pravna država?!

Bolj teorija, kot pa praksa. Iz neštetih zakonov smo skuhali odličen chili con carne, ravno toliko pikanten, da te pošteno zapeče, ko ga poskusiš, in slabega okusa zlahka ne izgubiš. Včasih sem jezna sama nase, da še sploh občasno gledam večerna poročila, vedno znova se mi namreč naježijo kocine ob številnih krivicah, ki so že po kurji logiki več kot očitne. In v tej opevani demokraciji, ko naj bi vladalo ljudstvo v dobro ljudstva, gledam in berem izjave odgovornih (pa naj bodo to ministri, poslanci, odvetniki ali sodniki) in se sprašujem komu so plačali za diplomo in kako za božjo voljo so s takšnim znanjem materinega jezika dokončali osnovno šolo?! O tem, da govorijo o papirjih in citirajo zakone, nikakor pa nimajo osnovnih moralnih načel ali čuta za sočloveka, pa raje sploh ne začenjam, ker bi mi pisanje vzelo preveč časa.

In preden kdorkoli prične zehati ob branju mojega bloga naj nekaj razjasnim: vsakdo, poudarjam, vsakdo izmed nas, se lahko znajde med tistimi razočaranimi in šokiranimi državljani, ki nimajo druge izbire, kot da svojo zgodbo posredujejo medijem, čeprav je njihova krivična razsodba že vnaprej poznana.

Resnično se mi niti približno ne sanja, kako delujejo naši sodni organi, da so tako preklemano neučinkoviti, zelo dobro pa so mi znane statistike o večletnih procesih na sodiščih. Si predstavljate izgubiti ljubljeno osebo v prometni nesreči, soočiti se z umorom drage osebe, biti žrtev posilstva, in to agonijo vleči po več let, na koncu pa se storilec izmuzne?! Za božjo voljo ljudje, pri večini tovrstnih dejanj proti človeku se na kilometer voha kdo je kriv in kaj se je zgodilo. Pa se procesi vlečejo in vlečejo, storilci izumljajo vedno nova opravičila (pišejo jim jih kar zdravniki), en zakon izpodbija drugega, sodniki le prelagajo procese, mali človek je praktično odvisen od sodnika. Kaj je najbolj smešno?! Pod razsodbo piše, da je sodnik odločil o kazni v imenu ljudstva – prosim lepo, kdaj je ljudstvo izbralo predstavnika, ki lahko razsoja? Kako si lahko pomagaš, če en vsemogočen človek odloča o tvojem življenju, ker sodnik ima pač prav. Tudi če se celotna javnost zgraža, nemočni svojci pa jočejo in v obupu pritiskajo na medije, je vse odvisno od ene same samcate osebe, njene dobre volje, njenih načel, njenih vez in poznanstev. In to je v imenu ljudstva in pravično. Seveda, on že ve, kaj je pravično.

Ne želim si niti predstavljati kakšna agonija in mučenje so ti dolgotrajni procesi za svojce in žrtve. V naši državi je storilec bolj zaščiten kot pa žrtev, procesi so pogosto ponižujoči in mučni za žrtve, zapori pri nas so bolj hoteli kot kaj drugega, procesi pa hitro zastarajo, zdravniška opravičila rešujejo storilce, storilci se izogibajo obravnavam, pa še tako radi pomilostijo te uboge prestopnike.

In tako dobi storilec posilstva pogojno kazen, ubogi Maček se uspešno izogiba sodišču in se bo še naprej, pedofilski duhovniki imajo nešteto zdravniških opravičil, velike živine o katerih korupcijskih dejanjih že ptički čivkajo pa tako ali tako ne bodo nikoli odgovarjali. In če mi bo pijanec zbil otroka se bo lahko izgovarjal na neprištevnost in poskrbel, da mu bodo alkohol šteli kot olajševalno okoliščino. Mlada družina izgubi življenjske prihranke zaradi birokratske napake. In tako pridemo do spoznanja, da je vse le na papirjih, seveda odišavljenih, v pastelnih barvah in shranjenih v zlatih fasciklih.

Dragi moji - vsakdo se lahko znajde v kateri izmed zgoraj naštetih situacij. In šele takrat se človek zave, da naši sodni mlini namesto pšenične moke meljejo gnojnico nabito s korupcijskimi in birokratskimi pesticidi. Pa še to zelo počasi.