Fiesta je premajhna za orgije

Prejšnji vikend je moja draga dobila na posojo novo fiesto. Seveda ekskluzivni Divin model v magenta barvi in z usnjenimi zici v istem odtenku. V dveh dneh je prevozila verjetno tričetrt Slovenije in se skoraj zjokala, ko jo je morala vrniti nazaj v avtohišo.

Avto niti ni napačen. V bistvu je pravi babji avto, vključno s parkirnimi senzorji. Sam sem ga potestiral na eni krajši relaciji ni tudi občutek za volanom ni slab. Okej, kakšen hlev konjenice mu bi sicer prišel prav, ampak morda sem le razvajen, ker ima moj Megamobil pod havbo celo Lipico. Sicer je pa 100 konjev za ženske čisto dovolj, ker se jih večina tako ali tako nikoli ne pelje več kot 70 km/h (take provokacije vedno poskrbijo za dovolj komentarjev hehe).

Všeč mi je to, da ponavadi avtohiše ob promocijah dajejo ven neke osnovne modele, medtem ko so se pri Fordu potrudili s paketom Individual. Poleg že omenjenih usnjenih sedežev in kupa elektronike, me je najbolj navdušila bluetooth povezava za prostoročno telefoniranje, ki se je prav zgledno razumela z mojim iPhonom, avto pa je omogočal tudi brskanje po kontaktih preko osrednjega zaslona in komand na volanu.

Hudič je le v majhnosti, zato nisem mogle ustreči ženini fantaziji, saj na zadnje sedeže nikakor nisem mogel stiščati tistih pet playboyevih zajčic. Sicer bi jih mogoče lahko (vsaj tiste brez silikonskih joškov), problem je le v tem, da se niso prikazale. Pa tako zelo sem se želel žrtvovati zanjo

Vsem parfumarjem na Divi

Kako bi se vam zdelo, da naročim za 500 EUR parfumov v vaši spletni trgovini, paket prevzamem, plačam pa ga nikoli ne. Kraja? Ustreza definiciji.

Ravno tako definiciji kraje ustreza vaše početje - nedovoljeno oglaševanje na Divinem forumu, torej kraja oglasnega prostora - naše storitve. To vneto počnete in to kljub temu, da vas moderatorke neprestano opozarjajo.

V pogojih in pravilih za uporabo Divinega foruma zelo jasno piše, da bo vsak, ki bo na portalu oglaševal svoje izdelke ali storitve, dobil za to oglaševanje račun in verjemite, da bomo poskrbeli tudi za to, da ga boste plačali.

Diva.si se financira izključno iz oglaševalskih prihodkov, zato upam, da boste premislili o svojih dejanjih in začeli poslovati pošteno. Začnete lahko tukaj: http://www.diva.si/ostalo.php?stran=oglasevanje

Milijon

Čestitam vam. Uspelo vam je naštepati milijon zapisov na forumu.

Rad vas mam. Nekaterim posameznicam lahko to ljubezen tudi demonstriram pri meni doma, vsak dan med 18. in 22. uro. Predhodno se prosim najavite med komentarji.

28

Še dve leti in me boste lahk klicali sugardaddy.

Pa ne mi med komentarji čestitat, ker mam naštimana obvestila o komentarjih na mejl in bom mel potem mailbox zafilan.

Letos ne bo Božička

Zadnjič sem pri najboljem komšiji videl promocijsko stojalo s tačrnimi Argetami, v katerih naj bi bilo Rudolfovo truplo v koščkih. Kot pravega divjačinofila (ne, nikakor ne v tistem pomenu besede, o katerem so ravnokar začele razmišljati vaše perverzne glave) me je kakopak zamikala, zato sem ubodel dve konzervi in to še preden sem prebral članek na Divi.

Ženi so se seveda zasolzile oči, ampak ko sem ji razložil, da sicer z veseljem kdaj pa kdaj zmaže v mesoreznico pometane rumene piščančke in da modrooki bambiji (v Argeti naj bi sicer bil kar oreng odrasel jelendžija) potemtakem pač ne smejo biti izjema, mi je odpustila ta nakup.

Načeloma nisem prevelik fen paštet, ampak tale gozdna pogruntavščina je pa zakon in se super zlije s polnozrnatim maxi vital kruhom iz Mercatorja. Moj fitnes trener bo sicer spet težil glede ogljikovih hidratov (čeprav tale kruh naj ne bi bil kritičen) in maščob (ki jih v divjačini prav tako ni veliko), ampak če bo preveč siten I'LL GO ALL CHUCK NORRIS ON THE STEROID MOTHERFUCKER.

Torej če letos k vam ne bo Božička, bo to zato, ker si je Megafotr njegovega Rudolfa namazal na tri kose kruha in si jih pred televizorjem ob zadovoljnem mrmranju zatlačil v glavo.

magister Megafotr

trajalo je natančno 4 leta.

filing pa je tak kot da bi mi po enem letu s čisto prepolnimi jajci po dinozavrsko prišlo.

čez vikend me najdete pod raznimi šanki po Sloveniji.

Širite dobro besedo

Bsteta, Divinega glavnega mehanika, sem uspel prepričati, da je na hitro naklofal nekaj kode in v bloge ter članke napopal funkcijo za deljenje vsebine po Facebooku in Twitterju. Zanimivo, kako človek postane hiperproduktiven, če ga prikleneš za radiator, mu prisloniš pištolo na senca in mu v roke porineš laptopa.

Babe, to pomeni, da lahko zdej moje in svoje nebuloze delite s svojimi prijatelji. Le glejte, da ne boste svojih FB frendov preveč zaspamale z mojimi seksualnimi nasveti ali morda s kakšnimi samomorilskimi "zakaj-me-je-moj-dragi-zapustil-oh-zakaj" izlivi srčne bolečine.

Demenca

Včeraj sem se udeležil Popove Promenade, zadnje v seriji poletnih službenih napija...., hočem reči zabav.

Ugotovil sem, da sem pri sedemindvajsetih že prekleto dementen, saj sem po 15 minut govoril s tremi ljudmi, ki so me poznali, jaz pa njih ne. Eden me je ogovoril ob pisoarjih in prekleto težko se je vljudno delati, da nekoga poznaš, če ga ne, poleg tega pa zraven držiš v rokah še svojega tiča.

Pogovori so potem potekali približno takole:

Neznanec: "Oooooo stari, se mi je zdelo, da te bom vidu tu!" (who the fuck?)
Megafotr: "Normalno, veš da ne zamudim dobre napijanke. A ti si kr sam, al so drugi tud zraven?" (to je priznana vohunska taktika, kjer poskušaš iz človeka izvleči imena sodelavcev, ker upaš, da ga boš tako vsaj v pravo firmo uvrstil)
Neznanec: "Ma ja, ostalim se ni dalo, sem kr sam" (šit, ne le da nisem zvedu imen sodelavcev, tip je sam in mi bo zdej težil celo noč)
Megafotr: "Aha, no pa sej je dost poznanih tule pa tud drink ni slab." (pogovor preusmerjam na nevtralno temo, da me tip ne pogrunta)
Neznanec: "Dober je ja. Sej res, ko sva že pr tem - a prideš na našo žurko drug teden?" (šit. kako žurko že?)
Megafotr: "Ej ne morem. Sem sicer mel v planu, ampak mi je ravno neki vmes padlo. Pa drugič." (upam, da ni kaka dobra žurka, na kateri se bom kasneje pojavu)

Otresem, si umijem roke in vmes buljim v pipo, da slučajno ne bi še kaj bluzil. Nato se naredim, da me nekdo kliče na telefon in fejkam pogovor, vmes pa s kretnjo pozdravim neznanca in se po hitrem postopku spokam nazaj v gužvo. Kjer naletim na novega neznanca.

No, Nino Osenar sem prepoznal. Ampak ona mene ni.

Broken heart

Danes sem dal moji Megan Fox košarico. Ona sicer ne ve niti, da sva bila skupaj, ampak dovolj je, da jaz vem.

Zame si ni vzela nič časa in razdalja naju je ubijala.

Bom že preživel, upam le, da ne postanem alkoholik.

Utirjanje

Dopusti so mimo. Letos sem si malo bolj privoščil in po 14 dneh Azurne obale sem za 5 dni odletel še na Ibizo. Uradno je sicer šlo za službeno zadevo, neuradno pa smo se zraven trdega dela imeli še prekleto fajn (potopis bo v ponedeljek objavljen med članki).

Edina slaba stran dobrega dopusta je to, da se prehitro konča in da se na počitnicah spet navadiš spati kot človek (to pomeni, da ne vstaneš pred deseto). No, sedaj se je spet treba navaditi na star, brutalen tempo in vstajanje v času, ko bi moral človek, če ravno ni največji mazohist, najbolje spati.

Budilka me vrže iz globoke kome natančno ob 7.00 in najprej porabim približno eno minuto, da se mi možgani vsaj toliko vklopijo, da lahko identificiram vir tistega groznega zvoka ter ga izklopim. V prvih tridesetih sekundah namreč ne vem od kod prihaja tisto grozno zvonjenje in velikokrat še napol sanjam, zato sem prepričan, da se je tista huda blondinka, ki sem jo v sanjah divje nabijal odzadaj, začela med orgazmom oglašati kot iPhonova budilka.

Takoj, ko se mi možgani vsaj za silo vklopijo, začnejo kričati: "PA KAJ JE MENI TEGA TREBA?! KAJ SEM KOMU NAREDIL!?". Deset minut preživim na robu postelje in zrem skozi okno ter se sprašujem kakšni lažnivci so ljudje, ki me tolažijo: "Saj se boš čez nekaj časa navadil vstajat", jaz pa sem po vsaj 15 letih brutalnega vstajanja zjutraj še vedno čisto zadet.

Naravnost tako ali tako ne morem hoditi, zato odvijugam proti kopalnici in vmes podrem še kakšen predmet s police ter skoraj zlomim vrata omare, ko se poskušam ujeti za ročaj, da ne bi zgrmel skozi balkonska vrata. V kopalnici si 5 minut na faco zlivam ledeno mrzlo vodo, nato pa spijem dva deci razredčenega koncentrata l-carnitina, kofeina in taurina. Razmišljam, da bi tega hudiča spil dva deci kar brez redčenja...

V gatah s Supermanovim logotipom se nato spravim na orbitrek in pridno gonim vsaj 20 minut in si vmes na 5 minut merim srčni utrip. Ne zato, da bi ga držal nad neko ravnjo, temveč zato, da preverim, če mi srce sploh še bije. Zraven se poskušam pretentati, da bo hitreje minilo, če bom ob gonjenju gledal ponovitev poročil, vendar se mi ob poslušanju bedastega kramljanja med Tankom in Kerčmarjevo ("Ti, Matjaž, pa ti resnično verjameš, da so v Spodnji Fukojebini res posneli vesoljca?" - "Hihi, Petra, ne vem. Lahko pa da je bil le Janez Janša." ) stanje le še poslabša.

Po 20 minutah ves prešvican in tečen začnem ženo naganjati iz kopalnice, kjer nato preživim naslednjih 15 minut in mimogrede preberem še novice na iPhonu ter pogledam vreme. Po tuširanju se že malček bolj zbujen odmajem v kuhinjo, kjer nastane v meni boj med telesom in možgani. Telo kriči po jebenih konjskih otrobih, ki so jih spretni marketingarji poimenovali muesli, medtem ko možgani kričijo: "NUTELLAAAAAAAAAAA, VELIKO NUTELLEEEEEEEEEE! VTAKNI SI ZVRHANO ŽLICO NUTELLE V GLAVO IN CUZAJ KOT ZMEŠAAAAAN".

Sledi umivanje zob, nato pa se spokam v avto in odpeljem proti službi. Hvala bogu je obvoznica precej ravna, avto pa ima vgrajen tempomat, tako da lahko hitrost nastavim na 100 km/h, vklopim tempomat in do Kosez še malo zakinkam.

Jebena aklimatizacija

Evo pa sem z dopusta. Francija je bila fajn, spočil in naspal sem se pa še videl sem marsikaj zanimivega. Več o 14-dnevnem popotovanju lahko v ponedeljek preberete v rubriki Diva potuje.

Problem je, da se nikakor ne morem privaditi nazaj na brutalno zgodnje vstajanje (7.00) in pulza mi nad 50 ne dvigne niti polurno gonjenje orbitreka. Od vsega hudega sem izgubil ves smisel za humor.

Ja nič, tole bo treba rešit. Grem v nedeljo na Ibizo v simpatično hiško z lastnim bazenom, da se pozdravim. Ve pa v jok!

Kako sem pretental vreme

V soboto se začne moj 14-dnevni, krvavo zaslužen dopust. Guess what - v soboto bo scalo. Anemejebat!

Tokrat pa sem pretental tega hudiča vremenskega in najel avtodom. Če bo scalo, se bom pač premaknil.

Na srečo je napoved za Francijo boljša, ampak mi izkušnje pravijo, da se lahko situacija čez par dni kmalu obrne.

Zdej mam pa Trontlja poln kurac!

To, da ščije, ko sem na morju, je že splošno znano dejstvo in ljudje me s strahom v očeh sprašujejo, kdaj planiram dopust, da ga oni prestavijo.

Ampak, da mi pa tole jebeno uscano vreme dobesedno sledi, je pa že višek!

Tale komad idealno opiše situacijo:

Priprave - debriefing

Letošnje priprave so uspele. Sicer je možnosti za uspeh bolj malo, ker pri pitju, igranju pokra in celodnevnemu gnitju na soncu pač ne more iti nič narobe.

Letos smo bivali v Portorožu, nekaj metrov nad vilo Rajka Hrvatiča in imeli kraljevski razgled na Piranski zaliv, kar je bil tudi razlog, da se niti enkrat nismo šli kopat. No, tudi sicer se verjetno ne bi šli, ker se je vreme menjevalo na pol ure - iz žgočega sonca do črnih oblakov in dežja.

In kako je videti, ko se štirje deci v poznih dvajsetih spravijo na morje brez bab? Spat smo šli med šesto in osmo zjutraj, se zbudili okrog dvanajstih, "zajtrkovali", na želodec dali obliž v obliki treh kozarčkov jegra, dali dol majice in potem par ur sedeli za mizo ter debatirali ob pivu. Vmes smo dali na žar ostanke crknjenih krav in perjadi ter odigrali kakšno igro pokra. Prvi in drugi dan nam je uspelo, da smo se premikali le na relaciji terasa-hladilnik (pivo)-WC (pivo), tretji dan pa smo dejansko uspeli spraviti svoje lene riti do centra Portoroža (pivo). Tam smo bili tudi zadnjo noč (pivo), ko so samski udeleženci priprav skušali ujeti kakšno voljno samico. Seveda jim ni uspelo.

Letos se mi je prvič zgodilo, da mi je želodec tretji dan zakričal, da nisem več star 18 let in da naj drugič prej pomislim, preden si v glavo zlijem par kozarcev redbull vodk, še posebej, če prej cel dan tankam ledenomrzlo pivo.

Kljub nestanovitnem vremenu je bilo zabavno in vsekakor sem se uspel dobro pripraviti na grande finale - 14 dnevni roadtrip v avtodomu z bejbo. Upam, da ne bodo crknili amortizerji...

Gremo na priprave

Jutri zvečer se odpravljam na priprave. Sicer se sliši zelo športno, ampak bomo trenirali le bicepse na desnici, ki bo namesto uteži dvigovala pirovski krigl.

Vsako leto gremo štirje frendi brez babnic za par dni na morje uničevat jetra. Sicer nas je včasih na priprave hodilo pet, ampak je eden podlegel svoji vešči, ki ga samega ne pusti niti v trgovino (take so v srednjem veku na grmadi zažigali). Bejba je pač prepričana, da bo na njenega mrtvo pijanega tipa s fuk žuljem (trebuhom) v trenutku skočila horda potrebnih babnic. To v bistvu ni mogoče, ker bomo 90% časa prebili na terasi apartmaja, pili pir, kadili cigare in igrali poker. Ostalih 10% bomo prebili v trgovini, kjer bomo kupovali pir in kaj za na žar. Možnost posilstva je tako omejena le na kakšno ekscentrično blagajničarko, ali pa če se ga njen dragi preveč napije in ga posili žar (lahko se recimo neprostovoljno nasadi na katero izmed njegovih štirih nog).

Kakorkoli že, ker grem na morje, bo seveda - kot vedno - scalo. Sicer imam raje, da je na morju vsaj malo sonca, ampak pir lahko človek pije po vsakem vremenu. Jeba je le, če zraven scanja še piha, ker bo potem dež neslo na teraso in bomo imeli probleme s kurjenjem žara, kuhat pa nihče od prisotnih ne zna kaj prida, zato nam bo v tem primeru grozila smrt zaradi izstradanja (dehidracija verjetno ne pride v poštev).

Na izi hujšanje

Ravnokar sem prebral blog bejbe, ki je izgubila 30 kil. No, meni bi kaj takega bolj težko uspelo.

Sicer se še vedno relativno dobro držim treningov in vsaj poskušam bolj zdravo jesti. Ne uspe pa mi vedno. Danes sem tako z veseljem v smeti zabrisal še skoraj polno vrečko mueslijev, na katerih je nalepka, ki ima ljudi za norca, saj gor piše, da je vmes vmešane nekaj čokolade. Med vsem tistim jebenim konjskim ovesom je nisem našel niti koščka, prekleti otrobi pa se valjajo po ustih kot žagovina.

Večerje imam sicer še vedno zgledno beljakovinske (puran in govedina na pettisoč načinov), zjebe pa me kak vikend.

Zadnji petkov večer sem tako začel z enim kebabom, nadaljeval pa z neznanim številom pirov, ki sem jih vase zlival vse do zore, ko sem se nekako odvlekel do avta, se zleknil na zadnji sedež, čevlje, usrane od svetlorjavega blata pa mirno pritisnil na moje prelepe sive vratne tapete iz pliša. Poprej sem seveda zbasal vase še številu pirov primerno količino bobi palčk in podobnega sranja ter se nekajkrat še skoraj zvrnil z DJ pulta, kjer sem optimistično nekaj časa želel v en komad vmiksati Umekov Carbon Occasion (uspelo mi je presenetljivo dobro, glede na vse oteževalne okoliščine).

V soboto in nedeljo sem opazil, da je takale alkoholna dieta pravzaprav precej pozitivna. Zaradi svinjske slabosti vase namreč nisem spravil kaj dosti hrane, o čem sladkem pa raje nisem niti razmišljal.

Odlična dieta je torej dobra kombinacija junk fooda s primerno količino težkega alkohola. Pomaga, če po vnosu dietne hrane zaužijete še kakšno pico, izboljšano s precejšnjo količino tabasca, za konec pa čez zvrnete še en redbull. Naslednji dan vam garantirano ne bo do hrane, še posebej če boste preživeli vsaj uro za računalnikom, kjer boste iz fotk na Facebooku s svoje pijane face odstranjevali tage s svojim imenom.

Glede na to, da Diva PODARJA AVTO

...me čudi, da še nobena ni napisala kakega bloga.

hint: blog prinese največ točk

Trojček z B.B. in M.M.

Že takoj v štartu moram priznat, da tega trojčka ni bilo. Vsaj v resničnem življenju ne.

Sem pa rabil en dober naslov, zato da vas pritegnem, da kaj napišete v moji temi, ki sem jo s precej ponesrečenim naslovom odprl na forumu.

Rabim torej vaša mnenja. Klik

Stiropor s čokolado

Če želim do poletja spraviti moje privlačno telo pod 90 kil, je treba trpet. Trpim že kar lep čas in rezultati se kažejo predvsem v luknjah na pasu in hlačah na pol riti, kar mi daje še dodaten zagon.

Okej, trening ni tak problem in z veseljem vsako jutro gonim orbitrek, ker se zraven še fino zbudim in čez dan ne potrebujem kave. Tudi fitnes s kolegom, ki se v telovadnici spremeni v Mussolinija ("še en dvig boš naredu pa tud če ti vretence čez šipo ven odnese, da se boš pol po vseh štirih plazu pod tuš!" ), je načeloma zabaven in prijeten.

Jeba je pa dieta.

Tu in tam se še vedno pregrešim z zloglasnimi enostavnimi ogljikovimi hidrati (ravno včeraj sem si v glavo zatlačil 10 žlic čokoladnega Ben & Jerry's fish food), sicer pa se zjutraj posiljujem s polnozrnatimi kosmiči v skoraj nič mastnem mleku. Super zdrava hrana z okusom po malce soljenem stiroporju. Da jedca čimbolj nategujejo in imajo za norca, so zlobni kurci pri Kellog'su v vrečko s cca. 5000 kosmiči vmešali približno pet čokoladnih (in se zraven verjetno še prav hudobno smejali), tako da človeku dajo vsaj šibko upanje, da bo v žlici pocastega štarterja za piščance zajel vsaj nekaj tako hotenega cukra. In če pomislim, da najbolj hardcore zagnanci ta gravž jedo celo z vodo!!!

Kakorkoli že, posilil sem se s tričetrt porcije, eno žlico je povohal dihur in šel raje nazaj v kletko, ostanek pa je končal v sekretu, kamor tudi spada. Jutri bom poskušal vsaj s 4/5.

Podlegel Crocsom

Zadnje čase se mi često dogaja, da podlegam stvarem, ki sem jih v preteklosti spljuval. Ne le da sem zamenjal računalo in šel v jabolčne vode (prej pa od nekdaj trdil, da so Maci za pičke in pedre), zadnjič sem si kupil Crocse.

Pred časom sem izlival gnev nad temi plastičnimi kreaturami, ki na plakatu res zgledajo ogabno. Ampak jebemti, ko tega hudiča obuješ, te samodejno peljejo k blagajni. Svinjsko udobni so za nosit, v njih ni pretirane vročine in potenja, ne žulijo in peresno lahki so. Ker sem vzel peščeno rjave, niti ne padajo toliko v oči in se lepo podajo h kratkim hlačam.

Moram jih le hraniti na varni višini, ker če jih v zobe dobi moj dihur, bo šlo 40 eur v njegov želodec pa še za veterinarja bo treba dat.

Poštimale ste mi vreme

Očitno ste babe nehale na kup hodit, ker vremenska napoved za moj dopust sedaj kaže mnogo bolje.

To pomeni, da bom moral s seboj nesti rolerje in vseh petnajst kil dodatne opreme (ščitniki, čelada, viteški oklep, komplet prve pomoči, respirator, defibrilator, adrenalin, morfij).

Megafotr gre na dopust

Verjetno bom kmalu umrl

Če me ne bo zbil kakšen avto, bom verjetno pojedel katero izmed smrek, nasajenih ob potki do živalskega vrta.

Včeraj sem opravil prvi pravi beta test mojih rolerjev in vseh ostalih pritiklin. Sami rolerji niti niso tak strošek (raje ne bom omenjal, da so jih v Hervisu en dan po mojem nakupu znižali), zraven je namreč treba kupiti še kup ostale opreme - vse mogoče ščitnike, čelado (dovolj veliko, da paše na mojo vodeno glavo), primeren nahrbtnik, čutaro za vodo itd.

Včeraj sem se torej po desetih letih spet spravil na osem kolesc. Če je torej katera izmed vas na Večni poti videla privlačno rjavolasko s super ritjo, ki ji je sledil še bolj privlačen mladenič s čelado, komolčniki, kolenčniki in zapestnimi ščitniki, ki se je trudil preživeti, potem ste videle mene in mojo drago (ki se je ob pogledu na moj stil skoraj uscala od smeha).

Sama vožnja mi sicer ne predstavlja večjih težav, dokler je teren raven in čist. Težave nastanejo pri pesku (hvala bogu za kolenčnike), še v večji godlji pa sem se znašel pri vožnji po hribu navzdol, saj tisti slab izgovor za bremzo ne deluje ravno učinkovito. Pri zavidljivi hitrosti sem torej moral izvesti manever, ki mu stroka pravi "steven-seagal-routine", videti pa je tako, da se po kaskadersko vržeš po asfaltu in upaš, da so ščitniki vredni svojega denarja. Po izvedenem manevru se potrudiš še ignorirati dve bejbi, ki v bližnjem parkiranem avtu crkujeta od smeha.

Danes grem iz varnostnih razlogov na raven in upam da neobljuden del Tivolija, mislim pa, da bom ob takem tempu vadbe in tako hitrem napredku, ki ga kažem, čez en mesec že skakal čez stopnice in se fural po štangah.

Ko zboli taprav dec

Dva do trikrat na leto fašem prehlad in tale je letos številka ena. Babnice se ponavadi delate pametne in se poskušate ozdraviti z raznimi kosobrinovskimi zelišči in čajčki, taprav dec pa je na hard drugs. Prehlad namreč ni ozdravljiv, zato je treba blažiti simptome ali drugače povedano - mojim najboljšim prijateljem je trenutno ime lekadol, angal, operil, neoangin, isla moos in panatus (forte kakopak)

Na sliki je moja nočna omarica

Angleške e-kartice: Spet doma

Končala se je moja 14-dnevna angleška tura in ne boste verjeli - deževalo je le dva dni, sicer pa je sijalo sonce. Za slovo smo v indijsko-mehiško-slovenski zasedi skurili vsak po dve odlični kubanki ter vase zlili še nekaj pintov odličnega angleškega piva. Spal sem točno eno uro, saj sem ob petih že moral skupaj s svojim 27-kilskim kufrom na letališče.

Sedež sem tokrat celo delil s Slavojem Žižkom, ki je med potjo spil dva litra vode na eks, neprestano švical in živčno listal po cajtengih.

Ob pristanku na Brniku nam je razneslo gumo in verjetno je to razlog, da so nas v trenutku obkrožili gasilci. Sicer se mi zdi, da je to dokaj pogost pojav pri pristankih, je bilo pa zanimivo za videt pa še moja draga, ki me je čakala na terasi je malo zapaničarila in me ima zdaj še malo rajši.

Tegale tedna se ne kaj dosti ne veselim, saj se moj Outlook kopa v rdečih zastavicah.

Angleške e-kartice: Manchester, 15 minut slave in

Blogerski mrk je bil posledica angleške IT-jevske nerazvitosti, saj je wi-fi približno tako redek kot seksi Angležinje. Manchester je eno usrano, depresivno, industrijsko mesto, posejano z grdimi bajtami, dimniki in bledimi ljudmi. Šel sem na ogled gradbišča ogromnega medijskega centra, kamor bodo med drugim preselili tudi velik del BBC-ja. Slednjega sem že tako sit, da mi ob njegovi omembi gre na kozlanje, saj je jebeni BBC praktično vsepovsod.

Seveda se je spodobilo, da v Manchestru tudi kaj spijemo in usoda je hotela, da je bilo mesto tisti večer nabito polno, saj sta se naslednji dan na Old Traffordu pomerila Manchester United in Liverpool. Na ulicah se je trlo pijanih Angležev in še bolj pijanih Angležinj, ki so svoje celulitične, svetlo bele noge pri minus 5 stopinjah kazale v nekih čudnih kratkih kiklah, v katerih so jim joški skoraj skočili iz kipečih dekoltejev.

No, hvala bogu sem že včeraj prišel nazaj v London, ki mi počasi postaja prav všeč. Prihod nazaj v metropolo smo seveda ustrezno zalili v bližnjem pubu in mehiški kolega mi je povedal, da je o mojih izjavah v zvezi z našo fuzbal reprezentanco napisal kolumno za nek njihov cajteng, ki ga bere lep del Mehike (nja, kakšnih par deset milijonov). Naslednji dan je prejel klic od slovenskega veleposlanika, ki se je želel srečati z mano, ampak si je premislil, ko mu je novinar povedal, da sva v bistvu v Londonu. Prasec škrtuharski, lahko bi mi plačal avion pa bi se z veseljem usedel na eni kavici! No, v Mehiki sem sedaj blazno slaven in bejbe se baje pobijajo med sabo.

Danes sem imel prost dan, ki sem ga izkoristil kot tipični turist, ki se s fotoaparatom ustavlja sredi ceste in poskuša narediti sliko sebe z Big Benom v ozadju. Slike z moje ABC ture (Another Bloody Cathedral) so zato vse zelo podobne - moja glava v ospredju, roka, ki drži fotič in zamegljena naključna znamenitost v ozadju. K sreči sem se kasneje dobil s sestrično, ki je prevzela vlogo fotografa, ampak se na žalost nisem mogel slikati s katerim od tistih stražarjev s kučmami, ker so jih prejšnji teden ogradili z ograjo, saj se je enemu izmed njih strgalo in je s puškinim kopitom vžgal po hrbtu nadležnega turista, ki je marširal skupaj z njim gor in dol.

Na koncu sem hotel še malo v šoping, ampak so mi Harrods zaprli pred nosom. Pizde arogantne!

Angleške e-kartice: BBC

Danes smo cel dan preživeli na BBC-ju, ki še najbolj spominja na RTV Slovenijo na kreku. To pomeni, da večina stvari izgleda približno enako zastarelih (vključno z ljudmi), vendar s to razliko, da se med različnimi sektorji BBC-ja voziš z avtobusom. Obisk televizijskega centra je sicer bil zanimiv, ker smo v živo spremljali snemanje Najšibkejšega člena, pri večini ostalih zadev pa sem se do vijoličnega ščipal v nogo, da nisem zaspal. Stari angleški dedci res lahko imajo svinjsko dolgočasen glas.

Vodička, ki nas je peljala po televizijski hiši je sicer bila prava carica in je vneto razlagala kakšna razvajena pička je Jennifer Lopez ("Forget the whole Jenny from a block. She is a diva par exellance." ). Na dvorišče BBC-ja (na sliki) so namreč z avtom v vsej zgodovini spustili le tri osebe - kraljico, novinarja Top Geara, ki se je z avtom peljal v lift ter Jennifer Lopez, ki zaradi tega (in dejstva, da svoje kitovske riti ni želela položiti na nobeno nebelo podlago) pri njih ni več zaželena. Razlagala je tudi, da je Madonna v svoji rimokatoliški fazi v garderobi želela 1:1 sliko papeža. Ker je niso imeli, so šli po voščeno kopijo v Madame Tussaud's, jo naložili v taksi in pripeljali v garderobo.

Londona se človek hitro navadi, še posebej njihovega ritma, saj vsi skoraj šprintajo. Najbolj pa sem navdušen nad njihovo podzemno železnico, ki je narejena tako logično, da še slepec najde pot domov. Će bi kaj takega naredili pri nas, bi vse skupaj verjetno tako zakomplicirali, da bi vstopil v Šiški in se nato znašel v Mariboru, čeprav bi bil namenjen na Vič. Vsi, ampak res čisto vsi na podzemni berejo brezplačnike. Danes sem se peljal kar čez lep kos Londona in sem enega vzel tudi sam. Na dvajsetih straneh cajtenga je mogoče za eno A4 stran teksta, vse ostalo pa so oglasi in slike. Kar pa ne odvrne Londončanov, da ne bi nepremično in zatopljeno buljili noter cele pol ure.

Šibam pod tuš, potem pa se dobimo v bližnjem pubu v slovensko-kuvajtsko-indijsko-mehiško-latvijsko-armensko-ganski sestavi, da izmerimo tolerance.

Angleške e-kartice: Danes celo ni bilo dežja

Končno mi je uspelo vzpostaviti internetno povezavo in dobiti adapter za štekerje, ki jih uporabljamo normalni ljudje. Internet Angleži cenijo po vrednosti suhega zlata, saj za enotedensko uporabo plačujem oderuških 60 funtov, tako da cenite tele moje bloge, ki so definitivno zanimivejši kot neka poročila iz Madžarske

Zanimivo je postalo že na Brniku, ko sem sedel zraven Dimitrija Rupla, ki ga 15 minut sploh nisem opazil, nato pa so mi pozornost vzbudili neki živo rdeči štumfi. Kasneje se je čakajočim pridružil še Slavoj Žižek, ki je celo pot na laptopa prepisoval neke počečkane zapiske.

Najbolj zanimivo na vsej poti je bilo dejstvo, da sem iz Brnika do Gatwicka porabil natanko toliko časa kot potem iz Gatwicka do mojega hotela. Ta je sicer čisto lep, le Angležem je treba dopovedati, da imamo normalni ljudje radi normalno temperaturo in da 15 stopinj ni normalna temperatura. Še posebej, če se želiš pogreti pod tušem in se ti iz stene izstreli ledena voda, ker pač ne veš kako natančno delujeta tisti dve prekleto zategnjeni pipi, za katere je armenski kolega rekel, da so kot "russian navy doors".

Ostali udeleženci IYXE so precej face. Latvijec govori popolno angleščino z ameriškim naglasom in se neprestano dela norca iz dejstva, da tukaj vse stvari govorijo (to ne bi bilo nič čudnega, če ne bi RES vse govorilo in to zelo očitne in banalne stvari). Lifti povedo kam gredo in preden odprejo vrata, vedno skrbno rečejo "doors open", vlak vedno opozori "please mind the gap between the train and the station". Tip sedaj vedno, ko odpre vrata, prej ne pozabi reči "doors open, keep smiling".

Na prvem sestanku smo vsi udeleženci povedali nekaj o sebi in svoji državi in seveda sem bil, poleg tipa iz Kuvajta, glavna atrakcija, ker nihče ne more dojeti, da imamo le 2 milijona prebivalcev. Ganec me je čisto resno vprašal, če pri nas sploh imamo parlament in volitve. Ko se je smeh polegel, je bil na vrsti Indijec, ki se je predstavil z "I am Saurabh, I come from India. One billion people." In spet je bilo veselo.

Dan sem preživel ob poslušanju, kaj vse nas čaka na 14 dnevni turneji po priznanih britanskih tržnokomunikacijskih in medijskih korporacijah. Definitivno bo najbolj zanimiv ogled in sestanek na BBC-ju ter zame osebno še sestanek z najvišjo avtoriteto na področju britanskega digitalnega marketinga.

Pizdi me le, da zelo slabo spim in da sem že ob petih popolnoma izčrpan, moram pa še ven, da nafilam svojega novega iPhona z dobroimetjem, ker nujno rabim GPS in Google Maps, saj sem orientacijo pustil nekje doma.

London here I come

Še vedno ne morem prenesti poraza, ki mi ga je v blogerski tekmi zadala BlackMagicWoman, zato boste v kratkem lahko tule gor brali "Angleške e-kartice".

Za dan žena namreč potujem v Anglijo, kjer bom na stroške tamkajšnjih davkoplačevalcev 15 dni malo sestankoval po Londonu in Manchestru skupaj s še devetimi kolegi/cami iz različnih koncev sveta. Tja grem kot slovenski zmagovalec natečaja International Young Communications Entrepreneur in bom predstavljal slovensko tržnokomunikacijsko stroko. Sliši se fino a? Mogoče celo bolje kot študijska izmenjava

Angleži so fejst ljudje, saj mi plačajo letalo, tale hotel, prevoz po Angliji, za povrh pa mi dajo še nekaj keša kar tako, ker se verjetno bojijo, da bi vzhodnoevropejska, nerazvita svojat klošarila po londonskih ulicah.

Urnik je sicer precej natrpan, ampak zanimiv, saj bom poleg BBC-ja obiskal še kup priznanih marketinških in PR agencij, regulatorjev itd., hvala bogu pa imam en prost vikend, ki ga bom najverjetneje s pridom izkoristil za en shopping frenzy (ne, babe, mi moški ne kupujemo samo cunj, temveč tudi geekovske igračke). Ni vrag, da ne bom enega večera izrabil tudi za prav nemarno napijanko s svojimi kuvajtskimi, indijskimi, mehiškimi, ruskimi, indonezijskimi in nevemizkateregakoncasvetaše kolegi.

Bom poročal, če vmes le ne bom naletel na kakšnega preveč ambicioznega alkajdovca z rukzakom na podzemni.

Megagej

Zbudil sem se ob pol enajstih (lepotni spanec) in šel za 20 minut na orbitrek. Za zajtrk sem jedel kosmiče z manj mastnim mlekom, nato pa se spravil čistiti stanovanje. Posesal in pomil sem tla, pomil vso posodo, namočil odcejevalnik, do visokega sijaja spoliral pipe in pobrisal prah s polic.

Potem sem šel pod tuš, se pobril pod pazduho, se khm... postrigel in zdrgnil telo z L'Occitanovim poživljajočim tuš gelom. Ker imam mastno kožo, sem si obraz namazal z naravno vlažilno kremo na bazi riža in si od čistil izsušene roke navlažil z neko drugo kremo.

Šel sem v Mercator, nakupil hrano, spotoma kupil še rože, ravnokar pa sem v pečico dal piščanca.

Resno razmišljam, da bi šel danes v strip klub, spotoma prefukal naključnega mimoidočega, ki bi preveč buljil vame ter pred spanjem zmazal še en krvav stejk, da malo saniram ego.

Kateri fitnes?

Naše tradicionalne petkove požrtije potrebujejo protiutež, saj nas bo v nasprotnem primeru pobralo pri štiridesetih.

Fizično stanje naših zaposlenih najverjetneje ni ravno na zavidljivem nivoju, z bolj čvrstimi ritmi, nogami in nabildanimi rokami pa se jim bo verjetno izboljšalo tudi spolno življenje, kar pa se pogosto odraža v višji produktivnosti. Tu pa je že razlog, ki ga mora upoštevati vsak odgovoren direktor, zato sem se spravil iskat ugodno ponudbo letnih prenosljivih kart za katerega izmed ljubljanskih fitnesov.

Kupil bom dve karti in seveda kot pravi kapitalist skušal vsaj eno kompenzirati z oglaševanjem na naših medijih. Punce se sicer nagibajo k Sunny studiu, jaz pa ne, saj če česa ne prenesem, so to snobi, ki gredo na bench v svojih (v Veliki Kladuši kupljenih) Lacoste hlačkah. Jaz sem v fitnesu v majici "Kupil kolo, prodam torbo" in v čeških hlačkah videti kot čečenski vojni veteran in se brigam bolj za to, da skušam vsaj petkrat dvigniti tistih ubogih nekaj kilogramov, zraven pa se sprašujem, zakaj zavoljo samozavesti nas, "phisically challenged" ljudi, ne naredijo petkilskih uteži vsaj malo večjih (lahko bi bile npr. votle in s premerom pol metra).

Kaj mi torej priporočate? Pogoji so lokacija znotraj obvoznice, relativno brez gužve zvečer, zadovoljiva oprema ter seveda primerna cena.

Štiri kile manj lepote

Kesam se

Po enem tednu brez kruha in desetih dneh brez kakršnekoli sladice, po današnjem kosilu na Primorskem v nadvse odlični restavraciji, ko sem se odpovedal sladici in po treh kilah minusa sem ravnokar podlegel mamini jabolčni piti.

Grem si v grlo tiščat zobno krtačko.

Hujšajmo z Megafotrom

Jutranja aerobna vadba mi gre vedno bolje od pljuč, saj po dvajsetih minutah na orbitreku le še trikrat krvavo pljunem in ne rabim več vedra.

Danes sem zraven švicanja precej na glas poslušal še radio in izbor je bil precej ironičen.

Ko sem utrip po petih minutah ravno spravil nad 120, so v eter spustili tegale:

Želel sem si, da bi imel zamrzovalno skrinjo in bi v tem trenutku iz nje vzel zmrznjeno svinjsko polovico, jo obesil na kavelj ter sesul hudiča iz nje.

Naslednjih 15 minut sem trpel ob jebenem Jamesu Bluntu in podobnih pedrih, ki bi jim bilo treba nazaj prišiti jajca. Po 20 minutah sem pri utripu 145 petnajst minut ležal na kuhinjskem tepihu in ravno ko sem začel segati po injekciji adrenalina in morfija, me je presenetil tale komad:

Če jutri slišim kakšne Village People, prisežem da bom orbitrek vrgel skozi okno!

Jebene zaobljube

Večina od vas verjetno ob novem letu poda neke novoletne zaobljube, ki se jih potem ne drži. No, ena izmed mojih se vsako leto ponavlja - shujšati za 15 kil.

Letos sem zadevo vzel malo resneje. Pred novim letom smo v firmo poklicali strokovnjaka iz Sunny studia in po enournem predavanju o zdravem hujšanju je tip napel mišice, pogledal izpod čela in zagrozil: "Fantje, če mi ne boste pravilno jedli, se pazite!" Ker ima tip levi biceps debelejši od mojega stegna, sem ga moral resno jemati.

Moj jutranji ritual se je zato malček spremenil, odpovedati se bom moral omiljenemu izdelku iz hmelja, vase pa bom moral spraviti tudi nekaj ogabnih praškov.

Dieta sicer ni grozna, ker ni treba stradati (babe, ločevalna dieta mimogrede sux), moj dan pa je videti nekako takole:

1. Zbudim se ob jako nečloveški uri (7.00), prekolnem svoj genom in se zvlečem v kopalnico, kjer v roke dvignem nekaj težkega.

2. Svoje truplo odvalim do kuhinje, kjer si pripravim napitek iz koncentrata L-carnitina. Za razliko od drugih fitnes preparatov je ta celo odličnega okusa.

3. Svojo gmoto mesa in maščobe nato spravim na orbitrek, kjer se samemu sebi smilim vsaj 20 minut (kondicija zaenkrat ne dovoljuje kaj dosti več). Med gonjenjem te srednjeveške mučilne naprave me opazuje dihur in si verjetno misli, da se mi je odpeljalo.

4. Pojem zajtrk, ki bi moral biti sestavljen iz ovsenih kosmičev in lahkega mleka, vendar se tu in tam pregrešim s polnozrnatim toastom in lahkim sirom.

5. Ob enajstih je čas za proteinski šejk z umetnim cukrom, ki ima okus kot da bi v embalaži neke tretjerazredne čokolade stalil malo plastike.

6. Med 13. in 15. se moram prepričati, da ne pojem cele porcije kosila in da si raje odgriznem roko kot da si v glavo stlačim še sladico.

7. Malo pred peto naj bi pojedel nekaj lahkega (jogurt).

8. Ob prihodu domov v svoje izmučeno truplo spet zlijem proteinski šejk (zmešan kakopak z vodo).

9. Povečerjam nekaj lahkega, z malo vsebnosti cukra in maščob. Puranji zrezek, pečen le na teflonu je kar primeren, prav pride tudi nekaj rezin pečenih piščančjih prsi v ovoju.

10. Svoj hlod od telesa bi moral 3-4x tedensko še malo pretegniti v fitnesu. Trenutno mi to uspe dvakrat. Na brutalen muskelfiber sem potem ponosen še vsaj dva dni.

Formula je torej relativno preprosta - aerobne aktivnosti na tešče, izogibanje enostavnim sladkorjem, veliko vnosa proteinov in veliko malih obrokov. Po tej formuli naj bi zdravo shujšal med 1,5 in 2 kg mesečno in pri tem ne izgubil mišic (tu tako ali tako nimam kaj dosti izgubiti). Tehtanje zna biti precej nestimulativno, zato naj bi se v času hujšanja raje merili. Ker me je sram povedati mere v centimetrih, bom te podal drugače:

Stoje lahko trenutno vidim:
- del stegen
- prste na nogi z delom stopala
- joške
(ja, tiča še vedno vidim)

Cilj je:
- videti celotno stopalo, vključno s sklepom gležnja
- vsaj zatipati kakšno trebušno mišico
- otrdeti joške

O napredku vas bom redno obveščal. Tako ali tako ne bom zdržal več kot dva dni.

Čevapi pa take fore

Sicer nisem pretiran ljubitelj čevapčičev, ampak če kdaj obiščete Sarajevo, naročite eno desetko s kajmakom pri Željotu. Sredi januarja imam ponovno kontrolo holesterola in prepričan sem, da se bodo zadnji štirje dnevi na krvni sliki izdatno poznali.

Pot na novoletno žuranje v bosansko prestolnico se je začela kot najhujša nočna mora. Avtobus sem delil s hordo podivjanih jeseniških čefurjev v najslabšem pomenu besede. Deset ur vožnje je minilo v pijanskem razgrajanju, nadlegovanju potnikov (zaradi precej ogromne postave in pobrite glave sem jo sicer tukaj odnesel še najbolje od vseh) in nažiganju ogabno zvenečih narodnjakov na ogromen radio. Balkanske narodne glasbe nikoli nisem razumel in je tudi nikoli tretiral kot glasbo, saj lahko vsak prosto tolče po harmoniki in zavija v mikrofon, podobno kot lahko v slovenski narodni vsak napiše kretensko besedilo kako fajn je piti vino.

Prihod v Republiko Srbsko sem počastil z izbruhanim proteinskim šejkom (opomnik: nikoli več ne kupi vanilije) in eksplodiranimi živci. Začel sem se zavedati izraza "umor v bistveno zmanjšani prištevnosti", saj prisežem, da bi brez pomislekov pognal kroglo v čelo vsaj trem ljudem na avtobusu. Po klicanju jelenov sem na bencinski črpalki z zanimanjem opazoval povsem filmski drogaraški dil med kupcem v audiju A6 in prodajalcem v cadillacu. Po zajetnem kovčku sodeč je šlo kar za veliko količino.

Zadnji postanek pred Sarajevom je bil prava osvežitev, saj so kretenski človeški izmečki omagali, nato pa me je v dobro voljo spravil voznik avtobusa, ki se je hudomušno maščeval tako, da je navil radio na polno.

Po prihodu v hotel sem bil približno pet ur ležal v postelji klinično mrtev, potem pa smo se odpravili v nek hotel in se ga totalno nasekali v ogromni socialistični dvorani. Še sreča za odlično sarajevsko pivo, saj je po kakšnih dvanajstih malih flašah glasba postala vsaj malo sprejemljivejša. Ob enih smo z grupo Primorcev sklenili, da prevzamemo oder in glasbila ter približno petsto zbranim kakšno zapojemo. Na veliko srečo nam sovražni prevzem ni uspel, ker je bilo nastopajočim zelo jasno, da ne smejo dati mikrofona sicer zelo lepemu, ampak mrtvo pijanemu Slovencu s flašo v eni in cigaro v drugi roki.

Prihod domov je zavit v kanček skrivnosti in megle (po mojem so krivi čevapi), preostanek noči pa sem spet preživel v nezavesti. Jutro je bilo kratko, saj nas je čakal ogled vojnega Sarajeva z bivšim borcem. Na mojo žalost je slednji bil čisto zgleden državljan in ne enonogi zaraščen psihopat s flašo v roki in kalašnikom v kopalnici. Ekskurzija je bila eden zanimivejših delov silvestrovanja in kljub rahli omotičnosti sem si z zanimanjem ogledal popolnoma uničeno knjižnico, prerešetane stavbe ter evrofično zadrževal bruhanje v tunelu pod sarajevskim letališčem.

Ne vem sicer kaj je Željo dajal v tiste čevape, vendar sem popoldne spet preživel v globokem spancu.

Novo leto sem preživel v diskoteki hotela Holiday Inn, doma pa sem bil že ob dveh, predvsem zavoljo slovenskega idiota, ki se je imel za DJ-ja in vrtel štanco ter želim-da-se-vam-skisajo-možgani turbofolk.

Prvi dan v novem letu nas je zasulo s snegom in po celodnevnem poležavanju smo se z družbo odpravili na sprehod do mesta in se spotoma šli še igrico z naslovom "Najdimo pehotno mino", ki se gre tako, da svojo punco pošlješ cik-cak teči po travniku zraven kakšne sesute zgradbe in nato s kolegi pobiraš stave. Izgubil sem jaz, saj sem stavil, da je ne bo našla. V bistvu je šlo v vsakem primeru za win-win situacijo - ker je ni našla, imam še vedno fajn punco, če pa bi jo našla pa bi mi ostal vsaj denar od zmage in zavarovalnice.

Zadnjo noč smo v koroško-štajersko-ljubljanski družbi izpraznili hladilnik s pirom v bližnji trgovini (Kebrov zakon tam seveda ne velja), naslednji dan pa po izdatni porciji Željotovih čevapov zapustili Bosno ter jo na mejnih prehodih na srečo odnesli brez "full cavity check-ov", čeprav sem upal, da si bo carinik ob pregledovanju dokumentov tistih jeseniških gnojev, na roko nataknil rokavico iz lateksa ter jo ovlažil z lubrikantom.

Sarajevo je prav kul mesto, z izredno prijetnimi in poštenimi (pri čevapih še nikoli prej nisem vedno vzorno dobil računa, ne da bi ga zahteval) ljudmi. Resno sem se začel spraševati od kod resnično izvirajo primitivnejši prebivalci Velenja, Jesenic in Fužin, saj s kulturo svoje rodne države nimajo očitno nič kaj dosti skupnega.

Babe moje

Za novo leto vam želim vsaj enega takega kot je na sliki. Pa ne bit preveč tečne do svojih tipov.

Zdej grem pa v Sarajevo, da se do mrtvega nažrem čevapov s kajmakom in ženi kupim ponarejeno Vuittonovo torbico.

Hus d big kahuna?

Babe, stvar je takale.

Diva v okviru akcije Diva božička anketira uporabnice o najboljših blogerjih. Moja potenca je odvisna od sitosti mojega ega, nanj vpliva stopnja (ne)sitnosti moje žene, na to stopnjo pa deloma vpliva tudi moja potenca, kar vse skupaj posledično vpliva na mojo stopnjo (ne)sitnosti, ta pa se odraža neposredno v mojem delu in posledično na počutju mojih zaposlenih, ki pa skrbijo za delovanje Dive, Diva pa pozitivno vpliva na vaše počutje.

Povedano na kratko - če želite, da ne bom tečen in jebal mater ubogim dekletom, ki se tu gor trudijo za vas, povejte, da je Megafotr najboljši bloger pod soncem.

Ego bo zadovoljen, tič bo stal, baba na njem, jaz dobre volje, zaposleni dobre volje, vsebina dobra, vaše počutje še boljše.

Men kul, vam kul.

Help! Spreminjam se v žensko!

Opazil sem, da šoping miri živce. Zjutraj sem opazil, da je nek nesrečnik, ki bo v primeru, da ga dobim, celo življenje dihal na respirator, vlomil v moj avto. Oziroma poskušal vlomiti, saj mu očitno ni uspelo v notranjost, je pa za sabo na prtljažnih vratih pustil luknjo premera 10 cm.

Cel dan sem bil živčen, nato pa šel zvečer v šoping in kupil čevlje, zdaj pa se počutim bolje. Bom to ponovil - ŠEL SEM V ŠOPING, KUPIL ČEVLJE IN SEDAJ SE POČUTIM BOLJE.

Aaaaaa!

ps: naročil sem tudi nov avto. bodo mirnejši živci.

Sem vremenska pička

Pičke so občutljive na vse, jaz sem občutljiv na vreme (in na tečne, občutljive pičke), tako da me to dela vremensko pičko.

Resno, kako naj se človek prepriča, da je vredno živeti, če pa zjutraj na svojem telefonu (iPhonu, baby!) preveri tedensko vremensko napoved in dobi rezultat, ki je na sliki.

Res me zanima, kako je mogoče, da voda pri nas ne hlapi (ker je sonce pač redkejša dobrina kot trojček v domači postelji), hkrati pa se na nas zlivajo hektolitri vode. Nekdo mora nekje biti zares žejn.

Starši boste letos morali otroke razžalostiti, saj Božička ne bo - se je namreč utopil.

Sovražim kurčev dež

A se samo meni zdi, ali je res nekje izhlapel nek ocean? Temu scanju ni videti konca in js se bom obesu, če kmal ne vidim sonca. V čevljih imam lužo, na pleši slišim vsako posamezno kapljo, avto pa imam usran kot bi se vozil po sveže pognojeni njivi.

Tega Trontlja bo treba prefukat, če ne bo kmalu zrihtal malo sonca, ker tole več nikamor ne pelje.

Kako zgleda Divina pisarna?

Sem sredi kreativne krize

Jebeš finančno, Megafotr trpi za kreativno!

Odškrnil sem si košček svojega dragocenega časa, da bi moje drage babnice spet spravil v depresijo s kakšnim od zame značilnih samomorilskih blogov, posejanih s tropičji. Čakaj... To nisem jaz.

Po mojem bi se moral vreči v avantgardo. Morda dadaizem, surrealizem. Od nekdaj sem želel kopirati Kosovela in pisati pesmi, sedeč v usrani Cukrarni, pijan kot krava in razočaran nad dejstvom, da si posteljo delim z venomer posranim pijancem, ki mi vsako noč ravno sredi najbolj navdihujočih sanj pokozla blazino.

Vreme je v pizdi
in jaz imam odrgnjeno podlaket.
Ptič Marjan se je v prvem nadstropju
usral čez pol hodnika.
Noben noče počistit,
vsi le zvedavo hodijo okrog dreka.

Ki je zelene barve.
Smrdi ne.
Sploh.
Mi gre pa malo na kozlanje
ob misli, da bi se ga dotaknil.

Priznajte, kurja polt vam je šla po hrbtu ob branju tele mojstrovine. Ne boste verjele, še nikoli nisem napisal pesmi (če odštejem, da sem v petem razredu osnovne šole skomponiral rap himno razreda in jo oblečen v raperska oblačila tudi odrepal na šolski predstavi).

Sovražim dvoslojni sekret papir

Sploh ne vem, zakaj ga prodajajo in kdo je tako nor, da ga kupuje. Cenejši je za par odstotkov, porabiš pa ga za vsaj 30% več, razen če si radi brišete rit s prsti čez strgan papir.

Enkrat se mi bo utrgalo in se bom postavil pred polico z dvoslojnim sekret papirjem in z njim klofutal ljudi, ki ga bodo hoteli kupiti. Slabše kot to je le še tisti vijoličen crap, ki je bil popularen, ko sem bil še majhen. V paketu je bilo sto mizernih enoslojnih, debelih listkov z vpojnostjo ladijskega jekla. Ko si ven potegnil enega, bi mu moral slediti drugi, ampak tega hudiča si potem vedno praskal iz kupa drugih, ali pa se ti je vse skupaj razsulo po celem veceju.

Na živce mi gre tudi sekret papir z napako. Včasih imam to srečo, da naletim na celo serijo takšnih, ki imajo perforacijo neenakomerno razdeljeno po slojih. in potem ti na vsaki strani stran štrli po en, napol prozoren sloj.

Razmišljam o peticiji, ki bi kaznovala izdelavo zgoraj opisanih različic. Dovoljene bodo samo trislojne, pravilno perforirane verzije, seveda pa bodo dobrodošle tudi štirislojne. Podpišete?

Diva požeruhinja

Spet je petek in spet smo v vaši omiljeni firmi imeli tradicionalno petkovo skupinsko malico.

Tokrat smo se prav preseravali, saj smo vase zmetali:

- dve vrsti zrezkov v omaki
- skutine kepice
- tunine zvitke s koruzo
- špinačne rolade ogabno zelene barve
- artičoke
- biftek
- kup namazov
- pršut
- sir
- prekmursko gibanico
- sadno torto
- nedefiniran biskvit
- čokoladno tortico z orehi
- štiri vrste kruha

Malček mi je slabo...

Volilno izobraževanje - zaključni izpit

Pejte volit!

Js sem že. Res! Čisto Zares!

Volilno izobraževanje live - 3. del

juhu, spet je soočenje, spet se bom počutil še malo bolj pametnega.

bolj kot se bliža nedelja, manj zategnjeni so. zdi se mi, da sem pri janši ob pozdravu celo opazil rahel nasmešek. ampak verjetno se mi le zdi.

pahor še vedno ne nosi kravate, ker verjetno želi zgledati bolj ljudski in delavski. katarina bi si lahko dala populiti obrvi. nekako ne pašejo k dva jurja vrednemu cavalliju. spet ga sere z obvezno srednjo šolo. če je človek butast, ga je brezveze siliti s srednjo šolo. ja kdo bo pa jame kopal?

petra kerčmar je prav sladka v temle belem kostimčku. sicer se mi bolj dopade lovčevo dekle, le kakšnih pet kil ji fali.

bajuk je spet videti, kot da je pred oddajo enega skadil na vodno pipo. pravi »mi mormo nadaljevat v tej smeri«. nja, edina stvar, ki resnično raste, je inflacija. bejž nazaj v argentino banke na kant spravljat!

saško ima fajn srajco, super zavezano kravato, ampak obupne barve. bluzi puhlice o zmanjšanju davkov. PREKLETO LENO DRŽAVNO UPRAVO NAJ PREPOLOVIJO!

juhu, kahel je dobil besedo, spet bo komedija v hiši! z navpičnimi črtami na rekelcu in vodoravnimi na kravati je videti kot optična prevara. govori o evropskih plačah. zanima me, zakaj vsi govorijo o nekih evropskih plačah. kaj sploh je evropska plača? romunija je v evropi...

golobič je velik dva metra in ima rit na bradi. sicer sem vedno bolj naklonjen temule guliverju in verjetno bo v nedeljo dobil moj glas. njegova ideja o prestrukturiranju neperspektivne tekstilne panoge v proizvodnjo hi-tech tkanin mi je všeč.

saško je spet socialen (seveda, če nisi peder, črnec ali čefur) in očitno misli, da je pod parlamentom tiskarna denarja, ker bi ga kar tako malo delil. trenutno se davi z vodo.

janša spet govori najbolje. sovražim ga kot elizabeth frizl svojega fotra, ampak za retorične sposobnosti in zbranost mu dam kapo dol.

več po oglasih. pravkar vrtijo tistega, v katerem katarina kresal z dan d igra klavir in prav nemarno kiksne pri zadnjem tonu.

kresalova obljublja ukinitev davka na izplačane plače in jaz jo bom prekleto držal za besedo. strinjam se tudi z obljubo o umiku države iz gospodarstva. res ne rabimo neumnih, nekompetentnih in neizkušenih strankarskih kretenov v nadzornih svetih firm.

hudo mi je, ampak moram se strinjati z jelinčičem glede preveč mehkega področja socialnih podpor. ha, še sam jo prejemam! je pa res, da nimam slabe vesti, ker državi vsak mesec nakažem nekajdesetkratnik te vsote.

sašo spet govori o znižanju davkov kar tako! ja, smo že prvih petkrat razumeli! ima pa ogromne ušesne mečice tale naš saško.

golobič je prav brutalno in carsko ubil janšo, ki mu je očital, da je odločitev o neumnih nabavah orožja sprejela prejšnja vlada. zabrusil mu je, zakaj se dela nemočnega, če je imel štiri leta časa, da te načrte spremeni. knockout, šah mat, v ritko na suho do konca! globok poklon.

janša se hvali z devetim mestom po BDP-ju v EU. res lepo, da si ponosen, da smo prehiteli romunijo, bolgarijo in madžarsko ter nekaj baltskih držav. skandinavci naš BDP zapravijo za kakšno boljšo žurko.

spet debilni predvolilni oglasi z lesenimi politiki. ampak še vedno bolje kot gledati ognjelaso ditko haberl v reklami za tablete za pucanje umetnih zob. všeč mi je mobitelov oglas. zaradi glasbe, saj ima severa gjurin že skoraj srhljivo čaroben glas.

saško je spet socialen. dolgčas.

bojan šrot je nekaj pameten o delavski udeležbi pri dobičku. lahko je govoriti, ko ima tvoja familija v lasti pol slovenije.

pahor tokrat ne švica kot kamela, ima pa sumljivo rdeče čelo. redbull? prozac?

slovenija baje namenja za znanost več kot za orožje. ja, patrie so res bile poceni, ampak so razliko naredile podkupnine.

spet oglasi?! WTF?!

tema je zdravstvo. pri nas je problem to, da zdravniki (z izjemo redkih izjem na urgencah in v KC-ju) premalo delajo. osebno še nisem imel zdravnika, ki ne bi delal na štiri ure, čeprav zgleda zdrav. problem je tudi v zavarovalnicah, ki bašejo velike denarje in ga premalo namenjajo za financiranje tistega, za kar so plačane. da nesposobnih direktorjev zdravstvenih zavodov, ki so povečini medicinsko in ne ekonomsko izobraženi, sploh ne omenjam. potem je tu še enoten informacijski sistem na državni ravni, ki bi povezoval ambulante, zdravstvene domove, bolnišnice in lekarne.

srčno upam, da se bo vlada menjala, kljub vsemu pa bi rad v njej še vedno videl trenutno ministrico za zdravstvo. skupaj z gregorjem virantom je edina še kolikor toliko sposobna članica trenutne vladajoče katastrofe in v dokaj kratkem času je naredila veliko. pa še po kuloarjih se šušlja, da je njena hčerka odlična v postelji. sami plusi torej.

golobič govori o povprečni čakalni dobi, janša pa mu nasprotuje. tale dokument gregu pritrjuje.

2:0! ta noč res ni janšev dan. justfuckinggoogleit, janez!

zmago ne upa priznati, da je zaljubljen v janeza. nasploh nihče ne upa priznati, da bi za vstop v vlado polizal nekaj riti.

boško je prav hecen (ne le zaradi gigantskega čela), ko se spreneveda pri vprašanju o tajkunih in omenja mercator ter merkur. PIVOVARNA LAAAAAAŠKOOOOOO! rings any bells?

LOL! jelinčič in golobič se prav hudomušno kregata.

KAJ HUDIČA JE PRAVKAR SAŠKO MISLIL Z DIAREJO IN JANŠO?!?!?! Drugs are bad m'kay?

Speaking of drugs... Spet govori Bajuk, ki ima vedno manjše oči. Sedaj mi je šele jasno, zakaj so oglasi na deset minut. Zato, ker je Andrej neprestano lačen.

A hudiča, ko bi tale Pahor kdaj znal kaj naravnost povedati! Bajuka normalno ne bodo imeli v vladi, niti blizu nje. A je to tako težko jasno povedati?!

zaključni govori. hvala bogu, sem že utrujen.

ne vem, če se boško heca, ampak govori o tem, da mora slovenija ostati lastnica gospodarstva. SEJ GA MA TVOJ BRAT POLOVICO V LASTI!

saško je SPET socialen. porkamadona no.

kresalova mi gre počasi že na živce s tem poudarjanjem ženskosti. ja, jasno mi je, da si baba. imaš joške in fajn rit. janša nima nič od tega.

golobič je prav nadrkal zaključni govor in po navodilih piarovca na koncu predirljivo pogledal v kamero.

pahor seveda bluzi o politiki konsenza. borut, nekje se ta konsenz mora končati!

jutri se soočita janez in borut. verjetno bo zanimivo, ampak se ga bom takrat raje od hudega napil.

Iščem tlačane

Tokrat za določen čas. Potrebujem asistenta v spletni trgovini Topolino.si, ki bo odgovarjal strankam na povpraševanja, preverjal zalogo, nudil pomoč pri nakupu itd.

V poštev pridejo samoiniciativni, komunikativni, marljivi in natančni osebki kateregakoli spola, rase, spolne usmerjenosti, oblike, izvora in političnega prepričanja (tudi, če boš volil/a SDS, imaš še vedno možnosti, da dobiš delo). Za izobrazbo nam dol visi, ker imamo o slovenskem šolskem sistemu svoje mnenje.

Delo bo za obdobje med 15. oktobrom in 20. novembrom, plačilo pa preko študentske napotnice ali avtorske pogodbe (preferiram prvo varianto). Slednje bo znašalo 4,3 ojre po uri, kar je za tovrstno, precej nezahtevno delo dovolj. Da sploh ne omenjam izjemnega privilegija delati pod samim Megafotrom.

Razgovori se vršijo ta in naslednji teden, zato pohitite s pošiljanjem prošenj in CV-jev na jobs@fmvirtual.si

Volilno izobraževanje 2 - live

malo sem zamudil tole soočenje, ampak kolikor vidim, je govora o meni ljubih pathiah. tale zapis bom sproti dopolnjeval - predvolilno soočenje na blogu live torej

začuda me je presenetil saško, ki se je edini striktno držal vprašanja in tudi edini poudaril, da so pathie v sloveniji uporabne toliko kot senčnik na podmornici. golobič, ki se še vedno ni ostrigel, je govoril zelo nevtralno, janša pa ga je že takoj nato paranoično napadel, da insinuira. na kaj že? kljub temu je janez že vedno mrtvo hladen in bi verjetno ohranil poker face tudi, če bi mu urška v live javljanju priznala, da fuka pahorja.

kahla, ki je tu še največ kriv, spet nihče ne jemlje resno. bebavo se smeji in omeni upokojence tudi, če se govori o vremenu.

prvi je živec počil spet ljubko poslovno odeti katarini, ki mu je skoraj jebala mater (nehajte afne guncat)

zmago bi klofutal. jaz tudi. katarino.
poleg tega ne zaupa naši nesposobni policiji. jaz tudi ne. zmaga ni uspela niti enkrat zašiti.

alojz sok je skoraj tako hecen kot kahel. najprej je pozdravil vse, ki ga gledajo. od takrat naprej ni več dobil besede. kreten.

darko krajnc je videti kot bi se mu na čelo usedel pajek.

spet ima besedo saško, ki edini neposredno napada janeza, ki bi ga sedajle najraje mahnil, ampak se boji, da bo izgubil poker face.

kregajo se, kdo se je odločil za ta posel. očitno janezu ni jasno DA SE GOVORI O JEBENIH PODKUPNINAH in ne o tem, kdo se je odločil, da se kupi toliko tankov, da bi lahko končno napadli hrvaško.

janša je ravnokar na suho, brez pljunka, v rit pofukal malinovca iz stranke mladih, ki se očitno ni nič naučil na primeru pahorjevega umora na prejšnjem soočenju.

alojz sok, ki mu verjetno iz ust smrdi po kislem vinu, je rekel, da je protikorupcijska komisija komaj sedaj začela delati. mhm. K R E T E N ! vaša debilna vlada jo je želela od vsega začetka ukiniti!

milana cvikla ne prenesem, zato ga sploh ne bom omenjal.

oglasi. ne vem, zakaj so v oglasu za Glade dali not kitajskega otroka in evropejsko mamo.

in smo že nazaj.

trimetrski golobič ima point. naši policiji dol visi, če je kdo od vrlih vladalcev pobasal milijonček ali dva.

zmaga si nihče ne upa prekiniti in bi verjetno lahko govoril celo noč. normalno! tip zna delati molotovke in razstrelivo.

kahel se še vedno bebavo smeji in zgleda kot kip tamalih orlov na zmajskem mostu. ne verjamete? iščem sliko. evo, je že zalepljena na blog. podobnost je osupljiva. tako fizična kot tudi intelektualna - ob tem ciljam na intelekt bronastega kipa, ne dejanske živali.

katarina se spet dere. mmmmm, rad imam glasne. kahla je že dvakrat pozvala k odstopu in ta je ugotovil, da je to politična obtožba. a ne ga srat kahel, jaz sem pa mislil, da je to kakšna rektalna bolezen.

telefonski klic. morem letet ven. jebiga. glejte in se volilno izobražujte.

Skoraj Umek

Če ste na Žuru z razlogom ob enajstih na odru videli opotekajočega se Adonisa s telefonom v roki, potem ste videli samega Megafotra, kako poskuša ne zleteti z odra. Idejo o stejdž dajvanju sem na srečo opustil takoj, ko sem strokovno ocenil, da bom težko vzel toliko zaleta, da bom preletel nekaj metrov široko press cono.

Volilno izobraževanje

Ravnokar sem gledal soočenje predsednikov večjih slovenskih strank na poptv. Ker me pizdi, da se več žensk ne zanima za politiko, sem vam sestavil en povzetek mojega videnja vsega skupaj in upam, da bo katero to prepričalo, da gre čez en mesec na volišče oddat glas.

Tekst sem pisal sproti in je zato mogoče malo nejasen in brez velikih začetnic.

________________________________________________________________

fantje so soočenje začeli z nežnim tipanjem. saško je odžvrgolel nekaj brezveznega. v bistvu nisem poslušal vsebine, temveč štel, kolikokrat je rekel »slovensko« (slovenske stranke, slovenska zakonodaja, slovenska vlada, slovenski parlament itd.). po mojem bi volivci razumeli, kaj želi povedati, če bi kdaj rekel le parlament ali pa naš parlament.

bojči je branil boškota, kar je logično, ker fant verjetno računa na uporabo kakšne od bratovih (bodočih?) jaht. kljub branjenju ni pozabil povedati, da boško, njegov brat, ni bil nikoli član sls.

ko pa je besedo pri tajkunih dobila kk (tista kikla ji je naredila super rit), je janšo nežno naslonila na pult, mu snela hlače in ga na suho nategnila v rit z neposredno obtožbo, da so se tajkuni rodili leta 2005 v njegovi pisarni.

vodstvo levice z 1 proti 0 je nato zapravil že v petnajsti minuti povsem prešvicani pahor (so se proteinskim praškom pridružili še steroidi?), ko je nespretno poskušal janši našteti vsaj 12 prevzemov v času trenutne vlade. spomnil se je namreč le enega. janeza sicer ne maram, ampak na soočenjih ga občudujem. ko misliš, da ne more biti še bolj hladen, se na teh oddajah zamrzne na absolutno ničlo, njegov poker face pa zmore ciničen nasmešek le ob neposrednih napadih nanj.

argentinski buhtelj je besedo dobil šele v petindvajseti minuti in s kepico presušene sline v kotičku ust kerčmarjevo prav po šolsko karal, ko mu je želela med silovitim nepomembnim monologom vzeti besedo.

kahel je besedo dobil po pol ure in se zahvalil za phijaznost in poskušal biti smešen. zatrdil je, da v desusu ni tajkunov in jaz mu popolnoma verjamem. tudi članov imajo vsak dan manj. se samo meni zdi, ali imamo slovenci najbolj hecnega obrambnega ministra?

po oglasih bojči še enkrat poudari, da je boško njegov brat in da ni bil nikoli član sls.

katarina, ki se ji na nastopih nedvomno poznajo odvetniške izkušnje, obljubi, da bo zahtevala umik politike iz gospodarstva, če jo izvolimo. jaz jo bom držal za besedo. mimogrede, katarina in nina sta baje par, vsaj tako piše v oglasu na toboadsih. se mi je zdelo, da je malo mahnjena na ženske, samo poglejte njenega poženščenega tipa.

janša je spet začel bluziti o njegovi najljubši temi, takoj za tajkuni – o prejšnji vladi, ki da je kriva za trikrat večje število prevzemov kot v času sedanje. borut, ki svojo pripadnost delavskemu razredu očitno poskuša dokazovati s tem, da na soočenjih ne nosi več kravate, mu je lepo nazaj vrgel njegovo lastno bombo ter ga prosil, naj mu našteje konkretne prevzeme in požel aplavz.

golobič, ki bi si že lahko spremenil kretensko pubertetniško frizuro, je govoril dobro in argumentirano, janšo je lepo dobil na prevzemu merkurja, ki je bil en redkih pravilno izpeljanih.

v prispevku o gradbeniških fiaskih me šokira, da za te projekte na strani države skrbi skoraj 1700 ljudi! naj to outsourcajo moji firmi, bomo mi skrbeli za to. znova me navduši ministrica kukovičeva, ki v prispevku s tleskom prsta označi, kako preprosto je zgraditi pediatrično kliniko. amen to that.

spet se usmilijo kahla, ki šentviški predor primerjal s pahtiami in spet poskuša biti smešen. kk mu zagrozi, da pri njej še pride na vrsto (in kdaj pridem jaz?) in pove nekaj, kar bi moralo biti samoumevno – za dober projekt rabiš najprej dobro naročilo in nato še boljšo pogodbo. ampak jebiga, kako bodo pa jemali provizije, če bo vse po reglcih?

bajuk je pri vprašanju, kako je možno, da sct državo pri projektih na suho nateguje, v privatnem sektorju pa se rokov drži, očitno zaspal in se nato spet zgovarjal na prejšnjo vlado. prekleta prejšnja vlada, verjetno je kriva tudi za globalno segrevanje.

golobič v prah sesuje kahla, ki pa deluje kot da sploh ne razume očitkov o napačnih kriterijih pri izbiri pathie, saj se le bebavo nasmeji. ob očitku, da je plačan za to, da išče in rešuje probleme pa golobiča prav po otročje zatoži kerčmarjevi (»poglejte, kako je žaljiv«. edini, ki se ne smeji, je janša, ki je spet videti, kot da ima pri ogromnem znesku na mizi, v roki dva asa in tega noče izdati.

telefone očitno besno vrti polovica sds-a, saj anketa pokaže, da je najprepričljivejši govorec janša, ne zaostajajo pa tudi sd-jevci. bajuka očitno nihče ne jemlje resno, pri dnu pa se znajde tudi katarina, ki je – jebiga – navsezadnje le baba, zato povprečnega volilca očitno zjebe, če je ne vidi za šporhetom.

jelinčič po uri in petnajst šele drugič dobi besedo in čeprav je kreten, govori dobro, ko v svojem stilu, brez ovinkov neposredno napade šlamparije pri javnih gradnjah. škoda le, da imam filing, da bi zmago prav tako z veseljem pomazal, če bi bil na pravem položaju ob pravem času. je baraba, ampak kljub vsemu daleč najboljši retorik.

prispevek o revščini se začne s familijo, ki mesečno pobaše jurja osemsto in živi v lastni bajti. wtf? okej, nadaljujejo malo bolj logično, z ultra revno družino s tremi otroki. nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bolj kot je človek reven, več ima otrok.

kerčmarjeva, ki tokrat zgleda precej fukiš, brezkompromisno prekine saška, ki nekaj bluzi o sociali. preden poudari, da je revne treba zaščititi, v kolikor niso pedri, čefurji ali črnci, bajuk (ki ima oči kot bi skadil vsaj dva džojnta) poda neko precej dementno repliko o padanju brezposelnosti ter oh in sploh pozitivnih ekonomskih kazalcih.

jelinčič predlaga komunistično planiranje cen, kar mogoče na kratek rok sploh ni slabo, in poskuse kerčmarjeve, da mu odvzame besedo, zatre v kali, nato pa mu izklopijo mikrofon.

pri šrotovem bluzenju v njegovem ozadju opazujem neko potencialno hudo blondinko z majico lds. potencialno zato, ker je kamera ne fokusira, ampak raje kaže bojčijevo gigantsko čelo.

zaključijo spravljivo in diplomatsko, borutu pa se je za konec uspelo toliko obrisati, da mu ne curlja več s čela. kresalova spet razturi, ko poudari, da je »tu še edina nedolžna«.

naslednji teden se bo soočilo šest žensk in šest decev. bom poročal.

Kdaj veš, da si zaljubljen vase?

Kaj pomeni kratica FKK?

Lahko bi sicer poguglal, ampak se mi ne da.

Moje domneve:

Fantje Kažejo Kurce
Fufle Kurci in Kokoši
Fafanje Kurčenje Kopanje
Faaaak Kake Kurbice
Faaaak Kaki Kurci
Franc Kupuje Kopalke
Fufle od Kanadčank in Kamerunk
Ful Kerlcov s Kurci
Francka ima K Košarico
Ful skrčeni Kurci po Kopanju v mrzli vodi

Spet v civilizaciji

Prišel sem z morja a.k.a. iz IT kamene dobe.

Trenutno stanje:

- zatečen prst na nogi (posledica premikanja mize, ki je pristala na palcu leve noge)
- popolnoma neobrit, ker se mi enostavno ni dalo razmišljati o bedarijah (na meji me začuda niso pregledali, kar sem glede na svoj al-kaida-look potiho pričakoval)
- rahle opekline po tilniku
- 2 kg več (groba ocena po kliničnem pregledu)
- nekaj sto neprebranih mailov
- avto, umazan od smole borovcev (ima kdo kako idejo glede odstranjevanja?)
- sto petdeset kun v denarnici
- štiri osebe v vrsti za pivo danes zvečer
- totalno izsušena jajca (ena redkih pozitivnih stvari tale trenutek)

Najdražji blog

zataleblogplačujemenokunonaminutopašehoditsemmogu
povročemsoncuštirikilometrezatonitinepišempresledkovda
prišparamnačasucenitetolpizlošinjaodmegafotra

Edini pravi antidepresiv

Tole gnilo vreme je le še pika na i mojemu na splošno usranemu počutju. Delovni dnevi že nekaj časa potekajo le v znamenju jebenega kalkuliranja, simuliranja, napovedovanja, analiziranja in kar je še te hudičeve matematike, ki jo moram prirediti tako, da lahko vsak mesec zaposlenim nakažem nemalo številko (čisto so razvajeni in hočejo vsak dan jesti).

Doma je dolgčas, ker zaradi zlomljenega pedala na kolesu ne morem iti na en Giro di Rožnik, žena je v rodnem kraju, zraven je vzela tudi otroka, talepa ljubica se je odločila, da bo zvesta svojemu milijonarju, tastaro je infarkt, tamrtvo sem zakopal nazaj, s tafrigidno nimam kaj početi, s tamladoletno pa bi, ampak ne smem. Čisto razumem Adija.

V takem stanju človeku ne preostane drugega kot, da:

a) si prereže žile, kar ni kul, ker boli, poleg tega pa za sabo pustiš celo pizdarijo na stenah kopalnice
b) gre k najboljšemu sosedu, kupi pollitrski lonček Haagen Dasz-a Strawberry Cheesecake, vrže v DVD zlato kolekcijo standuperjev, se nag poči na posteljo in med praskanjem po jajcih zmaže cel lonček božjega daru ter se veseli, da je žena zdoma, ker bi sicer hotela pol porcije zase.

Ker se brijem s Philishave-om in torej nimam britvic, prva varianta odpade, zato čakam, da se übersladoled v zmrzovalniku strdi v optimalno agregatno stanje.

Tritedenska vremenska napoved

V četrtek popoldne grem s pobi na podaljšan vikend na morje, zato takrat pričakujte, da se bo uscalo kot še nikoli. Vedno, ko grem na morje, se namreč zgodi vesoljni potop. Ampak tokrat mi bo za dež dol viselo, ker nujno potrebujem malo odklopa od vsakodnevne rutine.

Najverjetneje bo tale naša triinpoldnevna avanturica na slovenski obali precejšen raztur za duha, želodec in glavo. Zadolženi za organizacijo že sestavljajo seznam pijače (za hrano nam je vseeno, morda vržemo na žar kakšnega brancina), kubanke so naročene, poker žetoni spolirani, potrebujemo le še rostfraj oblogo želodca in tri škatle lekadolov. Kurbe ne pridejo v poštev, ker nas je večina napol poročenih in to pač ne paše v kontekst naše pasje zvestobe. Se bomo pa seveda hvalili tistim ubožcem, ki jih njihove gospodarice niso pustile zraven, da smo jih imeli na pretek.

No, uradno seveda sami nosijo hlače pri bajti in se jim "le ne da zraven", neuradno pa:

Od ponedeljka do četrtka naslednji teden spet lahko pričakujemo sončno in vroče, nato pa se bo med prvim in devetim avgustom spet odprlo nebo. Takrat grem na lepše s svojo najdražjo, družbo pa nama bo delal še en par. Tipične penzionistične počitnice pač, vključno s celodnevnim ležanjem na ležalniku pred prikolico (najverjetneje v monsunskem nalivu), v družbi ledenomrzle piksne ter v kombinaciji s praskanjem po jajcih in pametovanjem, da bi bilo mogoče dobro do osmih iti v trgovino po nov plato piva, ker kdo ve do kdaj imajo tile Hrvati odprte trgovine.

Po devetem avgustu pa bo do nadaljnjega sončno.

Megan Fox je moja punca!

Kaj je ofsajd?

S temle zapisom bom naredil veliko uslugo moškemu občinstvu na Divi.

Zagotovo se je že vsakemu zgodilo, da je med gledanjem tekme njegova punca nehala fafati, dvignila glavo, mu umaknila pir izpred obraza ter ga vprašala: "Lubi, se opravičujem, ker sem nehala fafati, ampak kaj je to ofsajd?"

Ofsajd je brez slike jebeno težko razložiti, ker ga enostavno ne kapirate. Po mojem ima to nekaj opraviti z geni - verjetno te stvari določa isti gen, ki vam v uho šepeta, da je grozen zločin, če tip pusti gate na sredi spalnice, da je nujno spuščati desko na sekretu in da je Nina Osenar grda.

Da razčistimo problem enkrat za vselej:
Offside nastane takrat, ko igralec napadalne ekipe stoji med zadnjim igralcem obrambne ekipe in vratarjem v trenutku, ko mu njegov soigralec, ki stoji pred zadnjim/vsaj enim igralcem obrambne ekipe, podaja žogo. Tale definicija se bere grozno, zato sem blogu priložil sliko, kjer so modri igralci v napadu, igralec št. 3 pa je v ofsajdu.

Moj jutranji ritual

Budilka me zbudi vsak delovnik ob 7.15. Ker gre za jako nečloveško uro, spanec podaljšam za dodatnih 9 minut (všeč mi je, da je snooze na budilkah/telefonih po defaultu nastavljen na neokroglih 9 minut).

Ob spremljavi preklinjanja se usedem na posteljo in tam ždim vsaj pet minut, včasih tudi sede malo zadremam. Z vzdihovanjem zbudim priležnico, ki se obrne, pokrije in mirno zaspi nazaj. Pizda ji je fajn!

Odvlečem se pod tuš, stopim v kabino in se spomnim, da sem pozabil brisačo, ki se je čez noč sušila na oknu. Poberem brisačo in se nato 10 minut tuširam ter apatično zrem v vodni kamen na stenah tuš kabine.

Če oči nimam preveč zatečenih zaradi zbujanja ob auschwitzevski uri, dam noter leče. V nasprotnem primeru grem do hladilnika ter preklinjam, ker ni nič jutranjega na zalogi. Ponavadi se posilim s pol kosa kruha, namazanega z nutelo ali pa enim toplim sendvičem. Preverim odprtost oči in se mučim vsaj 5 minut, da v desno oko spravim lečo. Z levim nimam težav, saj je bolj odprto. Sem pač asimetričen.

Če mi ostane vsaj še pet minut, se uležem nazaj v posteljo in analiziram svoje družinsko drevo, če se kje slučajno znajde kaka na smrt bolna bogata teta iz Amerike. Najbližje doslej ji je prišla dementna ledeno mrzla teta iz Vrhnike, ki pa ne šteje več, saj že nekaj let navzgor poriva marjetice. Tako ali tako me ni poznala več kot tri minute hkrati. Potem sem se ji moral predstaviti vedno znova.

Jutro je res najbolj gnil del dneva.

Osnove kurcomerstva

Zadnje dni slabo delam na spolno-izobraževalnem delu tega portala, zato sem malo pobrskal po mojih strokovnih arhivih in iz formalina potegnil enega mojih tutorialov za vaše dece - Osnove kurcomerstva

Vsak moški je v svojem življenju že kdaj izmeril svojega curaka in se potem zlagal koliko je dolg. Čeprav pravijo, da dolžina ni pomembna, bi vsak rad imel vsaj dvojko na prvem mestu dvomestnega števila v centimetrih. Nekateri celo trdijo, da jo imajo, vendar so njihovi podatki podani brez meta podatkov. Torej ne razložijo metodologije merjenja.

Ženske pa tako ali tako niso merodajni vir podatkov, saj o kurcih takorekoč nimajo pojma. Znajo jih spraviti pokonci pa še to nekatere hudičevo težko. Tu se pa njihovo znanje kurcologije konča. Tipičen dokaz ženskega neznanja kurcologije je ta, da jih dosti misli, da ima lulek dve dimenziji - pokončno in “spečo”. V bistvu pa njegova velikost variira tako kot počutje žensk med PMS-jem. Torej praktično ves čas in statistično gledano celo v okviru zveznih in ne diskretnih spremenljivk.

Večina žensk prav tako za minimalno dolžino napačno sklepa, da nastopi po namakanju v mrzli vodi. Eeee, wrong! Na nekaj sramotnih centimetrov ga spravimo pri intenzivnem športanju, ko se verjetno iz varnostnih razlogov pospravi globoko v notranjost lastnika.

Da se vrnem k prej omenjenim meta podatkom. Važen je način merjenja dolžine, ti pa so sledeči:

1. Merjenje dolžine z geotrikotnikom z zgornje strani.
Ta metoda je zanesljiva, v kolikor izmerimo tudi vogale geotrikotnika, saj ti nimajo vrisane skale. Prav tako ne velja konice geotrikotnika zapičiti v lastnika penisa, saj šteje le del kurca, ki štrli iz telesa.

2. Merjenje dolžine z geotrikotnikom s spodnje strani.
Popolnoma nezanesljiva metoda, saj je težko reči, kje se tič konča in se začnejo jajca. Če se kdo hvali z 22 centimetrskim opletačem, ga pobarajte o metodi merjenja in zagotovo je uporabil pravkar opisano, ali pa je en navaden lažnivec.

3. Merjenje dolžine s šiviljskim metrom.
Definitivno ena bolj zanesljivih metod, saj je šiviljski meter upogljiv, kar omogoča merjenje bolj zavitih primerkov (verjetno ni potrebno razlagati, da curak ni ravno v vaservagi), poleg tega ima šiviljski meter skalo čez svojo celotno dolžino in je zaradi svoje velikosti primeren tudi za črnce. Seveda bo rezultat zopet odvisen od tega s katere strani merimo.

Poleg dolžine je pomembna dimenzija tudi obseg. V bistvu ga ima večina žensk celo raje kot samo dolžino. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, da se obsega (vsaj brez uporabe matematičnih formul) ne da meriti z geotrikotnikom. Če ste nasprotnega mnenja, kliknite tukaj. Gotovo se boste zaposlili za cel dan. Vsi ostali pa nadaljujte z branjem.

1. Merjenje obsega s šiviljskim metrom.
Merjenje s šiviljskim metrom ne velja za najbolj zanesljivega, saj - kot vam je verjetno znano - tič pravtako ni popolna okroglina, ampak je reliefen, zato se šiviljski meter zaradi svoje relativne togosti ne more perfektno oviti okrog njega. Kljub temu da opisana metoda zadovoljive rezultate, ki so dobri tudi za samozavest.

2. Merjenje obsega z vrvico.
V strokovnih krogih imajo mnogi avtorji to metodo za najzanesljivejšo, seveda pod pogojem, da za meritev ne uporabljamo vrvi za privezovanje čezoceank, temveč mehkejšo volno. Pri črncih bo veljavne in zanesljive podatke dala tudi močnejša vrv. Vrvico torej ovijemo okrog najdebelejšega dela penisa - verjetno ni treba posebej poudarjati, da je najdebelejši pri robu glavice - ter označimo mesto, kjer pride do stika. Vrvico nato do oznake izmerimo ter dobimo rezultat, ki ga pomnožimo z 1,2 in se z rezultatom hvalimo naokrog.

Alternativna tehnika merjenja.
Seveda obstaja tudi alternativna tehnika kurcomerstva. To je merjenje volumna, ki da precej dobro orientacijo koliko prostora v vagini bo zavzel naš primerek. Postopek poteka tako, da v posodo s skalo do roba natočimo vodo, ki mora biti segreta na telesno temperaturo, sicer rezultati ne bodo veljavni. Posodo nato položimo v večjo posodo. V manjšo nato previdno do konca namočimo tiča v pokončnem stanju ter pazimo, da posode ne premikamo, saj s tem ogrožamo veljavnost naših meritev. Predlagam, da volumna ne merite sami, saj ob sebi potrebujete osebo, ki vas bo držala in vam pomagala. Vodo, ki se je izlila v večjo posodo po končanem prvem koraku, prelijete v kozarec s skalo ter odčitate količino.

Rezultate lahko navedete v komentarjih.

Fakdap

Ta vikend je naša mala skupinica podjetij planirala teambuilding v Bovcu. V planu je bil najprej hidrospeed, nato pitnik do jutranjih ur in spanje. Naslednje jutro bi se vsi postrelili v paintballu in se nato odpravili domov.

Moja osebna tradicija je, da sem sicer zdrav kot dren, zbolim pa vedno:
a) preden grem na morje, ali sem že na morju
b) za novo leto
c) za rojstni dan
d) pred dobrimi žuri

Seveda tokrat ni bilo nič drugače. V četrtek zvečer sem že malo težko požiral slino, v petek pa sem komaj vstal in se spokal v pisarno. Ker je moja produktivnost bila na ravni črnogorskega pastirja, sem ob enih že ležal na postelji, klel in se filal z lekadolom. Besen na to usrano tradicijo sem si prisegel, da v soboto grem v Bovec pa tudi če me nazaj peljejo z reševalnim helikopterjem. Dober sužnjelastnik se mora kdaj pa kdaj s svojimi sužnji tudi družiti v izvenpisarniških in pijanskih udejstvovanjih.

Zjutraj sem torej na tešče pogoltnil dva lekadola1, spakiral in šel na meeting point. Ker sem taprav dec, sem se celo javil, da vozim enega od kombijev. Zdrava pamet mi je dala vedeti, da se kopanje v ledenomrzli Soči ne bo dobro končalo, še manj pa polurni vzpon v hrib in nato dveurni canyoning. Izbral sem rafting, kjer navsezadnje v popolni neoprenski opremi sediš v čolnu. Pih, na rafting lahko greš tudi v terminalni fazi SARS-a.

Vodostaj je bil zavidljiv in temu primerne so bile tudi brzice. Čoln sem si delil s sodelavkami in vodič me je določil za določevalca ritma, zato sem sedel čisto spredaj, babe pa so trudile veslati v mojem ritmu. No, do prvega deročega dela nisem vedel, da prvi v čolnu faše tudi največje količine vode in po 15 minutah mi je po sredini riti že tekel na približno 10 stopinj ohlajen hudournik, ki je na sramotno velikost skrčil tudi minifotra.

Po enournem plutju sem se karseda hitro preoblekel v suha oblačila, ki pa jih je - kako predvidljivo zame - v naslednji minuti začel močiti dež. Ruknil sem še en lekadol2, preklel to usrano tradicijo in se spokal v kombi. Grlo me je takrat že nagravžno bolelo, pljunki pa so bili mešanica tiste fluorescentno zelene trde stvari in krvi.

Prvi del pitnika smo imeli na spodnji postaji gondole, ki pelje na Kanin, a smo se kmalu odločili za premik na bolj idilično Čezsočo. Pred tem sem s tremi kozarčki jegra poskrbel za delno uničenje bakterij in vase s skrajnimi napori in ob spremstvu guantanamovskih bolečin spravil pol ražnjiča.

Pitnik plac v Čezsoči je zakon. Drevesa nudijo senco, trhle klopi3 prostor za pijačo, jedačo in poker karte, Soča pa služi kot naravni hladilnik za pir. In tega je bilo v ogromnih količinah. Eden naših podizvajalcev, ki je bil zadolžen za organizacijo in nabavo, je malce precenil pivske sposobnosti naših bab in pripeljal cca. 60 litrov šampanjca, prav toliko buteljk rdečega, štiri platoje navadnega pira, cca. 8 škatel Salitosa4 ter nemalo flaš vodk, gina in jegra. Vse skupaj bi zadostovalo za vsaj sto udeležencev ali pa mogoče 5 irskih mornarjev. Na hitro sem ruknil še enega jegra, nato pa s Salitosom poplaknil še četrti lekadol. Ko je zagrabil, sem se ob spremljavi parih flaš ne preveč ledenega pira spravil razlagati pravila texas holdem-a osmim sodelujočim in po prvi igri obupal, ker jih je nekaj bilo že tako pijanih, da sem se s svojim krhkim grlom moral dreti tako dolgo, da so mandlji spet rekli “Dost je!”.

Ker mi je zmanjkalo lekadola in ker je moja telesna temperatura rasla sorazmerno z bolečinami v grlu, sem se odločil, da ne grem na današnji paintball in da se raje prištulim programerju, ki je šel proti Ljubljani. Pot iz Bovca do Ljubljane se vleče kot ponedeljek in po dveh urah sem končno prišel do zadnjih dveh lekadolov v moji nočni omarici. Stvar je šla že tako daleč, da mi je jezik zatekel do te mere, da nisem mogel več razločno govoriti. Počakal sem, da tableti primeta in začuda mi je uspelo prespati noč.

Danes zjutraj sem premetal celo stanovanje in na srečo našel še (verjetno arhivski) primerek aspirina, ki mi pravkar za silo lajša bolečine. Vase sem spravil en jogurtov mousse pa še to je zgledalo bolj kot deepthroating z žvepleno kislino premazane bejzbol palice. Za kosilo sem šel v Mercator center po vrečko tortelinov (ki sem jih pred pol ure popolnoma razkuhane spravil vase), na parkirišču pa sem slabo voljo znesel nad malim šiptarčkom, ki je pristopil k meni in mi dejal, da zbira prispevke za operacijo svoje sestre. Odgovoril sem mu, da so operacije v Sloveniji brezplačne in da naj drugič raje reče fotru, da se vsaj malo umakne, ko se 5 metrov stran od njega pogovarja po mobitelu. Načeloma sem do fehtarjev prizanesljiv, tastarim dam celo kak cent, na kurac pa mi grejo čisto opravilno sposobni lenuhi, ki raje fehtajo kot pa da bi se vrgli v gradbeništvo, kulinariko ali slaščičarstvo, tako kot večina njihovih rojakov.

Tale zapis je čisto nepovezan in brezvezen, ampak tole je še najbolj zanimivo opravilo, ki ga lahko med gnitjem v postelji danes počnem. Jutri grem k zdravnici in če mi baba ne napiše smrtne doze tamočnega ketonala, se ji bom na ves glas kaj lepega zadrl v stetoskop! Mogoče bo kdo mislil, da sem zjamrana pička, ampak če vam pokažem moje desetkilske mandlje in moj gigantski jezik, boste takoj vse vzeli nazaj.

Backstage na Dnevu elektronike

Nedeljo sem preživel s strahotnim glavobolom, ki je bil posledica nekaj heinekenov na refoškovo podlago, presekano s tu in tam kakšno redbull vodko. Letošnji Dan elektronike je znova bil pravi praznik. En kup didžejev in Fotr za piko na i.

Podobno kot lani, sem tudi letos imel prav lep načrt, da po polnoči uničevanje jeter nadaljujem v Factory-ju in podobno kot lani, se je ta načrt izjalovil, saj sem zaradi omotičnosti, rahle slabosti in slabega ravnotežja taksista raje kot proti Rudniku, usmeril proti Šiški, se doma vrgel na posteljo, do možganov zatlačil čepke za ušesa in ljubico pustil, da je zaspala nepotešena.

Zaradi moje super službe sem v Križankah imel all-access vijolično zapestnico - ali kot se je izrazila sodelavka: "S tole zapestnico se lahk tud z balkona mečeš, če ti paše.", zato sem konec doživel v zaodrju z lepom pogledom na množico, ki letos sicer Umeku ni zapela za rojstni dan (lani je bilo to prav luštno), je bilo pa vseeno lepo doživeti tisto vpitje in ploskanje na koncu.

Liberalno podjetje

Moje delovno okolje je skoraj takšno kot tisto na Googlu - z izjemo tega, da nimamo odbojkarskega igrišča, vrhunske menze, vrtca, fitnesa, masažnega salona, biljarda in namiznega nogometa. Imamo pa zato službene živali: psičko Cookie, ptiča Marjana in ribo Sharkyja. Slednja je sicer umrla, potem ko jo je sodelavka napol mrtvo dala v skrinjo, ker naj bi to bil najbolj milosten način za ribjo evtanazijo (le rahlo je še premikala škrge, ležala na hrbtu in s krvavimi očmi gledala čez steklo - drugs are bad m'kay?).

Danes pa se je našemu živalskemu kolektivu pridružil še golob Gregor (na sliki). Gregor je najdenček (zjutraj sem ga našel pri vhodu), je bolj tihe sorte in nič kaj živahen. Ker je edino kletko pri hiši okupirala nimfa Marjan, ima Gregor svoje novo prebivališče v bližnjem smetnjaku.

Enostavno odšla je...

Že zjutraj sem začutil, da danes ne bo moj dan. Zle slutnje so se le še potrdile, ko iz jasli pri hiši nisem slišal blejanja. Moja mala ovčka je odšla. Tiho in nenadoma. Niti poslovila se ni in mi tako hladno strla srce. Še sovražiti je ne morem zaradi tega. Pogrešam njeno mehko volno, njen dišeč mlad sir, njene globoke modre oči, pogrešam privijanje k njenemu toplemu telesu, ko sem se pozimi zvečer tiho splazil v njene jasli.

Priznam, enkrat sem jo v temi zamenjal s kozo, ki si je z njo delila ogrado in dvakrat me je v živalskem vrtu premamila tista dolgonoga, elegantna antilopa. Kaj morem, pač me je vedno privlačila eksotika.

Tudi sama ni bila čisto nedolžna. Sosedov pastir, ki jo je vsako poletje pasel na bližnji gori, se je v jeseni vračal sumljivo nasmejan in zvok njegovega vedrega prepevanja se je slišal še preden si ga videl teči po gmajni navzdol.

Jaz sem se vsaj pokesal za svoje grehe. V znak pokore sem si s koščkom stekla v podplat vrezal njeno ime in potihoma preklinjal, da sem jo poimenoval Anamarija in ne le kratko Ana. Kljub vsemu bolečina niti približno ni bila primerljiva s srčno bolečino, ki jo čutim danes. Dlani mi krvavijo, ko v besu tolčem po njeni trsk in zarjavelih žebljev polni ogradi ter kričim njeno ime, naslednji hip pa se izčrpan sesedem na tla in histerično hlipam. Razmišljam, kaj je šlo narobe. Je bila trava presuha? So bile škarje premalo nabrušene? Sem bil pregrob? Ne vem... Ne vem... Ne vem...

Ne preostane mi drugega, kot da kupim letno vstopnico za živalski vrt in jo poskušam preboleti.

Prvi april

Lekcija 1: računalnik moraš prižgati

Prisiljen sem, da ostanem

Ker veljam za družbeno odgovornega človeka, ne morem dopustiti, da bi kljub svojim napovedim zapustil Divo.

Komentarji in rotenje v prejšnjem zapisu so me pustili hladnega, mokre sanje M.M. so mi sicer laskale (čeprav je B.B. blondinka in ne rjavolaska!!!), popolnoma pa so me iz tira vrgle današnje milijonske demonstracije v Beogradu na račun moje dramatične odločitve:

V pripeti sliki sem zbral le nekaj najodmevnejših naslovov člankov, nekaj najbolj čustvenih slik in odziv samega zunanjega ministra/kolumnista/izvedenca za oglase/veleuma Dimitrija Rupla (govori o tem, da je zelo težko priznati, kakšen car sem).

Ker nerad vidim, da ljudje zaradi mene razbijajo izložbe, avte in veleposlaništva, da se moja odločitev pozna na gospodarstvu, da zaradi nje celo razmišljajo o vojaškem posredovanju in ker nikakor ne morem dopustiti, da se M.M. zbuja nepotešena, se torej vračam.

Ne da se mi več bit na Divi

Zaparkirana Groharca

Kaj narediš, če ti Sanja Grohar parkira na tvoje mesto v službi? Zaparkiraš jo.

Saj bi rekel, da sva se potem, ko sem jo odparkiral, počila dol na zadnjih zicih mojega športnega golfa, ampak mi tako ali tako tu gor nihče nič ne verjame.

Slábiči

Enkrat sem na enem svojih blogov že pisal o slábičih. Pozor! Ne gre za slabe ljudi, saj je poudarek na a-ju. Gre za prehrambene izdelke, ki povzročajo slabost, ko se jih spravim požret celoten family pack. Tipični primeri slábičev so:

Pravkar pa sem v to kategorijo uvrstil tudi kinder schoco bons, ki sem jih zmazal celo vrečko minus tri komade, ki sem jih šenkal sodelavkam.

Slábiče se najlažje konzumira ob skupinskih igranjih Wormsov (ako jim vsled ne teče alkohol - k piru namreč ne pašejo), njihova glavna značilnost pa je, da so blazno dobri, polni cukra, posledično pa jih ješ tudi potem, ko ti je že pošteno slabo. Enkrat se mi je celo zgodilo, da sem zaradi family packa rumkokos kroglic kozlal. In ne, to se mi ni zgodilo, ko sem bil še otrok.

Bil sem pijana pikapolonica

Linija najmanjšega odpora

Konec meseca se mi izteče mrtva črta za oddajo dispozicije za mojo magistrsko nalogo. Napisal sem točno - NIČ! Okej, nabral sem natanko 30 kosov znanstvene literature in virov (za magistrsko odpade navadno guglanje), kolikor je minimum.

Mentorica bo verjetno jamrala zakaj delam po liniji najmanjšega odpora, ampak jaz imam za izraz "linija najmanjšega odpora" sopomenko - optimizacija procesov in minimiziranje uporabe resursov. Čez celo srednjo šolo, dodiplomca in podiplomca sem poslušal nakladanje o optimizaciji sredstev, po drugi strani pa so me vedno silili, da iz sebe iztisnem več kot je potrebno. Zakaj le? A v trgovini za kilo kruha plačaš 5 eur, čeprav jih blagajničarka želi le 3? Če zahtevajo 30 virov, jih bodo toliko tudi dobili. Še za to ubogo revščino sem prečesal cel Proquest, Emerald in Forrester. Pri minimax načelu jaz upoštevam tisti del, ki govori o "doseganju cilja z uporabo minimalnih sredstev" in nikakor ne tistega, ki govori o "doseganju maksimalnega cilja z uporabo danih sredstev". Cilj je cilj in tudi Andrej Jerman se v cilju ustavi in se ne odpelje še malo čez ograjo mimo ljudi do zgornje postaje gondole v Kitzbuhlu.

Nasploh se mi celotna dispozicija zdi popolnoma nepotrebna. Opisati moram problematiko in namen magistrskega dela, kjer moram citirati vsaj tri vire (ker moje mnenje in leta izkušenj ter uspehov na tem področju pač nič ne pomenijo), nato moram definirati cilj magistrske naloge (če kot cilj opredelim "pridobiti naziv magister", verjetno ne bodo zadovoljni, čeprav je to res moj cilj), opisati metode dela (em... tipkanje, prepisovanje iz virov in nakladanje do obveznega minimuma 70 strani?) ter postaviti strukturo poglavij, kar je povsem absurdno, saj jih kasneje ne smem spreminjati.

Po oddaji dispozicije moram počakati, da v referatu za podiplomski študij stvar prebere nekaj popolnoma nekompetentnih oseb na mojem področju ter se izjasni ali je stvar primerna za magistrsko delo. Ako bodo do mene milostni in mi naslov odobrili, me čaka dobro leto vsakodnevnega prepričevanja, da naj namesto na posteljo po službi raje sedem za računalnik in prepisujem citate iz mojih tridesetih virov, zato da bodo kasneje lahko drugi prepisovali citate iz moje naloge.

Dieta - hollywood style

Včeraj sem po dolgem času zagotovo imel negativni vnos kalorij v telo. Dan sem začel z enim toplim sendvičem, ob treh popoldne pa je sodelavka opazila, da sem že napol nezavesten in mi velikodušno odstopila tri kvadratne centimetre sendviča, saj zaradi obilice obveznosti v službi nisem mogel na kosilo.

Lačen, da bi ubijal, sem ob šestih klical v picerijo Boccaccio na Celovški ter najavil, da naj čez 10 minut v svojih prostorih pričakujejo privlačnega a na smrt lačnega obritoglavca in da je bolje za njih, da ga na pultu čaka razrezana kraška pica. Kot večina mojih žensk, si tudi oni očitno z veseljem pustijo ukazovati, zato sem še kadečo se pico naložil v Megamobil, spotoma na pumpi pograbil še liter džusa in se doma v gatah počil na posteljo pred TV. Pica je bila razrezana na četrtine in tri od njih sem v treh potezah vrgel vase.

Ne vem ali je bil problem v hitrosti vnašanja hrane, stresu, arhivskemu primerku kisle smetane ali pa je morda bila kriva slaba vest, saj sem se čez pol ure že davil pred WC školjko kot se na Discovery Channelu davi anakonda, ko ravno prebavlja 80-kilsko antilopo.

Verjetno bi se zaradi tega moral sekirati - ko sem iz sebe izvrgel vseh 1.500 kalorij, sem bil prav zadovoljen sam s sabo. Apetita nisem imel še cel večer in to s praznim želodcem! Danes grem še enkrat po isto pico!

Lačen sem

Danes sem izpustil kosilo, zato imam v želodcu podobno stanje kot je trenutno v Keniji. Stvar pa je v tem, da zvečer tako ali tako ni pametno kaj veliko jesti, če pa že, se pa je hrana po načelu no fat, no cholesterol, no taste. Jaz pa imam rad taste.

Torej, če upoštevamo zgornje, kaj mi priporočate, da zvečer vržem vase? In ja, M.M., kuhan brokoli, cvetača ter ohrovt smrdijo. Hočem nekaj, kar ima okus, kar nasiti in kar ne bo povečalo moje že tako napete maternice.

No, še vedno mi ostane hollywoodska metoda - prst v usta pa na sekret.

Ribji ananas

Novo leto v postelji

Ne vem, kdaj sem nazadnje bil tako slabe volje.

39 stopinj vročine, glavobol, milijon robčkov zraven postelje in okus po čaju. To je že tretjič, da sem za novoletne praznike bolan.

Razmišljam, da bi sprejel kako vero, ki novo leto praznuje na kak drug dan.

Prasci hinavski

Na sestankih in zaključkih ta teden so mi vsi zaželeli sreče in zdravja, enako pa še teden poprej ob rojstnem dnevu.

ZAKAJ PRI PIZDI MATERNI POTEM DANES SPET KAŠLJAM?! A?! A bi lahko enkrat za spremembo vsaj kdo resno mislil, kaj govori?!

V bistvu sem Brad Pitt

Danes zjutraj sem se še rahlo zmačkan zlimano gledal v ogledalu v kopalnici ter ugotovil, da sem iz določenega zornega kota plešasto-trebuhasta verzija Brada Pitta.

Po mojem zaradi tona kože na mojem obrazu.

Pohotni maček

Včeraj sem spet na test postavil svojo alkoholno toleranco in ugotovil, da ni dobro, če serijo piv presekaš z dvojno redbull vodko.

Danes se že cel dan sestavljam, ugotovil pa sem, da maček ugodno vpliva na moj libido. Problem je le v tem, da moje drage ni ob meni. No, na meni. Pod mano. Pred mano.

Bi napisal več pa ne gre. Verjetno je kriv glavobol. V obeh glavah.

Nažgan kot mamba

Ne vem sicer kako izgleda nažgana mamba, če pa se ga je kakšna kdaj zelo napila, je gotovo bila videti tako kot jaz včeraj na našem zaključku.

Že na prizorišče sem prišel lepo nadelan, iz garderobe pa sem štartal naravnost k šanku na prvega heinekena, ki so mu sledili še mnogi.

Med drugim sem včeraj:
- govoril špansko z neko Španko, čeprav ne znam špansko
- šlatal ženo za joške tik pred DJ pultom
- poslušal razlago o operaciji tura na riti
- plesal (sicer nikoli ne plešem)
- stal pred DJ pultom, čupal, čeprav nimam las

Zjutraj sem preživel najhujši glavobol v življenju. Popoldne se je glavobol vrnil, ko sem vplačal avans za moj novi avto. Jutri grem v Barcelono do torka in glavoboli se bodo verjetno ponavljali v rednih intervalih. Bi moral k zdravniku?

Gnijem

Že slab teden se ne morem ukvarjati z enim mojih bolj priljubljenih športov - prekomernim hranjenjem. Razlog za to je dvomilimetrska razpočna ranica na dlesni pod spodnjimi zobmi. Prekleta stvar ne glede na svojo majhnost tudi meni, ki sem vajen vsega hudega, povzroča nagravžne bolečine. Seveda imam tako srečo, da se mi to zgodi ravno v mesecu največjih požrtij in napijank.

Danes zjutraj sem klical bratranca zobarja, da mi da kakšen strokovni nasvet. Pogovor je zgledal takole:

- "Zdravo. Dej mi pomagi, pod spodnjo enko mam na dlesni rano, ki..."
- "... boli kot satan ane?"
- "Točno to! Povej kaj naj naredim, da se hudič zaceli."
- "Ja nč. Kak teden bo bolelo ob jedi, pol se bo pa zacelilo. Taka bela pika je ane?"
- "Ne. V bistvu ni bela pika, ampak dvomilimetrska luknja."
- "Hm... To pa ni nč dobrega..."
- "A? Kaj misliš s tem?"
- "Ja, to pomeni, da gniješ."

Ah ti naši zdravniki in njihov neprecenljiv smisel za humor.

Še šest dni do šestindvajsetke

Že res, da še ne dosegam tako častitljive starosti kot nekatere kolegice tule gor in sodelavke v pisarni, vendar tudi šestindvajsetka ni kar tako.

1. Pri šestindvajsetih se tudi uradno ločiš od staršev, saj ločeni fotri od te starosti dalje niso več dolžni plačevati preživnine (jo je pa aktivnim študentom dolžna plačevati država, tako da bom do oktobra 2008 lepo priklopljen na državno joško). Torej sem le še slab teden mamina maza in fotrov sinček.

2. Šestindvajset je že krepko čez polovico dvajsetih, to pomeni da sem že skoraj trideset. Torej je čas, da bi kot družbeno odgovorna oseba začel razmišljati o razplodu. Kandidatk je dovolj, problem je le v tem, da pač nisem družbeno odgovorna oseba.

3. Čas bi že bil, da kupim lastno stanovanje. Pravijo, da je čas denar. Zakaj torej nimam denarja za stanovanje, čas pa je?

4. Za krepkega šestindvajsetletnika bi se spodobilo, da svoje 95-kilske riti ne preveža naokrog v zarjaveli, 10 let stari škodi. Delamo na tem, da to spremenimo.

5. Bližanje tridesetim za sabo prinese starostne bolezni. Zdravniki se nekaj delajo pametne, da mi pri 95 kilah in 178 centimetrih ter družinskih predispozicijah grozi nevarnost povišane stopnje holesterola in posledično srčnih bolezni. Okej, tu so me prepričali. Ampak naj me nekako še prepričajo, da tako oh in sploh zdrav kuhan brokoli ne smrdi.

Obletnico bom praznoval v Barceloni. Verjetno bom zgledno nasekan v gatah skakal po zvočniku kakšnega kluba. Dive ste vabljene, le avion in bivanje si plačajte same.

Sovražim sirupe

Po moji odisejadi k teti iz Pliberka in še dvodnevnem postanku na Molltalu sem staknil prehlad, ki ga zaboga nikoli ne znam pozdraviti. Vedno še za kak mesec ostane suh kašelj in fluorescentno zelene stvari, ki mi zjutraj letijo iz grla. Danes zjutraj sem v wc školjki pustil eno fino kepo kultur. Prisežem, da se je kepa premikala!

Ker imajo neoangini približno takšen efekt kot senčnik na podmornici, sem zjutraj šel v lekarno in izkoristil še zadnjo možnost - sirup proti kašlju.

Če se je treba odločiti med sirupom in injekcijo, bom izbral slednjo, saj imam glede sirupov očitno še posledice iz otroštva. Enostavno ne prenesem tistega gnusnega sluza v še bolj nagravžno oblikovani steklenički, ko pa preberem, da zvarek vsebuje še stvar, ki se ji reče natrijev bromid pa se mi še obrača želodec. Ampak jebiga... Že en mesec kašljam kot da bi dnevno skadil tri škatle drine brez filtrov, zato je čas, da kulture v grlu izkoreninim.

Grem pogoltnit novo žličko. Na zdravje!

Divak kuhar svetuje: piščanec po flandrijsko

Tista M.M.-jina mešanca je pustila slab priokus v ustih in še bolj ogaben vonj v kuhinji (brokoli, ohrovt), zato se bomo danes naučili speči piščančje zrezke po flandrijsko.

Potrebujemo:
- štedilnik
- ponev
- mrtvega piščanca
- vilico

V Mercatorju kupimo paket, na katerem piše "Marinirani piščančji zrezki po flandrijsko". Doma jih damo v vročo teflonsko ponev, to položimo na štedilnik in z vilico zrezke med pečenjem nekajkrat obrnemo.

Ko se nam zdi, da so pečeni, jih za vsak slučaj še malo pečemo, ker znajo na pol surovi sicer biti precej ogabni.

Postrežemo s kozarcem cedevite.

Otroci so naše največje veselje

Za tale blog je kriva Amerie s svojo temo na forumu.

Okej, BMW-jev, pametnih telefonov in ostalih prestižnih stvari pri revežih na TV-ju nisem videl.

Me pa zmoti, da imajo revne familije 5+ otrok in jamrajo, da ni keša in potem Mario predvaja posnetek ogromne familije, ki se stiska okrog noseče mame in vidno okajenega fotra:
"Greta pravi, da so otroci njeno največje veselje. Kljub temu, da ne dobi službe v lokalni tovarni, je vesela, le kruh bi rada dala na mizo vsak dan in nahranila svojih sedem sončkov, sama pa trenutno jé za dva. Mož Rudi pa družine s svojo socialno podporo ne more preživljati, službe pa zaradi treh odrezanih prstov na desnici prav tako ne more dobiti."

a) Če imaš veselje z neko stvarjo, še ne pomeni, da jo nujno moraš imeti, če si je ne moreš privoščiti. Jaz imam veselje it na križarjenje po Karibih z ogromno motornjačo in prsato blondinko. Še slednjo si komaj privoščim, zato mi za ladjo ne ostane nič. Jebiga, je treba improvizirat. V kopalnici nabijem radiator na ful, prižgem še električno pečko, da ustvarim tropsko ozračje, babo strpam v tuš kabino in jo zalivam s tušem, da ima občutek, da jo zalivajo valovi nekje v okolici Jamajke. Ravno tako bi lahko Greta pazila sosedove sončke in združila prijetno s koristnim, Rudi pa bi lahko na svojega otepača kdaj pa kdaj dal kondom ali pa ga vtaknil v kako drugo luknjo, iz katere potem ne lezejo otroci.

b) Če Greta ne bi bila 10 let zaporedoma na porodniški, bi jo morda še kdo zaposlil.

c) Če Rudi ne bi hodil v službo koma nasekan, bi se tisti prsti še vedno držali njegove roke.

Z veseljem doniram depriviligiranim in tistim, ki naenkrat ostanejo brez vsega, takšni ultra produktivni kids-making trusti pa bodo od mene dobili kvečjemu kakšen Durexov zavojček.

PS: Še zanimivost - sliko za ta blog sem guglal pod frazo "large poor family" in nisem našel nič, zato sem vpisal geslo "poor family" in dobil sliko že pod prvim zadetkom. Očitno že gugl ve, da so "poor families" že po defaultu "large".

Trde, zelene gmote

Ker se mi je brezveze zdelo, da bi po petnajstih minutah na Faaker See-ju, ko sem obiskal teto iz Pliberka, šel nazaj v Slovenijo, sem se odpeljal še do ledenika na Molltalu in se tam še dva dni smučal.

No, v bistvu sem se prvi dan približno 10x popeljal po prilično razfukani progi, potem pa so moja krhka stegenca rekla, da bi raje šla skupaj z mano in mojim pivskim trebuhom na pir. Na 3.200 metrih je pitje pira kar zanimivo doživetje (veliko bolj se peni). S polnim trebuhom je pač težko smučati, zato sem se s sodelavko podal še malo višje na eno izmed špic v okolici Grossglocknerja, kjer sem našel prav fino skalo in si na njej naredil ležalnik ter zakinkal. Ko sem se zbudil, zaradi mraza nisem čutil riti in dela hrbta.

Ležanje na zasneženi skali se je seveda maščevalo v obliki nagnusnega prehlada, ki sem ga fasal včeraj, danes pa mi še vedno kaplja iz nosa.

Prehlad spremljam z zanimanjem in sproti beležim njegov napredek. Najbolj zanimivo je agregatno stanje smrklja, ki se spreminja iz trdega v tekoče, bolj kot se dan preveša v noč. Zjutraj v robčku pustim kompaktno in zelenkasto kepo, v službi to kepo spremlja še poltrda prozorna snov, ob prihodu na domačo posteljo pa mi iz nosa le še kaplja prozorna tekočina. Ker veljam za iznajdljivega človeka, si zato v nosnici zataknem po dva robčka (najboljši so Kleenex balsam - na sliki) in v miru gledam TV.

Edina pozitivna stvar prehlada je, da imam zaradi njega prekleto seksi in globok glas. Ženskam gredo kar lasje pokonci, čeprav tega ne priznajo.

V enainpetdeseto gre rado

Naredil sem še zadnji izpit v moji študentski karieri. Enainpetdeseti po vrsti - z desetko. To je moja prva in očitno tudi zadnja desetka, saj mi je v vseh letih dodiplomca in podiplomca ni uspelo dobiti. S tem sem izpolnil še zadnji pogoj, s katerim postaneš pravi študent, saj je za ta status med drugim treba izpolniti naslednje:

- pofukati brucko
- pofukati absolventko
- se ga napiti in bruhati
- pasti izpit
- narediti izpit z desetko

Upam, da bodo komentarji izvirnejši od le "čestitke" in "hehe, bravo".

Lačen, tečen in predvsem buden

Zbudil sem se ob dveh, sedaj je ura dvajset do štirih. Dvomim, da sem kdaj sredi dneva tako buden kot ta trenutek. Na televiziji je samo sranje (pravkar vrtijo videospot Andreja Šifrerja, ki kljub temu, da je star dvestopetinštirideset let, misli da zgleda kul, če v videu pretepa črnogorske mafijce), blogi so zadnje čase do qrca, na forumu same babje teme, do porničev mi trenutno ni, na YouTubu pa sem že pregledal vse klipe Georga Carlina. Tam sem našel tudi nov spot Sanje Grohar:

OMFG. Ajde, punco bi z veseljem ene parkrat žoknil, ampak tole sranje pa človeka naredi prav depresivnega...

Hotel sem si narediti topel sendvič pa mi je zmanjkalo toasta, proti insomnii pomaga toplo mleko, ampak v hladilniku imam le nek arhivski primerek.

Vse to pa samo zaradi tega, ker sem na nočno omarico pozabil dati kozarec vode. Ponavadi vedno poskrbim zato in nikoli nisem žejen, ko pa kozarca ni pa seveda sem. Zato sem se ob dveh zbudil s suhimi ustnicami, cel zlepljen vstal, šel do kopalnice, se spotaknil čez zavihan tepih, prižgal luč in se popolnoma zbudil. Pizda!

Zaspal bom ob šestih zjutraj, nato pa ob 7.20 pizdil, ko me bo pokonci vrgla budilka.

aaaaaaaaaaaaaaaaa

Tipi smo pičke

Včeraj smo s prijatelji imeli moški večer. Po dolgem času smo si pri ženah izprosili prost večer in se ga šli ven ulit.

Opazil sem, da smo skozi leta postali prave p.ičke. Najprej smo, kot se za prave dece spodobi, pili pir in gledali košarko, z vsako novo rundo pa smo si vedno bolj jamrali, kako je bilo včasih fajn, kako smo ga pili, preganjali ženske, večkrat pogoreli kot pa ga namočili, sedaj pa le še delamo in poslušamo jamranje svojih bab. Na srečo sem opazil, da gre meni še najbolje.

Dva sta hitro omagala in šla domov gledat svoja zdolgočasena ženščeta (okej, ta dva bi resno lahko razmislila o smislu vsega skupaj), dva pa sva vztrajala ob heinekenih in se spokala domov šele takrat, ko so naju vrgli že iz drugega pajzla. Pet let prej bi se domov priplazili ob svitu, nažgani kot svinje pa še to samo trije, ker bi dva srečnika v parku šlatala kakšne potrebne gimnazijke.

Star sem šele 25 let in včeraj sem resnično začel razumeti vse te tridesetletnice, ki jamrajo po blogih in forumu.

Babe, I feel you!

Smrk, smrk

Ne morem si pomagat, da se ne bi pridružil teti s Pliberka.

Nekatere tukaj gor bi si res zaslužile en pošten bitchslap nazaj v kruto realnost.

Noseč sem

Danes zjutraj sem iz čistega miru izbruhal zajtrk. Umival sem si zobe in s krtačko segel malo predaleč proti grlu (btw. ženske - kako vam uspe deepthroat, ne da bi ga pokozlale?), zraven še zakašljal in skočil proti školjki. Pa niti slabo mi ni bilo! Po mojem sem noseč ali pa imam bulimijo... Kar niti ne bi bilo slabo za kak mesec.

Farmacevtka, ki mi je dala Rupurut je rekla, da je to verjetno zaradi stresa v službi, ampak ne verjamem, ker sem kar se tiče živcev prava skala. Po mojem sem res noseč. Iz profila se mi namreč vidi trebuh.

Mulc sem

Tridesetko je ta teden praznovala še ena sodelavka. Še mal pa bom punce, pardon, dame, gospe, začel vikat.

V službi se počutim kot pravi mulc. Ždim v tistem kotu za svojim laptopom, šljakam po tipkovnici in kdaj pa kdaj na skrivaj odprem mejl s kakim fajnim, golim ženskim telesom, spišem kakšno neokusno parodijo na naključni zapis naključne črnolaske, one pa smrtno resno, kot se pač za dame na začetku četrtega desetletja življenja spodobi, gledajo v svoje monitorje in delajo.

V soboto bo Fotr spet žgal na vinilke in po mojem bom spet edini nažgan mulo, ki čekira napol gole hostese in po prizorišču glasno zbira kandidate za after. Dame pa bodo smrtno resno srkale ustekleničeno vodo in se pokroviteljsko smehljale 25-letnemu kot krava pijanemu obritoglavcu, nato pa šle domov v svoje (kakopak kupljeno) stanovanje ležat na kavč in z navijalkami v glavi gledat sobotni družinski film na POP TV.

Mimogrede - precej visok jubilej v kratkem praznuje tudi M.M. Za damo njene starosti bi se verjetno spodobila tiha zakuska ob fondiju in kozarcu (obvezno v ednini) jagodnega izbora kakšnega uglednega vinarja.

Čeprav se mi dozdeva, da se ga bodo babe ulile s poceni merlotom, se napokale vegetarijanskih pic, še dodatno nalile, nato pa zgoraj brez uletele na oder v Tivoli na Žur z razlogom... Ja, jeba je tale kriza srednjih let.

Ultimativni mozgalnik

Če daš nekomu prst v rit, kdo ma potem prst v riti?

Beat that M.M.!

Sicer sem hotel napisati "če daš nekomu prst v usta", ampak sem se od neze na forumu naučil, da stvari lažje gredo v rit kot pa v usta.

Metuljčki v trebuhu

Pa ne zaradi ljubezni. Včerajšnja pica RES ni bila dobra ideja.

Spet sem na obisk dobil Bruhildo Kozlovšek in Gianfranca Di Areo, ki sta pome prišla kar v pisarno. Po hitrem postopku sem ju spakiral v avto in na poti domov na parkirišču pri živalskem vrtu prvič izkazal svojo čast gospe Kozlovšek. Ob prihodu domov se je orgiji pridružil še gospod Di Area, ki se je vrnil še trikrat, medtem ko se je Kozlovškova zadovoljila le z dvojno seanso.

Sedaj ležim v postelji, gledam filme in imam okus po klorovodikovi kislini, pomešani z rogljički, ki jih je danes spekla lisicamica.

Pica + 35 stopinj = faking bed ideja

Edina stvar, ki sem jo danes pojedel, je bila polovica sendviča med vožnjo v Ljubljano in pol pice zvečer po službi. Slednje je bila velika napaka.

V teh dneh se tako ali tako precej nalivam z vodo, če pa dehidraciji zaradi vročine dodam še polovico preveč mastne pice pa nastane štala. Moje trebušne kapacitete so sicer zavidanja vredne, vendar se že cel večer prekladam po postelji in se smilim samemu sebi, saj bi z veseljem vase zlil hektoliter ledeno mrzle vode, problem pa je, da sem zaradi litra in pol pomarančnega soka poln kot sod.

Če ta trenutek skozi moja vrata stopi sama Angelina Jolie v kombinezonu iz lateksa in navali name, bi jo bil primoran odriniti. Back off bitch, I'm gonna blow! Ja tako hudo mi je. In še vedno sem žejen...

Okej no, sej potegnla bi mi ga vseen lahk...

Jaz sem resen človek

Lenca mi je izrazila dvom v resničnost mojega prejšnjega zapisa, zato prilagam foto dokaze. Na sliki je zgoraj moj hrbet z novo frizuro, spodaj pa moja gladka jajca. Po nogah sem zaradi depilacije dobil vnetje, zato so malo bolj čudne barve.

Jaz sem zelo resen človek in se ne hecam kar tako tjavendan.

Prvič na popolni brazilski depilaciji

Kozmetičarka me je čudno pogledala, ko sem ji razložil, da nisem prišel kupit darilnega bona za mojo drago, temveč, da sem se prišel depilirat. Ker sem moški, se nisva skoncentrirala le na predel okrog tistega 20-centimetrskega izrastka, temveč me je celega zalila z voskom. Nato me je kot mumijo povila v trakove (moral sem zapreti oči, sicer bi bilo nevarno za vid).

Počakala sva 15 minut, da se je vosek strdil, medtem pa sva predelala vsebino zadnje Nove. Ko sem bil nared za puljenje je rekla naj stisnem zobe, ampak jaz tako ali tako nisem imel izbire, saj sem imel povita tudi usta. Začela je pri stopalih, konkretneje pri mojih dveh kosmatih palcih. Ni preveč bolelo in dokler ni prišla do mojega kablovja (nad koleni in pod popkom - get it? ) sem si mislil: "Pih, te pičke na Divi so pa res zjamrane."

No, tu se je začel rokenrol. Predel "nad" niti ni bil kritičen, ko pa se je dekle spravilo nad moje potomce pa se je njihovo bivališče zaradi relativne mehkobe precej raztegovalo, nategovalo in pokalo. Ko sem si oddahnil, da nisem postal kastrat, me je obrnila na trebuh ter se osredotočila na rit. Caka, caka in stvar je bila gladka. No, razen srednjega predela. Če ne bi imel trdno povitih rok, prisežem, da bi jo usekal na gobec, takoj ko je ponosno odtrgala kakšnega pol metra dolg trak ki je segal od prostate pa do trtice. Majku ji!

Hrbta mi ni povsem zdepilirala, saj sva se odločila, da raje izoblikujema kak dober napis. Dlake sva počesala na stran in vmes prilepila trakove, tako da mi sedaj cel zgornji del hrbta krasi napis "Badass".

Ko sva odstranila še dlake na obrazu, iz nosa, trepalnice in lase (tu ni bilo veliko dela), me je še namazala z losjonom proti vraščanju dlak. Sedaj sem lep, gladek in dišeč. Kot Adonis.

Na koncu sva seksala.

Kupiti hlače na razprodaji - misija nemogoče

Kot večina tipov tudi jaz ne maram pretirano razprodaj. Imam sicer to srečo, da moja punca ne spada med tiste šoping frike, ki prečešejo vsako trgovino, sprobajo zilijon cunj in nato za ene tangice, ki so znižane iz 7 na 5 EUR čakajo 20 minut v koloni pred blagajno.

V planu imam kupiti ene stajliš hlače za tiste dni, ko je treba biti v pisarni urejen. Kar pa pomeni, da moram:

a) najti čas, da se odpeljem v BTC, kar pomeni, da moram v pisarni prav čas končati z delom in da moram žrtvovati nekaj dragocenega časa, ki bi ga sicer porabil za priprave na jutrišnji izpit iz jebene statistike

b) najti parkirni prostor med vsemi tistimi furjastimi babami, ki svojo roza toyoto yaris ali twingota s trepalnicami parkirajo čez dva boksa

c) si izboriti pozornost prodajalke, da mi svetuje katere hlače bodo pasale na moj vamp. zakaj hudiča se ne morejo proizvajalci tekstila enkrat dogovoriti za enoten standard, ne pa da ima vsak kos oblačila svoj sistem številk?!

d) čakati v neskončni koloni prej omenjenih furjastih bab, ki s svojimi nosači/tipi čakajo, da bodo pomerile nekaj deset kosov cunj in potem ne bodo kupile ničesar

e) čakati v neskončni koloni prej omenjenih furjastih bab, ki s svojimi nosači/tipi čakajo pred blagajno, da bodo plačale ene tangice in špango za lase

f) preklinjati mestno redarstvo, ker so mi na šipo pripopali pildek za napačno parkiranje, saj zaradi furjastih babnic, ki svoje roza toyote yaris/twingote s trepalnicami parkirajo čez dva boksa, nisem našel placa za mojo felacijo

Najverjetneje bom po hlače šel dan po koncu razprodaj. Tako ali tako nas moške trgovci diskriminirajo, saj moška oblačila praviloma niso znižana za več kot 20%. Pa še furjastim babnicam se bom izognil.

Definicija plohe

Trontlju, Cegnarjevi, Rezi, Erjavcu in Jevškovi bi na tem mestu povedal, da je pod "ploha" mišljeno kratko, močno deževje in ne, da ŽE PET JEBENIH UR ŠČIJE KOT NA SODNI DAN!

Če bi šlo za ploho, bi se oreng uscalo, nato pa bi jaz lahko mirno šel do avta, ne pa da si kljub nemajhni mareli moram brisat kaplje s pleše. Če je deževje seks, je ploha orgazem.

Zatakni si to kartico v ritni kanalček!

Pravkar sem nazaj iz lekarne, kjer sem pol ure stal pred neko hipohondrinjo, ki je celo torbo imela potiskano z logotipi neke farmacevtske firme. Ko sem končno prišel na vrsto za moje antialergijske tablete, me je farmacevtka razveselila z dejstvom, da mi je potekla zdravstvena kartica.

Naj me prosim nekdo razsvetli in mi pove en dober razlog zakaj moramo v dobi, ko si preko interneta lahko obrišeš še rit, vsake tri mesece kot bedaki iskati enega izmed peščice "zdravkomatov" in tiščati noter kartico?

Kateremu računalniško nepismenemu birokratskemu tepcu se moram zahvaliti, da sistem ne deluje kot se za razvito civilizacijo spodobi? Čisto preprosto bi bilo namreč narediti sistem, ki bi se preko terminala v ambulanti ali lekarni povezal z bazo ZZZS in preveril, če je pacient plačal svoje zavarovanje za tekoči mesec. Bste bi to ziher znal naredit v enem dnevu, ane Bste?

Če ne bi zaradi alergije imel polnega nosa in solznih oči, bi šel na Miklošičevo 24 nekoga usekat na gobec.

Moja zlata generacija

Včeraj sem se ga po pomoti napil.

Diplomirala je moja zgornja soseda - predzadnja članica moje generacije v študentskem domu. Ob tej priložnosti se je na pitniku pred blokom zbrala moja stara klapa. Dokler smo bili še trezni, smo bili kar malo sentimentalni, saj se nekateri nismo videli več kot eno leto. Po diplomi so se namreč vsi raztepli po svojih delih Slovenije. Obujali smo spomine na legendarne napijanke, pasuljade v Mestnem logu, pijano britje glav na enko, moje legendarne tri gajbe pira, ki sem jih imel stalno na polici nad posteljo, žar pitnike pred bloki in ostale pizdarije, ki smo jih ušpičili v treh letih druženja.

Napiti se ga nisem imel namena, vendar bi po petih pirih (vsak druge znamke ) težko rekel, da sem bil trezen. Končali smo kot v starih časih - ob kitari in precej bednih poskusih dvoglasnega petja.

Danes me boli glava, v želodcu imam pajčevino in siten sem, ker SI SODELAVKE NE ZNAJO INŠTALIRATI NOVIH MIŠI, ČEPRAV JE TREBA V RAČUNALO LE VTAKNITI JEBENI USB VTIČ!

Koliko vode pred spanjem?

Tole v naslovu je vprašanje v zadnjem Men's Healthu. Saj ne, da sem nanj naročen - le v službi ga kdaj vzamem za takoimenovano "sekretno branje".

V tej in podobnih revijah so poleg rubrik "X nasvetov za to in to" popularne še razne svetovalnice, kjer uredništvo svojim namišljenim bralcem soli pamet. Zanima me, če avtorji res verjamejo, da jim kdo nasede, da gre v tem primeru za prava vprašanja, saj se niti ne potrudijo, da bi se vsaj malo zakrili.

Vsa imena bralcev so v revijah za slovenski trg tipična slovenska in med njimi nikoli ne bomo našli kakšnega Muharema, ki ga zanima ali je za njegovo vzdržljivost v postelji krivo to, da ima obrezanega, ali pa je mogoče krivda na strani njegove žene Fikrete, ki si med fafanjem ne želi dati proteze iz ust in se zato njegove dlake venomer zapletajo v njene umetne dlesni.

Babe, zaboga nehajte že gledat romantične komedije

Spremenijo vas namreč v obsedene fanatičarke, ki mislijo le še na romantično poroko, kjer bodo v beli obleki dahnile DA in uničile (spolno) življenje nekemu nesrečniku.

Avgusta grem na eno teh nesreč. S svojim irskim prijateljem se bo poročila bivša soseda. Okej, to da bo fant prišel v podobno situacijo kot tisti tip iz filma Metulj, je čisto njegov problem, mene bolj muči kaj ženski kupiti za darilo. Na zadnji poroki sem bil pred dvajsetimi leti in takrat mi je prav lepo dol viselo za darila, ker se mi je šlo le za neomejene količine sladoleda, ki so ga tam stregli. Jebiga, v železnih jugoslovanskih časih, ko je kartonast zavitek jagodno-čokoladno-vanilijeve Planice bila edina varianta sladoleda, mi je to veliko pomenilo.

Problem z darilom je še večji, ker nevesta ni tipična baba, saj nese več pira kot jaz, pri tem pa je treba upoštevati, da se lahko na tem področju hitro kosam z delavci na kakšnem zakotnem irskem doku.

Drugi problem je tudi kaj obleči. Na poroko se baje pride zrihtan, meni pa se zdi brezveze ožuliti noge in posvinjati svileno kravato za eno navadno napijanko, ki se začne v cerkvi in konča v bližnjem jarku. Poleg tega zna biti avgusta precej vroče in znano je, da se hladen pirček v peklenski vročini najbolj prileže, če pivec v gatah/kopalkah/nag sedi ali leži v kakšni senčki. Ne pa da v hlačah na peglo, zglancanih čevljih in na dvojnega windsorja zadrgnjeni kravati z laškim v roki loviš ravnotežje in se trudiš pravilno izgovarjati sičnike, šumnike, zvočnike in kar je še tega slovničnega mambodžambota (vidva žda ba res en tak lužn paržek, kr za bolubžgat).

Tolažim se le s tem, da bo tam verjetno precej irskih alkoholnih tolerantnežev, ki se ga bodo nafukali kot svinje in bomo lahko skupaj zapeli kakšen pristen irish drinking song.

Oooooooooo, ajdi, ajdi, ajdidajdi, ajdidajdidaj!

Predoziral sem se

Porniči so lahko tudi smešni

Mhm. Ni nujno, da imajo le rajcajoči učinek na opazovalca. Vešči izkoriščevalci peer2peer dobrot bodo na Muli in torrentih našli lepo zbirko Porn Bloopersov (slo.: kiksov med snemanji), med katerimi najdemo tudi primer, ko zmanjka baterije v vibratorju, ko tipu pri poskusu cumshota nikakor ne pride, ko se tip pri istem poskusu zvrne čez stol, ko igralka pozabi besedilo (resno, kako hudiča se ni mogla naučit tiste ene vrstice?!) pa še kaj bi se našlo.

Brez dvoma torej imajo porno producenti smisel za humor in to stalno dokazujejo z domiselnimi naslovi:

Moji najljubši: Saving Ryan's Privates, Weapons of Ass Destruction, Glad-he-ate-her (ta mi je najbolj všeč - treba ga je prav izgovoriti), Forrest Hump, Ass Wide Shut, Batman in Robin, The Anus Family, Cliffbanger, Lord of the Cock Rings, Gangbangs of New York, In Diana Jones, The Porn Identity, Doing John Malkovich (LOL), Oliver Fist.

http://personal.pitnet.net/micah/porno.html

Trontelj me sovraži

Petek, pisarna.

Sedim na svojem črno-kosmatem stolu, odgovarjam na neumne maile in gledam, kako zunaj sije sonce ter prav fino piha. Dobim MMS. Brat se hvali, da na jezeru noro piha in pošilja slike, kako folk leti skoraj po zraku. Kajtarji pa DOBESEDNO letijo po zraku.

Sobota, jezero.

Rahla sapica, oblačno, jezero kot ogledalo. Edini način, da surfaš je, da se uležeš na trebuh in na zadnjem delu deske daš glavo v vodo, pihaš balončke in se pretvarjaš, da si motor. 

Nedelja, jezero.

Jasno, brezvetrje.

Ponedeljek, pisarna.

Jasno, vroče, žaluzije ropotajo, ker zunaj piha.

Če vidim Trontlja kje na cesti, ga bom na gobec, kljub temu, da je star 145 let in da so me učili naj spoštujem starejše. Vem, da ni kriv za vreme, ampak ima z njim še največ povezave.

Preklete Majske igre

Koncert na sliki se je včeraj dogajal natančno 15 metrov stran od mojega okna. Kaj mi je bilo torej storiti? Vdal sem se v usodo in navkljub delovnem tednu šel poslušat odlične MI2.

Glede na to, da sem se zavedal, da bom moral zjutraj vstati ob zelo nehumani uri (7.20), sem se zaklel, da bom spil eno pivo in ob polnoči v ušesa zabil čepke ter šel spat.

No, končalo se je tako, da sem z nebroj piri v riti skakal po klopi, igral air guitar, se drl POOOOOOOOJDI Z MENOJ U TOPLIIICEEE ter okolici grozil s stejdž dajvom. Hudič je v tem, da sem ravno včeraj srečal veliko ljudi, ki jih nisem videl že kar nekaj časa in seveda se mi je vsak narisal s pivom v roki, ki sem ga v duhu pijanskega bontona seveda tudi vljudno vrnil. In ritual seveda zahteva, da rundo pijejo vsi - torej tudi tisti, ki časti.

Jutro je bilo precej brutalno. V neprijazno in kislo okolje mojega ranjenega želodčka sem se najprej potrudil spraviti topel sendvič, dvajset minut ždel v tuš kabini in brezvoljno zrl v vodni kamen, ki je v vseh teh letih naredil že skoraj svetlobno neprepustno plast na vratih kabine, se overdoziral z zobno pasto in na dušek spil Cappyja iz avtomata.

Na poti v službo sem doživel šok, saj sem včeraj z najvišjo jakostjo nažigal Bitch Boyse, potem pa radio pozabil dati nazaj na ušesom prijazno glasnost. Zjutraj pa je ob vklopu radia mojo uničeno glavo razžrlo dretje Christine Aguilere. Njen 1000 decibelski petsto gigaherčni OOOOUJEEEEEEEEEEEEEEEEIJEIJEIJEEEEEEEEEEEEEEEEEEEAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA mi je gotovo uničil par deset odstotkov sivih celic, zato se danes počutim precej povprečno inteligentnega. Groza.

Pa naj še kdo reče, da je študentom lahko! 

Surfaaaaaaaaaaaat!

Voda zavoljo sončnega vremena že dopušča občasne padce, ob predpostavki, da ima surfer oblečeno vsaj kratko neoprensko obleko (ki jo od predlani tudi sam premorem). Kljub temu padci niso preveč prijetni, ob preoblačenju pa se ob pogledu "tja dol" spomnim na otroška leta.

Ta vikend imam rezerviran za prvi test vetra na Velenjskem jezeru. Na žalost mi - tako kot vedno - tudi do letos ni uspelo izgubiti trebuha, zato bom v neoprenu spet zgledal kot pingvin, deska pa se mi bo pod mojimi devetdesetimi kilami spet potapljala.

Windsurfing je v zadnjih letih spet pridobil na popularnosti in opažam, da se za ta šport odloča vse več ljudi - nekaj učečih nadobudnih surferjev sem namreč tudi že skoraj povozil, na enega pa mi je uspelo spustiti jadro. Sam surfam približno 5 let, od lani pa na lastni opremi, ki se je še zaradi manjšega volumna (in posledično potapljanja pod mojo mastodontsko težo) še privajam.

Vsekakor priporočam, da poskusite surfati - po treh dneh padanja v vodo in hlastanja zraka, ko se znajdeš pod jadrom, ti ponavadi uspe, da se zapelješ par metrov. Ampak se splača, ker ko dobiš občutek za veter in ravnotežje, te stvar povsem zasvoji.

Kaj se je zgodilo z Majo?

Se spomnite zgodbice o čebelici Maji?

No, Maje ni več. Razmazal sem jo po vetrobranskem steklu, ko mi je izsilila prednost na avtocesti. 

Preklete zavese

Moja mati je stara garda. Kar pomeni, da stanovanje čisti večkrat, kot se povprečnemu decu zdi potrebno. Jaz stanovanje čistim kurativno, torej takrat, ko VIDIM svinjarijo. Babe ga čistite preventivno. Svinjarija nima niti priložnosti!

Včeraj je dala prat zavese, ki sem jih pravkar obesil nazaj na karnise. Naša bajta ima čisto preveč oken! Ko že na n-to okno, loveč ravnotežje na pručki, ki je položena na kuhinjski stol, decimeter po decimeter v zelo majhen utor vtikam prekleto majhno plastiko, v mislih trosim sol po odrtem telesu idiota, ki si je izmislil tako beden patent za obešanje zaves. Seveda se vedno zgodi, da kakšno od tistih malih, plastičnih peezdarij izpustiš in potem je treba dati pol zavese nazaj dol.

Še en razlog več, da bom imel v moji bajti zatemnjene šipe.

Foursome

Hujšanje škoduje denarnici

Čeprav sem pred kratkim spoznal, da je moj trebuh pri ženskah včasih lahko tudi prednost in ne moteč element, se trudim, da bi njegov volumen spravil na sprejemljivejši nivo. Dva meseca švicanja na fitnesu, ob strokovni pomoči sado-naci-fašistične omare, ki uživa v tem, da mi na leg-press naloži vse uteži v bližnji in daljni okolici fitnesa, že kaže rezultate.

Trebuh se je malenkost zmanjšal in s sabo potegnil druge probleme. Ko sedaj oblečem kavbojke in jih s pasom zapnem na običajno luknjo, mi lezejo dol. Če pa pas zategnem za eno luknjo tesneje pa me žulijo. Torej rabim za prehodno obdobje nov pas, kasneje pa tudi nove kavbojke. Če v stroške vštejem še mesečno fitnes karto, pridem do dognanja, da je ceneje biti debel.

Nauk te zgodbe je torej, da se ne gibajte in ne prehranjujte zdravo, saj boste zaradi tega bankrotirali. Raje doma ležite pred televizijo, se bašite s čipsom, pijte pivo in investirajte denar, ki bi ga sicer zapravljali za hujšanje.

So krave odznotraj mokre?

Sem lep, pameten in imam ogromnega tiča

B.B. je uspelo s svojim naslovom priti na sam vrh branosti prispevkov pa bom poskusil še jaz

Tako ali tako opažam, da si avtorji blogov pri nas dvigujejo obisk z bombastičnimi naslovi. Po mojem so to tehniko prevzeli po tabloidih, kjer predvsem za Novo velja, da marsikoga pelje scat s senzionalističnimi naslovi tipa "Natalija ima rada umetne" in "Sanja Grohar - diagnoza rak", potem pa izvemo, da Natalija Prepovedan nosi le umetno krzno ter da je šla Sanja na rutinski pregled in da se ji smilijo pacienti z rakom.

Očitno danes prodaja le še embalaža:

- kupiš revijo z bombastičnim naslovom - dobiš dolgočasne, vsakdanje članke
- pelješ na večerjo seksi črnolasko - dobiš kokoš, ki se povrhu vsega še zoprno smeji in hvali
- kupiš lep avto - se poročiš z mehanikom

in nenazadnje - klikneš na blog z vročim naslovom in dobiš brezvezno nakladanje nekoga, ki bi že zdavnaj moral končati svoj trženjski koncept, ki se ga je spravil pisat pred dvema urama...

Baje se med vikendom spočiješ...

Zaradi sezonske narave mojega dela, je trenutno v službi cel kaos. V pisarni sicer nisem več kot 9 ur v povprečju dnevno, vendar se delo nadaljuje pozno v noč, ko pridem domov, saj si takrat vzamem čas, da odgovarjam na maile, ki prihajajo ob vseh mogočih urah (danes je sobota in imam poln inbox). Sicer sem precej uspešen in opažam, da več kot je dela, bolj uživam (bi rabil psihiatra?), vseeno pa sem ob petkih precej iztrošen, saj imam v glavi milijon stvari hkrati.

Vikendi naj bi bili za lenarjenje, spanje, počivanje, seksanje in gledanje filmov. Danes sem najprej zjutraj dve uri švical na fitnesu, nato 3 ure kopal neko jebeno zemljo, saj se bosta naši dve gredici spremenili v zelenico (končno je mami kapnilo, da se zelenjava kupuje v Sparu), pravkar pa sem iz banje (tole pišem v - khm - "Adamovem kostumu" in grem pisat nek trženjski koncept.

Sploh se ne bi pritoževal zaradi natrpanega urnika, če bi zaradi vseh teh aktivnosti VSAJ IZGUBIL KAKŠNO KILO PREKLETEGA ŠPEHA! 

Fakin grejt

Ker se mi očitno ni uspelo fentat in ker se niti ne smem, saj svoji ljubici še nisem dal vrtnice za dan žena (vrtnico je sicer kupil sodelavec, ampak to bomo zamolčali, kajne?), sem šel še enkrat v sejno sobo in posnel moj najljubši motiv z našega korporativnega koledarja.

Ta super, idealna, popolna, perfektna, čvrsta, fukabilna, pošlataj-me-nežno rit na sestankih vedno pritegne mojo pozornost, tako da je itak brezveze, da se mi karkoli govori, ker ne slišim nič. Iz praktičnih razlogov zato zadnje čase sedim s hrbtom proti koledarju.

PS: ena izmed sodelavk mi je spizdila Playboy, v katerem se spet guzi Osenarjev deklič in zato sem spet zapadel v depresijo...

Fakin depresing

Zunaj ščije že dva dni nepretrgoma. Na sliki je pogled iz naše sejne sobe. Ni ga lepšega kot siva betonska stena, s še bolj sivim nebom nad njo.

Če bi imel dovolj močan štrik, bi se obesil na hodniku. V skladišču imamo same švoh, za mojih 94 kil pa bi verjetno bila dovolj le kakšna debelejša veriga. 

Na grobu prednikov prisežem, da se bom cepil proti

Spat sem šel ob treh zjutraj, ko sem v sekretu pustil še zadnjega pol litra čaja. In ne, nisem ga zlil iz lonca.

Ne vem, če obstaja kakšna nesmrtonosna bolezen, ki je bolj neprijetna od gripe in vsega tistega kozlanja. Pri enaindvajsetih sem prebolel vodene koze in prav imajo tisti, ki pravijo, da so hujše, bolj kot je človek star. Vendar, če bi imel na izbiro, jih raje prebolim še enkrat kot pa da moram šprintati na wc vsake pol ure in se tam daviti kot kača, ki vase spravlja antilopo.

Imam precej dobro razvit imunski sistem in sem bolan približno enkrat na dve leti pa še to ponavadi takrat, ko ni službe. Takorekoč sem idealen kader. Nazadnje sem bil bolan na morju. Pol leta kasneje za novo leto. Sedaj pa dva dni pred nastopom nove službe. Juhu! Grem izbruhat kosilo. Čau.