Pošlji prijateljuNazajDomov

ponedeljek, 22. december 2014

Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

torek, 25. november

Zdrava študentka?



Skoraj 2 meseca študentskega življenja, stran od maminih smoothijev za zajtrk in brokolija za kosilo, se že kar poznata na meni.

Ker sem na faksu, ki nam da bore malo časa še za hranjenje (yeah, vsak izgovor je dobr Laughing), sem zadnja dva meseca živela po sistemu makaroni-pica-hotdog-burek-tortelini-solata-sladica (ker je glih zravn, če vzameš na bon..) Smile

Tako se je iz moje kože razvila nekakšna pošast, ki jo vsako jutro poskušam pregnati z raznimi zvarki, toniki, kremcami ... dobro da mi varekina še ni prišla pod roke Very Happy

Da o splošnem počutju ne govorimo.

In veste, kaj je najslabše? To, da sploh ne čakam več vikendov in tiste njami superzdrave mamine hrane - ker mi preprosto ne diši več. To mi nikakor ni podobno.

Ampak - kako naj mi uspe z zelo omejenim proračunom in časom živeti zdravo? IZGOVORI!

Včeraj sem se odločila, da temu naredim konec. In tako sem bila danes superpridna Smile

Pusta skuta z banano, jabolko, polnozrnati metuljčki z bučkami in korenjem (narejeno v 10 minutah), kivi in pest lešnikov, paradižnikova solata s tuno, 2 litra in pol vode, 3 skodelice zeliščnega čaja. In ena ura hitrega sprehoda Smile

Počutje? OBUPNO. Takega glavobola nisem imela že leta! Panična googlam, kaj je zdaj to - a se ne bi mogla počutit super? In ugotovim - razstrupljanje.

Telešček mi je pač rekel: glej ženska, če si me toliko časa zastrupljala s svinjarijo, zakaj bi ti naredil jaz uslugo, ko bi se rada počutila bolje? Very Happy

Zdaj s koščkom (70%kakavove!) čokolade preganjam abstinenčno krizo.

Ampak mi bo uspelo.. še ta teden!

I'll keep in touch.

Če ima kdo kakšen nasvet, kaj jesti, da je hitro in poceni in nezastrupljajoče, pa prosim - na dan z idejami!





objavil(-a): parfumbesed ob 21:23 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 13. oktober

Najdi me, 6. del



Živeti z Melo je bilo sanjsko. Tistih par dni na začetku sem že tako mislila. Čez par dni ob jutranji kavi sem izvedela, da ji je ime Melinda, po njeni babici, ampak da se že od malega predstavlja vsem za Melo. Meni je bilo prav. Mela je dan imela povsem razdelan za lenarjenje in čez en teden sem se vprašala, od kje ji denar za obleke, bogato zdravo hrano, dodatke k prehrani, dražjo kozmetiko in še meni je plačala dve najemnini hkrati ter stroške vnaprej. Mela je spala do enajste, dvanajste, včasih pa tudi do tretje popoldne, potem se je napravila in kuhala kavo, nekaj pojedla in se odpravila ven. Domov je prišla v jutranjih urah in spala do popoldneva. Če pa je imela zjutraj kakšne uradne opravke, sva spili skupaj kavo. Ugotovila sem, da je tako suha očitno zato, ker živi le od kave, popoldanskega kosila (pogret obrok v mikrovalovki ali pica, čeprav se je njen del omare šibil od zdrave bio hrane) in kar potem poje zvečer. Nisva se mogli nekako ujeti, da bi se pogovarjali dlje kot pol ure in počasi sem postajala nervozna zaradi tega. Kot bi živela s tujko, kar je sicer bila, ampak čutila sem, da sva si bolj podobni.

Končno je napočil moj dan, ko sem v nedeljo zjutraj gledala finančni plan in si na spletnih straneh računala, koliko kredita bi sploh še lahko dobila, da poplačam tisto položnico. Mela je prišla iz spalnice v razvlečeni in potrgani zeleni majici, s svojimi bujnimi lasmi in zaspanci v očeh. Smeje me je pogledala in brez besed potegnila svojo skodelico COFFEE k sebi,nalila kavo in se usedla, prižgala cigareto in me gledala.

Končno, sem si mislila, končno se bova kaj pogovarjali globljega, dognala pa bo tudi ona, da sva si bolj podobni. A Melin telefon je zazvonil in umaknila se je v svojo sobo.

Zazvonil je moj telefon, da sem dobila novo sporočilo. Mojo novo številko so poznali le trije ljudje in tiste razne ustanove, ki so jo morale poznat. Pograbila sem mobilca in nejeverno brala sporočilo od banke, da sem prejela novo nakazilo v višini 600 eurov. To je bilo lahko le od ene osebe, od Leona. Zalile so me solze in šla sem preverit na online banko. Nakazilo je prišlo od Leona Knavsa, kot sem vedela. Napisala sem mail in mu napisala hvala ti stokrat, vem da se sliši obrabljeno... in vse skupaj poslala, ne da bi prebrala še enkrat, kaj sem vse naklamfala pod vplivom tega, da me je rešil vsega skupaj. Leonov odgovor je prišel minuto kasneje in bil zelo uraden. Da je že v redu in da si je treba ob težkih trenutkih stat ob strani, da mi želi vse dobro in da številko njegovega TRR poznam, naj mu začnem vračat po 100 eurov naslednji mesec in brez obresti, zavoljo starih časov. Na koncu še lep pozdrav in njegove inicialke. Ubilo me je. Ubijala me je njegova uradnost, a vedela sem, da je to največ, kar mi lahko da, ker ima svojo Ano.

Mela je stopila iz sobe in me sijoče pogledala; Bi šla z mano ven na kavo? Leon je bil v sekundi pozabljen in počutila sem se, kot da grem na zmenek. Mela se je oblekla v sivo-roza plišasto trenirko, spela si je lase in obula supergice sive barve, čez pa navlekla še umazano roza jopo. Sama sem bila v kavbojkah a obute superge in prav tako hoodie-jopčko, lase pa spete v neurejeno figo na vrhu glave.

Odšli sva v lokalni kafič in se dejansko spoznavali.

Zvečer sem nama naredila večerjo, skuhala sem eno svojih ljubših jedi in sicer dimljenega lososa v smetanovi omaki s širokimi rezanci. Po večerji sva pili rumeni muškat in se pogovarjali o tem, kako bedno je ljudem, ki morajo zjutraj zgodaj vstat, midve pa lahko spiva dokler želiva. Na računalniku sva šli in si naložili grozljivko in gledali v Melini sobi, na njeni postelji. Njeni lasje so dišali omamno, vedela pa sem, da uporablja čisto navaden koprivni šampon, saj sem ga videla v kopalnici na polički, v kombinaciji z medeno masko. Nasploh je Mela uporabljala zelo malo kozmetike, podobno kot jaz sama.

Ura je bilo pet zjutraj in malo čez, ko sva dokončali drugo steklenico muškata in se zagledali čez mizo. Potihem sem šepnila: »Mela, lepa si. Ne morem pomagat, ampak meni si res lepa.« mela se je nasmejala, sklonila glavo desno, zaobšla mizo, me pobožala po laseh in mi šla s prstom čez cel obraz, nato pa me čisto zares in noro poljubila. Ja, z jezikom.

... se nadaljuje.

By Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 19:59 komentarjev (1) ogledov: 0




sobota, 11. oktober

Danes začnem - že 100-ič





V četrtek sem se udeležila delavnice na temo

postavljanja ciljev in uresničevanja le-teh. In kaj ugotovim? Da sem mlada, srečna oseba, ki ima vse v življenju. Kaj je tista edina stvar na svetu, ki mi "para živce" - KILOGRAMI!

Se mi zdi, da se že celo življenje ukvarjam s tem vprašanjem. Potem mi, po ne vem kakšnem čudežu uspe, in sem srečna par mesecev. Potem pa spet. Ko že končno misliš, da ti je uspelo, ti Vesolje, pošlje dodatnih 5kg (no, ali pa rodiš in je to takoj 10) Laughing in reče "Ne, ne bo ti uspelo."

Pa začneš razmišljat že o tisti lažji verziji. Pa kaj, saj nismo vsi rojeni enaki in tudi vsi ne moremo biti suhi. In si srečna. Do naslednjega rojstnega dne, poroke ali mature; ko moraš ven iz svoje udobne raztegnjene trenirke in obleči kaj drugega. No, pa smo spet tam. Če smo nekateri rojeni zato, da bi bili "močnejši" zakaj potem za nas ne šivajo lepih, modnih oblek?? Razmišljaš in tuhtaš ali je družbeno res nesprejemljivo, da imaš dodatnih 10kg!? Kaj to pomeni za mojega otroka? Nočem, da se me moja punčka sramuje ali Bog ne daj, podeduje moje slabe navade. No, pa smo spet tam. Odločena, da začnem znova. Ne, ne znova. PRVIČ. Prvič, čisto zares. Ne hujšam. Živim zdravo. Odločila sem se, da bom vitka. Pa da vidimo, če moč pozitivnih mislih in trma pomagata tudi pri tem.

Zakaj to pišem? Slišala sem, da se cilji uresničijo v 40% primerov. Če jih komu zaupaš pa se odstotek poveča na 90%. No, pa začnimo.

CILJ: Živeti zdravo (brez nezdravnih prigrizkov in sladkarij)!

KRATKOROČNI CILJ: do 31.12.2014 -10kg

DOLGOROČNI CILJ: ohraniti težo in fit počutje! No, naj povem, da se že sedaj odlično počutim in pretečem 21-ko na maratonu. Tako, da čisti couch potato nisem Wink

Se vam javim kmalu s tem, kako dobro mi gre - saj veste, pozitivne misli in to Wink

Danes grem na praznovanje rojstnega dne, pa da vidimo kakšen karatker sem...





objavil(-a): srečka ob 11:36 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 09. oktober

Najdi me, 5. del



Vedno sem se lahko zanesla nanj. Živko je bil moj prijatelj, s katerim se nisva slišala po pol leta, ampak ko sva se, sem vedno lahko računala nanj. Nisem pa računala, da me bo tudi on razočaral. Ne more mi posoditi nič. Firmo je zaprl, poskušala sem ga spravit na to, da bi mi povedal, kako gre njegov postranski posel, pa ni bilo nič iz tega. Živko je očitno končal svojo kariero.

Usedla sem se na posteljo. Razmislila. Razmišljala. Morala bom poiskati delo. Ni druge. Če bo moja umetniška duša trpela zaradi tega, pa naj. Trenutno je bolj pomemben denar, sem grenko pomislila in šla v kopalnico.

Zjutraj sem se zbudila dobre volje, naspana in polna nove energije. Kava, kos kruha z Nutello in spravila sem se na internet iskat službo. Poslala sem kar nekaj prošenj, ponudb kar tako, po dveh urah in pol pa sem se odločila, da si naredim finančni plan. Stara bom vsak čas 30, res ne morem več živet iz danes na jutri in se zanašat na nezanesljiv dohodek.

Ko sem vse preračunala, mi je ostalo 150 eur. Za hrano, kozmetiko, telefon, čistila in kar je še takega. Da bi se človek zjokal. Če prodam svoj avto, dobim zanj recimo 400 eurov. Ki mi ne bodo kaj dosti pomagali, veliko bolj mi koristi avto takole. Registracijo imam komaj čez slabo leto. Če sem preračunala, bi kar lepo živela še z dodatnim denarjem, a zavedala sem se, da ne bom mogla toliko sodelovat vsepovsod in torej tudi ne bo vsaj polovice tega prihodka mojega udejstvovanja.

Lahkotna služba brez stresa, iskala sem delo na vroči liniji, kot maserka, čeprav se mi je zdelo vse skupaj sumljivo, v raznih klicnih centrih...

Naslednji dan prejmem klic, da bi me radi videli v Sonata d.o.o. kot agentko za prodajo njihovega edinstvenega paketa. Oblekla sem se normalno in prišla lepo ob desetih, kot dogovorjeno. Sprejela me je visoka ženska s črnimi lasmi kot hudič, lomila se je na trideset centimetrskih petkah, še v sanjah pa me bo verjetno preganjala njena kot kri rdeča šminka. Povedala mi je, da je Stina in da je tukaj zato, da pogleda nove kandidate, če so primerni za službo. Pokukala sem v par sobic, kjer se je gnezdilo po petnajst ljudi, slab zrak, nobeno okno odprto, vsi so imeli pred seboj neke liste... in vsi so bili slišat veseli, punca v živoroza puloverju pa je očitno ravno prepričevala nekoga; Gospod, teh tristo evrov za vašo firmo res ni veliko, na internetu boste bili veliko bolj prepoznani... in potem umeten smeh in nadaljne prepričevanje. Obrnila sem se do Stine in poslušala njen govor, čez vrata pa je stopila najlepša ženska na svetu.

Rjavi dolgi rahlo valoviti lasje, visoka 170 centimetrov, suha, zelenih oči, v zeleni bundici, preprostih kavbojkah in supergah. Predstavila se je; Mela. Nosila je pisano torbico, rahlo obnošeno, punci se je videlo, da ne da kaj dosti na videz. Imela je lep naraven videz, ki ga je očitno negovala. Opazila sem samo sled maskare, sicer pa nič drugega. Ampak lasje, ti so bili nekaj zares kraljevskega, dajali so ji izjemen videz. Dolgi lasje skoraj do pasu, rahlo skodrani na konceh, da nisi vedel ali je naravno ali si je lase le zmečkala v neurejeno figo, njena suha postava pa ji je tako pristajala, da ji ne bi nobena bolj. Vseeno pa ni bila manekenskega videza. Nisem vedela, kaj me je tako pritegnilo na njej, a opazovala sem jo kot začarana. Mela se je živahno pogovarjala s Stino, a čutila sem, da ji po par stavkih ni bilo nekaj všeč. Stina se je spravila name in naju veselo predstavila kot možni novi sodelavki. Melin pogled zelenih oči je bil nekaj neverjetnega, njen nasmeh je izdal nepopolne zobe ampak kljub temu sem dobila mehka kolena, ko je dvignila roko v pozdrav. Stresla sem se pri sebi in čutila nekaj povsem novega. Do sedaj sem vedno pohvalila, če je kakšna ženska izgledala lepa, ampak Mela je bila nekaj ekstremnega, tako navadna in hkrati nenavadna.

Na koncu razgovora nisem vedela niti, koliko plače bi tukaj dobivala ne nič, poslovila sem se in vse, kar mi je odzvanjalo po glavi je bilo samo to, da moram izvedet, ali bo Mela delala tukaj ali ne. Zunaj je stala, kadilo cigareto in zamišljeno gledala navzdol. Počasi sem se ji pridružila, se ji nasmehnila in nasmeh mi je bogato vrnila. Kadili sva, se pogovarjali, izvedela sem, da ji tukaj ni všeč, da pa njen brat dela v bližnjem lokalu in če greva tja na kavo?

Vroča bela kava s kokosom na vrhu in Melin glas, njen nasmeh. Vse to mi je bobnelo po glavi, predstavljala sem si jo, kako leži pri meni na kavču in jo samo gledam, rišem, vlada popolna tišina in na svetu sva samo midve. Mela se je pogovarjala s svojim bratom, jaz pa nisem bila jaz, ampak nekdo drug. Vsaj v sebi. Navzven sem bila jaz.

Mela je živela na drugem koncu Ljubljane, rekla je, da si stanovanje deli s cimrami in takoj sem pomislila, da bi ji rekla, naj pride živet k meni, da imam prosto sobo. Bom pač spala na raztegljivem kavču v dnevni sobi. »Mela, jaz tudi iščem cimro... mogoče poznaš koga?« Kot bi me nekdo tam zgoraj uslišal, me je Mela pogledala in njene okrogle oči so postale kot sonce; Ja! Kdaj lahko pridem pogledat sobo?

Domov sem se vračala z Melino številko, ki sem si jo zapomnila na pamet že takoj, ko mi jo je zrecitirala. Mela je postala moja nova muza, moja inspiracija. Vse se je odprlo na novo, vse se mi je zazdelo bolj pisano, bolj živahno. Tega občutka, da sem po toliko letih našla ponovno muzo, moje praktično vse, da lahko normalno delam, nisem začutila že pet let. Vse odkar je Tatyana odšla nazaj v Ukrajino.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 21:49 komentarjev (1) ogledov: 0




sreda, 08. oktober

Najdi me, 4. del



Zjutraj sem se zbudila, spala sem naravnost odlično, zaradi tistih treh kozarcev rdečega poceni vina. Če ti ne ostane nič drugega, se ga pa napij. Imela sem prvovrstni problem. Prejšnji večer sem razbila svoj telefon in navkljub natančnemu sestavljanju, ga nisem uspela priklicat nazaj v življenje. Potrebovala sem torej nov telefon, kar mi je bilo skoraj tako, kot bi mi prišel gospod Satan povedat, da moram nemudoma z njim v pekel (kjer me sicer zagotovo čaka prestol, ampakpustimo to). Ne. Najprej zajtrk, iz skrinje sem zbezala vaniljeve navihance in pristavila kavo, navihanca dala v pečico in šla v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo in opazila temne podočnjake, skomignila z rameni in potem sama pri sebi zavonjala svoj jutranji zadah. Grozovito, zmes alkohola in cigaret in praznega želodca. Še preden sem torej stopila pod tuš, sem si oprala zobe z ogromno količino zobne paste in na koncu zdrgnila še jezik, usta pa sem poplaknila še z ustno vodo. Potem pod tuš. Objem kokosa in vanilje za lase.

Navihanci pečeni, voda je že skoraj izhlapela. Čez deset minut sem že bila oblečena in kavo srkala kar iz potovalne stekleničke za vodo, v rokah držala ključe in zaklenila stanovanje. Bus je pripeljal čez pet minut, kot je obljubljala tabela nad klopco. Peljala sem se kar v trgovino Tuš (oprosti mi Mercator, če pa ne prodajaš mobitelov) in nabavila nek osnovni telefon, model Y1 bele barve. Smejalo se mi je, dobila sem nov soliden telefon za 20 eurov. Na telefon sem si doma pripela še obesek in postal je »moj«.

...med popoldanskim sanjarjanjem sem zares zaspala in sanjala... Anej. Ko sem se na lepem prebudila, je bil na programu nek trapast slovenski film oziroma bolj otroška oddaja, ampak v njem je nastopal moški z imenom Anej. To sem vzela kot nepreklicno znamenje.

Nikoli mi ni bilo všeč moje ime. Je torej prva postaja do tega, da si spremenim ime in še na tak način poskušam postati nova? Razmišljala sem o imenih. Nisem hotela kaj ekstremnega, kot naprimer, da bi postala Aliana, Timeja, Desiree, iskala sem čisto normalno, dokaj pogosto ime. Suzana, Sandra, Jana, Mateja, Nika, Tina. Medtem sem se vprašala, če sem sploh normalna? Kako pa naj razložim staršem, da sem zdaj Tina in ne več Jelena? Čas za kavo in cigareto, definitivno.

Spomnila sem se, da še nisem uspela dvignit pošte in odpeketala sem v pritličje. Položnica od zavarovanja. Pa saj sem jo plačala en teden nazaj?Kar na poti po stopnicah sem jo odprla in se ustavila na sredi poti. Srce mi je razbijalo. Znesek na položnici je znašal 650 eurov!!! Pod položnico so bile dolge obrazložitve, da nisem plačevala eno leto zavarovanja in da so vmes tekle zakonite zamudne obresti, da nisem bila dosegljiva na tem in tem naslovu, na tej in tej telefonski številki, bla-bla. Vrtelo se mi je, usedla sem se kar na stopnice. Kje naj dobim toliko denarja naenkrat? Že tako delam in plačujem in živim od dveh kreditov! Vsak mesec znova pokrpam, da lahko spet koristim normalno denar naprej, denar, ki ni moj. Bleda sem se vrnila v stanovanje in se usedla, požirek jutranje ledenomrzle kave mi je dobro del. Kako te takšna stvar postavi v realo v trenutku!

Banka seveda odpade. Privat podjetje tudi. Prijateljev, da bi mi kar tako posodili toliko denarja, nimam. Razen... razen Leon. Tokrat so se mi ulile solze, oddrsala sem v spalnico in v novi telefon odtipkala Leonovo staro številko in si samo želela, da je ni že zamenjal. Napisala sem mu, da sem videla njegov email. Da sem v finančnih težavah. Pomagaj mi.

Anejev spomin je zbledel kot star račun iz trgovine, ko na koncu ostane samo še bel listek.

Telefon ni dal glasu od sebe niti ob devetih zvečer, ko sem se odpravila kar v posteljo, da bi v miru in tišini razmislila, kako in kaj. Preblisnilo me je, da mi je morda odpisal kar elektronsko. Vrgla sem se prek blazin do mize, prižgala računalnik in se povezala z internetom. Nova pošta. Leon Knavs. »Jelena, ne vem kako si predstavljaš, da naj ti kar pomagam, za ogromno denarja me prosiš, nimaš rednih dohodkov, kako in kdaj bi mi to vrnila? Razen tega so še ostale stvari, rade volje bi ti pomagal ampak ne morem. Ne morem pomagati nekomu, ki me odjebe in se niti vljudnostno ne javi več, zamenja telefonske številke, ignorira email, potem pa me kar na lepem prosi za denar. Jelena, daj zresni se in odrasti. Lp L«

Bolelo je kot hudič prebrati takole pošto, ja. Vedela sem, da bo nekaj takega z njegove strani in nisem bila šokirana nad resnicoljubnostjo, ki je vela iz pisma. Presenetila me je totalna hladnost.

Zbrala sem se. Razmislila.

Vzela sem zlato beležko, kamor sem si zapisovala vse telefonske številke. Poslala še en SMS. Ne, ni bil Leon. Ni bil Anej. Obstajal je še nekdo tretji. Možnost, da se mi bo ta oseba oglasila v naslednjih treh minutah, je bila tristoprocentna. »...zato te prosim, da mi pomagas.«

Ob 22.14 je bil SMS poslan, ob 22.20 je telefon zaigral neko melodijo in vibriral kot nor. Oh, torej šest minut.

»Helou ljubezen.« Topel nasmeh, glasen in možat na drugi strani.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 20:22 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 07. oktober

thePLAN: Sexy body!



Zakaj sem se odločila, da začnem kar tukaj? Polno deklet, predvidevam, se tudi najde kakšna, ki bi rada izgubila pet kilogramov ali morda več, pa ne ve, kako začet. V mislih imam tudi punce, ki ste sicer superduper videt v oblačilih, mogoče pa se gole ne počutite najboljše in bi rade tudi karkoli spremenile. Vse to me je navdihnilo, da bi pač zares in končno začela s projektom: Zapeljivo telo!

Nimam pojma, koliko časa bo vse skupaj trajalo, da bom dosegla željeno. V prvem mesecu nameravam biti zelo striktna in se držati določenih stvari. V nadaljevanju izveste, kaj vse in kako sem si svoj lastni program zastavila.

JEDILNIK!

Zajtrki bodo čez teden potekali med sedmo in pol osmo uro zjutraj. Malica okrog dvanajste ure. Kosičerja med peto in šesto, poznovečerni prigrizek pa najkasneje do pol devete. Spat hodim ob enajstih zvečer, tako da tukaj ne bo problemov. Jedla bom torej 4 do maksimalno 5 obrokov, v primeru, da med malico in kosilom ne bom zdržala (verjetno se mi bo to dogajalo na začetku).

Moj delovni teden je takle: vstajam ob po sedmih, grem v kopalnico. Se stuširam itd, potem se grem oblečt. Med tem si navadno pristavim vodo za kavo (pijem instant, turško ali kapučino iz vrečke). Ko sem oblečena, si grem uredit še lase in občasno nanesem malo ličila nase. Potem je na vrsti dokončanje kave in konkreten zajtrk. V službo se odpravim malo čez pol osmo in sem tam do dvanajste. V službi opravljam sedeče delo. Ob dvanajstih se odpravim domov z busom, vozim se cca dobrih 10 minut. Doma sem okrog pol enih, če vmes skočim še v trgovino, okrog enih. Navadno potem nekaj pojem, se učim, sem za računalnikom, TV-jem,pogledam serije in tako dalje. Fant pride iz službe okrog pol četrte, skupno kosilo imava okrog pol petih do petih, potem občasno pride kak sprehod, sicer pa sva lenobni bitji, ZELO lenobni bitji. Fant ponavadi po kosilu je sladkarije, ali pa po njih poseže zvečer. Sama večerjam tudi pozno ali grizljam karkoli, tudi ob desetih zvečer.

Samo slepec ne bi iz tega razbral, kaj je treba spremenit, kajne J prvo kot prvo, GIBANJE. Drugo kot drugo, urejeno prehrano. Tretje, nega telesa, kot npr. Negovanje z mlekom, prava krema za obraz, bolj pogosta raba ličil, vsaj osnovnih.

Zdaj pa še nekaj o tem, kaj ponavadi jem (jeva) in koliko. Za zajtrke kot že rečeno, sladka kava z mlekom na tešče, potem toast+suha salama, toast s sirom, čokolino fit, smoothie (banana, mleko, fitnes kosmiči). Malicam ponavadi ne, v službi si vzamem kavo iz kavomata in pogrizljam par mandljev. Lačna grem nato v trgovino, kjer ponavadi kupim junk hrano (pica, burek, sestavine za kakšen sendvič, ragu omako – ne da ne znam narediti sama, ampak je najhitreje, sladkarije, sirove štručke...), potem pa domov, kjer ob TV-ju pojem zadeve. Ko se fant vrne, imava še kosilo – piščančje prsi najpogosteje, zraven kuhan riž z zelenjavo, ali testenine s tuno, solato, ali nuggetse in pomfri, pečena svinjska rebrca in slan krompir, rižota s piščancem,... imava pa vsakič zraven zeleno solato. Pijeva izključno navadno vodo, 1x na mesec si privoščiva liter Cocacole (ne vsak, ponavadi pač še ostane). Po kosilu, kot že rečeno, fant poje Haribo medvedke, Cookies z belo čokolado in brusnicami, kekse Domaćica, Monte puding, sadni grški jogurt, sladoled, čokolado, čips, Smoki,... ponavadi tudi sama potem vzamem rezino, bonbon ali piškot (ali tri). Pijem tudi dosti kave, sladkam z rjavim sladkorjem, pijem instant kapučine iz vrečke (najraje Latte Macchiato). Zvečer jem, kar mi zadiši, piškote, toast s suho salamo, palačinke, pica kruhke (toast s kečapom, sirom in pica začimbami), juho iz vrečke, sadni jogurti ali puding,... skratka, katastrofa ne? J

Od prvega septembra tudi ne kadim več, tako da mi je sladko in slano in hrana nasploh zelo dišala in po oceni sem se zredila v kratkem času za 3-4 kilograme, ki se opazijo, čutijo in predvsem SO TAM.

Zdaj pa nastopi del, ko vam predstavim THE PLAN.

Mogoče se bo komu zdelo smešno, nerealno, ampak... NAJPREJ, sama sem taka, da se moram po nekom zgledovat, moram imeti VIDNO za kar delam. Lažje si predstavljam, za kaj delam, če to vidim. Zgled mi ne bodo suhe manekenke, ampak... porno zvezdnice. J Manekenke nimajo oblin, sama pa menim, da žensko telo mora imet obline, torej prsi, okroglo ritko, ozek pas in zapeljive boke, lep ten kože, čim manj vidnega celulita, lepo napeto telo a brez vidnih mišic, raven trebuh ki še vedno izgleda mehak, ampak je elastičen. Skratka, seksi telo. J Vem, da so na fotografijah retuširane, vem, da v filmih nastopajo pod pravo svetlobo in da je še kup drugih malenkosti. Ampak v osnovi, če greste brat, skrbijo za svoje telo praktično cel dan (ker drugega nimajo).

Kar se tiče GIBANJA. Najprej bom spremenila to, da bom v službo hodila peš in tudi iz nje, razen ob kakšnem ekstremnem vremenu, kar je menda jasno. Dnevno je to torej slaba ura gibanja. Vsekakor plus! Ko pridem domov, si bom naredila zdravo malico, potem pa šla na bližnji Rožnik, vsega skupaj gibanja eno uro oziroma 50 minut od doma in nazaj, če bom bolj hitra. Doma bom naredila vsak dan 100 počepov. Na Rožnik nameravam hodit vsaj 4x tedensko, če pa bom hodila vsak dan, ne bo nič narobe (izzvemši popoldanske opravke in nujne zadeve, se bom pa potrudila na vsak način tudi takrat it ven).Ob slabem vremenu bom delala razne vaje kar v stanovanju, vsaj eno uro. Vaje bom poiskala na YouTubeu oziroma po spletu nasploh. Zvečer pred spanjem bom naredila še trebušnjake, dvakrat po 15.

Za začetek bo to precejšnja sprememba, po enem mesecu bom vnesla še kaj drugega vmes.

JEDILNIK! Izločila bom: suhomesnate izdelke, paštete, margarino, maslo, sirne namaze, sadne jogurte, razne pudinge, bel kruh, majonezo, tatarsko omako, pice, hotdoge, burek, kebab, sladkarije, palačinke, marmelade, Nutello, čokoladice, piškote, ocvrto hrano, čokolino, sladke pijače, instant kapučine, instant kavo.

Šoping listek: sadje (banane, mango, grenivke, jabolka, ringloji, grozdje, limone, ananas, zmrznjeno sadje), zelenjava sproti (solata, zmrznjena zelenjava, zelje, jajčevci), piščančje meso, ovseni kosmiči, navadni jogurti, feta sir, morska hrana, riževi krekerji, razne ribe, riž, polnozrnate testenine, konzerve tune, polnozrnat kruh oziroma toast, manjmasten sir, po potrebi.

Zajtrki! Ovseni kosmiči z mlekom globok krožnik, grenivkin sok iz 1 grenivke na tešče, smoothi iz jogurta in zmrznjenega sadja (2 dl skupaj), smoothi iz banane in mleka, polnozrnat toast 1 rezina z rezino sira in zelenjavo (kisle kumarice, list solate, list zelja, paradižnik, paprika), polnozrnat toast z rezino kuhanega pršuta brez masti in zelenjavo.

Malica, ko pridem domov! Navadni jogurt + pest mandljev (ali lešnikov), narezan sir in paprika, rižev kreker in feta sir, sadni smoothi (dairy free, 2 dl), različno sadje ali narezana surova zelenjava.

Kosilo! Piščanec pečen na kokosovi masti, kuhana zelenjava, riž in solata, ali brez riža (brez solate, brez zelenjave, po želji), piščančja rižota, kitajski piščanec (piščanec, čebula, paprika, začimbe, med) z rižem, ogromna skleda mešane solate s tuno (odcejeno iz olivnega olja), polnozrnate testenine s paradižnikovo omako oziroma zelenjavno omako (za fanta zraven še popečeni koščki mesa), pečena riba z zelenjavo, riba z rižem, riba in solata (npr. Losos in kuhan brokoli plus solata), mešana solata in piščanec narezan na trakove z različnimi začimbami (ne uporabljam Vegete), zelenjavna omaka + slan krompir oziroma pire brez dodatkov, gobova rižota, zelenjavna juha (doma narejena, ne iz vrečke, npr. Zeljna)...

Popoldansko-večerna malica oziroma večerja! Solata, navadni jogurt + surova zelenjava (narežeš zelenjavo in pomakaš v jogurt), nakockan sir s poprom + piščančje prsi salama, smoothi (jogurt in sadje, mali lonček), konzerva tune + surova zelenjava, skutina strjenka in vroče sadje..

Popolnoma nameravam torej izločit predvsem SLADKARIJE, mislim da mi bo to tudi najbolj hudo, sploh ker sem zdaj navajena pojesti vsak dan nekaj sladkega. Da pa ne bom prehudo trpela, sem se spomnila, da se lahko tolažim z raznimi skutnimi strjenkami s sadjem.

Posebno poglavje si zasluži KAVA. Instant različicam se nameravam v celoti odpovedat, torej 99% (puščam odprto možnost npr. 1x na pol leta, da si privoščim s prijateljico na balkonu instant priljubljen Latte Macchiato, če mi bo takrat sploh še všeč okus). Odpovedala se bom sladki kavi z mlekom. Torej nič več sladkorja in mleka v kavo. Navadna turška kava. Namesto kave bom pila velike količine zelenega čaja, da pa mi ne bo manjkalo preveč energije, sem si kupila tudi Macamix cacao. Brez sladkorja in mleka v kavi bom dnevno privarčevala kar nekaj kalorij (če računate da sem spila vsaj 2 veliki kavi na dan, plus mala v službi).

DODATKI! Nameravam jemat vitamine (one a day, polovica tabletke dnevno), Braunemon (za porjavelo polt) in kupila sem si tudi Sensilabov paket 30 days slim.

NEGA TELESA! Privoščila sem si ponovno kremo, ki mi je naredila najlepšo kožo na obrazu (17 eur), vsak večer se bom po telesu namazala s kremo Garnier Body repair, ki se zelo hitro vpije in mi je ravno zaradi tega všeč. Kupila pa sem si tudi poseben set za prsi, Bema bio breast mesečni tretma za učvrstitev prsi. Menda se tudi malo povečajo J s tem tretmajem nameravam začet po enem mesecu, ko se bodo že majčkeno poznali rezultati novega tempa mojega življenja.

Torej, to bi bilo zaenkrat to. Volje in motivacije mi ne manjka. Paket, ki sem ga naročila, dobim pojutrišnjem (torej v četrtek – krema za obraz, Bema bio breast set, Sensilab komplet, Macamix), vseeno pa začnem jutri. V svoj dnevnik bom pisala vsak dan, na Divo pa bom seveda poskusila čim bolj pogosto kopirat svoje zapiske J

Jutri zjutraj me čaka tehtanje, v naslednjem zapisu boste tudi izvedeli višino, težo, pa tudi poslikala se bom. Slike bom objavila po enem mesecu (prej potem), da boste lahko tudi same ocenile, ali se kaj pozna J in morda, kot že rečeno, ravno s tem spodbudim še katero, da bo zares začela. Lep pozdrav do naslednjič in držite pesti zame,

x





objavil(-a): M-P ob 20:06 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 06. oktober

Najdi me, 3. del



A bila je le moja mati, ki je prišla na poznopopoldansko kavo do svoje hčere. Davno zablojene, sem še pomislila, preden sem ji odprla vrata. Kot vedno je najprej pokomentirala pižamo, da sredi dneva res ne morem bit oblečena tako, takoj zatem je vrgla oko v kopalnico in pokomentirala poln koš umazanih oblačil, zvilo pa jo je, ko je zagledala vrečko TwoWay na tleh, kjer so bile kavbojke in dve majici, ki mi jih je kupila prejšnji teden na razprodaji. Mojo mati imam izjemno rada, ampak za oblačila se mi fučka. Kar sem ji precej nazorno povedala in tokrat, predvidevam, končno tudi pokazala. Mati se je seveda z najhujšim vzdihom usedla na moj rjav kavč, si podprla levo in desno roko z blazino, voda v džezvi pa je že brbotala. Zakuhala sem dve žlički, dodala še cimet in rjav sladkor, obvezno vzela dve isti skodelici in v skodelici nalila še sebi mrzlo, njej pa vroče mleko. Žlička, krožnik piškotov, vse to je bilo pred njo v parih minutah, dobila pa je še kozarec pomarančnega soka. Sebi sem prinesla kozarec kokakole in tečno pogledala na napisano, potem pa se usedla do nje.

Jela (sovražila sem to izpeljanko), povej mi, kako ti gre z denarjem? Še zdaj mi ni jasno, s kje ga dobivaš, če samo pišeš in visiš notri. Da ne bom kdaj izvedela, da se mi prodajaš, veš da bi atija kap. Povej mi, kaj delaš? No, tega ji za živo glavo ne bi povedala, sem ji pa rekla, da dobim nakazane honorarje od posameznih besedil, včasih pa tudi kaj narišem, namignila sem na svoj ustvarjalni kot (kakšen nered, se je križala), ali pa prodam stvar, ki je ne potrebujem več in imam za v trgovino. Srknila je svojo kavo in me resneje pogledala. Jelena, tvoje delo mi ni všeč, kaj boš počela čez deset let? V Sloveniji s pisanjem in risanjem ne prideš nikamor, kako boš živela, kako misliš plačevat položnice? Pokaži mi tvoje bančne izpiske, prosim. Popenila sem (ker sem se zbala, da bi videla moja nakazila) in ji rekla, da jih dobivam v elektronski obliki, da pa je trenutno nekaj na strežniku in nimam dostopa že dva dni do e-banke. Seveda moja mati ni neumna in brez problemov bi ji lahko rekla, da je prišel rakun v sobo in požrl izpiske, ker tudi prefinjeno izdelanemu odgovoru o nedelovanju strežnika seveda ni verjela. Zagledala se je v skoraj celo pico in mi spet navrgla, da zelo zdravo živim.Sem se ravno spomnila, zakaj mi kava ni tako dobra, sem bila nesramna, in si prižgala še cigareto. Cikala je na moje pridobljene kilograme, vem. Vem, da ne živim zdravo, vem, da bi se morala spraviti ven iz stanovanja, ampak mami,kdaj pa naj potem delam? Jelena, najdi si prosim pravo službo, plačuj si zaboga zavarovanje, kako boš pa živela, ko boš zrela za penzijo, pa sploh nočem vedet. Neodgovorna si! Seveda, to je bil stavek, ki sem ga slišala iz njenih ust največkrat. Pomirila sem jo s tem, da si zavarovanje plačujem, nisem pa ji mogla povedat, da si plačujem tudi delovno dobo,ker mi a – ne bi verjela, b – spet bi jo zanimalo, s kje mi denar. Mati mi je vedno prinesla kako stvar ali dve, danes pa se je prekosila. Prinesla mi je polnjene paprike, mojo priljubljeno jed, domače linške piškote, domače mleko (za puding), zelenjavo, jajca, jabolka in moj najljubši višnjev zavitek s skuto. Vem, točno vem, da me ima moja mati rada in točno ve, da imam jaz rada njo, ampak najprej se morava skregati, potem pa normalno govoriva naprej in na koncu se posloviva malone v solzah.

Spila je torej kavo in ura je bila pol devetih, odšla je in mi rekla, naj grem danes kmalu spat, da izgledam stara. Objela sem jo in naročila pozdrave za atija, potem pa se vrnila k mrzli pici, v kokakolo pa sem si dolila za prst Jack Danielsa. Na MTV sem si nastavila 80s komade, ampak jasno, da se nisem mogla skoncentrirat na nič. Ugasnila sem, šla na balkon in strmela v zvezde, puhala cigaretni dim sosedom na levo in desno, razmišljala o vsem skupaj, potem pa odšla nazaj na toplo.

Bil je čas, da naredim čistko. Odprla sem omaro, zvlekla ven oblačila, jih poslikala in dala na Bolho za simbolične cene. Našla sem še par drobnarij, pa sem poslikala in dodala še to.

Moj bančni račun je govoril sam zase. Živela sem od najetega kredita pri banki in od kredita pri privat podjetju. Mesečno sem zaslužila 800 eurov, med vikendi sem ponavadi delala v lokalni beznici ali pa sem šla komu pospravit stanovanje, varovala otroke tako, da smo šli skupaj na kak sprehod, starši pa so bili veseli jutranjega varstva. Moj denar, moji prihodki, nikoli nobene plače, delovno dobo sem si plačevala iz vsega tega, nisem pa si želela imeti prave službe in obveznost vsak dan hodit nekam za osem ur. Neodgovorna? Mogoče. V svojem svetu sem bila povsem zadovoljna, sploh ker ni kazalo na to, da bi se zadeve poslabšale. Od nekdaj sem se znašla in vedela sem, da sem delovna, da pa sem preveč umetniške duše, da bi jo pokopala v dolgočasni službi.

Potem pa je prišel dan, ko sem prejela elektronsko pošto. Od Leona. Postalo mi je slabo, počutila sem se, kot da bom eksplodirala, če bi imela koga zraven, bi mu primazala štiri ali petnajst klofut, samo da bi dala kar na lepem nakopičeno jezo, energijo, ven iz sebe. Leon mi je napisal, da se ima dobro, da pa mu ne grem iz glave, naj ga vendar počastim z odgovorom in vsaj napišem, naj se je**, da bo vedel, da sem še živa. Nasmehnila sem se, a bila odločena, da mu ne odpišem. Vedela sem tudi, da mi je najverjetneje tudi pošiljal SMS-e, pa jih seveda nisem prejela,posledično pa tudi on ni dobil odgovora. Začela sem mu tipkat odgovor, zbala sem se, da bom res pritisnila POŠLJI, da bo lahko dojel, kaj mi vse pomeni, da si ga želim, boleče želim, da ga potrebujem, da ga pogrešam, naj Ano pošlje nazaj v Španijo,on pa naj pride sem k meni,ker ne zahtevam nič od njega. Napisala sem vse, pustila, da so se besede črno vpile v belo ozadje, potem pa s solznimi očmi vse skupaj zbrisala in se vrgla na svojo knjigo. Napisala sem petintrideset strani in zaključila sedmo poglavje. Pisala sem dolgo v noč, inspiracija Leon, inspiracija on z Ano, dušilo me je, sililo na jok, jeza se je mirila med besnim tipkanjem, možgani so pregorevali med tisočimi mislimi, domišljija je podivjala in vsak stavek je bil umetnost. Telefon, mojo roza Motorolo, sem s postelje zagnala po tleh, da se je raztreščila, SIM kartica je odletela neznano kam, v navalu sem se spraševala, zakaj sem zamenjala številko, zakaj nisem pustila, da bi bila... srečna.

Kava in cigareta, pa sem bila v redu. Srečna sem v svojem svetu, brez skrbi. Domišljija dela, Kocjančič me redno plačuje, me celo pohvali, da imam izreden talent, da bom še daleč prišla. Včasih mu verjamem.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 21:21 komentarjev (1) ogledov: 0




ponedeljek, 06. oktober

Najdi me, 2. del



Avto je speljal pri zeleni luči in potegnila sem še jaz, nerada, ker sem si ravno prižgala cigareto. Za mano je prepotentnež že zahupal, ker nisem speljala takoi za mojim predhodnikom in se mu zaletela v zadek. Čakala sem pravo priliko in zabremzala, da se je gospod zadaj komaj rešil. Zmajala sem z glavo in zavila desno, model pa je šibnil naravnost in me ni niti pogledal.

V stanovanje sem prišla ravno, ko sem pri sosednji družini zaslišala otroški hrup. Sezula sem se in mimogrede stopila v kopalnico, poiskala žabe v torbici, jih vrgla v koš in si sprala ličila z obraza. Utrujenega obraza, ki je trenutno kazal več kot osemindvajset let. Las si nisem počesala, sem pa razmišljala, ali bi stopila pod tuš ali ne. Na koncu sem se le slekla do konca in se prepustila vročim poljubom vode. Z lasmi vaniljevega vonja sem se odpravila nazaj v spalnico, spustila rolete in žal mi je bilo, da si nisem pospravila postelje. Nase sem navlekla majico s podobo Garfielda, spodaj pa Njegove bokserice. Še dobro, da nihče ne ve, da niso bile še nikoli oprane od tiste noči, ko je bil pri meni. On je bil tisti, za katerega sem si želela, da me najde čez pet let in se z mano preseli nekam, kjer bo vroče, morje, dostop do koktejlov in kokosovih orehov. Obstajal je torej nekdo, ki me je premaknil, a so se najine poti razšle, spet zaradi navzkrižja in ker njegovi starši niso prenesli dejstva, da nisem reden vir dohodkov, dejstvo, da nisem slovenskih korenin, pa bi jih kmalu stalo srčne kapi. Poslali so ga torej študirat stran, mu plačali vse, pa čeprav bi si lahko plačal vse skupaj sam in v stanovanju preživljal še mene. Ne, poslali so ga stran in rekli, da mu bo tako lažje pri prevzemu firme, da bo vse skupaj bolje razumel. Seveda je čez nekaj časa spoznal tam njo, Ano, ki je (bila) prava slovenska lepotica, s svojim denarjem (redni vir dohodkov) in službo, ki ni bodla v oči (vsi so veseli, če se otrok odloči, da bo pravnik, zdravnik, računalničar,.. svobodni umetnik? Najraje bi se te odpovedali...), je bila pa ravno dovolj opažena, da je izstopala iz konkurence.

Želela sem toej zaspati, pa ni šlo. Lasje so mi hodili v oči (dve leti že nisem bila pri frizerju), motili so me, da so mokri (pred kratkim investirala v sušilec za štirideset eurov, z neko ion tehniko in petnajstimi načini sušenja las, pretiravam, kajpak) ampak želela sem biti točno taka. Hrup pri sosedih se je umiril, pogledala sem na uro in si mislila, da bom zdaj v miru zaspala. Ne. Po glavi mi je hodil Anej. Kaj si bo mislil, ko se bo sam zbudil, ko ne bo odgovora na njegov SMS, ko bo videl, da je številka nedosegljiva? No ja, bo že našel drugo, reprezentančno punco, kot je sam rad rekel. Všeč so mu bile visoke, sem pa zato imela vsaj temne dolge lase, če že dolgih nog ne. Enkrat mi je celo rekel, da sem zares lepa in mi s tem tako pobožal dušo... za pet let nazaj. Anej mi ni šel iz glave, začela sem ga celo primerjat z Leonom in se zabavala. Oba tako različna, a oba sta imela tisto nekaj skupnega, kar me je pritegnilo. Okus svobode, okus da sta svobodna, da ju nihče ne omejuje, kot mene ne (razen denarja). Pa se je izkazalo, da prvi vtis vara. Aneja in Leona imajo pod okriljem starši, ker so jima vse oni omogočili. Za Aneja mi je bilo vseeno, za Leona pa sem v zadnjem kotu srca in možganov upala (tako goreče upala), da se bo čez par let spremenil in dosegel to svobodo, ki sije navzven. Potem sem s temi mislimi zaspala.

Zbudila sem se s slabim občutkom, da moram v trgovino po nekaj hrane, če nočem poleti razkazovat kosti. Nerada sem vzela denarnico, jo vrgla v mlahavo torbo, telefon vtaknila v žep plašča, se obula v čevlje, zvezala suhe lase in odletela proti 24ur trgovini. Nabavila sem lahko mleko, tri zamrznjene pice, štiri rdeče grenivke, dozo vitaminov, sirove štručke, suho salamo, zeleno solato, pet zavojčkov kave, kokakolo, si postregla še pri sladkarijah in vzela tri čokoladice Hersheys. Na blagajni sem vzela še svoje viola cigarete in adijo. Doma sem fliknila pico v pečico, dodala še nekaj sira in par oliv in čakala.

Sedla sem za računalnik in iskala motivacijo, da začnem. Kocjančič je rekel, da imam deadline do 12. decembra, torej ravno en mesec, sama pa imam napisano komaj eno poglavje in nobenega ne briga, koliko strani je to. Pečica je zapiskala, sir je bil stopljen in olive globoko pogreznjene vanj. Kozarec kokakole, pica in pogled ven, pa lahko začnem.

Pisala sem o fantu, ki bi na koncu ugotovil, da ga izjemno privlači ubijanje in bi končal v zaporu za duševno prizadete, drugi del knjige pa bi se začel točno v tem zaporu. V glavi sem imela super idejo, žvečila sem pico in začela tipkat, KO - je zazvonil zvonec na vratih. "Nemogoče!!" Potiho sem stopila proti vratom in pogledala čez kukalo.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 19:59 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 06. oktober

I´m Going Slightly Mad





Hudo je, ko v v trgovini vidiš jakno, ki jo nosiš na popustu za 70%. Kmalu bi kupila še eno. Tako po normalni ceni.

Še huje je, da sem bila v čokoladnici od Lindta in trenutno že 2 meseca abstiniram od sladkorja. Vseeno sem par čokoladk kupila. Ene sem potem dala naprej. I´m going slightly mad…





objavil(-a): mačka7 ob 01:20 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 06. oktober

Ajvar Time!



Doma imamo ajvar? Jaz nič ne vem o tem. Obožujem ga zelo. Odrežem kos kruha, vzamem nož in krožnik, ajvar iz hladilnika in si ga privoščim.

Pričakujem točno določen okus… Obvezno mora biti notri tudi malancan in dimni okus po pečenih paprikah. Tekstura je pomembna, ne sme biti oljnata ali vodena. Potrebno ga je dovolj dolgo kuhati, da se zgosti.

Več sreče prihodnjič. Jožica se je potrudila, ampak, to ni bilo to.





objavil(-a): mačka7 ob 00:09 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 05. oktober

Najdi me, 1. del



Ne vem še točno, o čem bom pisala, vem pa, da si to želim. Vseeno mi je tudi to, če bo kdo prebral ali ne, pa tudi to ne vem, ali bom po tem še kaj napisala ali se bom pač olajšala in je problem rešen. Pa dajmo...

Tiste noči sem šla iz njegovega stanovanja. Pustila sem ga spati tam v njegovi spalnici, ob migetajočem TV-ju. Spal je kot otrok ki nima nobenih problemov, a vedela sem, da jih ima ogromno in da sem njegov največji problem jaz. Previdno sem se zmuznila izpod težke odeje, si nataknila copate in napol gola odšla v kopalnico, kjer sem pobasala vse kozmetične stvari v svojo malo torbico, nakar se vrnila v spalnico in se na hitro oblekla. Siva oblekica, žabe sem zbasala v roko, črn jopič in verižica. Nekaj je zahrmotal v spanju, izklopila sem mu TV in se po prstih splazila ven. Kuhinja je bila hvalabogu na drugem koncu stanovanja in me ni mogel slišat. Nameravala sem si skuhat kavo, preden pač odidem. Med tem ko sem čakala, da voda za instant kavo v vrelniku zavre, sem se usedla na svetel udoben kavč in se zagledala skozi okno. Prelep razgled, res. V roke sem si vzela glavo, pomislila, da bi se mogla počesat, in vsaj umit zobe, pa nisem hotela delat hrupa. Zbudila bi ga in mu nič ne bi bilo jasno. Pogledala sem na uro, pol štirih. Čez dobre tri ure bo že pokonci, pohiteti moram, sem pomislila. Voda je zavrela, vzela sem Nescafe in žličko, sladkor in mleko iz hladilnika. Kava je bila dobra, zbudila me je in okus je spominjal nanj... predramila sem se in pogledala po sobi, če je še karkoli mojega. Spomnila sem se, da so na balkonu moji cigareti Vogue. Znašla sem se v krajšem precepu; iti po cigarete in tvegati, da se bo slišalo vrata ali žrtvovati skoraj polno škatlo? Odločila sem se za drugo. Hvalabogu je Anej živel v stanovanju s slepo kljuko navzven, kar je pomenilo, da me ne rabi skrbet, da mu bo nekdo nepovabljen prišel v stanovanje in karkoli vzel. Skodelico z vidno sledjo kave sem odložila v korito in stopila v predsobo. Čevlje sem vzela v roke in odprla glavna vrata, jih zaprla in se na predpražniku obula. Stekla sem do stopnic in v naslednjem nadstropju počakala na dvigalo.

Zunaj se je že rahlo bleščalo, moj avto pa je imel na šipi vse zamrznjeno. "Pa ravno zdaj..." ni se mi nikamor mudilo, razen čim prej oditi stran, ampak morala sem si vzet čas in stopit led s šipe. Čakala sem 10 minut, šla vmes še postrgat in nazaj v avto. Tresla sem se v oblekici, zavila sem se še v plašč ki pa je bil leden, saj sem ga odložila na zadnji sedež avta. Končno je bilo v redu in sem lahko brez skrbi odpeljala.

... Spoznala sva se po naključju, v najinem najljubšem lokalu, kamor sva tisto nedeljo oba sama prišla na zajtrk. Mestna zajtrkovalnica je bila praktično še prazna, bila sem jaz in bil je on, oba zunaj, najprej naročila kavo in nato zajtrk. Nisem ga niti opazila, sedla sem, prižgala prvo cigareto in se smejala sama pri sebi, ker sem se počutila perfektno z nepočesanimi lasmi, spetimi v umetniško figo, brez ličil in brez dnevne kreme na sebi, še z vonjem po včerajšnjem neposrečenem seksu. Natakar je prišel, naročila sem si kavo z mlekom, in francoski rogljiček z marelično marmelado, sveže stisnjen pomarančni sok in še en paketek cigaret. Zasanjano sem gledala okrog, se spominjala sobotnega večera in na koncu kar sama pri sebi skomignila. Nisem vedela, da me je ta čas že opazoval. Grdo sem ga pogledala, ko sem videla, da me prijazno opazuje in mi celo želi nazdraviti s kavo. Nisem bila pri volji za kaj takega, motilo me je, da me je zdramil iz razmišljanja. Prišel je moj rogljiček in tudi nekaj vrabcev se je že posedlo nevarno blizu, čakajoč na drobtine, če že ne na kar dobršen kos peciva. S telefonom v roki sem pojedla zajtrk, brala sem njegove SMSe, jih vse skupaj zbrisala, SIM kartico pa vzela iz telefona. Kasneje bom šla kupit novo. Še kar me je opazoval. Nisem mu vračala pogledov. Vem še to, da sem potem plačala račun in odšla, ko je on še vedno jedel svoja jajca s hrenovko in gledal v svoj HTC. Takrat sem se usedla v avto, se odpeljala na Petrol in kupila novo SIM kartico, tri kartice po deset eurov, takoj napolnila račun in moje novo življenje se je lahko začelo. Ljudje, ki sem jih spoznala, so me gledali s privzdignjeno obrvjo, ko so videli, da uporabljam roza Motorolo V3, nekdaj zelo priljubljen telefon, danes pa praktično fosilni ostanek. Na koncu so mi vedno zavidali preprost telefon, medtem ko so oni s sabo prenašali pametne mobilnike, brez katerih si niso znali predstavljat življenja.

Naslednjo nedeljo sem bila prva v lokalu, čez petnajst minut pa je prišel on. Videla sem, da je dvignil obrv ko me je zagledal in se mi zares narahlo nasmehnil. Za mano je bil dober teden, pa sem mu nasmeh vrnila. Usedel se je bolj blizu in natakar je prišel ven. Oba sva naročila kavo z mlekom, potegnil je ven cigarete in prižgal. Na glas sem rekla; Bom pa še jaz eno. Spontano, kot da sva skupaj na kavi, me je vprašal; Imaš ogenj? Pokazala sem mu damski vžigalnik, ki se je ujemal z belo-violično škatlico cigaret. Sledila so vprašanja klasične narave, če sva iz Ljubljane in tako dalje. Dala sem mu številko z nepričakovanji, da se bo res zganil. V avto sva odšla skupaj in se poslovila.

Seks je bil fantastičen. Prišlo mi je brez pripomočkov, kar je bilo res podobno zadetku na Lotu. Všeč mi je bil, motila pa me je njegova zadržanost, hladna vljudnost, a sčasoma sem ugotovila, da takšen je. Dobivala sva se pri njem, se pogovarjala dolgo v noč, prespala pa pri njem nisem nikoli. Vedno sem se zmuznila z izgovorom, da moram delat, da mi je dal motivacijo in tako dalje. Seveda je vedno verjel, on pa se je v posteljo odpravil okrog pol četrte in spal do desete. Popoldne me je ponavadi poklical, če bi imela čas za kosilo, pa si ga nikoli nisem vzela. Popoldne sem komaj vstala in spila prvo kavo, zajtrk pa je bil okrog pol petih, takrat, ko je imel on želodec že napolnjen s pekočim piščancem in solato, da o številu kav niti ne govorimo. Zvečer sem se kar rada pripeljala k njemu, da nisem bila sama v stanovanju. Enkrat sem ga zgolj iz vljudnosti povabila k sebi, pa bi res prišel, če ne bi zbolel. Nikoli se nisva pogovarjala kaj dosti o službah, vedela sem, da je direktor in ima cilje usmerjene drugam kot jaz, ki sem umetnica pri 28-ih letih in tega ne nameravam spremeniti.

Potem pa je prišel trenutek, ki sem se ga malo bala, prišel je pri vseh. Tisti občutek, da se dobivanje razvija naprej, da sva si všeč. Čutila sem, da ne morem več, da je to to. Tiste noči sem šla iz njegovega stanovanja.

... Se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 20:10 komentarjev (1) ogledov: 0




nedelja, 05. oktober

Cherish the Love...





Jedla sem špinačni burek cel teden, čeprav je bolj malo spominjal na tistega, ki ga je delala babica. Nostalgija je močna stvar.

Službeno sem bila v kraju, kjer je živela moja druga babica. Predkratkim sem zasledila, da so obnovili hišo in se nove generacije ukvarjajo s peko. Nič me ne ustavi, ko me zagrabi nostalgija.

Šla sem na obisk, spila sem obvezno kavo, malo poklepetala in zraven pojedla 2 piškota točno taka, kot bi jih spekla moja babica. Še malo so se prižgali. Prav takšni so najboljši…





objavil(-a): mačka7 ob 01:42 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 15. avgust

Holy Paws





Zvečer ugotovim, da mačka šepa na zadnjo nogo. Odpeljem jo na pregled naslednji dan. Pregled in 2x slikanje z rentgenom računajo 105 evrov. Diagnoza je zvin gležnja. Pravijo, da je nekje visela. Tega ne vem, mi ni povedala.

Prva rešitev je, da ji vstavijo ploščico. Ni garancije, da operacija uspe, ker manjše kot so kosti, težje je narest dovolj dobro. Cena par 100 evrov.

Druga opcija je umeten sklep. Izberem prvo rešitev, ker je druga preveč radikalna. Cena cca. 500 evrov, ampak mačko se deformira. Ne hodi normalno več nikoli.

Poznam punco, ki je veterinarka. Svetovala mi je, da pripeljem mačko k njim, namesto na privatno kliniko. Njihovi pacienti so tudi lipicanci.

Grem po drugo mnenje k njim, vzamem dokumentacijo in odpovem operacijo. Kakšna je rešitev? Preprosta, poceni in prava. Imobilizacija noge s povojem za 1 mesec. Ima house arrest. Kmalu bo kot nova…





objavil(-a): mačka7 ob 01:06 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 31. julij

Nerealnost spletnih omrežij



Zadnje dni veliko časa preživim na spletnem omrežju, na Facebooku, zaradi pisanja diplome. Za tole zapisovanje in zbiranje idej se moram zahvaliti prijateljici, saj zadnje dni iskreno sočustvujejm z njo, saj je v trenutni stiski. Trenutni pravim zato, ker verjamem, da jo bo premagala in postala zaradi nje še močnejša. Tale blog posvečam njej in vsem, ki verjamejo v popolnost ljudi in se sprašujejo, zakaj niso sami taki. Želim vas potolažiti, vam pomagati, da odprete oči. Na morem jih odpreti namesto vas, lahko pa vam poklonim par besed za tolažbo.

Sediva na kavi in govori mi o tem, kako vsi uživajo, kako so vsi srečni. Sproti ugotovim, da ta vtis dobiva preko Facebooka, nerealnih svetov. Facebook je gojišče zavisti, nerealnih in neresničnih podob, nihče ne objavlja resničnosti vsakdanjikov. Ne pravim, da življenje ni lepo in toplo, lahko je, a je hkrati tudi resnično. Na Facebooku ne vidimo slik družinskih prepirov, pogajanj, jutranjih prebujanj, osamljenosti, utrujenosti, borb za preživetje, bolezni, vztrajno sedenje za knjigami zaradi izpitov, itd. To ni vidno in potem ljudje gledajo vse te krasne, zaljubljene, zabavne slike in se sprašujejo, kaj je z njimi narobe, da ne živijo tako. Sprašujejo se, kje so zavozili življenje, da ne doživljajo vseh teh neprestanih nasmeškov. Sprašujejo se, če so mogoče nesposobni, da ne dosežejo vse te prikazane popolnosti. Dragi moji ljudje, super ste takšni kot ste, niste krivi vi, niste nesposobni vi, kriva je družba, ki je sestavljena tako, da v njej ohranjajo svoje mesto nerealne podobe, pogosto so samo maske-samo zdravi, vitki, bogati, neuničljivi, popolnoma pripravljeni na vse, brez težav, nasmejani, vedno urejeni in pozitivni. Takšne ljudi zahteva družba in s tem večino izključuje. Če bi bili skrajni, bi lahko rekli, da izključuje kar vse. Torej, nihče ne more ostati vključen ves čas, saj slej kot prej naleti na težavo. Nihče ne more trajno ustrezati normam, če ne druga, se slej kot prej postara. Kljub vsem sodobnim normam in reklamam, ki nam prikazujejo kako bomo srečni in do ušes nasmejani, če bomo zadeli na lotu ali kupili nov telefon ali spremenili svojo pričesko, še vedno v sebi ostajamo ljudje.

Lepo je biti kdaj žalosten. Lepo je jokati, čutiti, saj so vsa čustva zaželjena in resnična. Lepo je narediti napako, saj nas to lahko zbliža z ljudmi. Še boljše je, če se iz nje naučimo, če v njej vidimo novo priložnost. Lepo je zapustiti dom kdaj brez ličil in neobremenjeno kdo te bo videl. Lepo se je razjeziti, ker te je nekdo prizadel ali te s čim užalil. Lepo se je pogovarjati. Lepo se je stiskati s svojim dragim tudi po večih letih zveze, za to ne potrebujemo afere. Lepo je biti doma z domačim čajem v rokah, skromno, brez jaht in dragih koktejlov, če je dom topel, nežen, ljubeč, iskren, podporen. Lepo se je sprehajati in opazovati naravo, za to ne potrebujete nujno takoj dopustovanja na sanjski plaži. Lepo je taboriti, za to ne potrebujete dragih hotelov. Lepo si je vzeti čas za žalovanje. Lepo se je truditi v življenju, delati, vztrajati, se boriti za izboljšave, slediti svoji poti, preskakovati ovire, neprijetnosti, strahove. Lepo je sprejeti tisto v svojem življenju, kar se ne da spremeniti in se truditi za spremembe, tam kjer vidite smisel. Ne želite si življenja drugih, saj ni nihče boljši od drugega, samo drugačne načine življenja izbiramo. Ne želite si življenja drugih, raje vložite energijo vase, v odnose, v spremembe v skupnosti. Vsak majhen korak šteje. Poglejte v vaše srce. Tam boste odkrili, kje je vaše mesto.





objavil(-a): _im_ ob 19:00 komentarjev (1) ogledov: 0




nedelja, 20. julij

Užitek ali sreča?





Užitek in sreča. Lahko bi rekli dva popolnoma različna pojma, ki ju danes ljudje zamenjujejo. Včasih sta lahko v sožitju, če je prisotna vsaj delna sreča. Družba in mediji pritiskajo na zadovoljitev potreb z instant rešitvami. Takšne rešitve v mojih očeh obsegajo nakupovanje, dopustovanje, nagrade, ocene, žurke, ličenje, hujšanje, prevare, izkoriščanje ljudi, pretvarjanje, itd. Instant rešitve za globjo resnico ne obstajajo. V družbi pogosto slišim plehke stavke v smislu »važn, da uživaš«, »važn, da je tebi fajn«, »važn, da zase poskrbiš, druga ni važno«. To je tisto kar vodi v plehkost, v egoizem, individualnost. Egoizem pa vodi v osamljenost, rak sodobne družbe. To je iskanje sreče na popačen način. Užitek je plehek, kratkotrajen, sreča je produkt dela večih let, je prostor v duši, je plod ljubezni, ki jo dajemo in dobivamo, dovoljujemo, da pride v nas. Ljudje smo narejeni za povezovanje, za ljubezen, za pomoč človeku, za doživljanje empatije. Užitek je lahko pika na i, ne more pa biti bistvo. Ljudje prekomerno zapravljajo, si privoščijo tisoč in eno stvar, a duša še vedno ostaja prazna. Kako enostavno bi bilo, če bi tako hitro in lahkotno lahko poiskali srečo, če bi jo lahko dosegli z užitkom. Zakaj je potem toliko ranjenih, praznih, nesrečnih duš? Zakaj potem toliko depresije, danes, v svetu, kjer je toliko vsega na voljo, toliko ponudb, toliko aktualne lepote, mode, blišča? Kako so ljudje tako slepi?

Sedim v družbi, boli me, ker vidim v dušo ljudi. Čutim, kaj nosijo s seboj, čutim sprenevedanje. Sprašujem se, kje na poti se je človek izgubil, kje je zašel. Kako težko sprejemam, ko gledam človeka, ki sam sebi laže, se pretvarja, zanika kar zares čuti. To me prevzame z jezo, pa tudi z usmiljenjem, sočutjem. Takrat bi najraje zakričala, podelila z njim, kar vidim, a ne morem, ni moja pravica, brskanje po ranah, tabujih ljudi je nevarno. Kot bi prodirala vanje, čutila njihova čustva. To je včasih boleče zame, kot neko breme. Blagor nevednim. Ne želim si biti nevedna, živeti neozaveščeno, a hkrati je ljudem v takem stanju lažje. Težje je videti, videti tudi temne plati. Včasih je lažje ostajati slepec, je pa tudi bolj osiromašeno. Tako redki so ljudje, katerih duša mi kaže počiščenost, iskreno srečo ali pa vsaj iskreno partnersko ljubezen. Ne govorim o življenju brez težav, govorim samo o pristnosti, čistosti, zavesti.

Moj partner je eden redkih ljudi, v čigavo dušo mi ni težko pogledati. Tam čutim odprtost, počiščenost, ljubezen, zaupanje. Ko sva žalostna, jočeva, ko sva jezna, poveva, ko nama je hudo, izraziva. Sva si dobra s tem, sva toliko pogumna. In potem greva dalje. Ko imava težave, jih prebrodiva skupaj. Dosegava globino, ki nama daje vse kar potrebujeva. Z iskrenostjo, novo močjo. Ni nama težko pogledati vase, si vzeti kdaj tudi čas za žalovanje, pustiti vse užitke ob strani in čutiti, predelati. Lahko rečem, da sva srečna človeka, predvsem pa živiva resnično ljubezen, ljubezen pred ozadij. Ne dopustiva, da bi dolgo časa ostala brez pripovedovanja o notranjem svetu. Pride delovno obdobje, kjer skrbiva skoraj samo za svoje projekte, službo ali študij, a zavest o zvezi ne zapustiva za dlje časa. Včasih raje opozoriva na to veliko pretirano, hitro, kot pa prepozno. Ljudje leta in leta ne spregovorijo s svojim človekom in to jim povzroča odtujenosti, potem jim nekaj manjka, pa ne vedo točno kaj.Seveda je posledica tega tudi razhod.

Ljudje smo preveč zapletena bitja, da bi se zadovoljili z denarjem, užitkom, materialom. Preveč kompleksnosti, zgodb je v nas. Seveda je vse skupaj odvisno tudi od tega, kako visoko na svoji lestvici vrednot postavljamo užitek (npr. raje podpiramo svojo bližnjo osebo pri napornem izpitu, ali težkih trenutkih, ali gremo raje tisti čas z drugo osebo na morje žurirati, se sončiti, itd.). Pot do sreče je včasih trnova, včasih prijetna, a zahteva vztrajnost, trud, voljo, resnico. Sreča je zame sestavljanka ljubezni do sebe, do drugih in ne beg pred sabo, ampak soočenje s tem kar smo, s tem kar čutimo, brez mask. Sreča ima veliko opraviti z iskrenostjo. Tudi z nesebičnostjo. Koliko iskrenih, pristnih ljudi poznate v svoji okolici? Jaz jih poznam zelo malo. Koliko ljudi poznate, ki sledijo sebi in svojim sanjam in ne družbenim normam? Koliko ljudi poznate, ki to vsaj delno počnejo, čeprav še nimajo poguma tako delovati popolnoma? In še zadnje, koliko srečnih ljudi prepoznate in ki bi zmogli to sami trditi zase tudi v primeru, ko bi prodrli v njihovo srce? Koliko ljudi poznate, ki so odkrili svoj smisel? Ko enkrat to osvojite, bodite temu zvesti, negujte. Večjega dosežka v življenju ni. Sama sem bila večna iskalka resnice, izplačalo se je. Sedaj sem jo našla, z njo sem že približno nekaj let, a še vedno včasih z njo težko shajam v tem odtujenem, neobčutljivem svetu, okolici, to se še moram naučiti. Predvsem pa se sprijazniti, da nekateri ljudje ne bodo nikoli dojeli...





objavil(-a): _im_ ob 23:48 komentarjev (3) ogledov: 0




četrtek, 17. julij

A BIT CRAZY BUT NICE



Zagrabila me je hrbtenica v križu v petek. Mi je ponudil masažo. V tem primeru rabim Renato. Ker me prime točno za to točko in v trenutku odblokira.

Na masažo sem vseeno šla. Jaz, on in postelja. To je res a bit crazy varianta. Naročila sem mu kremo. Imel je samo Niveo. Dobil je inštrukcije od mene. Spogajala sem se do kam lahko gre.

Povedala sem mu kaj mi paše in kaj ne. Bila sem čist oblečena, ko se je z eno roko sprehajal po meni, si je vzel veliko časa. Je rekel, da sem mu v izziv. Določeni deli mojega telesa so ekstra senzitivni. Kje točno je bil zdaj ne vem, kar naenkrat me je napalil njegov dotik. Mi je bilo nerodno. Nisem mogla normalno dihat. Sem se smejala. Bilo je a bit crazy but nice.





objavil(-a): mačka7 ob 23:57 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 17. julij

Punca iz risanke





So situacije, ki so čudne… Ena njegovih bivših, on, njegov naj prijatelj in jaz. Pogovarjal se je z njo, ko sem prišla zraven, potem pa je samo še ona govorila z njim. On je gledal samo mene, kot da je začaran.

Vsak njen stavek je imel na koncu njegovo ime. Zvenelo je intimno. Popolnoma jo je ignoriral… Da ni tale mulc kot enačba z več neznankami? Ključ je, da ostaneš popolnoma cool in ravnodušna. Tega namreč ne prenese. Nisem ji posvečala pozornosti.

Vem samo to, da je rjavolaska in ima dolge lase. Zna biti slavistka, ker ima specifičen način govora. Kot iz risanke. Ene dejansko tako govorijo, ker imajo tako posebno barvo glasu. Njegov prijatelj je gledal njega. Dobro, da tudi ta drugega tipa poznam in je faca. Z njim se z lahkoto pogovarjam. Dobro, da je bil ravno takrat zraven.





objavil(-a): mačka7 ob 22:32 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 17. julij

Kako ostati človek...



Nedelja, 13.7.2014

Ker je danes zame pomemben dan (upam, da tudi za druge slovenske državljane in da še ohranjajo upanje, željo po spremembi), saj se čutim družbeno odgovorno in se počutim vznemirjeno zaradi volitev, katerih rezultat že nestrpno pričakujem, bom tokrat namenila nekaj besed o naši civilizaciji, o tem, kako ozaveščeno živimo. Sama nisem živela v pomanjkanju, ali pa sem samo skromna in zadovoljna, za zadovoljstvo ne potrebujem veliko materialnega. Želim pa si družbo, kjer se bo v šolah iskalo znanje in ne napake, kjer bo zmanjšana neenakost, kjer bodo dostojne plače (kjer nima nihče prevelike in nihče premajhne, plača se veča glede na delo, znanje, odgovornost, prispevek državi, družbi, itd.) in povečano zadovoljstvo ljudi in kjer bo zopet čutiti noto humanosti, narave, skupnosti. Resnično si želim to tudi za druge, ne samo zase.

Ko sem se nazadnje pogovarjala z ljudmi o zadetku na lotu, sem čutila njihovo navdušenje. To mi je bilo tako bizarno, neumno. Sama ob tem idealiziranju kar nisem mogla začutiti strasti, kljub doživetim besedam sogovornikov. Nihče ni veliko omenil darovanja, bolj so govorili o firmi, apartmaju na morju, jahti, veliki hiši, itd. Sama sploh ne vem, kaj bi s toliko denarja, če bi ga večino obdržala zase. Drugače pa, igre na srečo me ne zanimajo in jih ne igram. Kadar fantaziram o svoji prihodnosti, si ne zamišljam luksuza, kako zadanem na lotu, kako vozim avto najdražje znamke in gradim velikansko hišo z bazenom. Zadovoljna sem z majhnim stanovanjem v katerim bivam s svojim partnerjem in z domačimi pridelki, ki jih lahko naberem na vrtu svojih staršev. Cenim malenkosti, ko mi oma podari rože iz vrta, ko si s fantom pričarava smejalno vzdušje, ko si privoščim najboljšo kavo v mestu, ko si pripravim okusen, zdrav zajtrk in prisluhnem jutranjemu petju ptic pod oknom v spalnici. Kadar sanjam, si zamišljam, kako z družino (čeprav še otrok nimam) osebno rastemo, iščemo resnico, živimo etično, delujoče pomagamo ostalim družinam, kako si ljudje med seboj pomagamo, kako prisluhnemo tudi neznancem in kako s svojim poklicem prispevam nekaj družbi, svetu, kako sodelujem pri spremembah obstoječih vzorcev. Kadar se mi misli napletejo v bolj finančno polje, takrat sanjam, kako s partnerjem in otroki raziskujemo svet, spoznavamo domačine, ljudi, kulturo in kako imamo kot družina omogočeno kvalitetno šolanje, strokovno usposabljanje. Svojemu toku sanj tudi sledim, korak za korakom, z majhnimi premiki, a aktivno in delujoče. Ne verjamem v čisto in popolno etičnost človeka, saj ljudje bivamo z napakami, to nas tudi povezuje. Govorjenje kako smo moralno in etično brezmadežni je nevarno, saj obsega ali laž ali pa zelo meglen vpogled v svoja dejanja. Podpiram pa idejo, da se neprestano trudimo živeti vse bolj etično, svoje napake reflektiramo, jih priznamo, slabe vzorce spreminjamo. Zadnje čase razmišljam o naslednjih dveh potezah-darovati nekaj podedovanega denarja skupnosti, ljudem v pomanjkanju in prenehati jesti meso. Meso sem na svojem jedilniku že zelo zmanjšala, a nisem ga še prenehala jesti. Zadnje čase me v to dejanje vleče etika, ne več samo želja po zdravju, dobrem počutju. Ljudje jemo trupla zaradi lastnih užitkov, to sploh ni naša potreba. A ni kruto?

Kako darovati denar brezdomcu, brez da bi od njega zahtevali, da si kupi sendvič? Nazadnje, ko sem enemu gospodu na cesti darovala denar, me je najbolj prepričal s svojo iskrenostjo-"moji frendi lažejo, kako si kupijo hrano s tem denarjem, v resnici pa gre za vino, jaz pa kr povem". Kako pomagati brezpogojno, brez da bi iskali koristi ali pričakovali zahvalo? Kako malokrat je prisotna čista, sočutna pomoč. Še sploh znamokot družba kaj narediti kar tako, iz srca? To sodobno iskanje koristi v vsaki potezi, ki jo naredimo za drugega, kako je meni to sebično, nesprejemljivo. Kako kljub močni jezi in sovraštvu ostati nenasilen? Zmoremo prijaviti nasilje kot zunanji opazovalec za ceno ugleda? Kako privoščiti drugim vse najboljše, se zanje iskreno veseliti, tudi takrat, ko imamo sami velikansko krizo? Kako kljub ločitvi in prevari izpustiti maščevanje in pustiti človeku prosto pot? Toliko je bivših partnerjev/zakoncev, ki ostajajo v večnih borbah, frustracijah. To vse je umetnost, ki zahteva duhovno in trdno izoblikovanega človeka. Zmoremo privoščiti drugemu vse najboljše, srečo, čeprav on nam ne želi podobno?

Kako ostati empatičen do človeka tik pred dedovanjem, tik pred njegovo smrtjo in upoštevati njegove zadnje želje? Kaj če je njegova želja, da ne daruje svojcem, ampak revežem? Bi ga bili zmožni pri tem podpreti v vlogi svojca in mu brez koristoljubja še naprej pomagati do njegove smrti? Kaj če je bilo v preteklosti vse pisano na enega svojca, potem pa si darovalec premisli in temu svojcu to željo zaupa? Kako slediti željam človeka, ki je naš bližnji in umira ter z njim raziskovati njegove resnične zadnje želje brez prepričevanja in tako tvegati, da na koncu mi ne dedujemo? Kako iskreno pomagati? Kako v situaciji, ko smo tik pred velikim dobitkom denarja ostati človek in tudi potrebe človeka spraviti na prvo mesto? Verjetno vsak od nas pozna gnusne zgodbe, ko pride v sorodstvene odnose dedovanje. Z zahtevami se pojavijo ljudje, ki človeka sploh niso marali in ga tudi niso obiskovali, mu v kritičnih momentih pomagali. Večina tistih, ki pomaga, poklanja lepe besede, a vseeno globoko v sebi čaka na denar, sploh, če gre za daljne svojce. In ti ljudje potem prepričujejo darovalca v svoj prav, jih razganja od pohlepa, zavisti in samo čakajo na dobitek. Peščica je tistih, ki se resnično trudijo po svojih močeh, jim ni vseeno, ki še vedno postavljajo na prvo mesto in brezpogojno željo darovalca, mu pomagajo iz srca z človeškimi namerami, ne glede na sorodstvene razmere (npr. ali gre za očeta, ali prababico, ali teto, itd.) in ne glede na to, koliko bodo dobili.

Kaj storiti, če najdemo denar na cesti, brez denarnice, brez osebne izkaznice? Smo zmožni brez dileme predati denar policiji, brez razmišljanja, da denar ne bo prišel lastniku in ga bo vzel policist ali pa kdo drug? Kako enostavno predati denar, ker je tako prav, ker nam tako narekuje vest, ker je to naša dolžnost, naša poteza, naša odgovornost v takšni situaciji, ker tuja last ni naša in si je ne moremo prisvojiti kot si prisvajamo naravo, svet? Tisti, ki bi vzel ta denar, bi v mojih očeg naredi sprejemljivo potezo samo v enem primeru-če bi s tem denarjem pomagal pomoči potrebnim. Kako ne izkoristiti človeka, čeprav imamo za to vse odprte možnosti? Kako biti spoštljiv in pošten do človeka, tudi če ima demenco in je njegova zavest pomanjkljiva? Kako razviti notranjo samoinciativo, trdnost? Za to je potrebno skrbeti vsak dan, negovati, kot je potrebno negovati odnos, svoje telo, dušo, zdravje in uspeh.

Princip socialne države temelji na tem, da bogati in bolj sposobni skrbijo za tiste, ki tega ne zmorejo doseči, za tiste, ki niso tako sposobni. Se sploh še kdo tega zaveda, ali se kar naprej širi ideja o lenobi, o tem, da so si revni sami krivi in v smislu »naj grejo delati, jaz sem se tudi moral boriti, da sem danes bogat«. Se sploh zavedamo, da so neenakosti plod družbenih razmerij, ne človeka samega? Lahko ne glede na priložnost, ne glede na ponujeno ponudbo, ne glede na stisko ostanemo človek? Kako delati dobro ljudem, brez pogojevanja? Človek, je tisti človek, ki v katastrofalnih/kriznih/ekstremnih situacijah ostane človek. Tudi v vojni, tudi, če zadeneo na lotu, tudi, če dobi vso moč in oblast sveta. Bi bili zmožni s svojo močjo delati v prid človeštva, če bi jo imeli ogromno? Se vidite v njem, v človeku? Vabim vas, da dobro razmislite o sebi skozi zgornja vprašanja. Razmislite o vseh ekstremnih situacijah in si zamišljajte sebe v njih, kako ravnate, kake delate. Čas je za spremembe tudi v posameznikih, ne samo družbi.





objavil(-a): _im_ ob 09:28 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 30. junij

Pajkec



Ta prekleti pajek

že tisoč let visi mi nad to mizo.

Visi.

Spleta.

Spleta svojo mrežo.

Lovi.

Ujame v mrežo vse,

kar rabi za življenje.

Jaz pa slonim.

Iz dneva v dan slonim

pod to prekleto mrežo.

Že skoraj tisoč let.

Gledam...

Gledam tega prekletega pajka.

Zakaj je srečnejši od mene??

Slonim.

Mislim.

Kje pa je moje mreža?

A sploh je ...

Premajcena.

Za vse kar rabim in želim in sanjam.

Pajkec, spleti še meni eno.

Morda sem si zdaj spletla dovolj veliko mrežo. Morda mi uspe, da ulovim kaj lepega, preden se strže. Upam, morda ... Smile





objavil(-a): parfumbesed ob 13:38 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 28. junij

12 VRTNIC! :)





Tudi midva sva tista "nesrečnika", ki praznujeva obletnico zveze med izpitnim obdobjem. In naj kar takoj razjasnim, da te objave prvo, kot prvo ne bi smelo biti, ker bi se morala zdajle družiti z vsemi zapiski za še zadnji izpit, ki me čaka v torek. Ampak je bil včerajšnji dan tako čudovit, da ga enostavno moram zapečati na te virtualne stvari, da se ga bom lahko tudi, ko bom stara, siva, zgubana in dementna lahko vedno še vedno spominjala. Wink Wink

Ja včeraj je minilo eno leto od kar sva par. Eno leto. Kar ne morem verjeti, da je minilo že celo leto. Nikoli nisva praznovala tistih "majhnih obletnic", kot nekateri pari. Prvič zato, ker ponavadi nisva bila skupaj ali pa zato, ker sva preprosto na to pozabila. Sva se pa dogovorila, da bova ob prvi obletnici ukradla dan samo za naju, izklopila mobitele in pobegnila od vsakdana. In tako je bilo. Marko me je pobral v Ljubljani in niti sanjalo se mi ni kam me pelje. Ko sva zavila iz avtoceste mi je zavezal oči in tako sem se kot "kakšna talka" peljala ne da bi vedela kam kakšnih 20 minut. In niti misliti nočem kaj so ljudje mislili, ko me je takole z zavezanimi očmi vodil do recepcije v welnesu in nato do sobe, kjer mi je končno odvezal oči. In kaj zagledam pred sabo veliko okroglo banjo, svečke in na njej dva kozarca penine. Waaa vse je bilo, kot v pravljici, vzdušje, še posebej pa moj Marko. To, da je gotovo pobegnil iz kakšne pravljice se že dolgo zavedam. In ko mislim, da od njega ne morem pričakovati več nič nepričakovanega, naredi on še nekaj bolj izjemnega, še bolj čudovitega. Takoj, ko mi je odvezal oči mi je poklonil šopek iz dvanajstih vrtnic ( je rekel, da za vsak skupni mesec ena ) in mi še enkrat povedal zakaj me ima rad....Težko z besedami opišem kaj sploh čutim do njega. Ne mine minuta, da ne bi bil v mojih mislih, ko ga dalj časa ni se mi meša od bolečine in vznemirjenje v trebuhu vsakič znova, ko odštevam minute do ponovnega snidenja. In kar mi je pri najini zvezi najbolj všeč je to, da sva najboljša prijatelja. Da ne potrebujeva besed, da je potreben samo pogled in se "čutiva". Čeprav pravijo za mene, da sem močna punca ( in mogoče sem res ), je on še tisočkrat močnejši, ob enem pa tako nežen in čudovit, preprosto najboljši. Najlepše je ko čutim, da to še zdaleč ni vse kar zmoreva, da je najina ljubezen že zdaj neizmerna, pa še vedno iz dneva v dan raste in se veča. In skupaj z najino ljubeznijo rastem, kot oseba in ženska tudi sama.

Hvaležna sem za to leto, za vsako lepo besedo, objem, poljub skupaj in za vse posebej. Za vse prebedele večere ob moji bolniški postelji na začetku leta. Za vso podporo pri študiju in vseh mojih "osebnih projektih", ki se vsem ostali zdijo mogoče čudni, ti me pa razumeš. In ravno to je bilo prvo, kar sem se naučila od tebe, da je potrebno slediti svojim sanjam in ciljem, neglede na vse....v dvoje pa je sanjati še veliko lažje in lepše....

Zdaj grem pa nazaj med knjige, da opravim še ta izpit v torek,potem me pa čakajo brezkrbne počitnice do oktobra. Wink

Lp, Lučka Smile





objavil(-a): LučkaTheBee ob 22:04 komentarjev (0) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani