Rada bi šla nazaj

Danes na tako beden in zasnežen dan ko ni bilo drugega kot depresija sem tako malo poslušala radio in potem pesem od Josa in Murata Nazaj...tak realno besedilo ....Nič drugega kot da bi šla v čas ko se nisem rabila ukvarjat z lajfom ko sem živela samo za trenutek . ko me ni nič oviralo, ko ni bilo pritiskov...kaj bi dala da bi lahko zavrtela čas se vrnila v otroštvo ko sem se k kolesom odpeljala v neznano, ko smo se igrali zunaj , heh ko smo prirejali rejlije v bližnjem gozdu, ko sem se gugala na gugalnici zaprla oči in edino kar sem čutila je bil nežen veter...to je bila svoboda ...spomnim se kako sem si želela odrasti in sem še prehitro in znašla sem se v času kjer sem zdaj kjer so roki, pritiski, zahteve to poznamo vsi...da vrnila bi se nazaj in spet občutila tisti filing svobode a se ne da in so le spomini..doživljat otroštvo v času ko sem ga jaz je bilo nekaj.....ne vem zdi se mi da današnji otroci ne znajo več uživat tako kot smo mi....ti občutki doživljat to so bili neprecenljivi...In edino kar imam od tega so spomini ko se nasmejim in rečem da to je bilo nekaj česar ne obžalujem...

''Rad bi šel nazaj nazaj nazaj nazaj
a vem da se ne da nazaj nazaj nazaj
A spomnem se lahko nazaj nazaj nazaj spomnim prkliče mi vse to
nazaj nazajjj nazajjj''

Murat and Jose feat Benč : Nazaj

Ne bodo ga operirali.

Moj dedi je že veliko prestal. Pustimo to,kako daleč je hodil v šolo in kako sta z babico gradila hišo... Bil je športnik in ravnatelj. tudi učitelj. ko je bil že upokojen, je imel nesrečo. Zbil ga je njegov nekdanji učenec na motorju, brez izpita in brez tablice. Ko je dedi hotel prečkati cesto, mu je vstavil avto. In ta preklet mulc ga je prehitel in dedija zbil. drsal je več metrov po tleh. Nismo vedeli ali bo preživel ali ne. Od takrat je močno shujšal, hodi lahko samo še z breglami. Lahko je samo še bral, gledal televizijo, sprehodi pa so bili zelo kratki in še te bolj ali manj pred hišo.

Potem pa je imel pred nekaj meseci operacijo na srcu. Od tam je prišel tako zmeden, pretresen... Kar naprej mu jee šlo na jok. Redčili so mu kri, jemal je sedem tablet na dan. Sem jih preštela. Celo bolj prijazen je postal, apak iz bojazni in občutka, da gre h koncu. Ponavadi je bil strog in odločen. Ne več.

Pred približno dvemi tedni je bilo hije. Čist je bil zmeden, ni vedu kje je, kaj se dogaja okoli njega. Babi ga je peljala na urgenco in potem je čakal na nevrološki skoraj en teden, da je prišel na vrsto za magnetno resonanco. spomnim se, da sem vsak dan prišla domov in ker jem pri babici, sem šla k njen. Tolk smo že prečakal, da sm nehala vsak dan sprašvt. Ampak sej se ji je vidl. "A so pršl rezultati?"

"Ja ... In ne dobri."

Dedi ima tumor. In je najprej privolil v operacijo. Ampak ga ne morejo operirati. Ker mu tumor zaseda že četrtino možganov in hitro raste. Zdravnik je rekel, da je imel že tak primer, ko je nekega mlajšega fanta petkrat v enem letu operiral, potem pa mu je zaspal.

Moj dedi bo torej počasi umiral. Še nekaj mesecev bo živel. Vsak dan ga bo bolj bolela glava, vedno manj bo vedel zase in vedno več bo spal. In babi bo zraven. Prenašala njegovo ztmedo in nezavedanje. Gledala, kako nekdo, s katerim je poročena več kot petdeset let umira zraven nje. In nekega dne se dedi ne bo več dvignil. Zaspal bo.

Svojga bubija mam tok rada. Vem, kako bi bilo, če bi se mu kaj zgodilo. Kako bo pa babi, ko je z dedijem že petdeset let?

Vse se vrača...

Zakaj je potrebno brati? Ker je znanje temeljna prvina človeka. Znanje je moč, in ko obvladaš nekaj, ti tega ne more nihče vzeti. To je naš kapital.

Če ne prej, na razgovoru za prvo službo, preverijo naš notranji kapital in vokabular. Sleng in moderni medmeti ne sodijo v službo.

Morda boste nekoč starši pravemu intelektualcu, ki bo oboževal knjige. Zahteval bo vašo pozornost, tudi s prebiranjem knjig.

Kako boste to počeli, če ne marate brati? Sta Blefsikon seksa in Harry Potter res dovolj?

Všeč mi je...

Ljubezen in ostale neprilike

Zadnja dva tedna je bil spet aktualen on ''žabec'' o katerem sem že pisala. Prikradel se je spet tako kot vedno ko sem imela občutek da sem ga pozabila se je spet pojavil. Sledil je teden v katerem sem se resno spraševala ali je res pozabljen ali pa bom spet zapadla v to zastrupljajočo stvar ki se ji reče nesrečna zaljubljenost.....

To je bil teden premišljevanja, tuhtanja , jokanja, obujanja spominov, psovanja in žrtja čokolade....včeraj pa sem si rekla potrebujem čas zase....saj vemo bana tajm.....po tej terapiji je sledil ogled filma the Holliday ki mi je dokončno odprl oči.....

Lik Kate Winslet ....kot da bi gledla svojo zgodbo .....moja zgodba ....sprevržena stvar ki se je vlekla dve leti in pol omg dve leti ko sem sama sebe prepričevala da bo spoznal da sem jaz ta prava....kristusove gate sama sebe sem zaslepila da je on nekaj posebnega sama sebe pa dajala v nič, da sem ničvredna ....ničvredna? Zakaj ker nisem kot ena tistih plastičnih klonov?

Ok vsake toliko je prišel moment ko sem se ga hotela losat iz svojega življenja in svojih misli ....in potem mi je navrgel nekaj drobtinic v obliki lepše strani ki sem jo že opisala ...in potem sem skakala do zraka češ všeč sem mu....pa ja še kaj ded se je ustrašil za svoj ego.....in sledilo je spet temno obdobje, ko se ni hotel pogovarjat z mano ko je bil v družbi svojih kreatur seveda sramota da bi ga videli se pogovarjat z ''nižjo raso'' bi bila nepopisna, mojega jokanja ko sem sama sebe prepričevala da sem gnoj,njegovega buljenja s katerim si je večal svoj ego, do njegove odrezavosti, in nenazadnje njegovih ljubosumnih izpadov ko me je videl govoriti z drugimi predstavniki moškega spola, uh da ne pozabim potreboval je pol leta da mi je povedal da ima punco in potem ko sem ga poslala v pm je bil toliko idiota da mi je vzbudil občutek kot da sem jaz kriva vsega skupaj....

Priznam bil je moški kateremu bi dala vse.....zdaj lahko rečem hvala Bogu da nisva nič imela ker bi se sama sebi zagnusila....

Po tej analizi sem se zavedla kak idiot od ženske sem bila ne da se zdaj tu nekaj hvalim sem nekaj posebnega in resnično srečna sem da nisem eden tistih samozadostnih oseb ki ne znajo drugega kot oboževat same sebe ....vem nisem manekenka ...imam kakšen kilogram preveč ampak sem persona z kupom kvalitet ...pa tudi tako grozna nisem,saj oboževalcev mi glih ne manjka..... in v bistvu je samo on pri tem na izgubi jaz pa samo na plusu ker nimam več opravka z takim osebkom ki me je ponižal na tak način kot to ni uspelo nikomur niti mojemu bivšemu ki me je veselo varal.....to pove vse

Prej ko sem ga videvala je bil občutek grenkobe...zdaj še tega ni več je le otopel filing....in on je za mene le tujec.....edino kar lahko dobi od mene je klofuta in pred nosom zaprta vrata...

Rekli boste sama si je kriva da sem taka kot vsaka ženska ki sanja o princih in podobno a to je daleč od resnice....moj ideal ljubezni ni lepotec z izklesanim telesom, niti ni tista faking kemija med dvema in podobno sranje hvala lepa i've been there in nimam več želje po tem .....point je da sem si vedno želela in si želim preprostega dečkota z malo zdrave pameti ki me bo cenil, mi stal ob strani v dobrem in slabem, me objel in mi rekel da me ima rad tako kakšna sem vključno z mojo odštekano osebnostjo...to je zame in po moje za vsako od nas princ na belem konju....

BUTALCI

Človek se nekaj časa resnično še trudi biti kritičen, razmišljati in razglabljati, debatirati. Sčasoma pa ti kapne, da se lahko samo še smeješ. Majhni kot smo, bi radi v razkošju konkurirali ostalim državam EU, s svojimi dejanji pa kažemo kako nemočni smo in kakšni ritotrobi zaribanci vodijo našo državo! Dobrodošli v BUTALE, bi lahko pisalo na naših mejnih prehodih, resnično.

Očitno bomo zaradi afere z Istrabenzom prodajali Postojnsko jamo? Halo - prodali bomo NAŠO NARAVNO ZNAMENITOST?! Zaradi propada podjetja po človeški krivdi, ki nikoli ne bo odgovarjal. V skrajni sili še vedno lahko prodamo Triglav. Italijani pa si že posmehljivo manejo roke, v zahvalo naši bebavosti.

Še vedno se vleče afera s psi, ves parlament, vsa država se je ubadala s to afero več kot en mesec in na račun le-te so si stranke metale polena pod noge?! Afera s psi je prišla tako daleč, iz tega smo naredili celo sceno, da se je javnost namesto s pravimi problemi, ki nas trenutno pestijo, ubadala s t.i. moralno katastrofo?!

Medtem, ko imamo vse več brezposelnih, imamo tudi vse več upokojencev in posledično toliko večjo obremenitev države s pokojninami. Hkrati pa vsak bodoči ali zdajšnji študent ne pride niti do pripravništev, redkokdo si upa pomisliti, da bo po diplomi sploh dobil službo, kaj šele redno zaposlitev. Kdo bo kril pokojnine, kdo bo živel izobražene mlade brez služb, če bodo seveda sploh želeli ostati v Butalah?

Plus tega imamo v parlamentu ljudi brez ustrezne izobrazbe, posameznike ki si v parlamentu drznejo dajati skrajno rasistične izjave, posameznike, ki kljub vidni nestrpnosti do drugačnih, dobijo službo v uradu za enake možnosti. V našem parlamentu sedi kopica ljudi, večina državljanov pa bi morda znala našteti le par imen. Za večino celoten mandat ne vemo, da sploh so tam. Ali pa že ptički čivkajo o navezah, velikih krajah davkoplačevalskega denarja, aferah in afericah… in še vedno smo dovolj neumni, da tovrstne »brihte«, ki kradejo kot srake, z našo pomočjo vedno znova prilezejo do vladnih stolčkov.

Ma ni panike. Še vedno imamo oklepnike, najboljšega soseda, fancy dvorec na Bledu, precej vladnih limuzin, nekaj rdečih preprog, kamelo, podpisan sporazum s prijaznimi sosedi, Falcona, Petro Majdič (rešiteljico našega naroda), stadion na Stožicah, mega odvetnika Mira Senico in seveda prekmursko gibanico! V BUTALAH je luštn'.

In končno se pobiram.....1.del

Koliko lahko človek prenese? Ja toliko, kolikor si naloži....To je moj prvi blog tukaj in rada bi se predstavila....

Ljubim življenje....celo mladost sem se borila in se še borim po operacijah na hrbtenici...Same operacije niti niso bile toliko hude....a bila sem premlada, da bi dojela da svet ni rožnat in da se bom morala boriti...

Problem je bil, da nisem mogla dobiti dela....vso negativno energijo sem vložila v branje in učenje in naredila šolo, ki jo prej zaradi bolezni nisem mogla. Moj trud je bil poplačan in dobila sem delo, sicer polovični delavni čas, a zaradi tegob, ki sem jih imela, je bilo to fenomenalno...Bila sem ponosna na sebe, delala sem marljivo in namesto 3 mesecev, sem bila tam 2 leti in ostala bi, če mi sene bi zopet poslabšalo....to je bilo deževno obdobje....sončno je bilo ko sem vpisala študij....ki sem ga po 2 letu morala pustiti, ker nisem mogla biti fizično pisotna....

Nato sem spoznala fanta iz FR in se preselila k njemu....Zdravstvo je bilo veliko boljše....ne bom šla v podrobnosti, to bom kasneje pisala....a imela sem tipa, ki se ni hotel družiti z nikomur...ni želel ven...tako da sem 5 let upala da se bo nekaj spremenilo....kolikokrat sem hotela oditi a nisem mogla...ker je bil v enem kurčevem predelu, kjer ni bilo povezav....slaba povezava, slabo sem znala fancoščino....bila sem nesrečna...zadrževali so me le psi, ki sem jih imela....v toliko stvari sem verjela, a vse to sem poteptala in sebe pripeljala do dna.....samo zato, da bi njemu ustregla....sebe sem pozabila in preteklosti ne morem spremeniti....lahko samo upam, da se mi kaj takega ne bo ponovilo....sedaj sem tu v svoji SLO...imam prijatelje, hodim ven, a ostal mi je strah od tišine....ker sem bila toliko osamljena in nisem nikogar imela, sem se začela bati tišine....

Pobiram svoj razbit karakter in grem naprej....tu sem med svojimi, ker biti tujec.....je grozno...nisem razumela a sedaj razumem, kako je če imaš vse, a nimaš nič.....

Dan solznih oči...

Odvržena v kot
preži na nas
odšteva, briše številke
znova in znova

drseči čas
tišči jo k sebi
vsako jutro jo prebuja
da ujame nas
v krošnje svojega debla

njeno roko stisnemo vsi
je pomembno kdaj?
njej ni mar
brezbrižno divja za nami
v udarcu želje
pozabi na knjigo pravil

nepredvidljivo
češe in neguje
dneve, mesece, leta
dokler ne odloči se za start
svojega teka
odkotali žalost in veselje
po hribu navzdol
kjer posadi prazno ravnino

lahko jo postavimo na električni stol
zapremo v plinsko klet
pa še vedno bo močnejša

tako daleč je
in hkrati tako blizu
smrt

Vedi, da naši skupni trenutki, naša skupna prijateljska doživetja ostanejo v spominu. Tega nam ne more vzeti nihče. Dragi prijatelj, komaj si vzljubil gore, pa so te že vzele. Je to usoda? R.I.P.

BABY BOY

Bana tajm

Za mene osebno ima kopalna kad sploh kopel sama veliko vrednost. Včasih se šalim da največje odločitve v življenju spremljam v'' bani''. Ko se ne počutim dobro, ali je pred mano kaj večjega, ko se pojavijo padci v življenju karkoli bi pomenilo stres izkoristim za čas ki ga imenujem bana tajm. Natočim si vodo, not nalijem eterična olja, tako in onako kopel, prižgem si svečke si dam gor kako pomirjočo glasbo, sploh kaki jazz ali klasiko, se vsedem v vodo zaprem oči in se opustim ne razmišljam o ničemer....kakšna ura tega zbriše vsakršno sled za stresom....po tem ponavadi grem spat in zjutraj se zbudim kot prerojena. Domači spa ki si ga lahko privošči vsaka od nas in nam omogoči da pozabimo malo na vsakdanje težave in nam da občutek da se počutimo kot boginje .....

PARIŠKA PRAVLJICA

Ujela sem modno revijo visoke mode iz Pariza. Obleke so bile kr neki. Ene celo čisto prosojne. To bi lahko oblekla samo do postelje. Kmalu bi me kap, ko so povedali ceno ene mojstrovine. 200 000 evrov!

Jaz, skromna, bi poleg oblekce še eno stanovanje zraven. Obleka je sešita na roke in kreator je dobil navdih iz arhitekture.

Ko vstopiš v zvezo...

Ravno danes sem razmišljala kako se ti življenje spremeni, ko vstopiš v zvezo…ko zares začneš z nekom deliti vsakdanjike….smeh, tegobe, jezo, brezvoljnost, radost, spodbudo, nasprotja, ki nakazujejo, da je nekdo ženska in drug moški in skupne točke, ki dva človeka povezujejo v par in početje v dvoje in vse kar spada v realnost dni…postaneš drugačen...ne bi to poimenovala pretvarjanje, da spremeniš svoj jaz, ampak, ko si z nekom v družbi, vsaj na začetku posvečaš njemu sebe in svoj čas…prej je bilo to seveda bistveno drugače…skakanje sem in tja, od ljudi, do ljudi…to se seveda malo spremeni, vsaj na začetku in vsaj v njegovi prisotnosti….tako čutiš, tako te usmerjata um in srce…tako ti začne ustrezati…potrebe se ti spremenijo…pravijo, da dokler se par skupaj zabava, je vse rožnato, prava vrednost pa se pokaže ob trenutkih, ki so kaj več kot zabava….in midva sva se v teh trenutkih spoznala…in se ob teh trenutkih zbližala…zabava prihaja občasno, ni pa point vsega…obstoj se ti spreminja iz dneva v dan, pa mogoče sploh ne dojemaš…glede na to, da ne on in ne jaz nisva navajena na življenje v dvoje, se oba privajava počasi…učiva se skupaj….korak za korakom…u izi…da ne pride do prevelikih šokov ali strahov..Nekaj pa je res…nikoli nisi zadovoljen 100%....tega ne obstaja…v enem človeku sem našla skoraj vse….približno 90, 95%...mislim, da je to dovolj, da bolje ne more biti…mislim, da je največji problem ljudi, ker nimajo tistega kar hočejo, oziroma še večji problem, ker ne vejo kaj hočejo….jaz vem, da hočem njega…on ve, da hoče mene…in v tem primeru postanejo kompromisi, zvestoba in vse enostavnejše…tega se enostavno moraš zavedati….pridejo nesporazumi, pridejo šibki prepirčki, pridejo bedni dnevi, živčnost, zaradi kakšnih drugih stvari, glede na to, da sva skupaj vsak dan in da sem doma spala v tem času mogoče zgolj dvakrat, trikrat…vendar na koncu vse to obarvava s pravo rešitvijo, z obojestransko zavzetostjo in aktivnostjo in z nasmehom…breme je lažje, če ga razdeliš...in potem je še bolje, ker zopet odkrijeva nekaj novega...to pa je vendar point vsega, mar ne?....problemi in pomanjkanja so zato, da se rešijo in izboljšajo… je pa tudi nekaj res…ko vstopiš v neko zvezo, imaš na začetku rad človeka zase….in iz dneva v dan znaš biti manj sam…ne znaš se več tako dobro spoprijeti s samotnimi trenutki kot si se bil navajen v samskem življenju…prej sem vse počela sama, osredotočaš se na vse ostale stvari okoli sebe, da le najdeš neko srečo, posvečaš se vsem ljudem, iščeš tolažbo, pogovor, pohvalo v vseh ljudeh…potem pa tega ne potrebuješ več….ker vse to črpaš iz svojega partnerja…niti nimaš več toliko volje, niti toliko energije za vse ostalo okoli….vse ima neke prednosti in slabosti….vendar tega kar sem našla, ne zamenjam več za samsko življenje za nič na svetu….temu sem predana 100% in ravno tako on…predana, ampak določene trenutke, stvari, hobije, ljudi od prej še vedno obdržiš…to je resnično zdravo za veselje zveze…sicer narediš malo selekcije, ampak gre…pravzaprav mislim, da trdni pari sploh ne pridejo do zavajanja iz strani kakšnega tretjega človeka…ne padejo v podvrženost zavajanja in niti niso zavedeni….ker okoli sebe vzpostavijo oklep, jaz sem v zvezi, nekje obstaja distanca, do kakšne intime in do kakšnih pogovorov se gre….in takšnih ljudi ostali sploh ne zavajajo, sploh ne pridobivajo na svojo stran, ker vedno, da nima smisla, da je okoli njega zid in da njegovo poslanstvo pripada samo enemu človeku…tako energijo človek v trdni zvezi izžareva…je enostavno, po drugi strani pa zahteva tudi veliko prilagajanj, nekaj žrtvovanja, veliko truda, vzpostavijo se neke meje in še kaj…česar prej nisi bil navajen…sploh pa ne mi svobodni ljudje, ki smo dihali dneve in noči sami s seboj…pa vendar, to je novi smisel, to je tisto, kar sem iskala in to je tisto, česar se mislim držati ne glede na vse…to je tisto, kar me osrečuje….to je tisto, česar se rada lotevam…to je moj najljubši čas…to je tisto, kar prerašča v zrelo ljubezen…to je tisto, kjer si upava skupaj sanjati o skupni prihodnosti…to je tisto, v kar resnično verjameva, da obeta veliko…in oba sva mnenja, ko se to enkrat uniči, je bolje končati, kot pa zlagano životariti skupaj….ker za naju brez pristnosti ni začetkov, niti zveze…naj traja, naj prinaša lepe dneve in še lepše in še lepše….in kako lepo je, ko vsi dvomi izginejo…življenje dobi stalnost, zanesljivost, tam pa za strahove ni prostora…vsaj dokler čutiš, da je vse v redu…ko pa tega ne čutiš več, pa se vklopi alarm nezaupanja…do takrat pa, živi in pusti živeti…verjemi in pusti verjeti...ljubezen osvobaja vseh skrbi, vzpostavi z dušo notranji mir in hkrati novo evforijo in podari življenju skoraj vse***

BI...

Pa nimam volje.

Ne morem...

Mogoče bom.

JUTRI. Dobra novica: we can always have tomorrow...

Not a baby !

Gre se o mami seveda.. Sej je super ne narobe razumet. Sm kar tk prekleto težko prenaša mojo puberteto.. da pr vseh je tk, nism edina blabla.. Ne pa ni. Pr meni je hujše. Da me sploh kam pusti jo morm prepričevat celooo večnost. Ko ji sploh omenim da bi šla kam se temi zmerej izogiba al se pa skregamo. To je v bistvu edina stvar o keri se kregamo. Vrjetno je malo krivo dejstvo da sm edinka. Zt pa jo je tk prekleto strah da me nikamor ne pusti. Želim si sm da bi malo mjn gledla na ta svoj strah pa malo bl na moje želje. Če se to ne zgodi kmalu bom lih popiz***.
Če odpišemo ta problem si lepšega lajfa ne bi predstavlala. Sprejeta sm bla na željeno sredno, ocene so .. pa ok kko kdaj. Frendice so super, neznam kaj bi brez njih, res mi ful pomenijo . Pa seveda fant ki ga preprosto obožujem <3 . Mam optimistični pogled na skor vse stvri. Nobene osebe ne sovražim, so pa osebe ki mi grejo od časa do časa kr fjn na živce. Pa tudi taki morjo obstajat .
Moj edini problem bo upam kmalu rešen, če ne prej pa čez tri leta .

Lp ;*

Risanje

Risanje je moja hrana, risanje sem jaz, brez risb mene ne bi bilo, bila bi nič.
Kar sedela bi in risala ves čas. To je moje zdravilo, ki zdravi vse bolezni! Risanje je moje pozitivno čustvo pri katerem se negativne misli razblinijo! Je sopotnik mojega življenja, z mano je odkar se zavedam sebe s svinčnikom v roki.

Moja glava je polna idej, a dan je prekratki. Komaj čakam naslednje počitnice katere bom prerisala dobesedno!

Čudovito je ko človek odkrije kar ga veseli in česa je sposoben. Čeprav ni najboljši, vedno je nekdo nad tabo. Zato so pa nekateri pod mano, da sem jaz nad njimi.
Vem kaj hočem! In to je nekaj najlepšega!

Lahko noč.

Fashion -- my passion

Preprosto obožujem modo in vse kar je povezano z njo. Zanjo pa me je navdušila revija Elle. Prvo številko sem kupila šele decembra in je sploh nism mogla spustit iz rok. Članki so napisani res super, na humorističen a res dobr način. Poudarek je seveda na modi in jaz osebno najbolj obožujem D&G. Mnogi so mnenja da so znamke kot Kenzo, MaxMara, Marc Jacobs, Dior in druge le kos obleke, nič posebnega. No jaz sem mnenja da so ti oblikovalci zaslužno na mestu kjer so, na njih stoji svet mode in na podlagi njih vemo kaj bo v modi naslednjo sezono. Bravo !

Sanjska poroka - nadaljevanje....

Najina sanjska zgodba se nadaljuje....sodelujeva v nagradni igri Sanjska poroka (priloga Dnevnika NIKA), kjer bi si lahko uresničila sanje o res sanjski poroki. Če kdo želi glasovati za naju, sva par 5 - oz. preko SMS na 3131 Poroka 5.

Hvala že vnaprej, Tjaša

Dr. SOFTIĆ

Našemu zdravstvu se kar ne morem in ne morem načudit...

Bilo je pred leti, ko so me vrgli s študenstskega zobozdravstva in se je začelo mukotrpno iskanje normalnega zobarja, ki ga po možnosti ne bi bilo treba plačat. Urgentno je že bilo, ko sem naletela na blazno simpatičnega dedija, ki pa je bil... POLN! Kako je zobar lahko POLN?

Pa sem šla čez hodnik k drugemu, ki me je vrgel na čakalno listo, bila sem na 1500-em mestu! Po parih letih imam spet urgentno situacijo in se odločim poklicat, če sem že kaj blizu vrat. Čeprav so rekli, da me bodo sami... Pa me presenetijo, da model ne dela več pri njih!

JA, NAJLEPŠA HVALA, NO! :

Sprejema pa, po novem, dr. SOFTIĆ! Zdej pa mene zanima, a mene mal na suho vlečejo?

Test

savtiji

Še ena stvar ki sodi v spekter mojih odvisnosti south park namreč.Od takrat ko sem jih začela spremljat v srednji šoli sem se nesmrtno zaljubila v njih sploh v cartmana hehe. Ok sej sem že prej slišala za njih in potem se je zgodilo nekega lepega dne se vsedem pred tv gledam viva kanal to je nemški music kanal ....začne se uvodna špica ...no pa da vidimo zakaj se gre...sicer v nemščini ampak ok ...prvo kaj sem zagledala je bil kenny za katerega sma s sestro prvo mislile da je kura oblečena v pajaca hehe no pol sma skužle da je to fantek.....no skratka od takrat sem največji fen ....v to odvisnost sem zvlekla še mamo .....in pol se vse 3 režimo ko vsekane.....

Se zgodi da sem kdaj v bed stanju in moje zdravilo zgleda nekako tako...dam si gor nekaj delov south parka se zraven režim in garantirano se potem počutim veliko boljše

Zakaj je south park tak fenomen ....ne vem mogoče zato ker nekako metaforično prikaže ogledalo američanov in pa tudi nas ljudi nasploh ....ker to kar cartman blekne na glas to si mislimo....ne dela se lepega....no če se že lepega dela že nekaj konkretno smrdi ....in to prikažejo na tak način da se moraš režat zraven....

Zatorej če ste depresivni....ma kake tablete ...uro south park pa boste ozdravljeni