Moje življenje

Ko gledam druge ljudi in ko berem izkušnje ljudi v revijah, na internetu jim pogosto zavidam. Sama sem najmlajši otrok v svoji družini in vse v mojem življenju naj bi bilo odlično in lepo. Sem mlada, študentka, srečno zaljubljena in z družino, ki ji nudi vse kar potrebuje. Vendar se lahko le vprašam če je res vse tako popolno.

Moja družina je že od samega začetka disfunkcionalna. Moj oče ozdravljen alkoholik, moja mama nikoli ozdravljen hipohonder in sestra, ki mi na videz zavida dosti stvari. Vendar tudi jaz zavidam njen vse kar ima (službo, ki si jo želi, zaročenca in otroka na poti).

Težko je živeti v družini, kjer ni medsebojnih odnosov. Pogosto sem se namreč počutila, da sem jaz odrasla oseba in ne moja mama. Pogosto sem morala prenašati njene čustvene probleme, ker se o njih ni mogla pogovoriti z nikomer drugim, vendar to je čisto njen problem. Res težko je živeti z nekom, ki ti govori, da nebi smela biti s tvojim očetom. Po drugi strani pa je on pasivna oseba v mojem življenju. V bisrvu z nikomer od njiju nisem posebej čustveno navezana. Seveda ju imam rada. Vendar nimamo običajnih odnosov, kot jih pričakuješ med starši in otroci. Z njima se bolj malo pogovarjam in do njiju pridem le takrat ko kaj potrebujem.

S sestro pa tudi nisva zelo povezani. Med nama je kar velika razlika v letih, tako da nikoli nisva bili kaj posebej navezani druga na drugo. Zato me je še posebaj prizadelo, ko mi je prejšnji teden rekla, da je ona imela pri teh letih že službo in da bi jo lahko imela tudi jaz. Seveda, bi jo lahko imela, če bi končala poklicno šolo, tako kot ona. Vendar še študiram in trenutno ne morem imeti nobene službe. V tem pogovoru z sestro pa mi je manjkala tudi podpora fanta, ki je bil zraven. Ne vem v čem je pomen fanta, če ti ne more biti v nobeno čustveno podporo. Zadnje čase imam vedno bolj občutek, da nisva za skupaj. Jaz sem preveč čustvena, on pa na trenutke (še posebaj ko ga najbolj potrebujem) popolnoma hladen.

Sprašujem se v čem je sploh smisel vsega. Težko je živeti v svetu, kjer se srečuješ z miljon različnimi vplivi in z miljon različnimi pametnimi dušami, ki ti probavajo prodati svoj ''pravilen'' način spopadanja z življenjem. Med vso zmešnjevao pa moraš še ugotoviti kdo sploh si in kaj sploh hočeš od življenja.

CANDY SHOP LESSON

Dan št.3

KOT IZ RISANKE

Nesla sem s sabo sliko in me je postrigla čist po svoje. Danes sem ji rekla, da lahko naredi, kar če. Zdaj imam frizuro kot iz risanke. Vsi frizerji so mahnjeni na dolžino in te čist preveč postrižejo. Postrigla me je za 7 cm. Če grem jutri malo popravit free style, v bolj klasiko, bom imela potem že kratke. By the way puščam dolge…

Začetek pomladi, kaj pa drugega!

Moj prvi blog, pa bo že tako iskreno zapisano vse skupaj. Ob mehurčkastih pomarančah si pustim, da mi misli pobegnejo vsepovsod. K njemu... Sedaj samo še nasmeh na "najine" trenutke, ki to nekako niso bili. Spomini pa so, in ostali bodo.

Pustila sem si, da si me malo zmešal. Z modrimi očmi in tistim nasmehom to niti ni bilo težko, tega se menda tudi on zaveda. Ampak po treznem razmisleku; On ni zame, no!!! Kaj ti je... Trenutni crush, kaj pa drugega. Lepo je bilo, pa se naredi. Še dobro, da sem dokaj trezen človek in si nisem pustila narediti niti najmanjše bedarije in si občasno privoščila le kakšen res nedolžen flirt. Distanca do konca!

I feel... I feel... Nekaj podobnega kot da se končuje neko obdobje. To ne bi peljalo nikamor, right? Jasno. Čas je, da se zresnim če se že do zdaj nisem.

Kako je lepo živeti!!! Sonce bo vsak dan bolj sijalo, toplo bo, moje oči bodo žarele in metale iskre na vse strani, nasmeh bo blestel kot niz biserov, jaz pa bom lahko uživala kot da je vsak dan moj zadnji.

In ko te bom videla, ti bom pomahala in ti morda celo pomežiknila...

Misli dopoldneva

Sedim v svoj sobi v študentskem domu in gledam nekoč polne police. Do tega trenutka vse skupaj niti ni bilo tako resnično, sedaj pa se je dokončno vsedlo. Strah me je kako se bo vse skupaj izteklo, pa kljub vsemu poskušam ostati pozitivna in gledati naprej.

Rada bi hodila na fax, rada bi ostala tu v sobici, rada bi živela normalno življenje. Pa ne morem. Ne vem kakšno grozno stvar sem v prejšnem življenju storila, da si sedaj zaslužim to. Poskušam razmišljati kar se da pozitivno in se tolažim, da bom nekega dne zdrava in bom lahko doštudirala in živela normalno življenje. Ali pa vsaj približek tega - saj nisem zahtevna. Želim si le življenje brez bolečin, življenje brez cele gore zdravil in življenje, ki ga bom živela tako kot bom sama želela, ne tako kot mi bo narekovalo moje telo.

Strah me je ponovne operacije. Strah me je dejstva, da se mi je življenje spet postavilo popolnoma na glavo, in to ravno po tem ko sem si ga spet malo uredila. Toliko stvari je, ki jih hočem početi, pa jih ne morem. Včasih se mi zdi, kot da se to ne bo nikoli končalo. Bolezen mi je vzela že 11 let življenja. 11 let zamujenih priložnosti, dogodivščin, izletov, novih poznanstev. 11 let boja, za katerega se mi včasih zdi, da je že vnaprej izgubljen. Pa kljub vsemu še kar brcam in rinem naprej, iščem nove razloge za veselje in upanje.

Nekoč bo boljše - nekoč bom zdrava in bom lahko živela normalno, počela vse kar si bo moje srce zaželelo, lahko bom brez omejitev, svobodna. Vse kar počnem teži k temu, da bi ta čas kmalu napočil - več kot celo sebe ne morem vložiti v to, tako da samo upam da bo to dovolj in da bom nekoč končno lahko rekla, da sem normalna ženska z normalnim življenjem

Ko starši spoznajo fanta...

Zanimiv dan. Stresen, a popoln. Drugačen. Še danes sem šokirana, ker mi ni popolnoma jasno, na kakšno pot sem prišla v tem kratkem času. Kako se je moje življenje obrnilo takrat, ko sem najmanj pričakovala. Včeraj sem ob sebi imela dva posebna, dva najboljša človeka, ki mi pomenita največ. Očeta in njega. Pa je za nama najhujši in krati najlepši dan. Soočenje s starši. Zjutraj se oba zbudiva nervozna, napeta, vsak razmišlja pri sebi kako in kaj, tu in tam se nasmejiva na najino nesmiselno zaskrbljenost. Jaz mogoče pod pritiskom še celo bolj kot on, zato svojo živčnost prenašam tudi nanj. Ker mi je ta dan zares veliko pomenil. Bil je zopet ena stopnja višje v najini zvezi. To pa zna plašiti. Kot zna plašiti se nekomu predati in prepustiti v celoti. Ljudje nismo vedno sposobni in pripravljeni na to in sprejeti to ogromno čustveno odgovornost. Včasih bi najraje zbežali. Ampak ni vedno najenostavnejša pot najboljša. Za kvaliteto in dobre stvari je potrebno garati. Včasih pa se ljudje bolj bojimo dobrih in pravilnih stvari kot pa slabih in napačnih. Bojimo se biti prizadeti in pasti iz največjih višav v največjo skrajnost prepada. Mogoče sem se tokrat prvič v življenju zares zavedala, koliko mi pomenijo moji starši. Koliko mi pomeni pametno mnenje očeta, koliko mi pomeni njegov nasvet in njegovo sprejetje. Vedno mi je bila všeč njegova osebnost. Prvazaprav sem ga vedno občudovala kot človeka in ravno tako kot očeta. Njegova energija in njegov samosvoj humor sta vsak dan znova dala motiv v našo hišo. Njegova filozofija se mi je zdela vedno fascinantna in konec koncev tudi prava. Ki sem jo naskrivaj mnogokrat upoštevala, čeprav tega nisem priznala. Tako kot ne znam njemu priznati kadar sem v zadregi, kadar nimam sebe pod nadzorom in kadar me oblije kanček zdravega ljubosumja. Mislim, da skrivam, pa on opazi. Takrat bi se najraje skrila od zadrege in nerodnosti. In najbolj je zanimivo ravno to, da sem mu takrat najbolj pristna, simpatična in najbolj všeč. In da me ima takrat še raje. Tako kot on meni, kadar je v podobnem filingu.


Nikoli v življenju nisem imela namena pripeljati fanta domov, dokler ne bom zares prepričana vanj. Dokler si z njim ne bom začela obetati prihodnosti in se videla z njim v zares pravi zvezi. Tokrat sem naredila to potezo. Zakaj? Ker oba resnično čutiva, da je to to. Ker sem si srčno želela in sanjarila o tem, kako on preživlja svoj čas z mojim očetom. Nikoli ni zagotovila, nikoli ni potrdila, nikoli ni pravega časa, nikoli ni defnicije za ljubezen. Ampak včasih si enostavno upaš vedeti in verjeti. Zaradi svoje intuicije. Zaradi svojih upanj. Zaradi svoje optimističnosti. Zaradi svojih čustev. Mogoče tudi zaradi preteklih izkušenj. Se zaljubljaš, učiš, greš naprej in potem srečaš tisto pravo. Verjetno je bila to največja in najmodrejša potezaa v mojem življenju. Spustiti njega k sebi.



Ob vožnji proti domu so se mi odvili v glavi vsi trenutki v otroštvu, vse stvari, ki me jih je naučil oče. Vsi športi, vsi njegovi stavki, vsi naši skupni trenutki. Zagrabi me panika, fak, to je zares prelomnica zame. Odraščam. Spreminjam se v žensko. Nisem več njegova mala, uporniška punčka. Mravljinci po celem telesu. Nekoncentracija v glavi. Zvijanje v trebuhu. In nato izstop iz avta. Najhujši momenti blokade. Prvi korak je včasih najtežji. Kasneje se že odvija nekako. Izlet in vse skupaj je postajalo vse boljše in boljše.


Tako ali tako sem vedela, da bosta z očetom takoj našla povezavo. Ampak nekakšen strah in dvom vseeno ostajata. Ob njegovih stavkih in pogovorih z mojim očetom pri nas doma na koncu, sem ga občudovala in si mislila ta razgledan, poseben, odkrit, resničen, preprost, prilagodljiv, možat in čudovit človek je moj fant. Njegovo obnašanje v bližini mojih staršev mi je bilo še bolj privlačno. Malo bolj uradno. Bil je pristen, z nekakšno skrito platjo, ki je prej še nisem videla. Tako kot si nekoč želim videti njegov službeni obraz. Priti v njegovo pisarno, potem pa hop marinka na pisalno mizo. Hehe. Skratka, ta človek postaja središče mojega sveta. Ta človek, ki so ga starši vzljubili že po prvem dnevu. Kje je ravno mene doletela takšna sreča? Kako je možno, da relnost postane skoraj točno takšna o kakeršni si nekoč samo zahtevno sanjal? Kako sem ravno jaz našla osebo s takšnim polnim, fleksibilnim in pestrim spektrom osebnosti, ki zna vsak dan bolje zadovoljiti moja visoka pričakovanja? Všeč so mi vse njegove plati, ker so vse resnične, všeč so mi tudi tiste, ki mi včasih gredo na živce in če katere od njih, ki sem jih spoznala do sedaj ne bi bilo več, bi mi nekaj pri njemu manjkalo. Pogrešala bi tisti nek del njega.



Navdušen je nad mojim očetom in pravi, da me je ravno moj oče naučil razmišljati s svojo glavo in, da si nekoč želi s svojim otrokom identično tako odkloplen in fajni odnos, ko ga imava jaz in oče. Ja. Ravno zaradi tega, ker me nikoli ni omejeval, me je usmerjal in učil. Učil, kako sprejemati lastne odločitve in biti odgovoren za njih. Učil, kako ugotoviti kdo si in kaj od življenja hočeš. Učil, kako izbirati svojo pot in se ne ozirati na druge. Učil, kako presojati po svoje in pravilno. Učil, kako biti nor in odkloplen. Učil, kako se na lastnih napakah učiti. Učil, kako slediti svojim občutkom in početi tisto, kar te navdihuje in osrečuje. Učil, kako si izoblikovati svojo osebnost. In svojemu dragemu ne bom dala samo sebe, ampak tudi svoje starše, ki jih sam ni nikoli imel. Ker vem, da ga bodo sprejeli za svojega in da bo tudi naš odnos doma postal odprtejši in boljši. Že postaja. Zaradi njegovega vstopa v našo družino. Zdaj sem zares njegova. In zdaj je on zares moj. In hkrati zares naš. In zdaj je moški, v katerega vsak dan bolj verjamem. V enem dnevu sem neverjetno osrečila sebe, njega in svoje starše. Sedaj vedo, da vsak dan spim v varnih rokah.


In še nekaj sem ugotovila ob vsem tem. Vsakemu najbolj pristaja, da je to kar je. Takrat je najbolj privlačen in najbolje sprejet. In vsak je uspešen vsepovsod najbolj takrat, ko si upa biti to kar je. Z vsemi prednostmi, z vsemi vrlinami in hkrati z vsemi napakami. In ravno on me uči, koliko lahko v življenju dosežemo z odkritostjo in s tem, ko smo takšni kakeršni smo. Trenutek moraš začutiti, da ga lahko živiš. Pa tudi, če ga začutiš zmedeno, sramežljivo, žalostno, ljubosumno, samo, da ga začutiš.

Ko sva prišla domov, so se mi ulile solze. Rekel mi je Zakaj jočeš, sem kej narobe naredil? Odgovorila sem mu. Ne, daleč od tega. Pripomnil je Kaj je pa potem narobe? Odgovorila sem mu Veliko čutim. Danes sem srečna tak fejst, da že boli. Ti se sploh ne zavedaš koliko je meni danes to pomenilo. Umirjeno je pritrdil O ja, pa vem. Najlepšo in najboljšo in najbolj posebno punco na tem svetu mam. Celoten paket ženske. Js sem najbolj srečen takrat ko si srečna ti. Ti se sploh ne zavedaš koliko mi pomeniš po tako kratkem času.

Zvečer sva se smejala, pogovarjala in analizirala trenutke in dogodivščine, majhne spodrsljaje današnjega dne. Zaspala sem ponosna. Ponosna do onemoglosti. Ponosna na svojega očeta, na svojo mamo, na njega in konec koncev tudi nase in na svoje življenje. Zaspala sem z mislijo, fak, najini pogledi so enotni. Kako je najin odnos lahko tako bližinski in visok že po tako kratkem času? In še raste in raste. Vsak dan si dajeva več pozitive in vsak dan si nasplošno dajeva več. Ne morem verjeti kako se ujameva v podobnostih in tudi v nasprotjih. In vsak dan sva bolj prepričana drug v drugega in vsak dan imava bolj odkrite pogovore o največjih nenavadnostih in o največjih strahovih. Tudi ob slabem dnevu. Tudi ob prepiru. Tudi v odsotnosti drug drugega. Bolj se spoznavava, bolj sva si všeč. Bolj se spoznavava, bolj znava osrečiti drug drugega, ker skupaj ugotavljava kaj nekomu veliko pomeni. Včeraj sem prvič v najini zvezi začutila da….da…mislim da….da…..da ga ljubim….kljub temu, da je še prehitro za to. Kljub temu, da mi ta besedna zveza onemogoči telo za normalno funkcioniranje. In onemogoči možgane za zbrano in pogumno razmišljanje. A pustimo te težke besede za kasneje. Zdaj vem, da ga presojam pravilno in komaj čakam na najine naslednje dogodivščine in novosti.****



*****Hvala, ker mi zdraviš najglobje strahove...hvala, ker mi zdraviš skrite frustracije....hvala, ker mi zdraviš šibkosti in slabosti...hvala, ker mi kažeš kako je kazati nepopolnost sebe, korak za korakom...hvala, ker daješ mojemu življenju povsem novo moč...hvala, ker sem tvojemu življenju večje razsvetljenstvo kot sonce samo...hvala ti, ker me znaš prizemljiti....kot pravi pesem....Včeraj sva še sanjala, danes pa že pijeva iste želje iz srca...tebi hvala, da si mi, prva zvezda ob polnoči, tebi hvala, da me vedno čuvaš, da se ne izgubim*****

Dan št.2

Pa sem prišla čez tale dan. Katastrofa! Zajtrk pa kosilo... vse ok. Popoldan je imela pa sestra mojega fanta rojstni dan. Ha! Torte sploh ne maram, včeraj bi jo bila pa požrla pet kosov! Vendar se mi ji je z mislijo na moje odvečne kilograme uspelo odreči. Pri ostali hrani ni bilo problema. Sem pač skombinirala tako, da sem jedla škrob in zelenjavo...

In tako sem dobila prvo bitko, vendar bo še vojna dolga.

Uspeh

Končno mi je uspelo! Končno sem se otresla odvečnih kilogramov! Sicer res da ne po popolnoma "zdravi" poti, ampak uspelo je pa le. Shujšala sem 20 kg, pa tehtnica še kar vsak dan pokaže malo manj, kot prejšni počutim se odlično, pogled v ogledalo me ne potre več, lahko oblečem stvari, ki jih prej tudi v sanjah nisem mogla, skratka počutim se kot nova oseba vse kar mi ostane sedaj, je le še to, da utrdim mišice in potem vzdrževati težo in linijo telesa. Vem, da mi bo uspelo - kot mali modri lokomitvi pa saj bo šlo, pa saj bo šlo

Konec ...

Dedi je v sredo umrl. Ko sem prišla iz šole, me je poklicala mami in mi povedala, da ga ne bo domov, kot je bilo zmenjeno, ker je hrom na levi strani. Da je v komi in bo do večera konec. Ko sem prišla domov, sem zvedela, da je že umrl. Kri mu je zalila možgane. Umrl naj bi mirno. Ni se ničesar zavedal, vsaj tako pravijo. Je vsaj v miru zaspal.

Rada pa bi se zahvalila še vsem, ki so mi napisale tako lepe komentarje. Res hvala!

P.S.: Lizzy, ti bom še pisala, samo, da pridem k sebi in da dobim željo po pisanju. Hvala tut tebi.

Radovednost je zmagala

Dan št.1

V petek sem se po dolgem času odpravila ven. Končno spet en večer za odklop. Izvlečem svoje najljubše kavbojke. Gledam jih, v glavi pa mi že švigajo razne misli. Vem, da sem se v zadnjih mesecih zredila.... ali mi bodo le prav? Navlečem jih.... po nogah me noro držijo, gumb sicer zaprem, a ob straneh mi špeh uide ven! Stvar, ki mi je najgrša, tako pri meni, kot pri drugih, je špeh, ki štrli izza preozkega pasu. Obraz mi oblijejo solze... Solze razočaranja in sramu. Nikoli nisem spadala med suhice. Vedno sem bila dekle z oblinami, ki je bilo zadovoljno s sabo in s svojim telesom. Tokrat pa je le šlo vse skupaj predaleč. Zdaj sem debela!

Po desetih minutah smiljenja sami sebi sem šla najprej do fanta in ga vprašala, zakaj ni nič rekel. Njegov odgovor, da se ni želel prepirati z mano, me sploh ni presenetil, saj sem bila do sedaj vedno užaljena, če je kdo omenil, da sem se zredila. Nato sem se usedla v kot kopalnice in temeljito premislila. Dieta in povečana telesna dejavnost! Ni druge. Nato sem oblekla druge hlače, ohlapno majico (še sreča, da so v modi) in se odpravila ven. Bila sem dobre volje, saj sem vedela, da se naslednji dan začne zame novo življenje.

Dieta mi je že poznana, saj sem jo že prakticirala pred šestimi leti in uspešno izgubila kar nekaj kilogramov. In vem, da mi bo tudi tokrat uspelo.

Dan sem začela s sadjem in skodelico bele kave... Ne morem se ji odreči! Raje pojem kak kos sadja manj, samo da mi ostane kava. Seveda brez sladkorja. V službi sem popila skodelico zelenega čaja. Baje, da pomaga pri topljenju maščob. In že kosilo....mmmmm.... par hrenovk, malo kruha in veliko zelenjave. Potem me je dragi povabil na en dolg sprehod, ki se mu seveda nisem mogla upreti. Ko sva se vrnila domov, pa sva se pridružila še njegovim prijateljem pri partiji namiznega tenisa. Po petih urah na zraku sem bila pa že res lačna.... pripravila sem si pol manjšo porcijo, kot za kosilo, postorila še nekaj stvari za službo in ob pol devetih že spala... saj pravijo, da tudi spanje pomaga pri hujšanju...

Nimam pojma koliko kilogramov imam... Želim shujšati toliko, da mi bodo prav moje najljubše kavbojke in me ne bo sram, ko se bom pogledala v ogledalo. Blog pa bom pisala zato, ker se mi zdi, da mi bo kar nekako lažje pri tej ne preveč prijetni nalogi.

Obletnica

Sedim v hotelski sobi v Garmisch Partenkirchnu in nikakor ne morem zaspati,kljub temu da je ura ze dokaj pozna in da me zjutraj caka bujenje ob 8h zjutraj-cas za zajtrk in potem se na zadnjo tekmo svetovnega pokala v alpskem smucanju! V ponedeljek me caka pot domv,nato pa sem od torka dalje v Kranjski Gori na zakljucku sezone v Alpskem smucanju! V zadnjem casu se je nabralo ogromno novih stvari in ravno danes mineva 7 let odkar sem spoznala to cudovito osebo, s katero sem si nekaj casa delila tudi posteljo. Govorili so,da sva bila par "made for each other" mogoce bi se 3 leta nazaj s tem strinjala a danes,ko na to gledam iz druge strani sem vesela,da takrat nisem bil resna.Razsla sva se,meni je zivljenje ponudilo novo priloznost in zdaj imam njega in njo.Tudi on je srecen z drugo,in to mu privoscim iz vsega srca. Vesela sem,da sva kljub razdalji,ki je med nama oddaljena za vec kot 2100 kilometrov in kljub vsem hudem kar sva prestala ostala v taksnih odnosih.Veselim se prihajajocega vikenda,ki ga bomo spet preziveli skupaj. Ti,Ona,Moj,Jaz in Najina.

Lahko recem,da sem srecna. Uzivam vsak trenutek ki mi je dan in ga znam ceniti. Zaradi njega sem postala drugacna..taksna kot sem danes in taksno se imam rada! Kaj ni ravno to bistvo? Da najprej vzljubis samega sebe in te imajo nato vsi ostali okoli tebe rajsi?

kako ponovno čez žalost

Izgubiti nedolžnost

30ur na dan

Pa sem se prvič sprla z mojim

Hja, pa sva se le prvič zares sprla. Moj prvi partnerski spor. I didn't like it at all. On pa očitno še manj. Ampak nekkao sem mu pa morala dopovedati, da me njegove pripombe glede količine in kvalitete prehrane, ki jo zaužijem, zelo prizadanejo in, kar je še več, nedvomno raz*izdijo! Že tako gledam na vsak jeben grižljajček, ki ga nesem v usta, pri čemer mi zgodovina drastičnega hujšanja in posledičnega prenajedanja vsekakor ni v pomoč-ne v vsakdanjem prehranjevanju, še manj pa kot argument v prepiru-kvečjemu je to moja slabost. Ki sem jo premagala, in jo še vedno vsak dan sproti uspešno premagujem. Tiste, ki ste imele motnje hranjenja/jih imate, boste dobro vedele, o čem govorim...

In potem mi ON, ki je tako po piščančje in še to same sladkarije in fast food, ob ČISTO vsakem obroku gleda na krožnik in zmajuje z glavo, ker si namesto enega kruha s skuto privoščim "kar 2!". Ali pa 3 piščančje hrenovke (brez kakršnekoli priloge), namesto 2!! Moja mera tolerance ob tem mi v trenutku poskoči do vrelišča. Jebe*ti, a sem mogoče supermanekenka? Ne. Imam pa zdaj po dolgih mesecih res postavo, ki mi je všeč, bolj shujšat po priporočilu zdravnice niti ne smem(sem bila že v bolnici zaradi stradanja), pa še trebuh me začne grozno bolet+dobim krče, če jem kr neki, ne dovolj, milsim. Sadje, zelenjava in jogurti mi pač uničijo črevesno floro, saj imam poleg vsega še krvno skupino 0, js pa na sadju in zelenjavi, namest pretežno na beljakovinah.

Pa še njegova ljubosumnost na chatanje oz zafrkavanje s fanti na Netlogu-pa c'mon, če sem js njegova, sem samo njegova-a je to tako težko razumet? Očitno že. A jaz pa lahko mirno prenašam njegove zajebancije z njegovo dolgoletno bivšo??

Presneti dedci

no name!

Danes je tak dan. Žalosten. Zame.

Ne verjamem v pravljice nikoli nisem, nikoli nisem verjela v princa na belem konju, še v ljubezen na prvi pogled ne verjamem. Nikoli si niti nisem niti želela princa na belem konju, vedno sem hotela samo nekoga, ki bi me imel rad, ki bi cenil mene, to kar sem, to kar hočem. Nekoga, ki bi mi zvečer rekel, da me ima rad in bi mi dovolil jokati na njegovi rami ko bi to želela. Nekoga ki bi mi dal roko in mi pomagal vstati ko bi padla... sem zahtevala preveč?

Dolgo sem se trudila zate, dala sem ti vse kar sem lahko in še več. Hotela sem ti dati še več, nisem se dobro počutila, ko sva bila v družbi tvojih prijateljev, prijateljic, kogarkoli pač. Ampak zame si bil pomemben samo ti, zato se nisem ozirala na druge.

Ampak nikoli pa si nisem misli, da mi boš enega lepega dne rekel, »saj si mi všeč, si luškana, simpatična ampak veš nisi Jessica Alba« fak.... JESSICA ALBA!!!! Ne nisem ona jaz sem jaz. » Veš hočem eno ob kateri mi bo zastal dih že ko jo bom prvič pogledal, ko bo realnost lepša od sanj«

!!!!!!!!!!!! ja hvala lepa dragi... lahko bi takoj povedal... In pol še reče, da me noče vleči za nos in da je samo iskren!

Ah ta iskrenost! Ah ti tipi! Mislim da sem za en čas opravila z njimi.

Raje se grem učit slovenščino, jutri pišemo poizkusno maturo. Za njim bom jokala drug teden, ko bom imela čas.

Rada bi šla nazaj

Danes na tako beden in zasnežen dan ko ni bilo drugega kot depresija sem tako malo poslušala radio in potem pesem od Josa in Murata Nazaj...tak realno besedilo ....Nič drugega kot da bi šla v čas ko se nisem rabila ukvarjat z lajfom ko sem živela samo za trenutek . ko me ni nič oviralo, ko ni bilo pritiskov...kaj bi dala da bi lahko zavrtela čas se vrnila v otroštvo ko sem se k kolesom odpeljala v neznano, ko smo se igrali zunaj , heh ko smo prirejali rejlije v bližnjem gozdu, ko sem se gugala na gugalnici zaprla oči in edino kar sem čutila je bil nežen veter...to je bila svoboda ...spomnim se kako sem si želela odrasti in sem še prehitro in znašla sem se v času kjer sem zdaj kjer so roki, pritiski, zahteve to poznamo vsi...da vrnila bi se nazaj in spet občutila tisti filing svobode a se ne da in so le spomini..doživljat otroštvo v času ko sem ga jaz je bilo nekaj.....ne vem zdi se mi da današnji otroci ne znajo več uživat tako kot smo mi....ti občutki doživljat to so bili neprecenljivi...In edino kar imam od tega so spomini ko se nasmejim in rečem da to je bilo nekaj česar ne obžalujem...

''Rad bi šel nazaj nazaj nazaj nazaj
a vem da se ne da nazaj nazaj nazaj
A spomnem se lahko nazaj nazaj nazaj spomnim prkliče mi vse to
nazaj nazajjj nazajjj''

Murat and Jose feat Benč : Nazaj

Ne bodo ga operirali.

Moj dedi je že veliko prestal. Pustimo to,kako daleč je hodil v šolo in kako sta z babico gradila hišo... Bil je športnik in ravnatelj. tudi učitelj. ko je bil že upokojen, je imel nesrečo. Zbil ga je njegov nekdanji učenec na motorju, brez izpita in brez tablice. Ko je dedi hotel prečkati cesto, mu je vstavil avto. In ta preklet mulc ga je prehitel in dedija zbil. drsal je več metrov po tleh. Nismo vedeli ali bo preživel ali ne. Od takrat je močno shujšal, hodi lahko samo še z breglami. Lahko je samo še bral, gledal televizijo, sprehodi pa so bili zelo kratki in še te bolj ali manj pred hišo.

Potem pa je imel pred nekaj meseci operacijo na srcu. Od tam je prišel tako zmeden, pretresen... Kar naprej mu jee šlo na jok. Redčili so mu kri, jemal je sedem tablet na dan. Sem jih preštela. Celo bolj prijazen je postal, apak iz bojazni in občutka, da gre h koncu. Ponavadi je bil strog in odločen. Ne več.

Pred približno dvemi tedni je bilo hije. Čist je bil zmeden, ni vedu kje je, kaj se dogaja okoli njega. Babi ga je peljala na urgenco in potem je čakal na nevrološki skoraj en teden, da je prišel na vrsto za magnetno resonanco. spomnim se, da sem vsak dan prišla domov in ker jem pri babici, sem šla k njen. Tolk smo že prečakal, da sm nehala vsak dan sprašvt. Ampak sej se ji je vidl. "A so pršl rezultati?"

"Ja ... In ne dobri."

Dedi ima tumor. In je najprej privolil v operacijo. Ampak ga ne morejo operirati. Ker mu tumor zaseda že četrtino možganov in hitro raste. Zdravnik je rekel, da je imel že tak primer, ko je nekega mlajšega fanta petkrat v enem letu operiral, potem pa mu je zaspal.

Moj dedi bo torej počasi umiral. Še nekaj mesecev bo živel. Vsak dan ga bo bolj bolela glava, vedno manj bo vedel zase in vedno več bo spal. In babi bo zraven. Prenašala njegovo ztmedo in nezavedanje. Gledala, kako nekdo, s katerim je poročena več kot petdeset let umira zraven nje. In nekega dne se dedi ne bo več dvignil. Zaspal bo.

Svojga bubija mam tok rada. Vem, kako bi bilo, če bi se mu kaj zgodilo. Kako bo pa babi, ko je z dedijem že petdeset let?