On odhaja

Čez natanko 13 dni bom nekje sredi milanskega letališa v solzah strmela za letalom s katerim bo odhajal. Tistega dne iz preventive ne bom uporabila maskare in v torbico bom stlačila trojno količino robčkov. Že zdaj me je groza. Ne bojim se vsaj 6 ur vožnje po norih italijanskih cestah s še bolj noro plejado italijanskih voznikov. Ko se bova vozila tja, mi bo vseeno za vse okoli naju, samo želela se bom nasititi njegove bližine. Ko sva šla prvič na kavo, preden sem ga sploh prav spoznala(takrat sem bila pripravljena tudi na to,da je najbrž kreten oz. tiste sorte primerek moške vrste, pred katerimi so me svarile vse samske prijateljice in na katere samska ženska največkrat naleti), me je to, da odhaja očaralo. My kind of guy-tudi po tej plati. Ampak takrat še nisem vedela, da se bo vse skupaj tako zelo poglobilo in da me bo njegov odhod tako zelo bolel.

Vem, da bom noč pred odhodom zelo slabo spala in najbrž ne v njegovem objemu, ker ga bo čakalo še miljon malenkosti, ki jih mora postoriti pred odhodom. Pol leta je dolga doba...čeprav včasih zelo hitro mine. Nimam preživetvene strategije. Zaenkrat sem poskrbela samo za to, da bom zakopana v delu in sem svojim številnim službam in delodajalcem dodala še enega. Upam, da me bo vse to tako zelo utrudilo, da bom zvečer samo padla v posteljo in me ne bo mučila njegova neprisotnost. Vikende bom prežurala, najbrž ne bom niti sekunde sama doma-vsaj na začetku ne, ker bi ga preveč pogrešala.

Smešno je, ker večina ljudi ne razume kaj preživljam in me poskušajo pomiriti s floskulami tipa saj-bo in še bolj smešno je, da razumejo samo tisti, ki so šli za dalj časa v tujino in tam furali zvezo na daljavo. Tisti pravijo, da ne bo lahko in ponavadi dobijo resen in zamaknjen pogled, ki ne pomeni prav nič dobrega. Lastnih izkušenj nimam, moje ljube osebe sem vedno imela ob sebi. Tujina te spremeni. Bo spremenila tudi naju?

So situacije, ko drug drugega tolaživa. Saj se bova videla nekje na mesec in pol. Konec oktobra grem k njemu jaz, nato pride domov on in za Silvestrovo bova skupaj v tujini. Ampak februar 2011 je prekleto daleč...in mene že zdaj grabi panika. Ne razumite me narobe, ne gre za vprašanje zaupanja, gre bolj za to, da me je strah, da bo tujina med nama postavila zidove(take in drugačne), zaradi katerih bo izginila neprecenljiva intimnost bližine, ki jo imava. Poznam pasti komunikacije na daljavo in tudi dinamiko življenja v tujini, zato na vse skupaj gledam drugače. In vse skupaj je tako zelo sveže, da je še težje. Morda je to kazen zame oziroma ena izmed večjih preizkušenj. Pravijo, da daleč od oči-daleč od srca tudi ne drži vedno-očitno bo treba vse skupaj izkusiti na lastni koži.

Čez 13 dni bom ob tem času že na poti nazaj proti Sloveniji. Sama. Po zelo dolgem času čisto sama. Najbrž bo precej težko voziti s solznimi očmi, verjetno se bom ustavila večkrat, kot bi bilo potrebno in vem, da se mi bo od vsega skupaj paralo srce. A tako pač je. On odhaja...in jaz se bom morala naučiti ostati.

Kaleidoskop

Zakaj sem prišla na ta forum?? Ker mi je Diva stran zelo všeč in ker sem tu zasledila sebi podobne, ki rade ustvarjate.

Moj namen? Blogati o stvari, ki jo rada počnem v prostem času - ustvarjam z fimo maso! In mogoče navdušiti še kako novo dušo za to početje.

Iz izkušenj lahko povem, da se vsak dan naučim nekaj novega- nove tehnike, nove male skrivnosti, ki so resda male, vendar pomagajo pri lepšem izgledu pri končnem izdelku.

Tukaj vam bom razkrila te male skrivnosti in razne tehnike, ki sem se jih sama naučila. Upam da vam bo všeč in boste tudi ve kdaj same odkrivale občutke, ko nekaj narediš sam in celo izgleda kar vredu

Danes vam predstavljam zapestnico in uhančke.. Narejene so po tehniki kaleidoskopa. Tiste čarobne stvarce, v katero pogledaš, jo zavrtiš in vsakič se ti odkrije nov spekter barv. Prav tako lahko s fimo maso naredite svoj kaleidoskop, svoj spekter barv, katere potem prenesete na zapestnico, verižico, uhančke.. Vas zanima več??

Mogoče že naslednjič

Nerazdružljiva

dinamično upiranje najinih teles
upiranje proti razhodu
prepiri iz tlečega trenja
užitki v podiranju tabujev
nežnost razvija brisanje slabosti

UČINEK SANJ

"At the touch of love everyone becomes a poet" Platus

Res je. Že samo majhen dotik ljubezni lahko spremeni človeka. Sam občutek, ko si pri nekomu ljubljen je neverjeten. Nekateri naletijo na ta trenutek prej kot ostali, vendar resnica je, da se to lahko zgodi vsakemu, le če v to vrjamemo.Ljubezni ne najdemo.Ona najde nas. Ljudje nimamo sposobnosti nad tem, da se bi sami odločali kdo nam bo včeč in kdo ne. Doleti nas samo od sebe. Svojih čustev ne moremo kontrolirati.

Ja, imam fanta. Včasih se sploh ne zavedam, kakšno srečo sploh imam, da ga lahko imam. Skupaj sva ne dolgo, ne malo. Ravno prav. V tem času sva prestala tako vesele, kot malo manj vesele stvari."Hvala bogu" da sva pri malo manj veselih stvareh našla skupen jezik, in dala težavo čez. Upam, da bo tudi tako tudi naprej. Vendar sem se vedno ukvarjala s vprašanjem "ali je to to?"/"kaj če ga izgubim?". Verjetno je tudi zaradi mojega neustavljivo neumnega straha pred tem, da bom ostala sama.

V revijah lahko o tem piše karkoli, vendar je on prvi izjavil da me ljubi.Neumno, ampak me je to na nek način prestrašilo. Zakaj? Ker nisem vedela, kako globoko čutim do njega. Veliko časa sem se s tem ubadala.Smešno. Do odgovora so me pripeljale ravno sanje.

Sanjala sem da je umrl. Resno. Nikoli nisem vedela kako je umrl in zakaj, samo vedela sem da je umrl. Ponavadi v sanjah občutimo, kot da se nam stvar dogaja resnično. Še nikoli prej se v jutro nisem zbudila tako pretresena. Sam občutek, da sem ga izgubila je bil enostavno grozen. Da ga od enega samega trenutka dalje nebi mogla več nikoli objet, da bi izgubila tisti občutek, ko se me kjer koli dotakne z ustnicami, dotik njegovih rok na meni. Samotni občutek. Od takrat dalje se zdi, kot da se je v meni nekaj nečesa dotaknilo. Žalostno, da tega nisem občutila prej, ampak šele zdaj z zagotovostjo vem, da ga LJUBIM.

CAN YOU BUY LOVE?

Vprašal me je, če mi je všeč? Direktno sem mu rekla ne.

Pripomnil je, da lahko zapne vsako. Ne sodim mednje. Zna jo prepričati z besedami. Glede na to, da je igralec verjamem, da so besede njegov adut.

Vendar vidim za njegovo masko in velike besede.

Kmalu bi rekla, da Tine ne more zapet... Ker je ona taka, da bi jo vsak.

Danes sem izvedela, da sta par. Čist šokirana... Ne morem verjet, da je ona sponzoruša. On pa njen sponzor. Razočarala me je bolj ona kot on. Nisem vedela, da je tako dober igralec.

Nikoli ne bo Robert iz filma z Demi Moore.

Ne gre za ljubezen, ampak denar.

Po dolgem času....

Vzuni full bedno vreme in kr nimam nobene volje it vn na dež pa še ohladilo se je, že totalno pogrešam poletje kr vem da bo kmal konec pa bo tuki jesen... no vglavnem zaradi preveč prostega časa sm se po zelooooo dolgewm času spet znašla na tem forumu.... sm že skor pozabla na to... in zdj sem se odločla da je čas da postanem mal bolj aktivna tuki gor, če sm že prijavljena, poleg tega pa tudi čas mine hitrej... tk da ja... evo mene...

glede na to da mam tuki gor sam en blog napisan in to že kr star je čas da povem kj novga... vglavnem moj drugi blog in novosti glede mene... ja kar se tiče prijateljstva z mojo tako rekoč best frendico ga ni več...tk da kar se tiče vsega tega, sm se končno pred neki časa totalno sprijaznila s tem in sem pretrgala stike z njo... no vsaj veči del in tk da sploh nisma v kontaktu kar se mi zdi superrrrrr...in končno se počutim olajšano in totalno boljš, kr se mi ni treba ubadat z njo... tk da to je končano no vsaj do faxa do oktobra ampak tud tam ne mislim met velik kontakta z njo... tk da ja to je to...

drgač pa zadnje čase sem velik v kinu , tk da sem pogledla kr neki fajnih filmov neki jihše komi čakam... am... začela sem brat knjige vampirske akademije in sem trenutno pri 2. knjigi in je svetovna tk kot prva... vedno bolj nora na vampirje, in verjamem da nisem edina glede na to da je Vampirska saga obnorela svet... ja tk je to brez vampirjev ne gre, čeprav mi ne bi trenutno škodu kak tip v mojmu življenju...

ja nč za začetek je to to... vglavnem life je treba uživat....pa se ne obremenjevat z nepomembnimi ljudmi in rečmi...čeprav sm to mal prepozno spoznala važn je da sm...

Žal mi je

Nikoli nikoli se nisem počutila tako majhno in tako grdo kot se zdaj.Mariskaj sem storila napačnega v življenju in sem obžalovala to napako.Ampak kar sem storila zdaj si ne bom nikoli oprostila.Itak da krvimi alkohol ampak to ni izgovor.Želela sem prizadeti sebi ljubo osebo.In zgleda da sem jo da me zdaj pogldat noče več.Ampak prizadeta sem najbolj sama.Obžalujm ta dogodek in ga večno bom.Bila je moja največja napaka v življenju...

Za tebe...oprosti mi za vse.Res je da sem bila največja ps*** da sem sem toi storila ampak sem to naredila da te priazdanem ker si ti mene.Čeprav si tega niseme želela.Verjemi mi da globoko v srcu tega zares nisem želela.Nevem kaj me je vodilo k temu da sem to storila.Prekleto obžalujem ta večer in vse kar je povezano s njim...če bi lahko zavrtela čas nazaj bi ga.Ker me ubija vse to..ne morem ti opisati kako me boli srce.

Še enkrat te prosim da mi oprostiš...ja in rada te mam

Iz njegovih oči (4. del Milice in Radke)

Ko se ti uresniči največja želja

Vsak od nas ima svoje sanje oz. želje za katere upamo, da se nam enkrat uresničijo.

Nekateri smo že imeli to srečo,da se nam je uresničila ravno tista največja za katero smo mislili, da nam je nedosegljiva in da se nam lahko uresniči le ponoči v sanjah.

Jaz sem imela že iz osnovne šole eno veliko željo za katero sem bila prepričana,da ni možno,da se mi bo kdaj uresničila ...pa ne za to, ker bi bila tako nenavadna ali kaj podobnega. To je bilo nekaj kar sem videla le na slikah, po tv v različnih filmih itd...No pa, da ne bom tako skrivnostna vam lahko izdam kaj sem si tako zelo,zelo želela več let.

Veliko mesto,ki je daleč, daleč... visoki nebotičniki, ki segajo skoraj do oblakov, ogromno trgovin, bla,bla,bla...Želela sem si v New York oz Big Apple v mesto za katerega pravijo, da nikoli ne spi.Nekaj me je vleklo tja ...nevidna sila ..mogoče je tam kje pod zemljo zakopan velik magnet ki me je z vso silo vlekel k sebi...seveda kdo bi se upiral, če se ni treba...no jaz se nisem. In tako sem sanjala o tem potovanju kaj vse bi si ogledala, kaj bi kupila itd,itd....

Začela sem zbirat vse slike, članke o New Yorku in nasploh o Ameriki in jih lepila v zvezek.Kupila sem si celo vodnik po New Yorku in ga prebrala do zadnje pike, kot da se kam odpravljam že naslednji dan. In to se je nadaljevalo vse do lanskega leta....Vsem doma sem težila vsak dan o New Yorku itd... a še vedno sem verjela, da nekako ni možno, da bom kdaj v resnici tam. Kot, če bi mi nekdo rekel,da grem na Luno...ja pa kaj še.

O tem,da sem ali pa da grem v Ameriko sem sanjala tudi ponoči in to skoraj vsak teden. Res ne vem zakaj me New York tako privlači...hmmm...mogoče sem pa v prejšnjem življenju živela tam in sem bila kdo ve kaj...mravlja,ki je živela v centralnem parku...ali pa ščurek v kakšnem stanovanju, ki je imel prelep pogled na Manhattan No upam,da me ni kdo pohodil...

In prišel je dan ko sem imela v rokah letalsko karto za v New York. Nisem mogla verjeti, da grem res tja...da bom videla vse tiste nebotičnike, kip svobode, Broklynski most, empire state building, se vozila v rumenem taxiju po Manhattnu in da se bom zvečer sprehajala po Times Squareu med vsemi temi neonskimi napisi in reklamami....

Končno mi je uspelo! kot, da bi živela tistih nekaj dni v sanjah bilo je tako kot sem si predstavljala oz. ne! ni bilo tako...bilo je še boljše! zdaj sem se končno lahko prepričala, da te moje dolgoletne sanje niso bile zaman in, da me niso razočarale. New York mi je sedaj še bolj všeč in želim si ga spet obiskati.... Mesto, ki nikoli ne spi...jaz pa moram, ker je ura že veliko. Lahko noč

cosmetics addiction- moja odvisnost

Stojim v sobi s polno vrečo "lepotnih dobrot" iz dm, műllerja, limonija in žalostno opazujem izpisek moje bančne kartice in negativno stanje, ki seveda ni nič novega. Priznam, danes sem si resnično priznala, da sem zasvojena z nakupovanjem kozmetike in da sem v globokem dreku, oprostite izrazu. Do konca meseca je še precej dni, jaz pa imam borih 20€ za hrano, saj mi je..lej ga zlomka, ne vem kako uspelo porabiti 120€ za kozmetiko, ki je dejansko ne potrebujem, saj imam že tako ali tako vsega preveč doma. Ko stojim danes s polnimi vrečami in pred prepolnimi škatlami idelkov, si težko s solzami v očeh priznam..bejba, tu imamo velik problem. Ne vem zakaj, se enostavno ne morem obvladati in izdelek postaviti nazaj na polico in odditi iz trgovine brez da bi ga kupila. V tistem trenutku imam občutek, kot da je to zadnji takšen izdelek na svetu in da ga močno potrebujem. Zavedam se, da so ti izdelki zgolj moja kompenzacija, v iskanju želje po lepoti in zadovoljstvu sami s seboj, sem podlegla vsem oglaševalskim trikom, kako lepša bom in privlačna s prav tisto oh in sploh kremo in seveda rjavobronz odtenkom, ki ga ima samo ta proizvajalec in nihče drug. Sama sebi se zdim patetična in naivna, da že boli.

Obljubjam si 1001 kozmetično dieto, ideje in načrti zvenijo lepo, ampak priznam slabotnež sem, kajti ne morem se obvladati. Potem je tu začaran krog, zavedam se, da preveč kupujem in po drugi strani rada nakupujem. Vidim izdelek, sem vesela, srečna in itd. ga prinesem domov, sledi razočaranje in občutki grenkobe, ker sem zopet podlegla. V mislih preštevam ves denar, ki sem ga že za to mojo odvisnost porabila in zgrozim se, saj so cifre ogromne. Pa da nekaj dopišem, nisem neka razvajena hčerkica, mesečno dobim 150€ in stem pač razpolagam. Naj omenim še to, da imam kozmetike občutno preveč, cot pa nobenih pametnih. Morala sem se malo skašljati...

SPANISH MAGIC...

Ko sem prišla nazaj iz 6 urnega shoppinga, sem bila razpoložena za na plažo. To je bio zadnji dan okoli 18. 45 ure. Ravno po tem, ko sem se preoblekla v suhe kopalke, se je pojavil en fantastičen tip poleg mene. Ostala brez teksta.

Pa ravno zdaj je mogel prit. Ko sem meditirala na plaži in se poslavljala od morja... Imel je črne goste lase, tako perfect 10 telo, rumeno-belo-črne kopalke v surfaškem stilu in faktor x, ki ga ne znam opisat. Nosil je sivo, mehankarske barve, majico in japanke. Od zdaj naprej moja naj barva. Joke.

Sam vem, da imaˇ mojo barvoˇ človek, ki jo zlahka prepoznam takoj. Kakšen je tale fantastičen tip? Šel je plavat in ga ni bilo od nikoder.

Če ti je nekdo všeč, narediš prvi korak, vedno. Tud čez žerjavico greš... Rečeš, kar ti pade na pamet. Improvizacija totalka. Ne vem, če bi on začel pogovor. Mogoče ja, ni nujno. Pomembno je to break the ice.

Bil je tak skuliran, čist normalen in s smislom za humor. Že dolgo se nisem tako nasmejala. Ponavadi se samemu sebi najbolj nasmejiš. Sem ga vprašala, če ga poznam, Je rekel, da ne, ker je on španec, jaz pa ne. Logika, ha,ha. Možgani so odpovedali, spet. Se mi je malo odpeljalo, I swear. Če ne bi bilo zadnji večer, bi si ga še sposodila. Kaj naj mu rečem:" Te lahko vzamem za domov?!"

IGLESIAS ZEIT

Španka me je poslala v nakupovalni center. Mislim, da nima imena po Iglesiasu. Čeprav se je meni to tako prebralo. Imenuje se El corte Inglés, najbrž pomen angleška četrt. Moja španščina je čist na psu.

Kjer postane nakupovanje užitek. Dobesedno. Notri si lahko ure dolgo in lahko zapraviš vse do zadnjega centa. Bila sem notri celih 6 ur. Sploh nisem vedela kaj naj kupim. Big dilema, ha,ha.

Visoka moda, da te kap! Cene boljše ne glej! Začela sem gledati oblačila najprej pri Escadi. Pravzaprav pri njih še nisem nikoli kupovala. Niti v trgovino še nisem stopila. Jo nosi Petra, moja najbolj fancy sošolka s faksa. Ampak saj veste kako je, ko ti nekaj pomižikne... To se mi je tu zgodilo. Dobro, da je bilo skonto 50%.

Potem sem šla naprej in sem izbirala dalje. Sem že hotela kupit 3 stvari za oblečt za mami. To so bile španske stvari po normalnih cenah. Ni bilo drago. Od 30 do 50 evrov. Po celi turi sem šla nazaj na začetek in sem dobro prebrala cene.

Ker pri Escadi, človek ne gleda cen. Ker če stvar izgleda, stane čez 200 evrov. Nobena španska firma se ne da primerjati z visoko modo. Potem sem šla Escado probat v kabino. Čeprav sem vedela že ta prvo minuto, da je to prava stvar. Seveda sem potem obe kupila.

Prijateljstvo - se sploh izplača?

Prijateljstvo naj bi bilo nekaj kar ti ostane za vedno. Lahko se zaupaš, izpoveš svoje težave in prijatelj ti pomaga. Vendar a je vedno tako?

V mojem primiru niti približno. Živim v majhnem mestvu kjer se seveda vsi med sabo poznamo. Dobila sm prijatelje ki so mi 3 leta izkazovali da jim lahko zaupam, postali smo nerazdružljivi in skoraj vsak večir hodili skupaj ven. Kar smo delali smo delali skupaj nikoli se nismo skregali nič nismo imeli en proti drugemu in vse smo si povedali. Po vsem tem času pa se je sedaj izkazalo da sem se zelo motila. Od vseh dvasetih me le pet ljudi ni pustilo na cedilu oziroma mi obrnilo hrbta.

Začelo se je ko sem naredila napako. Bila sem s fantom iz naše družbe vendar se je zveza kmalu končala iz različnih razlogov. Za vse so obtožili mene čeprav nisem bila skoraj nič kriva in ko so se odločili da me zaradi tega nočejo več v svoji okolici so začeli govoriti stvari ki naj bi jih jaz rekla o njih ali jih naredila. Še pred tem ko sem začela s tem fantom sem prijateljici povedala da se neka punca meče okoli njenega fanta in tukaj so potem ''ugotovili'' da se umešujem. Samo zato ker sem hotela prijateljico zaščititi in mi je bila ta tudi hvaležna za to vendar so se ostali odločili da se umešujem v stvari ki se me ne tičejo. Nato so začeli govorili da punci in fantu iz družbe ki sta začela hoditi ne želim sreče. Ne vem s kje so to vzeli saj nisem nikoli nič podobnega rekla pa tudi mislila si nisem tega. In sedaj me nihče ne mara ker naj bi bila kur*a, naj bi vsem prevzela fanta (tega v življenju nisem naredila), naj bi bila zahrbtna in naj bi govorila grde stvari od ljudi okoli sebe. Še dobro da drugi vedo več o meni kot sama o sebi. Verjetno vedno ko nekaj povem o drugih zgubim spomin ker resnično ne vem kaj naj bi o drugih govorila.

Ostalo mi je le še pet prijateljev iz tega mesta ki jim lahko resnično zaupam in mi stojijo ob strani. Pomagajo mi tudi sedajo ko so se ostali začeli spravljati name in držijo z mano. Vem da jim lahko zaupam in zato verjamem da prijateljstvo obstaja. ...........A zakaj je tako redko?

TRUE COLORS

Spoznala sem eno fajn španko. Všeč mi je bila njena gracioznost. Ne srečaš je pogosto.

Dolgo nisem vedela, da veljajo za podrejene belcem. V Ameriki so zelo necenjeni. Kar me je res presenetilo. Will Smith je rekel eno močno čez Salmo.

Dala sem ji afriško zapestnico, ker je bila moja insiderka. Bila je čist ganjena. Potem mi je zaupala, da je njen oče iz Gvajane.

So don´t be affraid to let them show your true colors. True colors, are beautiful like a rainbow... Obožujem to pesem!

LA ISLA BONITA

Poleteli smo s frčaplanom. To je tisto mini letalo. Ampak zna letet. Velja za najbolj popularno destinacijo nemcev. Celo ulice so z nemškimi imeni. Mi je bila zelo všeč Berlin ulica. Tako nekam domače.

Plaža Playa de Palma je peščena, dolga 7 km. Morje je čist mokro, ha,ha. Joke! Takšno sanjsko, the best of the best...

Včasih se te kak kraj, oseba, ambient, dogodek dotakne do konca. To se sploh ne da opisat z besedami. Plaža sodi v to kategorijo. Pa palmice so bile tud hude.Še vedno ne nosim vedno s sabo fotkiča. To pa tokrat zato, ker so bili na plaži tudi tisti revni, ki imajo včasih hitre prste.

Zgodil se mi je en magic moment na plaži. Takrat, ko sonce zahaja. Neko specialno lomljenje svetlobe, čarobnost morja. Taka modra, globoko modra barva, skoraj žametnasta barva. Občutiš neznansko lepoto in živost

Sladko Sonet

SLADKI SONET

Tvoje ustnice so mlada marmelada,

rdeč napis na torti - ah,

imam te rada. Lica - smetana. Lasje iz čokolade

padajo na rame kakor slap naslade.

O, najlepša vrtnica iz marcipana,

vsa z zanosnimi dišavami obdana!

Tvoj pogled je strastni sladoled življenja,

tvoji boki pa kolači hrepenenja.

Tvoj nasmeh je topla pita v pečici.

Prsi stresaš kakor puding, ki na vrhu

nosi dve presladki, zreli borovnici.

A ko te objamem v vročičnem srhu,

se stopiš kot sladkor. - O, nesojena nevesta:

v prsih ti gori srce iz lecta.

by: Boris A. NovaK

Zaobljuba

Res da je še daaaleč do novega leta in do novoletnih zaobljub a vendar te življenje pripelje do te skrajnosti da se zaobljubiš kar sredi poletnih počitnic. Niti najmanj nisem taka najstnica da bi se zaobljubila da bom na dieti,da bom telovadila itd. -.- Po mojem mnenju je to kar preveč utrujajoče...yeah right - kera najstnica bi zdržala samo na sadju !? -.- No moja zaobljuba je malce drugačna. Na nek način sem kar pošteno sramežljiva a vendar to ni razlog da se nezaljubim kar tako. Fant se mora kar potruditi da pri meni vzbudi pozornost. V svojem kratkem življenju sem se samo 1× zaljubila...in po 4 letih vstrajanja sem dojela, da ima vse kar jaz ne maram npr: kadi...pa vendar je v njegovih prelepih modrih očeh nekaj kar me je pritegnilo Čez čas se več nisem ozirala na njega...in po 4 letih sem končno našla še nekoga drugega ki je v meni vzbudil pozornost Že sem se veselila da končno obstaja na tem svetu EDEN in EDINI dokaj normalen fant...in res je In potemtakem kako si lahko človek misli da bo samski več kot en mesec. Mesec je ne okoli on pa že ima punco (sicer ne uradno...uradno je ko spremeni stan na facebooku hehe ) In da vas ne bom kratkočasila...moja zaobljuba : FANTE PA KAR PRIMIRU PUSTI ! Sama sem prišla do tega da ni vredno trpeti za nekega fanta, ki te ni vreden ali pa je preveč dober zate :/ Če bo tudi mene sreča obiskala bom nekoč srečno zaljubljena Zaenkrat pa nič skrbeti, saj je pred mano še dolgo živjenje in ena najstniška muha me že nebo spravila iz tira

Lep pozdrav usem!

On..

Včeraj sem ga po dolgem času spet videla. S prijateljico sem bila v lokalu, kjer sva čakali, da se nama pridruži saj smo kasneje skupaj šli na žurko. Ko je prišel in opazil, da sem tudi jaz tu je postal vidno živčen. Sploh si ni upal z mano postaviti očesnega stika.

Najina zgodba, če temu sploh lahko rečeš zgodba je že zelo dolga. Spoznala sva se pred kakimi osmimi leti in takrat je postal moja prva ljubezen, pa čeprav nisva bila nikoli par. Vendar sva imela trenutke, trenutke zaradi katerih veš da bi lahko med nama bilo tudi kaj več. Vendar sva oba bila trmasta in se o teh stvareh nikoli nisva pogovarjala. Čakala sva drug na drugega. Skozi leta sva si ostala v spominu, no vsaj on je ostal v mojem spominu. Saj veš, prve ljubezni nikoli ne pozabiš.

Moje življenje je trenutno prava zmešnjava različnih dogodkov. Končujem faks in počasi iščem službo. Poleg tega pa imam fanta, kmalu bova skupaj tretje leto. Vendar ne vem če je on ta s katerim bi hotela preživeti svoje življenje. Je prvi s katerim imam takšno zvezo. Ljubim ga, no vsaj sem ga. Vedndar se mi zdi, da najino zvezo jemlje za samoumevno. Redko je do mene pozoren, lahko bi rekla da se obnaša kot šovinist in gleda samo nase. Vendar vem da bi se mu svet sesul če bi šla. Ljubi me in bi naredil veliko za mene čeprav mu veliko stvari glede mojega načina življenja ni všeč. Dejstvo pa je, da če bi se odločil imeti otroka z mano ali se poročiti ne vem kaj bi mu odgovorila.

Njegova družina je potrebovala nekja časa, da me je prejela, sedaj se kar dobro razumemo. Njega pa niti ne zanimajo moji sorodniki in se ne trudi preveč, da bi se vključil v družinske dogodke.

Moje življenje se mi zdi zmedeno in vidim da bo zmeden tudi tale blog.

Skratka videla sem ga po dolgem času, in po večeru pitja alkohola in kajenja trave se je lahko sprostil. Uspelo se nama je celo pogovarjati na štiri oči. Pogovor je nanesel na dokaj osebne stvari, stvari za katere se moraš odločiti in jih storiti ko odrasteš. Predvsem pa kako veš, da je tisti s katerim si pravi. Mogoče sem s tem pogovorom od njega hotela kakšen namig.

Na nek način se mi zdi, da se je popolnoma spremenil. Govoril je tako kot da se pogovarjava vsak dan, kot da sva najboljša prijatelja. Skozi leta sva imela take trenutke, da sva se lahko pogovarjala po nekaj ur, vendar naslednji dan kot, da teh pogovorov sploh ni bilo. Občutek imam, da bi me on lahko sprejel točno tako kot sem, medtem ko me moj fant le s težavo sprejme.

Skozi vsa ta leta odkar se poznava opažam razne malenkost, ki komu drugemu nebi nič pomenile, meni pa pravijo in me vsakič spomnijo na to, da bi med nama moralo biti nekaj več.

Ena od teh malenkosti je ta: Stala sem poleg njega med prijatelji. Pridruži se nam še en prijatelj me pozdravi in avtomatično zamenja njega za mojega fanta (ki je popolnoma drugačen od njega). Ko on spregovori se najin prijatelj šele zave, da to sploh ni moj fant. Smešno, ampak meni taki dogodki povejo veliko.

Dejstvo je, da če je on trezen se ne moreva sploh pogovarjat. Vsakič ko sva v istem prostoru se izogibava drug drugega in najinega očesnega stika. In ja, po toliko letih še vedno nimava vsega razčiščenega med nama. V bistvu med nama ni nič razčiščenega. Zato ne vem kaj naj naredim.

Z fantom sva skupaj že kar nekaj časa, vendar se mi zdi da najina zveza postaja monotona, ne najdeva časa za nič, v glavnem samo za seks in lenarjenje. Ko sem z njim sploh ne razmišljam o teh stvareh, vendar vsakič ko sva narazen se mi v misli prikrade on, on moja prva ljubezen.

Zakaj razmišlajm o teh stvareh? Mogoče za to ker se bliža trenutek, ko bo moja zveza morala iti stopničko više, ali preprosto zato ker moram z njim razčistiti še marsikaj. Mogoče..

Nimam poguma za več.

in love - again:P

Ajm bek :)

Čeprav je moj zadnji blog datiran s 25.januarjem tega leta, se mi na nek način ne zdi, da je minilo že več kot pol leta...morda zato, ker se mi je nekje v sredini aprila v enem tednu življenje obrnilo na glavo ali pa enostavno zato, ker so dnevi, ko nimam časa niti dihati, kaj šele početi kaj bolj konstruktivnega. Pa naredimo analizo:

Prej: Bila sem v resni, več kot 8 let trajajoči zvezi. Moja prihodnost je bila dokaj jasno začrtana; končati faks, iti na prakso v tujino, se poročiti, imeti otroke, psa, hišo z bazenom in živeti srečno do konca svojih dni.

Zdaj: Nikad se ne zna...vem kaj hočem in vem, da grem v pravo smer, to pa je tudi vse.

Vmes se je zgodilo tisoč stvari, najbolj ponosna sem na to, da sva se z boljšo polovico(ki je zdaj že bivša) sporazumno razšla, vse skupaj rešila na civiliziran način in sva še vedno v precej normalnih odnosih. Spoznala sem, da sva si preveč različna in da si želiva povsem drugačno prihodnost, poleg tega se mi je zdelo, da je po tolikih letih enostavno zmanjkalo tistega, čemur pravimo ljubezen. Oddaljila sva se. Bolelo je, ko sem spoznala, da me ima nekako za samoumevno in še bolj je bolelo, ko sem uvidela, da je zenkrat razhod edina rešitev. Vem, da sem ga prizadela in nisem ponosna nase, a drugače ni šlo. Še vedno je krasen človek in vem, da bo nekoga zelo osrečil-žal ta nekdo nisem bila jaz...end of story...

Konec zveze je pomenil, da sem morala svoje življenje zastaviti čisto na novo in začeti graditi na drugačnih temeljih. Zdaj sem spet 100% jaz, vrnila sem se k svojemu bistvu in počutim se neverjetno svobodno. Spoznala sem nekoga, ki mi je neverjetno podoben in ima vse tisto, česar bivši ni imel, a je prezgodaj govoriti o čemerkoli, saj je vse skupaj še zelo sveže. Ne delam si utvar, začetek je obetajoč in zaenkrat grem s tokom, ker mi tako čisto ustreza.

Še vedno "kuham žabo", na Maratonu 3 src sem pretekla 10km in zdaj treniram za polmaraton, v naslednjem letu pa je plan maraton. Še vedno je šport velik del mojega življenja. Enako velja za elektronsko sceno, kjer sem sedaj še bolj prisotna in me še vedno(po 10 letih) navdušuje. V jeseni imam plan diplomirati, nato pa si poiskati prakso nekje izven meja naše deželice kurje. To so načrti oz. smernice, kajti življenje me je naučilo, da nič ni zagotovo in da nikoli ne smem reči nikoli...

Sky is the limit

Evo...tole je bil update...naslednji blogi pa spet o čem drugem