Pošlji prijateljuNazajDomov

torek, 01. september 2015

Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

ponedeljek, 31. avgust

I DESIRE...



Fajn je iti kdaj na window shopping v čisto novo trgovino. Kajti nikoli se ne ve, kdaj se zgodi ljubezen na prvi pogled. Dobro je biti brez denarja. Nazadnje mi je bila ena stvar neznansko všeč, čeprav ni bila čisto taka kot jo želim. Če bi imela s sabo denar, bi jo kupila. Nujno rabim kot veverica želod… Ustavim željo po nakupu. Stvar grem pogledat še enkrat čez nekaj dni. Sploh mi ni več tako zelo všeč kot prvič. Tokrat sem popolnoma ravnodušna…

Čez čas mi v roke pride revija od kolegice. Listam in ne gledam kaj dosti, zgolj listam. Ko naenkrat vidim podobno stvar veliko bolj dovršeno in takšno, kot si jo želim. Tokrat se ne morem upreti. Veverica na koncu pride do svojega želoda.





objavil(-a): mačka7 ob 22:20 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 31. avgust

ZELENOOKI ZAPELJIVEC





Zadnjič na poti od doma zvečer po filmu sem nekaj hiš stran od naše zaslišala en strašen zanimiv glas. Obrnila sem se in ga zagledala. Bil je zelo lep siv, tigrast muc.

Nisem se mogla upreti in šla sem do njega. Maček kot iz risanke dejansko obstaja… Ne zna še slovensko in nima obutih škornjev. Ampak jaz ga razumem popolnoma. Me je strenirala moja mačka…

On frajer me je počakal pred hišo in ko sem se približala je hotel, da grem za njim. Kot bi mi odločno rekel: »Pridi z mano!« Odpeljal me je do stopnišča na dvorišče. Gledal je vzratno, če mu sledim. Jaz mu sledim, ker me je zanimalo kaj želi. Potem sem se zavedla, da ni pravi čas za raziskovanje in obiske. Sem nadaljevala svojo pot on pa svojo.

Zakaj niso moški taki kot mački direktni, iskreni in odločni?





objavil(-a): mačka7 ob 21:41 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 29. avgust

SPET JE ( SKORAJ ) VSE V REDU! :)





Kako že pravijo? Da je slana voda rešitev za vse? Da so to solze, znoj ali pa morje? Verjetno se z nobenim drugim rekom trenutno ne bi mogla bolj strinjati. Zadnje čase sem bila nekoliko izgubljena in sem sama sebi grenila življenje. Nisem imela več volje, do ničesar. Jokala sem večkrat na dan. Pa še zdaj nisem čisto prepričana zakaj. Precej trapasto sem se raznežila zaradi vsakega najmanjšega znaka veselja in obratno, postala sem žalostna zaradi vsake malenkosti. In vse to so spremljale solze. Na vse pretege sem solze poskušala zadržati v družbi, s tem da sem pobegnila do bližnjega wc-ja. Nisem razumela svojih »izpadov joka« in sem bila celo zaskrbljena, da sem postala navadna čustvena razvalina, ki ne obvlada več sebe in svojih čustev. Mi je bilo pa potem, ko sem se zjokala vedno lažje. Enako lažje, kot takrat, ko sem odtekla še nekaj kilometrov več, kot sem mislila, da lahko. Enako dobro sem počutila če sem jokala ali pa če sem se dobro spotila. Hvala Bogu sem vse več tekla in vse manj jokala in ko se nisem več ob vsaki malenkosti raznežila sem bila najsrečnejša punca pod soncem. Hah pa naj še kdo reče, da slana voda ni zdravilo. Wink

Dokončno se je rek iz začetka objave pokazal za resnično, ko sem šla na morje. Po dolgem času spet z družino. In po dolgem času spet tja, kamor smo hodili, ko sem bila še majhna. Takrat, ko je bila moja edina skrb, če se sandalčki za v vodo ujemajo z rokavčki in kopalkami. Takrat, ko je bilo pomembno samo to, da bo na stojnici moj najljubši sladoled in da se bom kmalu naučila plavati brez rokavčkov in bom potem lahko plava z starejšim bratom in očijem tudi v globoki vodi. Ne vem, od nekdaj sem občudovala to neskončno morje. Povsem drugače je če tečeš od obali, kot če tečeš skozi gozd. Povsem drugače. Že vonj morja te prepriča, da ni nobena težava tako velika, da se je ne bi dalo rešiti. Pomiri te in te napolni z energijo, ki bo trajala do naslednjega obiska na obali. In ko se odpravljaš domov, nazaj v realnost, ti je edino žal, da ne boš imel vsak dan pred nosom tega neskončnega vira energije, ki mi je pokazal, da je čas, da se pobotom s svetom in da so bile solze tiste, ki mi zastirajo pogled na to, koliko je v resnici lepega in da to, da ne narediš vsega 120% ni najhujša stvar na svetu. Da bi veliko ljudi zamenjalo svoje težave ( npr. neozdravljive bolezni, revščina&hellipWink z mojimi, ki so v primerjavi z njihovimi kaplja v morje…..

Je pa kljub temu, da sem se ( spet ) znala pobrat ostala velika praznina. Prvič po več, kot enem letu ni sporočila za lahko noč. Prvič po več, kot enem letu ga ni, njega, njegovih najlepših, nagajivih modrih oči, ni njegovega pomirjajočega glasu, ki bi mi rekel, da bo vse v redu. Spomnim se kako je bilo lansko leto vse drugače. Ni mi žal, da sem ga pustila. Enostavno ga nisem mogla priklenit nase, na tako kakršno sem bila. Ker nisem bila več tista v katero se je zaljubil, takrat nisem bila niti senca sebe. In vesela sem, ko tako med skupnimi prijatelji slišim, da mu gre dobro in da še vedno tako uspešno sledi svojim sanjam. Res mu privoščim iz vsega srca. Vendar to še ne pomeni, da ga ne pogrešam in da sem zdaj, ko sem spet to kar sem bila, spoznala, da ga imam še raje, kot sem sploh mislila, da ga imam. Mami pravi, da bo to praznino spet nekdo zapolnil. Da ne bo to na tak način, kot je to znal on, ampak da to ne pomeni, da me bo imel kaj manj rad, lahko še bolj. Samo drugače. Mogoče ima prav. Čeprav o tem sploh nočem razmišljati. Prve ljubezni ne pozabiš nikoli. In tega mesta ne more nadomesti nihče. Občutek imam, da bo vedno nekaj manjkalo, tiso nekaj, kar ima samo on….

Kaj sem se v tem času naučila je to, da za vsakim dežjem posije sonce. Potem pa mora znova deževati, da sonce zopet posije. In ko dežuje naslednjič, dežuje zato, da ne bi pozabili, kako lepo je, ko sije sonce.

Vesela sem, da gre poletje h koncu in da se življenje spet vrača v mirnejše vode. September je moj najljubši mesec. In sploh ne bom delala načrtov, letos se bom pustila presenetit in do začetka faksa živela samo po načelu: »go with the flow«. Wink





objavil(-a): LučkaTheBee ob 15:33 komentarjev (1) ogledov: 0




ponedeljek, 10. avgust

Čakam in čakam



Čakam in čakam klic čakam in čakam izpolnitev obljube,usresničitev največje želje

obljube,ki je bila izrečena z večih strani obljube ,ki mi je vlila moč in upanje in če kdaj postanem črnogleda mi pravijo poglej na svetlo stran bodi optimistična in tega se držim le čakam in upam lahko

in tudi če slišim da ne gre vse po planu čakam in čakam izpolnitev obljube ah kje pa saj mogoče se pa obrne na bolje naj se jim obrne naj podjetje spet zasije v stilu stare slave

uporabljam plan b in iščem službo drugje ampak želje so znane vrntev v moj mali raj tam kjer sem imela vse kar sem želela le prihodnosti ne toda morda se nekoč na bolje obrne kdo ve?





objavil(-a): pili261 ob 21:09 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 25. julij

KRALJICA DIVLJINE





Včasih ti je namenjen najboljši sedež, čeprav ga dobiš v zadnjem momentu prek neta. Se zgodi, da se odločim na licu mesta.

Vem, da človeka nikoli ne razočara. Vedno zelo veliko da. Predstavlja ljubezen in strast v najčistejši obliki. Dotakne se te v dušo in srce kakor globoko je mogoče. Je iskrena, unikatna in neponovljiva.

Pesmi Steničica, ki jo je izvedla, ne poznam. Drama njenega glasu se zlahka primerja s kakšnim od najboljših igralcev. Tako igralec kot pevec obvladata glas v vse njegove možne odtenke. To je umetnost… Zagotovo ni samo hir in zagotovo je njena glasba brezčasna, ker jo spremljam že več kot 10 let.





objavil(-a): mačka7 ob 11:48 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 19. julij

Hot in the City





Po službi v vročini grem v trgovino. Kupila sem samo sadje in zelenjavo. Do mesta grem peš. Da malo pretegnem noge. V službi preveč sedim.

Nasproti pripelje en res hud tip na kolesu. Ne morem se ga nagledat! Njemu se zgodi isto… Vroče je že dost. Lahko je pa še malo bolj vroče… Njega poznam na videz. Zna biti, da tudi on mene pozna. Ve, da mi je všeč, ker je takšen tip.

Bog pri nekaterih prav nič ne špara…





objavil(-a): mačka7 ob 11:30 komentarjev (1) ogledov: 0




torek, 09. junij

DRUG OB DRUGEM



Odkrila sem nek lokal, kjer imajo fajn pleskavice. Če sem lačna in grem mimo, se jim ne morem upreti. Predlagal je, da greva na pleskavice. Skušam jih jesti manj, ker hujšam.

Rečem greva na rižoto k labodom. Ja, sem romantična. Vroče je tako zelo, da se topim. Ko se me dotakne, ga nekam pošljem. Rižota je bila super, ambient sila romantičen…

Lahko sva včasih tudi drug ob drugem, pa sploh ne rabiva besed.





objavil(-a): mačka7 ob 22:25 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 31. maj

Nerazum




Bi si želel? Izgubiti ali se ponovno osamljen roditi?Na konec sveta prispeti in dojeti da ta se tukaj ne konča?Večno lepoto a v zameno za večno slepoto?Gore denarja ko pa veš da to ne bo naredilo iz tebe srečnega vladarja.Samote ali sramote?Ves ta kič ali pozlačen berič?Vojno ali ali dušo pokojno?



objavil(-a): barbara007 ob 11:06 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 26. maj

Dobrim ljudem



To je blog posvečen vsem divam in divaku in dobrim ljudem ki jih srečujem ,ki mi pomagajo ki nesebično uporabljajo svoje vezi svoje kontakte ,da bi mi pomagali.To je blog ljudem ,ki me prijazno povprašajo kako si kaj lahko storim zate, to je zahvala šoferjem ki so pazili ,nisem zamudila v službo ali šolo pa prodajalcem ki so mi prijazno namignili kaj se splača kupiti ,pa frizerki ki vedno dobro opravi svoje delo in ne računa toliko kot bi lahko.To je zahvala ljudem ki so me sprejeli kot njihovo ki so z mano delili skrivnosti in radosti življenja.To so dobri ljudje ,ki se toliko časa pačijo in delajo norca iz sebe samo ,da jim uspe izvabiti kanček nasmeha to so dobri ljudje ki ti povejo da so se spomnili nate .To so tisti ljudje ko te ogovorijo ko dobiš občutek ,da si nekaj več če te nekdo lepo ogovori in pozdravi .Moje življenje je kot reka včasih umirjeno teče včasih bojevito kaže moč .In včasih se sprašujem kaj sem naredila ,da imam tako veliko srečo ,da imam ob sebi tako dobre ljudi.Pridejo momneti ko bi obupala ampak me spomini na te ljudi držijo pokonci naj živijo dobri ljudje naj ta svet postane še lepši



objavil(-a): pili261 ob 08:30 komentarjev (1) ogledov: 0




petek, 24. april

PRVI DEL ROMANA



Kot vsako jutro me je zbudila budilka na mojem telefonu. Miže sem podrsala po zaslonu, da sem izklopila nadležen zvok. Zavila sem se v odejo in si neznansko želela, da bi lahko spala še malo dalj. Ampak službo sem na nek način oboževala in čez par minut sem zehaje vstala.

Vedno sem najprej stopila v kuhinjski predel svoje garsonjerice, pobrskala za džezvo in nalila vode za kavo. V roza zguljeni jutranjki sem odtopotala v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo; še sem jaz.. Pod tušem sem se predramila, vonj zelenega čaja po telesu in mareličnega za lase sta se mi zazdela tako domača. Svoje do ramen segajoče lase sem si zavila v debelo brisačo, se obrisala po telesu in zavila nazaj. Voda je že vrela. Zakuhala sem kavo z okusom čokolade, dodala žlico sladkorja naknadno - ena izmed mojih trapastih navad - in pustila, da je dvakrat zavrelo. Nalila sem si kave v skodelico, dolila mleko in potresla še cimet povrhu.

Zadnje čase me je jezilo to, da sem se prekleto zredila. Kar troje kavbojke so žalobno samevale na polici v omari, lahko sem jih samo gledala. Nase sem povlekla zeleno majico, modre pajkice in to je bilo to. Skoraj suhe lase sem si z roko oblikovala v nekaj podobnega frizuri, popršila z lakom in urejeno. Pograbila sem še jakno in torbo in pogasila luči, zaklenila in odšla. Vedno sem lenobno počakala na mestni avtobus, ki me je odpeljal na delo. Če bi hodila peš, bi bilo vsega skupaj pol urice. Navajena udobja sem tudi na avtobusu vedno iskala sedež. Kot, da ne bi sedela osem ur za mizo...

Ampak to je bilo nekoč. Zdaj sedim tukaj v tej pisarni v centru mesta, ne delam nič posebnega. Moje telo je izoblikovano, suho, oblečeno v najmodernejša oblačila, noge so okrašene z opaznimi čevlji z vrtoglavo petko. Pred službo je pomembno parkiran moj avto. Moji lasje so rezultat tedenskih obiskov frizerja. Barva ni več moja, niti na telesu niti v laseh.

Moja duša je prazna, tudi plehka, možgani so sprogramirani na mišljenje, katerega sem se učila nekaj let. Edina uteha, edina resnica, edino zaupanje je list papirja in mehko nalivno pero, okrašeno s Swarovski kristali. Tukaj, črno na belem sem le lahko stara jaz.

Tisto jutro sem ravno v mislih seštevala svoje dolgove. Dolg do Emanuela, dolg do Finmedie, dolg do moje nekdanje prijateljice Ele in zapovrh še dolg banki. Vse skupaj okroglih 5.000 eurov. Kar zavzdihnila sem. Izstop na moji postaji je še olepšal dež, seveda sem bila brez dežnika. Stekla sem do bankomata, da bi dvignila zadnje eure, ko je k meni pritekel elegantno in bogato napravljen mlad človek. »Gospodična, tole ste zgubili!« Površno sem pogledala, v rokah je stiskal bleščečo roza žensko denarnico. Zaničljivo sem rekla; »Tole pa ni moj stil, ni moja.« Moški se je rahlo nasmehnil in me pogledal bolj podrobno. »Imate prav, ni vaš stil.« Živčno sem se obrnila stran, ker sem želela čimprej opravit dvig. Opazoval me je in spet rekel: »Se iskreno opravičujem, ampak - bi vas morda zanimal kakšen dodaten zaslužek?« V sebi sem kričala JA JA JA, njemu pa sem ponosno izjavila: »Ne, me ne zanima, hvala. Nasvidenje!«

To je bilo moje prvo srečanje z moškim, ki se mi je čez dva dni predstavil kot Miro.

Po službi sem čakala na avtobus v lokalni beznici, pila sem kavo in pregledovala novičke in trače po mobitelu. Slišim glas: »Dober dan, oprostite, lahko prisedem k vam? Lokal je poln, ne bom dolgo.« Dvignila sem pogled in zagledala njega. Slutnjo, da to ne bo dobro, sem preslišala. Očaral me je njegov parfum, njegova bogata obleka, urejena frizura, poslovna torba v roki. Čisto nasprotje mene, ki sem v supergah in majici sedela kot zadnji brezdomec na svetu. »Lahko, sama odhajam čez par minut in boste imeli mizo zase.« Prijetno se je nasmehnil. »Skoraj se že poznava ane? Jaz sem Miro..« mi je molel roko v pozdrav. Predstavila sem se še sama in seveda je komentiral, da imam lepo ime. Namrdnila sem se, bilo je preveč pogosto in meni se ni zdelo nič kaj posebnega. Vseeno pa mi je laskalo, da je to naredil. Usedel se je zraven mene in me premeril s pogledom, ki je bil čisto nevtralen in ga nisem mogla prebrat, čeprav sem ponavadi lahko prebrala vsak takšen pogled. Ni izražal ničesar drugega kot golo zanimanje, kdo sem, zakaj sem, kako sem. »Lahko vprašam, kako si?« Spodbudno me je pogledal. Srknila sem predzadnji požirek že mrzle kave in razmišljala, kako bi odgovorila, da bi pred tem privlačnim tujcem izpadla pametna. »V redu..« sem spravila iz sebe. V nadaljevanju me je vprašal, ali me morda zanima dodatni zaslužek zdaj, ko imam več časa, da mi zadevo razloži. Pomislila sem na razne Herbalife in podobne zadeve ter odkimala s prijaznim nasmehom. Nakar je izstrelil kot iz topa: »Nudim ti delo moje osebne spremljevalke. Na voljo bi mi bila kadar bi to želel. To pomeni po četrti oziroma peti uri med tednom, čez vikend pa cel dan. Moja ponudba zajema tudi seks, seveda, in še nekaj dodatnih zadev. Glede plačila ti lahko kar povem, da bi ti dajal tisoč eurov na mesec žepnine, delala bi na nevtralnem delovnem mestu, nič težkega. Le toliko, da ne bi bilo karkoli sumljivega, od česa živiš...« »Pa saj službo imam!« to je bilo vse, kar sem lahko vmes izustila. Ni se pustil motiti; ».. delala bi v prijetnem kolektivu. Plačeval bi ti stanovanje, večja garsonjera je, z res veliko udobno kopalnico.. Dobivala bi plače sedemsto eurov, ki bi jo lahko zapravila za karkoli. Žepnino prav tako. Mesečno te peljem po trgovinah, izbereš si obleke po mojem okusu. Skratka, mesečno bi ti ostajalo tisoč sedemsto eurov. Premisli. Stanovanje, čez pol leta dobiš tudi avtomobil ki ti ga kupim jaz. Obleke, čevlji, dodatki. Hrano bi ti kupoval sam. V določeni trgovini imam odprt račun, hrano nakupiš in rečeš moje ime. Takoj bi vedeli, za kaj gre.« Malo je pomolčal, naredil požirek čaja. Gledala sem ga kot, da ne vem zase. Se ta človek z mano zafrkava? Je to skrita kamera? Meni, povprečni punci, ponujaš vse to? »Zakaj jaz?« »Zdiš se mi potrebna pomoči. Mislim, da ti toliko denarja ne bi škodilo. Imaš kaj za poravnat?« Gledala sem v levo, stran od njega. »Imam. Imam dolgove.« Dobrohotno se je nasmehnil: »No, vidiš. Če sprejmeš, bi se tega kmalu znebila.« »Koliko časa bi to trajalo?« »Dokler bova okej sodelovala.« Nasmejala sem se. Pa saj to je kot petdeset odtenkov sive v živo. »Ja? Bova podpisala tudi pogodbo?« »Ne, tega ne delam. Poznam dovolj ljudi, ki bi ti lahko kaj naredili, če bi nastal kakšen problem.« Ta stavek se mi ni zdel nič posebnega. Logično, da takšen človek pozna take ljudi. »S čim se sploh ukvarjaš?« Zavzdihnil je. »Imam podjetje, to bo dosti zate. Imam dovolj denarja.« Ni mi šlo v račun, zakaj jaz. Neznatna majhna rjavolasa punca iz Ljubljane. »Ampak zakaj jaz? Najdi vendar kakšno drugo, ki ti bo v ponos..« pomislila sem, da se ponižujem s takšnimi stavki. »Ko te bom prijel v roke, ne boš tako slabo mislila o sebi.« »Kaj pa zdaj to pomeni?« Pojasnjeval mi je, da je najina stvar večja kot samo stanovanje in seks na klic. Imela bi razdeljen jedilnik (hahahahaha), hodila bi na telovadbo, ki bi si jo sama izbrala. Zmajala sem z glavo. »Ne vem, če bi to šlo.« Nasmejal se je in rekel, da mi bo zdaj plačal kavo, naj mu dam telefonsko številko in me bo poklical čez en teden. Naj razmislim o vseh plusih in minusih.

»Še to.« Spet je pomolčal, vzel v roke nežno mint zeleno kavno skodelico in dodal: »Ne gre zame. Jaz sem samo posrednik.« Onemela sem. »Za koga pa potem gre?« »Za mojega prijatelja. Delam mu uslugo. S tabo bi bil zadovoljen.« »Kakšen okus ima ta človek?!« »Všeč so mu preproste punce. Punce, iz katerih naredi dame.« Vstala sem; »Hvala za kavo!« »Malenkost.« Pomencala sem. Oh, k vragu. Na kavni beli prtiček sem nakracala telefonsko številko. Pogledala sem ga v oči. »Me veseli.« Tiho sem odprla vrata in stopila ven, na svež zrak. Premislit moram.





objavil(-a): _MAJA_ ob 13:42 komentarjev (1) ogledov: 0




nedelja, 19. april

SAY WHAT?!?





Eni se nad ljudmi izživljajo. To počne z vsakim. Zakaj? Kaj je temu razlog? Kaj želi doseči s tem? Ne vem. Vsak človek ima mejo. Ko se jo prestopi, eksplodiraš. Vsakič, ko se pogovarjava, mi vleče živec. Ne morem več. Povem mu direkt, kar mu gre. Bil je šokiran, ker ni pričakoval, da lahko popizdim. Drugače sem umirjen človek in imam visok prag tolerance. Moti me, kadar se mi zgodi krivica. O meni odločajo drugi. Sploh me ne vprašajo ali se strinjam…

Včasih bi najraje uporabila kremplje kot mačka. Ko se me resno razjezi, bi človeka najraje defenistrirala. Na koncu raje uporabljam nabrit jezik. Povem bistvo v parih besedah z lahkoto.

Šele sedaj se ta človek normalno pogovarja z mano, zakaj se ni že prej?





objavil(-a): mačka7 ob 11:57 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 11. april

SILVESTER TIME



Nabildani frajerji mi niso všeč. Rekla mi je napiši v iskalnik Silvester. Meni nič jasno. Zakaj ravno Silvester? Tako je ime aplikaciji kamor se napiše 2 dokumenta, če si s.p. in normiranec. Piše se pa Silvester Fineus. Po Ralphu, ker ta je fin. Računovodstvo je kot Rambo in najzlobnejši, temačen čarovnik... Kot aktiva in pasiva v balansu.

Vse ponavadi delam v zadnjem momentu. Poklicala sem 2 računovodska servisa in vprašala kakšna je cena, ker zakaj bi se človek matral, če se ni treba.

Servis sem izbrala po naključju. Prva je rekla, cena je 170 evrov uradno, a je normirana metoda najlažja in nimam veliko, tako da meni računa samo 100 evrov. Saj veste posebna ponudba, samo danes ekstra zame. Kadar slišim reklamo v živo dobim ošpice, ni hec... Rečem, da sporočim in že kličem drugo številko. Ta računa 150 evrov in oddaja bi bila en dan prepozno. Zdaj imajo preveč dela, ker počnejo to za vse njihove stranke, ki so najele servis.

Ker mi je prva povedala, da je stvar preprosta in enostavna, se odločim, da se za toliko denarja lahko sama spravim v akcijo. Pokličem punco, ki jo poznam in se spozna na Silvestra in me vodi po programu. Je obsežen dokument z veliko predpostavk. Je treba biti natančen. Ne gre pa za zahtevno matematično stvar.

Že pri izbiri kakšno računovodstvo želim vodit sem rekla, da ta najbolj simple. Po tej metodi se sešteje plačo. Od tega zračunaš 70%. To ni težko. Precej enostavno. Dati 100 ali 150 evrov za to, je absurd... Naredila sem stvar sama in to pravilno, nekaj sem se naučila in prišparala sem precej.





objavil(-a): mačka7 ob 11:56 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 01. april

KO IZGUBIŠ SAMEGA SEBE





Sedim ob jezeru in prelistavam svoj dnevnik. In zdi se kot dnevnik srečnega dekleta. Dekleta, ki ji je do sedaj vse v večji meri teklo, tako, kot si je zamislila, kot je želela. Dnevnik dekleta, ki je imelo sanje, dekleta, ki je bila ambiciozna, spoštovana. Dekleta, ki ji jo je čakala lepa prihodnost, vsaj tako je izgledalo. Še ne dolgo nazaj sem na istem mestu sedela s svojim fantom, kjer sva se pogovarjala kako lepa prihodnost naju čaka. Odločila sem se, da si jo on res zasluži, zato sem se odločila, da ga bom izpustila. Da nimam nobene pravice zagreniti življenje tako izjemnemu fantu, kot je on. Je bolelo? Sram me je tega priznati, ampak me ni. Pa bi si želela da bi me. Da bi spet kaj čutila, karkoli, bolečino, žalost, hrepenenje, veselje,...... Ker že lep čas ne čutim ničesar, vse mi je ravno. Ne spomnim se kdaj sem se nazadnje zares nasmejala, od srca in ne zaradi gole vljudnosti, kdaj so nazadnje iz mojih oči prišle solze sreče.

Sprašujem se kaj se je zgodilo? Kdaj je postalo vse skupaj tako prekleto zaj*****? Vedno sem želela biti boljša, misleč, boljša od sebe, za sebe. V resnici pa sem iskala potrditev pri drugih. Zakaj sem perfekcionist? Ker sem uživala, ko sem drugim lahko zaprla usta, ker sem vedela, da ne bodo imeli kaj

pripomb, ker sem vedela, da me čaka potem še pohvala. Vedela sem, da imam stvari narejene vsaj dvakrat bolje od večine, pa je bil na koncu še vedno tisti »tam bi se dalo še bolj!«. In ravno ta »dalo bi se še bolj!«, me je uničil, tako, kot popolni sovražnik, od znotraj. Zaradi tega ne vem več, kdo sem, kaj naj bi naredila. Počutim se tako izgubljeno.

Včasih sem imela toliko hobijev, da mi je bilo 24 ur občutno premalo, zdaj se mi vsak dan vleče, kot cel teden. Klavir že mesece ni videl moje roke, pa sva bila včasih najboljša prijatelja. Fotoparat s katerim sem nekoč lovila lepe spomine ima na svoji spominski kartic še lanske fotografije s počitnic na morju. Seznam knjig je prazen. In tudi tečem ne več iz užitka, ampak iz želje, da bi ušla, pa sem še vedno prepočasna. Še pri študiju se med predavanji sprašujem, če me še veseli.....

Želela bi si stran, nekam daleč, kjer me ne bi nihče poznal, kjer ne bi nihče vedel da trenutno hodim po svetu brez duše. Nekam kjer bi spet našla samo sebe, saj ni večje izgube v življenju, kot ta, da izgubiš samega sebe.





objavil(-a): LučkaTheBee ob 09:48 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 19. marec

SE DOGAJA...





Nekateri prižgejo tv, da se dogaja, da ni popolna tišina v prostoru. Drugi prižgejo tv, ko je kaj pametnega za pogledat. Prižgal je tv, kar tako brez veze. Bil je ravno en dokumentarec na HRT1 ob sobotah. On je za akcijo, jaz sem v trenutku padla v dokumentarec. Ne, da sem ga gledala, solze so mi tekle od gamnjenosti. Đelo je zakon!



objavil(-a): mačka7 ob 18:17 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 19. marec

IZJAVA TEDNA





On:"A ti čakaš na princa na belem konju?"

Jaz:"Ne."

On:" Saj imam bel pulover in bel avto, a ni to dosti?"

Kmalu bi odgovorila, a me je napadel smeh...





objavil(-a): mačka7 ob 17:57 komentarjev (3) ogledov: 0




petek, 27. februar

Magičnost lepotnih trikov





Listam po katalogu in se mi pogled ustavi na eni prekrasni fotki nalakiranih nohtov. Vse, kar rabim za ta magični lepotni trik je poseben čopič, ki je pahljačast. Cena je normalna in odločim se za nakup. Odločim se malo eksperimentirati. Da vidim ta hud trik...

Pričakovanja so visoka. Pričakujem rezultat kot na sliki. Prvi poiskus ne uspe. Niti približno ne. Barve so se prelile ena v dugo. Bi najbrž morala nanesti najprej eno in potem drugo. Zakaj v reviji ne napišejo kako se to izvede? Več sreče prihodnjič.

Ampak optimistka pa sem, to je tisto, kar šteje.





objavil(-a): mačka7 ob 16:47 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 27. februar

Freedom



Včasih je v službi preveč časa. Živi dolgčas. Greš na FB. Vidim oglas za stanovanje.

Pokličem, se zmenim za ogled. Odločim se na licu mesta, da sem za. Ni nekaj luksuz verzija, ampak saj ne rabim tega. Imam super lokacijo, kopalnico in svobodo.

Happy, happy...





objavil(-a): mačka7 ob 16:32 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 06. februar

90 dni dietke! :D



Sem si rekla, da je dost. Dost tega, da gledam svoje najljubše kavbojke že 2 meseca v omari in jih ne upam oblečt, ker so se mi naredili te fakin šlauhki na bokih. Da o trebuhu niti ne govorim. Še jahalne hlače sem pridobila (to ne pomen, da grem zdej lahko jahat konje).

Tko da sm se odločila, da je to to za zdej.

90 dni se bom prehranjevala po ločevalni dietki.

Telih svojih 59 kg bo treba oklestit, ni druge. Z gibanjem, pa malo drugačno prehrano. O 90 dnevni sem si prebrala dost stvari, predvsem pozitivnih. Menda bo tudi zame ok Laughing

Danes torej začetek!!!

Zajtrk: ananasov sok 100%, 4 dl

Malica: banana

Kosilo: črna mini koreninica s semeni (mini štručka), Lumpi sir 100g, Ego vitalslim jogurt navadni

Večerja: solata s sirom Lumpi (manj kot polovica zavitka)

Ne bom pisala o jutranji beli kavi (turška črna kava z mlekom in cimetom), pa o čajih itd., se mi zdi brezveze.

Za malico med kosilom in večerjo bo kakšna kava in pa kak mandelj (oreški so nevtralna hrana).

Kakorkoli, se javim Laughing in ni mi treba želet sreče, ker jo imam, vztrajnosti mi pa tudi ne primanjkuje Laughing





objavil(-a): sexybeast ob 12:31 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 03. januar

GHD likalnik za lase






Hejlaa!Smile Ker je tukaj kar mnogo punc,sem v polnem upanju da se najde kera ki mi bo znala pomagati Smile Že kar nekaj časa, si ogledejum likalnik Ghd znamke in me zanima če ga ima kera in kako je zadovoljna z njim? Je vredem tega denarja? Saj je drag ko žafran. Zato se želim prepričati,če je res vreden nakupa.Hvala že vnaprej, xoxo



objavil(-a): Carpediem ob 19:34 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 29. december 2014

Lacquered Bits





O nohtih, lakih in vse kar se tiče nailarta.



objavil(-a): lacqueredbits ob 11:48 komentarjev (0) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani