

LOVCI

Vsi smo lovci na čustva.
Zavoljo lakote.
Slednjemu se v bolečinah
krči drob
od lastne praznine.

Tu ni dobrote.
Kaj šele sočutja!
Vsi lovimo.
Vsak samo zase.

AUF DER JAGD

Meine Liebe
immer auf der Jagd,
immer auf neu begehrend
die Liebkosung und den warmen Schoß.
Bitterkeid ist der Nmae des Weges,
den sie beschreitet;
er ist mir Dornen gepflastert.
Katzenpfoten hinterlassen
rote Male.

SEDEM BLAGROV

Blagor gluhim,
ki ne slišijo zavijanja avtomobilov, avionov in siren.
Blagor slepim,
ki ne vidijo brezupa v očeh soljudi.
Blagor nasilnim,
ki po svoji volji krojijo življenje.
Blagor prevzetnim,
ker mislijo, da je jutri odvisen od njih.
Blagor neumnim,
ki ne slutijo eksplozij v puščavah in oceanih.
Blagor pijanim,
ki verjamejo, da svet pleše v njihovo veselje.
Blagor mrtvim,
ki jim nobena noč ne mine brez spanca.

IN VENDAR

Svet je tak, kot je bil,
in vendar je čisto drugačen.
Na tej strani hriba sem jaz -
na oni je človek, ki mi je drag.
Hrbtne strani življenja ni.
Kamor se ozrem, gledam svetu
v obraz.

PLIMA

Ljubim te v rdečem mesecu,
ki gre po nebu;
v prelivanju plime in oseke,
v šuštenju zelenih travnih bilk,
v zateglih krikih nočnih ptic;
ljubim te v napetih gibih pri delu,
v brezbrižnosti utrujenega sna.
Ljubim te v vsakem moškem.

ŽENSKA

Položi mi roko na trebuh,
da čutiš, kako trepeče
od želje po tebi.
Da si bruno, ki leže name,
bi ozelenel,
tolikšna je moja sla.
Moje prsi so tehtnica
za lepoto tvojega ljubkovanja;
moj popek je čaša
za strast tvojega telesa;
moja stegna so bregovi
za reko tvojega poželenja.
Napolni moje nosnice s svojim dihom,
ukroti moja usta s svojimi usti,
moje roke s s svojimi rokami,
izmuči noge, da bodo v sladki utrujenosti drhtele
kot bilka pod zrnom rose.

VONJ TVOJE KOŽE

Ves svet diši po tvoji koži.
Ko se mi ustnice dotaknejo sadeža,
ko se mi dotaknejo kruha -
začutim tvojo trdno in voljno kožo.
Opoldansko sonce me greje
s toploto tvoje kože.
Opoldansko sonce me greje
s toploto tvoje kože.
Negiben mir z mesečino presejane noči
je pritajeno drhtenje tvoje kože,
ki se me bo zdaj zdaj dotaknila.
Trava, rjuha, mah, seno,
skodrano ovčje runo -
vse me vabi, da ležem,
da pustim, da teče, kar teče:
voda, veter, čas, solze, znoj, kri, življenje,
naj teče vse svojo pot, ki je in ni določena -
jaz pa mirujoča z zaprtimi očmi
sprejemam in vsrkavam vonj sveta,
vonj tvoje kože.

Tole je napisano zato, ker je težko videt kje res odlično slovensko poezijo. Gospa Maurer je virtuozinja v rimah in globinah. Ker zna s nekaj besedami zadeti bistvo. Evo še ena moja pesmica, ki je daleč od poezije Neže Maurer.

LJUBEZEN SI ŽELIM.

JE TISTO, KAR RABIM.

UBITI DOLGČAS.

BITI Z NEKOM KOT

LASTOVICE V LETU.

JUTRI SI ŽELIM POLETETI  NAD BELE PUHASTE OBLAKE Z NJIM.

AMPAK ON JE BLIZU

NASPROTI MENE,

A JAZ GA ŠE NE VIDIM.