Pošlji prijateljuNazajDomov

četrtek, 31. julij 2014

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

ponedeljek, 14. februar 2011

stroko-kokodak



Priznam, da se je tole nabiralo in prsti so me že dolgo srbeli, da nekaj natipkam na tole temo. Bolje rečeno: imam potrebo, da izlijem žolč po tipkovnici.

Nekaj izhodišč iz SSKJ (verjetno ga je pisal slavist, ne matematik?!)

stróka - navadno s prilastkom posamezna gospodarska dejavnost, znanstvena panoga

strokovnják - kdor kako stroko (dobro) obvlada, se spozna nanjo

fakultéta - učno-znanstvena enota univerze

znánost - dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj

Ja, dandanes je vse super in fajn, ker imamo internet, imamo revije pa televizijo pa radio. In zato si lahko vsak smrtnik poišče ustrezno diagnozo, vsaka 10-letnica lahko ugotovi, da bo v roku treh let umrla, ker ima rada Mcdonalds, vsak stari deda z uničeno hrbtenico lahko najde STROKOVNJAKA, ki mu bo naravnal atlas. Če imaš raka ti vsak na internetu pove, da tvoj zdravnik komaj čaka da umreš in proda tvoje organe v Italijo in zato poiščeš kiropraktika in prebolel boš bolezen. Če kihaš, v lekarno pojdi zgolj s kartico, nikar s sabo ne imej gotovine, ker te bo farmacevt s svetlobno hitrostjo okradel za 50 evrov. Aja in če te zanima ali tvoj izdelek za nego obraza vsebuje sestavine, ki so tvojemu tipu kože primerne, vprašaj kolegico, ki je v četrtem letniku gimnazije in poglablja biologijo. Ona že ve!

Mi smo res ena skupnost srečnih štručkotov, ker vsi vse vemo. ZNANOST je bullshit. STROKE so izmišljene in v ozadju tiči zgolj gospodarski interes. In nas potrošnike prisili, da denar vložimo v nekaj kar je podprto z raziskavami, namesto da bi vlagali v vedeževalce, svetovalce za prehrano in nego telesa in zdravljenje raka in astrologijo. Če nekdo obvlada vse to, bi moral imeti vsaj doktorat, pa mu ga zlobna država prežeta z bebavimi diplomiranci FAKULTET s tradicijo ne podeli za vsestranske zasluge. Ojojoj.

Saj se ve da zdravnik ali pa farmacevt dolgo študirata potem pa pričakujeta dobre plače in mi v državno blagajno vlagamo denar za tovrstne brihte. Ah kako neumno, ziher nas hočejo do 2012 iztrebiti. To je zarota države in stroke proti internetnim genijem! In zato se mi - rebelde potrošniki - znajdemo, damo 50 evrčkov prijazni teti, ki nam vedežuje da se bomo jutri 2x usrali in pojedli 3 obroke, hkrati pa nam naredi Reiki ker smo pod stresom in smo skoraj zboleli za rakom, potem pa nam da še super žavbo z veliko zeleno nalepko, ki ima menda mednarodni pečat. Pha!





objavil(-a): sonchika ob 19:29 komentarjev (2) ogledov: 187




četrtek, 24. december 2009

Delavka – Slovenka leta!



Nova številka Mladine je lepo zadela s to tematiko. Absolutno si naše delavke zaslužijo ta naslov – ker so bile tiho, ker prenesejo več kot si človek misli, ker trdo delajo za praktično nič! Ker je tudi moja mami delavka, ker vem, kolikokrat je domov prišla objokana, kaj so ji delodajalci delali, ker trdo dela, da dobi tisto drobtinico cekinov in regres v bonih (če ga sploh dobi). Ker je izgubila službo brez odpravnine, ker ni bilo nikogar ki bi predstavil njen glas. Ker so se to leto zbrale prave ženske: delavke, mame, žene, ki GARAJO, pridejo domov in kuhajo, vzgajajo in zvečer jokajo, ker bi svojim otrokom rade nudile še kaj več kot kruh.

In ne gre za jokave besede in iskanje usmiljena, to dejansko se dogaja v današnji družbi. Bogati le še bogatijo, srednji sloj se krči zaradi naraščanje najnižjih slojev – tistih, ki se bojijo izreči besedo REVŠČINA na glas! Ker je to sramotno, ker je nekaterim smešno, ker ni pomembno – ker so si sami krivi, da imajo takšna delavna mesta?! Pa kaj še! To so ženske, ki so zgodaj postale mame, ženske s poklici, ki so prišle v tovarno in tam žal obtičale. In menim, da je njihovo delo zaradi pritiskov, nadlegovanja, razvrednotenja, hujše kot pa sedenje za računalnikom. Ampak to ni pomembno, ker rabimo delavce kajne, tiste ljudi brez hrbtenice, ki niso za nič drugega ali kako že?! In po drugi strani imamo v parlamentu med drugim merjasca, ki je po poklicu puškar, nima retoričnih sposobnosti, je omejen in nesposoben, ampak je prišel med posRance, ker je za volilce priredil piknik s čevapčiči in je mastno vlagal v kampanijo za svojo stranko. Glavno, da zdrži teorija, da na dobro plačana in vplivna mesta pridejo najbolj sposobni in se jih nagrajuje. Mhm.

Glavno, da si sposoben, ker imaš bogatega atija in mamico, ki sta malo mimo legalnih poti ustvarila biznis in sedaj mastno služita in dobivata priznanja Obrtne zbornice. In glavno, da imajo otročki bogatih atijev in mamic pri 16 novega Audija in vnaprej zagotovljeno pripravništvo pri stricu ali tetici. Medtem, ko se mi odkar pomnim vozimo z 20 let starimi avti, kljub garanju mojih staršev in kljub temu, da smo družina. Ne, mulc bo imel luksuz. Mi nismo pomembni. Tako da o enakih možnostih za vse – bullshit! Od 15 leta naprej delam med vikendi, super delam gimnazijo in imam namen priti do zelo dobre izobrazbe. Ampak nimam nekoga, ki mi bo plačal izpit za avto, nimam avta, sama bom plačevala stanovanje in jebala bom ježa, da bom imela srečo dobiti pripravništvo in prakso, ker nimam slavnega priimka.

In po vseh stavkah, ki so bile in še bodo, po vseh sramotah in izpostavljanju v medijih, po norčevanju direktorjev, po aferah s tajkuni (ki mimogrede nikoli ne bodo odgovarjali za svoja dejanja) po vsemu trudu naš srčkani čistilec kopačk gospodič Borut govori o cilju gospodarske rasti, seveda prizna, da so stroški narasli na 550 evrov in prizna, da je potrebno zvišanje plač – ampak nikakor 600 evrov ker to bi bila katastrofa in ni mogoče. Kako bo torej – 551 evrov minimalne plače pa je vse OK?! Plus tega, da se bo poostril nadzor nad prejemniki socialne pomoči, ker nekateri pač izkoriščajo? Seveda nadzorovati bo treba najnižje sloje in pazit na vsak evro, ki jim je »solidarno« podarjen od države??? Naši posranci, županoslovci in samooklicani intelektualci za svetovanje in management pa naj kradejo, itak nikoli ne bodo nikomur odgovarjali, aj!

Očitno pač nikomur ne kapne, da je treba rešitve najprej iskati pri najnižjih slojih, ker jih je vse več in ker so pahnjeni na sam rob! Po drugi strani pa poslušamo krakanje Janše, ki poziva ljudi na ulico (seveda v ozadju ni njegovih interesov). Res je, da bi v tem mandatu nasrkal predsednik vlade ni važno kdo bi to bil, ker so razmere pač takšne, a treba je reči, da kdorkoli bi bil in kdorkoli še bo - ne bo rešil ničesar. Četudi se zavedajo kaj se dogaja na dnu, je treba lizati tazadnje direktorjem in kloniti vsaki zahtevi unije. Če se že gremo ponosne evropejčke pa poudarimo še to, da smo cene lepo dvignili na evropsko raven, le plač ne. Ups.

Večni hlapci, ki živimo v svojem malem roza mehurčku osebne sreče in brisanja svoje tazadnje. Če drugi nimajo papirja je to pač njihov problem.





objavil(-a): sonchika ob 16:14 komentarjev (7) ogledov: 30




petek, 30. oktober 2009

spomini



Pravkar sem poslušala Atomic Kitten in nenadoma so na plan privreli spomini, da si imela njihov CD in kako sem si ga non stop sposojala od tebe. In koliko sva jih preposlušali. In potem sem se spomnila kako sem ti lase spletala v čopke, ki so se povezovali do konic. Pred očmi imam prizor, kako ti spletam lase, kako mehki so bili tvoji dolgi lasje, tvoja skrčena drža in tvoj vesel edinstven smeh.

Potem pa pomislim, da ne bom več imela partnerke pri Monopoli, ki bi mi pomagala ogoljufati banko. Tudi kartali ne bova več in skrivali kart, da bi zmagali. Teden dni je že pa se še vedno zdi, da me je nekdo udaril z lopato po glavi in so vse le grde sanje. Ne morem jokati in se metati po tleh, čeprav si tega želim, čeprav v sebi čutim vulkan… ne morem dati tega iz sebe. In upam, da nisi jezna, ker ne morem jokati.

Spomini mi prikličejo na obraz nasmeh. Kako smo skupaj odraščali, se igrali, razbijali smo okna z jabolki in valili krivdo eden na drugega. Po koruzi smo iskali prašiče in jo vso poteptali in za kazen klečali v kuhinji. Kako smo se skupaj lovili po gozdu, delali smo bunkerje. Potem smo se vozili z motorji. Še vedno se spomnim, kako težko si mi dovolila, da vozim frčeka, ker sva skoraj pristali v smreki v gozdu in enkrat naju je lepo drsalo po blatu. Kopali smo se za Savinji in obmetavali z blatom. In potem je prišla srednja šola in se nismo več videli vsak dan.

Še vedno je bilo super sedeti s tabo na avtobusu in ti čvekati, da nisi mogla zaspati. In ti težiti da rezerviraš sedež in se dogovarjati za čips. In te med vikendi videti nasmejano – vedno! In vedno si se smejala mojim šalam, tudi če so bile butaste.

Spomini prihajajo za mano. Med svojimi medvedki iščem katerega si mi ti kupila. In ob pogledu na slikice se zdi kot bi gledala film in se spomnim najmanjše podrobnosti. Predmeti, ki se jih dotikam, ki jih imam nosijo spomin nate, na skupne trenutke.

In četudi živim naprej vseeno v sebi nekaj čutim. Ne vem, ali je to praznina, ali je to delček tebe ki bo vedno z mano, ali je to bolečina ali pa zatiskanje oči. V sebi čutim nekaj močnega. Nekaj tako zelo lepega in nepozabnega a hkrati tako bolečega in praznega.

Sprašujem se, kje si sedaj… upam, da si z mano, da si tu okrog nas, okrog vseh, ki te pogrešamo in imamo tako zelo radi. Zadnjič, ko sem nemočna ležala v postelji sem nenadoma ob sebi začutila toploto, bližino, objem rok. Bila si ti, vem. Čutila sem te. Čutim te povsod, vedno. Četudi živim naprej, četudi ne morem jokati čeprav bi rada, četudi še vedno delam vse kot prej vedi, da se bom nate spomnila vsak dan in da ti bom vsak dan povedala, kako rada te imam. Našla si svoj mir in upam, da se nekega dne spet srečamo.

Veronika v meni boš živela za vedno.





objavil(-a): sonchika ob 20:19 komentarjev (5) ogledov: 8




sobota, 24. oktober 2009

Veroniki v spomin



Še vedno ne dojemam. Smrt je zame od nekdaj bila tabu tema. Že več kot dan je, odkar si nas zapustila. Najprej šok in solze, ampak še vedno ne dojemam. Prepričujem se, da je vse kot prej, da te bom jutri nekje zagledala, da ti bom spet spekla muffine. Odraščala si z mano, smejala si se z mano, jokala si z mano. In sedaj te iz minute v minuto bolj pogrešam. Iščem najine slike, skušam se spomniti vsake poteze tvojega obraza, se sprašujem kaj bi mi rekla v teh trenutkih, česa bi želela? V nebo sem poslala balonček z lučko zate, mislila sem da bom zajokala ko ga bom spustila v nebo, pa nisem. Mislila sem da se bom počutila kanček lažje, pa se ne. Iščem slikce, prižigam svečke, pošiljam balončke v zrak. Iščem načine, da bi vsemu svetu povedala kdo si bila, kako sijajna si bila in da nikoli ne bo enako brez tebe.

Življenje pa teče naprej. Poročila so še vedno ob isti uri, ljudje delajo, televizija je prižgana. In besna sem. Besna, ker se je meni svet ustavil. Ker vem, da je nekaj hudo narobe, a ne dojemam prisebno, da te nikdar več ne bom videla. Ne morem jokat, ne morem razmišljat, ne vem kaj naj delam, kako naj žalujem? Kako naj pokažem kako zelo boli? Kako naj ves svet opozorim, da tebe več ni in da brez tebe nikoli več ne bo enako? Kaj naj ti posvetim v spomin, da bo večno opevalo tvoje ime? Kako naj normalno jem, gledam televizijo, grem ven brez občutka krivde da ti tega ne moreš več početi? Kako naj živim z zavedanjem, da je tvoje telo nenadoma obstalo, nehalo delovati? Kako je mogoče da od vsega tvojega žara, energije, karizme ostanem samo telo? Kako je mogoče, da si umrla ravno ti, ali je sploh res, ali te zares več ni med nami, okoli nas?

Bila si zabavna, radovedna in klepetava (tako si se sama opisala v mojem dnevniku prijateljev, nekaj let nazaj). Zame si bila trmasta, odločna, vztrajna, kot se za kozoroginjo spodobi. Občudovala sem te, ker si bila vedno takšen flegmatik in optimist in tako zelo močna osebica. Vedno si jedla ob najbolj nemogočih poznih urah, prespala pol dneva, ker si res rada spala. Od malih nog si imela tako lepe, valovite rjave lase. Sedaj pa čudovite rdeče do ramen. Želela si postati policistka in vem, da bi bila odlična v tem poklicu! Vedno si mi znala vliti poguma, vedno si znala tolažiti in nam dvigati glavo ko smo bili obupani. Vedno si našla prave besede, bila si direktna. Tako rada bi, da bi bila zdajle z mano, kaj bi mi rekla sedajle, jaz bi ti rada povedala še toliko...Najino zadnje snidenje je bilo v Zmajčku, ko si poskusila moje muffine in bila navdušena. Preden sem šla domov si pritekla za mano, če imam še kakšnega, pa jih nisem imela več. Na avtobusu sva skupaj jedli čips, sedaj bi bila ti na vrsti, da ga kupiš. In z Jakom sva se tako dolgo najavljala k tebi na pijačo, pa nisva prišla. In januarja bi nazdravljali tvojemu 18. rojstnemu dnevu. Toliko stvari bi še morali početi skupaj, toliko ti imam še povedati. Te mar res ni več?

Tako zelo si želim, da bi bila tu. Da bi te samo še enkrat objela, poljubila in rekla koliko mi pomeniš. Tako hvaležna sem, da si bila del mojega življenja, da sem odraščala ob tebi, da sva skupaj posegali po sanjah, da si me imela rada. In tako zelo, zelo te pogrešam. Le enkrat bi te rada še objela. Pravijo, da ne morem. A jaz tega nočem in ne morem sprejeti. Spomini se mi vrtijo pred očmi, obupano iščem slikce, a tam je tvoja podoba, ne ti z vsem svojim sijem.

Ne vem kaj naj mislim, delam, kako naj ti pokažem kako zelo sem te imela rada. Ne vem, kako naj živim, kaj naj naredim da ti bo v večen spomin… Izgubljena sem, vse gre tako hitro, čas teče. Jaz pa sem obstala v momentu in ne morem naprej. Nočem sprejeti, ne morem, ne znam.

VERONIKA ŽUNTAR, za vedno boš ob meni, v meni. Tako zelo, zelo te pogrešam, da to čutim z vsem svojim bitjem. Rada te imam, pogrešam te. Sestrična, prijateljica, moj sonček. Tako te pogrešam. Tako zelo, zelo, zelo.

Počivaj v miru.





objavil(-a): sonchika ob 20:49 komentarjev (13) ogledov: 41




na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani