Obliž za mojo dušo...

Lebdim.

Počivam, poslušam Reamonn...preprosto srečna sem...Zakaj? Nimam vsega. Zavedam se, da vsega tudi nikoli ne bom imela. Vsega pač ne moreš imeti. Vseeno je moja duša tako spokojno mirna....

Moja duša je tako mirna in počiva. Kar je redko. Vedno obstajajo zadeve, ki me žrejo, ki me pijejo...trenutno ne... tako malo se vam javljam...pa ne hote, ampak preprosto ni časa. Moram priznati, da sem trenutno na polno zaposlena. Pozna se, da odkar živiva skupaj, da je manj časa za ostale zadeve, ki jih vsi počnemo v prostem času. Saj kaj pa počnem sploh - delam v službi, delam za študij (če), jem, pospravljam, kaj malega skuham in grem spat...tako nekako poteka moj vsak dan. Ma je tako fino. Tako zadostno. Vem, da študij bo tudi (upam, da kmalu) končan in bo potem več časa. A vseeno....srečna sem. Manj žuram, manj hodim vem, vsega je manj. Jaz pa sem še vedno ok. Moj dragi me vsakič znova, ko padem zadrži in ujame. Saj ne rečem, pridejo dnevi, ko se mi zdi, da ne bo šlo več, a vedno znova me on pobere in spravi pokonci. Pa vem, da je včasih njemu še težje. Vedno znova me spodbuja. Vedno znova. Daje mi vse kar potrebujem. Vse in še več. Vsak dan znova se dokazuje. Da je res. Da midva sva. Odkar živiva skupaj je tako super vse. Povezana sva stokrat bolj kot pa prej. Seveda se tudi skregava (večkot prej) a se je tudi sama komunikacija izboljšala...pogovor vse reši...neprecenljivo je že samo dejstvo, da se zvečer uleževa skupaj v isto posteljo in se zjutraj tudi skupaj zbudiva...tega res ne znam opisati drugače kot neprecenljivo...in neprecenljive so tiste majhne zadevice, ki ti pokažejo pripravljenost do "IT"...pa so čisto banalne zadeve...delanje sendvičkov za v službo, ker se jaz zjutraj zamudim v kopalnici bolj kot bi si mislila; kuhanje kave; presečenje za roj.dan (največje sploh možno) itd. Lahko bi še naštevala in naštevala....hmmmm....sploh si ne predstavljam več, kako bi bilo življenje brez vsega tega...verjetno bi se počutila tako sama samcata v tem svetu...ne vem....

Tako ga pa imam....

Imela sem hudo preizkušnjo mesec nazaj, ko se je med mojimi najdražjimi ena oseba zelo hudo ponesrečila in nisem vedela ali bo sploh preživela...vsak dan je bil ob meni in me spralvjal v dobro voljo, me objemal v napadih joka in bedel z mano, ko nisem mogla spati....to mi pomeni toliko...ne znam sploh izraziti z besedami..lahko mu rečem samo hvala....hvala...

A zdaj je vsaj približno vse ok. Kar se tega tiče. Ostalo pa gre. Kot vedno. Saj mora iti. Tale december je eden najlepših v mojem življenju. Tako poln je. Tako svetleč. Tako moj. Zaradi oseb, ki me obkrožajo. Srečna sem za vsakega, ki je ob meni.Samonežno padanje snežink mi še manjka. Dovolj zgodaj bo, če bo na predbožični večer...

Pa sva.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!

Zdaj sva! Sva! Sva! Zares sva! Na svojem namreč. Ta teden sva se preselila v podnajemniško stanovanje in zaenkrat je super. Stanovanje je tudi v resnici luštkano in prijetno in ima pravo energijo. Mogoče je edino še malo pusto - na stene morava dati še kako sliko in na police morava postaviti pravo dekoracijo. A glede na to, da je stanovanje dokaj v stilu že opremljeno, sva rekla, da bova vse imela v stilu ali to vsaj poskušala, kar pa seveda zahteva čas. Še zdaj sem evforična. Tak občutek. Nenavaden. Zanimiv. Nekaj novega. In ja, zdaj se končno vidiva vsak dan. Sicer nisva ravno veliko skupaj, ker se nama službi križata, a kaj, vsaj vidiva se vsak dan.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!! Še vedno ne morem verjeti. Dejansko sva res na svojem. Good feeling. Sicer sem že sama prej skrbela zase, ko sem bila pač v študentskem domu, a to je še vedno drugače. Ni tečnih cimer, ki se jim ne da prilagajat. Sem samo jaz. In moj dragi seveda. Saj ne rečem, hitro pride do nesporazuma, če dva živita skupaj in tudi pri nama je bilo tako. Ok, ravno hudega ni bilo. A kaj hitro se sporečeš, ko vidiš nepospravljene stvari - vsaj jaz, ker sem dobesedno freak na urejenost in čistočo.

Ampak ja. Fajn je. Danes sem prišla domov domov (čuden občutek, a zaenkrat najinemu novemu stanovancu kar še ne morem reči dom, se moram očitno še navadit), malo pozdravit brata in ostale. Poleg tega imam še en kup zadev, ki jih moram odnesti s sabo. My books in še vsaj pol omare cunj, ker v prejšnji rundi ni vse šlo, kamiona pa žal nisem mogla najeti. Danes sem srečna. Ne samo zaradi tega. Med drugim zato, ker sem šla včeraj po res doooolgem času spet malo ven. Res sem se ornk uredila (prav tako po kar dolgem času) - fant je kar gledal, hehe. Skratka dobro sem se počutila, s fantom sva šla malo ven med folk in glasbo. Srečala sem oz. sva tudi fantovo kolegico, ki se je pred časom metala po njemu in sem bila vedno ljubosumna nanjo, čeprav skorajda brez razloga (ne prenesem, da katerakoli bejba šari po mojem fantu, haloo) - orej sem se vedno počutila tako ogroženo (če bi vedeli celo zgodbo bi večina razumela), včeraj pa ne. Niti do kolen mi ne seže, jaz pa sem se obremenjevala še z njo. Pha. Zakon sem se imela.

Vesela sem tudi zato, ker sem danes prišla domov malo domače pogledat in so me bili tako veseli. (Ponavadi kar malo pogrešam pogovore z bratom, ker se tako malo vidiva zadnje čase...prav tako z očetom in mamo). In ja. Moj dragi oče je bil ta teden radodaren in mi je kupil dve najleeeeeeepšiiii torbici. ME HAPPY!!!!! BBB! Res sta lepi. Obožujem ju.

Tako. Pa še vzela sem si čas zase in za svojo dušo in se razvajala s kopeljo. Paše zelo, priporočam.

Zato sem srečna. Ker živim. Ker imam najboljšega fanta na svetu. Ker se zadnje čase res dobro razumem z domačimi. Ker imava končno najino stanovanjce. Ker imam zakon službo. In ker preprosto je ta trenutek vse tako kot bi moralo biti.

(Ok, ni ravno vse briljantno - imam zdravstvene probleme malo večje narave, ampak tudi to bomo premagali.) (Aja, pa faks....hmm....malo bolj intenzivno bo treba delati na tem področju, samo še ne vem v kateri del dneva naj si to vplaniram??!!).

Vse je kul, edino dan bi moral imeti 48 ur.

Reach the stars...

Po dolgem času sedim spet sama in razmišljam...mirno. Čisto počasi. Dajem si čas sebi. Tudi razvajam se. Po dolgem času sem si utrgala čas, da sem si nalakirala nohte, si privoščila eno res dolgo kopel in si pobarvala lase.

Čisto sem že ujeta v tem hitrem tempu. Moje življenje se kar odvija. Skorajda samo od sebe.

Utrujena sem. Tako zelo sem utrujena. Od vsega.

Zadnji teden je bil res ubitačen - v torek sem izvedela, da mi niso podaljšali bivanja v študentskem domu, čeprav imam na faksu še status. Ok, malo stresno a niti ne toliko - namreč, ravno en dan prej sva se s fantom odločila za skupno stanovanje, v katerega se seliva konec oktobra. Ubistvu so me zdaj na koncu skrbele res samo finance - glede na to, da bom še eno leto študentka in bom imela tako rekoč samo študentsko plačo. A vse sva tisočkrat preračunala in če bo vsaj približno šlo tako kot sva si zamislila, potem nama bo mogoče konec meseca ostalo še vsakemu okrog 250€ (ko bodo vse položnice in ostali stroški poravnani), ki ju bova lahko porabila za svoje namene. Ahh, saj bomo videli. Malo me je strah, ker ne vem kako bo. Razpoloženje mi niha. En trenutek vsa evforična, naslednji že v skrbeh. In seveda, spet preveč razmišljam. Počasi začenjam s pisanjem diplome. Včasih se sprašujem, kaj če mi ne bo zneslo vsega opraviti kot si želim...Kaj če čez en teden izgubim službo...kako bom potem plačevala svoj del za vse stroške... Saj vem. čisti nonsense, a sem poskusila vse, da ne bi tako razmišljala o tem. Saj verjetno bo še najbolj pomagal čas. Preveč razmišljam za NAPREJ. Zakaj?

Hvalabogu, da me moj tako potrpežljivo prenaša. Zadnje dni res ne vem, kaj bi brez njega. Ob polnoči si zaželim hamburgerja in mi ga gre iskat. Moram it nujno po ena potrdila v en kraj in on me pelje - brez da bi ga karkoli posebej prosila. Spet mi je začel nositi majhna darilca - kinderjajčke in take sladkosit Lahko bi še naštevala in naštevala, a je vseeno, če rečem, da je preprosto cukr. <3 Pa čutim, da imam zadnje čase toliko lastnih skrbi, da mu sploh ne znam pokazati, da mi res pomeni veliko veliko in da ga imam res rada. Kar malo odtujila sem se od njega, pa čisto nehote. Mi je že rekel, da sem se v zadnjem mesecu totalno spremenila. Pa mi najprej ni bilo jasno, kaj s tem misli, zdaj mi pa počasi postaja. Ma ja, en čuden človek sem jaz. Mene je na trenutke kar malo težko imeti rad. Pomoje. Zato se bom za vse skupaj še bolj trudila. Tega res nočem izgubiti. Upam samo, da bom čez kak mesec imela kaj več energije. Trenutno sem z njo na nuli. Pa ne vem zakaj.

Ne vem...

Ne vem...Evo spet sem zaprta med štiri stene in v družbi knjig, zapiskov in vsega potrebnega za moje študiranje...heh...itak, da sem napsihirana...

In spet preveč razmišljam. Prav sovražim to. Pa ne, saj učenje mi gre...sam tisti, ki je že porabljal po cele dneve za učenje in po možnosti živi nekje na samem, ve, da stvari ne morejo ostati samo pri učenju. No pa saj, učenje mi gre. Saj ne rečem, sem pridna, že kar malo presenečena, pozitivno, nad mojo motivacijo in trmo pri učenju. Zaenkrat mi gre vse po načrtu, tako kot sem si zastavila. Se tudi zelo trudim za to. V službi sem si vzela "študijski dopust", šla sem iz Ljubljanje, da imam čimmanj negativnih vibracij in motenja raznih osebkov. Ampak....doma sem...alone skoraj da ne. Primanjkuje mi druženja. Se po PARIH dnevih počutim že čisto asocialno. In potem postanem jaz smotana, tečna in mi gre vse na jetra. Ne zdi se mi fer, da imajo nekateri toliko družabnega življenja, jaz pa v tem obdobju skorajda nič! (pa da se razumemo - ne podpiram sebe pri takem razmišljanju!).

Komaj se zadržujem, da fantu ne zatežim za vsako malenkost. No, saj zaenkrat mi uspeva. Itak vem, da on ne razume te moje krize. Pa saj ne pričakujem, da me bo vedno razumel. Sem kompleksna osebnost, ok. Samo trenutno mi je prav hudo, ko se z vsemi svojimi kolegi več vidi kot z mano. Pa ne mislim zdaj, da se z njimi ne bi smel videti. Samo....ne vem, a me kdo razume?

In na jetra mi gre njegova bivša.... Spet se štuli v njegovo življenje....sama sem bila vedno mnenja, da bivši partnerji nimajo kaj iskati v življenju, sploh če se je tisti odločil za nek nov začetek. Mah....vsak njen korak se mi zdi ena spletka bližje najinemu razdoru....da ni normalno, da bivša punca vabi fanta na kavo, pa četudi ob polnoči zvečer. Mislim, halooo. Saj nisem neumna. Ahhh, paničarim za vsako stvar, pa mislim, da marsikdaj tudi upravičeno. Kaj pa naj? Pač imam slab filing pri njegovi bivši punci. Mene je še vsakič verbalno potunkala, ko smo se videli - mislim, a je normalno, da me ne zanimajo pikantne podrobnosti iz življenja, ko sta bila onadva še skupaj??!! Sori, sam tega res nočem vedeti, kaj si šele predstavljati. Saj nisem nora. Vedno sem se imela za osebo, ki ima vsaj večino stvari pošlihtanih v svoji glavi in lifu in vedno sem imela neka svoja načela in svoja prepričanja in sem se jih držala. Vedno sem bila mnenja, da je bivši partner še naprej stalno v družbi in v stiku s preteklim partnerjem big no go. In tudi zdaj bom ostala tega mnenja. Pač mi ni kul. In itak, kaj naj zdaj, ko sem zatopljena v svoje knjige in imam pol manj časa kot vsi ostali?? Nič ne morem, nič. Odvisno od fanta, kako bo reagiral. Mislim, pa saj ni fora, da mu ne bi zaupala. Zaenkrat mu zaupam in itak vem, da njemu ta ženska ni nič, da mu ne pomeni nič...pač ena znanka, kolegica. Še takrat, ko sta bila skupa, sta imela nonstop ene scene (baje). Mislim, to je zame pretekli svet in tale svet mene nič ne zanima in pravzaprav hočem o tem čimmanj vedeti. Mislim, da je tako bolje. Samo a si predstavljate, kako mi je? Hudo mi je, ker imam pač rees malo časa, ker se predvsem zaradi tega manj vidim s fantom (mogoče malo več za vikend, med tednom pa skoraj ne). Tista bejba pa je še blizu njega doma in ga že itak nonstop kliče, jaz pa sem čisto drugje in v drugem svetu. In nič ne morem. Pa niti ni problem, da bi me skrbelo, da bi bile kake scene, ampak preprosto nje nočem videti v njegovem življenju. Mislim, če že, potem čimmanj. Ahhh...

Saj bo kmalu bolje. Verjetno se bom enkrat sprijaznila, da bo ta ženska vedno zraven, vedno nekje tam. Ker nima nobenih prijateljev, nihče jo ne mara, še z družino je skregana...to že nekaj pomeni, ane? Jaz bi jo poslala k enemu psihiatru, ker mislim, da je potrebna par obiskov. Saj vem, da se grdo sliši, ampak preprosto je že bilo toliko enih scen v zvezi z njo....in skrbi me samo to, kdaj se bo začela vrinjati med naju. Res me skrbi. Pa ne vem kaj naj naredim... Ampak ne, ubistvu se ne bom nikoli sprijaznila s tem, z njo. Tega se pa zavedam. Tako, da en premik se bo moral narediti v zvezi s tem, ali pa....

Ko bi lahko...

Ja..ko bi le lahko....ti konkretneje pomagala... Kar naenkrat je prišlo. Malo si me presenetil z vsemi informacijami,čeprav sem vedela že prej, da stanje ni ravno bleščeče. Ampak...tako mi je hudo...ko bi ti le lahko pomagala. Tako pa ti lahko le stojim ob strani in te objamem, da ti je lažje. Lahko te vprašam, kako si/če si vredu....to je skorajda vse kar lahko storim.....hudo mi je. Ja res mi je. Mislim, da jaz vse tole še težje prenašam kot ti.... Priznam, sama nikoli nisem imela takšnih problemov - niti blizu tega ni bilo. In niti predstavljati si ne morem, kako je, ko se nekdo, ki bi dejansko moral zate skrbeti, spravi fizično nate zaradi čisto xy problemov in prevelike doze alkohola....Kar jokala bi....

Vem, da te fizično ni zadelo čisto nič....a psihično? Vem, da se trudiš in hočeš izpasti močen....a....pred mano ni treba. Pred mano se lahko tudi zjočeš, če to rabiš. Jaz vem, da bi se. Ok, jaz dokaj veliko jokam. Hočem samo povedati, da se ti ni treba delati močnega pred mano, ker nas življenje vedno znova preizkuša in nam pošilja stvari, dogodke, ki nas delajo oz. naredijo šibke...a glavno je, da se po padcu spet poberemo, ne? In ti si borec. Tudi zato te imam tako rada. Pa ne samo zaradi tega. Ker si med drugim najbolj nesebično bitje, ki ga poznam pod soncem in bi za svoje bližnje naredil vse. Ker si preprost. Ker si tak kot si. Ker si tako postopoma prišel v moj svet, zdaj pa si že čisto v sredini njega in te ne izpustim nikoli več. Zdaj si moj.

Vsekakor upam, da bo tale "dogodek" kmalu le še grenak a bled spomin. Da kakorkoli se bo že odvilo, da boš srečen, da bova oba srečna. In tudi če boš odšel na svoje, kar bi bilo sicer težko, sploh od začetka, a vedi, da ti bom vedno stala ob strani in pomagala po vseh svojih močeh. Ne boš sam. Ker sem in bom jaz ob tebi.

Občutek, ki mi daje moč.

Jaaaaaaa. To je en tak fajn občutek. Vesela sem. Ker so se starši umirili. Ker so spoznali, da so se motili. Yeah. Zato sem vesela.

Ker nama še vedno super gre. Ker še vedno SVA. Čeprav opažam, da se kar večina najine sploh skupne družbe kar v dokaj veliki meri vtika v naju in najino zvezo. Potem kmalu nastanejo nesporazumi in problemi, četudi jih dejansko sploh ni. A razumete?

Pa potem raznorazne omejenosti, drugačno razmišljanje in pogledi na life in vse skupaj...potem pa se lahko "nesporazumevanje" začne. Jaz njega sprejemam, takega kot je. Čeprav me včasih takoo moti, ker si nobene zadeve na zna splanirati. A kaj, moj je in rada ga imam. Saj verjetno grem jaz isto njemu na jetra, ker si pa ravno obratno, poskušam vse do pičice splanirati. A taka sem in take it or leave it. Tako si me dobil. In spreminjal me ne bo nihče. Niti starši, niti ti. Sama, če bom hotela. No, pa saj ne rečem, zavedam se, da je zveza en sam kompromis. Če se z določeno osebo vidiš, boš pripravljen sprejeti še tak kompromis. Jaz sem to pripravljena. In kaj to pove? Da me navdajaš s srečo. Ti, kot oseba, s katero se družim, ti kot oseba, s katero sem v zvezi, ti kot oseba, s katero se ljubim, ti kot oseba s katero preživljam največ časa, ti kot oseba, s katero se včasih tudi skregam (čeprav se to res malo) in ti kot oseba, katero te imam rada. Srečna sem ob tebi in s tabo. Kakorkoli vzamem. Vem pa, da naju čaka še veliko. Veliko tudi strmin in vsega tega sranja, a veš? Jaz se tega zavedam, a se tudi ti?

Ko razmišljam o tebi...

...sem srečna. Srečna, da te imam. Da si moj.

Vem, velikokrat pretiravam, a včasih imam tudi jaz pač prav oz. malo drugače gledam na določene stvari in si jih bolj jemljem k srcu kot bi si jih recimo ti na mojem mestu. Ampak, tako me gane, ko ti povem, da me določena stvar moti oz. me je zmotila in da sem bila zaradi tistega žalostna - ti pa se mi potem desetkrat oddolžiš, čeprav tistega sploh nisi storil nalašč. Na jok mi gre, ko vidim, da me ima nekdo tako rad. Res. Danes sem ti hotela povedati, da v mojih dobrih dvajsetih letih (in malček več) še nihče ni bil tako dober do mene in tako del mene in mojega življenja. Še nikoli nisem občutila take požrtvovalnosti. Še nikoli se ni kdo tako potrudil zame. Še nikoli nisem imela občutka, da me ima nekdo res rad. Nesebično rad. No, zdaj ga imam. Danes, ko si me peljal domov, mi je šlo na jok. Ker sem tako srečna. Ker sem tako zelo srečna s teboj. Ker se res končno počutim ljubljena in končno imam občutek, da imam ob sebi človeka, na katerega se lahko zanesem. V tvojem objemu se počutim vedno varna in všeč mi je, ko me kdaj objameš kar tako. Rada imam, ko si zaščitniški do mene. Hehe, takrat se počutim kot najbolj varovana buba na svetu. Rada imam, ko mi sredi noči daješ lupčke na lica in čelo. To je tako prisrčno in ob tem mi je tako zelo toplo. Rada imam, ko se me dotikaš in kako se me dotikaš. Pravzaprav imam rada vse na tebi, tudi tisto za kar trdim, da nimam. Ker imam rada tebe in te hočem imeti takega kot si. Nočem te spreminjati. Nikoli. Tak si vstopil v moje življenje in takega te hočem imeti. Ti bodi samo moj in vse bo ok.

Veste tisti način, kako mi kuha kosilo, kako me sprašuje, če je vse ok ali če kaj potrebujem. Ko me gleda preden zaspi in ko se zjutraj zbudi pred mano. Da me lahko gleda. Ko zaspi v smotanemu položaju, samo zato, da se s svojim telesom lahko dotika mojega. Ja to meni veliko pove. Tiste iskrice v očeh in tista samo njegova direktnost. Začenjam zaupati popolnoma. Malo še manjka. A ne več veliko. Jaz vem, da sva na dobri poti. Vem, da nama lahko uspe, tudi dolgoročno gledano. Ker sva si podobna a hkrati tako zelo različna in zaradi tega nama gre. In ker sva oba tako zelo potrpežljiva.

Zdaj nama gre tako že ene pol leta. In veste kaj - pravzaprav je vedno bolje. Vsaj meni.

Love is in the air.

Seven pounds

Ravnokar sem si pogledala tale film z Will Smithom na čelu. In ostala brez besed.

Eden najboljših filmov, kar sem jih v zadnjem času uspela pogledati. Če si še niste pogledali, priporočam. Mene je ganil do solz. Pa sem že mislila, da sem se jokanja sredi filma "rešila". Kot kaže mora biti le film pravi.

Vsekakor pravi film. Vsaj meni.

Ljubezen si ti...

Saj ne rečem, zadnje čase mi je bilo dostikrat hudo...Predvsem zaradi staršev, ali pa kake druge zadeve... Ampak...tako sem srečna, kjlub vsemu okrog mene. Ker imam Njega. Ker me vsakič znova pomiri. Njegov objem je tako pomirjujoč, da ne znam povedati. Tako blago učinkuje. Njegovi poljubi me navdajajo z upanjem in mi znova vrnejo moč. Tako sem srečna, ker res čutim, da me ima rad. Da mu ni vseeno. Da me hoče, tako kot sem. Vedno sem sovražila, če me je kak fant hotel spremeniti - mene ali moje življenje. On pa ne. Rad me ima tako kot sem. In zdaj izvem, od njegove sodelavke, da sem lahko res srečna. Ker vedno pripoveduje o meni. Da me ima tako rad. Da je tako zaljubljen vame. To mi samo še bolj pogreje srce. Res. Ker na začetku se je skrival. Skrival je svoja čustva. Vrjamem, da se je bal. Saj sem se jaz tudi. In včasih imam občutek, kot da še vedno potrebujem malo časa. A potem vidim, da sem že čisto njegova. Priznam, da sem zdaj že tako daleč, da bi me vsaj trenutno zlomilo, če bi se pojmu "midva" kaj naredilo. Ker mi tako zelo pomaga, da imam vedno nekoga, na katerega se lahko obrnem. In on je ta oseba, ki mi je do zdaj še vedno stalob strani. Vedno. Tudi, ko skorajda ne bi mogel. Nikoli si nisem mislila, da je moški lahko tako zaljubljen. Vsaj noben od mojih preteklih fantov do sedaj še ni bil tako, vsaj tako se mi je zdelo. Saj nočem posploševati, ampak tako je. Tudi zato je sedaj on tisti, ki mu namenjam čustva, ki jih do sedaj še nobenemu nisem. Opažam ja, čustva so se tako poglobila, da je tudi zame vse to skorajda nekaj novega. Mislim, da nama res lahko uspe. Tudi na dolgi rok. Ampak bi oz. bova mogla oba delati na tem. Sploh, ker imava kar nekaj ovir. Mogoče se bodo pa sčasoma odstranile. Tako zelo upam na to.

Tako lep vikend je za mano. Sploh ne znam opisati z besedami.

In vsakič znova mi je po takih lepih dnevih vse bolj jasno, da je to res to. In da ne glede na vse ovire, da nama bo uspelo, če bova le midva tako hotela. In potem dobim samo še več motivacije, da se bom samo še bolj in bolj potrudila za vse, in tako dokazala ostalim, da jih ne potrebujem za dosego svojih ciljev. Da lahko vse dosežem sama, brez pomoči...če sem ob tem le srečna. In ja, z njim sem srečna.

Kdaj bo prišel čas za naju?

Mnja....nisem vedla, kak naslov naj si izberem, pa sem izbrala kar nekaj. Saj niti ni tako mim. Ampak ok. Pustimo to za ta trenutek. Evo, pa je spet novo leto (malo pozna sem ja, saj vem). Najprej želim vsem `srečnega in zdravega...zadovoljnega in uspešnega...predvsem bodite srečni (že zaradi majhnih zadev)`. No, jaz sem vstop v to leto pričakala na super lokaciji (daleč proč od vseh problemov) s Njim in najboljšimi prijatelji. Super smo se imeli. Samo seveda je spet prehitro minilo. In a sem si zadala kake cilje za leto 2009? Drugače nisem ena izmed tistih, ki sama sebe prepričuje, da s 1.1. bo pa reees začela hujšati in podobne bedarije. Zadala sem si seveda neke okvirne cilje, ampak to ne zaradi tega, ker je pač začetek leta, temveč zato, ker se pri določenih zadevah preprosto moram časovno omejiti. In ja... na prvem mestu seveda to, da že enkrat dokončam ta faks...diplomi in še pred tem pucanje še zadnjih izpitov (to me čaka ravno zdaj januarja in februarja - juhuu, se že veselim!). Kot drugo pa bi rada dosegla, da se moji starši malo pomirijo glede njega. Noben si ne zna predstavljati, kako me je strah. Ker ne vem, kako se bo izšlo. Jaz zase vem, da njemu ne bom obrnila hrbta. Ker zdaj sva `midva`. To glede staršev je pravzaprav ena izmed mojih največjih želja. Res. Ker sem zadnje čase tako pretrpela zaradi njih. Rada bi, da bi ga sprejeli. A tega ne pričakujem od njih. Pričakujem pa, da se odslej ne bodo več vtikali v moje zasebno življenje. Saj sama dobro vem, da bom spala tako kot si bom postlala. In ja. Z njim sem tako srečna. Po dolgem času, res dolgem, sem ponovno srečna na tem ljubezenskem področju. In to bi rada obdržala. Saj ne rečem, ni popoln. Niti jaz nisem. A je moj. In je tak, da sem jaz srečna. On pa tudi mislim, da je. Vsaj če sklepam po tistih njegovih iskricah v očeh. In ja, veliko zadev se mora še naučiti glede mene...tako kot jaz glede njega. Ker kljub vsemu sva pa še vedno dva človeka, z dvema različnima karakterjema in željami. Kako pametujem ane. Je pač tako, da je splošno znano, da "imeti rad" ni dovolj za eno uspešno zvezo. Bomo videli. Jaz bi le rada, da bi se te zadeve umirile. Da si ne bi več belila glave z mojimi starši in prejokala noči zaradi njih. Ker za to preprosto nimam več moči. Rada bi bila srečna z njim, a če jim to ni po godu, potem tudi ne morem pomagati. Ker zaenkrat nama dobro gre. Res dobro.

Samo me ne ostavljaj sad...

Ena moja nova ljubezen....tale pesem....

Ostavi me danas
ostavi me juče
ostavi me, moja vilo, bilo kad
Ostavi me sutra
il' nekog novog jutra
samo me ne ostavljaj sad
Na vrhu uvijek ima mesta
ako se krene sa dna

In ja.....

Iiiiiiiiii....

Ja bjutiful si.... pa ti tega ne povem vedno...upam, da sem zdejanji dovolj očitna. Tako sem srečna...ker te imam. Ker te dejansko končno res imam. Ker me zapolnjuješ. S tabo je celota. A razumeš?! Skoraj popolno je. Pa ne znam povedati zakaj in kako. Preprosto je. Srečna sem, ker me prenašaš, ker vem, da je včasih težko. Srečna sem, ker te vidim, da si tudi ti srečen in zadovoljen. Srečna sem ko te vidim takega. Tako zelo. Vidim te. Ne znam povedati. Ko sediš nasproti mene in me opazuješ. Aaaaaaaa, vsa koža se mi naježi. Te iskre v očeh od vsega začetka nisi imel, ne. Zdaj pa. A to pomeni, da si se mi končno prepustil? Da mi zaupaš? Da si moj? Si ane... Vem. Vem. Vem. In to me navdaja s tako srečo. Kar zakričala bi, tako sem vesela. Moj si. Moj moj moj moj moj moj!!!

Eden redkih, ki mi vidi v dušo. Ki me pogleda in že ve, kako sem. Ti to vse lahko. Vidiš vame. Ker ti pustim. In ni mi žal. Veš, lahko še enkrat povem, da so moji dnevi tako zelo bolj polni in barviti...odkar imam tebe. TEBE. Hvala, ker si.

Ja je.

Joj, kako sem srečna! Ja....vidim ga...tudi on se je zaljubil....včasih imam občutek, da še celo bolj...

In veste kaj je najlepši občutek. Ko se v avtu pelješ z dvema moškima, ki ju imaš najraje na svetu - z Njim in lastnim bratom. Waaaaaaa....ne znam opisati.....Dejansko nikoli še prej nisem imela te sreče okusiti to pravo `ljubezen`. Kamor spada vse. Od zajtrkov v postelji, držanja rok,...do čisto banalnih zadev - tudi malo manj prijetnih. Kako je lahko tako fajn???!!!

Srečna sem. Zaljubljena. Ljubljena. Vsaj zaenkrat. In najlepše? To čutim oz. vidim.

P.S. I think I love you...

Gledam ga, ko leži ob meni in me z rokami objema....spi....jaz sem že budna. Tako lepo je. Srečna sem. To sem si želela, zdaj imam vse to. Vse to in še več dejansko. Naredil me je znova zaljubljeno. Premaknil je tisto v meni. Potreboval bo sicer še nekaj časa, a zaenkrat mu uspeva. Tako pozoren je. Nisem vedela, da zna biti tak. Nisem vedela, da bo tako očiten, da mu ni vseeno. Tako sem srečna, da bi lahko jokala. Ker je moj. Ker ga imam. In....ko me vpraša, če sem kaj njegova, odvrnem samo, da preveč.... seveda sem...preveč..... Jaz njega tega ne sprašujem. Ker vidim. Ker ga čutim.

Zdaj končno priznam....I`m in love. Finally.

Malo me je strah.

Jaz sem jaz...

Tako turobno je bilo danes vreme, a tako super dan je za mano... Saj zjutraj niti pomislila nisem, da bo dejansko celo prijeten tale dan - sploh ko sem prišla do kolen premočena v službo in me je seveda zaradi vse mokrote pošteno zeblo nekaj časa. In še v sami službi nekateri ostri pogledi sodelavk, ker sem prej odšla iz službe (študentje pač imamo en kup enih obveznosti in nam ŠE ni treba živeti za to "ubogo" službo, ter se nam delodajalci bolj prilagajajo, nekateri pa to pač težje prenašajo...a nima veze...). Skratka. Po službi direktiva en izletek na obalo... Super je bilo. Lepo. Enkratno. Spontano. Prijetno. Spruščujoče. Družabno. Bilo je točno to, kar sem potrebovala. Dobro mi je delo. Na koncu še zaključek s pivcem oz. dvema v našem standardnem lokalu. Yeah! In veste, kaj me veseli........... ...... ....... Srečna sem, ker Ga imam, a se kljub temu počutim svobodno, ne omejuje me. Srečna sem, ker me razume (priznam, da sem včasih takooo težko razumljiva)..... Srečna sem, ker dejansko vztraja..... In srečna sem, ker se vse skupaj dejansko res lepo razvija.......

Free day

Danes spet "moj dan".

Končno sem se spet naspala. Res je filing, da mi po dolgem času ni bilo treba nastaviti budilke, božansko. In ja, spala sem do 12h. Ahhhh kako paše. Potem pa še dejstvo, da imam cel dan samo ZASE. Če si tega zaželim. Lahko brez slabe vesti poležavam pred TV dokler se ne neaveličam. Lahko grem peš na kak hrib in mi ni treba skrbeti, da se mi bo mudilo nazaj, ker se mi ne. Lahko bi šla na kak izlet sama (po dolgem času). Lahko bi se zadela s celo banjico sladoleda. Lahko bi bila cel dan v pižami in s skuštranimi lasmi. Wiiiiiii, prav noro. Včasih mi to ni bilo v tak užitek. Zdaj mi pa je.

Tako sem se konec koncev odločila za pižamo, banjico sladoleda in TV. Pomoje, da kar prava odločitev. Pa paše mi, da sem danes sama doma in to v nedeljo (to se mogoče zgodi parkrat na leto).

In ja, nobena zadeva mi trenutno ne para živcev (vsaj ne taka, ki ni nerešljiva).

Tudi on je še vedno takoooo cukrast (na svoj način sicer, ampak ok, nima veze).

Skratka, uživam.

My butterfly

Wiiiiiiii....

Ne gre mi vse po maslu, a vseeno sem še kar happy...

Komunikacija se je tako izboljšala...yes yes yes...

Evo, danes je bil edini dan v tednu, ko sem bila frej, pa še celo naspala sem se...pa vseeno sem bila tečna in to cel dan. Sploh ne vem zakaj. Kar tako verjetno. In zvečer me On lepo spravi v fajn voljo. Kak cukr je. Sploh ne vem, kako mu to uspeva. Pa verjetno, da je bil njegov dan še bolj beden. Zakaj je tak? Pa vse naredi zame...vse....zaenkrat....Aaaaaaaa, kar ne morem verjeti. Fajn mi je. Najlepše je poležavati celo dopoldne v objemu in lenariti na postelji. Paše. Ravno zato, ker za to ni velikokrat časa. Ampak, ko pa uspe enkrat na vsake toliko, je pa super in sem najbolj srečno bitje pod soncem. Nedolgo nazaj sem bila....pa v bistvu se me še vedno drži.

Spet to učenje...

Ja dobro vem, da nisem edina. Vse to vem. In vem tudi, da sem zmožna in če ne bi toliko komplicirala, bi to imela že zdavnaj za sabo. A ne. Jaz moram komplicirati in to tako močno, da en teden pred tem izpitom najedam vsem okoli sebe, koliko se imam jaz za učiti, dejansko pa se k učenju samemu (če zraven ne štejem buljenja v knjigi, moji možgani pa so na drugem planetu...) niti ne spravim sploh. Mnja. Vem, da sem grozna. In kaj se mi zdaj dogaja - že drugič se učim za tale izpit (seveda mi ni potrebno omenjati, da ga takrat prvič sploh nisem šla delat) a še vedno je koncentracija na nuli. Zakaj? Večinoma sem sama kriva. Poletje me je čisto vrglo iz tira; razmišljam vse drugo samo o učenju ne; sploh ne morem biti več kot uro pri miru; nenormalno sem zaspana (vedno, ko bi se morala učiti) in ja...moje misli plavajo povsod drugje, samo tam kjer bi morale ne. Torej imam velik problem. Oziroma zdaj še ne. Ga bom pa zagotovo imela januarja, če ne prej. Ko bom morala spucati še zadnje izpite, ki so mi ostali. Kar ne morem verjeti. Moje zadnje študijsko leto. Pa ravno zdaj bo konec, ko sem pričela uživati. A se to še komu dogaja? Meni se vedno to dogaja. Ah....dovolj jamranja...

Mislim, da moram trezno razmisliti o vseh teh mojih problemih.....najbolje, da na kavici s kolegico.

Shine on

Shine on...

Shine on...

Shine on..

Shine on.

Ali vas je kdaj strah prihodnosti? In to samo zato, ker vam je sedanjost tako lepa in prijetna?

Jaz sem pol metra nad tlemi..... Fajn mi je. Še kar. Še.

This must be my moment...

Jap....nekaj mora biti na tem. Začnem razmišljati in postaja me rahlo strah, a res samo rahlo. Kaj, če se bo že jutri vse spremenilo in obrnilo? Grozna sem, kot ponavadi, ko začnem tako razmišljati. Ne bi smela. A vseeno. Taka sem. A still... Pravzaprav živim za sedanjost. A še vedno mislim na prihodnost. Ne glede ljubezni, na to ne moreš vplivati. Razmišljam o moji diplomi, o še zadnjih izpitih, ki so mi še ostali in o tem , kaj bo potem. Nekako se moj strah manjša, vsaj na nek način. Ker se vse obrača. Na bolje, pravzaprav. Dobila sem ponudbe glede službe, kjer sem samo upala. Zdaj so me pa pravzaprav sami klicali. Srečna sem. Ne vem, kdaj je bilo nazadnje tako super vse v mojem lifu. Kdaj je bilo nazadnje skoraj na vseh področjih tako lepo in brez problemov. Kar čudno mi je, ker tega nekako nisem navajena. In strah me je, kdaj se bo kaka zadevica kje zalomila. Ampak to očitno spada zraven, ne? Mogoče sem res rahlo preveč pesimista, možno. A trenutno mi je tako lepo, da bi dala vse, da bi tako ostalo še naprej. Tudi glede Njega...še kar traja. Še kar je lepo. Še kar je tako kot si želim in sem si vedno želela. Kako je to možno?

In potem še za piko no i, tista službena ponudba. Vem, da bom morala še veliko truda vložiti v to, ampak nisem si mislila, da bom sploh dobila ponudbo.

Ahhhhh....mogoče je pa res nekaj na tem, ko ljudje pravijo, da se vse obrača in da vsakdo, ki si zasluži pride enkrat v živjenju na vrsto...na vrsto za svoj kanček nebes. To je zdaj tudi mene doletelo.

In danes lahko vsa zadovoljna pripišem (da malo omilim svoj del črnogledih blogov): Tako happy sem.

Closer...

Kar ne morem verjeti....ne morem verjeti, da to "stanje" še obstaja, da še traja in da je dejansko vedno le bolje in lepše... Vedno bližje sva si in samo čakam, da bo ta vez naenkrat kar tako pretrgana (po možnosti zaradi kake tretje zadeve). V bistvu me je strah tega. Ker bo bolelo.

Ne morem verjeti, da se mi dejansko zaupa. Da ve zadeve, ko mu poskušam kaj razložiti. Kar ve. Kako lahko kar ve? Preseneča me vsakič znova. Tako ali drugače. Ali me preseneti s kakim obiskom oz. dela na tem da me bo presenetil, pa mu na žalost ne uspe. Ne vem, ne znam si ga razložiti. Zakaj je tako pozoren, kar naenkrat in da še kar traja vse. Tak je odkar je zaključena tista "zgodba" s tistim fantom. Ker sem mu povedala zanj. Pač zdelo se mi je fer. Od zaključka tistega pa sva midva spet našla skupno pot. In da še stotič povem, še kar traja. Dejansko me preseneča, ker imam vpliv nanj. Ker to opažam. Omg, kaj je to? Pa ne, da se spet zaljubljam? Ne smem, ne smem, ne smem...

Baah...

A vam nekaj povem?

Ne da se mi več. Ne da se mi več ukvarjati s folkom, ki ne zna pokazati nobene hvaležnosti. Ne da se mi ubadati z ljudmi, ki te potem za hrbtom opravljajo in po možnosti v tvoji družbi opravljajo tvoje bližnje. Mislim haloo. Vi kar,....jaz si bom pa mislila svoje (berite: Vi ste neumni, pod nivojem in še marsikaj...) in si nadela najlepši nasmešek in po možnosti poslala še kakšen poljubček po zraku. In veste še nekaj.......ne da se mi ukvarjati s tipi, ki si tega ne zaslužijo (btw: zadnji, ki sem ga spoznala nima nobene zveze s tem "izbruhom", ker nanj se to ne nanaša)...

In ja, tako rada bi postala bitch....pa kaj....nisem tak človek in ne ne štekam ljudi, ki so že a priori taki. Očitno sem jaz čudna. Mogoče sem geek. Ali pa samo poštena? Kaj pa vem. Temu svetu se je čisto zmešalo. In taki ljudje, ki se preveč zanimajo za druge in opravljajo za hrbtom (pa imajo sami daleč proč od spucanega podstrešja) so meni letos pokvarli morje. Si predstavljate, na Pagu mi ni bilo fajn! Res kriza in skoraj neverjetno ane? Ja, ampak tako je bilo. Fak, brigajte se že enkrat zase...če pa že ne morete brez tega, pa vsaj mene držite proč o svojih zamer in nesimpatij.

Ampak.....se ne sekiram več...brezveze. Name ni noben pomislil, da mi je bilo mogoče neprijetno, ko so govorili o moji najboljši prijateljici grdo vpričo mene. Bitches, here i come. Če ostanem kje na pol poti vas pokličem, da me boste prišle/i iskat. Drugače grem na vlak.

Mene vleče nekam tja...

...kjer sonce nabija …

Dost mam tega dolgočasnega mesta duhov
Vegetiram, protestiram na temni strani lune
In vse bolj me rajca, vse bolj me ima
Da spakiram stvari kar takoj
Na plaži polni silikona bova pila kapučino
Ti boš Sharon Stone in jaz bom AI Pacino

Ker mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - prava energija
In mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - v srcu anarhija

Mene ta prostor prav nič več ne gane
Naj mi sonce zaliže stare rane, jaz grem tja
Kjer poletje stalno plava v zraku
In napetost je v koraku
Na plaži polni silikona bova pila kapuèino
Ti boš Sharon Stone in jaz bom AI Pacino

Ker mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - prava energija
In mene vleče nekam tja, kjer sonce nabija
Tam moje sanje so doma - v srcu anarhija.

Ta pesem mi danes že cel dan po glavi. Jap, komaj čakam morje. Komaj čakam, da grem nekam proč. Da se znorim (btw, od izpitov še zdaj nisem šla nekam na "orenk" zažurat, ampak sem se pa vseeno lepo imela - žuranje bo itak prišlo na morju, če ne prej), da se naplavam, da bomo lahko spali dokler nam bo srce poželelo, da bomo lahko brez slabe vesti šli spat, ko se bo dan delal, itd. Do takrat so še trije tedni. Bom zdržala. Za kak dan bi že zdaj skočila na morje...da si malo zbistrim misli....ampak ni časa. Imam trenutno pravo norišnico. Sem si zrihtala en soliden job, pa ravno zdaj, ko sem si tega uredila, mi sporočijo, da so me sprejeli za en najhujši job (za katerega sem se prijavila že kake 3 mesece nazaj, pa vmes potem sploh ni bilo nobenega glasu od njih in sem že skoraj pozabila na to - pravzaprav sem celo kontaktirala z njimi, a od njih res ni bilo nobenega glasu - zato sem pač mislim, da so zagotovo našli kako "zamenjavo" zame - a glej ga zlomka, ravno zdaj, ko sem si že uredila drug job, se oni name spomnejo...)...zdaj upam, da bom lahko nekako uskladila oboje, čeprav dvomim, da bo moj šef prenesel poleg dopusta za na morje še tole, da bi manjkala. Čeprav tale job, tale drugi, je tak, da moram zgrabiti priložnost, moram. Ker to je zelo velik prispevek k moji "začetni karieri" in mislim, da mi bo žal, če ga ne bom sprejela. Omg, cela štala. Upam, da se bo na koncu vse dobro izteklo, kljub vsemu. Obenem pa bom čakala na morje. Btw, že 3 leta nisem bila na morju....tako, da bi se temu lahko reklo Morje. Kak vikend mogoče kdaj, to je bilo pa to. Ampak letos bo akcija. Tole moram prav z veliko začetnico napisat - Akcija.

Samo še malo...

... pa bo konec. Pred mano sta še zadnja dva izpita v tem obdobju. Mislim, da me dejstvo, da bo potem konec kar dobro drži pokonci. Ker motivacija se je vrnila nazaj, energijo bom tudi še nekje dobila. Bom poskušala iztisniti vse iz sebe, da bom tale konec dobro izpeljala. Moram. Če se bo konec dobro izšel, potem sem izpeljala vse po načrtu, edino en izpit se ni izšel kot bi moral, a pač, se zgodi. Bom pa septembra še malo prilagodila svoj načrt in takrat drugače zastavila, pa bo.

Danes ponoči sem imela sicer lepe sanje, a so zaznamovale cel moj današnji dan. Dobro vsaj to, da sem spala (zadnje čase imam namreč težave s spancem), in da nisem imela spet kakih groznih sanj (kot ponavadi). ................. Hmmm, sanje...bila sem srečna kot že dolgo ne. Vse je bilo tako perfect, pa dejansko je bila v ospredju postavljena samo ena zadeva - bila sem zaljubljena, srečno. Bilo je pravzaprav čisto preprosto, a jaz sem človek, ki ji ustrezajo preproste zadeve. Samo rad me je imel. Mene. Tako kot sem. Nudil mi je bližino, bil pozoren in bil neskončno prijazen. Zanj sem dejansko obstajala, jaz. Tisti način, kako me je objemal, kako se je pogovarjal z mano, kako me je gledal itd. Hmmmm.... Kaj pa pomenijo te sanje? Da si to želim? Da hrepenim po tem? Možno, ne bi vedela. Pa saj, "biti ljubljen in ljubiti" si tako ali drugače želi vsak človek. Ali ne?

Jeeeej! He made my day!

Ja..danes mi je dan polepšal profesor.

No, najprej sem dobro opravila vaje, čeprav več kot polovico nisem sledila (saj se bom poboljšala, I promise!)...Potem takoj po vajah pa sva s kolegico na hodniku srečali profesorja, ki naju je lani imel ene vaje in mi je bil prav všeč in "oh in sploh" (ene izmed redkih vaj, ki sem jih komaj čakala vsak teden - predvsem zaradi njega in njegove prisotnosti, hehe). No skratka, danes smo se na faksu spet srečali..pa je lepo prišel do naju in naju pozdravil in vse kar spada zraven (small talk pač)...ravno ene 14 dni nazaj sem jamrala, da bi prav rada, da bi spregovorila kako besedo z njim in tako, a kaj se je danes zgodilo - iz sebe nisem spravila nič (če odštejem začetni podzdrav in dejstvo, da sem mu TRIKRAT rekla adijo...ja omg ne vprašajte me, kako mi je to uspelo!). A lahko pustim še lepši vtis?! Tisti trenutek se kar nisem spomnila besed (profesor namreč ne zna slovensko) in takoj zatem, ko smo se poslovili sem se počutila totalna kokoš. A lahko?? Cel čas sem dejansko imela samo nasmeh na obrazu, to je bilo pa to. Ja saj vem, kokoš sem. No, če ne drugega, sva se potem s kolegico celo pot do doma smejali tej prigodi - sploh, ko me je kolegica oponašala. (Res, nasmejala sem se do solz). Pa cel dan je bil tak...LEP...naporen a lep. Bile so tiste malenkosti, ki dajo pečat - od tega dogodka na faksu, do kavice po predavanjih, do teka brez dežnika na bus in še nekaj podobnih "drobnarij".

I want more!

Kam gre `naš` svet?

Šetava s kolegico danes iz kafiča, kjer sva imeli težke debate, pa zagledava na igrišču par otročkov, ki so se igrali z žogo. Kolegica prijavi, da jim zavida (njeno življenje res ni ravno posuto z rožicami)...da kako se imajo fajn, ker so tako brez skrbi itd.

Jaz jim pa ne zavidam. Niti malo. Kaj bo, ko odrastejo? Živeli bodo še v bolj zafu***** svetu, še v bolj zaj***** državi in samo še bolj se bodo morali potruditi, da bodo sploh lahko normalno živeli. Ker gre vse samo navzdol. Ma ne me imeti za pesimistko, ker to vsekakor nisem. Sem pa realna. Saj ne pravim, da je povsod tako. Sploh ne. Govorim za našo okolje. Naša država. Je v dreku. Tako je in pika.

Šolski sistem se bo pomoje že v roku parih let, ali pa vsaj desetletij sesul. (Ne da se mi razlagat celotne teorije, ampak dejansko je teoretično preverjena zadeva). O našem gospodarstvu ne bi (saj se dejansko samo še večajo razlike med eno plato prebivalstva in drugo platjo - prav na Rusijo me že vse spominja, matr). Službe? Ne vem, težka bo.

Saj vem, današnji svet je nasplošno narejen za ljudi, ki se znajdejo, ki se znajo dvigniti iz povprečja. Povprečnežev nihče ne mara, niti jim ne uspeva najbolje nasplošno. Pa ravno takih je največ.

Ne vem...zakaj sem takega mišljenja? Pa tako rada bi drugače razmišljala. Pa že pride dan, ko vidim stvari drugače...in si mislim, "ma šment, saj gre"....potem pa že naslednji dan berem kako zadevo, ki dejansko ponazarja realno stanje. Pa se potem vprašam, kje bom pa jaz čez recimo 10 let? Kje? V tujini? Doma? Srečna? Zadovoljna?

Poskušala bom dati vse od sebe.

Yes, I did it!

Evo preživela sem...

Še ena cifra višje pri mojih letih. Pa kaj, saj v bistvu sem samo en dan starejša kot sicer. Ampak hudo je videt to cifro, zato sem res do zadnjega dneva govorila, da sem stara 22 in ne 23.

To je bil pa zagotovo eden izmed najboljših vikendov. V petek sem šla s svojimi babami žurat, pa smo se imele super. V soboto pa je bil žur z vsemi ostalimi pač. Bolje si ne bi morala predstavljati. Sem imela še srečo in zaradi prisotnosti prav določenih kolegov (večno vam bom hvaležna, da ste prišli! Love you all!!!) so določene zijale še bolj zijale. Meni pa samo nasmeh na usta. Saj pravim, ne bi moglo biti bolje. Poleg tega sem res imela ob sebi vedno zelo prijetno družbo. Tako sexy sem se počutila. Samozavestno. Veselo. Zadovoljno. Vsaj nekaj trenutkov brez kompleksov, da se staram in še vedno nisem srečala enega moškega, ki bi me prenašal in da sem dejansko res že skroaj obupala nad tem. Ehh, ja... Tole sem malo potisnila na stran.

Drugače...hmm...če ne bi imela mnenja kakršnega imam (o moških seveda), potem bi zdaj tudi lahko napisala, da se mi mogoče celo obeta kaka romanca. Tako bom pa raje ostala brez besed in se pustila presenetiti. Čeprav priznam, da sem že tako naravnana (realna pač), da itak vem, da vedno privlačim napačne, tako da res škoda izgubljati besed. Kot sem rekla. I give up. Ampak bomo preživeli. Kljub temu je cukr. (Pač nič ne more za to, da je moški - moški kot moški).

In drugače... Zanimivo, prav ne počutim se leto starejša. A je to slabo? A bi se morala počutiti pretirano resno in umirjeno? Mislim da ne. Seveda sem resna, ampak ko je pač to potrebno. Fuj, ne prenesem dolgočasnih ljudi. Takih iz katerih je treba vsako besedico vleči; takih, ki se ne znajo zabavati v enostavnih zadevah... Življenje tako ali tako že samo po sebi ni najbolj enostavno, če ga pa še preveč resno jemlješ, pa sploh ne.

Kljub temu, da mi, vsaj po besedah najbližnjih prijateljev (in tudi domačih) marsikdaj manjka velika mera samozavesti - in se tega tudi sama zavedam; kljub temu, da nonstop jamram čez svojo rit in ob tem objokujem sliko Monice Belucci (Zakaj ji nisem nič podobna???) itd. itd., moram na koncu še vedno priznati, da sem srečna, ker sem. Sem takšna, kakršna sem. Od mene je odvisno, kako bom dojemala svet okrog sebe. Srečna sem, ko vidim, da me obkrožajo ljudje, ki me imajo radi (in to resnično, brezpogojno) in jim ni vseeno zame. A se danes ljudje sploh zavedajo, kaka redkost je to??? Ja, ker jih imam, sem srečna...rada vas imam!!! Moje življenje ima zato namreč barvo.

Hvaležna sem

Hvaležna sem....da je z njim vse ok. Da je cel.Trenutno je osebek moškega spola, ki ga imam najraje. Ne bi prenesla, da bi se mu karkoli naredilo. Moj bog, saj je vendar moj brat. Moj mali bratec. Poleg tega ni samo moj brat, ampak je najboljši brat na svetu. In je res človek, ki zaseda vsaj 1/4 mojega srca. Ker se preprosto štekava. On me razume in to čisto v zvezi z vsako stvarjo. Prav tako ga jaz razumem. Heh, saj mu pravzaprav povem VSE. Brez cenzure. Pa me še nikoli ni obtoževal. Čeprav nisem popolna. Daleč proč od tega. Ampak kjlub vsemu, razume me. Zato ga cenim. Rada bi ga imela pa tudi brez tega.

Pravi šok je bil, ko sem po telefonu zaslišala: "Tamal je imel nesrečo."

"Kaj?"

"Nesrečo."

OMG in že sem bila na poti k njemu. Smo bili pravzaprav.

Ko sem ga zagledala, se mi je odvalil kamen od srca. Sploh ker sem pred tem videla avto - no tistemu kupu pločevine v tistem trenutku ne bi mogla reči avto, ampak vseeno. Glavno, da je bil on cel.

Očitno ima tudi on angela varuha. Tako sem srečna. V tistem trenutku sem pozabila na to, da imam v ponedeljek ta fucking izpit in da me čaka cel vikend učenja , ker imam pač še kar nekaj stvari za predelat. Pozabila sem na to, da imam toliko enih "problemov" v življenju. Pozabila sem na vse tiste moške svinje, ki so me kdajkoli zajebale. Pozabila sem še na tisti fucking pripetljaj, ko me je en psihič hotel ugrabiti. Pozabila sem na to, da bi rada izropala Zaro in Emporium. Pozabila sem, da imam trenutno grozne nohte in da imam skorajda `dvojno rit`. Vse sem pozabila...ker v tistem trenutku sem imela pred očmi samo to - kaj če njega ne bi bilo več? Nočem niti pomisliti na to, ker se mi zamegli pred očmi. Tega mojega bučkota imam tako rada. Zato lahko samo še enkrat napišem, da glavno, da je z njim vse ok.

Izpit bom že naredila, slej ali prej (čeprav ga moram tokrat res). "Problemi" se bodo že rešili, če so res problemi. Moški so bili in bodo še naprej svinje, ampak s tem se lahko sprijaznim ob dejstvu, da niso vsi isti. Ne rabim tono enih cunj, da bi bila srečna. Z nohti bom tudi rešila probleme z raznimi vitamini, v najslabšem primeru pa si jih bom dala gelirati. Ok, rit bom verjetno vedno imela malo večjo, ampak če bom pridno trenirala, bo vsaj čvrsta. Kein Problem, vse se da rešiti.

Življenje je kot roman. Samo pri tem romanu imamo sami izbiro, da določimo kako se bo zgodba odvijala in kaj bo rdeča nit zgodbe.

Nekje daleč proč...

Ich dreh mich nicht um, weiss wie es ist
Ich schliesse die Augen und weiss wo Du bist
Ich muss nichts beweisen, muss nichts gestehen
Ich kann es fühlen, muss es nicht sehen
Ich will es nur sein, ich will's nicht erklären
und halt es unversehrt, es fällt nicht schwer

Denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht

Ich werd nichts versäumen,lauf nichts hinterher
hab alles gefunden, suche nicht mehr
Ich lasse mich fallen, berühre den Grund
Du legst Deinen Atem in meinen Mund
Ich denke nicht nach und lass Dich gewähren
Ich bleibe unversehrt, vermiss nichts mehr

Denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich jeden Tag befreist
weil Du, Du wachst während ich schlief
und Du unbeschreiblich bist
denn alles an Dir macht mich so leicht
mich so leicht, so leicht
weil du mich überall erreichst und Du mich jeden Tag befreist

denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich jeden Tag befreist
weil Du, Du wachst während ich schlief
und Du unbeschreiblich bist
denn alles an Dir macht mich so leicht
weil Du mich überall erreichst
weil Du mich siehst und mir vergibst
und so unbeschreiblich liebst
denn alles an Dir macht mich so leicht

Izvajalec te pesmi (Laith Al-Deen) me je včeraj zvečer spomnil na tisti že dolgo pozabljeni občutek. Tisti občutek, ko se zavedaš, da imaš svojo polovico....da imaš nekoga, ki te povsem izpolnjuje...ki te ljubi in sprejema takega kot si. Ko se ti zdi, da kar lebdiš v zraku. Ko je vse tako popolno. Tako lahko. Tako lepo. Samo enkrat sem tako čutila. Potem nikoli več. Tudi če sem bila v zvezi. Na tak način je bilo samo enkrat.

Včeraj sem to pesem poslušala znova in znova. Sigurno sem si jo zavrtela vsaj 10krat zaporedoma. Bila sem sama s sabo. In svojimi mislimi. S svojimi čustvi. In potem sem ponovno pomislila - "ja saj res...konec meseca bo eno leto odkar sem uradno samska". Eno leto sem samska. In če ne bom spoznala koga, ki me bo vsaj približno tako prevzel...če ne bo koga, ki mi bo dal "tisti" občutek, bom še naprej samska. Nisem tip človeka, ki bi bila kar tako malo v zvezi. Samo zato, da bi bila. Da bi lahko rekla "Ja fanta imam". Ne hvala. Vem kaj hočem, kaj potrebujem in kaj želim. In pri tem bo tudi ostalo. Pika.

Še vedno pa pride trenutek (kot včeraj), ko se zamislim, potopim globoko vase....obujam spomine....še vedno pride kdaj trenutek, ko se zasanjam. Ko sem v drugem svetu.

Čakam...Čakam nanj...enkrat bo že stopil v moje življenje.