BUTALCI

Človek se nekaj časa resnično še trudi biti kritičen, razmišljati in razglabljati, debatirati. Sčasoma pa ti kapne, da se lahko samo še smeješ. Majhni kot smo, bi radi v razkošju konkurirali ostalim državam EU, s svojimi dejanji pa kažemo kako nemočni smo in kakšni ritotrobi zaribanci vodijo našo državo! Dobrodošli v BUTALE, bi lahko pisalo na naših mejnih prehodih, resnično.

Očitno bomo zaradi afere z Istrabenzom prodajali Postojnsko jamo? Halo - prodali bomo NAŠO NARAVNO ZNAMENITOST?! Zaradi propada podjetja po človeški krivdi, ki nikoli ne bo odgovarjal. V skrajni sili še vedno lahko prodamo Triglav. Italijani pa si že posmehljivo manejo roke, v zahvalo naši bebavosti.

Še vedno se vleče afera s psi, ves parlament, vsa država se je ubadala s to afero več kot en mesec in na račun le-te so si stranke metale polena pod noge?! Afera s psi je prišla tako daleč, iz tega smo naredili celo sceno, da se je javnost namesto s pravimi problemi, ki nas trenutno pestijo, ubadala s t.i. moralno katastrofo?!

Medtem, ko imamo vse več brezposelnih, imamo tudi vse več upokojencev in posledično toliko večjo obremenitev države s pokojninami. Hkrati pa vsak bodoči ali zdajšnji študent ne pride niti do pripravništev, redkokdo si upa pomisliti, da bo po diplomi sploh dobil službo, kaj šele redno zaposlitev. Kdo bo kril pokojnine, kdo bo živel izobražene mlade brez služb, če bodo seveda sploh želeli ostati v Butalah?

Plus tega imamo v parlamentu ljudi brez ustrezne izobrazbe, posameznike ki si v parlamentu drznejo dajati skrajno rasistične izjave, posameznike, ki kljub vidni nestrpnosti do drugačnih, dobijo službo v uradu za enake možnosti. V našem parlamentu sedi kopica ljudi, večina državljanov pa bi morda znala našteti le par imen. Za večino celoten mandat ne vemo, da sploh so tam. Ali pa že ptički čivkajo o navezah, velikih krajah davkoplačevalskega denarja, aferah in afericah… in še vedno smo dovolj neumni, da tovrstne »brihte«, ki kradejo kot srake, z našo pomočjo vedno znova prilezejo do vladnih stolčkov.

Ma ni panike. Še vedno imamo oklepnike, najboljšega soseda, fancy dvorec na Bledu, precej vladnih limuzin, nekaj rdečih preprog, kamelo, podpisan sporazum s prijaznimi sosedi, Falcona, Petro Majdič (rešiteljico našega naroda), stadion na Stožicah, mega odvetnika Mira Senico in seveda prekmursko gibanico! V BUTALAH je luštn'.

pravna država?!

Bolj teorija, kot pa praksa. Iz neštetih zakonov smo skuhali odličen chili con carne, ravno toliko pikanten, da te pošteno zapeče, ko ga poskusiš, in slabega okusa zlahka ne izgubiš. Včasih sem jezna sama nase, da še sploh občasno gledam večerna poročila, vedno znova se mi namreč naježijo kocine ob številnih krivicah, ki so že po kurji logiki več kot očitne. In v tej opevani demokraciji, ko naj bi vladalo ljudstvo v dobro ljudstva, gledam in berem izjave odgovornih (pa naj bodo to ministri, poslanci, odvetniki ali sodniki) in se sprašujem komu so plačali za diplomo in kako za božjo voljo so s takšnim znanjem materinega jezika dokončali osnovno šolo?! O tem, da govorijo o papirjih in citirajo zakone, nikakor pa nimajo osnovnih moralnih načel ali čuta za sočloveka, pa raje sploh ne začenjam, ker bi mi pisanje vzelo preveč časa.

In preden kdorkoli prične zehati ob branju mojega bloga naj nekaj razjasnim: vsakdo, poudarjam, vsakdo izmed nas, se lahko znajde med tistimi razočaranimi in šokiranimi državljani, ki nimajo druge izbire, kot da svojo zgodbo posredujejo medijem, čeprav je njihova krivična razsodba že vnaprej poznana.

Resnično se mi niti približno ne sanja, kako delujejo naši sodni organi, da so tako preklemano neučinkoviti, zelo dobro pa so mi znane statistike o večletnih procesih na sodiščih. Si predstavljate izgubiti ljubljeno osebo v prometni nesreči, soočiti se z umorom drage osebe, biti žrtev posilstva, in to agonijo vleči po več let, na koncu pa se storilec izmuzne?! Za božjo voljo ljudje, pri večini tovrstnih dejanj proti človeku se na kilometer voha kdo je kriv in kaj se je zgodilo. Pa se procesi vlečejo in vlečejo, storilci izumljajo vedno nova opravičila (pišejo jim jih kar zdravniki), en zakon izpodbija drugega, sodniki le prelagajo procese, mali človek je praktično odvisen od sodnika. Kaj je najbolj smešno?! Pod razsodbo piše, da je sodnik odločil o kazni v imenu ljudstva – prosim lepo, kdaj je ljudstvo izbralo predstavnika, ki lahko razsoja? Kako si lahko pomagaš, če en vsemogočen človek odloča o tvojem življenju, ker sodnik ima pač prav. Tudi če se celotna javnost zgraža, nemočni svojci pa jočejo in v obupu pritiskajo na medije, je vse odvisno od ene same samcate osebe, njene dobre volje, njenih načel, njenih vez in poznanstev. In to je v imenu ljudstva in pravično. Seveda, on že ve, kaj je pravično.

Ne želim si niti predstavljati kakšna agonija in mučenje so ti dolgotrajni procesi za svojce in žrtve. V naši državi je storilec bolj zaščiten kot pa žrtev, procesi so pogosto ponižujoči in mučni za žrtve, zapori pri nas so bolj hoteli kot kaj drugega, procesi pa hitro zastarajo, zdravniška opravičila rešujejo storilce, storilci se izogibajo obravnavam, pa še tako radi pomilostijo te uboge prestopnike.

In tako dobi storilec posilstva pogojno kazen, ubogi Maček se uspešno izogiba sodišču in se bo še naprej, pedofilski duhovniki imajo nešteto zdravniških opravičil, velike živine o katerih korupcijskih dejanjih že ptički čivkajo pa tako ali tako ne bodo nikoli odgovarjali. In če mi bo pijanec zbil otroka se bo lahko izgovarjal na neprištevnost in poskrbel, da mu bodo alkohol šteli kot olajševalno okoliščino. Mlada družina izgubi življenjske prihranke zaradi birokratske napake. In tako pridemo do spoznanja, da je vse le na papirjih, seveda odišavljenih, v pastelnih barvah in shranjenih v zlatih fasciklih.

Dragi moji - vsakdo se lahko znajde v kateri izmed zgoraj naštetih situacij. In šele takrat se človek zave, da naši sodni mlini namesto pšenične moke meljejo gnojnico nabito s korupcijskimi in birokratskimi pesticidi. Pa še to zelo počasi.

pa je tu...

Dan, ki smo se ga vsi bali. Danes bi namreč naša Veronika praznovala svoj 18. rojstni dan. In skupaj bi nazdravili, dobila bi kup daril, delala bi izpit za avto...

Pa ne bo. Ker je dne 23.10.2009 z rosnimi 17 leti zapustila ta svet. Ni besed, ki bi opisale njeno čudovito osebnost in ni besed, ki bi opisale kako močno jo pogrešamo, vedno in povsod.

Njej v spomin smo naredili ta video: http://www.youtube.com/watch?v=WLW7ykTeJZY

Vse kar nam ostane so najdragocenejši spomini na trenutke, ki smo jih preživeli z njo. In hvaležni smo za prav vsakega izmed njih.

Delavka – Slovenka leta!

Nova številka Mladine je lepo zadela s to tematiko. Absolutno si naše delavke zaslužijo ta naslov – ker so bile tiho, ker prenesejo več kot si človek misli, ker trdo delajo za praktično nič! Ker je tudi moja mami delavka, ker vem, kolikokrat je domov prišla objokana, kaj so ji delodajalci delali, ker trdo dela, da dobi tisto drobtinico cekinov in regres v bonih (če ga sploh dobi). Ker je izgubila službo brez odpravnine, ker ni bilo nikogar ki bi predstavil njen glas. Ker so se to leto zbrale prave ženske: delavke, mame, žene, ki GARAJO, pridejo domov in kuhajo, vzgajajo in zvečer jokajo, ker bi svojim otrokom rade nudile še kaj več kot kruh.

In ne gre za jokave besede in iskanje usmiljena, to dejansko se dogaja v današnji družbi. Bogati le še bogatijo, srednji sloj se krči zaradi naraščanje najnižjih slojev – tistih, ki se bojijo izreči besedo REVŠČINA na glas! Ker je to sramotno, ker je nekaterim smešno, ker ni pomembno – ker so si sami krivi, da imajo takšna delavna mesta?! Pa kaj še! To so ženske, ki so zgodaj postale mame, ženske s poklici, ki so prišle v tovarno in tam žal obtičale. In menim, da je njihovo delo zaradi pritiskov, nadlegovanja, razvrednotenja, hujše kot pa sedenje za računalnikom. Ampak to ni pomembno, ker rabimo delavce kajne, tiste ljudi brez hrbtenice, ki niso za nič drugega ali kako že?! In po drugi strani imamo v parlamentu med drugim merjasca, ki je po poklicu puškar, nima retoričnih sposobnosti, je omejen in nesposoben, ampak je prišel med posRance, ker je za volilce priredil piknik s čevapčiči in je mastno vlagal v kampanijo za svojo stranko. Glavno, da zdrži teorija, da na dobro plačana in vplivna mesta pridejo najbolj sposobni in se jih nagrajuje. Mhm.

Glavno, da si sposoben, ker imaš bogatega atija in mamico, ki sta malo mimo legalnih poti ustvarila biznis in sedaj mastno služita in dobivata priznanja Obrtne zbornice. In glavno, da imajo otročki bogatih atijev in mamic pri 16 novega Audija in vnaprej zagotovljeno pripravništvo pri stricu ali tetici. Medtem, ko se mi odkar pomnim vozimo z 20 let starimi avti, kljub garanju mojih staršev in kljub temu, da smo družina. Ne, mulc bo imel luksuz. Mi nismo pomembni. Tako da o enakih možnostih za vse – bullshit! Od 15 leta naprej delam med vikendi, super delam gimnazijo in imam namen priti do zelo dobre izobrazbe. Ampak nimam nekoga, ki mi bo plačal izpit za avto, nimam avta, sama bom plačevala stanovanje in jebala bom ježa, da bom imela srečo dobiti pripravništvo in prakso, ker nimam slavnega priimka.

In po vseh stavkah, ki so bile in še bodo, po vseh sramotah in izpostavljanju v medijih, po norčevanju direktorjev, po aferah s tajkuni (ki mimogrede nikoli ne bodo odgovarjali za svoja dejanja) po vsemu trudu naš srčkani čistilec kopačk gospodič Borut govori o cilju gospodarske rasti, seveda prizna, da so stroški narasli na 550 evrov in prizna, da je potrebno zvišanje plač – ampak nikakor 600 evrov ker to bi bila katastrofa in ni mogoče. Kako bo torej – 551 evrov minimalne plače pa je vse OK?! Plus tega, da se bo poostril nadzor nad prejemniki socialne pomoči, ker nekateri pač izkoriščajo? Seveda nadzorovati bo treba najnižje sloje in pazit na vsak evro, ki jim je »solidarno« podarjen od države??? Naši posranci, županoslovci in samooklicani intelektualci za svetovanje in management pa naj kradejo, itak nikoli ne bodo nikomur odgovarjali, aj!

Očitno pač nikomur ne kapne, da je treba rešitve najprej iskati pri najnižjih slojih, ker jih je vse več in ker so pahnjeni na sam rob! Po drugi strani pa poslušamo krakanje Janše, ki poziva ljudi na ulico (seveda v ozadju ni njegovih interesov). Res je, da bi v tem mandatu nasrkal predsednik vlade ni važno kdo bi to bil, ker so razmere pač takšne, a treba je reči, da kdorkoli bi bil in kdorkoli še bo - ne bo rešil ničesar. Četudi se zavedajo kaj se dogaja na dnu, je treba lizati tazadnje direktorjem in kloniti vsaki zahtevi unije. Če se že gremo ponosne evropejčke pa poudarimo še to, da smo cene lepo dvignili na evropsko raven, le plač ne. Ups.

Večni hlapci, ki živimo v svojem malem roza mehurčku osebne sreče in brisanja svoje tazadnje. Če drugi nimajo papirja je to pač njihov problem.

sovražim december!!!

December je bil od nekdaj eden mojih najljubših. Sneg, luči, pesmi, praznovanje, darila, družina. Moji najljubši, moji najdražji. Letos ga sovražim! Sovražim vso to vzhičenje ob prihajajočih praznikih, sovražim Miklavža in Božička. Ena sama želja je v meni. In ni ga svetnika, ki bi jo lahko uresničil.

Prebijam se skozi album in jočem. Vse te prelepe slike, ki v sebi nosijo toliko spominov na smeh, na objeme, na vse tiste igre in skupna obdarovanja. Takrat je imelo svoj čar. Naša darila niso bila draga, ne zavita v pisanih škatlah in ni jih bilo cel kup. Bila pa so edinstvena in radi smo si jih delili.

A otroci enkrat odrastejo, naša pota so se razšla. In jočem za tistimi dnevi. Takrat sem zares živela.

Na vse slikah sva skupaj, ker sva bili od nekdaj neločljivi. Objemava se, smejiva, mečeva ena po drugi, najina oblačila so identična, vsi moji nepozabni trenutki otroškega smeha so bili z Njo. In sedaj je mrtva. Mrtva?! Ne bo je več nazaj!

Sovražim darila, lučke in smeh lažnih Božičkov. Sovražim pisemca želja in prazne obljube.

Želim si samo Njo. Nič več in nič manj. Želim si nazaj otroških dni, otroške brezskrbnosti in iger. Tako si želim njene bližine in smeha, da me trga, ker mi v glavi še vedno odzvanja njen glas. Tako resnično se zdi, kot bi jo spet slišala. Pa vem, da je ne! Ena sama želja: Ona! In tega mi nihče ne more dati.

bolečina?

Vem, kako je, če boli glava. In mislila sem, da vem, kaj pomeni čustveni trpeti in biti v bolečinah. Žalost, razočaranje, bes. To je bilo moje pojmovanje bolečine v srčku. Kakšna laž.

Ko fizično človeka ne moreš več videti, objeti. Ko ga ni več in nenadoma opaziš, kako je vse dotakljivo, preverljivo, dokazljivo. V tebi pa nekaj manjka. Manjka nekdo, ki ga ne moreš več poiskati, poimenovati, se ga dotakniti.

Ko čutiš vsako rebro posebej, pod težo nemoči in joka ti kolena klecnejo, roke niso sposobne prijeti predmetov, solze zameglijo pogled, nisi sposoben dojemati dogajanja, obtičiš. V sebi čutiš roke, železo, kol ki ti trga drobovje, čutiš želodec, ki se razlije potleh, možgani se mečkajo, srce pa bije tako boleče močno, da se zdi, da se razteza.

Pa naj bo izvor bolečine res duša ali pa srce ali zgolj možgani ... njena moč prekaša vse, moč bolečine ob izgubi najdražjega, moč potrebe po nedosegljivem, je tako močna, da ustavi čas, zamrzne želje, ohromi čute in drobi telo.

Dokler imate ob sebi svoje najdražje ni nič prehudo in nobena bolezen se ne mora kosati s tem. Hvaležni bodite, ker nikoli ne veste, kdaj je zadnjič, da jih vidite in imate ob sebi. Ko je prepozno ... je konec.

ona

Tiste najglobje ljubezni niso nikoli zares pozabljene. Ko jo izgubiš, šele začutiš, kako globoko je vsidrana vate in koliko ti je pomenila. Žal mi je, da se šele sedaj zavedam, kako resnična je bila. Da bi jo lahko poklicala kadarkoli, da bi ji lahko izlila dušo, da bi se lahko vrgla na kolena in ji zaupala svoje najglobje skrivnosti, pa bi me še vedno imela rada. In njej bi bilo mar, ona bi poslušala. In vedela kaj storiti.

V življenju stvari niso vedno kot se zdijo. Ljudje imamo veliko napačnih prijateljev, veliko napačnih odločitev, veliko napak.

Ona pa je bila prava, brez mask in tako odkritega srčka. Ona je bila moja prava prijateljica, vedno. In njo bi v tem trenutku tako rada objela in se ji zjokala za cel bazen. Ker ji nisem nikoli povedala kako zelo rada jo imam. In sedaj je prepozno...prepozno za objeme, klice, besede. Ni je več. Kamorkoli grem jo čakam, čakam, da jo vidim. Pa je ni, ne vstopi več skozi vrata. Nikdar si nisem predstavljala, da bom kdaj ostala brez nje.

Ona je bila ena redkih. Ena zelo redkih ljudi v mojem življenju, za ketero vem, da se ni nikdar pretvarjala, da je ljubila življenje in ljubila ves svet. Ona je znala živeti brez vprašanj in brez premišljevanja, živela je brez obžalovanj. Ona je znala živeti! Vedno sem jo občudovala, bila je tako močna. Sedaj pa je ni več.

Tako zelo si je želim nazaj. Veronika, vem, da nikdar več ne bom našla nekoga tako čudovitega, kot si bila ti. Hvala, da si bila takšna kot si bila in da si znala imeti rada brez vprašanj. Pogrešam te, spet in spet.

spomini

Pravkar sem poslušala Atomic Kitten in nenadoma so na plan privreli spomini, da si imela njihov CD in kako sem si ga non stop sposojala od tebe. In koliko sva jih preposlušali. In potem sem se spomnila kako sem ti lase spletala v čopke, ki so se povezovali do konic. Pred očmi imam prizor, kako ti spletam lase, kako mehki so bili tvoji dolgi lasje, tvoja skrčena drža in tvoj vesel edinstven smeh.

Potem pa pomislim, da ne bom več imela partnerke pri Monopoli, ki bi mi pomagala ogoljufati banko. Tudi kartali ne bova več in skrivali kart, da bi zmagali. Teden dni je že pa se še vedno zdi, da me je nekdo udaril z lopato po glavi in so vse le grde sanje. Ne morem jokati in se metati po tleh, čeprav si tega želim, čeprav v sebi čutim vulkan… ne morem dati tega iz sebe. In upam, da nisi jezna, ker ne morem jokati.

Spomini mi prikličejo na obraz nasmeh. Kako smo skupaj odraščali, se igrali, razbijali smo okna z jabolki in valili krivdo eden na drugega. Po koruzi smo iskali prašiče in jo vso poteptali in za kazen klečali v kuhinji. Kako smo se skupaj lovili po gozdu, delali smo bunkerje. Potem smo se vozili z motorji. Še vedno se spomnim, kako težko si mi dovolila, da vozim frčeka, ker sva skoraj pristali v smreki v gozdu in enkrat naju je lepo drsalo po blatu. Kopali smo se za Savinji in obmetavali z blatom. In potem je prišla srednja šola in se nismo več videli vsak dan.

Še vedno je bilo super sedeti s tabo na avtobusu in ti čvekati, da nisi mogla zaspati. In ti težiti da rezerviraš sedež in se dogovarjati za čips. In te med vikendi videti nasmejano – vedno! In vedno si se smejala mojim šalam, tudi če so bile butaste.

Spomini prihajajo za mano. Med svojimi medvedki iščem katerega si mi ti kupila. In ob pogledu na slikice se zdi kot bi gledala film in se spomnim najmanjše podrobnosti. Predmeti, ki se jih dotikam, ki jih imam nosijo spomin nate, na skupne trenutke.

In četudi živim naprej vseeno v sebi nekaj čutim. Ne vem, ali je to praznina, ali je to delček tebe ki bo vedno z mano, ali je to bolečina ali pa zatiskanje oči. V sebi čutim nekaj močnega. Nekaj tako zelo lepega in nepozabnega a hkrati tako bolečega in praznega.

Sprašujem se, kje si sedaj… upam, da si z mano, da si tu okrog nas, okrog vseh, ki te pogrešamo in imamo tako zelo radi. Zadnjič, ko sem nemočna ležala v postelji sem nenadoma ob sebi začutila toploto, bližino, objem rok. Bila si ti, vem. Čutila sem te. Čutim te povsod, vedno. Četudi živim naprej, četudi ne morem jokati čeprav bi rada, četudi še vedno delam vse kot prej vedi, da se bom nate spomnila vsak dan in da ti bom vsak dan povedala, kako rada te imam. Našla si svoj mir in upam, da se nekega dne spet srečamo.

Veronika v meni boš živela za vedno.

Veroniki v spomin

Še vedno ne dojemam. Smrt je zame od nekdaj bila tabu tema. Že več kot dan je, odkar si nas zapustila. Najprej šok in solze, ampak še vedno ne dojemam. Prepričujem se, da je vse kot prej, da te bom jutri nekje zagledala, da ti bom spet spekla muffine. Odraščala si z mano, smejala si se z mano, jokala si z mano. In sedaj te iz minute v minuto bolj pogrešam. Iščem najine slike, skušam se spomniti vsake poteze tvojega obraza, se sprašujem kaj bi mi rekla v teh trenutkih, česa bi želela? V nebo sem poslala balonček z lučko zate, mislila sem da bom zajokala ko ga bom spustila v nebo, pa nisem. Mislila sem da se bom počutila kanček lažje, pa se ne. Iščem slikce, prižigam svečke, pošiljam balončke v zrak. Iščem načine, da bi vsemu svetu povedala kdo si bila, kako sijajna si bila in da nikoli ne bo enako brez tebe.

Življenje pa teče naprej. Poročila so še vedno ob isti uri, ljudje delajo, televizija je prižgana. In besna sem. Besna, ker se je meni svet ustavil. Ker vem, da je nekaj hudo narobe, a ne dojemam prisebno, da te nikdar več ne bom videla. Ne morem jokat, ne morem razmišljat, ne vem kaj naj delam, kako naj žalujem? Kako naj pokažem kako zelo boli? Kako naj ves svet opozorim, da tebe več ni in da brez tebe nikoli več ne bo enako? Kaj naj ti posvetim v spomin, da bo večno opevalo tvoje ime? Kako naj normalno jem, gledam televizijo, grem ven brez občutka krivde da ti tega ne moreš več početi? Kako naj živim z zavedanjem, da je tvoje telo nenadoma obstalo, nehalo delovati? Kako je mogoče da od vsega tvojega žara, energije, karizme ostanem samo telo? Kako je mogoče, da si umrla ravno ti, ali je sploh res, ali te zares več ni med nami, okoli nas?

Bila si zabavna, radovedna in klepetava (tako si se sama opisala v mojem dnevniku prijateljev, nekaj let nazaj). Zame si bila trmasta, odločna, vztrajna, kot se za kozoroginjo spodobi. Občudovala sem te, ker si bila vedno takšen flegmatik in optimist in tako zelo močna osebica. Vedno si jedla ob najbolj nemogočih poznih urah, prespala pol dneva, ker si res rada spala. Od malih nog si imela tako lepe, valovite rjave lase. Sedaj pa čudovite rdeče do ramen. Želela si postati policistka in vem, da bi bila odlična v tem poklicu! Vedno si mi znala vliti poguma, vedno si znala tolažiti in nam dvigati glavo ko smo bili obupani. Vedno si našla prave besede, bila si direktna. Tako rada bi, da bi bila zdajle z mano, kaj bi mi rekla sedajle, jaz bi ti rada povedala še toliko...Najino zadnje snidenje je bilo v Zmajčku, ko si poskusila moje muffine in bila navdušena. Preden sem šla domov si pritekla za mano, če imam še kakšnega, pa jih nisem imela več. Na avtobusu sva skupaj jedli čips, sedaj bi bila ti na vrsti, da ga kupiš. In z Jakom sva se tako dolgo najavljala k tebi na pijačo, pa nisva prišla. In januarja bi nazdravljali tvojemu 18. rojstnemu dnevu. Toliko stvari bi še morali početi skupaj, toliko ti imam še povedati. Te mar res ni več?

Tako zelo si želim, da bi bila tu. Da bi te samo še enkrat objela, poljubila in rekla koliko mi pomeniš. Tako hvaležna sem, da si bila del mojega življenja, da sem odraščala ob tebi, da sva skupaj posegali po sanjah, da si me imela rada. In tako zelo, zelo te pogrešam. Le enkrat bi te rada še objela. Pravijo, da ne morem. A jaz tega nočem in ne morem sprejeti. Spomini se mi vrtijo pred očmi, obupano iščem slikce, a tam je tvoja podoba, ne ti z vsem svojim sijem.

Ne vem kaj naj mislim, delam, kako naj ti pokažem kako zelo sem te imela rada. Ne vem, kako naj živim, kaj naj naredim da ti bo v večen spomin… Izgubljena sem, vse gre tako hitro, čas teče. Jaz pa sem obstala v momentu in ne morem naprej. Nočem sprejeti, ne morem, ne znam.

VERONIKA ŽUNTAR, za vedno boš ob meni, v meni. Tako zelo, zelo te pogrešam, da to čutim z vsem svojim bitjem. Rada te imam, pogrešam te. Sestrična, prijateljica, moj sonček. Tako te pogrešam. Tako zelo, zelo, zelo.

Yarina?!

Tako, poun kufer imam kontracepcijskih tabletk, tako in drugače! In zdravnikov, ki preprosto nimajo časa povedati, kaj so ti sploh napisali na recept?

Dobrega pol leta sem jemala Logest in vse bolj opažala, kako zelo mi je to vplivalo na psiho in da bo to verjetno od tabletk. Od mnogih, ki jemljejo Logest, sem slišala enako - depresija in glavoboli. In sem prosila ginekologinjo za zamenjavo... Kako je to izgledalo?

4x sem klicala v ordinacijo, da sem jo sploh dobila na telefon. Potem sem ji kar prek telefona opisala svoje težave in prosila za menjavo tabletk. Brez vprašanj ali česarkoli je zgolj rekla, da naj pridem po recept. OK, sem si mislila in vzela recept iz katerega, zaradi zdravniške pisave, itak nisem mogla razbrati, kaj mi je predpisala. Danes pa šok, ko je mama prišla iz lekarne in prinesla – Yarino???

Nisem ljubiteljica teorij zarote in ne spremljam vsega, kar se dogaja, a za tele tabletke smo najbrž slišali že vsi. Očitno se je prah že polegel, tabletke pa še naprej tržijo, kot se ne bi nič zgodilo. Po moji pasji logiki bi glede na število primerov smrti in paralizacij, povezanih s temi tabletkami, tablete morali umakniti iz lekarn in opraviti dobro študijo o varnosti le-teh. A meni nič tebi nič, kot da se nič ni zgodilo.

Pa saj ni važno, da sem še precej mlada in sem komaj pol leta na KT, za katere se je izkazalo da mi ne odgovarjajo. In ni važno moje zdravstveno stanje na podlagi česar NAJ bi se tablete predpisovale. Važno je, da si je ginekologinja vzela 2 minutki časa, da mi je spisala nov recept. Ker sem itak dovolj neumna, da bom na vrat na nos vzela ponujeno.

Kako za vraga si drznejo še pisati recepte za to sranje?! In kaj zdaj? Naj še enkrat kličem in povem, da teh pa ne bom jedla in me zdravnica pošlje nekam, ker ji tratim čas? Ali bom poslušala, da naj jih jem, ker bo vse OK. Ne vem več, v vsakem primeru bom jaz izpadla neprofesionalna tečnoba. In ginekologinja nima časa za takšne mlade tečnobe. Verjetno bom šla na kondome pa je.

In kaj bom s temi tremi škatlicami Yarine?! Guess what – sežgala jih bom! Pa gre par deset evrov. Raje to kot moje zdravje.

midva

Pravijo, da se ljubezen sčasoma ohladi. Da se spreminja. Da je na začetku rožnata, potem pa tista pisana očala preprosto padejo dol.

Morda res. A ne vedno. Po dobrem letu se zdi, da sem bolj zaljubljena kot kdajkoli prej. Z vsem svojim bitjem čutim, kaj Midva zares pomeniva. Še nikoli v življenju nisem občutila nečesa tako iskrenega.

Ljubim. Zares. Močno.

Ljubljena sem. In nenadoma vem, kako je leteti brez kril in čutiti, brez, da bi se dotikal.

without shelter

Učili so me, da je svet sestavljen iz malih drobčkenih delcev, poln je elementov in spojin, deluje po zakonitostih in fizika je tista, ki tvoje telo drži trdno na tleh. Ne razumem pa, zakaj mi nikdar ni nihče povedal, kaj naj bi človeku dajalo človečnost. In potem ti nenadoma povedo, da si odrasel, te brcnejo skozi vrata varnega zavetja in se rešijo dolžnosti, da skrbijo zate. In so prosti. Ti pa tavaš, sam iščeš koščke svoje sestavljanke, za katero si šele izvedel, da jo imaš. In nenadoma vidiš, da so lagali. Da svet ni takšen, kakršen naj bi bil.

Četudi se oblečem v premalo oblekico, vzamem v roke svoje stare slike in zaprem oči, še vedno ne čutim, sanjam, živim, kot sem takrat. Kot bi se kar naenkrat odstrla velika pisana zavesa in me pahnila v ogromen zmazek dogajanja. Nihče pa ne pove, kaj naj tu pravzaprav počnem. In četudi bi si vzela zares veliko časa, tu preprosto ne bi našla varnega zavetja. Ker ga ni. In medtem, ko se minute spreminjajo v ure in dnevi v mesece, se zdi, da še vedno stojim na istem mestu, kjer sem dobila brco, in zgolj prestrašeno opazujem.

Opazila sem, da ne šteje moja prisotnost, ne jok in ne solze. Ker po vsem tem času še nisem dobila tople roke mimoidočega ali odgovora na vprašanje, kam sploh naj grem. Nekdaj sem vedno vedela kdo sem in se preprosto prepustila, danes se zdi, da le stojim na enem mestu in je zame svet obstal. Edino, kar se spreminja, je dejstvo, da se vse manj zavedam. Kot bi me počasi zapuščalo življenje in bi čutila samo še občasen piš vetra na moji obleki ali žarek sonca, ki je slučajno pokukal izza ogromnih stavb.

Pravzaprav nikoli ni zares prav. Ko si še otrok ti momente veselja in odkrivanja sveta zameglijo prepovedi in opozorila. Zato se učiš in poslušaš, da boš nekoč znal živeti. Nato kar naenkrat odrasteš in te pahnejo skozi vrata, ker je čas, da stestiraš naučeno. A žal ugotoviš, da so lagali, da nihče zares ne igra po pravilih. In kar naenkrat si sam sredi množice. Če si zmožen preživetja in se hitro učiš, drviš skupaj z množico in odigraš vloge, ki so ti dane. Če nisi dovolj močen, sčasoma obupaš. Vrtiš se na mestu, kjer si pristal in je bilo nekaj dolgih momentov tvoje mesto, sčasoma se obrisi spremenijo v zmazke, zmazki izgubijo barvo, vse postane črno in se prepustiš. Omahneš in se ne sprašuješ več, kaj bo jutri. Ker te jutri ne bo. Svet pa se bo še vedno vrtel.

popolno presenečenje

Priznam, da tudi sedaj, ko tole pišem, in bom čez slabih 5 ur že v zraku, ne dojemam povsem te priložnosti. Študentske denarnice nikdar niso polne in z mojim najdražjim sva mislila, da letos pač ne bova šla na morje. Potem pa njegov stric Milan pokliče po telefonu in pove, da potuje v Grčijo na Kreto za teden dni, ter naju vabi zraven. Po krajšem oklevanju sem ponudbo sprejela, čeprav me še vedno malček zvija, da bo vse plačal stric. Priložnost pa je padla resnično znenada, v petek namreč praznujeva najino obletnico in kot kaže jo bova praznovala na Kreti!

Vsekakor nisem pričakovala, da bom letos sploh na morju, kaj šele v Grčiji in da bo naju tja povabil stric Milan in to na najino obletnico! Priznam, da se malce bojim leta z letalom in še nikoli nisem bila v hotelu, tako da bo zame vse novo. Čutim pa že metuljčke v trebuščku in navdušenje pomešano s strahom.

Kakorkoli že - stric Milan je zakon! In upam, da bomo v Grčiji vsi uživali karseda in se tudi vrnili živi in zdravi. Sedaj pa hitim pakirat do konca, ura poleta se vztrajno bliža.

sobica

Moja mala sobica ima dvoje oken in čudno grimaso betona na predelu, kjer naj bi bila vrata. Nekoč so bila, ker naj bi jih vsaka sobica pač imela, a sem jih zazidala, ker mi je tako bolj všeč. Okna so dovolj velika, da včasih skoznje posije sonček. Ampak samo včasih. Na starem gramofomu se nabira prah, ker glasbe že dolgo ne poslušam več kot sem jo nekoč. Pa tudi zato, ker prahu že zdavnaj ne brišem več. Sama pravim da zato, ker se mi ne ljubi.

Belina sten me je grozila, a raje to kot pa okna. Okna so le varovalo pred okolico, četudi so nekakšna meja, vidiš stvari, kar je včasih še huje, kot če bi jih sam doživel. Opazovanje grimas, ki naj bi bile ljudje, me plaši. Mogoče zato, ker sem si svet risala zelo drugačen kot dejansko je. Realnost me nikdar ni pretirano zanimala, zato sem večino časa prespala. Čas gre mimo, a se zanj ne zmenim, tudi s sebe ne brišem več prahu.

Mali sluzasti prsti se tu in tam prikažejo na oknu. In sluzasta stvar tisočerih obrazov pride na obisk, da vidi če še živim. Ljubše mi je, da si jo predstavljam kot luštkano puhasto stvarco velikih prijaznih oči in ogromnih čopkastih ušes. Čeprav sem že nekje v davnini ugotovila, da takšnih primerkov pač ni. Idealnost je moja šibka točka, ker si jo tako pridno rišem, da me včasih celo prisili v iskren nasmeh. Potem pa se na grdih sajastih stenah moje sobice izrisujejo besede, dejanja, slike in podobe prostora in primerkov, ki me obdaja. In me prisilijo v zavedanje obstoja te sobice in moje malenkosti.

Sobica je moj dom, zapustim jo zgolj zato, ker jo moram. Potem naredim stvari, ki jih sluzasta stvarca tisočerih obrazov počne in pričakuje, da jih bom tudi sama, in grem nazaj spat. Tako je lažje. V zahvalo pravljicam, glasbi tedaj ko me je še ganila in pisanim filmom za otroke, mi je noč ljubša kot dan. Svetloba namreč spet izriše podobe in stvari, ki te obdajajo in veš, da v svetlobi pač ne moreš slikati tistega, česar si tako želiš da bi obstajalo, pa ne. Če bi imela dovoljenje bi imela moja sobica črne zavese, da bi se v njej po stenah plazile le senčke in bi veter le malo pihljal skozi. Pa tudi sluzasta stvarca bi mi dala mir. In pod kupom prahu bi z zaprtimi očmi in pravim nasmehom na ustnicah plesala po travnikih v svoji pikčasti rdeči oblekici in s pentljo v laseh.

moja prtljaga...

Nekatere vezi je tako presneto lahko pretrgati, ampak nikdar ne pozabiš, da so nekoč bile. Pravijo, da vsak posameznik v naših življenjih igra svojo vlogo in nikdar zares ne moremo izbrisati sledi. Jaz pa pravim, da sledi lahko zabrišeš v momentu, ko si obrišeš očala … nenazadnje je važno to, da sami pozabimo tiste, ki ne bi smeli nikdar biti del naših življenj.

Tudi sama sovražim, da se me stvari tako hitro dotaknejo in da potrebujem mnogo pomladi, da pozabim. Ampak pozabim, ko se zares odločim in ko v sebi začutim, da sem to prerasla. Ljudje nenehno odraščamo. Tega se skušam zavedati, čeprav včasih zacepetam z nogami in želim zamrzniti trenutke, ki me grejejo, a vem da jih ne bo nazaj.

Strah je tisti, ki mi od nekdaj lomi kosti. Strah pred neznanim, strah ozreti se na sledi ki jih vlačim za sabo in strah ozreti se naprej, na tisto, s čemer se hočeš nočeš moram še soočiti. Včasih se resnično vprašam kaj je zgolj v moji glavi in kaj je dejansko tam, kjer čutim da naj bi bilo. Ker se zdi, da so čuti varljivi in človeški karakter tako šibak, da smo preprosto ustvarjeni za to, da rinemo z glavo skozi zid in prebadamo drug drugega iz čiste sebičnosti in želje po bolj zanimivem življenju. Najbrž se preprosto nočemo sprijazniti s tem, da tako ali drugače vsi živimo po enakih vzorcih, stopničkah in obdobjih. Barve so drugačne, embalaža ni nikdar enolična, le vsebina je bolj ali manj enaka.

Kako lahko veš, da te nekdo ne bo nikoli prizadel? Da si se iz preteklih ran resnično kaj naučil? Kako lahko misliš, da resnično poznaš nekoga, ko pa vsakdan poslušamo o umorih znotraj družin? Ljudje smo tako prekleto šibki. In nikoli ni dovolj varno. Nikoli ne moreš zares vedeti ali je slika, ki jo vidiš ti, enaka sliki, ki jo gleda nekdo, ki s tabo deli razgledno točko. Naše glave so brezmejni prostori številnih vprašanj, dvomov, čustev in nepojasnjenih želja. Tako ali drugače nič v tem življenju ni večno, nič ni gotovo, nič ni tako resnično, da bi lahko štelo za negativ naše slike. Zato ker je naša. In človek je eden, dvojina je vedno pod številnimi vprašaji. Bližina pomeni tveganje.

Tako dolgo se že pripravljam na moje trenutke. Na trenutke, za katere vem, da so prišli. Čas je že, da resnično obrišem očala in opazim, da so sledi izginile. Da tisti ljudje zame ne obstajajo več, da me ne morejo več prizadeti, kot so me tedaj. Čas je, da pretuhtam vprašanja znotraj moje glave, da se razgledam po moji sliki poti, na katero prihajam, in ločim malenkosti od tistih zares pomembnih stvari. In da se neham objokana skrivati za zidovi moje hladne sobice in poslušati preteklost. Vem, da je čas, le upala si še nisem.

samomor scena

Večino ljudi spreleti srh že ob sami besedi. Zagotovo pa je večina od nas že kdaj pomislila na to. Včasih se ljudje preprosto znajdemo pred zaprtimi vrati in obstanemo. Večinoma pač butaš z glavo skozi zid, žal pa nekateri tam tudi obstanejo.

Žalostno je slišati o samomorih, ker so del našega vsakdana. Ne morem pa prek vprašanja, ali naj samomor obsojam ali ne. Resda se trpljenje za samomorilca konča in to stori, ker se sam zato odloči. Čeprav mora prekleto boleti, da to dejansko storiš.

Se pa trga srce, ko gledaš svojce, kako se soočajo z izgubo. Težko mora biti živeti z nenehnim občutkom krivde, da za nekoga nisi storil dovolj, da morda nisi videl stiske, da bi morda lahko pomagal.

Samomor je zame eno najbolj groznih dejanj, kar jih lahko storiš. Čeprav je misel nanj v zares kriznih trenutkih mamljiva. Pa vendar je sebično, da vsem bližjim, vsem ki so te imeli radi in si bil del njihovih življenj, pustiš ta grozen pečat in praznino. Za vedno.

Če se vedno najde kdo, ki čuti izgubo in žaluje, se zagotovo vedno najde kdo, ki ti bo podal roko, ko jo boš potreboval. Zato pa smo ljudje družbena bitja. Nikoli nismo zares sami. Žal se nekateri tega ne zavedajo, ko bi se morali in umrejo v občutku samote. Njihova smrt pa je breme številnim.

In vedno obstaja nekdo, ki mu je še veliko huje, pa vseeno vztraja. In takšne ljudi občudujem. Upam, da mi nikoli ne bo treba izkusiti tega na lastni koži. Dovolj boleč je že pogled na družinske prijatelje, kako se soočajo s tem.

naša zgodba.

Kaj pomeni beseda denar mi je zelo dobro jasno že odkar se zavedam, da obstajam. Mamici nikoli ni bilo treba reči, da ne bom dobila več kot eno liziko ali pa eno čokoladico, ko sva šli v trgovino. Nikdar nisem tečnarila in izsiljevala. Ker sem vedela, da ne smem in ne morem. Mami in oči sta gradila hiško, kamor smo se vselili ko sem jih štela 5, brat je imel 2 leti. Kreditom za hiško nikdar ni bilo konca. Vedno smo skušali karseda preživeti z najnujnejšim in pazili na vsak tolar. Manjkalo pa mi ni nič. Vedno sta se mi maksimalno posvečala, z bratom sva imela vedno veliko igre, smeha, druženja in topline.

Seveda hočeš nočeš otroci pridejo v leta, ko se primerjajo z vrstniki. Sošolka je imela krosca, absolutno kul je bila s tem svojim hobijem. Če nisi imel pojma o motorjih in nisi imel doma vsaj enega si bil pač out. Spet druga je imela kul kolo in se je non stop oblačila v hude firme. Absolutno si bil mega zakon, če si tudi ti nosil te firme. Spet druga je vsak dan prihajala v novih oblekcah po zadnji modi. Sama nisem nič od tega. Ker ni šlo. Resda je bilo včasih hudo, ker na vsak način hočeš spadati zraven, ampak sem bila nekako že od malih nog sprijaznjena s tem.

Vem pa, da so trpeli moji starši. Hudo jima je, ker si ne moremo privoščiti počitnic. Ker imamo že od nekdaj 20 let stare avte. Ker z bratom ne moreva početi določenih športov, nositi določenih oblek in brezskrbno iti kam, tako kot drugi. Želita nama nuditi karseda največ, a ne gre. Od nekdaj je tako. In mene še toliko bolj boli, ker se tega njunega razmišljanja zavedam. Občudujem in cenim ju, ker sta imela cilj imeti svojo hiško in jo sedaj imamo. Ker imata živce, da vsak dan že nekaj desetletij hodita v bedne službe za minimalne plače. Ker sta kljub stiski z denarjem vedno storila kar se je le dalo, da bi nama bilo z bratom lažje odraščati. Ker kljub skrbem še vedno najdeta čas za pogovor, za sprehod, za druženje ki ne stane nič, pa je zagotovo vredno veliko več kot dopust v hotelu Palace.

Oče je zaradi posledic bolezni delni invalid, tako da dela komaj polovični čas. Ker sta kmalu imela otroke, sta žal hitro šla v službo, kot navadna delavca sta tam tudi ostala. Tako je sedanje dogajanje je za nas vse prekleto naporno in boleče. Pa smo še vedno skupaj in se imamo radi. Tega nam tudi tale kriza ne more vzeti.

Priznam, da me pošteno razjezi, ko vidim frkljo v novih štiklah in minici ki benti kakšne praxxxx so starši, ker so ji povedali par krepkih ali ni smela ven žurat. Ali pa osebki, ki jim starši nudijo kar se jim sprdne, pa to jemljejo kot nekaj samoumevnega. Ali pa ogabni stari strički na TV, ki sedijo na direktorskih stolčkih in kupujejo Hammerje v teh časih, medtem ko bo moja mama, ki dejansko ve kaj je to delo in daje od sebe maximalno, najbrž ob službo, ob tistih bednih 400 evrov s katerimi si tisti ogabni striček najbrž ritko briše. Pizdi me, da študenti, ki imajo avto ki ga je mama kupila in stanovanje ki ga je ata kupil, jamrajo o cenah bonov ali pa davkih na študentsko delo.

Mi preživimo z 20 let starim avtom, borih 650 evrov za štiri osebe na mesec, s kreditom za hišo, s posledicami očetove bolezni, z mamino depresijo, z bratovimi stroški ob zaključku OŠ ter mojim šolanjem na gimnaziji, ki je 32 km od našega doma. Preživimo in se kljub vsemu znamo smejati in vemo, kaj pomeni družinsko popoldne.

In četudi bi bil kateri od mojih staršev dobitnik Nobelove nagrade, ne bi bila nanju ponosna tako zelo, kot sem sedaj, zaradi vsega kar sta prestala za naju z bratom in vsega, s čemer se soočata v teh časih.

Ati in mami, rada vaju imam.

recesija je kurba!

Ko sem se v dobrih starih časih v trgovino odpravila z 20. evri v žepu sem prišla domov z veliko vrečko dobrot. To je bilo žal tistega lepega dne. Danes sem spet po dolgem času marširala v našo vaško trgovinico z ostanki zadnje plače. Zaželela sem si Rio Mare namaza s kečapom, zelene Ore, mupetka ter Haribo črvičkov bonbonov. Zavrtelo se mi je že ob ceni Rio Mare namaza, 2.19 evra pač ne dam za to, da se bom nabasala s tremi kosi kruha in bo tuba prazna. Moja najdražja zelena Ora stane skorajda 2 evrčka, upoštevajmo da je tistih pet minut dokler jo še samo gledam in ne pogoltam cele, torej zelo, zelo dragih.

Lačna kot volk sem bila na srečo še toliko pri pameti, da sem preračunljivo pobasala nekaj konzerv tune in škatlo cigaret in odvihrala ven. Nekoč sem trgovino zapuščala nasmejana, danes sem bila kot prestrašen bambi, ki se je izgubil. Žal tudi vaške trgovinice niso več kar so bile. Imam pa zato še vedno v denarnici 14.35 evra, namesto približnih sedem, ki bi mi ostali če bi si privoščila kar sem se namenila in itk vse požrla v roku pol ure.

Nauk dneva: Še vedno bolje kila konzerv v hladilniku kot 5 evrov preveč v želodcu.

party püperka

Pa je mimo. Fešta namreč. Pajčevine v denarnici raje ne čekiram več, mi je pa takoj topleje pri srčku, ko v kivdru vidim še nekaj piva in eno celo flaško Martinija. Glede na včerajšnje oz. že kar današnje dogodke bom nadaljnih nekaj dni najbrž hodila po našem naselju kar v ruti, če se slučajno kdo obregne v to se lahko še vedno izgovorim na svobodo vere. Al pa kej. Pravzaprav so na moji fešti za 18ko nenormalno uživali, jaz je žal nisem tako dobro odnesla. Če se cel dan stradaš, zgolj zato da ti nova Miki Miška jopca pristaja kot ulita, pričakuj probleme že po prvem kozarčku. Če si na svoj 18 B-day še vedno ponosna blondinka s črnimi obrvmi si pač cel dan natakaš Malibu in Coca Colo. Prvi del večera je bil sicer še kar znosen. Razen objokanega želodčka ki se je vseskozi vakumiral na mizo in poskušal posnufati omamne rogljičke izpod rok moje mame in moje tašče, sem se takrat še kar dobro držala. Ker pa so moji ljubčki tako izvirni so najboljše šparali za konec in ob polnoči v sobo prinesli ogromnooo škatlo. Seveda ne bi bilo dovolj sanjsko če me za odprtje škatle ne bi čakal kviz. Ampak ne karkoli – vprašanja iz področja geografije! Žal nisem vedela glavnega mesta Tunizije, prav tako ne Madžarske (oh come on, vsi pač nismo za vse, jebt ga!) in sem tako pridno eksala ogabno čorbo malibuja in coca cole. Brihta ena. Ko smo šli skozi vsa vprašanja sem se že pošteno majala sem in tja, tako da se mi je vseskozi zdelo da sem na srečanju dvojčkov, ne pa na moji zabavi?! V tisti ogromni škatli se je nahajal meter in pol velik medo, ki so ga poimenovali Rezervni Jaka (moj dragi je namreč Jaka in sem menda vedno tečna če ga več dni ne vidim), seveda je imel ta moj medvedkasti Jaka tudi luleka do kolen, dragi je bil takoj užaljen zakaj so mu dali prekratkega. Kaj čmo, saj se ve da kopije nikdar niso tako super kot original, mar ne. Kakorkoli že, medo je imel še piknik nahrbtnik s cigaro, kaseto Zlatka Dobriča, porniči, palčkami za ušesa, drvom, cigaro, kosmiči, vložkom, kondomom, zobotrebci ter orehom. Praktična tale moja družba, sedaj moram samo še splanirati kdaj bova šla na piknik, če dragi ne bo imel časa bo z mano šel pač Rezervni Jaka. Seveda sem dobila tudi nekaj bolj običajnih daril, za moje pliške je ata že zmontiral novo poličko v moji sobici 2x3 metra, imam pa še nekaj več cunj in dodatkov v stilu Walta Disneya kot se za osemnajstletnico spodobi. Kakorkoli že, nadaljnih dogodkov se bolj malo spominjam. Takoj po odprtju velike škatle z mojim rezervnim možem sem namreč skočila skozi vrata in se sprehodila po parku. Kljub omotičnosti me je dragi dohajal in zaskrbljeno preverjal moje zdravstveno stanje. Če povem po pravici je edino česar se še spomnim to, da sva z enim izmed dreves vžgala hudo debato in se je prav prijazno ponudilo za mojo nadomestno ležišče to noč. Ker je bil moj dragi še priseben me je (don't ask me how) spravil do doma, da me je mama oskrbela z mrzlo vodo in kapljicami za želodec. Zdi se, da sem samo malo zalegnila, pa se je nekako nabralo 5 urc, tako da sem se na SVOJO FEŠTO vrnila šele okrog pol 6. Kakorkoli že, vsi so se imeli super, žurali so do 9 zjutraj, jaz pa sem pač nekaj časa porabila za počitek. Saj veste, brez lepotnega spanca ne gre. Zjutraj pa me je čakalo pomivanje in čiščenje male, zaprašene in smrdeče kolibe. Bruhanja sicer ni bilo, ali pa sem imela samo srečo in sem kakšen kot zgrešila pri pomivanju.

Važno da je mimo. Kolikor se spomnim je bilo mega fajn, zame žal prekratko. Jaz samo upam, da se mi želodec kmalu umiri in da zabuhlost oči čim prej mine. Kot sem že rekla – v skrajni sili sem še vedno lahko muslimanka, itak je pust.

polnoletnica.

Danes sem se zbudila z zares težko glavo. Zato sem se vrgla nazaj in še malo smrčala. Ko sem se prisilila dvigniti svojo zastano tazadnjo je že cingljal telefon. Ah seveda, danes sem doživela katarzo. Tako sem se hočeš nočeš podala v resnično naporen dan. Danes na sebi nisem imela pudra, pri 18 je itak sprejemljiva kakšna lepotna napakica. Maskara pa vsekakor, konice trepalnic so pričele siveti. Kot vedno sem prižgala računalnik in brala aktualne novičke. Hmmm večina se je zdela tako samoumevna. Ah seveda, od danes naprej itak vse vem. Potem sem se podala s trebuhom za martinijem. Ker mami ve, da je danes poseben dan so me doma že čakali čufti v omaki, na mizi pa 3 stekleničke martinija. Samo zame, se razume. Zdi se, da sem z vsakim kozarčkom bolj čutila pomembnost polnoletnosti. Tako sem do 7 zvečer pričela razumeti, da je USB bolj praktična stvar od CDja, da je Marko Potrč iz levega profila veliko lepši kot iz desnega in da je včasih bolje, da ne mešaš alkoholnih pijač, še posebej če iz Martinija šaltaš na Club Laško. Svojo denarnico sem pošteno izpraznila, da so lahko na moj račun goltali kavo, medtem ko sem jaz s svojo trezno glavo velike odgovornosti morala vztrajati na belem vinu. Če mešaš kavo in vino boš bruhal skoraj toliko kot pri mešanici Laškega ter Martinija, zato vztrajaj na alkoholu če že častiš! Danes nisem imela veliko časa za dolge debate, sedaj razumem da je kulturni dialog itak stvar teorije in ne prakse. Veliko bolj praktično in neutrudljivo je srkati vinček in migati ob zvokih pristne narodne glasbe. Sedaj sem zavedna Slovenka. Ko si v družbi je tvoj največji adut vsevednost o novi vladi ter sexualne fore in finančne rešitve, s katerimi dokazuješ kako presneto pameten si in da nikakor ni pošteno, da si obstal s kilavo ženo in novim modelom Zetorja. Zato sem raje pridno kimala in vsake toliko zadovoljno zamrmrala ob novi rundi. Bolj kot kdajkoli sem tokrat z užitkom vstopila v veliko Tuš trgovino do najbolj tečne prodajalke ever. Ponavadi mi je cigarete kupila kakšna prijazna stara mamka ki je bila v vrsti za mano, danes pa sem prijetno vinjena ponosno pomolila svojo osebno prodajalki naravnost tja nekam med Fredy Miler style obrvi. Muhaha… Počasi pa si bom sestavila tudi cenik storitev za mladoletne, če jim bom že nabavljala pijačo in cigarete je dobro, da še sama kaj iztržim od tega. Jutri pa me čaka še organizacija mega fešte za moje najdražje. Se razume, da si bom nesla par litrov belega vina samo zame, oni naj se ubadajo z Laškim.

Ah, ni lahko biti polnoleten.

Zakaj ne maram LJ?

V Ljubljani sem zelo, zelo redko. Za moje pojme še vedno prevečkrat. Študirat grem v Maribor, da prihranim na živcih, lepoti ter sluhu. Resnično ne prebavljam Ljubljane. Zakaj?!

- ker v Mcdonaldsu prej nafotraš golobe kot pa sebe.

- ker sem na trolah ko vžigalica v škatli za plazma televizor. Tako me meče sem in tja, pa da smeha okolice raje ne omenjam. Raje peš kot s trolo!

- ker tako neprijaznih kelnarc ni nikjer drugje na svetu. Sama delam kot kelnarca (živim na podeželju) in verjetno še z najbolj zateženim pijancem ravnam lepše kot povprečna kelnarca z naključno stranko ob 10 zjutraj.

- ker je ljubljanščina najbolj ogabno narečje ever. Popačenke, zavijanje in presran ton glasu te pritisne srat tudi če si se prej pošteno napokal banan in čokolade.

- ker toliko samovšečnih in "pomembnih" ljudi na kupu ne najdeš nikjer drugje.

- ker že 10-letni mulc premore kompleks večvrednosti in MummyWillBuyMeAnythingIwant miselnost.

- ker je naravnost bolano opazovati trud povprečne afnice z najnovejšim modelom plaščka, ki tekmuje v glasnosti pogovora po telefonu z nasproti stoječo barbiko v gležnjarčkih in miniki pri -10 stopinjah.

- ker je vsepovsod opaziti -It's all about me- ego in moraš naravnosti vijugati med ljudmi, ki hodijo kot da so sami na pločniku. Pa še nepričakovano fajn zaboli ko se đulfa velka 185 (upoštevajmo da ji moderna čupca daje nekje 15cm višine) zabije vate, ker ji je samoumevno, da se ji boš umaknil in klanjal, ker ima pač prednost. Doooh ane.

- ker je vse tako nametano, da ti še tako dober zemljevid Ljubljane ne pomaga priti od zdravnika do lekarne.

- ker ne manjka vzvišenih pogledov modernih Ljubljančank, če se znajdeš sredi Ljubljane v Etnieskah ter zdelanih kavbojkah.

- ker ti že samo po sebi obrača želodec, ko slišiš smrklo na troli, ko se preko vseh dere v telefon: "Riki piki miki a se dobimo v centru na kofiii? Omg kak ne moreš, ja ti ti hubi bubi..."

Definitivno bom šla študirat v Maribor. Neverjetno da ti že 2 dneva Ljubljane zadostujeta, da ne želiš več tja za dlje kot urco ali dve.

Prekleta golazen!!!

Raznorazni prispevki o Romih me vedno znova razjarijo in že dolgo sem razmišljala, da spišem nekaj na to temo. Kaj so zame Romi? Nič drugega kot zajedalci v tej državi, ne znajo drugega kot izkoriščat, jamrat, zahtevat pravico, dolžnosti zanje pač ne obstajajo.

Kar naprej poslušamo samo o tem, kako zelo jim je hudo, da so tako bogi, da nimajo denarja. Potem pa vidiš, ko gredo novinarji tja snemat prispevke, kakšne hude bajte imajo na črno zgrajene, kakšne avte majo pred bajto parkirane, celo prenosnike imajo, mularija ne hodi v šolo ali pa so tam zgolj zato, da se pretepajo z domačini, potem gredo jamrat da tako nimajo denarja, pa vendar vsakega nad 10 let vidiš s čikom v gobcu kako kritizira državo, pa verjetno vsi vemo, da so cigareti vse prej kot poceni?!

Samo to opevajo, kako se jim godi krivica in da so tudi oni državljani. Ja, seveda so, torej naj najprej pričnejo upoštevat dolžnosti, ki jih imajo kot državljani! Zakaj pa morajo imeti privilegije, zakaj je njim vse dovoljeno, vse oproščeno? Ker so manjšina, ki ne znajo drugega kot težave iskat, izzivat pretepe, lenarit in živet na račun davkoplačevalcev? Prav na bruhanje mi že gre to njihovo jamranje in laganje, nič drugega kot izkoriščat ne znajo.

V Sloveniji je ogromno ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, so pod pragom revščine, dejansko potrebujejo pomoč, pa pristojne organizacije in zavodi ne storijo ničesar. Tistim naj se pomaga, ki si resnično zaslužijo pomoči, ne pa da se bluzi o nekih pravicah Strojanovih?! Večina Slovencev krpa iz meseca v mesec, me kar zmrazi, ko vidim bajte, avte in celo prenosce pri Romih? Come on, oni niti približno ne rabijo ujčkanja in pomoči s strani države. Meni se nekdo, ki ne dela, se pretepa in grozi drugim, kritizira državo čeprav jo dobesedno zajeda in s čikom v gobcu in novo fasado jamra o recesiji (saj se ve, da nimajo pojma kaj recesija je), niti približno-slučajno-podrazno ne bo smilil!!! Naj se jim podrejo tiste bajte pa naj se jim že končno dopove da državljanstvo pomeni pravice in DOLŽNOSTI! Prekleta golazen …

Da o izbrisanih in prelestni Kresalovi raje sploh ne začnem… Morda naslednjič…

gimnazijka naj bo!

Izbira gimnazije je največja napaka mojega življenja. Trenutno sem v 3. letniku, prejšnja dva sem zdelala s štiricami. Letos pa se mi je sam sistem gimnazije že tako zagnusil, da mi je povsem vseeno za moj štart z samimi negativnimi ocenami. Zakaj?

Gimnazijo sem izbrala, ker me je svetovalna v OŠ silila sem, ker sem pač bila odlična in z vsemi možnimi priznanji. Potem so tu še moji starši - oba sta navadna delavca, seveda eden izmed njunih otrok MORA narediti gimnazijo in postati zdravnik ali pa pravnik. Na žalost je to breme padlo name.

Sovražim sam sistem gimnazije, žal je snovi v 4 letih preveč, večine nikjer ne boš rabil, tudi odličnjak na gimnaziji ti ne bo znal povedat izjave o množicah iz 1. letnika. In kje za vraga boš to rabil, lepo prosim... Pa tudi sama razlaga je velikokrat čisto nepraktična in gre navsezadnje za samo piflarijo, namesto, da bi nas učili kako nam to lahko pride prav v življenju. Pa tudi profesorji znajo biti zelo posebni - me prav zanima, kako lahko človek, ki dejansko samo hodi sem in tja in kar skače z ene snovi na drugo, potem pa še slabo voljo zaradi lastne nesreče v življenju stresa na dijake, nosi naziv profesor, po možnosti z doktoratom?

Potem je tu še velika ironija, ki se dogaja v Sloveniji. Vsi hočejo na gimnazije, vsi gredo potem študirat (tudi iz poklicnih šol), študij samo vlečejo, izkoriščajo statuse, zraven še delajo, si po možnosti plačujejo stanovanje. Preprosto ne upamo si več pomisliti na otroke pred 30. letom. Sam sistem je čisto sranje. Ko gledam znance, ki študirajo me sili na jok, zasovražila sem ves sistem srednjih šol in študija v Sloveniji, ker je naravnost absurden. Ne pušča nikakršne izbire... Jaz sem želela razgibano službico, otročke in lepo familijo, še prej pa potovati, raziskovati svet - ja kdaj pa naj najdem čas za to?! Srednja šola, potem je tu študij, poleg katerega bom morala najti še delo, da mi bo shajalo. Potem je nekje daleeeč še diploma, potem pa iskanje službe, kar je pri nas že sedaj velik problem. Za zbruhat!

Pa da preidem na bistvo tega bloga - že od nekdaj me je zanimalo zdravstvo. Vem, da bi bila odlična medicinka. Po končani zdravstveni bi šla še na višjo in potem delat v KC. To so bile moje sanje. To so še moje sanje in vedno znova mi pridejo solze v oči, ko samo pomislim s kakšnim odporom hodim v gimnazijo in kako zelo sem nevoščljiva 3. letnikom zdravstvenih šol, ki že delajo prakso v bolnišnicah. Seveda lahko po gimnaziji pač grem na višjo - ampak izgubila sem 4 leta, ko sem poslušala brezvezne stvari, ki jih večinoma sploh ne bom rabila. Sam program gimnazije se seveda zelo lepo sliši: splošna razgledanost, to so bodoči intelektualci blablabla. Vau, ja super ane.

Ampak - snovi je preveč, nekateri profesorji še P od profesorja niso, razlage ne vnesejo v praktičnost življenja, brez piflerije preprosto ne gre, pa še na gimnazijah je preveč ljudi, žal večina hodi tja iz napačnih razlogov (hja, ker pač nisem vedel kaj bi rad, sem šel na gimnazijo???). Na gimnazijo naj gredo tisti, ki so odločeni, da so pripravljeni trdo delati in da gimnazijo res rabijo - pravnik, zdravnik, FDVjevec - pejd gimnazijo! Če ne veš kam - malo pospravi po glavi, kam približno bi se rad usmeril, pa bo.

Danes bi lahko v modri haljici hodila po bolnišnici, se smejala starim tetkam, merila vročino, ogovarjala otročke, sprejemala paciente. Lahko bi. Z velikim nasmehom na ustnicah. Pa sem žal daleč od tega, doma, s kupom zvezkov in knjig ter velikim besom, ker si nimam kaj pomagati.

povsod okrog mene...

Pravijo, da ljudje pišemo, ker nismo živeli tako, kot bi želeli. Če bi človek vedno sledil svojemu srcu, ne bi nikoli zapisal ene same besede.

Nimam časa za forum, niti za blog. Srečna sem, pravzaprav še bolj kot to, pa ne najdem izraza. Moj je in jaz sem čisto in povsem njegova. S ponosom se sprehodim z njegovo roko v moji in nič več ni važno. Čutim ga povsod okrog mene, vonjam ga v zraku, čutim njegov dotik na koži, njegov šepet v mojem ušesu, njegove poljube. Četudi se manj vidiva, ker je med tednom v Ljubljani se zdi, da je z mano vedno in povsod in komaj že čakam, da ga spet objamem, pa čeprav je šele včeraj zvečer odšel v Ljubljano. Še vedno so vzponi in padci, še vedno imam krize in težave in skrbi, a on je razlog da se v vse podajam z obilico poguma in moči. In ne najdem besed, s katerimi bi opisala, koliko mi pomeni.

Srečna sem, tako zelo zelo zelo sem srečna, da ga imam!

ko bom velika...

Bom pela. Vozila bom sinje modrega marcedeza, tistega s snemljivo streho. V garaži bom imela štirikolesca, Ducatija in lično cestno Hondico. Pred bajto bo velik bazen, takšen kot ga vidiš na MTVju, ko Madonna razkazuje eno svojih mnogih hišk. Imela bom tri pse, morda še kakšno opico in legvana. V hiški bo sedem sob, tri izjemno opremljene kopalnice, đakuzi, savna in mali kino. Definitivno bo v levem kotu kuhinje stal bar, v katerem nikdar ne bo manjkalo Martinija, Malibuja, Belega ruma in Laškega piva. Pa da ne pozabim na veliko vodno posteljo oblečeno v rdečo svilo. V vsaki sobi bo ogromen balkon z razgledom na bližnje hribe, na zimzelene gozdove, sončni zahod in ogromno jezero. Zavese bodo čisto bele, nežno bodo valovale ob vetriču, ki bo vel skozi hiško. Zunaj bo velika terasa s čudovito garnituro, tisto pleteno, z udobnimi belimi blazinami. Mize bodo velike, polne pepelnikov in praznih kozarcev, seveda ostanki prejšnje noči, še ene mnogih, ko ga žuram z vsemi mojimi. In tam zadaj za hišo bo moj kotiček pod soncem, moj studio, kjer bom pisala, snemala, pela, poskušala, preposlušala bodoče uspešnice.

Morda res. Nekoč. Danes pa sem še vedno tu, v veliki zeleni hiški, za katero starša še vedno mastno plačujeta, z nekaj borimi evrčki v žepu, z sobico 2x3 metre in nekaj verzi v zvezku, resda pristnimi, a še vedno daleč od uspešnic. Delam, spim, grem na kavo, skadim cigaret in dan se začne znova. Ponoči pa sanjam, zaprem oči in se prepustim pišu vetra, načrtujem kako bom opremila katero izmed sedmih čudovitih sobic v moji hiški.

Mysterious man

Ljudje se tako hitro spreminjajo. Obračajo nove liste, menjajo obraze in iščejo svoj prostor pod soncem. Včasih so spremembe še kako dobrodošle, drugič bolijo in udarijo kot strela z jasnega. Tako nenadoma se je vse spremenilo.

Ne morem verjeti, da je On tisti, s katerim sem delila poljube, dotike, objeme. On je tisti, s katerim sem v najlepših poletnih nočeh štela zvezde, se smejala najbolj trapastim imenom, on je tisti, s katerim sem objeta zaspala in se zbudila z nasmehom. Pa vendar danes stoji pred mano neznanec.

Dovolj je bila sprememba videza, menjava službe in nekaj nove družbe. Počasi me je zbadal z besedami, nato me je odrival proč. Navsezadnje še sama nisva vedela, kaj še počneva skupaj. Izgubila sva tiste najine, zares in čisto najine skrivnosti, igre, misli. Tako samozavesten, najpametnejši, najlepši, najboljši, on je vse naj. Tako drugačen. Ne vem več, kaj naj si še mislim o njem. Čudovito bitje kakršno je bil, oseba o kateri poslušam ogabne stvari od drugih ljudi ali morda človek z neznosnim obnašanjem v družbi – tri osebe v eni? Ne zmorem več njegove bližine, govora, pogleda. Ne maram tega, kar je postal. Bojim se ga. In hkrati še vedno tako zelo ljubim in pogrešam tisto, kar je bil še nekaj mesecev nazaj.

Spomini bodo zbledeli. A bolelo bo še dolgo. Še kar nekaj časa bo preteklo, preden bo bolečina vsaj malo popustila. Danes umiram in tako zelo boli. A za vedno bo ostal moj ježek s kitaro, moj posebnež s smislom za imena, moj najljubši in najtoplejši pristan. Preprosto preveč sem ponosna, da bi mu tole rekla v obraz. Nikdar v vsem tem času nisem zmogla poguma, povedati mu, kako zelo ga obožujem. Rada sem ga imela in še vedno ga imam, zdi se da z vsakim dnem bolj in bolj. Ta oseba mi danes zadaja rane na srce, že ko ga vidim občutim kilogram soli na vsako zadano rano in peče tako zelo, da še komaj stiskam zobe in lovim sapo. Danes jočem in obžalujem, da nisem naredila več, da bi nama uspelo. Imela sva svoje sanje, upe, le poguma ne. Preveč je bilo vsega, preveč drugih ljudi, preveč zapletov in preprosto premalo pogovora. Edina stvar, ki jo obžalujem je, da nikdar ne bo vedel koliko mi je pomenil in mi še in kako zelo težko bo zame iti brez njega naprej. Rabim ga bolj kot zrak in vodo. Zato je še toliko huje. Nikdar ne bo vedel in jaz bom še dolgo to skrivala v sebi in trpela, ker moj ponos ne zdrži teh besed.

Danes bi dala vse, da bi bil spet tisto, kar je nekoč grelo moje srce. Če bi le za trenutek v njegovih očeh spet videla tisto ljubezen, sanjavost, njegov mali svet, bi se brez pomislekov vrgla v njegov objem, mu povedala da ga nikdar več ne izpustim in zajokala kolikor bi mi dalo srce.

Že od nekdaj sem želela jokati v njegovem objemu. Pa sem se vedno držala nazaj. Že od nekdaj sem mu želela povedati moje strahove, moje najtemnejše kotičke duše, moje sanje, upe in mojo bolečino. Že od nekdaj sem ga želela solznih oči objeti in poljubiti tako močno, da bi čutil kako močno mi bije srce, ko sem z njim. Želela sem ga ponosno objeti pred svojo družbo, da bi vsi videli kako ponosna sem nanj. Tako rada bi se brez besed stisnila k njemu, samo toliko, da bi še enkrat čutila njegov dih na mojem vratu. Tako rada bi ga še enkrat poljubila na vrat, nežno in neslišno, da bi se mu zopet naježila koža in njegovo dihanje postalo globoko. Tako rada bi ujela njegov ritem kitare in končno zapela ta presneti Misery business, ki sem se ga učila cele dneve in ga znam odlično zapeti, pa ni bilo poguma, ne časa da bi nama uspelo speljati ta music show. Rada bi ga še enkrat odpeljala v mojo pisano sobo, kjer je vsak pliško dobil svoje ime, potem pa mi je o njih pravil zgodbice za lahko noč.

Tako rada bi. Pa naju je uničil čas, pohodili so naju ljudje in sežgalo naju je to prekleto, divje in razuzdano poletje.

back off!

Vsi imamo svoje trenutke. Ko smo na tleh, ko nas je nekaj čisto strlo, ko imamo PMS in tako dalje. Nekateri to rešijo s pogovorom, drugi s športom, z glasbo. Jaz pa sem rada sama. Sama s sabo, da razčistim najprej pri sebi in šele nato analiziram in javkam drugim.

Nikakor pa ne morem razumeti, zakaj nekateri tako rinejo vate, ko si tega res najmanj želiš. Če ne želiš govoriti o tem, pač ne. Potem pa se najde neznani težak, ki mu ni všeč da ne zapališ nanj in si zagotovo zafrustrirana krava, ker se pač ne pogovarjaš in smejiš njegovim butastim šalam.

Marsikaj se nam odraža že na obrazu, slabi dnevi res niso priložnost za navezovanje novih stikov, še manj za neumesne komentarje in posmehljive opazke. Res neverjetno kakšne bedake najdeš. Še dobro, da sem preveč utrujena od vsega skupaj, sicer bi ded že hodil z razbitim nosom naokrog. Ja, tudi jaz imam trenutke ko se ne smejem na ves glas in ne mislim skakati naokrog zgolj zato, da bi ugajala drugim.

infatuation.

Vsak konec je boleč. Ker smo spet na začetku. Ker se podajamo v neznano, le da ne več z roko v roki.

Nekaj manjka, postavljaš se na noge, si ravnaš hrbtenico in se trudiš glavo ponosno dvignit v zrak. Nekako gre. Ker imaš okrog sebe ljudi ki ti pomagajo, ker se zaposliš s hobiji, greš k frizerju in kupiš nove čeveljčke.

A nevarna je tišina. Trenutki ko si zares sam, v samoti najbolj iščeš bližino. Takrat si zaželim njegovega vonja, meni tako poznanega dotika, njegove sape na mojem vratu, objema pred spanjem. Zvijem se v fetus, ugriznem v blazino in mokrih lic zaspim.

Zjutraj je nov dan, ko pozabim na sence pretekle noči, spečem si jajca na oko, prižgem radio in grem na cigaret. Obvezni jutranji ritual je kava, potem pa sprehod s psičko in pijačka s prijatelji. Pa spet večer. Spet sence, mraz, drget mojega skelepa, ker mi tako manjka objem njegovih rok. Ampak mi uspe, ker vem da bo spet prišlo jutro, da bom spet zaposlena s tisoč in eno stvarjo in obkrožena z ljudmi.

Danes je jutro znova nasulo sončnih žarkov, popoldne pa je moje drobovje spremenilo v kamnolom. Še včeraj se ni zdelo resnično in ni se mi zdel tako zelo daleč in tako tuj, kot danes. Danes ga je objemala druga roka, danes je drugi gledal v oči in ji šepetal v uho. Danes je drugo grizljal po vratu. In medtem ko jaz te bedarije zlivam na blog, bo druga zaspala v njegovem objemu.

Jutro ne bo več tako sončno. Še dobro, da imam Njo. In nekaj evrčkov v žepu, da bom jutri zdravila rane v shopping centru. Saj bo minilo. Se bom že zaposlila in počasi manj mislila nanj. Le ponoči sem tako sama. Le ponoči me tako reže in žge globoko v sebi. Le ponoči še zakričim njegovo ime, iščem njegovo roko na mojem trebuščku, njegov pogled zazrt vame, ko misli da spim. Ni več tople sape, objema, smeha in smešnih imen. Samo še tišina in prazna postelja. Ni ga.

missing part

Včerajšnji pogovor s kolegom mi je dal misliti...

"Veš mala ti imaš vse, pa nč nimaš!"

"Kako to misliš, ne razumem kaj hočeš povedat?!"

"Super izgledaš, imaš super karakter, si zabavna in s tabo je vedno noro, imaš ljubečo družino, prijatelje in imaš denar. Nimaš pa nikogar ki bi skrbel zate, ki bi te imel rad, nikogar ki bi te gledal ko spiš, nikogar ki bi ga lahko klicala ponoči ko te stiska pri srčku..."

Resda se mi ne mudi. Časa imam kolikor hočem in niti slučajno ne bom z nekom samo zato, da bom pač imela nekoga. Jaz rabim nekoga, ki bi mi jemal dih, zaradi katerega bi počela najbolj čudne stvari, skupaj bi odkrivala nove svetove, sproščala adrenalin, nekoga ki bi me navdihoval in me dvignil vsaj nekaj centimetrov nad tla.

Morda sem ga že našla, pa sem ga odgnala stran. Preveč sem jih že odgnala stran. To vedno počnem, vedno se konča še predno se zares začne. Ker ne prenesem misli, da bi nekdo mislil, da mu pripadam. Ne prenesem, da bi nekdo vedel vse o meni, se vtikal v moje stvari. Ne dam svoje svobode. Nočem in ne rabim tega. Iščem nekaj več, nekaj drugačnega. Ko bo prišel tisti pravi, bo razumel kaj rabim in mi to dal. Do takrat pa ... samska, ampak ne osamljena. It's always fun.

drunk love seeker

Trenutno pojma nimam, kako reagirati. Menda me je imel rad. Menda me je imel raje kot sebe. Menda je potreboval mojo bližino, moj vonj, moj glas. Rekel je, da se mu ne mudi, da bo počakal dokler bo treba, da bom res prepričana, ali je on tisto, kar si želim in potrebujem.

Živel je za najine trenutke. Ni je bilo, ki bi se lahko primerjala z mano. Bila sem edina zanj, njegova že dolgo neuslišana želja.

Seveda. Kako lepo. Potem spije pir. Dva. Tri. Potem preneha s štetjem. Slučajno ne diham zanj, slučajno vseh misli ne namenim njemu, slučajno sem pač rabila nekaj časa zase in uživala z ljudmi, ki jih že dolgo nisem videla. In slučajno je bil dovolj pijan, da je odšel z njo, z babnico, ki je norela za njim pa se mu nekako ni dopadla, dokler v sebi ni imel nekaj pirov.

Mah kaj je važna ljubezen, želja, strast. Ma nič ni važno, če si le dovolj pijan in pograbiš prvo bučo, ki pride mimo. Ogaben je. Tako prekleto ogaben. Smili se mi. Alkohol resnično dela čudeže. In pokaže, kako so nekateri brez hrbtenice.

Meni ne bo jokal, ne bo se mi opravičeval, ne bo mi solil pameti in niti slučajno ne bo krivde valil na pir. Na.a no fucking way, darling!

Take a bow and get gone.

deep inside.

Pravzaprav niti ni tako zelo narobe. Svet se še vedno vrti. Jaz dan za dnem vstanem, opravim svoje in znova zaspim. Zdi se kot začaran krog, kot uhojena stezica iz katere preprosto ni moč skreniti. Prevečkrat se zalotim s stavkom "če bi le...". In vse prevečkrat popustim. Tako izmozgana in tako brez energije bi se najraje sesedla in si dovolila pozabiti na ves svet. Pa čeprav le za trenutek. Tako rada bi brez slabe vesti izklopila mobitel, se podala v neznano, odklopila ta prostor in ta čas. Pa ne gre. Ne dovolijo mi. Zdi se, da breme postaja vse težje in se bodo tla pod mano zdaj, zdaj zamajala in me potegnila vase.

Najhuje pa je, da vse to držim v sebi. Sem ena tistih, ki se skrijejo v najtemnejši kotiček, skrivaj si ližejo rane, objokujejo, nato pa s ponosno grivo in srepečega pogleda znova pokukajo v svet. Močni kot vedno. Sita sem teh vlog in sita pretvarjanja. Včasih, ampak res samo včasih bi si želela nekaj, na kar bi se lahko za trenutek naslonila, kar bi me skrilo pred pogledi, kar bi mi za trenutek brez očitkov in nepotrebnih nasvetov dalo vedeti, da me razume. Pa četudi le senco, le obris nečesa resničnega.

Že od nekdaj sem najbolj zaupala sebi. Morda zato, ker so me ljudje vedno znova prizadeli in sem po nekaj zares bolečih preizkušnjah videla, da zmorem sama. Ampak ni kriva tipkovnica, ne moja prazna glava, niti ni kriv zares slab dan. Preprosto ni besed, s katerimi bi izrazila to kar čutim in kar se zadnje čase zažira v moje organe, v kri in kožo kot pijavka. Hlasta po meni in ubija še tisto malo energije in upanja, ki sta me vseskozi držala na nitki. Niti sama zares ne razumem. Četudi se včasih ne zdi tako hudo, se vedno skriva nekje v meni in ob najbolj neprimernih trenutkih pride na plano. Nikoli nisem razumela, zakaj se ne morem odpreti ljudem in vsaj enkrat dovoliti, da pokukajo v moj svet. Sram in groza me je že ob sami misli, da bi ljudje okrog mene vedeli, kakšen vihar divja skozi moje misli in koliko žalosti se skriva za mojim zamišljenim pogledom. Raje umrem, kot da bi komurkoli pokazala, kako krhka in nemočna sem globoko v sebi.

Čudno? Morda res. Vem, kaj to je. A žal niti sama ne znam razložiti, zakaj je tako. Še vedno poskušam frčati in se neprenehoma zabijam v okno ob pogledu na vse, kar bi lahko imela. Kriva pa sem sama. Ker se držim nazaj. Ker niti sama sebi ne dovolim biti. In na koncu sem vendarle jaz tista, ki jo to najbolj boli.

...

zasadila bi ti nož v srce.
izrezala bi tisto malo ljubezni, ki jo imaš.
pa še to gojiš le do sebe.


s kremplji bi se ti zasadila v obraz.
kričala bi nate, grizla in trgala drobovje iz tebe.
igrala bi se s tvojim ogabnim telesom.


razbila bi te na tisoče koščkov.
puščala bi ti kri kot prascu.
ker to tudi si.


v tvojih očeh bi se zrcalil strah.
tvoj zlagan ponos in frajerištvo bi bila izgubljena.
smeje bi te gledala umreti.

Hush

Še vedno se skriva. Tam nekje globoko v meni. Mala, nebogljena deklica, objokanih lic, preplašena in široko razprtih oči. Kot mala ptička, ki prvič poleti je želela objeti svet, želela je biti drugačna, izrabiti svoja krila, leteti in verjeti v nekaj več. Imela je sanje, verjela.

Njenim bližnjim se je zdelo luškano dokler je bila še malo, neumno dete. Nato so ji pač povedali da tako ne gre, da pač ni tako posebna. Nato so prišli novi ljudje, ona je ljubila, iskala svoj košček sveta. Niso bolele preizkušnje, boleli so trenutki pretrganih objemov, kriki ko so ljudje odhajali samo zato, ker je niso razumeli. Kričala je, da se je zdelo da bodo njena pljuča posesala zadnje atome vesolja in jih poskrkale vase, kričala tako močno, da je piš iz njenih ust opustošil cvetove in prinesel zimo. Nato je bosih nog, zlomljenih krilc ter osušenih ust gazila po snegu. Z vsakim korakom je mraz zarezal nekaj centimetrov globlje v njeno telo in skorajda zajedel v srce. Pa je še vedno hodila. Počasi se je pobirala. Počasi so barve v njej zopet zaobjele svet naokrog, počasi je spet gledala s srcem in videla smisel.

Oklepala se je vsake, še tako majhne bilke upanja, lezla navzgor in počasi našla svoj cvet kjer je čakala na njen dan. Na dan, ko se mala buba polna pričakovanj zaplete v mehak ovoj in čaka na prerod. Postane metulj, vse prelepe barve v njej zaživijo. Končno vidijo kdo je, kaj nosi v sebi. Metuljev je veliko, vsak ima svoje barve, vzorce, svojo pot, svoje oboževalce. Toda šele takrat, ko se lesk sreče in upanja zrcali tudi v očeh, pa lahko zares zasije z vsem glamurjem in močjo, ki ju nosi v sebi.

Močna sem. In sposobna. Srečna. Ponosna. Lepa. Zabavna. Sem. To sem jaz. Rada imam svoj odsev v ogledalu. In radi me imajo. Tudi to vem. A zakaj potemtakem ne morem zares odpreti srca? Čeprav vem, da je vreden. Čeprav so me ljudje prizadeli, pa sem šla naprej še močnejša. Imam ljudi, ki so vredni. Imam ljubezen v sebi. Srečo, stvari ki bi jih rada delila. Obožuje me. Lepo mi je z njim. Rada se stisnem k njemu, objeta z njim zaspim. Dan je lepši, če se zbudi ob meni. Pa nimam poguma, da bi se mu zazrla v oči in povedala kar čutim, nimam moči da bi se mu predala takšna kot sem. Nimam poguma da bi mu pokazala vse, kar nosim v sebi. Ker se bojim. Ker me je strah ...

wings of my soul

Tekla sem. Tekla kolikor so me nesle noge, kolikor mi je dopuščalo bitje srca, tekla da sem komaj še lovila svoj dih. Ni mi bilo mar kje sem se izgubila, prepustila sem se. Prvič v življenju sem zares čutila da me vodi nekaj višjega, nekaj močnejšega od mene same. Prvič v življenju sem si dovolila poleta, tistega pravega, brez občutka slabe vesti. Znašla sem se sredi labirinta. Pojma nimam kdaj sem pobegnila iz mračnega kotička, kdaj sem se izvila primežu črnih, mrzlih rok ki so grabile po meni in trgale meso iz mene. Kdaj sem preslišala tisti hladen glas, ki mi je venomer pravil besede, ki so le še bolj omočile moj že tako objokan in obupan obraz. Zdi se tako daleč, da se komaj še spominjam. Male brazgotinice v meni me včasih še spomnijo na primež tistih rok, na tisti oduren, hladen glas ki me je skoraj pokončal. Nisem vedela, da sem dovolj močna, nisem se zavedala da bom sploh kdaj sposobna vzeti nit v svoje roke in upravljati s svojim življenjem tako kot si zares želim. In tako sem tekla skozi labirint, ves čas sem se ozirala nazaj. Sledil mi je a mi ni bilo mar. "Veš, da mi ne boš pobegnila. Ne moreš živeti brez mene. Potrebuješ me, kot jaz potrebujem tvojo kri, tvoje bitje srca, tvoje solze." Ne, nikoli več. Vame se je naselil kot parazit, oklenil se me je z vsem bitjem in ni popustil. Nikoli mi ni dovolil zares zadihati. Nikoli nisem zares spala, zares čutila. Bilo je kot bi zmrazil moje čute, mojo dušo. Pojma nimam kako sem mu sploh pobegnila. Zgodil se je čudež, moral je biti čudež. Nikoli ne bi mogla biti dovolj močna, da bi mu ušla. Ali pač? Prvič sem bila zares svobodna, prvič sem čutila da to zmorem, da sem močnejša od vsega kar me je trgalo na koščke.

Izgubila sem se. Izgubila med vsemi potmi v labirintu, med nemimi obrazi okrog mene ki so se vame zažirali s pogledom vprašujoč kdo sem, kaj sem storila s tisto plašno deklico ki se je le še nemočno oklepala tega, čemur pravimo življenje. "Ne bo ti uspelo. Še vedno si reva kakšna si bila. Še vedno si ne upaš storiti tistega kar zares želiš. Vrni se k meni, tu si na varnem. Pusti stvarem naj se zgodijo!" Ni mi bilo mar, nisem poslušala. Besno sem planila nanj. Trgala sem ga na koščke, najprej sem grabila po njegovih rokah. Po tistih ogabnih rokah, katerih objem me je dušil in me ni spustil iz vlažnega, mračnega kotička ki mi je toliko časa nudil zavetje pred svetom. Bila sem kot obsedena. Nisem želela vedeti kdo je, nisem želela gledati nazaj kaj vse mi je storil. Raztrgala sem ga na tisoče koščkev. Nato sem s svojimi novimi supergicami pričela skakati po tem, kar je ostalo od njega. Z vsakim krikom, z vsakim pohojenim koščkom sem postajala lažja. Zdelo se je, kot da brišem vse spomine, vse tiste trenutke ko sem želela da me povsem objame, da me ubije in ne bi nikoli več videla belega dne. Brisala sem spomine na trenutke ko sem se v sebi razbijala in izgubljala še zadnje drobce upanja na katere sem se tako opirala. Brisala sem vse trenutke ko sem stala v sobi pred ogledalom in govorila vse tiste besede, zaradi katerih me še danes stisne pri srcu. Brisala sem momente ko sem bila kot smrt s koso in od sebe odganjala vse kar je lepega, vse kar je bilo resnišnega. Ko sem pospravila še zadnje drobce njegove umazane duše sem zajokala. Zajokala tako resnično in tako močno da se je zdelo, da se mi bo odprla prsnica in mi bo razneslo srce. Nikoli naj te ne bo sram svojih solz. Solze so edina prava pot, da ven spravimo vse, kar se je nabralo na naši duši in slepi naše čute. Krik se je vel iz mene, zaradi vse te bolečine sem se le še vrgla na kolena in grabila po sveže zelenem travniku. Kar naenkrat je jok ponehal.

Šele sedaj sem videla, da labirint sploh ni tako črn, da je bil On le bled privid zaradi katerega sem izgubila toliko lepih stvari, videla sem, da vsa zahlipana ležim sredi prostranega travnika polnega rož in obsijanega s sončnimi žarki. Bila sem svobodna. Tokrat prav zares. Nekoč boš dovolj močna. Nekoč ti bo uspelo. Te besede sem si vedno znova ponavljala in vedno, ko se je zdelo da sem končno naredila nekaj korakov naprej, sem se vrnila še dva dodatna koraka nazaj. Tokrat je bilo drugače. Zadihala sem s polnimi pljuči, želela sem okusiti vse vonje, občutiti svežo travo na nogah, želela sem se poditi za metulji kot sem to počela v svojih otroških letih, ko še nisem vedela za temne kotičke in grozeče črne roke, katerih objema se tako prekleto težko rešiš. Spet sem živela, popolno, iskreno, svobodno. Zaradi Njega sem izgubila toliko meni ljubih ljudi, zaradi Njega sem izgubila toliko priložnosti, toliko meni dragih sem prizadela z vso močjo. Nekateri so šli svojo pot in se niso vrnili. Drugi so ostali z mano, veselo priskakljali po travniku, trdno odločeni, da z mano nadaljujejo po stezici ki je vodila nekam proti soncu.

Stvari, ki jih pozabimo so, kot da se nebi nikoli zares zgodile. Nisem pozabila, nisem pozabila Njega in njegovih ledenih prstov, ogabnega vonja in srce parajočih besed. Nisem pozabila vseh Njih, meni tako dragih ljudi na katere še danes pomislim preden zaspim in jim želim le najboljše, čeprav so tako nenadoma odšli iz mojega življenja. In nisem pozabila na pot skozi labirint, na pot ki me je sploh prinesla do travnika, prinesla do začetka nečesa novega, nečesa pravega. Vse to je del mene, čeprav se danes vse zdi tako daleč je še vedno tam nekje, skrito v najtemnejšem kotičku mojega srca. In še vedno male ranice spominjajo da je bolelo, da je bolelo bolj kot bi danes upala priznati. A nadaljujem pot. Danes vem, da sem natanko tam kjer moram biti. In ni mi žal, ni mi žal tudi za tiste najbolj temne trenutke, ki so preskušali mojo voljo in ljubezen do življenja. Uspelo mi je in nisem sama. Navsezadnje je ravno to tisto, kar šteje.

lord of the boards

Od nekdaj me je vleklo sem, v svet divje vožnje, skokov, divjanja in razmetavanja po snegu. A nekako nisem zimski tip človeka, vse zime do sedaj sem se raje skrivala pod odejico in grela s skodelico vroče čokolade ob gledanju najljubših TV limonad. A ne tokrat, ne to zimo. Vse je drugače, vleče me na vse konce in kraje, rada bi vse vedela, vse preizkusila, okusila vse čare in izzive ki mi prihajajo na pot!

Ta vikend sem se končno odpravila. Opremo sicer imam svojo, razen borda ki mi ga je za to sezono posodil prijatelj. No, pa gremo. Kot vedno tudi tokrat ni šlo brez začetnih zadržkov, strahu in predsodkov. Nikoli še nisem stala na bordu, moja zadnja smučarska sezona pa je bila 4 leta nazaj. Pa vendar mi je nekako uspelo da sem se prisilila in naredila to kar sem zares želela in se obenem bala.

Nevem kaj bi brez potrpežljivih inštruktorjev, ki so me pobirali, spodbujali, se mi smejali, me vlekli za rokice ko ni nikamor šlo in mi 39048283x povedali eno in isto stvar ki sem jo sicer razumela že v prvo, pa sem dolgo zbirala pogum da se vožnja zares začne.

Občutki? Fenomenalni! Kljub vsem predsodkom sem se v ta šport zaljubila. Kljub vsemu sovražtvu do mraza in snega - obožujem bordanje, trdno sem odločena da se bom naučila, čimprej. In se tudi bom! Kljub vsem modricam, bolečim sklepom, trdi hrbtenici, sramoti na smučišču (hlače so se mi strgale po celi dolžini, zato so mi jih na servisu zgolj povezali skupaj da je bilo za silo ... skoraj bi se pogreznila u zemljo ... na srečo sem dovolj trmasta in optimistična da sem malček zasliševala vse okrog in na koncu dobila na sposojo hlače od neke natakarice ... pa je šlo naprej) sem zelo navdušena. Metalo me je na vse strani, pa sem se po vsakem padcu pobrala in šla naprej. Vse bolečine in poškodbe, ki so v teh dveh dneh nastale so mi bile neznane vse do danes, ko sem opazila barvne nianse na mojem telesu. Očitno sta smeh in volja res premagala celo moj blazno nizek prag bolečine?! In vesela sem, ker sem spet našla nekaj na čemer lahko delam, ker mi ta šport predstavlja svobodo, užitek in izziv ... in ravno to je tisto kar me žene naprej. Ponosna sem prav na vsako malenkost, na vsak dobro odpeljan meter ali pa progo, na vsak zavoj, na vsak dobro izpeljan ovinek. Vse napakice in padci pa me silijo k razmišljanju kaj sem storila narobe in kako to popraviti. Naj se sliši še tako smešno je učenje bordanja precej podobno vsemu učenju ki ga imam za sabo, vsem tistim bolečim padcem in presneto močni volji po boljših in še neznanih stvareh. Kakorkoli že, jaz se pofočkam med Diva borderji, resda sta za mano komajda dva dneva vožnje a bodite prepričani da bom pridno vozila in se učila ... Bordanje je postala moja mala razvada. Upajmo, da se dobro izučim in kmalu preraste v navado.

Sedaj grem pa spat, čeprav še nisem odločena kako bom spala. Boli me namreč vse, z vseh strani in vseh kotov. Vsak delček telesa ... le moj srček je vesel, poje pesmico Lors of the boards in misli na prihodnje vikende na snegu, z bordom pod nogami in kuhančkom v roki...Juhej!

no limits today

Danes je čudovit dan. Sončen in nasmejan. Odraža vse tisto kar čutim v sebi. Vedela sem, da bo prišel ta dan in končno je tu. Za sabo puščam slabe trenutke preteklega leta, za sabo puščam ljudi ki so me spravljali v jok pa jim ni bilo mar, za sabo puščam vse grde spomine, brišem slike ki me opominjajo na dogodke, ki jih želim pozabit. Ne dovolim si več ovir, ne dovolim več vpliva name in na moje življenje.

Zakaj bi preprosto lebdela tam, kjer ne želim biti? Zakaj nisem že prej odšla stran?! Nekateri ljudje so nam usojeni, nekatere stvari se pač morejo zgoditi. Nekatere pa so se zgodile ker smo sami tako dovolili, ker včasih preveč dovolimo, preveč jokamo pa vendar ne storimo nič!

Življenje mi ponuja toliko sanj, toliko se še lahko naučim, toliko se še lahko nasmejim, veselim z ljudmi ki so tega vredni in se bodo veselili z mano. Razmišljala sem. Predolgo. Predolgo sem se zapirala v svoj svet, tam sem se počutila varno. Ljudje pa so me trgali na koščke. Ker sem jim to dovolila.

Dovolj je bilo. Čas je da zaživim kakor sem vedno želela, čas da na plano prikličem osebico ki se skriva v meni, osebico ki že tako dolgo kriči pa ji nisem dovolila pokukat v ta svet. Danes se smejim in veselim življenja in vsega kar mi še pride na pot. Želim preizkusiti vse, se vsega naučiti, želim končno stopiti iz tega milnega mehurčka ki me je ves ta čas varno nosil nekje nad oblaki. Čas me priganja, pot me nese naprej. In tokrat bom pogumno stopila naprej. Dobre stvari pridejo nepričakovano in navadno kar treščijo v nas. Ne bom se več bala. Ker sem se jih naučila ceniti.

Prihaja pomlad. Voham jo, čutim sončne žarke na moji koži, nasmeh riše moj obraz. Nekateri ne razumejo kaj se dogaja. Radi bi nazaj nekaj, kar sem že zdavnaj pustila za sabo. Za nekatere je prepozno, ker ne morem večno čakati nanje in stati na mestu.

Danes sem zares srečna, spremembice me delajo še močnejšo kot kdajkoli prej. Spremembe na meni in tiste v meni, čudovite spremembice ki mi pospešijo srčni utrip in razprejo moja krila.

Moje življenje barvam sama. Sama izbiram barve, sama izbiram dimenzije. No limits anymore, the world is mine.

crkn!

Roko na srce, vsi imamo koga v bližini ki nam gre pošteno na živčke in ga vsaj malo sovražimo. Sama sem rada v dobri družbi in sem odprta do novih poznanstev in se res trudim navezat stik, a nekateri znajo odbit že na začetku. Najhuje pa je, če jih moraš prenašat spet in spet in res nimaš izbire.

Lahko si še tako pozitiven, nasmejan, energičen in sončkast, pa vendar boš do koga kdaj začutil blokado. Pa vendar si boš zaželel komu zdrobit glavo. Vsi smo krvavi pod kožo.

Tudi moja sončkasta malenkost ni izjema. So osebe, ki mi nabijejo pritisk in me prisilijo k razmišljanju o srednjeveških načinih mučenja, ki bi jih po mojem mnenju pač zaslužili. Priznam, znam bit prekleto zamerljiva in nikakor ne mislim prenašat ljudi ki mi solijo pamet, me ne sprejemajo takšne kot sem in mislijo da je vsa modrost sveta združena v njihovih glavah.

Na žalost ne gre vedno da se takšnim primitivcem izkumikaš, ignorirat je težko njihovo debilnost, da bi se trudla z njimi je pa totalka škoda moje energije. Zato pa si z veseljem zavrtim kakšn hud komad in si predstavljam mojo pest na njihovem gobcu. Fuck it, eni res nimajo meja ... aaa kok sovražim, da jih morm prenašat.

Let me live my life, bitch. Now go and fuck yourself.

moment of silence

Pridejo trenutki ko bi najraje zbežala nekam daleč stran. Ne zato, ker bi bila žalostna in ne zato ker bi se bala življenja. Preprosto zato, ker sem rada sama. Ker sem morda premalokrat sama s sabo.

Včasih se odpravim na sprehod. Kar tako, še sama nevem zakaj. Hodim, poslušam in in ne mislim na nič. Zdi se kot bi svet bežal mimo mene. In za moment sem povsem brez skrbi. Povsem brez misli na stvari, ki jih moram še storiti, brez misli na slabe trenutke, brez misli o obžalovanjih, o napakah in o jezi.

Opazujem sneg, pobeljene trate, ljudi ki se sprehajajo in kramljajo, zaljubljence ki grejejo drug drugega, kužke ki se igrajo, otroke ki se smejijo in igrajo nogomet sredi zasneženega travnika. Četudi je na trenutke vse črno, četudi so trenutki ko bi komu najraje izbila zobe, četudi so momenti ko bi vse poslala nekam, sem srečna. Srečna sem da imam ljudi ki mi stojijo ob strani, srečna da sem zdrava, srečna da lahko sledim svojim sanjam pa četudi se včasih zdijo tako daleč. Vse okrog mene je tako pisano. Tiho hodim in se nasmejim. To je trenutek tišine, ki mi ogreje srce.

Misel dneva: Življenje je lepo, čeprav po njem rijejo prasci.

the end

Stali smo sredi glavnega trga. Bila sem v krogu meni najljubših. In vendar so bile moje misli pri njem ... ne pesem, ne smeh, ne penina, ne objemi ... nič mi ni priklicalo nasmeha na obraz. Nekaj metrov stran je stal. Tam je bilo moje srce, tam so bile moje misli, sanje in upi. Mislila sem, da ga sovražim potem ko sem mu povedala kaj čutim, mislila sem da bom lahko šla ponosno naprej. Kako naivno ...

Pričeli smo z odštevanjem. Nisem štela. Nisem čutila prazničnega vzdušja, ni mi bilo do smeha. Edina stvar ki mi je hodila po glavi je bil On. Besna sem bila, da v novo leto vstopam s solzami v očeh, da šele sedaj vidim kaj pomeni zares in brezpogojno ljubiti in da sedaj vidim kako prekleto to boli! Tako, 2008 je bilo tu. To sem vedela, ker so se vsi pričeli objemati in poljubljati. Nemo sem strmela predse in zamomljala nekaj podobnega voščilu. Objemi, poljubčki in želje so se kar vrstili, a se po resnici povedano ne spomnim niti ene. Nadaljevali so s petjem in pitjem penine ... šla sem bolj spredaj gledati ognjemet. Želela sem proč od njega, ker sem vedela da bo želel voščiti srečno novo leto in vedela sem da bi me to zlomilo. Želela sem se skriti.

Solze so mi tekle po licu, ko sem stala sredi nasmejane in dobrovoljne množice ljudi. In takrat je prišel. Pa tako sem upala, da ga ne bo. Voščil mi je, me objel in poljubil na lice. Zdelo se je da trenutek traja večno, v meni je vse vrelo, solze so mi padale po licih, nisem zdržala. Nato je odšel nazaj. Jaz pa sem jokala, preklinjala svet in sebe, sovražila vse, sovražila smeh in veselje. Zakaj se vsi smejijo če pa jaz tega ne čutim, če pa meni ni do smeha?! Nato so pome prišli prijatelji in me zvlekli v dogajanje.

Komaj sem poskušala malo zapeti in za trenutek pozabiti na dogajanje in bolečino v sebi, sem ga zagledala ... zagledala kako se je poljubljal z neko žensko. Ampak tokrat z drugo kot zadnjič. Bolelo je. Spet solze. Krik. Bolečina. Žalost. Z obupom sem vstopila v leto 2008. Ne veselim se ga, prav nič.

Trga me v sebi. Priznam, mislila sem da zmorem naprej. Po tistem, ko sem mu povedala, se je za trenutek vse skupaj zdelo tako nepomembno in lahkotno. A sesula sem se v trenutku. Prvič v življenju čutim nekaj takšnega. Prvič bi bila za nekoga pripravljena dati vse kar imam, zanj umreti, zanj storiti karkoli. Tako prekleto boli. Pridejo momenti ko sem nekje na tleh, ko vse izgubi svoj smisel, svoj čar.

Nevem kako naprej. Ker smo kar naprej skupaj, ker smo v isti družbi. Vse raje ga imam in vse bolj obupujem nad sabo in svojim življenjem. Naj ga ignoriram, naj se pretvarjam da ga sovražim, naj se umaknem iz družbe in nekje v samoti umiram po koščkih?! Vem, da bi rad bil moj prijatelj, vem da bi se mi rad približal, vem da me ima rad a ne na način kot bi jaz želela da me ima.

Trapasta sem. Tole kar pišem je trapasto. To kar čutim je trapasto. Vem, da ni nič kriv.

I'm a fool

Preklet naj bo dan ko sem ga spoznala. Takrat se je ves moj svet obrnil na glavo. Še nikoli nisem čutila tega kar čutim sedaj.

To nisem več jaz, sem le še senca sebe. In vem da sem kriva jaz. Povsem drug človek postanem ko je On blizu. Ne morem se niti normalno pogovarjati z njim, ne morem ne mislit, ne spat. Vem, da bi se zelo dobro ujela. A On tega ne ve, tega ne vidi in najbrž nikoli ne bo opazil koliko mi pomeni.

Nimam poguma, da bi mu končno povedala kaj čutim. Že tolikokrat sem izgubila zaradi tega in kot kaže se zgodba ponavlja, ne znam povedati kaj čutim in kaj želim. Ne zmorem mu priznati, ne zmorem mu povedati! Zakaj mu ne morem povedati, vem da bi mi bilo potem lažje ... Obožujem ga, ker je takšen kakršen je popoln.

can't talk about it.

Rada te imam. Najlepše besede tega sveta. Vsi jih radi slišimo a jih je tako prekleto težko izreči. Iskreno, iz srca. Kolikokrat sploh povemo našim najdražjim koliko nam pomenijo? Zakaj se v težkih trenutkih vedno spomnimo nanje in nas preplavijo čustva, a vse ostane le pri mislih. Kako nori so občutki, ko si preprosto želiš objeti nekoga ker ti je polepšal dan. A tu se ustavi. Česa nas je strah, zakaj nam je tako težko nositi srce na dlani? Zakaj nam je tako težko govoriti o čustvih, upamo pa si o njih pisati na internetu med popolnimi neznanci. Zakaj je tako prekleto težko ljubiti? In zakaj vedno obstaja tisti strah, strah da bomo zopet razočarani, strah da morda jutri ne obstaja. In če bi bilo to res, izkoristimo danes, naj ne ostane neizrečeno. Najlepše besede tega sveta, naj pridejo iz srca, naj gredo med naše najdražje, da jim bo toplo in bodo vedeli da jih imam radi takšne kakršni so.

Pa vendar sva samo znanca, prijatelja. To kar sva bila in to kar bova očitno ostala. Bi bilo kaj drugače če bi mu povedala kaj čutim do njega? Bi morda za trenutek v meni videl kaj več kot prijateljico? Žalostna sem. Žalostna in jezna nase, ker ne najdem poguma. Neprestano mislim nanj, a ko ga imam pred sabo se preprosto hočem držati nazaj, ostati prisebna in sproščena, čeprav v meni metuljčki delajo salte in poskoke. Strah me je njegovega odziva na to, kar čutim. Kako bi gledal, kaj bi rekel če bi mu povedala. Morda ne bi bilo več tako, kot je sedaj, morda bi bilo slabše. Tega ne bi prenesla. In vendar najbolj boli, da je tako blizu, tako prekleto blizu a vendar … Ne morem, nimam poguma. Rada ga imam, nadvse. A tega mu ne znam povedati.

Naj pesem govori sama zase … Flyleaf – So i thought

All your twisted thoughts free flow
To everlasting memories
Show soul
Kiss the stars with me
And dread the wait for
Stupid calls returning us to life
We say to those who are in love
It can't be true 'cause we're too young
I know that's true because
so long I was
So in love with you
So I thought

A year goes by
And I can't talk about it

On my knees
Dim lighted room
Thoughts free flow try to consume
Myself in this
I'm not faithless
Just paranoid of getting lost or that I might lose
Ignorance is bliss cherish it
Pretty neighborhoods
You learn too much to hold
Believe it not
And fight the tears
With pretty smiles and lies
About the times

A year goes by
And I can't talk about it

The times weren't right
And I couldn't talk about it

Choris Romance says goodnight
Close your eyes and I'll close mine
Remember you, remember me
Hurt the first, the last, between
Choris Romance says goodnight
Close your eyes and I'll close mine
Remember you, remember me
Hurt the first, the last, between

And I'm praying that we will see
Something there in between
Then and there that exceeds all we can dream
So we can talk about it


Choris Romance says goodnight
Close your eyes and I'll close mine
Remember you, remember me
Hurt the first, the last, between
Choris Romance says goodnight
Close your eyes and I'll close mine
Remember you, remember me
Hurt the first, the last, between

And I'm praying that we will see
Something there in between
Then and there that exceeds all we can dream

And all these twisted thoughts I see
Jesus there in between
And all these twisted thoughts I see
Jesus there in between

so tired ...

Komaj se še držim pokonci. Morda je nekaj res v zraku ali pa imam samo jaz čudno obdobje. Vse mi gre narobe. Vse!

Učim se kot nora pa slabe ocene kar letijo z neba. Nimam pojma kaj se dogaja, ker se res trudim pa ne gre in ne gre.

Dokler ni snega je še vzdržno. Tista bela navleka ki mi vedno omoči čevelje in hlače in na cestah ustvarja pravi naval dreka in umazanije je pa itak zgodba zase. Verjetno ni treba posebej poudarjati da ne maram zime. In ne maram snega. Niti najmanj!

Morda je to vzrok za moje težave, moje slabo počutje in grozno neprespanost. Zima, grda tetka katero manj vidim, rajši jo imam!

Mislim, da grem spat. Pa čeprav le za trenutek. Nato pa spet za knjige. Čeprav je morda vse skupaj stran vržen čas, bolj se trudim, slabše je...K vragu vse skupaj! Rabim čas zase, samo zase in nikogar drugega.

Spim in sanjam. Njega. Misel nanj mi ogreje srce spet in spet.

pravljični Dunaj

Priznam, očaral me je. Prvič sem bila na Dunaju in vendar me je v trenutku prevzel. Vedno sem poslušala kako je lep, romantičen, razkošen. Sedaj lahko to tudi sama potrdim. V soboto smo se namreč s sošolkami odpravile tja, sicer prek šole ampak smo vseeno uživale po svoje in se navduševale nad čarom tega mesta.

Velika mesta imajo svoj čar, imajo tisto kar te posrka v dogajanje. Nekaj posebnega, kar te povsem pritegne, ko pozabiš na vse drugo, ko spremljaš vse tiste neverjetne stvari, zares čutiš utrip mesta. Naša zaprdena Ljubljana se ne more primerjati s tem. Na Dunaju so ljudje prijazni, se smejijo, ti z veseljem pokažejo pot če brazglavo iščeš tisto velikansko Zaro ki je, z malo boljšo orientacijo od moje, pač ne moreš zgrešiti. Medtem ko se mi zdi, da smo Slovenci vse preveč zadržani. Na Dunaju pa se je vse zdelo tako sproščeno, prav čutil si vso tisto pozitivno energijo.

Mesto je že v soju lučk, ki naznanjajo prihod veselega decembra. Priznam, da obožujem ta mesec in vse povezano z njim, morda sem bila ravno zaradi tega tako navdušena nad mestom. Pa vendar vse tiste stavbe, ljudje, lučke in drevesca, ostanki zgodovine, ljudje z nasmehi na obrazu. Vse me je navdušilo in vem, da se bom rada vračala tja. Morda le po nakupih, morda malo raziskovat to mogočno mesto ali pa zgolj na izlet z družino ali fantom.

Dunaj nosim v srčku, definitivno je postal eno izmed meni najljubših mest.

dying inside

Ne zmorem več. Vdam se. Odneham. Tu je meja, ko preprosto nimam več energije in volje, upanja v sanje, v življenje. Nihče ne razume, nihče noče razumeti kako se počutim, nihče ni tu ob meni ko strta in solznih oči gledam skozi okno.

Toliko stvari se je nabralo. Vse te obveznosti in trdi padci. Ne znam se pobrati. Namesto, da bi me razumeli me le še kritizirajo, se derejo nad mano, me dajejo v nič. Pač sem padla, boleče in globoko. Vem, da bi se morala spet pobrati a ne morem. Ker sem povsem strta, ker tako prekleto rabim nekoga, ki bi razumel. Zakaj me nihče ne objame in reče da bo še vse v redu. Zakaj nihče ne verjame vame in mi stoji ob strani, potem bi mi morda uspelo. Morda potrebujem le malo spodbude. Zakaj so z mano ko sem srečna, ko pa sem povsem na tleh se zaradi njih in njihovih besed počutim še slabše. Veliko slabše.

Skrivam pogled. Nočem, da vidijo moje solze. Zapiram se vase, spet bi rada našla svoj svet kjer sem skrita pred zlobniki pogledi. Uničili so moje sanje, vse mavrice v moji glavi, vse upe v mojem srcu. Tako mi je hudo. Tako bi rada iskren objem, besede ki bi ogrele moje mrtvo srce. Moje srce bije tisti enoličen ritem a ne več živahno kot nekoč, v moji glavi spet odzvanja glas ki me uničuje, spet so tu obrazi ki se le smejijo, hodijo mimo mene in jim ni mar.

Ne zmorem več. Moja energija je na nuli. Izgubila sem vse v kar sem verjela, ne upam več, ne sanjam. Jokam v spanju, ker vem da me tam nihče ne sliši. Ne jočem ker sem šibka, jočem ker mi je hudo. In nihče mi ne vliva upanja, nihče ne razume. Tako sama sem. In zaradi njih le še bolj boli. To so osebe, ki bi jim moralo biti mar, osebe ki so vedno in povsod ob meni. A ne tokrat. Tokrat umiram, izgubljam se. Sama. Jočem, gledam v prazno. Sčasoma ne čutim ničesar več. Le še gledam v prazno.

so fucking over you!

Razumem zakaj išče solze v mojih očeh, zakaj išče tisti prestrašen pogled, tisti pogled poln upanja, razumem zakaj išče mojo žalost, moje besede, moje krike ki so ga klicali in vabili nazaj v moj objem. On to išče, jaz mu tega veselja ne dam več. Po vseh neprespanih nočeh, po vseh žalostnih pesmih polnih obupa ki sem jih pisala on to pričakuje še danes. A vedela sem, da pride dan ko ne bo več bolelo, ko bom pozabila, ko se bom spet smejala.

Bile so noči ko so me vabili ven pa sem se raje smilila sebi, ko sem ostajala doma, ko nisem želela razumeti zakaj se je nenadoma vse spremenilo. Krivila sem se, njega pa opravičevala. A ni opravičila za ignoranco, za posmeh, za trde besede. Ni opravičila, da je druge vabil ven, mene pa gledal kot bi videl duha, kot bi gledal skozi mene, kot da me ne bi bilo. Kar naenkrat se je ohladil in še vedno sem upala, jokala, želela ...

Danes mi je vseeno, ne gane me več. Vesela sem, da sva se spoznala, da je bil del mojega življenja, ker me je veliko naučil. Rada sem ga imela.

Srečna sem, srečna da živim, srečna da sem kar sem. Srečna sem! In spet lahko ljubim, ponosno bom dvignila glavo in gledala mimo. Poglej me zdaj. Srečna sem in vem da te to žalosti. Sedaj sem dobila nazaj del mene, ki sem ga res pogrešala. Po vsem kar si mi storil sem te prebolela. I'm so fucking over you today!

losing it again

Spet in spet se mi dogaja. Ko se že zdi, da sem na zeleni veji padem še globje in bolj boleče. Kot da nisem že dovolj občutljiva in ranljiva je sedaj bolečina še fizična. Sem kot ranjena ptica, ki le čaka na tisti, dan ko bo ponovno odletela, svobodna in ozdravljena, tja kamor jo vleče srce.

Vem, da se rane celijo počasi a meni čas ni naklonjen. Ko se že zdi, da sem vse pustila za sabo se spet vrne. Tako rada bi se spremenila. Tako se trudim postati boljša, lepša, uspešnejša, bolj samozavestna. Vem, da so spremmebe v meni in na meni tiste, ki me bodo osvobodile. Vem, da bo dan, ko bom vsem, ki so me prizadeli in tiščali dol pokazala kaj so zamudili in kaj so izgubili, eden najsrečnejših v mojem življenju. A ti ljudje so še vedno tu in jaz sem kot ujeta ptica med plenilci ki vedna znova prežijo name. Komaj se zaceli ena rana, zadajo drugo. Nikoli jim ni dovolj. Ranljiva sem in ne zmorem se jih ubraniti. Vem, da sem kriva tudi sama.

In kot da to ni dovolj se zdi, da so se vse te bolečine, žalost in strahovi naselili v moje telo. Vse me boli, najraje bi prespala dan za dnem, pozabila na vse. Se padli angeli vrnejo v nebesa? Ostanejo pozabljeni od vseh, izgubljeni? Se ranjena ptica lahko osvobodi, ubrani, zmore odleteti stran? Je sama dovolj močna?!

živčno živčna

Spet se mi meša, vedno je eno in isto. Ko pogledam na moj planer in vidim: test fizika. Utrip se pospeši, diham hitreje, zamegli se mi pred očmi, glavoboli se kar ne nehajo.

Da ne bo pomote, nikakor nisem butasta, v šoli mi gre super tako pri naravoslovnih kot družboslovnih predmetih - le fizika je izjema. Naj se še tako učim, trudim, poslušam, rešujem naloge ko mi nikakor ne gre in ne gre v glavo, ne znam nalog, ne razumem niti teorije.

Pa kako za vraga, saj ne rečem da bi bila lena in ne bi nič delala, ampak ko se trudim razumet in res pridno delam za ta predmet pa ne gre nič na bolje. Sem res takšen antifizik? Je to normalno?

In danes spet jokam od živcev in nemoči, jočem kot dež ker ne vem kaj storiti, čisto sem že izgubljena in izmučena. Ne gre in ne gre. Le še jočem lahko in butam z glavo v steno. Držte pesti v petek, morda bo to kaj zaleglo?!

to je moja pička!

Sedimo v baru in pijemo pivo. Nič novega, kot skoraj vsak petek ko še razmišljamo kam se bomo dali. Čakamo kolega, ki nas bo peljal nekam kjer bo kaj dogajalo. Pri nas je bolj dolgočasno in petki so bolj ali manj enolični. Pa pustimo to. Torej končno po uri čakanja pride Rok v svojem BMW. Frajer kot vedno. Huh presenečenje, iz avta stopi prikupna blondinka čudovitih modrih oči. Prijazno in malce sramežljivo se smehlja.

Takoj se mi zdi simpatična. Pristopita do naše mize in vsi vemo koliko je ura. To je punca s katero je Rok že pol leta pa nam je še ni predstavil. Vsi prijetno presenečeni (ker je tokrat izbral res prikupno pupo, ki se zna obnašat in ni pijana niti oblečena kot kurbica - povsem drugačna kot njegove bivše). Tako pristopita do nas in Rok izjavi: "Čao, sorry da ste me čakali." ... sede za mizo in naroči pivo ... bejba še vedno stoji in se smehlja ... po petih minutah mu kane da ženskica še čaka da jo predstavi ... Rok: "aja am to je moja pička Ana!" In zvrne še en požirek pira ter naklada kateri avto bo sedaj kupil. Ženska se ne zmeni za njegove besede in vsem da roko ... predme je potisnila roko jaz pa sem buljila vanjo kot zaboden bik. Šele nato sem prišla toliko k sebi da sva se rokovali in sem izjavila nekaj podobnega mojemu imenu ...

Smo ženske res tako butaste da se ne postavimo zase in igramo največje tepke, ko se naši deci postavljajo pred kolegi? Vam je res vseeno ko slišite od tipa da govori o svoji pički ali ko od nekoga slišite da ima on sosed za tretjim vogalom pičko?! Kako sploh lahko nekdo reče osebi ženskega spola pička? Kot da bi šlo za stvar ne pa osebo. Vsaka pička ima namreč svoje ime in svojo osebnost in ni samo dekoracija ki se šteje kot nekaj samoumevnega! Kako za vraga je to sprejemljivo, saj je vendar njegova punca s katero je tudi podnevi in ne samo ponoči med rjuhami! Svašta, da bi mene moj dragi tako predstavil bi takoj vedela pri čem sem in šla. Spoštovanje je potrebno tudi v družbi, ne pa sam ko sta sama in tipček nima na sebi maske ala wannabe frajer!

rada bi znova poletela

Rada bi letela, spet letela v oblakih sanj ki so me nosili nekoč. Včasih sem sanjala, sanjala z odprtimi očmi in se zatekala v svoj svet kjer sem se počutila varno in ljubljeno. Danes je svet preprosto preveč črno-bel da bi sploh še našla čas in voljo za to. Jesen prihaja. Listje se že barva in pada z dreves, zmrazi me že ko stopim iz hiše, sprehodki so naravnost dolgočasni brez sončnih žarkov in veselega igranja otrok v bližnjem peskovniku. Spet so na svoj račun prišli zapečkarji, zdi se da vsi samo še tičijo v hiškah, se grejejo pri ognju in že mislijo na zimo. In tudi sama poleg šole in športa ne najdem stvari ki bi se jih lahko res veselila. Zima prihaja ...

Jaz pa se sprašujem kdaj sem nazadnje sanjala? Kdaj sem nazadnje pisala tiste prave verze, tiste stavke ki so prihajali naravnost iz srca. Nekako nimam navdiha, iščem svojo muzo. Ljubezen se zdi tako daleč in to bo le še ena zima ko bom sama v mrzlih večerih. Tako dolgo ga že ni ob meni, toliko dni se že smeji z njo pa ga še nisem povsem prebolela. Še vedno me zaboli vsakič ko se spomnim nanj in še vedno kdaj pa kdaj zaspim s solzami v očeh. Tako rada sem živela najine sanje, kovala načrte z njim, tako dobro se je bilo stisniti k njemu, se smejati, gledati njegove čudovite oči. In še vedno me bega, vedno znova me bega spomin nanj ko pride jesen. Zime ne maram, naravnost ne prenesem skakljanja v škornjih in mokrih hlač na sebi a vedno bo sneg tisti ki me bo spomnil na najine večere polne smeha in objemčkov. Tista zima je bila najina prva in zadnja, tisti večer je bil samo za naju. In čeprav naju ni več bom vedno v srcu nosila ta čudovit spomin in zajokala vsakič ko se bom brez njegove roke v moji sprehajal na božični večer med tisočerimi lučkami in zasneženimi drevesi. Šele jesen je tu, mene pa že stiska pri srčku in spet boli bolj in bolj ...

Tiho si odšel,
nisi me objel,kot da,
sploh se nisva ljubila.
Tujec si postal,
ljubezen si izdal,
drugo greje tvoja bližina.

Zdaj ko te več ni,
sem ostala brez moči,
še hrepenim,
poljubov tvojih si želim, si želim.

Rada bi znova poletela,
a ne znam, ker nimam kril.
Rada bi znova zaživela,
a brez tebe mi ne gre.
Saj še joče se srce,
v meni le praznina je.
Sama sem vsako noč,
še čakam te.

Vzel si mi vse,
a spominov mojih ne,
nikdar, te ne bom pozabila.

Zdaj ko te več ni,
sem ostala brez moči,
še hrepenim,
poljubov tvojih si želim.

Rada bi znova poletela,
a ne znam ker nimam kril.
Rada bi znova zaživela,
a brez tebe mi ne gre.
Saj še joče se srce
v meni le praznina je
sama sem vsako noč.
ŠE ČAKAM TE!

sorodstvo moje sodstvo

Žlahta, kri, ljubezen povezana s skupno preteklostjo. Ja, žlahta my ass! Po mojem mnenju ena sama hinavščina in vtikanje v tuja življenja. Ta presneta family meetings mi gredo pošteno na jetra, vedno znova ista zgodba in vedno na koncu teslo izpadem jaz. Že od nekdaj sem bila črna ovca med sorodniki, vsi bratranci in sestrične so vzorni otročki, ki še v življenju niso šli na zabavo, se ga napili, šli s kolegi na morje. Zato je moje življenje in bedarije ki jih včasih naredim preveč očitne seveda bolj zanimivo kot pa novička v Lady, da ima Natalija umetne joške?! Ah dajte no, kje pa piše da bi morali biti vsi enaki, da bi se morali prilagajti drugim. Sama pač ne maram povprečnega življenja in sem bolj uporniške narave, pa kaj. Rada bi izkoristila svoja mlada leta, se zdivjala in izkusila čim več, videla čim več. Zadnje kar rabim je vtikanje tete v mojo mamo kako da me spusti samo na morje ali pa vprašanje sestrične zakaj nisem v srednji šoli odlična? Oh ja pa da ne pozabim, ker se družim z nekom ki ima rad črno barvo to pomeni da se on drogira in se drogiram tudi jaz. Mhm seveda, poglej tetica kr tresem se od potrebe po pikanju ... In potem je tu še moj "popoln" bratranec s katerim sva kot pes in mačka že odkar mi je pri 5 letih za rojstni dan ukradel kinder jajčka, ki sem ga dobila za darilo. Potem je šlo le še navzdol in traparije so pripeljale tako daleč, da sva se skoraj že tepla. Ta kekec je star 22 let pa se obnaša kot retardiran pubertetnik, zadnjič me je vpričo moje druščine ocenjeval in zmerjal kakšna sem in s kom se družim ter delil nasvete kako naj bi se obnašala, kaj poslušala, s kom hodila ven? Srečo ima, da mu nisem spraskala vsega obraza. Ampak za teto in ostale sorodničke sem seveda kriva jaz, ker sem povsem podivjana in sem ušla nadzoru staršev. Sestrična ni šla na maturantskega, ker nebi prenesla pogleda na pijane sošolce?! Mhm toliko o naši happy druščini.

Ne bom rekla, da jih ne maram, sem jih pa definitivno sita. Njihova večna spodobnost in igranje brezmadežnih človečkov mi para živce in sili mojo želodčno vsebino na plano. Živi in pusti živeti pravijo, sama pravim da je čar ljudi da smo si tako različni in je vsak tako poseben. Oni očitno tega nikdar ne bodo doumeli. Ni mi več mar, tem srečanjem se bom na veliko izogibala in živela kot meni paše. Starši me imajo radi takšno kot sem, ob sebi imam ljudi, ki me osrečujejo in cenijo takšno kot sem. In to je tisto kar šteje, mar ne. Kaj mi mar krvne vezi, ljubezen ne nastane, ko po tvojih venah steče kri tvoje tete in strica ... Ljubezen moraš graditi in negovati, pogojena pa je z zaupanjem in spoštovanjem. Kaj mi mar kdo je moj sorodnik, moj pravi prijatelj je tisti, ki ga bom ljubila in spoštovala, kot on ljubi in spoštuje mene.

doll

Sovražim takšne dneve. Četudi se počutim srečno le za trenutek in mislim da sem šla naprej me hitro zabije nekaj kilometrov nazaj. Sita sem že bojev sama s sabo, sita iskanja sebe, sita tega dušenja in te bolečine ki jo nosim s sabo. Nisem človek, ki nosi srce na dlani in četudi izgledam močna, v sebi umiram. Razbijam se na koščke, tiho in počasi. Pa saj se vse nekje konča ... Niti ne vem kdaj se je začelo in mi ni več mar. Vem le da je tokrat res slabo, slabše kot kdajkoli prej. Kričim, v sebi kričim naj že nekdo opazi da je konec, da ne morem več naprej. Vsaj ne tako.

Četudi sem neprestano obkrožena z ljudmi se počutim tako samo. Četudi so to ljudje s katerimi se poznam že od nekdaj se počutim tako zaigrano, kot da me nihče ne bi zares poznal. Kot lutka, igračka ki se neopazno giblje, le še ena izmed mnogih v izložbi. Četudi ima čisto svojo serijsko številko, četudi ji ni enake, je le lutka, le ena izmed mnogih. In nihče ne opazi da se je njen mehanizem zrušil, nihče ne ve ker je nihče ne vzame v roke. Nihče ne ve ker le nemo stoji. In umira tam nekje na zaprašeni polički med tisočerimi na videz enakimi lutkami.

Tako rada bi sproščeno zadihala, se nečesa iskreno veselila, tako rada bi nekaj res ljubila, nekaj res želela. Rada bi živela, rada bi začutila moč v sebi, rada bi se počutila zares srečno. Vsaj enkrat. In četudi nisem slaba oseba ne morem živeti kot bi želela, neprestano se gibljem v senci, v začaranem krogu kjer se vedno ko posije en sam žarek upanja spet zgrne senca in me vzame v naročje. Ne znam se več normalno pogovarjati, ne morem več pokazati prave sebe, ne morem več živeti brez da bi neprestano tuhtala kje sem izgubila svoj jaz. In ne morem več preživeti enega dneva ki se ne bi končal za zamorjenostjo in samoobtoževanjem. Zakaj za vraga se ne morem sproščeno pogovarjati, smejati, zakaj si ne upam govoriti kar mislim, zakaj ne upam povedati šale četudi mislim da bom izpadla butasto. Oviram samo sebe, ne pustim si biti kar sem in tega se zavedam. In zato me imajo za tiho in dolgočasno osebo, le številko v družbi. Četudi sem globko v sebi vse prej kot dolgočasna in zabita. Pa ne znam drugače.

In sita sem pritiska name, da bom dosegla svoj poklic, da bom uspešna, da bom sijala, sita sem oviranja, sita vseh teh prepovedi, tega tempa življenja ki me ubija. Ljudje živimo eden mimo drugega, ne menoč se kaj se dogaja v naših srcih. Ne znamo več ljubiti, znamo le še jemati, znamo prizadeti in se delati nevedne četudi v sebi jočemo. Izgubila sem vero v ljubezen, vero v prijatelje, v svojo družino, vero v to da bom nekoč našla tistega pravega. Ker si nihče več ne vzame časa, ker nihče ne želi spoznati prave mene ...

In lutke izgubijo rok trajanja, če lutke niso ljubljene in ostanejo v izložbi predolgo časa pridejo iz mode. In izginejo. Ker na tem svetu ni prostora za vse lepe in molčeče lutke.

Sovražim

Vsako minuto, sekundo, vsak prekleti dan ki sem ga preživela v tvoji družbi. Sovražim da si mi toliko pomenil, da bi še včeraj umrla zate, da sem te cenila in oboževala, da sem mislila da si vreden biti moj prijatelj. Mislila sem da me poznaš. Očitno temu ni tako. In mislila sem, da jaz poznam tebe. Oh napaka. Kakšna zmota, danes ko ti gledam v oči se sprašujem kdo si, od kje si se vzel. Tako prekleto samovšečen, tako visok da se zdi da te nihče ne doseže. Kaj družba naredi s tabo, kako hitro zamenjaš obraz. Hinavec, kreten ki ni vreden mojih solz. Ne bom več jokala za tabo. Sedaj vem da nisi vreden, še ena napaka več, še enkrat sem se opekla. Pa se ne mislim več. So ljudje ki so vredni in ti ne spadaš mednje. Zate sem senca, ti pa si zame le še tujec. Si neznanec z nabitim egom ki sega prek daljav, si hinavec ki se obrača po vetru. Šele sedaj vidim kdo zares si. Izgubljen in poln tistega manjvrednostnega kompleksa zato pa igraš. Igraš nekaj drugega, ne tisto kar je zares v tebi. Izgubljen si, niti sam ne vidiš kaj zares igraš, tako hitro menjaš vloge. Hinavec, ki ima rad le samega sebe.

Sovražim te in od danes naprej tudi jaz ne poznam več tebe, ne tvojega imena. In kar je bilo, tisto kar sva imela, vsi pogovori in vse lepe besede ... to je le pravljica. Danes sem se zbudila in videla pravega tebe. In sovražim te.

don't speak!!!

Zakaj? Zakaj mi ni mogel preprosto povedati, zakaj zakaj se je tako izšlo? Moj najboljši prijatelj, edini moški ki sem mu res vse zaupala, z njim sem se smejala, jokala in debatirala, moj najljubši sopivec, faca s katero sva delala bedarije in se smejala ker sva občasno izpadla že trapasto smešna. Rada ga imam na smrt, res eden in edini pravi prijatelj, moški ki sem mu zaupala vse. Tako vesela sem bila da imam ob sebi nekoga pred katerim se počutim gola, sončka ki mi je pomagal vedno in povsod.

Zakaj sem morala od drugih izvedeti da je čutil nekaj več, zakaj mi ni mogel povedati, zakaj ni pokazal. In zakaj kar naenkrat ignoranca, zakaj ne kliče več, zakaj ne klikne več niti na MSN, zakaj ni več kar je bilo? Sedim in jočem, delam scenarije kako mu povedati kar me teži, kako za vraga naj mu povem da me boli kar dela, da boli da sem sedaj le še senca, kako me žge da je tako blizu in hkrati tako daleč in ne morem ga priklicati nazaj ...

Ne morem verjeti da sem ga izgubila, kdaj, zakaj, kam je šel. Boli in žge, v družbi bi se mu najraje zjokala na rami, mu kričala v obraz kaj sem naredila narobe, s čim sem se mu zamerila, zakaj kar naenkrat takšen led. Je bilo samo to da sem mu bila všeč, je za tem še kaj več, kaj sem naredila tako narobe?! Vedno ko smo skupaj me tišči v prsih, komaj se držim da ne pričnem kričati, toliko vprašanj, toliko zakajev, toliko vprašajev. Kaj se je zgodilo, še pred dobrim mesecem je bil tu, z mano, kot eno. Zakaj, zakaj sem ga izgubila. Kdaj? Kje? Izginila sva, ni naju več, naju, kot dvojine, ni več smeha in pogovorov, ni več rame za jokanje.

I can't believe
This could be the end
It looks as though you're letting go
And if it's real
Well I don't want to know

aha, vidim te!

Pa smo tam. Gledam v ogledalo in se sprašujem kako je prišlo tako daleč. Sem nora? Povsem zmešana, odštekano prismuknjena??? Jaz pravim da vse to in še več, prijatelji se mi le smejijo. Stopim sem in ga vidim, grem skozi vrata in se zdi kot bi treščila vanj! Potem rabim pol minutke, da pridem k sebi in vidim da imam privide? Wow adijo pamet, kje sem te izgubila? Adijo razum, moj stalni spremljevalec kam si se skril ... naj se sliši še tako bolano vidim njegov obraz povsod kamor stopim, kamor grem. Ponoči ne zatisnem očesa, ker ga imam pred sabo. Kot bi gledala film. Bravo jaz! Res me zanima kaj sledi, bom ogovarjala drevesa v prepričanju da je on? Še delat ne morem, ker se ne zberem. Kuhala sem kavo, ko sem skozi okno videla njegov avto. No ja, vsaj mislila sem, da je tam. Grem ven - nič ni tam. In spet, avto sem, avto tja, jaz čekirat - nič! Toliko da se je kava shladila in me je nek gospod skoraj vrgel skozi okno, ker je čakal na nujno dnevno dozo kave. Bolano, no tole sem morala spisat, na srečo se na ekranu ni prikazal in sem dokaj realno videla tipkovnico. Sedaj grem pa naprej butat v steno in se smejat ogledalu, morda me hitreje mine.

is it real?

Sprašujem se ali se to sploh res dogaja, je možno da sem to opazila šele sedaj. Nikoli si ne bi mislila, da bom na nekoga ki ga že dolgo poznam pričela gledati povsem drugače. In tokrat prvič ne jočem zaradi ljubezni, ne tečejo mi solzice četudi nisva skupaj in praktično med nama ni nič. Še vedno se spomnim, kako sva se prvič spoznala. On ves blaten v svojem kombinezonu na štirikolescu, ves nasmejan ko je dal dol čelado in se mi predstavil. Že prej sva se veliko pogovarjala a le prek MSN ali pa po telefonu. Takrat se mi ni zdel privlačen, ravno nasprotno. Potem pa smo skupaj preživljali vse več časa, postali smo ena super druščina, karkoli se je dogajalo smo tičali skupaj. Počasi sem opazila kako pozitiven, zabaven in preprost človek je. Opazila sem, da me ne glede na to da imam slab dan vedno nasmeji, da se z vsemi dobro razume, da je tako miren in hkrati tako divji. In sanjač, včasih se nenadoma povsem zamisli, svoje čudovite oči uperi v nebo in razmišlja. Tako rada bi vedela o čem. In tako očarljiv je tudi ko je resen ali zamišljen. Opazila sem, da ima najlepše rjave oči kar sem jih kdaj videla in čudovit nasmeh. Opazila sem, da uživam v njegovi družbi, da sem sproščena z njim, da komaj čakam da ga vidim. Sčasoma sem bila le še malo doma saj sem bila non stop v družbi kjer sva vedno oba. Ni važno vreme, čas, kraj le da je bil tam on. Včeraj nisem spala, non stop sem mislila na tisti nasmeh, tiste čudovite oči. Ko smo bili zunaj sem se zastrmela v tiste čudovite ustnice in si povsem realno predstavljala kako se dotikajo mojih. Povsem pred očmi sem imela kako se sprehajava z roko v roki, se smejiva, kako se mu vržem v objem. Danes ga spet ne morem izbiti iz glave, neprestano ga vidim pred očmi, srce mi pospešeno bije že ob misli, da ga jutri morda spet vidim. In ne jočem, ne tečnarim in ne smilim se sama sebi kot sem to počela do sedaj. Na njem ne iščem napak kot sem to počela do sedaj. Všeč mi je urejen ali ves od blata ko stopi s svojega štirikolesca, všeč mi je tudi ko ves moker pride s treninga košarke, všeč mi je tudi zaspan, všeč mi je pijan ali trezen. Preprosto takšen je in takšen mi je všeč, takšnega ga vidim. Name gleda le kot na prijateljico, sama pa si ne upam pokazati kako mi je všeč ker me je strah da bi prijateljstvo šlo po zlu, da ne bi bilo več tako kot je. In vendar odštevam sekunde do trenutka ko ga bom spet videla, ko bom dihala isti zrak, gledala iste zvezde, pela iste pesmi.

In letošnje morje, z njim. Sanjarim že ob misli da bova skupaj na morju in rišem svoje scenarije. Četudi bova ostala le to kar sva sedaj bom presrečna že zaradi dejstva da bom z njim, v njegovi bližini. Obožujem ga, takšnega kot je, takšnega ga sanjam, vidim, želim. In prosim vse zvezdice tam zgoraj da bi tudi on morda name pričel gledati tako. Ne rabim več slave, denarja ali novih čeveljčkov, ne želim več tiste sexy oblekce ki sem jo videla zadnjič v izložbi. Želim le njega, njega takšnega kot je. Rada ga imam, sanjam ga, občudujem ga za vse kar je. Eden in edini ki mi je brez solzic in samopomilovanja ukradel srce, tako nenadoma, tako skrivnostno.

shadow

Živeti v senci. Kako prekleto mi je to znano. Od nekdaj je tako. Tiha, zadržana, sramežljiva. Kot takšno so me ljudje dojemali ko so me spoznali. Sčasoma vidijo pravo mene, sčasoma se led prebije. Pa vendar je hudo. Hudo ko gremo ven in vedno najprej izstopajo moje prijateljice, na koncu se počutim le še kot njihova senca, kot da me ni. In spet, spet sem mislila da se bo med nama nekaj zgodilo, spet sem se na hitro zaljubila. Trapa jaz. Všeč mu je bila moja prijateljica, mene še opazil ni. Ni opazil, da sem stala poleg nje in v sebi kričala heeej tukaj sem, spoznaj me, pridi bližje, ne obupaj takoj. Rabim čas, tisti prekleti čas. Ker vem da imam v sebi veliko lepega, čudovitega. Ker vem kaj lahko dam. A rabim čas, čas da se odprem, čas da nekoga spustim blizu. Ljudje pa so tako presneto površni in nepotrpežljivi. In hudo je biti senca drugih, biti le odsev v družbi. Hudo je, če te tisti ki jih imaš res rad ne poznajo dovolj. A nič ni hujšega kot izdaja meni ljubih, prijatelji mi pomenijo največ na svetu. Ljubim in dajem, potem pa sem razočarana spet in spet. Pozabila je name, na najino prijateljstvo in šla z njim. Oh kako dobro znana zgodba. In četudi sva skupaj 24/7 je ni toliko v hlačah da bi mi to priznala, ni je toliko v hlačah da bi me poklicala. Raje se skriva. Jaz pa spet jočem. Trapa mala neumna zabita. Kot bi se vrtela v krogu, kot bi vedno znova delala iste napake. In vse le zato ker preveč ljubim in cenim, ker bi dala vse za meni ljube, vse. Nikoli pa ne dobim nazaj niti pol tistega. Zanje sem samoumevna, vedo da bom vedno ob njih, jim vedno na voljo. Mene pa žge, žge ker tudi jaz koga rabim pa ni nikogar, žge ker me izda lastna prijateljica, žge ker vedo da mi je hudo pa nihče nič ne reče. Žge me in boli, ker vem da niso vredni pa vendar spet jočem.

Kot bi se vrtela v krogu. Še vedno ne morem verjeti. Ob moji strani so, vedno in povsod, od nekdaj. Poznajo moj smeh, moj obraz. Nimajo pa pojma o meni, o mojem srcu!

naj poletim

Spet sem se znašla tam, v temi, v hladni mali celici iz katere preprosto ne morem ven. Spet me malenkosti zabijejo nazaj, spet me žge, boli, spet jokam ob najmanjši težavici, spet se smilim sama sebi in sovražim svet. Vse je spet prišlo za mano. Ne prepoznam se več, vse kar se dogaja, kar ljudje delajo, vse kar so meni drage osebe storile, vsa ta razhajanja, vse izgube meni dragih osebic, spremembe življenja, spremembe odnosov. Ne maram nenadnih zasukov, ne maram tega, ne morem se kar prilagoditi! Bolj kot sem si zajebala tale dan si ga tako ne bi mogla, zato naj za piko na i napišem še en mega žalosten in samopomilovalen blog. In potem grem v posteljo, pomagat budilki šteti minute, skrivaj jokati v blazino. Čeprav sem to danes že počela. Ko me je vrglo s stola in sem nepremično zrla v strop in jokala. Jokala na glas kot že dolgo ne, ker kričim za stvarmi ki se spreminjajo, za ljudmi ki odhajajo, za osebami ki niso več kar so bile. Zakaj?! Zakaj je vse tako komplicirano. In zakaj jočem, zakaj tako glasno jočem. Ne prepoznam se. Sem le še senca tega, kar sem bila dober mesec nazaj. Zopet je tu kriza, zopet me stiska pri srcu, zopet okrog sebe gradim zidove, se skrivam pred svetom, ni mi več mar ...

Svojo bolečino utapljam tako da se pretvarjam da se to ne dogaja meni, da so le sanje, da je vse popolno, ko iščem izgovore zakaj so me prizadeli ljudje ki sem jih imela tako rada. Lažem! Lažem sebi, ker ne znam drugače, ker se ne morem in nočem soočiti s tem kar čutim, ker je bolečina nekaj česar ne prenašam in se raje delam da je ni ... in vsi ti ljudje, vsa ta čustva ... vse postane le zmazek, ker si rišem situacije, ker si rišem ljudi kakršne bi želela imeti!

In lahko bi cepetala z nogami in grdo gledala, lahko bi se smejala in prepričevala da to ni res ... ker se mi je kaj podobnega že neštetokrat zgodilo. Rada ga imam, želim si ga, toliko mi pomeni ... in še nikoli se ni zdel tako daleč kot sedaj. Sedaj ko je v njenem objemu, ko sem ga zaradi nje dokončno izgubila. In vem, da si ga ne zasluži. Ker on preveč ljubi, preveč daje, preveč pošten in ljubeč je. Ona pa me je prizadela. In kljub vsem je z njo. Življenje pač ni pravično. Očitno me ne bo nikdar izučilo ... Sem človek ki neizmerno ljubi, človek ki preveč popušča in odpušča. In nenazadnje sem bila že tolikokrat razočarana, da sem se z vsem tem nekako sprijaznila.

Zato naj letim, tam visoko nad oblaki se bosta njuna obraza zabrisala, pozabila bom na svet, pozabila na ljudi, na vse hinavce in sebičneže, pozabila na ta kraj, na vse ... gledala bom ptice, kričala kolikor bom želela in risala; risala stvari ki jih želim, ki jih rabim, ki jih sanjam. Letim, ker je tu visoko nad oblaki edini kraj kjer se počutim varno in ljubljeno.

oh we didn't last, it's a thing of the past, no we didn't understand just what we had, oh I want it back, just what we had, I want it back, just what we had, Our love floated up in the sky, to heaven, it's part of a plan
it's back in God's hands, back in God's hands ...

everybody's fool

Kako žalostno. Še vedno sem imela kanček upanja, da bo prišla nazaj, da bo spet kot nekoč. Še vedno sem dajala vse, dobila pa nič. Prijateljstvo ne stoji na dveh stebrih, tako se je vse skupaj izgubilo. Spremenila se je in vendar jo poznam kot lasten žep.

Vstopi z velikim nasmeškom in žarom v očeh, sede tja kamor je usmerjenih največ pogled in nato začne z igro. Začni igrati v svoji predstavi. Sama nisem nikoli moledovala za pozornost in bila zanjo pripravljena storiti vse, tako kot to počne ona. Spomnim se, da me je enkrat nadrla, da sem preveč zgovorna in se potem ona ne vklopi. Pa sem se skušala potem držati nazaj. In iznašla je svojo taktiko. Zmedeno, nevedno, majčkeno, neumno, štorasto, glasno dekletce pritegne poglede in smeh - to je njena vloga. Vsem je zanimiva na začetku, dokler je zares ne spoznaš. Poznam jo že veliko let, zato je še toliko huje. Ustvarja si svet ki ga nikoli bilo in ga nikoli ne bo, riše lažne nasmehe, išče smeh in pozornost, to je njeno življenje. To je njej kot zrak. Včeraj je mene in še dve prijateljici preprosto odganjala iz družbe kjer smo bili, neprestano se je nekaj drla na glas, skakala, se narejala, nas ignorirala in nas skušala spravit nekam daleč, da bi ostala sama med desetimi fanti. Vse skupaj je že prav bolano. Niti ne ve kako zelo me je prizadela. Od nekdaj je bila blazno samozadovoljna, nikoli ni mislila na čustva in potrebe drugih a sem jo skušala razumeti. Sedaj je ne več. Ker je sebična. Ker niti ne ve kako to boli. Kam se bo skrila brez svoje maske, brez lažnega nasmeha, ko se bo zbudila v realnost?! Ne vem, ker mene ne bo ob njej. Sedaj vem vso resnico, sedaj vidim njen resnični jaz in nimam je več rada. Ne bo me več prizadela. Ne več. Včeraj, včeraj je bilo zadnjič da sem jokala zaradi njenega ošabnega obnašanja, zadnjič! Imam dovolj drugih ljudi. Čeprav boli vedno ko jo vidim in se spomnim na najino prijateljstvo, boli ker vem da je globoko v sebi povsem preprosta in topla oseba pa tega ne pokaže. Ker rabi pozornost, ker preprosto želi izstopati in zato postaja nekaj kar ni.

THE BOSS

Na bruhanje mi gre, ko se nekdo igra šefa. Ko nekdo misli, da je tako prekleto nad vsemi, ko si jih prav podredi. V celem letu se nisem skregala z nobeno sošolko, zadnji teden pa mi je ena tako nažrla živce da bi lahko izbruhala ves današnji zajtrk in kosilo! Vsak ima svoje talente, potenciale, uspehe, hobije, želje. Vsak ima tisto nekaj. Kako se lahko torej nekateri tako hvalijo, te gledajo kot da si nič, kot da so najboljši. Za povrh vsega še lezejo v rit kjer jim koristi in 3x na dan povedo kaj delajo in kaj so že naredili. Potem tiste svoje fore in besede ki so samo za VIP in jih ti itk ne bi kapiral? Pa kaj je s folkom? Sama bi se počutila grozno če bi kdaj komu pod nos metala kaj sem in mu dala vedet da itk ne razume, da sem več od njega. To ona dela kar naprej. Samoumevno ji je, da bo ona odločala v imenu celega razreda, da bo ona upravljala še s tvojo denarnico če se ji zahoče??? Aja, hvala lepa. Potem jo pa napizdim po telefonu in mu rukne dol. Do amena vse skupaj!

Nekateri bi res morali pristati na tleh, nogometna žoga te ne naredi Beckhama in zaradi črne obleke in pinki gat še nisi special fashion stil! Bruh bruh kako hoče izstopat, se vn metat, kako si hoče vse podredit in prilagodti svojim željam. Pol pa organizira neko stvar ki naj bi bila razredna in na koncu ugotoviš, da bo se itak delalo samo tako kot si ona zamisli in njej paše. Če se nisem prilagajala ne staršem, ne učiteljem, ne župniku pri verouku se tud njej ne bom! Ker sm way too high and special za takšne fake unikate. In ko jo vidim ji bom dodatno sčupala special čupco (sm že omenla da misli da ma še laske ala britney and scarlett mix unikat?) nato pa jo nadrla tako zelo da bom brez glasa naslednjih nekaj ur.  Ni važno, revo more nekdo prizemljit ...

shine on me

Prav obožujem takšne večere, ko se super uredim, tičim uro v kopalnici, še dobro uro pa pol pred ogledalom in me potem zunaj še kakšne pol urce čakajo, ker se spomnim kaj vse sem pozabila vzeti s sabo. Zabava, glasba, pijača, ljudje, smeh, ples. Vse to mi daje pogona, vzleta, to je moment ko pozabim na vse težavice in se sprostim. Včeraj je bil za mano še en takšen dan, veliko plesa, petja, skakanja pred odrom in seveda čvekanja. Spoznala sem ogromno ljudi, se veliko nasmejala, uživala. In ni me sram priznati, da mi najbolj od vsega gode pozornost. Tisti feeling, ko vem da nekoga mikam, ko gledam kako se nekdo trudi za številko ali pa da bi vsaj izvedel moje ime. Ha! Priznam, da se rada igram, rada malo izzivam, nagajam in flirt je definitivno moje področje.

In da povem po resnici z nikomer zares nisem bila. Morda sem res zbirčna Urška iz povodnega moža, kot me zafrkavajo prijatelji. A takšna pač sem. Če bi želela bi imela fanta, če bi želela bi včeraj lahko zares uživala s komerkoli. Pa nisem. A ko bo mimo prišel moški v pravem pomenu besede  mi ne uide. Zakaj bi se zadovoljila z nekaj poljubi, objemi, z nekaj afericami če mi ne pomenijo nič. A vseeno mi vsa ta pozornost ugaja, so keep shining on me boys! Hahaha ...

I need a shrink

Ko se zjutraj zbudim ne čutim ničesar. Ne veselja, ne žalosti, ne energije, ne zagona. Praznina. Pač še en dan skozi katerega bom šla kot sem šla skozi prejšnjega in predprejšnjega ... Kako žalostno, počutim se prav neumno. Navsezadnje imam vse. Vse kar bi sploh lahko želela. Rada imam svoje dolge rjave lase, velike rjave oči, velik nasmeh, lepo postavo z dobro ritjo in sexy joški. Rada imam svojo sobo. In svoje obleke, ker so lepe, ker so modne, ker so barvaste in ker so moje. Rada imam svoje starše, plačala mi bosta morje, pa še dve potovanji to leto. Tudi moj bratec je super, čeprav ga malo daje puberteta. Prijatelji me imajo radi. Oboževalcev mi ne manjka, a meni ni mar. Imam dober videz, super ljudi okrog mene, čudovite uspehe v šoli, ogromno uspehov že za sabo, imam čudovito sobo, prikupno zmešanega psa. Imam vse, trenutno mi res nič ne manjka. In jaz? Nič, praznina, tema, zdolgočasenost. Kar naenkrat nimam energije, hodim kot mesečnik, ne želim in ne sanjam. Nisem žalostna, četudi jočem. Nisem zamišljena četudi sem tiho. Sem le prazna, tako presneto prazna. Kot bi mi čustva zmrznila, kot ne bi ničesar več cenila, ljubila, kot ne bi ničesar več želela v življenju, četudi imam vse. Tole pišem, strmim v ekran in ne mislim na ničesar. Pišem ker mi je dolgčas, pišem kar tako. Jedla ne bom, ker nisem lačna in ker zadnje čase nič kaj ne jem. Ne ljubi se mi in ne maram hrane. Šla bom na cigareto in malo ležat, mogoče malo plavat. Četudi mi cigareta ne paše in sem jih sita in četudi sem se naveličala plavanja. Zakaj za vraga takšna otopelost, še lutka v gledališču ki jo vodi lutkar da več od sebe kot jaz.

Zakaj, zakaj je tako prazno in čudno ko pa imam vse. Ko pa vem da imam vse in vendar se počutim kot ne bi imela ničesar. Očitno rabim psihiatra. Takšnega ki zna s predmeti. Bi bil lutkar dovolj?

jaz hočem več

Več kot zgolj prijateljske pogovore, več kot zgolj skupno žuranje, smeh, pogovore. Jaz hočem več kot mi daješ. Jaz hočem več, želim več. In šla bom stran, stran ker ne bom izgubljala časa, ker ne bom sprejela manj kot zahtevam in zaslužim. Dovolj pretvarjanja, dovolj čakanja. Če nisi pripravljen pokazati koliko sem vredna in me kot takšne ne obravnavaš potem tu nimam kaj iskati. Ker hočem več, več od ljudi, več od našega druženja. Ne želim le smeha, v življenju so tudi solze, je bolečina za katero bi kdaj pa kdaj rada komu potarnala. Jaz hočem več, hočem tisto pravo vez, nekaj resničnega in večnega. Če tega ni sposoben dati bom šla, šla daleč od njega. Ker dajem vse a v zameno ne zahtevam nič manj kot enako mero ljubezni in naklonjenosti.

it's my life!

slabo mi je!

Bolnišnični dnevi

ne razumem ga!

faze ljubezni

Ljubezen je blazno komplicirana stvar. Četudi sem trenutno nevezana se vse okrog mene dogajajo vzponi in padci ljubezni, vidim njene dobre in slabe strani. Ker sem malo filozofa in malo psihologa po naravi sem si ljubezen razdelila po fazah in malo analizirala dogajanje v okolici. Kaj sem ugotovila? Pa poglejmo ...

FAZA 1.

To vsi poznamo kot tisto svežo zaljubljenost. Ko je ves svet lep, ko nas tišči v trebuhu, ko se sprašujemo kako je lahko tak popoln človek tukaj z nami. V tej fazi si kažemo le lepe stvari, delamo bedarije da bi bili zanimivi, še sami sebe ne razumemo, ves svet je lep in pravljičen in zdi se kot bi bili na vrhu sveta. Mislimo da nas nič več ne ustavi, da smo nepremagljivi, da bo trajalo za večno, da ne rabimo nič drugega.

FAZA 2.

Tu že gre bolj zares. Pri enih nastopi prej kot pri drugih, odvisno od ljudi ter njune idealizacije ljubezni. V tej fazi se že zgodi, da nas tu pa tam kakšna stvar zmoti, da znamo reči tudi kakšno hujšo besedo, partnerju občasno kaj vreči pod nos, naučimo se kritizirati in kritike tudi sprejemati. Ko gremo skupaj ven ni več važno kako si oblečen ali kateri lip gloss uporabljaš, ni več važno če malo zamudiš. Tu se že pokaže naš pravi jaz, pokažemo se v pravi luči in sedaj se vidi ali nas partner takšne tudi sprejme, ali se bomo ujemali ... ta faza je preizkušnja. Nekaterim se zdi, da ni več ljubezni kakršna je bila, drugi so naveličani partnerja, tretji šele sedaj odprejo oči in opazijo stvari ki so jih že prej motile pa so si le zatiskali oči. A gre zato, da bolj ko ljubezen raste manj pravljična je, pač treba se je sprijazniti da ni vse rožnato, da zna biti tudi precej hudo, da se da dobro skregat, da se pojavijo zamere in očitki iz preteklosti. Od nas samih je odvisno ali bomo to rešili in šli naprej ali pa si bomo v glavo ubili da je kriv partner, da to ni več ljubezen in kot mali sanjavi otroci pustili vse za sabo ter čakali naslednji vlak iz pravljične dežele ter na stara leta ugotovili da tega ni, da ta dežela sploh ne obstaja in smo zaradi sanjarij izgubili nekaj res vrednega ... 

FAZA 3.

To je tista prava ljubezen. Če je ljubezen dovolj močna, da gre čez drugo fazo se skorajda ni več česa bati. Sedaj smo kakršni smo, brez mask, brez olepšav. Vsi smo le ljudje, naučimo se živeti drug Z drugim in NE drug za drugega! Tu se zgodi da bo še tako super dama prenašala tudi riganje pa prdce pa povsem mokro kopalnico, goro umazanih cunj, strgane nogavice pod posteljo in še ga bo ljubila. Ker ljudje pač smo kakršni smo in z nekom smo povsem po svoji volji, ljubezni se ne ukazuje, gre za prilagajanje, za sprejemanje napak in prednosti. Včasih so ljudje ostajali skupaj do smrti, danes je ogromno ločitev in razdorov večletnih zvez! Zakaj?! Po moje je krivo že samo dejstvo da ljubezen kujemo v zvezde, da pričakujemo in želimo preveč, da vedno hočemo česar ne moremo imeti, da smo eni veliki razvajenci ki ne cenijo kar imajo ... in tako se vrtimo v začaranem krogu, vedno znova mislimo da imamo kar smo iskali, a brž ko nastopijo težave ali postane monotono se vdamo in bežimo stran. Logično, da postane hudo, da pride do konfliktov ali pa se ljubezen za trenutek ohladi, na nas samih pa je da to rešimo, nikoli namreč ni vredno izgubiti prave ljubezni kar tako brez boja. Potrebno je ogromno energije, potrpežljivosti, ljubezni in realnega pogleda na svet. Ljubezen je kot roža, moraš jo negovati da raste!

big girl

Vedno sem se spraševala kakšna bom ko bom "velika", kako bom izgledala takrat ko bom hodila v srednjo šolo ali mogoče že celo na faks. Kako super bo delat izpit za avto, iti s kolegi na morje, uživati na žurih do jutranjih ur. Ja kako preprosto bi bilo vse skupaj. Pa sem se vedno znova veliko naučila in se še učim. In iz leta v leto nase prevzemam večjo odgovornost, več vem, več razmišljam, manj sanjarim in trdo delam na mojih ciljih. In prav je tako. A kaj ko iz leta v leto bolj pogrešam osnovnošolske čase, takrat je bilo vse tako preprosto in brezskrbno! Veliko lažje je biti majhen in brez skrbi ter iz samega dolgčasa risati vse možne podobe sebe v prihodnosti, kot pa se starati, biti vedno bolj zaposlen in želeti nazaj nekaj kar je že za tabo.

In vedno znova se dogajajo stvari, ki mi dajo vedeti da bo treba počasi "odrasti", sprejeti dobre in slabe lastnosti samostojnosti in se vklopit v svet odraslih. Četudi nad vsemi temi obveznostmi nisem ravno navdušena jih pač sprejmem, ker tako pač je in tako naša življenja potekajo. En kup opravkov in dela se nam nabira iz dneva v dan. In vsaka stvar ki je moja prva, je nekaj posebnega, strah vzbujajočega pa vendar posebnega. Za sabo že imam bančno kartico, osebne dokumente, počitniško delo, delo med vikendi, vpis v srednjo šolo... Kmalu sledi še izpit. A še prej, veliko prej me čaka pregled, tisti neprijeten, strah vzbujajoči pregled ki ga mora vsaka ženska, ki ji je kaj mar za zdravje opraviti. In to že ta četrtek! Pojma nimamo kako to izgleda, kaj se dogaja, kako bo. Strah me je ker ne vem kaj pričakovati. Pa vendar je čas da grem, zaradi določenih malenkosti ki me malo skrbijo pa tudi zato ker sem že v letih ko je treba ta prvi korak narediti. In nekaterim to ni nič posebnega, saj vendar vsaka ženska tja gre spet in spet...pa vsak človek dela, plača položnice, vozi avto. Ja, to delamo spet in spet, a čisto vsaj prvič ima svoj čar. Eni v negativnem, drugi v pozitivnem smislu seveda.

zobozdravnik sux

Besedi zobozdravnik vedno najdem toliko sopomenk ... Rada imam lepe zobke, ampak ker sem že po naravi tako presneto občutljiva se to pri zobozdravniku še posebej ne obnese! Že od malih nog sem se bala tiste tetice v belem ki se je prav zlobno smejala in me vabila na grd stol pa še nekam sumljivo je bila podobna čarovnici iz Sneguljčice, mogoče zaradi zlobnih očk ali pa velike bradavice na nosu? No, kakorkoli že, sovražim vse povezano z zobozdravniki, vse od grdih neudobnih stolov pa do lučk in ogledalc, da raznih svedrov sploh ne omenjam. Pa saj kaj pa naj drugega kot da se jih bojim če me je tista čarovnica že pri rosnih 5 letih zmerjala z jokico pa revo in ne vem kaj še. Če je to lepa spodbuda otroku ki ravno začenja hoditi k zobozdravniku pa tudi ne vem?! Delno krivim njo, delno pa je kriv moj nizek prag bolečine. Ah kaj moremo, kar je treba je pač treba, glede na to da že 3 leta nisem bila in grem zdaj na pregled me je še toliko bolj strah kaj me čaka. Čeprav je moja sedanja zobozdravnica čist prijazna me strah še ni minil in me verjetno nikoli ne bo. Globoko v sebi sem še vedno tista cmera ki bi se najraje metala po tleh, cepetala in mamici spet tečnarila da je dobila petko v šoli in da zato zasluži da en obisk grde tetice preskoči. Takrat ni pomagalo, zdaj še manj. Seveda se zavedam da je treba za zobke skrbet in kar je nuja je pač nuja! Groza ma je le tiste bolečine pa čudnih zvokov ... brrr obup!

Razmišljam katero tabletko naj pojem preden grem tja, da bi me vsaj malo manj bolelo? Ko sem brskala med zdravili sem našla Naprosyn ki je menda proti bolečinam? Bi to zaleglo? Ima kdo boljšo idejo? Ker brez ene poštene tabletke ne grem tja, potemtakem bom imela vsaj upanje da ne bo tako zelo bolelo! Tudi ena tabletka Persena mi ne uide. Sem močna osebica in večinoma nimam posebnih strahov, zobozdravnik pa je moja šibka točka. Na tistem zelenem stolu se počutim tako nemočno, tako majhno. Reva mala ... ponedeljek je že tako nesramno blizu. Ahjoooj! 

I need a break

Nisem slabe volje, pa tud dobre ne. Zgleda je april tisti, ki mi totalka pobere energije in me pusti hladno do vsega in do vseh. Ne grem se več, ne da se mi ubadat ne s šolo in ne s folkom. Sita sem enih in istih obrazov, enih in istih dogodkov in fešt in smeha in for ki niso več smešne. In nihče se mi ni zameril in nisem zamorjena. Le čudno obdobje imam! April je čuden, pa rečte kar hočte ko mene ubija.

Želim na morje, sama nekam na osamljen otoček, kjer bi se gola kopala v mesečini, plezala po palmah in iskala kokosove orehe. Rada bi samo dan ali dva, morda teden. Da si spočijem, da pozabim na ves svet, da se posvetim sebi in pobegnem iz tega sivo-belega realnega sveta ki ni prav nič mavričen in lep. Vem da bi pomagalo in zagotovo bi kmalu začela pogrešati moje sončke in se spet režala butastim foram in gledala vedno iste obraze ki so vendarle meni tako znani, tako posebni. Le čas rabim, nekaj časa samo zame.

Pa bo že minilo, upam da kmalu. April, ah april kaj mi delaš ... se to dogaja samo meni?

I'm hot!

To je tisto na kar sem v zadnjem letu najbolj ponosna. Dobila sem namreč dobro mero samozavesti, to pa je nekaj česar kot otrok in najstnica nisem imela. In zato niso krivi izgubljeni kilogrami, niti ne sprememba stila oblačenja, niti ne tipi ali pa nova družba. Neverjetno, ampak tisto da kar sam misliš o sebi, tako te vidijo drugi, še kako drži! In nisem 90-60-90 z 180 cm, moje mere so čisto povprečne pa vendar se počutim lepo, sexy in unikatno. Po ulici grem z visoko dvignjeno glavo, si žvižgam in mrmram, zavzdihnem ko vidim kakšno hudo ritko in to je to. Ponosna sem na svoje telo, rada se imam. Moja inteligenca je le še pika na i. Ja, nekateri me označijo za samovšečno, drugi me gledajo postrani ker sami niso dovolj samozavestni in ko oni jamrajo o teži pa o tem in onem se jas preprosto pohvalim. Tu pa so še tretji, sproščene žabice v mojem življenju ki se prav tako ne obremenjujejo z drugimi in se lahko skupaj smejimo, uživamo in ga žuramo. V svoji koži se počutim odlično. Dokler v glavi nimaš use urejeno kot je treba seveda tudi drugi nate ne bodo gledali kot bi si želel. Preprosto vem da sem hot, da sem edinstvena in da zaslužim veliko dobrih stvari. In na butaste poglede bivše prijateljice ki me je prej vedno tiščala dol se odzovem le s smehom in mojim tipičnim stavkom: I'm hot, so bite me.

otročki tu, otročki tam

Že ko sem se danes vpisala na Divo sem naletela na veliko tem o teh ljubkih kepicah, čudežih narave ki nam dajejo voljo do življenja. In prav zato je tako hudo videti ljudi, ki imajo vse, otrok pa od nikoder. Poznam par, ki je skupaj že 15 ali celo več let. Oba srečna, pozitivčka, zaposlena, finančno preskrbljena in se že vrsto let trudita za otročka pa rezultatov od nikoder. Ženska se je popolnoma zaprla vase in se ji solze ulijejo že ob omembi otrok. Njen mož je pričel malo popivati, zgleda mu je to trenutna tolažba. In res mi je hudo zanju. Če bi komu privoščila otročka sta to definitivno onadva! Ne vem kako se lahko naši dragi ministri lotijo problema premale rodnosti tako da bi bil splav plačljiv in ne vem s kakšnimi bedarijami še?! Vsekakor bi zdravstvo moralo več vlagati v zdravljenje neplodnosti pa tudi bolj pomagati mladim družinam, socialno šibkejšim ki imajo po možnosti več otrok ... včasih me zamika en naskok v politiko, da jim malo prevetrim možgane. Poznam tudi par s tremi otroki ki pa z njimi dela kot sploh ne bi bili njuni? Žena popiva, občasno katerega od otrok udari, nikjer ne dela, najmlajšega pa pusti v plenicah tud po dva dni pa lačnega in vse. Na srečo je posredovala socialna služba in začasno rešila problem (zgleda včasih znajo bit pa vendarle koristni). In moja sošolka, prijateljica je izvedela, da ne bo mogla met otrok oz. bo zelo težko zanosila. Pri njej je šlo za to, da je imela kar naprej boleče menstruacije pa krče in podobno pa vidimo kaj je prišlo iz vsega ven. Sama se ravno spravljam na prvi pregled, ker imam tudi jaz precej težav tako da upam da je vse v redu. Obožujem otročke, res ne morem verjet kako nekateri starši nimajo radi svojih otrok? Jaz bom za svoje dala vse, vem da bom jih brezpogojno ljubila, ščitila, bila tam zanje vedno in povsod. Ti mali angelčki so vendar naša prihodnost, naš zaklad, naše vse! In kaj sploh je lepšega kot to malo bitje učiti, ga privajati na naš svet ki zna biti tudi krut, vedeti da te ima rad, kako čudovito je poslušati otroški smeh, z njim delati male traparije in se tudi sam počutiti svobodno in sproščeno. Jaz ob otročkih pozabim na ves svet, v njihovi družbi se zdi da vsak zakaj dobi svoj zato, vse je tako mavrično in zabavno, tako preprosto. In zagotovo nič ni lepšega kot nekoč svojega otročka, tistega ki je v tebi rastel 9 mesecev, prijeti v naročje, slišati njegov jok, gledati njegove velike oči ... In zdi se kot angel poslan iz nebes.

So ljudje ki zaslužijo otroke pa jih ne morjo met in so tisti ki jih imajo pa jih ne bi zaslužili ...

papige neizvirne

Mislim, da se vsakemu kdaj pa kdaj zgodi da se stvar ki jo sam pogrunta s svetlobno hitrostjo širi okoli, izpade super in na koncu ni več važno da si jo ti prvi ustvaril ... Še vedno se spomnim vseh čudnih kombinacij in živih barv ki po zdravi logiki ne gredo skupaj pa vendar sem jih v OŠ rada oblekla da sem le izgledala drugačno kot vsi čredni nagoni metalcev pa raverjev itd. Ker že od nekdaj uživam v svojem stilu, izkoriščam svojo domišlijo in hitro mi na pamet pade kakšna rima ki gre od ust do ust, postane fraza tedna in se ob tem ko jo slišim samo nasmejim. Še vedno se spomnim da sem v OŠ delala koreografijo ki smo jo plesale na božični prireditvi, korake sem si sproti izmišljevala, nekaj pobrala iz spotov in izpadlo je odlično. Na koncu so seveda največ pohval kasirale barbike ki so se rinile v ospredje in ritke vn metale, dejstvo da sem jaz vse spacala skup pa ni bilo važno. Potem so tu še pesmi, igre ki sem jih pisala tako v OŠ in SŠ in so bile vse moje ideje, iz moje glave pa vendar se nekako pozabi da sem za to zaslužna jaz!  Lepo da se stvari peljejo dalje, škoda da se nikoli ne ve kdo je odgovoren zato. Pa še zadnja igra ki sem jo napisala, izpadla je totalka smešno, profesorca pozabi zapisat pisca scenarija in brez besed hvala ali kaj podobnega to igrajo drugi dijaki. Ampak igra je moja, besede so moje, ideja je bla moja - pa mater papige neizivirne ka se ne zna drugega kot kopirat? So nekateri tako prekleto neizvirni al pa bedni al pa nevoščljivi ... no ja, ne glede na vse  sem ponosna na vse svoje uspehe, na stvari ki sem jih pri teh letih že doživela in vem da imam ogromno stvari s katerimi se lahko pohvalim. In tako potujem svojim ciljem in sanjam naproti. Hvaležna sem za svojo domišljijo in smisel za umetnost sta mi bili položeni že v zibelko. Če pa so nekateri tako bogi da morejo kopirat ideje drugih pa le naj, ko pride čas za akcijo itak prevlada iznajdljivost. Neumno je le da se zmeraj najde nekdo ki kritizira in ima toliko povedat čez teden pa ugotoviš da kopira tvoje ideje? ha ha ha, very bedno ampak če že morajo pa naj.

Sem pač tako prekleto dobra/nadarjena or watevr. Papige nevoščljive, pa vendar sem jim hvaležna ker mi hranijo ego!

odšla si ...

Zakaj bi dolgovezila, če ni več kaj dodati? Zakaj bi se trudila če mojega truda, besed in ljubezni v vseh 12 skupnih letih ni cenila??? Vedno sem jo smatrala za najboljšo prijateljico, resnica pa je bila da sem to vlogo igrala le jaz njej v čast. Sebičnost, samovšečnost in sploh necenjenje ljudi in tistega kar ji dajejo je dovolj velik razlog da sem zaradi nje že veliko jokala, že veliko več kot zgolj preveč! In vedno sem se vdala, pozabila in spet igrala ... ja, bila sem z njo ko je rabila, jo tolažila ko je bilo treba, jo vedno klicala, spravila ven, jo imela rada in ji to tudi povedala. A kje je čar če se trudi le eden? Kje je čar prijatelja če me NIKOLI ni sama poklicala, se nikoli prva opravičila, nikoli stala ob strani, mi rekla da me ima rada. Ker je razvajenka, frklja ki ji je samoumevno da ji svet leži pod nogami. In spet jočem zaradi nje, ker je spet pozabila name, ker me je spet prizadela, ker spet misli le nase. A njej ni mar, še vedno ne ve zakaj je ona kriva. In čustva se hladijo, četudi jočem bolečina ni tako močna kot včasih, počasi sem je sita, sita ukvarjanja z njo, sita njene zaigrane zmedenosti in nevednosti! Dovolj imam, ne bom se več ubadala z njo, ker vem da ni vredna. Če bi bila bi prišla do mene, bi tole uredili, bi morda prvič v življenju pokazala da ji nekaj pomenim. Pa vem da tega ne bo storila, ker ne ve kaj se dogaja pa ji nič ni jasno pa je zmedena pa ni nič kriva pa... Vse sem dajala, dobila pa en velik nič! Četudi me stresa od joka in bolečine ne bom stopila iz hiše, prehodila tistih nekaj deset metrov in ji spet oprostila, spet igrala. Ne bom!!! Ker ji ni mar, ker lažem sama sebi in ker nikoli ni bila vredna ne solz, ne skrbi ne ljubezni.

M. četudi te imam v temle trenutku najraje na svetu in bi spet rada stekla k tebi, pozabila na vse in se spet pretvarjala da ni nič, tega ne bom storila! Ne danes ne nikoli več. Bili so časi ko bi zate prestregla avtobus in bi namesto tebe umrla jaz, časi ko bi dobesedno dala življenje zate. Tega danes ne bi naredila. Naj me še tako boli se ne trudim več zate, ne čutim s tabo, ne jokam več s tabo, nisem več tvoj psiholog, ne dvorni norček ki ti je lepšal dneve. Če bi ti bilo mar bi prišla sem in vztrajala naj tole rešiva. Pa vem da ne boš, ker težave raje ignoriraš, ker ne ceniš ničesar kar imaš in ker ti za druge ni mar. Nekega dne boš ostala sama v bolečini, nekega dne boš opazila da si me nekoč, nekje preprosto izgubila. Vsi spomini, vsi dogodki, popačenke, skupne počitnice, dnevi, izletki, vse to ostaja v mojem srčku za vedno. Tu je prostor zate, četudi te v mojem srčku ne bo več, četudi si odšla ostaja praznina, vrzel, ki je ne zapolni nihče - nikoli več! Del srca mi je odmrl in vendar te ni več, in vendar se bom tokrat vdala. In pogrešam te, že sedaj te pogrešam kot nora!

SITNA.

Kako preprost naslov pa tako ne-preprosto razložiti zakaj. Kar naenkrat me je po totalka sončnem in smeha polnem dnevu zgrabila huda žalost. Ne vem kako, ne vem zakaj. Tale teden je bil res čudovit, imela sem se ... mah vsak dan bolje! Potem pa kar naenkrat pomislim na stvari ki sem jih odrivala na stran in se pretvarjala da jih ni več, na bolečino in rešeta ki me še vedno omejujejo. Kar naenkrat mi je en sam grd pogled, ki si ga seveda spet razlagam po svoje in ga analiziram spet in spet, dan spremenil v noč. Tečna sem ker sem danes ostala doma in gnijem pred računalnikom, tečna sem ker tako želim ven pa vem da bi samo godrnjala in se potiho smilila sama sebi, jezna ker ne najdem glasbe ki bi me pomirila, ker mi trenutno čisto nič ne paše!!! Sprašujem se le kako lahko tako presneto hitro menjam razpoloženje, kako ljudje ne pomislimo da lahko tudi nevede nekoga prizadanemo ali spravimo v slabo voljo že s kretnjo/besedo/pogledom. Nisem razmišljala o tem, dokler nisem sama prišla na to. Tako presneto občutljiva kot sem vse vzamem preveč zares in tega se dobro zavedam. Ah krof en bedn mi je pokvaril dan ... presnet madakr čokoladn ... celo za takšne gliste nadležne ki znajo zamorit najdem ljubkovalnice?! Očitno smisla za moje pisarije ne pokvari niti slaba volja, ha ha ...

what did you do to me?

Od nekdaj nisem prenašal tistih neumnih kur ki tri ure stojijo pred ogledalom, zjutraj urco prej vstajajo da najdejo pravo oblekico, skrbno počešejo laske, preverijo če je vse v stilu ... čudila sem se kako so se vtikovale v ljubezenske horoskope, brale nasvetke za zaljubljence po razno raznih revijah in težko čakale na nov sms pa čeprav so zadnjega dobile minutko nazaj. So stupid ja, kure zaljubljene, pa ne more ti tako utrgat pameti, zaljubljenci morajo bit normalni, razumni ...

To nikoli ne bom jaz ... Mhm saj poznamo tisto o zarečenem kruhu, kajne? Od nekdaj razumna, zgovorna, na zunaj ne-sposobna kazati čustva sem postala vse čemur sem se prej smejala - zaljubljena kura. Shame on me bi rekli. Mah, še sama ne razumem, vem le to da je ljubezen luštna stvar! Tečnoba mala kaj je naredil iz mene ...

tvoj objem

To je tisto kar si zdajle zares želim, kar zares rabim. Pa se lahko otepam, iščem izgovore, govorim da nisva za skupaj, da ne bi šlo ... lahko govorim in blefiram, v sebi pa gorim, norim in sanjarim kako prijetno bi se bilo stisniti k tebi, v tvoj objem, čutiti tvojo sapo na moji koži.

Tresem se ko se srečava s pogledi, ko v mislih spet naslikam naju kot eno, tvoj objem, vse tople besede. Kako si želim topline tvojega telesa, tvojih besed, kako si želim zaspati ob tebi ...

Pa vendar se držim nazaj, še vedno si lažem in se delam brezbrižno. Pa je mogoče ubežati čustvom? In nenazadnje zakaj se branim nečesa kar si tako želim, po čemer hrepenim ... Zakaj si mi tako zmešal glavo in še vztrajaš? Ko so vsi obupali ti še vedno prebijaš moje ovoje, bližaš se mojemu ranljivemu srčku, počasi in vztrajno se bližaš mojim sanjam in skritim željam ... tako se trudiš in tako prijetno je biti s tabo, dihati isti zrak, se smejati tvojim šalam. In tvoje roke kar same vabijo, vabijo v tvoj velik, topel objem kjer bi brezskrbno zaspala in sanjala svoje sanje spet in spet ...

panika

besna ko ris!

Joj neverjetno kako hitro se en super sončen dan sprevrže v en kup jeze in slabe volje. In ne, ne bom spet pisala čustvenih izlivov ter vedno znova ponavljajočih zgodb. Danes imam precej bolj realne in utemeljene razloge za svojo jezo! O fiziki se mi sploh ne zdi vredno razglabljati, ja učila sem se prekletih 10 urc zadnje dni pa ni bilo dovolj za pozitivno?! Ok, saj ponavljamo ker smo bili komaj 30% pa vendar ... kam gre ves moj trud in trdo delo, izpuhti ko karfa ali kaj? grrr ... In potem je tu še en mega pubertetniški kreten z naše šole ki se ima tako ali tako za največjega frajerja na šoli in se zgleda ne pogleda v ogledalo ker pol bi verjetn vedel kako zelo se moti! Po hodniku sem se med pogovorom s sošolko po nesreči zaletela vanj pa je samo bedno pogledal, se nasmejal in mel namen stegnit roke tja kamor jih neb smel ... wrooong men roka hitr uide gor na faco ha! ... res ne razumem, in verjetno nikoli ne bom kako se lahko največji brezvezniki najbolj visoko nosjo? phaaa ... In kot da ni blo dovolj je tu še starejša gospa z avtobusne postaje. Vse lepo in prav, spoštujem starejše in vedno pozdravim (čeprav verjeli ali ne ravno oni največkrat ne odzdravijo nazaj? in pol smo mladi neolikani ja ... mhm) aaampak tale mi je pa nabila pritisk! Pride do mene s tistim osladnim gospodična ali lahko zmotim ... tule imam nekaj za branje ... in vidim v njeni roki neko revijo tiste čudne vere (jehova vera ali kaj so že) in že vem kje sem. Pa začne silit vame s tistimi pridigami katere vere sm pa da to ni prav pa da se motimo, pa da v tej reviji vse tko lepo piše in morm nujn vzet pa da bo greh če ne vzamem in blablabla ..... waaa pa kako lahko posiljujejo s svojo vero?! wtf no, bolano. Če tko verujejo je to njihova stvar, kdo je pa kej proti sam posiljevat ne, ker vsak zase ve. Rečem lahko da se iz dneva v dan spreminja moje mnenje o prijaznih starejših ženskicah - ene ne pozdravjo, druge pričajo kako se oblačmo, tretje nas nadirajo pa vsiljujejo svojo vero? Toliko o spoštovanju pa morali, ja.

Skratka ne mi delat scen kadar sem sitna pa mam PMS pa po možnosti zaserjem test pri fiziki Dons se še sama sebe bojim ... Ker sm kot tempirana bomba :S še malo manjka pa me bo razneslo na vse konce in kraje pa bom začela sikat po vseh okol mene. Nič mi ne paše, mislim da grem kr spat pa upam da me kmalu mine!

fizika, moj velik bavbav

Ja, ta predmet mi je predstavljal veliko uganko že odkar smo imeli prvo uro fizike v osnovni šoli! Iz leta v leto je slabše, četudi drugod dežujejo same lepe ocene imam pri fiziki en velik prepad. Ne vem, mogoče je kriv moj strah, mogoče negativne izkušnje z učiteljem iz OŠ ki nam je fiziko razlagal s pomočjo nekih čudnih otroških slikic in s piflarijo formul. Nah, zdaj pa imam. Jutri pišem test ... preprosto nisem vedela o čem naj pišem, ker je tale test v mojih mislih 24/7 zadnjih nekaj dni! Strah me je, zelo zelo strah ... ne pomnim kdaj sem se nazadnje česa tako bala!!! Čeprav je naš profesor res super faca, to ne pretehta dejstva da men fizika ne gre tako kot bi mogla. Molim in vse višje sile naprošam da bo pozitivna, samo to! Da mi ocena pri fiziki ne bo pokvarila prav dobrega uspeha, da bom uspela za eno solidno dvojko, da bom znala vsaj za dve ... in pa da bo naš gospod profesor dal dokaj neprevečtežak test! Ne vem ali bom danes lahko spala, niti oči ne zatisnem ... in jutri, jutri bom bleda blodila po šoli, zamišljeno gledala v strop in pred očmi mi bodo plesale vse žive formule in definicije ... upam da se bom danes vsaj malo naspala in pa ... hmmm ja upam da bo jutri lep, sončen in vsaj malo uspešen, vzpodbuden dan ...

tresem se ko šiba na vodi ...  

go with the flow

spremembe

Kar kričala sem po njih, rabila sem jih bolj kot karkoli drugega ... In meni dogaja, zadnje čase na veliko Nisem si mislila, da se bo na moj 16. rojstni dan zgodilo toliko stvari! In to lepih, vzpodbudnih ...

Najprej se je končno rešila zadevica zaradi katere sem se toliko presekirala ... Tista grda zadeva ki je polnila moje bloge z žalostjo in obupom. Končno je prišla do mene, končno sva si povedali vse kar se je povedati dalo. Jokala je. Ni ji bilo vseeno, to sem ji brala v očeh. Jezi me le, da je rabila toliko časa da je končno prišla do mene, da sva se pogovorili, razbremenili. Če bi le prišla prej, oh koliko solzic, neprespanih noči, obupanih misli, oh koliko gorja bi mi bilo prihranjenega! Pa vendar ... danes lahko rečem, danes lahko priznam - ne boli več! Ni mi več hudo. Je pač izbral njo, sta si pač usojena. In lepo ju je videti skupaj, privoščim jima, res! Tudi on mi je za rojstni dan dal najlepše voščilo kar sem jih slišala tisti večer: ... "In ne glede na vse, upam da bova ostala prijatelja, vsaj toliko dobra kot sva bila" ... He made my day, resnično. Končno lahko svobodno zadiham. To je za mano in morda sem se spet česa naučila

In morda, morda je čas da odprem vrata, da se prepustim toku, da začnem spet zaupati v ljubezen, verjeti v njeno čarobno moč. Morda je čas da pustim srcu da me vodi tja, kamor mi že dolgo uhajajo misli. Nekdo mi že kar nekaj časa meša glavo, že nekaj časa me spravlja v smeh, tolaži, nasmeji. Že nekaj časa je ob meni, me ima rad takšno kot sem. Vem da ne bo kar čez noč, da ne bom kar naenkrat postala osladna zaljubljenka in pozabila na vse. Pa vendar - postopoma, počasi mi morda uspe. Morda mi bo pokazal da ni nujno da ljubezen boli, da zna biti nekaj lepega, večnega.

In počutim se svobodno. Pomlad že trka na vrata, ko se ozrem skozi okno vse cveti, vse je v zelenju, ptice pojejo, zunaj je topleje. In sonček, moj zlati sonček mi nežno boža lice ko se sprehajam, ko sanjarim in se nasmiham sama sebi. Vse je bilo tako na hitro, rešile so se težavice ki so me tako bolele, ki niso dale spati. In spet sem začela verjeti, verjeti v ljubezen, prijatelje, vase. Svet je lep, pa naj bo za to kriva pomlad, nov list v mojem življenju ali pa preprosto usoda. Danes je svet lep, lepši, najlepši. Vesela sem, hvaležna sem za vse kar imam. Spremembe, spremembe mi pomagajo rasti. Spremembe me ženejo naprej za svojimi cilji in željami. Spet upam in načrtujem, spet se smejim pod toplim soncem v naročju cvetočih dreves. Živim!

večni otročič

Otroštvo ... obdobje polno lepih spominov, velikih in malih dogodkov, takšnih in drugačnih spoznanj. To je čas ko je vse preprosto, ko ima vsako vprašanje svoj odgovor, ko preprosto veš da bo za dežjem posijala čudovita mavrica, čas ko ne skrbiš za umazane hlače, strgan pulover ali mokre copate. Takrat je bilo vse tako kot je treba. Nikoli ne bom pozabila kako smo z bratranci gradili bunkerje, se igrali partizančke, včasih lopove in policaje in strašno uživali ob skirvnem obiranju jablane, razbijanju oken in skrivanjem pred našimi varuškami. Črna je bila zato ker pač ni bila bela, nebo je bilo modro ker je nekomu tam gori zmanjkalo drugih barv in kadar je bilo rdeče nebo smo bili še posebej pridni ker je striček miklavž ravno takrat pekel piškotke! Še vedno se rada vračam tja gor k babici na kmetijo, kjer smo zganjali norčije in si gradili gradove v oblakih. Rada se sprehodim po tamkajšnjem gozdu in pogledam ostanke naših bunkerjev in vsa tista mravljišča kjer smo tekmovali kdo dlje zdrži stati na njih z bosimi nogami! Še vedno smo prijatelji, a ni več tako kot včasih, sedaj imamo vsak svoje probleme in obveznosti in čeprav bi želeli biti več skupaj in iti kdaj na pijačko preprosto ne najdemo časa. Takrat pa smo vedno imeli čas, časa na pretek za vsako traparijo ki nam je padla na pamet ... Rada se spomnim tistih časov.

In še danes se kdaj pa kdaj počutim kot malo dekletce, še vedno imam precej tiste otroške razigranosti! Ni me sram priznati, da imam sobo polno plišastih medvedkov in je vsak med njimi prav posebnega pomena. Trdno se oklepam preteklosti, taka rada se vračam v spomine in vsaka stvarca ki je odigrala pomembnejšo vlogo v mojem življenju ima v moji mali sobici prav poseben prostor. Kdaj pa kdaj se skrivoma stisnem k medvedku, si pogledam kakšno dobro Disneyovo risanko ali pa plešem in skačem po lužah (tako se vsaj malo potolažim ker res ne maram dežja!). Že od dneva ko sem se rodila je ponoči vedno z mano moj pinky medvedek, ne spomnim se da bi minila kakšna noč v mojem življenju ko ga ne bi imela prisebi. Pa kaj, ne vem zakaj je čudno če imam rada plišaste zadevce, risanke in nenavadna pisana oblačila. Kaj je narobe če sem sem in tja malce prismuknjena?! Dandanes je očitno mišljenje da je normalen samo nekdo, ki dela 24/7 in skrbi za 1001 stvar hkrati?! In kakšni so današnji otroci - ki komandirajo svoje starše, že za vrtec izbirajo katera oblačila in nogavičke bodo oblekli? In kakšne trapaste risanke so jim namenjene - sami roboti, pa bida boji in ne vem kakšne podobne bedarije še! Risanke so prepolne streljanja, nasilja in maščevanja ... Me prav zanima kaj nas še čaka, bodo naši vnuki gledali risanke o jedrskem orožju in vojni v Iraku?! In potem se sprašujemo od kod vse več nasilja med otroci in mladimi ... Včasih so nas vzgajali malce bolj s trdo roko in nismo odraščali ob tako obširnem prikazovanju nasilja ki dandanes očitno zaradi pogostosti pojavljanja našim najmlajšim da vedeti da je to nekaj normalnega in sprejemljivega? Tudi mediji imajo po mojem mnenju precej vpliva na razvoj otrokove osebnosti. Sama se še dobro spominjam risank ki so res primerne za otroke, kot so: Leteči medvedki, Toma&Jerry, Miki mišek in kuža Piki. Vse tiste čudovite risanke zaradi katerih je bilo vredno ob nedeljah prej vstajati in uživati pred televizorjem! Sprašujem se kam so danes izginile vse tiste super risanke ...

In zakaj je tako težko priznati da vsi v sebi še vedno nosimo delček otroške radosti, delček igrivosti in zabave ki smo se ji v mlajših letih brezskrbno predajali! Zakaj bi bilo neumno kdaj pa kdaj početi kaj res trapastega, se smejati in zganjati norčije, pogledati risanko ki smo jo kot otroci oboževali in namesto psihiatra v slabih časih preprosto objeti plišastega medvedka in z njim v naročju zaspati, se prepustiti sanjam. Sanjam, ki smo jih imeli kot otroci, sanjam o tem kaj bomo počeli in kaj vse bomo znali, sanjam o tem kakšni bomo ko bomo veliki. Še vedno je dovoljeno sanjati, še vedno je dovoljeno kdaj pa kdaj dovoliti otročiču v nas da malce pokuka na plan in nam obarva vsakdanjo rutino!

bacili me imajo radi

Očitno me imajo res radi, da mi jo zagodejo ravno v sedaj! Pa sem dobra za naslednjih nekaj dni ... Na valentinovo se me je lotil grozen glovobol (recimo da je datum zgolj naklučje?) in po obisku zdravnice sem pristala v postelji, zavita v nevemkoliko odejic z raznimi antibiotiki in kapljicami v rokah ... Sanjsko. Hudo vnetje sluhovoda pa še lažji migrenski napadi? Ja, lucky me ...

Resda v tem času razsaja ogromno bolezni od gripe pa do gnojne angine, a da zbolim ravno pred počitnicami, pred jutrišnjim žurom in ponedeljkovo rojstnednevno zabavo? Mah to se očitno res lahko zgodi samo meni. No ja, jutrišnji žur bom že preživela, s sošolkami bi mogla na pijačko za B day a bom to tud nekak preživela ... Upam samo da mi te konjske tablete (beri antibiotiki - za ljudi seveda; konjski so zaradi velikosti ) zagrabijo, da se bo to trdo ležanje in spanje obneslo in bom tako do ponedelka zdrava. Že lani zaradi bolezni nisem mogla praznovati, letos se pa ne dam! Delam na tem da preženem bacile drugam ...

Nekaj mi pošteno nagaja, sedaj ko imam toliko časa za razmišljanje pa se sprašujem kam je ušla moja sreča ... Hmmm dobro vilo mi je verjetno vzela pepelka (jah v navalu glavobolov mi paše ogled kakšne risanke, hehe), svojo srečo še pa iščem ... Hmmm počasi bom šla nazaj v posteljo, se najedat tabletk in pit dobrega čajčka. Razmišljam da bi poklicala babico da pride malo naokoli, kaj je lepšega kot če se bolan prepustiš razvajanju drugih, kajne?

P.S. Naslov sem malo preuredila, da ne bo še koga zmedel/zavedel

Prešeren je car!

Zakaj? No najprej seveda pomislite da zato, ker smo po njegovi zaslugi danes prosti. Ampak cenim ga zaradi tega kar je nam, Slovencem, zapustil, zaradi vseh mojstrovin ki jih je ustvaril. V življenju mu ni bilo lahko in vsa ta čustva, vso bolečino in ljubezen je prelil na papir. Še danes me preplavi val čustev vsakič ko preberem njegovo Gazelo 3 ... vedno, ko smo v šoli nastopali ob kulturnem dnevu sem recitirala to pesem, vsako leto znova. Ker je zame nekaj najlepšega kar je kdo kdaj spisal, ker je delo mojstra, ker kaže na čisto ljubezen, na predanost. In vsako leto na ta dan jo preberem - spet in spet.

A letos jo je še težje brati, ker piše o vsem tem kar čutim ... ker ga danes spet nenormalno pogrešam, ker ga imam še vedno tako rada.

Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim,
v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.
Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,
tiho tožbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim.
Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim.

Prešeren je bil, je in bo car! Danes je njegov dan in mislim da si zasluži da se malce spomnimo nanj ...

sonček samo zame!

Danes sem dobre volje, nasmejana, vesela, srečna! Vstala sem z muko, jezo in obupom, dan pa se končuje vedno bolje ... koliko novih stvari se zgodi v enem samem dnevu! Še sedaj komaj verjamem ... očitno so mi višje sile končno namenile kanček sreče ki sem jo tako potrebovala ... Spet se smejim - od srca in brez občutka krivde ... danes sije sonček - samo zame!

Niti v sanjah si ne bi mislila da mi bo test pri najboljbednempredmetuvsrednišoli tako uspel ... čista pet? Jaz 5 pri tem brezveznem predmetu? Jeeej ... In vse je šlo samo še na bolje ... pouk je odpadel, sedaj sem kar 4 dni fraj, nato pa dolga kavica z mojimi bejbami v kafiču Leonardo v Celju ... Čudovito ... prav tako se mi obetajo popotovanja in končno bom spoznala še malce sveta. Naslednje šolsko leto se namreč odpravljam v Barcelono ter v Nemčijo ... Saj vem, z bore malo evrov na bančnem računu si ne bom mogla preveč pomagati, bom pa zato poleti pridno delala. Vem da se splača

In bliža se moj dan, en sam special dan v letu,ki je samo moj, dan ko mi mami prinese tortico, ko sem z ljudmi ki mi toliko pomenijo, ko res lahko uživam. In tegale se veselim kot majhen otročič )) Letos ga bom praznovala kar dvakrat, enkrat s sošolkami in drugič z mojimi najdražjimi ... Samo enkrat smo 16, kajne ... še 13 dni ... še malo, še malo, še malo

Očitno se res stvari s časom obrnejo na bolje. Še vedno me je strah da se bo ravno v momentu ko sem srečna in se ne bojim prihodnosti vse spet sesulo na prafaktorje. A raje ne mislim na to, že dolgo nisem bila tako srečna ... Sanje, cilji in želje so spet tukaj, tudi ljubezen po tihem trka na moja vrata. Nisem še pripravljena povsem pozabiti na vse kar se je zgodilo, pa vendar spet upam ... po tihem sanjam in čutim da bo kmalu spet vse po starem. Tole je moj dan in sonček se je po dolgem času prikazal izza oblakov - samo zame!

pozitiv vibrejšn

Kako pogrešam tiste čase ... čase, ko sem brezskrbno tekala okrog, se od srca nasmejala, uživala kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli ... ko sem izkoristila vsak dan, se veselila jutrišnjega ... ko ni bilo obžalovanj, ko je bilo vse tako kot mora biti. Takrat sem verjela v ljudi, v ljubezen. Verjela sem, se razdajala.

In danes, danes sem spet na tleh. Povsem brez energije, brez veselja do česarkoli. Pravijo da pri vsakem pride do t.i. črne luknje, ko vse izgubi smisel ... ampak se nekje konča. No, sprašujem se kdaj bo minilo? Kdaj pridejo boljši časi tudi zame? Na jok mi gre ko pomislim da je jutri nov dan, da se bom zbudila in v ogledalu spet zagledala le še senco same sebe, senco tiste pozitivke kakršna sem bila. In spet sanjam, sanjam njega, sanjam naju. Spet upam da se vse to sploh ni zgodilo. Ne mislim več na šolo, na obveznosti, na družino, nase. Komaj še vstanem s postelje, komaj se še prebudim, komaj še zjutraj vstanem. Še tisto malo moči ki mi je ostala počasi pojenja. In izgubljam se v svojih iluzijah, rišem si zgodbe ki ne obstajajo, pred kruto realnostjo se zabubim v svoj mehurček, v svet ki sem si ga ustvarila v svoji glavi. In spet sanjam, spet želim ... Rišem zgodbe, rišem deželo kjer se počutim doma, raj kjer ne boli, kjer je vse spet popolno.

In če je kje Bog ga prosim in moledujem naj mi pošlje vsaj en kanček upanja. Eno zvezdico samo zame, naj mi pošlje nekaj kar me bo spet dvignilo, kar bo z mene izbrisalo ta oklep ki me duši ... Tako rada bi se spet počutila svobodno ... spet začutila kdo sem in kam grem!

Rabim svoj pozitiv vibrejšn ... rada bi ga spet začutila, ker vem da je še vedno zakopan nekje globoko v meni!

samoumevna ...

Tega se človek res naveliča ... Biti neviden med množico, mala buba na mravljišču ... In najhuje je, ko to doživiš med kolegi. Ko se nekega dne zbudiš in opaziš, da te včeraj ni poklical niti eden izmed njih, da čakajo da jih ti pokličeš in povabiš na kavo. Sita sem, sita da sem od nekdaj samoumevna rama za jokanje, "kolegica" ki tolaži ko je hudo, da sem od nekdaj punca ki ji ni bilo težko nesti tvojo jakno, ti prinesti zapiskov, te vprašati kaj je narobe. Joj Špelca ti si takšen bonbonček ... in res sem bila. Nikoli nisem znala reči ne, nikoli nisem nekoga pustila samega ko mu je bilo hudo, nikoli mi ni bilo težko storiti kaj za ljudi ki jih imam rada; pa naj gre za prijatelje, neuslišane ljubezni, sošolce in sošolke, starše, brata in celo bežne znance! In dovolj imam da sem samo prijazna Špelca, ki rada deli nasvete in je njeno poslanstvo na tem svetu da pomaga. Dovolj! Tudi jaz rabim ramo za jokanje, tudi jaz bi želela da bi me nedko poklical ko mi je hudo, tudi jaz trpim, tudi jaz jočem, tudi jaz rabim čas zase. Utrujena sem od vseh teh problemov o katerih poslušam dan za dnem. Celo ko spoznam nove ljudi tako obveljam za strašno prijazno osebico, to pa je tudi vse. Nihče se ne spomni da sem tu, nihče se ne spomni kaj sem storila zanj - ker je to samoumevno??? Ker je samoumevno da sem z njimi v šoli, s kolegicami zunaj, med vami na forumu ... Povsod se mi to dogaja in naveličana sem že tega, res.

Ker se človek kmalu naveliča, ker želi pokazati kdo je, kaj nosi v sebi. In danes, danes je velik dan zame! Prvič odkar pomnim sem nekomu nekaj odrekla! Sošolka me že od začetka ima kot copato, robček za jokanje, barbiko na baterije ki ji deli nasvete, ji nosi stvari. In danes - danes sem ji rekla ne! Danes nisem namesto nje šla še po njeno malico. Rekla sem ne in ponosno odkorakala naprej, ona pa je samo debelo gledala za mano. In tako dobro mi je delo! Nikoli ne pomisli name in moje potrebe, občasno pozabi da sem tam in se spomni ko kaj rabi ... dovolj imam. Ne bom več srček vsem na uslugo, ne bom ne kuža, ne preproga. Sem dekle s cilji, ambicijami, dekle ki ljubi in se zaveda koliko je vredno. Vem da sem talentirana in uspešna na več področjih, vem da sem privlačna in huda faca ko me zares spoznaš. In ne, ne bom več skrivala kdo zares sem in se držala nazaj da v družbi ne bi zasenčila drugih. Če oni to delajo, zakaj ne bi še jaz? Ni vredno misliti na druge in sebe postaviti na zadnje mesto. Prevečkrat sem se že opekla. Nisem samoumevna, nisem nevidna - znam ljubiti, znam biti res super družba in ni mi problem pomagat ljudem - ampak od sedaj naprej le tistim ki to cenijo, ki mi to dajejo nazaj! 

v soju odrskih luči ...

Moje sanje, moj svet, moje iluzije, želje, moje največje hrepenenje! Glasba. Ja, glasba je moj svet, svet kamor se zatečem ko je vse hudo, ko boli, ko sem preveč utrujena da bi se ukvarjala z vsemi problemi.

Že kot triletna deklica sem se ogrnila v zavese, vzela svoj plastični mikrofon ali pa kr krtačo za lase in pela. Pela na ves glas, plesala in sanjarila kako v čudoviti oblekici zapojem pred vsemi tistimi ki me zafrkavajo, pred sošolcem ki neprestano dreza vame, pred učiteljico ki me poziva naj neham sanjariti in se zberem pri pouku. Pri treh letih sem pela na Heidi, sedaj me že skoraj 7 let spremlja Shakira. Spremenila sem se jaz, spremenili so se ljudje, spremenil se je moj okus za glasbo, a moje sanje in moja ljubezen do glasbe ostajajo vsa ta leta enaki. Ne bom pozabila kako sem že kot mala deklica prosila mamo naj me vpiše v glasbeno šolo, naj me prjjavi na karaoke, naj me vpiše v plesno šolo - karkoli! Pa je vedno odvrnila le da ima vsaka deklica takšne sanje, da bom to prerasla in da nisem dovolj dobra in posebna za kaj takšnega ... takrat mi je bilo hudo, ampak sem ji nehala sitnarit, čeprav sem si globoko v sebi tega še vedno tako močno želela. In leta so minevala jaz pa sem še vedno pela in plesala, pa čeprav samo pred ogledalom. Koreografije iz spotov ki so mi prirasli k srcu znam na pamet, na pamet znam nešteto besedil iz več zvrsti glasbe. In moja besedila, vse moje besede, vsa moja občutja ... vsi spomini na slabe in lepe trenutke. Imam že kakšnih pet zvezkov le-teh.

In tega nihče ne ve, ker so mi že zelo zgodaj hoteli dati vedeti da nisem dovolj dobra. In mojih sanj ne bo nihče podiral! Mene srce še vedno vleče tja na oder, v soj odrskih luči. Misli mi bežijo tja, ko napoči moj trenutek in stopim na oder, zapojem najlepšo pesem kar sem jih kdaj napisala in po licu mi bodo tekle solze. Vem, jokala bom. Globoko v sebi vem, da pride ta moment, moj moment, moje sanje! Ko bom vsem pokazala kaj nosim v sebi, ko bodo videli kdo v resnici sem. Takrat bo mami videla da sem posebna, da nisem kot ona ki je imela sanje pa je obupala, ona ki je svoje sanje zavrgla. Ne, jaz bom doživela ta moment, pa četudi čakam na to 100 let, pa četudi umrem brž ko bom odpela in stopila z odra.

Ker si to zares močno želim in vem da ni več tako daleč. In še vedno sanjam, sanjam svoje sanje. Sanje ki so tako blizu in hkrati tako daleč. A saj veste kako pravijo: Ne sanjaj svojega življenja, temveč živi svoje sanje!

osamljeni sprehodki po snegu

Snegec ... bleh, ga ni hujšega vremena kot je sneg! Raje imam vročino da lahko bosa in napol naga skačem naokrog in se vržem v bližnjo Savinji ko je nuja ... sneg pa ... ahjej sm pač bolj morski človeček, res ga ne maram, ne maram mokrih čevljev, zmrznjenih rok, zastojev na cesti in mokri hlač že ko stopim iz hiše! Pa naj še kdo reče da je na snegu sploh kaj prijetnega?! 

In sneg sovražim še iz enega razloga ... Ker v mraku ko na ulici zagorijo luči in na nebu svetijo zvezdice po naši vasici krožijo zaljubljenci, ki se zasanjano sprehajajo, kepajo, objemajo in grejejo na 100 in 1 način! In to me spominja na lansko zimo, ko sem tudi jaz imela nekoga s katerim sem premagovala mraz in malce celo vzljubila sneg ... pogrešam celo rdeča lička, zmrznjene rokice, mokre čevlje ... vse ker se sploh ni zdelo tako slabo, ko pa je bil ON z mano ... In sprašujem se kje je zdaj nekdo samo zame, nekdo ki me bo sposoben prenašat čez zimo četudi sem res tečna ko je sneg, kdo me bo grel in razvajal, kdo mi bo vplival veselja, volje v ljubezen ... kako hudo je gledati ljudi okrog mene ki imajo nekoga, ljudi ki niso sami ... in kako zaboli vsakič ko se spomnim njega, njegovih zelenih očk in velikega nasmeha. Pogrešam celo momente ko je tečnaril da ga je moja pasja navihanka umazala in trenutke ko je tečnaril naj stresem sneg dol preden stopim v avto. Pogrešam kako je mami radovedno skakala okrog mene kdo je tisti frajer s srebrnim avtomobilom, jaz pa sem se ji le nagajivo nasmejala. In on je odšel, snega kmalu ni bilo več, ampak lanska pomlad in poletje sploh nista bila tako vesela in mavrična čeprav ju na splošno obožujem! Izgubila sem ga, potem so se začele same slabi stvari, katerim kar ni in ni videti konca. In sedaj še sneg! Ta presneti sneg in ti presneti spomini in te presnete stvari ki me tako hitro vržejo iz tira In gledam skozi okno, obujam spomine in namesto objemčka se grejem s čajem ... tiho mi polzijo solze, ker vem da je z drugo, ker vem da sedaj greje drugo, da drugo kliče mala, ji kuha kakav in peče palačinke.

Mene pa še vedno boli.