Iščem novo pot...

Trenutno po vsej verjetnosti zgledam nekako tako. Malo sem že naveličana, malo mi manjka energije in (to se na sliki ne vidi) - tečna sem. Rada bi spet imela nek ustaljen ritem in delala pač tisto svoje vsak dan...služba, malo pisala diplomo, gospodinjska opravila, cartanje z dragim itd. Karkoli je pač že bilo še dober mesec nazaj. Svet pa se mi je tako rekoč nekega jutra obrnil na glavo...in sicer šef (sedaj že bivši) mi je sporočil, da podjetje ne laufa kot bi moralo in da smo nekateri kako bi se reklo "tehnološki višek" - četudi smo delali prek študentskega servisa. Aua. Rada sem imela tole službo. Predstavljam si, da bi kaj takega lahko počela celo življenje, ker je razgibano delo. Ampak tako pač je. Situacija se obrne v trenutku. Jaz sem bila med zadnjimi, ki smo prišli v to podjetje, kar je pomenilo, da bom jaz in še kdo, ki je med zadnjimi prišel, morali iti. Prav. Me je kar malo potoklo, čeprav moram priznati, da sem že dva meseca imela nek slab občutek. Zadeve se niso odvijale kot bi se morale.

In ja...tako sem sedaj...na lovu za novo službo...v to sem se podala zelo energično in optimistično. Kar je tudi prav. Še v tistem tednu (pa sem takrat še delala) sem poslala preko 15 prošenj - začela sem gledati tudi redne zaposlitve, saj tako ali drugače bom kmalu diplomirala, tako da mi tudi delo preko študentskega servisa ne bo prav dolgo koristilo več. Treba je začeti...imam še max 7 mesecev, da si najdem redno zaposlitev. In ja, kot rečeno, poslala sem takoj ene 15 prošenj. Kasneje sem poslala še 20 ponudb za delo tudi v podjetja, kjer ni bilo razpisanega delovnega mesta. Treba je probat. Potem je bil spet naval prošenj. Naj omenim še, da sem vsak dan od takrat še poleg vsega poslala vsaj ene 3 prošnje povprečno (ali za delo preko šs ali za redno pač). In mi je 14 dni dol padlo vse, ker ni bilo od nekje nobenega glasu. Fant me je prepričeval,da sem preveč neučakana, da to vse traja, preden dobiš kak odgovor. Jaz pa sem malo igrala žalostinko, potem pa sem videla, da je imel prav....so se začeli javljati (ni nujno, da tisti izpred 14 dni a nima veze), glavno, da imam jaz nek feedback...sem en teden hodila samo na razgovore. Kar nekaj izmed teh razgovorov je bilo katastrofalnih...pri enem je ženska zamudila 1 uro skoraj in še tako mi je dala občutek, da sem jaz čudna, ker sem prišla točno - halo! Sem sama takoj zaključila s tem delom, ker zadnje kar rabim je neresen delodajalec. Potem drugi je na razgovoru govoril čisto drugače kot pa je pisalo v oglasu (čisto drugo delo + čisto drugačno plačilo) -> ne hvala! Kaj naj iz obupa sprejmem nategancijo? Seveda ne. Tako obupana pa nisem. In potem...no pozabila sem povedat, da dem bila že v samem začetku na razgovoru za eno zelo dobro delo. Ampak sem kmalu pozabila, ker nekako nisem vedela, ali sem sploh primerna itd. Kratko rečeno - nisem hotela preveč upati, da ne bi bila razočarana. Pa so me klicali, da sem prišla v drugi krog. No ja, to delovno mesto je pri meni še sedaj aktualno. Moram še počakati in se še izkazati na enem področju. Potem pa bom videla. In ja...našla sem si "rezervno" delo, v primeru da tu ne dobim. Pa ne tako slabo delo, samo prvo delo si tako močno želim dobiti, da me to sploh ne interesira tako...ahhh.... Bomo videli...

Ko se zgodi...

Hmmm...konec praznikov, konec poležavanja...

Ne vem, kdaj sem nazadnje imela toliko prostih dni kot sedaj...bila sem frej celih 11 dni...mislim in hkrati upam, da so baterije nafilane in bodo spet zdržale par mesecev....

Zdaj naj bi bila pripravljena novim izzivom. Upam, da sem. Kaj pa naj rečem glede leta 2010? Ne vem, kaj naj v tem letu sploh pričakujem. Verjetno sem ena redkih izjem, ki ji je bilo leto 2009 kar dobro in uspešno in srečno. Res. Začelo seje katastrofalno, a se je že konec januarja popravilo. Upam, da bo tudi letos tako. Ker letošnje leto se je namreč tudi začelo katastrofalno - že samo praznovanje. Ko sem bila med družbo edina trezna, ker mi alkohol pač ni prijal, sem seveda večini izpadla zategnena in tečna. Saj ne rečem, verjetno sem tudi bila tečna. Priznam no. Potem se še s fantom skregava in kar naenkram določeni mislijo, da mogoče midva sploh ne paševa skupaj, ker sva si pač tako različna. Ha? Res kar naenkrat. Mogoče se bom pa morala sprijazniti, da se bodo v najino zvezo drugi res vedno vtikali. Zakaj sva samo midva tako zanimiva?? Leave us alone! Na jetra mi gredo. Jaz se še nikoli nisem vtikala v neko zvezo, pa četudi bi imela razlog. To je pač nekaj svetega. Vsaj zame. Ok, sva se skregala, so what? Sva se cel večer prcala, so what? A zdaj pa kar naenkrat nisva za skupaj?!

Ma ne vem....nikoli nisem pustila, da bi kdorkoli vplival na moje mnenje glede te najine zveze. Tudi zdaj ne bom popustila. Edino zaboli me... Zaboli me, ko kdorkoli misli, da mi on ne pomeni dovolj, da se ne razdajam dovolj zanj in da se samo on žrtvuje za najino skupno. Ne rečem, zadnji mesec sem bila jaz res bolj kot ne odsotna, čudna. Pride pa gre. Taka faza pač. Ne vem, mogoče že preveč teh praznikov, pa sem postala ravnodušna. Res se zgodi in je čisto normalen pojav. Vsaj meni. A sem zato čudna? A? A je najina zveza oboteča, če nimava zaenkrat še vse splanirano, kdaj bova imela otroke in kje si želiva živeti? A sva čuden par, če nimava skupnega denarja? Jaz sem pa vedno mislila, da smo si ljudje različni in da ta različnost dopolnjuje pač vse nas. Vedno sem imela to v mislih. Vedno sem verjela v to. In še vedno sem prepričana v to. Tudi pari se med seboj razlikujemo. Res se in prav je tako. Midva pač ne počneva vsega skupaj, ker naju tak stil osrečuje. In ja, midva sva si res različna. Našla sva se. Imava se rada. To je bilo do sedaj vedno dovolj. Kaj pa če se bova čez par let skregala, ker bi jaz hotela živeti v eni hiši v mestu A, on pa bi hotel živeti v podnajemniškem stanovanju v mestu B. Hmmm.... Kaj pa potem? Ne vem. Oba sva trmasta. Bi lahko šla zaradi tega narazen? Verjetno. Obstaja veliko parov, ki je šlo narazen še zaradi bolj banalnih zadev. Zakaj torej ne bi šla midva? To me bega. Ne vem, kaj bo čez eno leto, dve leti...nikoli ne bom vedela. Vem, da je moški, s katerim se želim postarati...a...še vedno...to pomeni, da bi v takem primeru eden od naju moral popustiti. Kaj če bi bil zaradi tega nesrečen? Ker bi se mu podrla celotna iluzija življenja? Ne vem, če bo sploh kdo razumel, kaj hočem povedati. Upam, da tega ne boste napačno razumeli. Če razmišljam tako, a to pomeni, da sem skrajno sebičen človek? A sem res tako sebičen človek? Ali sem preprosto samo človek?

Verjetno me bo tole razmišljanje kmalu minilo...zdaj sem še pod vplivom nelepega praznovanja novega leta....Ko smo že pri zaobljubah za tole leto, naj omenim samo to, da bi rada postala boljši človek.

Razočarali ste me...

Veste, nisem ravno redna obiskovalka tega foruma. Včasih sem bila bolj aktivna. Sedaj pa pridem le še včasih poškilit na tole stran, ko imam čas in mogoče napišem kak blog.

Zadnje čase pa sem kar malo pretresena, kako so (bom kar 3. obliko osebe uporabila) nekatere osebe tu gor plehke, nesramne in polne predsodkov. Ok, razumem, vsak ima svoje mnenje. Spoštujem. Kako pa bi bilo, če bi imeli vsi enaka ali podobna mnenja - dolgočasno seveda. Ne, res sprejemam tudi različna mnenja. A ne vem, kam takšno nesramno izražanje pelje. Verjetno ima pri tem veliko čustvena inteligenca ali kako bi se temu reklo. Mislim, ne moreš eni osebi, ki ima par kilogramov več (pa je še daleč od cifre 100 kg npr) reči, da je klobasa, salama ali kaj podobnega. Ali pač? Pa prosim, ne mislite si, da se pri tem počutim mogoče jaz ogrožena, ker niti približno ne spadam v skupino kakih outsiderjev (takšnih ali drugačnih). Saj mogoče sem bila v odbobju srednje šole tudi jaz taka ali vsak podobna. Takega razmišljanja in to. "Kako so lahko eni taki?" Ampak sedaj se vsaj približno dojemam kot zrelo odraslo osebo in preprosto ne gledam več tako ozko na vsa ta področja. Še več, ljudje smo, čustva in nekaj malih zadev nas loči od živali, eni se pa tako obnašajo....ne vem no....stisne me pri srcu, ko vidim, kako ene/eni obravnavate soljudi. SOLJUDI. To so ljudje, ki prav tako živijo in imajo čustva. In jih mogoče take izjave preizadanejo. Hmmm, prepričana sem, da jih. Ker pomoje so že brez takega kritiziranja tako majhni in na tleh. Verjetno se dotični ne zavedajo, da so eni ljudje tako zelo majhni in sami. Jaz bi se na vašem mestu malo zamislila. Zakaj ste tako ozkogledajoči??? Zakaj vidite samo naprej?? Zakaj samo materialne zadeve in tisto, kar je IN, ostalo pa spregledate? Kako ste lahko tako brez srca in duše? Ja...brez duše ste...vsaj v tem prazničnem času bi se vam lahko srca malo omehčala. Ali so se?

Pa, kako se vsi tako zanimate za druge. A nimate v svojem življenju nobenih težav ali drugih zadev za urediti (meni se zdi, da imajo nekateri tako preveč časa, da uspejo skritizirati vse okrog sebe - jaz imam že s svojim življenjem toliko dela, da kje bom našla še čas za kaj drugega).

Ne vem...meni je res žal, za vsako grdo izrečeno besedo v preteklosti. Na katerikoli račun - bodisi na račun močnejših, drugačnih,.... Saj tako ali drugače se vse vrne. Res se.

Nočem, da bo moj blog zdaj samo še ena možnost za kreganje. Ni bil to namen, da sem napisala te besede. Rada bi, da se malo zamislimo vsi skupaj. Kakšni smo ali smo bili. Vas nič ne gane, ko gledate včasih (če gledate) po TV-ju, kako nekateri čisto nič nimajo? Mene vedno ganejo te zadeve, celo do solz. Takrat se zavem, da je najpomembnejše zdravje in osebe, ki me imajo rade. Dejansko to zadošča. Res. Ostalo pride potem. In zagotovo pride, če je zdravje in imaš ob sebi ljudi, ki te imajo radi...

Naj bo tale Božič iskren in doživet!!! Vam želim vsem iz srca!

Obliž za mojo dušo...

Lebdim.

Počivam, poslušam Reamonn...preprosto srečna sem...Zakaj? Nimam vsega. Zavedam se, da vsega tudi nikoli ne bom imela. Vsega pač ne moreš imeti. Vseeno je moja duša tako spokojno mirna....

Moja duša je tako mirna in počiva. Kar je redko. Vedno obstajajo zadeve, ki me žrejo, ki me pijejo...trenutno ne... tako malo se vam javljam...pa ne hote, ampak preprosto ni časa. Moram priznati, da sem trenutno na polno zaposlena. Pozna se, da odkar živiva skupaj, da je manj časa za ostale zadeve, ki jih vsi počnemo v prostem času. Saj kaj pa počnem sploh - delam v službi, delam za študij (če), jem, pospravljam, kaj malega skuham in grem spat...tako nekako poteka moj vsak dan. Ma je tako fino. Tako zadostno. Vem, da študij bo tudi (upam, da kmalu) končan in bo potem več časa. A vseeno....srečna sem. Manj žuram, manj hodim vem, vsega je manj. Jaz pa sem še vedno ok. Moj dragi me vsakič znova, ko padem zadrži in ujame. Saj ne rečem, pridejo dnevi, ko se mi zdi, da ne bo šlo več, a vedno znova me on pobere in spravi pokonci. Pa vem, da je včasih njemu še težje. Vedno znova me spodbuja. Vedno znova. Daje mi vse kar potrebujem. Vse in še več. Vsak dan znova se dokazuje. Da je res. Da midva sva. Odkar živiva skupaj je tako super vse. Povezana sva stokrat bolj kot pa prej. Seveda se tudi skregava (večkot prej) a se je tudi sama komunikacija izboljšala...pogovor vse reši...neprecenljivo je že samo dejstvo, da se zvečer uleževa skupaj v isto posteljo in se zjutraj tudi skupaj zbudiva...tega res ne znam opisati drugače kot neprecenljivo...in neprecenljive so tiste majhne zadevice, ki ti pokažejo pripravljenost do "IT"...pa so čisto banalne zadeve...delanje sendvičkov za v službo, ker se jaz zjutraj zamudim v kopalnici bolj kot bi si mislila; kuhanje kave; presečenje za roj.dan (največje sploh možno) itd. Lahko bi še naštevala in naštevala....hmmmm....sploh si ne predstavljam več, kako bi bilo življenje brez vsega tega...verjetno bi se počutila tako sama samcata v tem svetu...ne vem....

Tako ga pa imam....

Imela sem hudo preizkušnjo mesec nazaj, ko se je med mojimi najdražjimi ena oseba zelo hudo ponesrečila in nisem vedela ali bo sploh preživela...vsak dan je bil ob meni in me spralvjal v dobro voljo, me objemal v napadih joka in bedel z mano, ko nisem mogla spati....to mi pomeni toliko...ne znam sploh izraziti z besedami..lahko mu rečem samo hvala....hvala...

A zdaj je vsaj približno vse ok. Kar se tega tiče. Ostalo pa gre. Kot vedno. Saj mora iti. Tale december je eden najlepših v mojem življenju. Tako poln je. Tako svetleč. Tako moj. Zaradi oseb, ki me obkrožajo. Srečna sem za vsakega, ki je ob meni.Samonežno padanje snežink mi še manjka. Dovolj zgodaj bo, če bo na predbožični večer...

Pa sva.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!

Zdaj sva! Sva! Sva! Zares sva! Na svojem namreč. Ta teden sva se preselila v podnajemniško stanovanje in zaenkrat je super. Stanovanje je tudi v resnici luštkano in prijetno in ima pravo energijo. Mogoče je edino še malo pusto - na stene morava dati še kako sliko in na police morava postaviti pravo dekoracijo. A glede na to, da je stanovanje dokaj v stilu že opremljeno, sva rekla, da bova vse imela v stilu ali to vsaj poskušala, kar pa seveda zahteva čas. Še zdaj sem evforična. Tak občutek. Nenavaden. Zanimiv. Nekaj novega. In ja, zdaj se končno vidiva vsak dan. Sicer nisva ravno veliko skupaj, ker se nama službi križata, a kaj, vsaj vidiva se vsak dan.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!! Še vedno ne morem verjeti. Dejansko sva res na svojem. Good feeling. Sicer sem že sama prej skrbela zase, ko sem bila pač v študentskem domu, a to je še vedno drugače. Ni tečnih cimer, ki se jim ne da prilagajat. Sem samo jaz. In moj dragi seveda. Saj ne rečem, hitro pride do nesporazuma, če dva živita skupaj in tudi pri nama je bilo tako. Ok, ravno hudega ni bilo. A kaj hitro se sporečeš, ko vidiš nepospravljene stvari - vsaj jaz, ker sem dobesedno freak na urejenost in čistočo.

Ampak ja. Fajn je. Danes sem prišla domov domov (čuden občutek, a zaenkrat najinemu novemu stanovancu kar še ne morem reči dom, se moram očitno še navadit), malo pozdravit brata in ostale. Poleg tega imam še en kup zadev, ki jih moram odnesti s sabo. My books in še vsaj pol omare cunj, ker v prejšnji rundi ni vse šlo, kamiona pa žal nisem mogla najeti. Danes sem srečna. Ne samo zaradi tega. Med drugim zato, ker sem šla včeraj po res doooolgem času spet malo ven. Res sem se ornk uredila (prav tako po kar dolgem času) - fant je kar gledal, hehe. Skratka dobro sem se počutila, s fantom sva šla malo ven med folk in glasbo. Srečala sem oz. sva tudi fantovo kolegico, ki se je pred časom metala po njemu in sem bila vedno ljubosumna nanjo, čeprav skorajda brez razloga (ne prenesem, da katerakoli bejba šari po mojem fantu, haloo) - orej sem se vedno počutila tako ogroženo (če bi vedeli celo zgodbo bi večina razumela), včeraj pa ne. Niti do kolen mi ne seže, jaz pa sem se obremenjevala še z njo. Pha. Zakon sem se imela.

Vesela sem tudi zato, ker sem danes prišla domov malo domače pogledat in so me bili tako veseli. (Ponavadi kar malo pogrešam pogovore z bratom, ker se tako malo vidiva zadnje čase...prav tako z očetom in mamo). In ja. Moj dragi oče je bil ta teden radodaren in mi je kupil dve najleeeeeeepšiiii torbici. ME HAPPY!!!!! BBB! Res sta lepi. Obožujem ju.

Tako. Pa še vzela sem si čas zase in za svojo dušo in se razvajala s kopeljo. Paše zelo, priporočam.

Zato sem srečna. Ker živim. Ker imam najboljšega fanta na svetu. Ker se zadnje čase res dobro razumem z domačimi. Ker imava končno najino stanovanjce. Ker imam zakon službo. In ker preprosto je ta trenutek vse tako kot bi moralo biti.

(Ok, ni ravno vse briljantno - imam zdravstvene probleme malo večje narave, ampak tudi to bomo premagali.) (Aja, pa faks....hmm....malo bolj intenzivno bo treba delati na tem področju, samo še ne vem v kateri del dneva naj si to vplaniram??!!).

Vse je kul, edino dan bi moral imeti 48 ur.

Kaj d` fak je narobe s tem folkom??!!

Ponovno se moram izpovedati. Mene tudi lahko brez slabe vesti linčate. Ok, možno, da je z mano kaj narobe. Ampak, da vam postavim vprašanje, če mogoče kdo ve odgovor: Kaj zavraga se dogaja s folkom????!!! Kaj so vsi mal prizadeti al kaj? Mentalno seveda??

Ok mogoče, da imam samo jaz tak občutek ali pa to "srečo", da dejansko nonstop videvam kake scene okrog...ne vem...grem kupit karto za vlak pa se na levi strani od mene možakar dere najhujše kletvice, ki so bile namenjene gospej pri sosednjem šaltarju, ker mu ni hotela prodati karte (šaltar je bil namreč zaprt pa gospod niti pomislil ni, da bi stopil k drugem šaltarju - wtf?!). Še vedno kupujem karto in desno od mene se drug gospod dere spet gospodični pri drugem šaltarju, da jo bo dal na TV, ker je tako neprijazna itd. Ok, na obeh straneh dva pacienta. Malo me spravi iz tira, a si rečem "slab začetek dneva zagotovo pomeni dober konec". My ass. Se končno pomirim, grem iz železnišle proti centru - in vmes srečujem neotesane najstnike in kolesarje, ki kar vozijo in vmes celo zadenejo par starih babic. Ha??? (Ok saj štekam, da znajo biti dosadne pa direkt na sredi kolesarske poti, a še vedno - halooo). Ne vem, a sem samo jaz tako človeška, da me take zadeve TAKO ZELO motijo. Fak, a smo sploh še ljudje???!! Ne, po mojem ne. Pa kaj je z vami narobe?? Ali pa se sprehajam še vedno do centra in mimo mene s kolesom spet gospod srednjih let, ki se na kolesu pogovarja sam s sabo, a to zelo naglas. Ok, to me še ne zmoti toliko - itak se mene ne tiče. Ampak takih ljudi srečujem vedno več. Ljubljana me je začela ubijati. Šele zdaj. Po 6 letih letih. Zakaj? Mogoče prej sploh nisem opazila. Je to možno? Grem v četrtek dopoldne po Čopovi, ki je itak cela zabasana. Matr enga folka. Too much. Sem že povedala, da ne maram gužve? Skratka, če bi hotela, da se nobenega ne dotaknem med hojo, bi pomoje morala celo dopoldne stati pri miru. Heh. Občutek kot da je too much folka na premajhnem ozemlju. Fak kot kitajci. Sovražim gužvo!!! Sploh ne vem kaj mi je. Pač rada se sprehajam oz. hodim brez da bi se koga morala dotakniti vmes. Ene ženske sem se dotaknila, pa me je odrinila. Heh. Naslednjič najbolje, da kar pri miru stojim. Ali pa se začnem dreti. Mogoče kaj pomaga. Skratka, en kup enega bolanega folka vidim VSAK DAN. A mi zna kdo to razložit? Pardon, ampak meni to ni normalno. Lublana je res bolana. Brez zamere.

Reach the stars...

Po dolgem času sedim spet sama in razmišljam...mirno. Čisto počasi. Dajem si čas sebi. Tudi razvajam se. Po dolgem času sem si utrgala čas, da sem si nalakirala nohte, si privoščila eno res dolgo kopel in si pobarvala lase.

Čisto sem že ujeta v tem hitrem tempu. Moje življenje se kar odvija. Skorajda samo od sebe.

Utrujena sem. Tako zelo sem utrujena. Od vsega.

Zadnji teden je bil res ubitačen - v torek sem izvedela, da mi niso podaljšali bivanja v študentskem domu, čeprav imam na faksu še status. Ok, malo stresno a niti ne toliko - namreč, ravno en dan prej sva se s fantom odločila za skupno stanovanje, v katerega se seliva konec oktobra. Ubistvu so me zdaj na koncu skrbele res samo finance - glede na to, da bom še eno leto študentka in bom imela tako rekoč samo študentsko plačo. A vse sva tisočkrat preračunala in če bo vsaj približno šlo tako kot sva si zamislila, potem nama bo mogoče konec meseca ostalo še vsakemu okrog 250€ (ko bodo vse položnice in ostali stroški poravnani), ki ju bova lahko porabila za svoje namene. Ahh, saj bomo videli. Malo me je strah, ker ne vem kako bo. Razpoloženje mi niha. En trenutek vsa evforična, naslednji že v skrbeh. In seveda, spet preveč razmišljam. Počasi začenjam s pisanjem diplome. Včasih se sprašujem, kaj če mi ne bo zneslo vsega opraviti kot si želim...Kaj če čez en teden izgubim službo...kako bom potem plačevala svoj del za vse stroške... Saj vem. čisti nonsense, a sem poskusila vse, da ne bi tako razmišljala o tem. Saj verjetno bo še najbolj pomagal čas. Preveč razmišljam za NAPREJ. Zakaj?

Hvalabogu, da me moj tako potrpežljivo prenaša. Zadnje dni res ne vem, kaj bi brez njega. Ob polnoči si zaželim hamburgerja in mi ga gre iskat. Moram it nujno po ena potrdila v en kraj in on me pelje - brez da bi ga karkoli posebej prosila. Spet mi je začel nositi majhna darilca - kinderjajčke in take sladkosit Lahko bi še naštevala in naštevala, a je vseeno, če rečem, da je preprosto cukr. <3 Pa čutim, da imam zadnje čase toliko lastnih skrbi, da mu sploh ne znam pokazati, da mi res pomeni veliko veliko in da ga imam res rada. Kar malo odtujila sem se od njega, pa čisto nehote. Mi je že rekel, da sem se v zadnjem mesecu totalno spremenila. Pa mi najprej ni bilo jasno, kaj s tem misli, zdaj mi pa počasi postaja. Ma ja, en čuden človek sem jaz. Mene je na trenutke kar malo težko imeti rad. Pomoje. Zato se bom za vse skupaj še bolj trudila. Tega res nočem izgubiti. Upam samo, da bom čez kak mesec imela kaj več energije. Trenutno sem z njo na nuli. Pa ne vem zakaj.

Ammmm...kaj pa zdaj?

Pa sem spet tut po dolgem času.

Kar zaposlena sem bila zadnje čase, pa vmes še na morju, potem smo pa tam.

Drugače življenje laufa in to prav hitro...stvari se kar obračajo...še sama ne dojemam prav vsega...Vse lepo in prav, edino za faks bi lahko malo več delala. Ok, saj se zdaj učim za en izpit, ki ga imam v kratkem. Potem pa še diploma. S službo sem tudi super zadovoljna, tole mi je pa kar dobro uspelo. Pa čisto naključno skorajda. In ja, ljubezen tudi še vedno je in kar ostaja. Še kar se vzpenja, mislim.

Zdaj pa je pred mano ena dokaj velika odločitev (zame ogroooomna) - namreč s fantom se pogovarjava, da bi se preselila skupaj. Po eni strani sem prav evforična, pa mi je tale misel prav fletna, po drugi strani pa me je malo strah tega koraka. Ne vem, če sem že pripravljena na to. Mogoče me malo moti tudi to, ker bi bila pač izven LJ, jaz pa imam službo, fax (ok, saj končujem, tko da to me ne ovira več toliko), a vseeno.... Zdaj sem bila lepo v št.domu, kjer ni bilo nobenih skrbi, pač študentsko življenje. Tudi stroški minimalni. Ok, saj me tudi če se bova preselila ne bo prišlo veliko več, mogoče tam okrog 80-100€. A vseeno. To je zame res velik korak. Kot sem že omenila, po eni strani "jeeeeeeeeeeeeee", po drugi strani pa ne vem....skrbi me pač...ker dejansko bo to v vsakem primeru veliko vplivalo name in moje življenje. Bojim se tudi zaradi staršev, ne vem, kako bi reagirali, če bi jim povedala, da se selim. Šok vsekakor. Ok, saj nisem tako mlada, stara sem 24 let. A vseeno. S fantom sva šele eno leto skupaj...mogoče se mi zato zdi malo prezgodaj. Saj sva se že pogovarjala o tem, da se bova enkrat preselila skupaj, a nisem računala na tako kmalu...fora je pa v tem, da sva zdaj dobila eno super ugodno ponudbo, pa najbolj luškano stanovanje....In jaaaa, takoj bi šla, po drugi strani me pa nekaj drži nazaj. Zakaj?

Analyse that.

Veste, jaz sem človek, ki mogoče malo preveč razmišlja...

Zadnje čase res preveč razmišljam. Vsako malenkost analiziram in pri vsaki nejasni zadevi ali pripetljaju poslušam najti milijon enih teorij, zakaj je to tako in kaj iz tega lahko sledi. Prav malo utrujajoče že. Zadnje dni sem veliko razmišljala o naju...mislim, da kar malo preveč že... Pa saj mi nič ne manjka - pravzaprav ne le to - še celo srečna sem z njim....vedno me spravlja v smeh, "čuteč" je zelo (kar je meni res všeč) in pač ima določene lastnosti, ki mi dajejo tisti pravi občutek, da mi je pač lepo z njim. Seveda, ne rečem, da je popoln, saj to tako ali drigače nihče ni. Jaz sem pomoje prav tako ena avša, ki nonstop nekaj komplicira in iz vsake muhe dela slona. Ker to delam res. Priznam. Sploh če imam svoje dni, me zna že ena napačna beseda spraviti v najnižje možno razpoloženje. Npr. če mi v hecu reče, da sem čudna , znam že zakomplicirati dan...zaradi te tiny winy besedice. Ker kdo pa hoče biti čuden??? Nasplošno gledano je pa pravzaprav vsak malo čuden, vsak ima svoje dni in vsak ima neke svoje fore, a ni tako? In ja.... Veliko sem razmišljala, a midva sploh paševa skupaj? (Res čudno, da sem to razmišljala, ker pa sem res srečna z njim) in že same misli, da sem sploh razmišljala o tem, me je spravljalo v slabo voljo. Zakaj sem sploh razmišljala o tem??? Pa veste, kaj mi je najbolje....kljub vsemu, da imam svoje težke dneve (res znam biti težka), me bo on še vedno zvečer stisnil k sebi in vem, da ne bo hud name....tolažil me bo, čeprav bi jaz morala tolažit njega, a me razumete? Pri nekaterih zadevah sva si tako različna, da kar boli, a v vseh tistih "glavnih" pogledih pa mislim, da se kar najdeva in to je najbolj važno, vsaj meni. Mene pa itak motijo že malenkosti....moti me njegov frend, ker ima čisto preveč časa in ga nonstop kliče, kaj se bo počelo...mislim haloo, a tisti človek nima nobenih drugih opravkov ali pa kakega dela. Midva pa ko sva že tako malo skupaj, res rabiva kak dan tudi čisto zase, a ni to normalno? Seveda ima moj dragi čisto predobro srce, da bi komu rekel ne (razen če spet jaz ne naredim scene seveda) in sem spet jaz prikrajšana.....Pa saj nisem drugače grozna, razumem se s celotno družbo in noben mi ni napačen, samo aaaaa a sva lahko s fantom tudi kak dan sama??!! Seveda vedno jaz izpadem tista, ki komplicira....Pa saj globoko v sebi mislim, da me razume....da nočem težit, ker po defaultu res nisem taka oseba....ampak da imam tudi jaz svoje potrebe in da hočem, da preživljava tudi samo midva čas skupaj, na trenutke...

Danes, ko sem se peljala proti domu sem jokala....vsakič, ko sem več dni pri njemu (ali obratno) mi je težko iti od njega....sploh ne vem zakaj točno...kar težko mi je, čeprav če hočem, se lahko že jutri vidiva...ne znam razložit...težko mi je pač...

In saj včasih še sama ne znam razložit samo sebe...prav tako sem jokala, ko sva ležala na postelji objeta...pa najbolj bedno se počutim, če ne znam razložit, zakaj jočem...isto nisem vedela tu, kaj naj rečem...in nočem, da bi se On obremenjeval s tem, ker je samo bežna zadeva...ki jo še sama ne znam razložit...če bi bilo kaj na tem in bi vedela kaj ,bi mu povedala...verjamem, da je pa človek živčen, če misli, da je nekdo slabe volje zaradi njega.....

It`s my time!

Izpiti se reducirajo Dva sta padla z 10ko, še enega imam naslednji teden in potem diplomskega konec poletja.

Ponosna sem nase. Poleg tega sem dobila službo na področju mojega študija, kjer se mi (v kolikor bom pridno in zadovoljivo delala) ponuja tudi redna zaposlitev (tako je bilo vsaj rečeno).

Imam 1001 cilj, kaj še vse lahko naredim, da sem zmožna priti do vrha. Vem, a dejansko take stvari vedno zahtevajo veliko mero odrekanja. Pa saj mi to ni problem, problem je, ker se mi zdi, da tega ljudje okrog mene ne razumejo. Vsaj ne vsi. Da sem geek, če mi je panika it pred izpitom en večer žurat. Ja mi je, ker pač ne funkcioniram tako. Nikoli nisem in tak način mi očitno odgovarja, ne?! Ne vem zakaj je tako težko razumet, da preprosto nimam časa trenutno in ga do nadaljnega ne bom imela. Vsaj ne veliko. Ajde, ne rečem ena kavica. Ma ni mi do večdnevnih izletov, dokler nisem zares na dopustu, zasluženem, ko bo nekak prišel ta čas. Zdaj zagotovo še ni. Ker imam še veliko za narediti. Moram to narediti in samo želja po uspehu in dokončanju študija in novi službi me žene naprej. Ker se mi zdi, da sem zmožna še veliko več, kot sem do sedaj počela. Ker imam občutek, da enkrat v življenju bom nekaj dosegla oz. stremim za temu.

In ja....po eni strani sem tako vesela zaradi mojega dosedanjega uspešnega dela v zadnjem času...a po drugi strani? Ne vem, občutek imam da sem se malo oddaljila od ljudi, ki so mi blizu. Mogoče tudi od Njega, ne vem. In ni mi jasno zakaj. Zakaj sem kar naenkrat postala tako "samosvoja" in po eni strani "samotar". Mogoče sem pa v končni fazi res geek. :S

Študiram...

Ja...učim se...

Pa še celo jamrat sem nehala in ubistvu mi je vse skupaj tolk zalaufalo, da mi je že kar gut. Dober filing ja. Spoznala sem, da sem v preteklem obdobju res preveeeč padla iz faksa, mislim, premalo sem se trudila. Nonstop sem delala, za faks pa nič pametnega naredila. Mogoče v začetku leta še kaj. Ampak ja...absolventka sem, pa imam še 4 izpite in diplomo. Mislim.... Dela več kot dovolj. Preveč.

No, saj zdaj sem nekako spet dobila tisti "filing". Ni se mi težko odreči stvarem okrog sebe, kot je bilo to še 2 meseca nazaj na primer. Ker vem, da se ponavadi trud vedno poplača. In če hočem vsaj približno doseči tisto, kar sem si zadala, potem se moram zdaj potruditi. Moram. Moram. Moram.

In vem, da mi bo uspelo. Zdaj imam motivacijo. Edina stvar, ki mi rees manjka je socialno življenje. Ker je trenutno bolj na psu. Ok s fantom se še vidim, pa trenutno sem doma in ne v Ljubljani, kar pomeni, da svojo družino tudi vidim. Pogrešam pa frende in cimro. Mnja...bo že.

Če se bo vse izteklo kot načrtujem, potem bom ob koncu junija imela samo 1 izpit še za dat pod streho. In seveda diplomo.

Hvalabogu, da me fant razume. Ker se trenutno res minimalno vidiva. In HVALABOGU, da sem nehala jamrat (sem šla že pošteno na jetra že sama sebi).

Zdaj pa učit.

Ne vem...

Ne vem...Evo spet sem zaprta med štiri stene in v družbi knjig, zapiskov in vsega potrebnega za moje študiranje...heh...itak, da sem napsihirana...

In spet preveč razmišljam. Prav sovražim to. Pa ne, saj učenje mi gre...sam tisti, ki je že porabljal po cele dneve za učenje in po možnosti živi nekje na samem, ve, da stvari ne morejo ostati samo pri učenju. No pa saj, učenje mi gre. Saj ne rečem, sem pridna, že kar malo presenečena, pozitivno, nad mojo motivacijo in trmo pri učenju. Zaenkrat mi gre vse po načrtu, tako kot sem si zastavila. Se tudi zelo trudim za to. V službi sem si vzela "študijski dopust", šla sem iz Ljubljanje, da imam čimmanj negativnih vibracij in motenja raznih osebkov. Ampak....doma sem...alone skoraj da ne. Primanjkuje mi druženja. Se po PARIH dnevih počutim že čisto asocialno. In potem postanem jaz smotana, tečna in mi gre vse na jetra. Ne zdi se mi fer, da imajo nekateri toliko družabnega življenja, jaz pa v tem obdobju skorajda nič! (pa da se razumemo - ne podpiram sebe pri takem razmišljanju!).

Komaj se zadržujem, da fantu ne zatežim za vsako malenkost. No, saj zaenkrat mi uspeva. Itak vem, da on ne razume te moje krize. Pa saj ne pričakujem, da me bo vedno razumel. Sem kompleksna osebnost, ok. Samo trenutno mi je prav hudo, ko se z vsemi svojimi kolegi več vidi kot z mano. Pa ne mislim zdaj, da se z njimi ne bi smel videti. Samo....ne vem, a me kdo razume?

In na jetra mi gre njegova bivša.... Spet se štuli v njegovo življenje....sama sem bila vedno mnenja, da bivši partnerji nimajo kaj iskati v življenju, sploh če se je tisti odločil za nek nov začetek. Mah....vsak njen korak se mi zdi ena spletka bližje najinemu razdoru....da ni normalno, da bivša punca vabi fanta na kavo, pa četudi ob polnoči zvečer. Mislim, halooo. Saj nisem neumna. Ahhh, paničarim za vsako stvar, pa mislim, da marsikdaj tudi upravičeno. Kaj pa naj? Pač imam slab filing pri njegovi bivši punci. Mene je še vsakič verbalno potunkala, ko smo se videli - mislim, a je normalno, da me ne zanimajo pikantne podrobnosti iz življenja, ko sta bila onadva še skupaj??!! Sori, sam tega res nočem vedeti, kaj si šele predstavljati. Saj nisem nora. Vedno sem se imela za osebo, ki ima vsaj večino stvari pošlihtanih v svoji glavi in lifu in vedno sem imela neka svoja načela in svoja prepričanja in sem se jih držala. Vedno sem bila mnenja, da je bivši partner še naprej stalno v družbi in v stiku s preteklim partnerjem big no go. In tudi zdaj bom ostala tega mnenja. Pač mi ni kul. In itak, kaj naj zdaj, ko sem zatopljena v svoje knjige in imam pol manj časa kot vsi ostali?? Nič ne morem, nič. Odvisno od fanta, kako bo reagiral. Mislim, pa saj ni fora, da mu ne bi zaupala. Zaenkrat mu zaupam in itak vem, da njemu ta ženska ni nič, da mu ne pomeni nič...pač ena znanka, kolegica. Še takrat, ko sta bila skupa, sta imela nonstop ene scene (baje). Mislim, to je zame pretekli svet in tale svet mene nič ne zanima in pravzaprav hočem o tem čimmanj vedeti. Mislim, da je tako bolje. Samo a si predstavljate, kako mi je? Hudo mi je, ker imam pač rees malo časa, ker se predvsem zaradi tega manj vidim s fantom (mogoče malo več za vikend, med tednom pa skoraj ne). Tista bejba pa je še blizu njega doma in ga že itak nonstop kliče, jaz pa sem čisto drugje in v drugem svetu. In nič ne morem. Pa niti ni problem, da bi me skrbelo, da bi bile kake scene, ampak preprosto nje nočem videti v njegovem življenju. Mislim, če že, potem čimmanj. Ahhh...

Saj bo kmalu bolje. Verjetno se bom enkrat sprijaznila, da bo ta ženska vedno zraven, vedno nekje tam. Ker nima nobenih prijateljev, nihče jo ne mara, še z družino je skregana...to že nekaj pomeni, ane? Jaz bi jo poslala k enemu psihiatru, ker mislim, da je potrebna par obiskov. Saj vem, da se grdo sliši, ampak preprosto je že bilo toliko enih scen v zvezi z njo....in skrbi me samo to, kdaj se bo začela vrinjati med naju. Res me skrbi. Pa ne vem kaj naj naredim... Ampak ne, ubistvu se ne bom nikoli sprijaznila s tem, z njo. Tega se pa zavedam. Tako, da en premik se bo moral narediti v zvezi s tem, ali pa....

Kako lahko veš zagotovo?

Ne moreš vedeti. Vsaj ne zagotovo. Ali bom ostala s partnerjem skupaj cel life ali ne.... Tudi če čutiš, da je to to. Odvisno je od obeh. Nama, po enem letu gre dobro...a to je šele eno leto, ki je bilo zame super srečno (mislim, da najbolj v vsem mojem življenju). Ampak kaj je to v primerjavi s 30-imi leti?

Veste, kaj mi je pa nekaj najlepšega videti? Zadnjič sem bila na naši obali s fantom...in videla sem stare parčke - dedke in babice, ki so se držali za roke oz. sta se držala in se sprehajala. Pa ko se vidi, da sta v življenju dala oba skupaj čez veliko preizkušenj in slabega (a tudi lepega) in najpomembnejše - OSTALA STA SKUPAJ......tega danes res primanjkuje....pari se ločijo, takoj ko je neka večja ovira.....preveč je varanja, katerega jaz ne bom nikoli razumela. Mislim, saj štekam, da ti je lahko nekdo na novo všeč, ampak najprej razčisti z vsem, potem pa se spusti v nekaj novega. No, to je vsaj moja logika. Prevare pa res nikoli ne bi odpustila. Danes je tako materialistično zasnovan ta svet. V ljubljani se vse manj počutim domače, pa nikoli prej nisem imela teh problemov. Ali pa jaz postajam čudna. Saj ne vem. Mislim res ne prenesem folka, ki nekoga ocenjuje po tem, kaj ima le ta oblečeno in ali ima vsak drugi dan na sebi druge čevlje. Halooo... Da ne omenjam varanja vsepovprek.....ok, pa saj Ljubljani nočem delati krivice - take zadeve se dogajajo povsod (tudi na podeželju)...

In potem se spet vrnem nazaj k nama....hmmm....saj ne moremvedeti, kaj bo čez 5 ali 10 let, ne? Lahko se trudim za naju, prilagajam, lahko pomagam, lahko ljubim in to je to. In obenem upam, da so pri njemu podobne misli, kjlub temu da se s takimi zadevami verjetno ne ubada toliko in na tak način kot jaz.......ok...zaenkrat vem, da sem mu čustveno na najvišji točki....te stvari se čutijo in jaz to čutim...način, kako se obnaša do mene, način kako se mi prilagaja, način, kako me razvaja...čeprav ni vedno vse rožnato...a kaj, tako mora biti, vem. Ker drugače bi bilo že nekaj narobe. Tako pa je skoraj....popolno.

Ko bi lahko...

Ja..ko bi le lahko....ti konkretneje pomagala... Kar naenkrat je prišlo. Malo si me presenetil z vsemi informacijami,čeprav sem vedela že prej, da stanje ni ravno bleščeče. Ampak...tako mi je hudo...ko bi ti le lahko pomagala. Tako pa ti lahko le stojim ob strani in te objamem, da ti je lažje. Lahko te vprašam, kako si/če si vredu....to je skorajda vse kar lahko storim.....hudo mi je. Ja res mi je. Mislim, da jaz vse tole še težje prenašam kot ti.... Priznam, sama nikoli nisem imela takšnih problemov - niti blizu tega ni bilo. In niti predstavljati si ne morem, kako je, ko se nekdo, ki bi dejansko moral zate skrbeti, spravi fizično nate zaradi čisto xy problemov in prevelike doze alkohola....Kar jokala bi....

Vem, da te fizično ni zadelo čisto nič....a psihično? Vem, da se trudiš in hočeš izpasti močen....a....pred mano ni treba. Pred mano se lahko tudi zjočeš, če to rabiš. Jaz vem, da bi se. Ok, jaz dokaj veliko jokam. Hočem samo povedati, da se ti ni treba delati močnega pred mano, ker nas življenje vedno znova preizkuša in nam pošilja stvari, dogodke, ki nas delajo oz. naredijo šibke...a glavno je, da se po padcu spet poberemo, ne? In ti si borec. Tudi zato te imam tako rada. Pa ne samo zaradi tega. Ker si med drugim najbolj nesebično bitje, ki ga poznam pod soncem in bi za svoje bližnje naredil vse. Ker si preprost. Ker si tak kot si. Ker si tako postopoma prišel v moj svet, zdaj pa si že čisto v sredini njega in te ne izpustim nikoli več. Zdaj si moj.

Vsekakor upam, da bo tale "dogodek" kmalu le še grenak a bled spomin. Da kakorkoli se bo že odvilo, da boš srečen, da bova oba srečna. In tudi če boš odšel na svoje, kar bi bilo sicer težko, sploh od začetka, a vedi, da ti bom vedno stala ob strani in pomagala po vseh svojih močeh. Ne boš sam. Ker sem in bom jaz ob tebi.

Maaaa...

Zadnje dni, roko na srce, mi res nič ne manjka. Vse kar sem počela je bilo to, da sem delala. Ni se mi bilo treba učit, nisem imela nobenih hudih obveznosti ali karkoli. A vseeno - čist brez energije sem, skoz bi samo spala, čisto nobene volje nimam za karkoli. Imam sicer komplikacije s ščitnico, a jem tablete, edino če se mi je stanje kaj poslabšalo. Saj itak grem na pregled, če je slučajno to. Bom slej ali prej videla. Drugače pa res ne vem. Ne da se mi še v shopping it. Nič! Za vikende, ko sva z mojim končno lahko malo sama in malo več skupaj, da bi imela kakšne posebne ideje, kako preživeti čas - ah kje pa!! Saj pravim. Čisto čudna sem in to mi sploh ni podobno.

Kaj bo šele zdaj ko se bom morala začeti učit za junijske izpite :S Pomoje bom umrla. Sploh ne vem kaj naj naredim, da si pridobim malo energije - pa drugače se veliko gibljem, jem dokaj raznoliko hrano itd. Zato ne vem. Ima kdo kak nasvet, kako si še lahko pridobim energijo? Dodatno? Ker zdaj jo bom res rabla....

Vedno znova zaljubljena...

Že dolgo nisem napisala kakega bloga, pa se spet malo javljam...

Drugače sem uredu - pozna se, da trenutno ni napeto na faksu oz. nisem živčna.

Imeli smo prvomajske počitnice oz. dopust, pa smo šli malo na Hrvaško pogledat in je blo prav fajn. Prav spočila sem se, kljub temu, da smo vmes tudi žurali. Očitno sem točno to potrebovala (točno ta misel mi je prišla na plan, ko smo se vračali domov). Včeraj sem bila na škisovi. Fajn je bilo. Super vzdušje, mogoče so bili nekateri malo preveč `drunk` za moj okus - en tip se je namreč zaletel v moj pir in seveda se je le-ta polil po meni. Tisto malo kar ga je še ostalo sem mislila še unemu v faco zlit, a me je moj prepričal, da je škoda piva za tako dejanje (gorenjc pač, hehe). No ja, drugače pa mi je blo super. In cel čas sem se počutila tako malo lebdeče - verjetno malo zaradi ravno prave količine popitega alkohola, in zaradi tega ker se z mojim zadnje čase še bolj razumeva oz. ne razumeva.....ne znam opisat - bolj povezana sva. Saj razumela sva se že od nekdaj. Vedno bolj imava globoke debate. Pa zelo rada debatiram o nama. Tako na splošno. O vsem. To mi je tako prijetno. Pa sploh ne vem. In ja, še vedno mislim, da sva midva ustvarjena za skupaj in še kar me jemlje...še kar si lasti procente moje osebe - saj verjetno je to tako težko razumeti, ker prav zmedeno pišem, a upam, da sem vsaj približno nakazala v katero smer grem... Končno imam res občutek, da sem v zvezi, kjer dobim vse tisto, kar sem vedno prej pogrešala. Upam, da je tudi moj feedback vsaj približno tako dober. Trudim se. Tako sem srečna. Če se mi kdaj v službi kak dan reees vleče, samo pomislim na najine skupne trenutke, pa vse hitreje mine. Matr, res pišem, kot ena najstnica tole! Pa nisem.

Veste kaj se mi pa zadnje čase sploh veliko dogaja - da se kar eni osebki limajo name. Sicer me niti malo ne gane (bi bilo čudno če bi me, ane) ampak zAnimivo mi je. A ni? Ponavadi je človek lep/privlačen, ko je srečen. Jaz lahko potrdim da sem srečna. Z njim.

Pa se je začelo!

Hmmm...sem že mislila da sva čudna, ker se v tem najinem skupnem obdobju nisva nič kaj konkretno kregala....Vsaj ne, da bi bilo omembe vredno. Pha, še prehitro je tu. Pa saj, saj je to normalno ne? Nisem navajena tega, da se skregava. Pa mi je zdaj malo čudno.

No saj, ubistvu nič čudnega - jaz sem itak čisto pod stresom zadnji teden, ker sem doma zabubana za bukvami in v pričakovanju izpita, pa mi ni šlo od začetka tako kot bi moralo in seveda - bila sem adijo pamet. Še samo sebe sem komajda prenašala. Vem, da sem ob teh dnevih neznosna, ampak saj je normalno ne? Saj lahko upravičeno pričakujem malo več potprpljenja in uvidevnosti ob teh dnevih. Ne pa da me po možnosti še On živcira, da se potem še zaradi njega sekiram in seveda NE UČIM. Grrrrrr, kako sem bila jezna. Ma ja, saj vrjamem, da znam dobro potegniti živc in vse, ampak ŽIVČNA SEM! Prosim, understand me or at least try it. No ja, pa saj bi se zlagala, če bi rekla, da se ni trudil. Ampak ne vem, po eni strani kot da sem uživala, da sem še njega spravljala ob živce (saj ne vem a je to možno, ampak tak filing sem imela). Itak, pa vedno sva se skregala, ko sva govorila po telefonu. Takrat se vedno pol zadev razume drugače kot so mišljene. Jaz sem pa sploh en nenormalno občutljiv človek (resno) - zame je važno vse - kako se nekdo (sploh pa partner) pogovarja z mano, s kakim tonom (že če mi zveni malo naveličano lahko ob takih dnevih, ko sem živčna naredim sceno - kaj šele da se z mano pogovarja z napetim in jeznim tonom.....grrrrr....). Ma ja, saj vem. Najbolje, da bi se ob teh dnevih zaklenila (dobesedno!) v eno sobo, brez prenosnika, brez telefona in brez vsega. Pa lahko tudi brez hrane, ker se ob takih dnevih, ko sem živčna vedno nažiram čez mejo normale. Še dobro, da nimam več veliko izpitov. Hmmm..saj nisem edina, ki se lahko za bz skrega s fantom ob teh dnevih? Ali pač? Ma ja, saj potem, ko je "višek" dosežen mi je vedno žal. Ker vem, da sem jaz kriva. A očitno prav hočem (nezavedno) da je še folk okoli mene slabe volje, če sem že sama ali kaj? Se prav ne razumem. Še ta blog bo čist zmešano napisan.

V teh dnevih tudi prekomerno razmišljam. O sebi. O nama. O tem, kako nama gre. O tem, ali sem srečna.

Hmmmm...saj če bi bil en čisto navaden dan bi takoj rekla, da JA. Da sem srečna. Ker sem. A zdaj? Ker sem tko napsihirana zaradi vsega (no saj je samo izpit pravzaprav) najdem kar taužnt enih problemov in napak v mojem lifu. Hee?!! Matr sem jaz en geek. :S

Love u so much.

Kako me vedno pomirja dejstvo, da imam Njega. Včasih se mi zdi kot da je edini, ki bi mi res VEDNO stal ob strani in bil ob meni. In ja, čudno se mi zdi, ko je po dolgem času spet ena nedelja, ki jo moram preživeti brez njega - nedelje oz. vikendi so nasplošno `najini` in čudno mi je brez njega, vsaj sredi dneva. Smešno, kako se človek hitro navadi na neko točno določeno bližino v določenih dnevih oz. trenutkih. A ni? Vedno sem sama sebi govorila, da jaz nisem taka. Guess what - pa sem. Vedno sem govorila, da se ne bom nikoli do te mere navezala na moško osebo oz. partnerja, da bi bilo že boleče - predvsem, če bi šlo kaj narobe (pač v obdobju, ko sem bila seveda najbolj razočarana nad moško populacijo in sem bila nasploh "feministka" ). Pa glej ga zlomka, zdaj sem TU. V TEM. NOTRI. Brez problema upam jasno priznati, da bi me zlomilo, če bi šlo kaj narobe pri nama, vsaj trenutno. Pa ne me zdaj narobe razumeti - sama imam še vedno še kako svoje življenje, Njega ne vključujem v vse svoje aktivnosti, takšne in drugačne, ker sem mnenja, da morata posameznika še vedno imeti svoje področje življenja (v smislu hobijev, prijateljev itd.) - mislim, svoje svoje. Ne skupno. Svoje. To vsak človek rabi. Mogoče je potem, ko si 20 let skupaj drugače, po vseh verjetnosti že prej. Kakorkoli že, hotela sem povedati, da kjlub temu, da mi On ne predavlja moj cel svet, ker sem zelo zaposleno bitje, je tako del mene oz. mojega sveta. A sploh razumete, kaj bi rada povedala?

In potem se znajdeš na eni žurki....(po dolgem času)....seveda oba skupaj....logično, da nisva prilepljena en na drugega, ker pač oba poznava večino udeležncev žurke - torej greva vsak po svoje...in potem me začne zelo očitno opazovati en neznan moški osebek. Mislim si - kr neki - glej drugam, saj je dovolj punc. A ne, on gleda vedno samo mene. Potem seveda pristopi do mene. Začne na veliko, kako sem jaz najlepša prisotna punca in kako sem lepa oh in sploh (mislim, da ni potrebno pudarjati, da je skonzumiral že kar nekaj alkohola), a vseeno, zlagala pa bi se, če bi rekla, da je bil nesramen in preveč vsiljiv. Saj verjetno v osnovi kar vredu poba, a kaj, ko mi grejo taki vedno na živce, ko se vtikajo vame, ko pa so me skoraj gotovo videli z Njim oz. bi lahko sklepali, da imam fanta. Ok, recomo, da tale osebek ni videl. Hmmmm... Sledila so vprašanja "Iz kje pa si?","Kaj pa počneš tukaj?", "S kom pa si prišla?", "Koga pa poznaš?" itd. In potem "Kaj, maš fanta?" Heh, kot da ni blo očitno, da sem prišla s svojim fantom in sem bila večino časa z njim, edino vmes sva šla vsak malo po svoje (skoraj prepričana sem, da naju je videl). No, nima veze. "Seveda imam fanta." "A res??? A je kak poznan?" "Ja ne vem, če ga poznaš, xy. " "Kaaaaaaaaaaaj? On?????? No, kakorkoli že, luštno punco je izbral. A sta že dolgo skupaj?" "Ja, toliko pa toliko časa, poznava se pa že dlje." "A pa si zaljubljenja vanj a si samo tko malo z njim, da vem?" Mislim haloooooooooooo. Kaj je pa zdaj to za eno vprašanje? A me lahko nekdo vpraša nekaj takega? Očitno ja. Verjetno, da bi bila z Njim kar tako ja. Verjetno, da bi se kar tako malo skoraj odrekla določenim osebkom, ki niso sprejemali najine zveze. Verjetno ja. Mislim, tako šokirana sem bila nad vprašanjem, da sem samo hladno odkimala in šla proč. Nikoli NIKOLI nisem bila v zvezah "kar tako malo" iz dolgčasa, ali da sem pač nekoga imela. To je meni čista izguba časa. Potem sem pa že raje sama in samska, magari cel life. Me ne briga. Vedno sem si govorila, da če bom pač našla nekoga, s katerim bi lahko bila, bom z njim, drugače si bom lepo ustvarila samski life in si ga preuredila drugače. Mejbi sem čudna, pa kaj, taka sem. To sem jaz. In zdaj sem ga našla. Njega. Pa saj pravim, človek nikoli ne ve, kaj bo čas prinesel. A če ne drugega, je to človek, ki ga ljubim. Ljubim tako zelo, da bi me zlomilo, če bi se mu kaj zgodilo in če ga trenutno ne bi imela več. Čutim, da bi to res znalo biti to (saj vem, da sem to že stokrat pomoje napisala, pa verjetno še stokrat bom). Ampak vem, da nama lahko uspe. Vem, da on tudi gleda kot jaz, zato mi je lažje. Zato si upam razmišljati tako. In tako sem srečna, ker tega še nikoli v življenju nisem imela. Vedno sem bila le sama. Tudi če sem imela fanta (kao), sem bila še vedno kar sama (saj veste, v tem smislu, ko si delaš plane za naprej, če si jih...). Zdaj pa ni več tako. In prvič v življenju si upam verjeti v nekaj na tem področju. V to. V naju.

Zato me kar malo zaboli, ko nekdo tako mimogrede reče "A si zaljubljena, a si kar tako malo z njim?". Zato, ker ne ve. In po možnosti potem še izvem, da je bil Njegov prijatelj, pa so potem malo izgubili stike in se zdaj vidijo le parkrat letno.Ful dober prijatelj ja. prava faca. No saj ne vem, mogoče sem preveč stroga v tem pogledu, a sem pač alergična na take izjave glede njega ali glede naju.

Ne vem zakaj se tuj folk vedno vtika v tisto, kar se jih ne tiče. A je tako težko verjeti, da sva oba srečna ali je tukaj samo "fovšija"? Ne vem, pa i don`t care anymore.

Strpnost me mineva!!!!

A vam povem eno resnično zgodbico? Ali pa kar dejstvo. Skratka mene strpnost mineva! Vedno sem bila resnično strpna, prijazna do drugačnih, do priseljencev ipd. Ampak zdaj. A vam nekaj povem? Sovražim Čefurje!!!!!!!!!!!!! Če ste opazili sem pri tej "oznaki" uporabila veliko začetnico. Vam bom takoj razložila zakaj - in sicer, jaz pod čefurje ne štejem kar vse osebke povprek, glede na njihove korenine, domovino itd. Ampak....pod Čefurje štejem samo tiste imbecile, ki se niso pripravljeni niti pikice prilagoditi in izkazovati nek osnovni bonton oz. soljudi, ki jih ne poznajo pri miru. Zadnje čase se mi je velikokrat naredilo, da so se določeni Čefurčki (baaaahhh, kako preziram tak folk, pa jezijo me, ker se ne znajo niti normalno obnašat in mislijo, da je cela trola njihova, pa nažigajo tist njihov faking didl dild....halooooo, sj ne da so še drugi ljudje zraven - a so mogoče kdaj to opazili??!! Očitno jim možgani ne delajo v tako velikem zagonu in je tukajle vmes ena velika omejenost.). Mislim fak, jaz se včasih niti varna ne počutim več. Zadnjič se mi je na eni troli naredilo, da so poleg nažiganja tiste didl didl muske sedeli ravno za mano in meni nič tebi nič se začnejo dotikat mojih las in me cukat!! Mislim, halooo, a je to normalno??? Pa tu ne govorim o 5-letnih otrocih, ampak o 17-letnih fantih, ki se upajo posegat v osebni prostor druge, neznane osebe. Mislim fak, kam smo pa prišli??!! In potem se mi je spet naredilo, da so me zadnjič eni mulci (se ve iz kje) drli vame (kao v pozdrav) kot da sem ena djevolka sa sela in da smo krave skupaj pasli. AAAAAAA, pa saj to ni več normalno, pustite me že faking na miru. V takih trenutkih me res zagrabi, da bi samo postrelila vse. Pa res me prosim ne imeti za debilno in nestrpno, ker to res nisem, ampak ne vem, a naj si pustim kar vse dovolit? Meni to res ni več spremenljivo in mene je strah hodit sama naokoli. Ker samo čakam, kdaj bo spet. Ja, saj če bi pa kaj rekla nazaj, bi pa ziher padel še kak šamar. Ni da ni. Pa res, veliko mojih najboljših prijateljev je iz Balkana, pa so se normalno socializiral in se znajo pač primerno obnašat. Navadn. Ne pa tko. Kot da bi iz gmajne ušli. Mislim haloo, to niti civilizirani niso!! Pa ne ker ne bi imeli možnosti, ampak ker nočejo!!! In ja še ena stvar me moti - neuporaba slovenščine. Pa ne moti me tko privat - to je stvar posameznika. Ampak v uradnih zadevah, v službi ipd. pa je meni nekaj najbolj osnovnega, da se govori tekoče slovensko. Ali se motim? Ne vem, če gledam in delam primerjavo z drugimi državami, se morajo vsi ostali priseljenci naučiti državni jezik. Pa saj, če se nekdo že vsaj trudi je že veliko, saj ni treba da je popolno.

Konec koncev pa samo ena stvar - leave me alone pa bo vse vredu!!!! Puatite me na miru mene in ostale in obdržite vaše "osvajalske fraze", frizure, in dotike zase pa se bomo čist normalno zastopili!!! Ne morem pomagat, a res preziram tale folk.

Občutek, ki mi daje moč.

Jaaaaaaa. To je en tak fajn občutek. Vesela sem. Ker so se starši umirili. Ker so spoznali, da so se motili. Yeah. Zato sem vesela.

Ker nama še vedno super gre. Ker še vedno SVA. Čeprav opažam, da se kar večina najine sploh skupne družbe kar v dokaj veliki meri vtika v naju in najino zvezo. Potem kmalu nastanejo nesporazumi in problemi, četudi jih dejansko sploh ni. A razumete?

Pa potem raznorazne omejenosti, drugačno razmišljanje in pogledi na life in vse skupaj...potem pa se lahko "nesporazumevanje" začne. Jaz njega sprejemam, takega kot je. Čeprav me včasih takoo moti, ker si nobene zadeve na zna splanirati. A kaj, moj je in rada ga imam. Saj verjetno grem jaz isto njemu na jetra, ker si pa ravno obratno, poskušam vse do pičice splanirati. A taka sem in take it or leave it. Tako si me dobil. In spreminjal me ne bo nihče. Niti starši, niti ti. Sama, če bom hotela. No, pa saj ne rečem, zavedam se, da je zveza en sam kompromis. Če se z določeno osebo vidiš, boš pripravljen sprejeti še tak kompromis. Jaz sem to pripravljena. In kaj to pove? Da me navdajaš s srečo. Ti, kot oseba, s katero se družim, ti kot oseba, s katero sem v zvezi, ti kot oseba, s katero se ljubim, ti kot oseba s katero preživljam največ časa, ti kot oseba, s katero se včasih tudi skregam (čeprav se to res malo) in ti kot oseba, katero te imam rada. Srečna sem ob tebi in s tabo. Kakorkoli vzamem. Vem pa, da naju čaka še veliko. Veliko tudi strmin in vsega tega sranja, a veš? Jaz se tega zavedam, a se tudi ti?

Vse se začne in konča v glavi

Res je. Vedno znova se mi to potrjuje.

Službo sem dobila. Bila sem na razgovoru, ki je po mojem mnenju res dobro potekel (pač skozi cel čas sem imela dober filing) in kljub temu, da je bilo okrog 20 razgovorov, so se oni odločili zame. Super. Ampak že takoj sem kar imela v glavi tisto misel, da bo ta služba pač moja. Skratka super.

Zadnje čase sem bila res mičkenio preveč pesimist. Pa prav nič ne pomaga tole pesimistično mišljenje, kvečjemu nasprotno. In seveda sem potem še mojemu utrujala zraven, ker sem bila (upam, da nisem več) vedno nekaj zamorjena in brez energije (resnično sem bila brez energije!). Saj ne rečem, me je kar dobro prenašal, ampak pomoje je bilo prav težko....

In ja, zdaj sem zadovoljna, pomirjena in umirjena. Nama gre super že trkam!!!), našla sem si solidno službo (vsaj zaenkrat) - čeprav sem še 14 dni nazaj težko spala ponoči, ker me je pač skrbelo, da bom imela probleme itd. Položnice je pa treba plačat ane. Ne vem, zdi se mi, da dokler imam Njega ob sebi, da mi vse gre bolj zlahka, da tudi če je težko, da mi je lažje. Saj veste kaj mislim. Imam nek cilj pred očmi. In nekako naju vidim skupaj. In nekako se mi zdi, da se potem lažje trudim oz. imam večjo motivacijo, ker gledam tako za `najino skupno`. No, saj...če nama bo še naprej tako dobro šlo, bi sipa čez kako leto lahko omislila, da bi šla skupaj živet. Bomo videli.

Zdaj pa grem v nov teden. Z optimističnimi mislimi in motivacijo za nove dosežke.

Iskanje nove službe...

Trenutno sem v iskanju nove službe...

Pač rada bi poskusila še kje drugje, ni nujno da ravno zelo drugačnega, samo da malo zamenjam okolje.

Sem kar v akciji. Nekaj sem si že našla, kar je super, ker je ravno na področju mojega študija, a tisto znese le par ur na teden, tako da si moram najti še kaj zraven.

In ja....danes imam razgovor. Jutri imam drugega. Hmmm...me zanima, kako se bom odrezala. Pri teh dveh razgovorih mislim, da najbolj šteje prvi vtis, ki ga anrediš, ko prideš na razgovor. Torej, prava obleka (sofisticiran stil in mislim, da minimalizem bolje izpade kot kaj drugega). Verjetno je to to. Aja, da ne pozabim - lahko jim vizualno ne bom odgovarjala. Sem slušala za eno službo, da iščejo ponavadi bolj dolgonoge punce. Jaz pa sem bolj majhne narave. Ma bomo videli. Izkušenj iz tega področja imam kar nekaj, tako da to ne bi smel biti problem. Obnašati se tudi znam.

Če bodo pa moje noge prekratke pa tudi prav. Take službe, kjer se sodi po dolžini nog si pa tako ali drugače ne želim.

Ko razmišljam o tebi...

...sem srečna. Srečna, da te imam. Da si moj.

Vem, velikokrat pretiravam, a včasih imam tudi jaz pač prav oz. malo drugače gledam na določene stvari in si jih bolj jemljem k srcu kot bi si jih recimo ti na mojem mestu. Ampak, tako me gane, ko ti povem, da me določena stvar moti oz. me je zmotila in da sem bila zaradi tistega žalostna - ti pa se mi potem desetkrat oddolžiš, čeprav tistega sploh nisi storil nalašč. Na jok mi gre, ko vidim, da me ima nekdo tako rad. Res. Danes sem ti hotela povedati, da v mojih dobrih dvajsetih letih (in malček več) še nihče ni bil tako dober do mene in tako del mene in mojega življenja. Še nikoli nisem občutila take požrtvovalnosti. Še nikoli se ni kdo tako potrudil zame. Še nikoli nisem imela občutka, da me ima nekdo res rad. Nesebično rad. No, zdaj ga imam. Danes, ko si me peljal domov, mi je šlo na jok. Ker sem tako srečna. Ker sem tako zelo srečna s teboj. Ker se res končno počutim ljubljena in končno imam občutek, da imam ob sebi človeka, na katerega se lahko zanesem. V tvojem objemu se počutim vedno varna in všeč mi je, ko me kdaj objameš kar tako. Rada imam, ko si zaščitniški do mene. Hehe, takrat se počutim kot najbolj varovana buba na svetu. Rada imam, ko mi sredi noči daješ lupčke na lica in čelo. To je tako prisrčno in ob tem mi je tako zelo toplo. Rada imam, ko se me dotikaš in kako se me dotikaš. Pravzaprav imam rada vse na tebi, tudi tisto za kar trdim, da nimam. Ker imam rada tebe in te hočem imeti takega kot si. Nočem te spreminjati. Nikoli. Tak si vstopil v moje življenje in takega te hočem imeti. Ti bodi samo moj in vse bo ok.

Veste tisti način, kako mi kuha kosilo, kako me sprašuje, če je vse ok ali če kaj potrebujem. Ko me gleda preden zaspi in ko se zjutraj zbudi pred mano. Da me lahko gleda. Ko zaspi v smotanemu položaju, samo zato, da se s svojim telesom lahko dotika mojega. Ja to meni veliko pove. Tiste iskrice v očeh in tista samo njegova direktnost. Začenjam zaupati popolnoma. Malo še manjka. A ne več veliko. Jaz vem, da sva na dobri poti. Vem, da nama lahko uspe, tudi dolgoročno gledano. Ker sva si podobna a hkrati tako zelo različna in zaradi tega nama gre. In ker sva oba tako zelo potrpežljiva.

Zdaj nama gre tako že ene pol leta. In veste kaj - pravzaprav je vedno bolje. Vsaj meni.

Love is in the air.

Na pomoč, depresija me napada!!!

Zadnja dneva sem grozna. Moje počutje na nuli. Heeeeeelp!!! Prejšnji teden sem imela dva izpita, za katera dva mislim, da bosta šla lepo čez. No, saj sem se tudi učila, tako da ja.... (Čeprav rezultatov še ni, zato sem kar malo živčna še).

Za vikend sem se tudi bajno imela. Moj se je lepo potrudil in me razvajal. Priden je. Zadnje čase sem res nenormalno tečna (ja, še vedno se me drži -aaaaaaaa!!!), tako da sem se rees držala nazaj in nisem zganjala tečnobe. Včeraj in danes pa sem spet grozna. Grozno se počutim. Nič čudnega, ko pa že lep čas, odkar so se izpiti začeli, dejansko, samo buljim v knjige, jem in spim....Heh...razen, če si vzamem kak dan vmes malo frej (kak dan!). Pa tako hitro minejo. Ahhhhh....

Komaj čakam, da grem spet nazaj delat. Vem, da se bom potem bolje počutila, pa še finančno stanje se bo izboljšalo (trenutno je res mizerno). Pa določene stvari so me začele res motiti. Kaj je to??? Zakaj se mi to dogaja? Čisto sem čudna. Malo me je začela motiti razdalja, ki je med mojim in mano in se zardi tega ne vidiva prav pogosto (povprečno enkrat sredi tedna in skupaj sva še za vikende). Nekako premalo mi je to postalo. Pa saj ne pričakujem, da bi bila zdaj res cele dneve skupaj, ampak ko bi vsaj zaspala v isti postelji. Čisto drug občutek. Mnja. Razvadla sem se, saj vem. In potem slišim, ko se udeležuje s prijatelji kakih aktivnosti, jaz pa se jih ravno zaradi te razdalje ne morem, pa čeprav bi se jim rada pridružila. Ampak če pomislim - 40 min da pridem do njega in še 40min nazaj domov. Preveč vožnje. Sploh če je človek v stiski s časom, kar pa jaz trenutno sem. Pomoje sem trenutno v vseh obstoječih stiskah. Maaa, samo jamrati še znam, a lahko mi verjamete, da se bom po koncu pisanja tega bloga počutila nekako olajšano. Veste kaj pogrešam te dni? Ljudi. Tiste, s katerimi bi se lahko pogovarjala. Ali šla na kavo. Ali preprosto na en sprehod. In ja, seveda pogrešam fanta. Ni mi všeč, da sva tako omejena na vikende. Pato mi je kar naenkrat postalo nevšeč. Zakaj? Hočem več. A je to normalno? Verjetno ane? Tako zgubljeno se počutim.

A veste, kaj pa se je dobrega zgodilo med tem časom? Doma se je stanje umirilo. Vsaj trenutno. To me pa zelo veseli. Res.

In ja, prosim ne me napadati, ker sem malo pojamrala tukaj. Tudi to rabim včasih. Včasih potrebuje to vsak človek. Da se potem zave, da tako stanje ne bo večno in da se da vse spremeniti. Jaz se točno zavedam, da bo pri meni stanje že čez kake 14 dni bolje. Samo potrpeti moram. Še malo.

U p.m. naj gre ta fax in ti izpiti!!!

Ja saj....jaz se učim in učim, rezultat tega je pa da gladko pogrnem prvi izpit v tem izpitnem obdobju.

Pa ne bi rekla, ko se ne bi učila. Ko bi vse vikende in še več prežurala. Ko bi vsaj ob tem največ delala. Neee!!! Jaz sem si vzela "študijski dopust" ravno zato, da bom imela čimveč časa za učenje, da že spucam še te zadnje izpite in se lahko KONČNO lotim s pisanjem diplome. A ne, očitno sem nesposobna ali kaj??!!! Včasih je bilo tako, da če sem se učila, da se potem vsaj naredila izpit in to brez pardona. Očitno se časi spreminjajo. Mah....prav luzersko se počutim. Skorajda eni mesečni plači sem se odrekla zaradi tega, da to spedenam, ker je res zadnji čas. Ja vau, super. To sem si res želela. Not!

Mnja, saj mi ne preostane drugega, kot da se učim za naslednje izpite. Res je, da sem za tega, ki sem ga pogrnila imela slab občutek in to že preden sem ga šla pisat. Glede tega me občutek še nikoli ni varal. Res ne. Zato bi pravzaprav lahko vedela že preden sem test sploh oddala. Jah, pravijo da upanje umre zadnje. Heh. Ta teden imam dva izpita. Za enega sem prepričana, da ga bom naredila, ker zadevo res obvladam. Za drugega me pa še čaka kar nekaj dela. Tako da.... Saj ubistvu ni tako hudo kot izgleda na začetku tega bloga....ta izpit, ki mi ga sedaj ni uspelo opraviti, imam še en rok začetek februarja, in ga grem pač še enkrat delat. Verjetno mi bo takrat uspelo. Vsekakor na to računam. Ker moram moram narediti. A poznate tisti občutek, ko si pod pritiskom. Jaz sem trenutno pod zelo velikim. Ja in zraven vse te živčnosti zaradi izpitov, moram še razmišljati kam bom denar dala, ker bo to "opravilo" moralo biti ta mesec in delno še feburarja zelo premišljeno. In vse zaradi teh izpitov. Super sem, ni kaj. Obvladam. Heh. Saj bo bolje. Nekega dne. Verjamem v to.

I have to study...

Seven pounds

Ravnokar sem si pogledala tale film z Will Smithom na čelu. In ostala brez besed.

Eden najboljših filmov, kar sem jih v zadnjem času uspela pogledati. Če si še niste pogledali, priporočam. Mene je ganil do solz. Pa sem že mislila, da sem se jokanja sredi filma "rešila". Kot kaže mora biti le film pravi.

Vsekakor pravi film. Vsaj meni.

Ljubezen si ti...

Saj ne rečem, zadnje čase mi je bilo dostikrat hudo...Predvsem zaradi staršev, ali pa kake druge zadeve... Ampak...tako sem srečna, kjlub vsemu okrog mene. Ker imam Njega. Ker me vsakič znova pomiri. Njegov objem je tako pomirjujoč, da ne znam povedati. Tako blago učinkuje. Njegovi poljubi me navdajajo z upanjem in mi znova vrnejo moč. Tako sem srečna, ker res čutim, da me ima rad. Da mu ni vseeno. Da me hoče, tako kot sem. Vedno sem sovražila, če me je kak fant hotel spremeniti - mene ali moje življenje. On pa ne. Rad me ima tako kot sem. In zdaj izvem, od njegove sodelavke, da sem lahko res srečna. Ker vedno pripoveduje o meni. Da me ima tako rad. Da je tako zaljubljen vame. To mi samo še bolj pogreje srce. Res. Ker na začetku se je skrival. Skrival je svoja čustva. Vrjamem, da se je bal. Saj sem se jaz tudi. In včasih imam občutek, kot da še vedno potrebujem malo časa. A potem vidim, da sem že čisto njegova. Priznam, da sem zdaj že tako daleč, da bi me vsaj trenutno zlomilo, če bi se pojmu "midva" kaj naredilo. Ker mi tako zelo pomaga, da imam vedno nekoga, na katerega se lahko obrnem. In on je ta oseba, ki mi je do zdaj še vedno stalob strani. Vedno. Tudi, ko skorajda ne bi mogel. Nikoli si nisem mislila, da je moški lahko tako zaljubljen. Vsaj noben od mojih preteklih fantov do sedaj še ni bil tako, vsaj tako se mi je zdelo. Saj nočem posploševati, ampak tako je. Tudi zato je sedaj on tisti, ki mu namenjam čustva, ki jih do sedaj še nobenemu nisem. Opažam ja, čustva so se tako poglobila, da je tudi zame vse to skorajda nekaj novega. Mislim, da nama res lahko uspe. Tudi na dolgi rok. Ampak bi oz. bova mogla oba delati na tem. Sploh, ker imava kar nekaj ovir. Mogoče se bodo pa sčasoma odstranile. Tako zelo upam na to.

Tako lep vikend je za mano. Sploh ne znam opisati z besedami.

In vsakič znova mi je po takih lepih dnevih vse bolj jasno, da je to res to. In da ne glede na vse ovire, da nama bo uspelo, če bova le midva tako hotela. In potem dobim samo še več motivacije, da se bom samo še bolj in bolj potrudila za vse, in tako dokazala ostalim, da jih ne potrebujem za dosego svojih ciljev. Da lahko vse dosežem sama, brez pomoči...če sem ob tem le srečna. In ja, z njim sem srečna.

Kdaj bo prišel čas za naju?

Mnja....nisem vedla, kak naslov naj si izberem, pa sem izbrala kar nekaj. Saj niti ni tako mim. Ampak ok. Pustimo to za ta trenutek. Evo, pa je spet novo leto (malo pozna sem ja, saj vem). Najprej želim vsem `srečnega in zdravega...zadovoljnega in uspešnega...predvsem bodite srečni (že zaradi majhnih zadev)`. No, jaz sem vstop v to leto pričakala na super lokaciji (daleč proč od vseh problemov) s Njim in najboljšimi prijatelji. Super smo se imeli. Samo seveda je spet prehitro minilo. In a sem si zadala kake cilje za leto 2009? Drugače nisem ena izmed tistih, ki sama sebe prepričuje, da s 1.1. bo pa reees začela hujšati in podobne bedarije. Zadala sem si seveda neke okvirne cilje, ampak to ne zaradi tega, ker je pač začetek leta, temveč zato, ker se pri določenih zadevah preprosto moram časovno omejiti. In ja... na prvem mestu seveda to, da že enkrat dokončam ta faks...diplomi in še pred tem pucanje še zadnjih izpitov (to me čaka ravno zdaj januarja in februarja - juhuu, se že veselim!). Kot drugo pa bi rada dosegla, da se moji starši malo pomirijo glede njega. Noben si ne zna predstavljati, kako me je strah. Ker ne vem, kako se bo izšlo. Jaz zase vem, da njemu ne bom obrnila hrbta. Ker zdaj sva `midva`. To glede staršev je pravzaprav ena izmed mojih največjih želja. Res. Ker sem zadnje čase tako pretrpela zaradi njih. Rada bi, da bi ga sprejeli. A tega ne pričakujem od njih. Pričakujem pa, da se odslej ne bodo več vtikali v moje zasebno življenje. Saj sama dobro vem, da bom spala tako kot si bom postlala. In ja. Z njim sem tako srečna. Po dolgem času, res dolgem, sem ponovno srečna na tem ljubezenskem področju. In to bi rada obdržala. Saj ne rečem, ni popoln. Niti jaz nisem. A je moj. In je tak, da sem jaz srečna. On pa tudi mislim, da je. Vsaj če sklepam po tistih njegovih iskricah v očeh. In ja, veliko zadev se mora še naučiti glede mene...tako kot jaz glede njega. Ker kljub vsemu sva pa še vedno dva človeka, z dvema različnima karakterjema in željami. Kako pametujem ane. Je pač tako, da je splošno znano, da "imeti rad" ni dovolj za eno uspešno zvezo. Bomo videli. Jaz bi le rada, da bi se te zadeve umirile. Da si ne bi več belila glave z mojimi starši in prejokala noči zaradi njih. Ker za to preprosto nimam več moči. Rada bi bila srečna z njim, a če jim to ni po godu, potem tudi ne morem pomagati. Ker zaenkrat nama dobro gre. Res dobro.

Samo me ne ostavljaj sad...

Ena moja nova ljubezen....tale pesem....

Ostavi me danas
ostavi me juče
ostavi me, moja vilo, bilo kad
Ostavi me sutra
il' nekog novog jutra
samo me ne ostavljaj sad
Na vrhu uvijek ima mesta
ako se krene sa dna

In ja.....

Iiiiiiiiii....

Ja bjutiful si.... pa ti tega ne povem vedno...upam, da sem zdejanji dovolj očitna. Tako sem srečna...ker te imam. Ker te dejansko končno res imam. Ker me zapolnjuješ. S tabo je celota. A razumeš?! Skoraj popolno je. Pa ne znam povedati zakaj in kako. Preprosto je. Srečna sem, ker me prenašaš, ker vem, da je včasih težko. Srečna sem, ker te vidim, da si tudi ti srečen in zadovoljen. Srečna sem ko te vidim takega. Tako zelo. Vidim te. Ne znam povedati. Ko sediš nasproti mene in me opazuješ. Aaaaaaaa, vsa koža se mi naježi. Te iskre v očeh od vsega začetka nisi imel, ne. Zdaj pa. A to pomeni, da si se mi končno prepustil? Da mi zaupaš? Da si moj? Si ane... Vem. Vem. Vem. In to me navdaja s tako srečo. Kar zakričala bi, tako sem vesela. Moj si. Moj moj moj moj moj moj!!!

Eden redkih, ki mi vidi v dušo. Ki me pogleda in že ve, kako sem. Ti to vse lahko. Vidiš vame. Ker ti pustim. In ni mi žal. Veš, lahko še enkrat povem, da so moji dnevi tako zelo bolj polni in barviti...odkar imam tebe. TEBE. Hvala, ker si.

Ja je.

Joj, kako sem srečna! Ja....vidim ga...tudi on se je zaljubil....včasih imam občutek, da še celo bolj...

In veste kaj je najlepši občutek. Ko se v avtu pelješ z dvema moškima, ki ju imaš najraje na svetu - z Njim in lastnim bratom. Waaaaaaa....ne znam opisati.....Dejansko nikoli še prej nisem imela te sreče okusiti to pravo `ljubezen`. Kamor spada vse. Od zajtrkov v postelji, držanja rok,...do čisto banalnih zadev - tudi malo manj prijetnih. Kako je lahko tako fajn???!!!

Srečna sem. Zaljubljena. Ljubljena. Vsaj zaenkrat. In najlepše? To čutim oz. vidim.

P.S. I think I love you...

Gledam ga, ko leži ob meni in me z rokami objema....spi....jaz sem že budna. Tako lepo je. Srečna sem. To sem si želela, zdaj imam vse to. Vse to in še več dejansko. Naredil me je znova zaljubljeno. Premaknil je tisto v meni. Potreboval bo sicer še nekaj časa, a zaenkrat mu uspeva. Tako pozoren je. Nisem vedela, da zna biti tak. Nisem vedela, da bo tako očiten, da mu ni vseeno. Tako sem srečna, da bi lahko jokala. Ker je moj. Ker ga imam. In....ko me vpraša, če sem kaj njegova, odvrnem samo, da preveč.... seveda sem...preveč..... Jaz njega tega ne sprašujem. Ker vidim. Ker ga čutim.

Zdaj končno priznam....I`m in love. Finally.

Malo me je strah.

Jaz sem jaz...

Tako turobno je bilo danes vreme, a tako super dan je za mano... Saj zjutraj niti pomislila nisem, da bo dejansko celo prijeten tale dan - sploh ko sem prišla do kolen premočena v službo in me je seveda zaradi vse mokrote pošteno zeblo nekaj časa. In še v sami službi nekateri ostri pogledi sodelavk, ker sem prej odšla iz službe (študentje pač imamo en kup enih obveznosti in nam ŠE ni treba živeti za to "ubogo" službo, ter se nam delodajalci bolj prilagajajo, nekateri pa to pač težje prenašajo...a nima veze...). Skratka. Po službi direktiva en izletek na obalo... Super je bilo. Lepo. Enkratno. Spontano. Prijetno. Spruščujoče. Družabno. Bilo je točno to, kar sem potrebovala. Dobro mi je delo. Na koncu še zaključek s pivcem oz. dvema v našem standardnem lokalu. Yeah! In veste, kaj me veseli........... ...... ....... Srečna sem, ker Ga imam, a se kljub temu počutim svobodno, ne omejuje me. Srečna sem, ker me razume (priznam, da sem včasih takooo težko razumljiva)..... Srečna sem, ker dejansko vztraja..... In srečna sem, ker se vse skupaj dejansko res lepo razvija.......

Free day

Danes spet "moj dan".

Končno sem se spet naspala. Res je filing, da mi po dolgem času ni bilo treba nastaviti budilke, božansko. In ja, spala sem do 12h. Ahhhh kako paše. Potem pa še dejstvo, da imam cel dan samo ZASE. Če si tega zaželim. Lahko brez slabe vesti poležavam pred TV dokler se ne neaveličam. Lahko grem peš na kak hrib in mi ni treba skrbeti, da se mi bo mudilo nazaj, ker se mi ne. Lahko bi šla na kak izlet sama (po dolgem času). Lahko bi se zadela s celo banjico sladoleda. Lahko bi bila cel dan v pižami in s skuštranimi lasmi. Wiiiiiii, prav noro. Včasih mi to ni bilo v tak užitek. Zdaj mi pa je.

Tako sem se konec koncev odločila za pižamo, banjico sladoleda in TV. Pomoje, da kar prava odločitev. Pa paše mi, da sem danes sama doma in to v nedeljo (to se mogoče zgodi parkrat na leto).

In ja, nobena zadeva mi trenutno ne para živcev (vsaj ne taka, ki ni nerešljiva).

Tudi on je še vedno takoooo cukrast (na svoj način sicer, ampak ok, nima veze).

Skratka, uživam.

My butterfly

Wiiiiiiii....

Ne gre mi vse po maslu, a vseeno sem še kar happy...

Komunikacija se je tako izboljšala...yes yes yes...

Evo, danes je bil edini dan v tednu, ko sem bila frej, pa še celo naspala sem se...pa vseeno sem bila tečna in to cel dan. Sploh ne vem zakaj. Kar tako verjetno. In zvečer me On lepo spravi v fajn voljo. Kak cukr je. Sploh ne vem, kako mu to uspeva. Pa verjetno, da je bil njegov dan še bolj beden. Zakaj je tak? Pa vse naredi zame...vse....zaenkrat....Aaaaaaaa, kar ne morem verjeti. Fajn mi je. Najlepše je poležavati celo dopoldne v objemu in lenariti na postelji. Paše. Ravno zato, ker za to ni velikokrat časa. Ampak, ko pa uspe enkrat na vsake toliko, je pa super in sem najbolj srečno bitje pod soncem. Nedolgo nazaj sem bila....pa v bistvu se me še vedno drži.

Spet to učenje...

Ja dobro vem, da nisem edina. Vse to vem. In vem tudi, da sem zmožna in če ne bi toliko komplicirala, bi to imela že zdavnaj za sabo. A ne. Jaz moram komplicirati in to tako močno, da en teden pred tem izpitom najedam vsem okoli sebe, koliko se imam jaz za učiti, dejansko pa se k učenju samemu (če zraven ne štejem buljenja v knjigi, moji možgani pa so na drugem planetu...) niti ne spravim sploh. Mnja. Vem, da sem grozna. In kaj se mi zdaj dogaja - že drugič se učim za tale izpit (seveda mi ni potrebno omenjati, da ga takrat prvič sploh nisem šla delat) a še vedno je koncentracija na nuli. Zakaj? Večinoma sem sama kriva. Poletje me je čisto vrglo iz tira; razmišljam vse drugo samo o učenju ne; sploh ne morem biti več kot uro pri miru; nenormalno sem zaspana (vedno, ko bi se morala učiti) in ja...moje misli plavajo povsod drugje, samo tam kjer bi morale ne. Torej imam velik problem. Oziroma zdaj še ne. Ga bom pa zagotovo imela januarja, če ne prej. Ko bom morala spucati še zadnje izpite, ki so mi ostali. Kar ne morem verjeti. Moje zadnje študijsko leto. Pa ravno zdaj bo konec, ko sem pričela uživati. A se to še komu dogaja? Meni se vedno to dogaja. Ah....dovolj jamranja...

Mislim, da moram trezno razmisliti o vseh teh mojih problemih.....najbolje, da na kavici s kolegico.

Shine on

Shine on...

Shine on...

Shine on..

Shine on.

Ali vas je kdaj strah prihodnosti? In to samo zato, ker vam je sedanjost tako lepa in prijetna?

Jaz sem pol metra nad tlemi..... Fajn mi je. Še kar. Še.

This must be my moment...

Jap....nekaj mora biti na tem. Začnem razmišljati in postaja me rahlo strah, a res samo rahlo. Kaj, če se bo že jutri vse spremenilo in obrnilo? Grozna sem, kot ponavadi, ko začnem tako razmišljati. Ne bi smela. A vseeno. Taka sem. A still... Pravzaprav živim za sedanjost. A še vedno mislim na prihodnost. Ne glede ljubezni, na to ne moreš vplivati. Razmišljam o moji diplomi, o še zadnjih izpitih, ki so mi še ostali in o tem , kaj bo potem. Nekako se moj strah manjša, vsaj na nek način. Ker se vse obrača. Na bolje, pravzaprav. Dobila sem ponudbe glede službe, kjer sem samo upala. Zdaj so me pa pravzaprav sami klicali. Srečna sem. Ne vem, kdaj je bilo nazadnje tako super vse v mojem lifu. Kdaj je bilo nazadnje skoraj na vseh področjih tako lepo in brez problemov. Kar čudno mi je, ker tega nekako nisem navajena. In strah me je, kdaj se bo kaka zadevica kje zalomila. Ampak to očitno spada zraven, ne? Mogoče sem res rahlo preveč pesimista, možno. A trenutno mi je tako lepo, da bi dala vse, da bi tako ostalo še naprej. Tudi glede Njega...še kar traja. Še kar je lepo. Še kar je tako kot si želim in sem si vedno želela. Kako je to možno?

In potem še za piko no i, tista službena ponudba. Vem, da bom morala še veliko truda vložiti v to, ampak nisem si mislila, da bom sploh dobila ponudbo.

Ahhhhh....mogoče je pa res nekaj na tem, ko ljudje pravijo, da se vse obrača in da vsakdo, ki si zasluži pride enkrat v živjenju na vrsto...na vrsto za svoj kanček nebes. To je zdaj tudi mene doletelo.

In danes lahko vsa zadovoljna pripišem (da malo omilim svoj del črnogledih blogov): Tako happy sem.

Closer...

Kar ne morem verjeti....ne morem verjeti, da to "stanje" še obstaja, da še traja in da je dejansko vedno le bolje in lepše... Vedno bližje sva si in samo čakam, da bo ta vez naenkrat kar tako pretrgana (po možnosti zaradi kake tretje zadeve). V bistvu me je strah tega. Ker bo bolelo.

Ne morem verjeti, da se mi dejansko zaupa. Da ve zadeve, ko mu poskušam kaj razložiti. Kar ve. Kako lahko kar ve? Preseneča me vsakič znova. Tako ali drugače. Ali me preseneti s kakim obiskom oz. dela na tem da me bo presenetil, pa mu na žalost ne uspe. Ne vem, ne znam si ga razložiti. Zakaj je tako pozoren, kar naenkrat in da še kar traja vse. Tak je odkar je zaključena tista "zgodba" s tistim fantom. Ker sem mu povedala zanj. Pač zdelo se mi je fer. Od zaključka tistega pa sva midva spet našla skupno pot. In da še stotič povem, še kar traja. Dejansko me preseneča, ker imam vpliv nanj. Ker to opažam. Omg, kaj je to? Pa ne, da se spet zaljubljam? Ne smem, ne smem, ne smem...

Baah...

A vam nekaj povem?

Ne da se mi več. Ne da se mi več ukvarjati s folkom, ki ne zna pokazati nobene hvaležnosti. Ne da se mi ubadati z ljudmi, ki te potem za hrbtom opravljajo in po možnosti v tvoji družbi opravljajo tvoje bližnje. Mislim haloo. Vi kar,....jaz si bom pa mislila svoje (berite: Vi ste neumni, pod nivojem in še marsikaj...) in si nadela najlepši nasmešek in po možnosti poslala še kakšen poljubček po zraku. In veste še nekaj.......ne da se mi ukvarjati s tipi, ki si tega ne zaslužijo (btw: zadnji, ki sem ga spoznala nima nobene zveze s tem "izbruhom", ker nanj se to ne nanaša)...

In ja, tako rada bi postala bitch....pa kaj....nisem tak človek in ne ne štekam ljudi, ki so že a priori taki. Očitno sem jaz čudna. Mogoče sem geek. Ali pa samo poštena? Kaj pa vem. Temu svetu se je čisto zmešalo. In taki ljudje, ki se preveč zanimajo za druge in opravljajo za hrbtom (pa imajo sami daleč proč od spucanega podstrešja) so meni letos pokvarli morje. Si predstavljate, na Pagu mi ni bilo fajn! Res kriza in skoraj neverjetno ane? Ja, ampak tako je bilo. Fak, brigajte se že enkrat zase...če pa že ne morete brez tega, pa vsaj mene držite proč o svojih zamer in nesimpatij.

Ampak.....se ne sekiram več...brezveze. Name ni noben pomislil, da mi je bilo mogoče neprijetno, ko so govorili o moji najboljši prijateljici grdo vpričo mene. Bitches, here i come. Če ostanem kje na pol poti vas pokličem, da me boste prišle/i iskat. Drugače grem na vlak.

Mene vleče nekam tja...

...kjer sonce nabija …

Dost mam tega dolgočasnega mesta duhov
Vegetiram, protestiram na temni strani lune
In vse bolj me rajca, vse bolj me ima
Da spakiram stvari kar takoj
Na plaži polni silikona bova pila kapučino
Ti boš Sharon Stone in jaz bom AI Pacino

Ker mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - prava energija
In mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - v srcu anarhija

Mene ta prostor prav nič več ne gane
Naj mi sonce zaliže stare rane, jaz grem tja
Kjer poletje stalno plava v zraku
In napetost je v koraku
Na plaži polni silikona bova pila kapuèino
Ti boš Sharon Stone in jaz bom AI Pacino

Ker mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - prava energija
In mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - v srcu anarhija.

Ta pesem mi danes že cel dan po glavi. Jap, komaj čakam morje. Komaj čakam, da grem nekam proč. Da se znorim (btw, od izpitov še zdaj nisem šla nekam na "orenk" zažurat, ampak sem se pa vseeno lepo imela - žuranje bo itak prišlo na morju, če ne prej), da se naplavam, da bomo lahko spali dokler nam bo srce poželelo, da bomo lahko brez slabe vesti šli spat, ko se bo dan delal, itd. Do takrat so še trije tedni. Bom zdržala. Za kak dan bi že zdaj skočila na morje...da si malo zbistrim misli....ampak ni časa. Imam trenutno pravo norišnico. Sem si zrihtala en soliden job, pa ravno zdaj, ko sem si tega uredila, mi sporočijo, da so me sprejeli za en najhujši job (za katerega sem se prijavila že kake 3 mesece nazaj, pa vmes potem sploh ni bilo nobenega glasu od njih in sem že skoraj pozabila na to - pravzaprav sem celo kontaktirala z njimi, a od njih res ni bilo nobenega glasu - zato sem pač mislim, da so zagotovo našli kako "zamenjavo" zame - a glej ga zlomka, ravno zdaj, ko sem si že uredila drug job, se oni name spomnejo...)...zdaj upam, da bom lahko nekako uskladila oboje, čeprav dvomim, da bo moj šef prenesel poleg dopusta za na morje še tole, da bi manjkala. Čeprav tale job, tale drugi, je tak, da moram zgrabiti priložnost, moram. Ker to je zelo velik prispevek k moji "začetni karieri" in mislim, da mi bo žal, če ga ne bom sprejela. Omg, cela štala. Upam, da se bo na koncu vse dobro izteklo, kljub vsemu. Obenem pa bom čakala na morje. Btw, že 3 leta nisem bila na morju....tako, da bi se temu lahko reklo Morje. Kak vikend mogoče kdaj, to je bilo pa to. Ampak letos bo akcija. Tole moram prav z veliko začetnico napisat - Akcija.

Samo še malo...

... pa bo konec. Pred mano sta še zadnja dva izpita v tem obdobju. Mislim, da me dejstvo, da bo potem konec kar dobro drži pokonci. Ker motivacija se je vrnila nazaj, energijo bom tudi še nekje dobila. Bom poskušala iztisniti vse iz sebe, da bom tale konec dobro izpeljala. Moram. Če se bo konec dobro izšel, potem sem izpeljala vse po načrtu, edino en izpit se ni izšel kot bi moral, a pač, se zgodi. Bom pa septembra še malo prilagodila svoj načrt in takrat drugače zastavila, pa bo.

Danes ponoči sem imela sicer lepe sanje, a so zaznamovale cel moj današnji dan. Dobro vsaj to, da sem spala (zadnje čase imam namreč težave s spancem), in da nisem imela spet kakih groznih sanj (kot ponavadi). ................. Hmmm, sanje...bila sem srečna kot že dolgo ne. Vse je bilo tako perfect, pa dejansko je bila v ospredju postavljena samo ena zadeva - bila sem zaljubljena, srečno. Bilo je pravzaprav čisto preprosto, a jaz sem človek, ki ji ustrezajo preproste zadeve. Samo rad me je imel. Mene. Tako kot sem. Nudil mi je bližino, bil pozoren in bil neskončno prijazen. Zanj sem dejansko obstajala, jaz. Tisti način, kako me je objemal, kako se je pogovarjal z mano, kako me je gledal itd. Hmmmm.... Kaj pa pomenijo te sanje? Da si to želim? Da hrepenim po tem? Možno, ne bi vedela. Pa saj, "biti ljubljen in ljubiti" si tako ali drugače želi vsak človek. Ali ne?

Jeeeej! He made my day!

Ja..danes mi je dan polepšal profesor.

No, najprej sem dobro opravila vaje, čeprav več kot polovico nisem sledila (saj se bom poboljšala, I promise!)...Potem takoj po vajah pa sva s kolegico na hodniku srečali profesorja, ki naju je lani imel ene vaje in mi je bil prav všeč in "oh in sploh" (ene izmed redkih vaj, ki sem jih komaj čakala vsak teden - predvsem zaradi njega in njegove prisotnosti, hehe). No skratka, danes smo se na faksu spet srečali..pa je lepo prišel do naju in naju pozdravil in vse kar spada zraven (small talk pač)...ravno ene 14 dni nazaj sem jamrala, da bi prav rada, da bi spregovorila kako besedo z njim in tako, a kaj se je danes zgodilo - iz sebe nisem spravila nič (če odštejem začetni podzdrav in dejstvo, da sem mu TRIKRAT rekla adijo...ja omg ne vprašajte me, kako mi je to uspelo!). A lahko pustim še lepši vtis?! Tisti trenutek se kar nisem spomnila besed (profesor namreč ne zna slovensko) in takoj zatem, ko smo se poslovili sem se počutila totalna kokoš. A lahko?? Cel čas sem dejansko imela samo nasmeh na obrazu, to je bilo pa to. Ja saj vem, kokoš sem. No, če ne drugega, sva se potem s kolegico celo pot do doma smejali tej prigodi - sploh, ko me je kolegica oponašala. (Res, nasmejala sem se do solz). Pa cel dan je bil tak...LEP...naporen a lep. Bile so tiste malenkosti, ki dajo pečat - od tega dogodka na faksu, do kavice po predavanjih, do teka brez dežnika na bus in še nekaj podobnih "drobnarij".

I want more!

Kam gre `naš` svet?

Šetava s kolegico danes iz kafiča, kjer sva imeli težke debate, pa zagledava na igrišču par otročkov, ki so se igrali z žogo. Kolegica prijavi, da jim zavida (njeno življenje res ni ravno posuto z rožicami)...da kako se imajo fajn, ker so tako brez skrbi itd.

Jaz jim pa ne zavidam. Niti malo. Kaj bo, ko odrastejo? Živeli bodo še v bolj zafu***** svetu, še v bolj zaj***** državi in samo še bolj se bodo morali potruditi, da bodo sploh lahko normalno živeli. Ker gre vse samo navzdol. Ma ne me imeti za pesimistko, ker to vsekakor nisem. Sem pa realna. Saj ne pravim, da je povsod tako. Sploh ne. Govorim za našo okolje. Naša država. Je v dreku. Tako je in pika.

Šolski sistem se bo pomoje že v roku parih let, ali pa vsaj desetletij sesul. (Ne da se mi razlagat celotne teorije, ampak dejansko je teoretično preverjena zadeva). O našem gospodarstvu ne bi (saj se dejansko samo še večajo razlike med eno plato prebivalstva in drugo platjo - prav na Rusijo me že vse spominja, matr). Službe? Ne vem, težka bo.

Saj vem, današnji svet je nasplošno narejen za ljudi, ki se znajdejo, ki se znajo dvigniti iz povprečja. Povprečnežev nihče ne mara, niti jim ne uspeva najbolje nasplošno. Pa ravno takih je največ.

Ne vem...zakaj sem takega mišljenja? Pa tako rada bi drugače razmišljala. Pa že pride dan, ko vidim stvari drugače...in si mislim, "ma šment, saj gre"....potem pa že naslednji dan berem kako zadevo, ki dejansko ponazarja realno stanje. Pa se potem vprašam, kje bom pa jaz čez recimo 10 let? Kje? V tujini? Doma? Srečna? Zadovoljna?

Poskušala bom dati vse od sebe.

Yes, I did it!

Evo preživela sem...

Še ena cifra višje pri mojih letih. Pa kaj, saj v bistvu sem samo en dan starejša kot sicer. Ampak hudo je videt to cifro, zato sem res do zadnjega dneva govorila, da sem stara 22 in ne 23.

To je bil pa zagotovo eden izmed najboljših vikendov. V petek sem šla s svojimi babami žurat, pa smo se imele super. V soboto pa je bil žur z vsemi ostalimi pač. Bolje si ne bi morala predstavljati. Sem imela še srečo in zaradi prisotnosti prav določenih kolegov (večno vam bom hvaležna, da ste prišli! Love you all!!!) so določene zijale še bolj zijale. Meni pa samo nasmeh na usta. Saj pravim, ne bi moglo biti bolje. Poleg tega sem res imela ob sebi vedno zelo prijetno družbo. Tako sexy sem se počutila. Samozavestno. Veselo. Zadovoljno. Vsaj nekaj trenutkov brez kompleksov, da se staram in še vedno nisem srečala enega moškega, ki bi me prenašal in da sem dejansko res že skroaj obupala nad tem. Ehh, ja... Tole sem malo potisnila na stran.

Drugače...hmm...če ne bi imela mnenja kakršnega imam (o moških seveda), potem bi zdaj tudi lahko napisala, da se mi mogoče celo obeta kaka romanca. Tako bom pa raje ostala brez besed in se pustila presenetiti. Čeprav priznam, da sem že tako naravnana (realna pač), da itak vem, da vedno privlačim napačne, tako da res škoda izgubljati besed. Kot sem rekla. I give up. Ampak bomo preživeli. Kljub temu je cukr. (Pač nič ne more za to, da je moški - moški kot moški).

In drugače... Zanimivo, prav ne počutim se leto starejša. A je to slabo? A bi se morala počutiti pretirano resno in umirjeno? Mislim da ne. Seveda sem resna, ampak ko je pač to potrebno. Fuj, ne prenesem dolgočasnih ljudi. Takih iz katerih je treba vsako besedico vleči; takih, ki se ne znajo zabavati v enostavnih zadevah... Življenje tako ali tako že samo po sebi ni najbolj enostavno, če ga pa še preveč resno jemlješ, pa sploh ne.

Kljub temu, da mi, vsaj po besedah najbližnjih prijateljev (in tudi domačih) marsikdaj manjka velika mera samozavesti - in se tega tudi sama zavedam; kljub temu, da nonstop jamram čez svojo rit in ob tem objokujem sliko Monice Belucci (Zakaj ji nisem nič podobna???) itd. itd., moram na koncu še vedno priznati, da sem srečna, ker sem. Sem takšna, kakršna sem. Od mene je odvisno, kako bom dojemala svet okrog sebe. Srečna sem, ko vidim, da me obkrožajo ljudje, ki me imajo radi (in to resnično, brezpogojno) in jim ni vseeno zame. A se danes ljudje sploh zavedajo, kaka redkost je to??? Ja, ker jih imam, sem srečna...rada vas imam!!! Moje življenje ima zato namreč barvo.

Hvaležna sem

Hvaležna sem....da je z njim vse ok. Da je cel.Trenutno je osebek moškega spola, ki ga imam najraje. Ne bi prenesla, da bi se mu karkoli naredilo. Moj bog, saj je vendar moj brat. Moj mali bratec. Poleg tega ni samo moj brat, ampak je najboljši brat na svetu. In je res človek, ki zaseda vsaj 1/4 mojega srca. Ker se preprosto štekava. On me razume in to čisto v zvezi z vsako stvarjo. Prav tako ga jaz razumem. Heh, saj mu pravzaprav povem VSE. Brez cenzure. Pa me še nikoli ni obtoževal. Čeprav nisem popolna. Daleč proč od tega. Ampak kjlub vsemu, razume me. Zato ga cenim. Rada bi ga imela pa tudi brez tega.

Pravi šok je bil, ko sem po telefonu zaslišala: "Tamal je imel nesrečo."

"Kaj?"

"Nesrečo."

OMG in že sem bila na poti k njemu. Smo bili pravzaprav.

Ko sem ga zagledala, se mi je odvalil kamen od srca. Sploh ker sem pred tem videla avto - no tistemu kupu pločevine v tistem trenutku ne bi mogla reči avto, ampak vseeno. Glavno, da je bil on cel.

Očitno ima tudi on angela varuha. Tako sem srečna. V tistem trenutku sem pozabila na to, da imam v ponedeljek ta fucking izpit in da me čaka cel vikend učenja , ker imam pač še kar nekaj stvari za predelat. Pozabila sem na to, da imam toliko enih "problemov" v življenju. Pozabila sem na vse tiste moške svinje, ki so me kdajkoli zajebale. Pozabila sem še na tisti fucking pripetljaj, ko me je en psihič hotel ugrabiti. Pozabila sem na to, da bi rada izropala Zaro in Emporium. Pozabila sem, da imam trenutno grozne nohte in da imam skorajda `dvojno rit`. Vse sem pozabila...ker v tistem trenutku sem imela pred očmi samo to - kaj če njega ne bi bilo več? Nočem niti pomisliti na to, ker se mi zamegli pred očmi. Tega mojega bučkota imam tako rada. Zato lahko samo še enkrat napišem, da glavno, da je z njim vse ok.

Izpit bom že naredila, slej ali prej (čeprav ga moram tokrat res). "Problemi" se bodo že rešili, če so res problemi. Moški so bili in bodo še naprej svinje, ampak s tem se lahko sprijaznim ob dejstvu, da niso vsi isti. Ne rabim tono enih cunj, da bi bila srečna. Z nohti bom tudi rešila probleme z raznimi vitamini, v najslabšem primeru pa si jih bom dala gelirati. Ok, rit bom verjetno vedno imela malo večjo, ampak če bom pridno trenirala, bo vsaj čvrsta. Kein Problem, vse se da rešiti.

Življenje je kot roman. Samo pri tem romanu imamo sami izbiro, da določimo kako se bo zgodba odvijala in kaj bo rdeča nit zgodbe.

Nekje daleč proč...

Ich dreh mich nicht um, weiss wie es ist
Ich schliesse die Augen und weiss wo Du bist
Ich muss nichts beweisen, muss nichts gestehen
Ich kann es fühlen, muss es nicht sehen
Ich will es nur sein, ich will's nicht erklären
und halt es unversehrt, es fällt nicht schwer

Denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht

Ich werd nichts versäumen,lauf nichts hinterher
hab alles gefunden, suche nicht mehr
Ich lasse mich fallen, berühre den Grund
Du legst Deinen Atem in meinen Mund
Ich denke nicht nach und lass Dich gewähren
Ich bleibe unversehrt, vermiss nichts mehr

Denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich jeden Tag befreist
weil Du, Du wachst während ich schlief
und Du unbeschreiblich bist
denn alles an Dir macht mich so leicht
mich so leicht, so leicht
weil du mich überall erreichst und Du mich jeden Tag befreist

denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich jeden Tag befreist
weil Du, Du wachst während ich schlief
und Du unbeschreiblich bist
denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht

Izvajalec te pesmi (Laith Al-Deen) me je včeraj zvečer spomnil na tisti že dolgo pozabljeni občutek. Tisti občutek, ko se zavedaš, da imaš svojo polovico....da imaš nekoga, ki te povsem izpolnjuje...ki te ljubi in sprejema takega kot si. Ko se ti zdi, da kar lebdiš v zraku. Ko je vse tako popolno. Tako lahko. Tako lepo. Samo enkrat sem tako čutila. Potem nikoli več. Tudi če sem bila v zvezi. Na tak način je bilo samo enkrat.

Včeraj sem to pesem poslušala znova in znova. Sigurno sem si jo zavrtela vsaj 10krat zaporedoma. Bila sem sama s sabo. In svojimi mislimi. S svojimi čustvi. In potem sem ponovno pomislila - "ja saj res...konec meseca bo eno leto odkar sem uradno samska". Eno leto sem samska. In če ne bom spoznala koga, ki me bo vsaj približno tako prevzel...če ne bo koga, ki mi bo dal "tisti" občutek, bom še naprej samska. Nisem tip človeka, ki bi bila kar tako malo v zvezi. Samo zato, da bi bila. Da bi lahko rekla "Ja fanta imam". Ne hvala. Vem kaj hočem, kaj potrebujem in kaj želim. In pri tem bo tudi ostalo. Pika.

Še vedno pa pride trenutek (kot včeraj), ko se zamislim, potopim globoko vase....obujam spomine....še vedno pride kdaj trenutek, ko se zasanjam. Ko sem v drugem svetu.

Čakam...Čakam nanj...enkrat bo že stopil v moje življenje.