Najdi na Divi


Bodi vedno na tekočem! Kje se Diva oblači, kdaj se zabava, koga ljubi, kam potuje...?  Spremljaj jo na Facebooku!

torek, 26. maj

Dobrim ljudem



To je blog posvečen vsem divam in divaku in dobrim ljudem ki jih srečujem ,ki mi pomagajo ki nesebično uporabljajo svoje vezi svoje kontakte ,da bi mi pomagali.To je blog ljudem ,ki me prijazno povprašajo kako si kaj lahko storim zate, to je zahvala šoferjem ki so pazili ,nisem zamudila v službo ali šolo pa prodajalcem ki so mi prijazno namignili kaj se splača kupiti ,pa frizerki ki vedno dobro opravi svoje delo in ne računa toliko kot bi lahko.To je zahvala ljudem ki so me sprejeli kot njihovo ki so z mano delili skrivnosti in radosti življenja.To so dobri ljudje ,ki se toliko časa pačijo in delajo norca iz sebe samo ,da jim uspe izvabiti kanček nasmeha to so dobri ljudje ki ti povejo da so se spomnili nate .To so tisti ljudje ko te ogovorijo ko dobiš občutek ,da si nekaj več če te nekdo lepo ogovori in pozdravi .Moje življenje je kot reka včasih umirjeno teče včasih bojevito kaže moč .In včasih se sprašujem kaj sem naredila ,da imam tako veliko srečo ,da imam ob sebi tako dobre ljudi.Pridejo momneti ko bi obupala ampak me spomini na te ljudi držijo pokonci naj živijo dobri ljudje naj ta svet postane še lepši



objavil(-a): pili261 ob 08:30 komentarjev (1) ogledov: 0




petek, 24. april

PRVI DEL ROMANA



Kot vsako jutro me je zbudila budilka na mojem telefonu. Miže sem podrsala po zaslonu, da sem izklopila nadležen zvok. Zavila sem se v odejo in si neznansko želela, da bi lahko spala še malo dalj. Ampak službo sem na nek način oboževala in čez par minut sem zehaje vstala.

Vedno sem najprej stopila v kuhinjski predel svoje garsonjerice, pobrskala za džezvo in nalila vode za kavo. V roza zguljeni jutranjki sem odtopotala v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo; še sem jaz.. Pod tušem sem se predramila, vonj zelenega čaja po telesu in mareličnega za lase sta se mi zazdela tako domača. Svoje do ramen segajoče lase sem si zavila v debelo brisačo, se obrisala po telesu in zavila nazaj. Voda je že vrela. Zakuhala sem kavo z okusom čokolade, dodala žlico sladkorja naknadno - ena izmed mojih trapastih navad - in pustila, da je dvakrat zavrelo. Nalila sem si kave v skodelico, dolila mleko in potresla še cimet povrhu.

Zadnje čase me je jezilo to, da sem se prekleto zredila. Kar troje kavbojke so žalobno samevale na polici v omari, lahko sem jih samo gledala. Nase sem povlekla zeleno majico, modre pajkice in to je bilo to. Skoraj suhe lase sem si z roko oblikovala v nekaj podobnega frizuri, popršila z lakom in urejeno. Pograbila sem še jakno in torbo in pogasila luči, zaklenila in odšla. Vedno sem lenobno počakala na mestni avtobus, ki me je odpeljal na delo. Če bi hodila peš, bi bilo vsega skupaj pol urice. Navajena udobja sem tudi na avtobusu vedno iskala sedež. Kot, da ne bi sedela osem ur za mizo...

Ampak to je bilo nekoč. Zdaj sedim tukaj v tej pisarni v centru mesta, ne delam nič posebnega. Moje telo je izoblikovano, suho, oblečeno v najmodernejša oblačila, noge so okrašene z opaznimi čevlji z vrtoglavo petko. Pred službo je pomembno parkiran moj avto. Moji lasje so rezultat tedenskih obiskov frizerja. Barva ni več moja, niti na telesu niti v laseh.

Moja duša je prazna, tudi plehka, možgani so sprogramirani na mišljenje, katerega sem se učila nekaj let. Edina uteha, edina resnica, edino zaupanje je list papirja in mehko nalivno pero, okrašeno s Swarovski kristali. Tukaj, črno na belem sem le lahko stara jaz.

Tisto jutro sem ravno v mislih seštevala svoje dolgove. Dolg do Emanuela, dolg do Finmedie, dolg do moje nekdanje prijateljice Ele in zapovrh še dolg banki. Vse skupaj okroglih 5.000 eurov. Kar zavzdihnila sem. Izstop na moji postaji je še olepšal dež, seveda sem bila brez dežnika. Stekla sem do bankomata, da bi dvignila zadnje eure, ko je k meni pritekel elegantno in bogato napravljen mlad človek. »Gospodična, tole ste zgubili!« Površno sem pogledala, v rokah je stiskal bleščečo roza žensko denarnico. Zaničljivo sem rekla; »Tole pa ni moj stil, ni moja.« Moški se je rahlo nasmehnil in me pogledal bolj podrobno. »Imate prav, ni vaš stil.« Živčno sem se obrnila stran, ker sem želela čimprej opravit dvig. Opazoval me je in spet rekel: »Se iskreno opravičujem, ampak - bi vas morda zanimal kakšen dodaten zaslužek?« V sebi sem kričala JA JA JA, njemu pa sem ponosno izjavila: »Ne, me ne zanima, hvala. Nasvidenje!«

To je bilo moje prvo srečanje z moškim, ki se mi je čez dva dni predstavil kot Miro.

Po službi sem čakala na avtobus v lokalni beznici, pila sem kavo in pregledovala novičke in trače po mobitelu. Slišim glas: »Dober dan, oprostite, lahko prisedem k vam? Lokal je poln, ne bom dolgo.« Dvignila sem pogled in zagledala njega. Slutnjo, da to ne bo dobro, sem preslišala. Očaral me je njegov parfum, njegova bogata obleka, urejena frizura, poslovna torba v roki. Čisto nasprotje mene, ki sem v supergah in majici sedela kot zadnji brezdomec na svetu. »Lahko, sama odhajam čez par minut in boste imeli mizo zase.« Prijetno se je nasmehnil. »Skoraj se že poznava ane? Jaz sem Miro..« mi je molel roko v pozdrav. Predstavila sem se še sama in seveda je komentiral, da imam lepo ime. Namrdnila sem se, bilo je preveč pogosto in meni se ni zdelo nič kaj posebnega. Vseeno pa mi je laskalo, da je to naredil. Usedel se je zraven mene in me premeril s pogledom, ki je bil čisto nevtralen in ga nisem mogla prebrat, čeprav sem ponavadi lahko prebrala vsak takšen pogled. Ni izražal ničesar drugega kot golo zanimanje, kdo sem, zakaj sem, kako sem. »Lahko vprašam, kako si?« Spodbudno me je pogledal. Srknila sem predzadnji požirek že mrzle kave in razmišljala, kako bi odgovorila, da bi pred tem privlačnim tujcem izpadla pametna. »V redu..« sem spravila iz sebe. V nadaljevanju me je vprašal, ali me morda zanima dodatni zaslužek zdaj, ko imam več časa, da mi zadevo razloži. Pomislila sem na razne Herbalife in podobne zadeve ter odkimala s prijaznim nasmehom. Nakar je izstrelil kot iz topa: »Nudim ti delo moje osebne spremljevalke. Na voljo bi mi bila kadar bi to želel. To pomeni po četrti oziroma peti uri med tednom, čez vikend pa cel dan. Moja ponudba zajema tudi seks, seveda, in še nekaj dodatnih zadev. Glede plačila ti lahko kar povem, da bi ti dajal tisoč eurov na mesec žepnine, delala bi na nevtralnem delovnem mestu, nič težkega. Le toliko, da ne bi bilo karkoli sumljivega, od česa živiš...« »Pa saj službo imam!« to je bilo vse, kar sem lahko vmes izustila. Ni se pustil motiti; ».. delala bi v prijetnem kolektivu. Plačeval bi ti stanovanje, večja garsonjera je, z res veliko udobno kopalnico.. Dobivala bi plače sedemsto eurov, ki bi jo lahko zapravila za karkoli. Žepnino prav tako. Mesečno te peljem po trgovinah, izbereš si obleke po mojem okusu. Skratka, mesečno bi ti ostajalo tisoč sedemsto eurov. Premisli. Stanovanje, čez pol leta dobiš tudi avtomobil ki ti ga kupim jaz. Obleke, čevlji, dodatki. Hrano bi ti kupoval sam. V določeni trgovini imam odprt račun, hrano nakupiš in rečeš moje ime. Takoj bi vedeli, za kaj gre.« Malo je pomolčal, naredil požirek čaja. Gledala sem ga kot, da ne vem zase. Se ta človek z mano zafrkava? Je to skrita kamera? Meni, povprečni punci, ponujaš vse to? »Zakaj jaz?« »Zdiš se mi potrebna pomoči. Mislim, da ti toliko denarja ne bi škodilo. Imaš kaj za poravnat?« Gledala sem v levo, stran od njega. »Imam. Imam dolgove.« Dobrohotno se je nasmehnil: »No, vidiš. Če sprejmeš, bi se tega kmalu znebila.« »Koliko časa bi to trajalo?« »Dokler bova okej sodelovala.« Nasmejala sem se. Pa saj to je kot petdeset odtenkov sive v živo. »Ja? Bova podpisala tudi pogodbo?« »Ne, tega ne delam. Poznam dovolj ljudi, ki bi ti lahko kaj naredili, če bi nastal kakšen problem.« Ta stavek se mi ni zdel nič posebnega. Logično, da takšen človek pozna take ljudi. »S čim se sploh ukvarjaš?« Zavzdihnil je. »Imam podjetje, to bo dosti zate. Imam dovolj denarja.« Ni mi šlo v račun, zakaj jaz. Neznatna majhna rjavolasa punca iz Ljubljane. »Ampak zakaj jaz? Najdi vendar kakšno drugo, ki ti bo v ponos..« pomislila sem, da se ponižujem s takšnimi stavki. »Ko te bom prijel v roke, ne boš tako slabo mislila o sebi.« »Kaj pa zdaj to pomeni?« Pojasnjeval mi je, da je najina stvar večja kot samo stanovanje in seks na klic. Imela bi razdeljen jedilnik (hahahahaha), hodila bi na telovadbo, ki bi si jo sama izbrala. Zmajala sem z glavo. »Ne vem, če bi to šlo.« Nasmejal se je in rekel, da mi bo zdaj plačal kavo, naj mu dam telefonsko številko in me bo poklical čez en teden. Naj razmislim o vseh plusih in minusih.

»Še to.« Spet je pomolčal, vzel v roke nežno mint zeleno kavno skodelico in dodal: »Ne gre zame. Jaz sem samo posrednik.« Onemela sem. »Za koga pa potem gre?« »Za mojega prijatelja. Delam mu uslugo. S tabo bi bil zadovoljen.« »Kakšen okus ima ta človek?!« »Všeč so mu preproste punce. Punce, iz katerih naredi dame.« Vstala sem; »Hvala za kavo!« »Malenkost.« Pomencala sem. Oh, k vragu. Na kavni beli prtiček sem nakracala telefonsko številko. Pogledala sem ga v oči. »Me veseli.« Tiho sem odprla vrata in stopila ven, na svež zrak. Premislit moram.





objavil(-a): _MAJA_ ob 13:42 komentarjev (1) ogledov: 0




nedelja, 19. april

SAY WHAT?!?





Eni se nad ljudmi izživljajo. To počne z vsakim. Zakaj? Kaj je temu razlog? Kaj želi doseči s tem? Ne vem. Vsak človek ima mejo. Ko se jo prestopi, eksplodiraš. Vsakič, ko se pogovarjava, mi vleče živec. Ne morem več. Povem mu direkt, kar mu gre. Bil je šokiran, ker ni pričakoval, da lahko popizdim. Drugače sem umirjen človek in imam visok prag tolerance. Moti me, kadar se mi zgodi krivica. O meni odločajo drugi. Sploh me ne vprašajo ali se strinjam…

Včasih bi najraje uporabila kremplje kot mačka. Ko se me resno razjezi, bi človeka najraje defenistrirala. Na koncu raje uporabljam nabrit jezik. Povem bistvo v parih besedah z lahkoto.

Šele sedaj se ta človek normalno pogovarja z mano, zakaj se ni že prej?





objavil(-a): mačka7 ob 11:57 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 11. april

SILVESTER TIME



Nabildani frajerji mi niso všeč. Rekla mi je napiši v iskalnik Silvester. Meni nič jasno. Zakaj ravno Silvester? Tako je ime aplikaciji kamor se napiše 2 dokumenta, če si s.p. in normiranec. Piše se pa Silvester Fineus. Po Ralphu, ker ta je fin. Računovodstvo je kot Rambo in najzlobnejši, temačen čarovnik... Kot aktiva in pasiva v balansu.

Vse ponavadi delam v zadnjem momentu. Poklicala sem 2 računovodska servisa in vprašala kakšna je cena, ker zakaj bi se človek matral, če se ni treba.

Servis sem izbrala po naključju. Prva je rekla, cena je 170 evrov uradno, a je normirana metoda najlažja in nimam veliko, tako da meni računa samo 100 evrov. Saj veste posebna ponudba, samo danes ekstra zame. Kadar slišim reklamo v živo dobim ošpice, ni hec... Rečem, da sporočim in že kličem drugo številko. Ta računa 150 evrov in oddaja bi bila en dan prepozno. Zdaj imajo preveč dela, ker počnejo to za vse njihove stranke, ki so najele servis.

Ker mi je prva povedala, da je stvar preprosta in enostavna, se odločim, da se za toliko denarja lahko sama spravim v akcijo. Pokličem punco, ki jo poznam in se spozna na Silvestra in me vodi po programu. Je obsežen dokument z veliko predpostavk. Je treba biti natančen. Ne gre pa za zahtevno matematično stvar.

Že pri izbiri kakšno računovodstvo želim vodit sem rekla, da ta najbolj simple. Po tej metodi se sešteje plačo. Od tega zračunaš 70%. To ni težko. Precej enostavno. Dati 100 ali 150 evrov za to, je absurd... Naredila sem stvar sama in to pravilno, nekaj sem se naučila in prišparala sem precej.





objavil(-a): mačka7 ob 11:56 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 01. april

KO IZGUBIŠ SAMEGA SEBE





Sedim ob jezeru in prelistavam svoj dnevnik. In zdi se kot dnevnik srečnega dekleta. Dekleta, ki ji je do sedaj vse v večji meri teklo, tako, kot si je zamislila, kot je želela. Dnevnik dekleta, ki je imelo sanje, dekleta, ki je bila ambiciozna, spoštovana. Dekleta, ki ji jo je čakala lepa prihodnost, vsaj tako je izgledalo. Še ne dolgo nazaj sem na istem mestu sedela s svojim fantom, kjer sva se pogovarjala kako lepa prihodnost naju čaka. Odločila sem se, da si jo on res zasluži, zato sem se odločila, da ga bom izpustila. Da nimam nobene pravice zagreniti življenje tako izjemnemu fantu, kot je on. Je bolelo? Sram me je tega priznati, ampak me ni. Pa bi si želela da bi me. Da bi spet kaj čutila, karkoli, bolečino, žalost, hrepenenje, veselje,...... Ker že lep čas ne čutim ničesar, vse mi je ravno. Ne spomnim se kdaj sem se nazadnje zares nasmejala, od srca in ne zaradi gole vljudnosti, kdaj so nazadnje iz mojih oči prišle solze sreče.

Sprašujem se kaj se je zgodilo? Kdaj je postalo vse skupaj tako prekleto zaj*****? Vedno sem želela biti boljša, misleč, boljša od sebe, za sebe. V resnici pa sem iskala potrditev pri drugih. Zakaj sem perfekcionist? Ker sem uživala, ko sem drugim lahko zaprla usta, ker sem vedela, da ne bodo imeli kaj

pripomb, ker sem vedela, da me čaka potem še pohvala. Vedela sem, da imam stvari narejene vsaj dvakrat bolje od večine, pa je bil na koncu še vedno tisti »tam bi se dalo še bolj!«. In ravno ta »dalo bi se še bolj!«, me je uničil, tako, kot popolni sovražnik, od znotraj. Zaradi tega ne vem več, kdo sem, kaj naj bi naredila. Počutim se tako izgubljeno.

Včasih sem imela toliko hobijev, da mi je bilo 24 ur občutno premalo, zdaj se mi vsak dan vleče, kot cel teden. Klavir že mesece ni videl moje roke, pa sva bila včasih najboljša prijatelja. Fotoparat s katerim sem nekoč lovila lepe spomine ima na svoji spominski kartic še lanske fotografije s počitnic na morju. Seznam knjig je prazen. In tudi tečem ne več iz užitka, ampak iz želje, da bi ušla, pa sem še vedno prepočasna. Še pri študiju se med predavanji sprašujem, če me še veseli.....

Želela bi si stran, nekam daleč, kjer me ne bi nihče poznal, kjer ne bi nihče vedel da trenutno hodim po svetu brez duše. Nekam kjer bi spet našla samo sebe, saj ni večje izgube v življenju, kot ta, da izgubiš samega sebe.





objavil(-a): LučkaTheBee ob 09:48 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 19. marec

SE DOGAJA...





Nekateri prižgejo tv, da se dogaja, da ni popolna tišina v prostoru. Drugi prižgejo tv, ko je kaj pametnega za pogledat. Prižgal je tv, kar tako brez veze. Bil je ravno en dokumentarec na HRT1 ob sobotah. On je za akcijo, jaz sem v trenutku padla v dokumentarec. Ne, da sem ga gledala, solze so mi tekle od gamnjenosti. Đelo je zakon!



objavil(-a): mačka7 ob 18:17 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 19. marec

IZJAVA TEDNA





On:"A ti čakaš na princa na belem konju?"

Jaz:"Ne."

On:" Saj imam bel pulover in bel avto, a ni to dosti?"

Kmalu bi odgovorila, a me je napadel smeh...





objavil(-a): mačka7 ob 17:57 komentarjev (3) ogledov: 0




petek, 27. februar

Magičnost lepotnih trikov





Listam po katalogu in se mi pogled ustavi na eni prekrasni fotki nalakiranih nohtov. Vse, kar rabim za ta magični lepotni trik je poseben čopič, ki je pahljačast. Cena je normalna in odločim se za nakup. Odločim se malo eksperimentirati. Da vidim ta hud trik...

Pričakovanja so visoka. Pričakujem rezultat kot na sliki. Prvi poiskus ne uspe. Niti približno ne. Barve so se prelile ena v dugo. Bi najbrž morala nanesti najprej eno in potem drugo. Zakaj v reviji ne napišejo kako se to izvede? Več sreče prihodnjič.

Ampak optimistka pa sem, to je tisto, kar šteje.





objavil(-a): mačka7 ob 16:47 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 27. februar

Freedom



Včasih je v službi preveč časa. Živi dolgčas. Greš na FB. Vidim oglas za stanovanje.

Pokličem, se zmenim za ogled. Odločim se na licu mesta, da sem za. Ni nekaj luksuz verzija, ampak saj ne rabim tega. Imam super lokacijo, kopalnico in svobodo.

Happy, happy...





objavil(-a): mačka7 ob 16:32 komentarjev (0) ogledov: 0




petek, 06. februar

90 dni dietke! :D



Sem si rekla, da je dost. Dost tega, da gledam svoje najljubše kavbojke že 2 meseca v omari in jih ne upam oblečt, ker so se mi naredili te fakin šlauhki na bokih. Da o trebuhu niti ne govorim. Še jahalne hlače sem pridobila (to ne pomen, da grem zdej lahko jahat konje).

Tko da sm se odločila, da je to to za zdej.

90 dni se bom prehranjevala po ločevalni dietki.

Telih svojih 59 kg bo treba oklestit, ni druge. Z gibanjem, pa malo drugačno prehrano. O 90 dnevni sem si prebrala dost stvari, predvsem pozitivnih. Menda bo tudi zame ok Laughing

Danes torej začetek!!!

Zajtrk: ananasov sok 100%, 4 dl

Malica: banana

Kosilo: črna mini koreninica s semeni (mini štručka), Lumpi sir 100g, Ego vitalslim jogurt navadni

Večerja: solata s sirom Lumpi (manj kot polovica zavitka)

Ne bom pisala o jutranji beli kavi (turška črna kava z mlekom in cimetom), pa o čajih itd., se mi zdi brezveze.

Za malico med kosilom in večerjo bo kakšna kava in pa kak mandelj (oreški so nevtralna hrana).

Kakorkoli, se javim Laughing in ni mi treba želet sreče, ker jo imam, vztrajnosti mi pa tudi ne primanjkuje Laughing





objavil(-a): sexybeast ob 12:31 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 03. januar

GHD likalnik za lase






Hejlaa!Smile Ker je tukaj kar mnogo punc,sem v polnem upanju da se najde kera ki mi bo znala pomagati Smile Že kar nekaj časa, si ogledejum likalnik Ghd znamke in me zanima če ga ima kera in kako je zadovoljna z njim? Je vredem tega denarja? Saj je drag ko žafran. Zato se želim prepričati,če je res vreden nakupa.Hvala že vnaprej, xoxo



objavil(-a): Carpediem ob 19:34 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 29. december 2014

Lacquered Bits





O nohtih, lakih in vse kar se tiče nailarta.



objavil(-a): lacqueredbits ob 11:48 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 25. november 2014

Zdrava študentka?



Skoraj 2 meseca študentskega življenja, stran od maminih smoothijev za zajtrk in brokolija za kosilo, se že kar poznata na meni.

Ker sem na faksu, ki nam da bore malo časa še za hranjenje (yeah, vsak izgovor je dobr Laughing), sem zadnja dva meseca živela po sistemu makaroni-pica-hotdog-burek-tortelini-solata-sladica (ker je glih zravn, če vzameš na bon..) Smile

Tako se je iz moje kože razvila nekakšna pošast, ki jo vsako jutro poskušam pregnati z raznimi zvarki, toniki, kremcami ... dobro da mi varekina še ni prišla pod roke Very Happy

Da o splošnem počutju ne govorimo.

In veste, kaj je najslabše? To, da sploh ne čakam več vikendov in tiste njami superzdrave mamine hrane - ker mi preprosto ne diši več. To mi nikakor ni podobno.

Ampak - kako naj mi uspe z zelo omejenim proračunom in časom živeti zdravo? IZGOVORI!

Včeraj sem se odločila, da temu naredim konec. In tako sem bila danes superpridna Smile

Pusta skuta z banano, jabolko, polnozrnati metuljčki z bučkami in korenjem (narejeno v 10 minutah), kivi in pest lešnikov, paradižnikova solata s tuno, 2 litra in pol vode, 3 skodelice zeliščnega čaja. In ena ura hitrega sprehoda Smile

Počutje? OBUPNO. Takega glavobola nisem imela že leta! Panična googlam, kaj je zdaj to - a se ne bi mogla počutit super? In ugotovim - razstrupljanje.

Telešček mi je pač rekel: glej ženska, če si me toliko časa zastrupljala s svinjarijo, zakaj bi ti naredil jaz uslugo, ko bi se rada počutila bolje? Very Happy

Zdaj s koščkom (70%kakavove!) čokolade preganjam abstinenčno krizo.

Ampak mi bo uspelo.. še ta teden!

I'll keep in touch.

Če ima kdo kakšen nasvet, kaj jesti, da je hitro in poceni in nezastrupljajoče, pa prosim - na dan z idejami!





objavil(-a): parfumbesed ob 21:23 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 13. oktober 2014

Najdi me, 6. del



Živeti z Melo je bilo sanjsko. Tistih par dni na začetku sem že tako mislila. Čez par dni ob jutranji kavi sem izvedela, da ji je ime Melinda, po njeni babici, ampak da se že od malega predstavlja vsem za Melo. Meni je bilo prav. Mela je dan imela povsem razdelan za lenarjenje in čez en teden sem se vprašala, od kje ji denar za obleke, bogato zdravo hrano, dodatke k prehrani, dražjo kozmetiko in še meni je plačala dve najemnini hkrati ter stroške vnaprej. Mela je spala do enajste, dvanajste, včasih pa tudi do tretje popoldne, potem se je napravila in kuhala kavo, nekaj pojedla in se odpravila ven. Domov je prišla v jutranjih urah in spala do popoldneva. Če pa je imela zjutraj kakšne uradne opravke, sva spili skupaj kavo. Ugotovila sem, da je tako suha očitno zato, ker živi le od kave, popoldanskega kosila (pogret obrok v mikrovalovki ali pica, čeprav se je njen del omare šibil od zdrave bio hrane) in kar potem poje zvečer. Nisva se mogli nekako ujeti, da bi se pogovarjali dlje kot pol ure in počasi sem postajala nervozna zaradi tega. Kot bi živela s tujko, kar je sicer bila, ampak čutila sem, da sva si bolj podobni.

Končno je napočil moj dan, ko sem v nedeljo zjutraj gledala finančni plan in si na spletnih straneh računala, koliko kredita bi sploh še lahko dobila, da poplačam tisto položnico. Mela je prišla iz spalnice v razvlečeni in potrgani zeleni majici, s svojimi bujnimi lasmi in zaspanci v očeh. Smeje me je pogledala in brez besed potegnila svojo skodelico COFFEE k sebi,nalila kavo in se usedla, prižgala cigareto in me gledala.

Končno, sem si mislila, končno se bova kaj pogovarjali globljega, dognala pa bo tudi ona, da sva si bolj podobni. A Melin telefon je zazvonil in umaknila se je v svojo sobo.

Zazvonil je moj telefon, da sem dobila novo sporočilo. Mojo novo številko so poznali le trije ljudje in tiste razne ustanove, ki so jo morale poznat. Pograbila sem mobilca in nejeverno brala sporočilo od banke, da sem prejela novo nakazilo v višini 600 eurov. To je bilo lahko le od ene osebe, od Leona. Zalile so me solze in šla sem preverit na online banko. Nakazilo je prišlo od Leona Knavsa, kot sem vedela. Napisala sem mail in mu napisala hvala ti stokrat, vem da se sliši obrabljeno... in vse skupaj poslala, ne da bi prebrala še enkrat, kaj sem vse naklamfala pod vplivom tega, da me je rešil vsega skupaj. Leonov odgovor je prišel minuto kasneje in bil zelo uraden. Da je že v redu in da si je treba ob težkih trenutkih stat ob strani, da mi želi vse dobro in da številko njegovega TRR poznam, naj mu začnem vračat po 100 eurov naslednji mesec in brez obresti, zavoljo starih časov. Na koncu še lep pozdrav in njegove inicialke. Ubilo me je. Ubijala me je njegova uradnost, a vedela sem, da je to največ, kar mi lahko da, ker ima svojo Ano.

Mela je stopila iz sobe in me sijoče pogledala; Bi šla z mano ven na kavo? Leon je bil v sekundi pozabljen in počutila sem se, kot da grem na zmenek. Mela se je oblekla v sivo-roza plišasto trenirko, spela si je lase in obula supergice sive barve, čez pa navlekla še umazano roza jopo. Sama sem bila v kavbojkah a obute superge in prav tako hoodie-jopčko, lase pa spete v neurejeno figo na vrhu glave.

Odšli sva v lokalni kafič in se dejansko spoznavali.

Zvečer sem nama naredila večerjo, skuhala sem eno svojih ljubših jedi in sicer dimljenega lososa v smetanovi omaki s širokimi rezanci. Po večerji sva pili rumeni muškat in se pogovarjali o tem, kako bedno je ljudem, ki morajo zjutraj zgodaj vstat, midve pa lahko spiva dokler želiva. Na računalniku sva šli in si naložili grozljivko in gledali v Melini sobi, na njeni postelji. Njeni lasje so dišali omamno, vedela pa sem, da uporablja čisto navaden koprivni šampon, saj sem ga videla v kopalnici na polički, v kombinaciji z medeno masko. Nasploh je Mela uporabljala zelo malo kozmetike, podobno kot jaz sama.

Ura je bilo pet zjutraj in malo čez, ko sva dokončali drugo steklenico muškata in se zagledali čez mizo. Potihem sem šepnila: »Mela, lepa si. Ne morem pomagat, ampak meni si res lepa.« mela se je nasmejala, sklonila glavo desno, zaobšla mizo, me pobožala po laseh in mi šla s prstom čez cel obraz, nato pa me čisto zares in noro poljubila. Ja, z jezikom.

... se nadaljuje.

By Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 19:59 komentarjev (1) ogledov: 0




sobota, 11. oktober 2014

Danes začnem - že 100-ič





V četrtek sem se udeležila delavnice na temo

postavljanja ciljev in uresničevanja le-teh. In kaj ugotovim? Da sem mlada, srečna oseba, ki ima vse v življenju. Kaj je tista edina stvar na svetu, ki mi "para živce" - KILOGRAMI!

Se mi zdi, da se že celo življenje ukvarjam s tem vprašanjem. Potem mi, po ne vem kakšnem čudežu uspe, in sem srečna par mesecev. Potem pa spet. Ko že končno misliš, da ti je uspelo, ti Vesolje, pošlje dodatnih 5kg (no, ali pa rodiš in je to takoj 10) Laughing in reče "Ne, ne bo ti uspelo."

Pa začneš razmišljat že o tisti lažji verziji. Pa kaj, saj nismo vsi rojeni enaki in tudi vsi ne moremo biti suhi. In si srečna. Do naslednjega rojstnega dne, poroke ali mature; ko moraš ven iz svoje udobne raztegnjene trenirke in obleči kaj drugega. No, pa smo spet tam. Če smo nekateri rojeni zato, da bi bili "močnejši" zakaj potem za nas ne šivajo lepih, modnih oblek?? Razmišljaš in tuhtaš ali je družbeno res nesprejemljivo, da imaš dodatnih 10kg!? Kaj to pomeni za mojega otroka? Nočem, da se me moja punčka sramuje ali Bog ne daj, podeduje moje slabe navade. No, pa smo spet tam. Odločena, da začnem znova. Ne, ne znova. PRVIČ. Prvič, čisto zares. Ne hujšam. Živim zdravo. Odločila sem se, da bom vitka. Pa da vidimo, če moč pozitivnih mislih in trma pomagata tudi pri tem.

Zakaj to pišem? Slišala sem, da se cilji uresničijo v 40% primerov. Če jih komu zaupaš pa se odstotek poveča na 90%. No, pa začnimo.

CILJ: Živeti zdravo (brez nezdravnih prigrizkov in sladkarij)!

KRATKOROČNI CILJ: do 31.12.2014 -10kg

DOLGOROČNI CILJ: ohraniti težo in fit počutje! No, naj povem, da se že sedaj odlično počutim in pretečem 21-ko na maratonu. Tako, da čisti couch potato nisem Wink

Se vam javim kmalu s tem, kako dobro mi gre - saj veste, pozitivne misli in to Wink

Danes grem na praznovanje rojstnega dne, pa da vidimo kakšen karatker sem...





objavil(-a): srečka ob 11:36 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 09. oktober 2014

Najdi me, 5. del



Vedno sem se lahko zanesla nanj. Živko je bil moj prijatelj, s katerim se nisva slišala po pol leta, ampak ko sva se, sem vedno lahko računala nanj. Nisem pa računala, da me bo tudi on razočaral. Ne more mi posoditi nič. Firmo je zaprl, poskušala sem ga spravit na to, da bi mi povedal, kako gre njegov postranski posel, pa ni bilo nič iz tega. Živko je očitno končal svojo kariero.

Usedla sem se na posteljo. Razmislila. Razmišljala. Morala bom poiskati delo. Ni druge. Če bo moja umetniška duša trpela zaradi tega, pa naj. Trenutno je bolj pomemben denar, sem grenko pomislila in šla v kopalnico.

Zjutraj sem se zbudila dobre volje, naspana in polna nove energije. Kava, kos kruha z Nutello in spravila sem se na internet iskat službo. Poslala sem kar nekaj prošenj, ponudb kar tako, po dveh urah in pol pa sem se odločila, da si naredim finančni plan. Stara bom vsak čas 30, res ne morem več živet iz danes na jutri in se zanašat na nezanesljiv dohodek.

Ko sem vse preračunala, mi je ostalo 150 eur. Za hrano, kozmetiko, telefon, čistila in kar je še takega. Da bi se človek zjokal. Če prodam svoj avto, dobim zanj recimo 400 eurov. Ki mi ne bodo kaj dosti pomagali, veliko bolj mi koristi avto takole. Registracijo imam komaj čez slabo leto. Če sem preračunala, bi kar lepo živela še z dodatnim denarjem, a zavedala sem se, da ne bom mogla toliko sodelovat vsepovsod in torej tudi ne bo vsaj polovice tega prihodka mojega udejstvovanja.

Lahkotna služba brez stresa, iskala sem delo na vroči liniji, kot maserka, čeprav se mi je zdelo vse skupaj sumljivo, v raznih klicnih centrih...

Naslednji dan prejmem klic, da bi me radi videli v Sonata d.o.o. kot agentko za prodajo njihovega edinstvenega paketa. Oblekla sem se normalno in prišla lepo ob desetih, kot dogovorjeno. Sprejela me je visoka ženska s črnimi lasmi kot hudič, lomila se je na trideset centimetrskih petkah, še v sanjah pa me bo verjetno preganjala njena kot kri rdeča šminka. Povedala mi je, da je Stina in da je tukaj zato, da pogleda nove kandidate, če so primerni za službo. Pokukala sem v par sobic, kjer se je gnezdilo po petnajst ljudi, slab zrak, nobeno okno odprto, vsi so imeli pred seboj neke liste... in vsi so bili slišat veseli, punca v živoroza puloverju pa je očitno ravno prepričevala nekoga; Gospod, teh tristo evrov za vašo firmo res ni veliko, na internetu boste bili veliko bolj prepoznani... in potem umeten smeh in nadaljne prepričevanje. Obrnila sem se do Stine in poslušala njen govor, čez vrata pa je stopila najlepša ženska na svetu.

Rjavi dolgi rahlo valoviti lasje, visoka 170 centimetrov, suha, zelenih oči, v zeleni bundici, preprostih kavbojkah in supergah. Predstavila se je; Mela. Nosila je pisano torbico, rahlo obnošeno, punci se je videlo, da ne da kaj dosti na videz. Imela je lep naraven videz, ki ga je očitno negovala. Opazila sem samo sled maskare, sicer pa nič drugega. Ampak lasje, ti so bili nekaj zares kraljevskega, dajali so ji izjemen videz. Dolgi lasje skoraj do pasu, rahlo skodrani na konceh, da nisi vedel ali je naravno ali si je lase le zmečkala v neurejeno figo, njena suha postava pa ji je tako pristajala, da ji ne bi nobena bolj. Vseeno pa ni bila manekenskega videza. Nisem vedela, kaj me je tako pritegnilo na njej, a opazovala sem jo kot začarana. Mela se je živahno pogovarjala s Stino, a čutila sem, da ji po par stavkih ni bilo nekaj všeč. Stina se je spravila name in naju veselo predstavila kot možni novi sodelavki. Melin pogled zelenih oči je bil nekaj neverjetnega, njen nasmeh je izdal nepopolne zobe ampak kljub temu sem dobila mehka kolena, ko je dvignila roko v pozdrav. Stresla sem se pri sebi in čutila nekaj povsem novega. Do sedaj sem vedno pohvalila, če je kakšna ženska izgledala lepa, ampak Mela je bila nekaj ekstremnega, tako navadna in hkrati nenavadna.

Na koncu razgovora nisem vedela niti, koliko plače bi tukaj dobivala ne nič, poslovila sem se in vse, kar mi je odzvanjalo po glavi je bilo samo to, da moram izvedet, ali bo Mela delala tukaj ali ne. Zunaj je stala, kadilo cigareto in zamišljeno gledala navzdol. Počasi sem se ji pridružila, se ji nasmehnila in nasmeh mi je bogato vrnila. Kadili sva, se pogovarjali, izvedela sem, da ji tukaj ni všeč, da pa njen brat dela v bližnjem lokalu in če greva tja na kavo?

Vroča bela kava s kokosom na vrhu in Melin glas, njen nasmeh. Vse to mi je bobnelo po glavi, predstavljala sem si jo, kako leži pri meni na kavču in jo samo gledam, rišem, vlada popolna tišina in na svetu sva samo midve. Mela se je pogovarjala s svojim bratom, jaz pa nisem bila jaz, ampak nekdo drug. Vsaj v sebi. Navzven sem bila jaz.

Mela je živela na drugem koncu Ljubljane, rekla je, da si stanovanje deli s cimrami in takoj sem pomislila, da bi ji rekla, naj pride živet k meni, da imam prosto sobo. Bom pač spala na raztegljivem kavču v dnevni sobi. »Mela, jaz tudi iščem cimro... mogoče poznaš koga?« Kot bi me nekdo tam zgoraj uslišal, me je Mela pogledala in njene okrogle oči so postale kot sonce; Ja! Kdaj lahko pridem pogledat sobo?

Domov sem se vračala z Melino številko, ki sem si jo zapomnila na pamet že takoj, ko mi jo je zrecitirala. Mela je postala moja nova muza, moja inspiracija. Vse se je odprlo na novo, vse se mi je zazdelo bolj pisano, bolj živahno. Tega občutka, da sem po toliko letih našla ponovno muzo, moje praktično vse, da lahko normalno delam, nisem začutila že pet let. Vse odkar je Tatyana odšla nazaj v Ukrajino.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 21:49 komentarjev (1) ogledov: 0




sreda, 08. oktober 2014

Najdi me, 4. del



Zjutraj sem se zbudila, spala sem naravnost odlično, zaradi tistih treh kozarcev rdečega poceni vina. Če ti ne ostane nič drugega, se ga pa napij. Imela sem prvovrstni problem. Prejšnji večer sem razbila svoj telefon in navkljub natančnemu sestavljanju, ga nisem uspela priklicat nazaj v življenje. Potrebovala sem torej nov telefon, kar mi je bilo skoraj tako, kot bi mi prišel gospod Satan povedat, da moram nemudoma z njim v pekel (kjer me sicer zagotovo čaka prestol, ampakpustimo to). Ne. Najprej zajtrk, iz skrinje sem zbezala vaniljeve navihance in pristavila kavo, navihanca dala v pečico in šla v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo in opazila temne podočnjake, skomignila z rameni in potem sama pri sebi zavonjala svoj jutranji zadah. Grozovito, zmes alkohola in cigaret in praznega želodca. Še preden sem torej stopila pod tuš, sem si oprala zobe z ogromno količino zobne paste in na koncu zdrgnila še jezik, usta pa sem poplaknila še z ustno vodo. Potem pod tuš. Objem kokosa in vanilje za lase.

Navihanci pečeni, voda je že skoraj izhlapela. Čez deset minut sem že bila oblečena in kavo srkala kar iz potovalne stekleničke za vodo, v rokah držala ključe in zaklenila stanovanje. Bus je pripeljal čez pet minut, kot je obljubljala tabela nad klopco. Peljala sem se kar v trgovino Tuš (oprosti mi Mercator, če pa ne prodajaš mobitelov) in nabavila nek osnovni telefon, model Y1 bele barve. Smejalo se mi je, dobila sem nov soliden telefon za 20 eurov. Na telefon sem si doma pripela še obesek in postal je »moj«.

...med popoldanskim sanjarjanjem sem zares zaspala in sanjala... Anej. Ko sem se na lepem prebudila, je bil na programu nek trapast slovenski film oziroma bolj otroška oddaja, ampak v njem je nastopal moški z imenom Anej. To sem vzela kot nepreklicno znamenje.

Nikoli mi ni bilo všeč moje ime. Je torej prva postaja do tega, da si spremenim ime in še na tak način poskušam postati nova? Razmišljala sem o imenih. Nisem hotela kaj ekstremnega, kot naprimer, da bi postala Aliana, Timeja, Desiree, iskala sem čisto normalno, dokaj pogosto ime. Suzana, Sandra, Jana, Mateja, Nika, Tina. Medtem sem se vprašala, če sem sploh normalna? Kako pa naj razložim staršem, da sem zdaj Tina in ne več Jelena? Čas za kavo in cigareto, definitivno.

Spomnila sem se, da še nisem uspela dvignit pošte in odpeketala sem v pritličje. Položnica od zavarovanja. Pa saj sem jo plačala en teden nazaj?Kar na poti po stopnicah sem jo odprla in se ustavila na sredi poti. Srce mi je razbijalo. Znesek na položnici je znašal 650 eurov!!! Pod položnico so bile dolge obrazložitve, da nisem plačevala eno leto zavarovanja in da so vmes tekle zakonite zamudne obresti, da nisem bila dosegljiva na tem in tem naslovu, na tej in tej telefonski številki, bla-bla. Vrtelo se mi je, usedla sem se kar na stopnice. Kje naj dobim toliko denarja naenkrat? Že tako delam in plačujem in živim od dveh kreditov! Vsak mesec znova pokrpam, da lahko spet koristim normalno denar naprej, denar, ki ni moj. Bleda sem se vrnila v stanovanje in se usedla, požirek jutranje ledenomrzle kave mi je dobro del. Kako te takšna stvar postavi v realo v trenutku!

Banka seveda odpade. Privat podjetje tudi. Prijateljev, da bi mi kar tako posodili toliko denarja, nimam. Razen... razen Leon. Tokrat so se mi ulile solze, oddrsala sem v spalnico in v novi telefon odtipkala Leonovo staro številko in si samo želela, da je ni že zamenjal. Napisala sem mu, da sem videla njegov email. Da sem v finančnih težavah. Pomagaj mi.

Anejev spomin je zbledel kot star račun iz trgovine, ko na koncu ostane samo še bel listek.

Telefon ni dal glasu od sebe niti ob devetih zvečer, ko sem se odpravila kar v posteljo, da bi v miru in tišini razmislila, kako in kaj. Preblisnilo me je, da mi je morda odpisal kar elektronsko. Vrgla sem se prek blazin do mize, prižgala računalnik in se povezala z internetom. Nova pošta. Leon Knavs. »Jelena, ne vem kako si predstavljaš, da naj ti kar pomagam, za ogromno denarja me prosiš, nimaš rednih dohodkov, kako in kdaj bi mi to vrnila? Razen tega so še ostale stvari, rade volje bi ti pomagal ampak ne morem. Ne morem pomagati nekomu, ki me odjebe in se niti vljudnostno ne javi več, zamenja telefonske številke, ignorira email, potem pa me kar na lepem prosi za denar. Jelena, daj zresni se in odrasti. Lp L«

Bolelo je kot hudič prebrati takole pošto, ja. Vedela sem, da bo nekaj takega z njegove strani in nisem bila šokirana nad resnicoljubnostjo, ki je vela iz pisma. Presenetila me je totalna hladnost.

Zbrala sem se. Razmislila.

Vzela sem zlato beležko, kamor sem si zapisovala vse telefonske številke. Poslala še en SMS. Ne, ni bil Leon. Ni bil Anej. Obstajal je še nekdo tretji. Možnost, da se mi bo ta oseba oglasila v naslednjih treh minutah, je bila tristoprocentna. »...zato te prosim, da mi pomagas.«

Ob 22.14 je bil SMS poslan, ob 22.20 je telefon zaigral neko melodijo in vibriral kot nor. Oh, torej šest minut.

»Helou ljubezen.« Topel nasmeh, glasen in možat na drugi strani.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 20:22 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 07. oktober 2014

thePLAN: Sexy body!



Zakaj sem se odločila, da začnem kar tukaj? Polno deklet, predvidevam, se tudi najde kakšna, ki bi rada izgubila pet kilogramov ali morda več, pa ne ve, kako začet. V mislih imam tudi punce, ki ste sicer superduper videt v oblačilih, mogoče pa se gole ne počutite najboljše in bi rade tudi karkoli spremenile. Vse to me je navdihnilo, da bi pač zares in končno začela s projektom: Zapeljivo telo!

Nimam pojma, koliko časa bo vse skupaj trajalo, da bom dosegla željeno. V prvem mesecu nameravam biti zelo striktna in se držati določenih stvari. V nadaljevanju izveste, kaj vse in kako sem si svoj lastni program zastavila.

JEDILNIK!

Zajtrki bodo čez teden potekali med sedmo in pol osmo uro zjutraj. Malica okrog dvanajste ure. Kosičerja med peto in šesto, poznovečerni prigrizek pa najkasneje do pol devete. Spat hodim ob enajstih zvečer, tako da tukaj ne bo problemov. Jedla bom torej 4 do maksimalno 5 obrokov, v primeru, da med malico in kosilom ne bom zdržala (verjetno se mi bo to dogajalo na začetku).

Moj delovni teden je takle: vstajam ob po sedmih, grem v kopalnico. Se stuširam itd, potem se grem oblečt. Med tem si navadno pristavim vodo za kavo (pijem instant, turško ali kapučino iz vrečke). Ko sem oblečena, si grem uredit še lase in občasno nanesem malo ličila nase. Potem je na vrsti dokončanje kave in konkreten zajtrk. V službo se odpravim malo čez pol osmo in sem tam do dvanajste. V službi opravljam sedeče delo. Ob dvanajstih se odpravim domov z busom, vozim se cca dobrih 10 minut. Doma sem okrog pol enih, če vmes skočim še v trgovino, okrog enih. Navadno potem nekaj pojem, se učim, sem za računalnikom, TV-jem,pogledam serije in tako dalje. Fant pride iz službe okrog pol četrte, skupno kosilo imava okrog pol petih do petih, potem občasno pride kak sprehod, sicer pa sva lenobni bitji, ZELO lenobni bitji. Fant ponavadi po kosilu je sladkarije, ali pa po njih poseže zvečer. Sama večerjam tudi pozno ali grizljam karkoli, tudi ob desetih zvečer.

Samo slepec ne bi iz tega razbral, kaj je treba spremenit, kajne J prvo kot prvo, GIBANJE. Drugo kot drugo, urejeno prehrano. Tretje, nega telesa, kot npr. Negovanje z mlekom, prava krema za obraz, bolj pogosta raba ličil, vsaj osnovnih.

Zdaj pa še nekaj o tem, kaj ponavadi jem (jeva) in koliko. Za zajtrke kot že rečeno, sladka kava z mlekom na tešče, potem toast+suha salama, toast s sirom, čokolino fit, smoothie (banana, mleko, fitnes kosmiči). Malicam ponavadi ne, v službi si vzamem kavo iz kavomata in pogrizljam par mandljev. Lačna grem nato v trgovino, kjer ponavadi kupim junk hrano (pica, burek, sestavine za kakšen sendvič, ragu omako – ne da ne znam narediti sama, ampak je najhitreje, sladkarije, sirove štručke...), potem pa domov, kjer ob TV-ju pojem zadeve. Ko se fant vrne, imava še kosilo – piščančje prsi najpogosteje, zraven kuhan riž z zelenjavo, ali testenine s tuno, solato, ali nuggetse in pomfri, pečena svinjska rebrca in slan krompir, rižota s piščancem,... imava pa vsakič zraven zeleno solato. Pijeva izključno navadno vodo, 1x na mesec si privoščiva liter Cocacole (ne vsak, ponavadi pač še ostane). Po kosilu, kot že rečeno, fant poje Haribo medvedke, Cookies z belo čokolado in brusnicami, kekse Domaćica, Monte puding, sadni grški jogurt, sladoled, čokolado, čips, Smoki,... ponavadi tudi sama potem vzamem rezino, bonbon ali piškot (ali tri). Pijem tudi dosti kave, sladkam z rjavim sladkorjem, pijem instant kapučine iz vrečke (najraje Latte Macchiato). Zvečer jem, kar mi zadiši, piškote, toast s suho salamo, palačinke, pica kruhke (toast s kečapom, sirom in pica začimbami), juho iz vrečke, sadni jogurti ali puding,... skratka, katastrofa ne? J

Od prvega septembra tudi ne kadim več, tako da mi je sladko in slano in hrana nasploh zelo dišala in po oceni sem se zredila v kratkem času za 3-4 kilograme, ki se opazijo, čutijo in predvsem SO TAM.

Zdaj pa nastopi del, ko vam predstavim THE PLAN.

Mogoče se bo komu zdelo smešno, nerealno, ampak... NAJPREJ, sama sem taka, da se moram po nekom zgledovat, moram imeti VIDNO za kar delam. Lažje si predstavljam, za kaj delam, če to vidim. Zgled mi ne bodo suhe manekenke, ampak... porno zvezdnice. J Manekenke nimajo oblin, sama pa menim, da žensko telo mora imet obline, torej prsi, okroglo ritko, ozek pas in zapeljive boke, lep ten kože, čim manj vidnega celulita, lepo napeto telo a brez vidnih mišic, raven trebuh ki še vedno izgleda mehak, ampak je elastičen. Skratka, seksi telo. J Vem, da so na fotografijah retuširane, vem, da v filmih nastopajo pod pravo svetlobo in da je še kup drugih malenkosti. Ampak v osnovi, če greste brat, skrbijo za svoje telo praktično cel dan (ker drugega nimajo).

Kar se tiče GIBANJA. Najprej bom spremenila to, da bom v službo hodila peš in tudi iz nje, razen ob kakšnem ekstremnem vremenu, kar je menda jasno. Dnevno je to torej slaba ura gibanja. Vsekakor plus! Ko pridem domov, si bom naredila zdravo malico, potem pa šla na bližnji Rožnik, vsega skupaj gibanja eno uro oziroma 50 minut od doma in nazaj, če bom bolj hitra. Doma bom naredila vsak dan 100 počepov. Na Rožnik nameravam hodit vsaj 4x tedensko, če pa bom hodila vsak dan, ne bo nič narobe (izzvemši popoldanske opravke in nujne zadeve, se bom pa potrudila na vsak način tudi takrat it ven).Ob slabem vremenu bom delala razne vaje kar v stanovanju, vsaj eno uro. Vaje bom poiskala na YouTubeu oziroma po spletu nasploh. Zvečer pred spanjem bom naredila še trebušnjake, dvakrat po 15.

Za začetek bo to precejšnja sprememba, po enem mesecu bom vnesla še kaj drugega vmes.

JEDILNIK! Izločila bom: suhomesnate izdelke, paštete, margarino, maslo, sirne namaze, sadne jogurte, razne pudinge, bel kruh, majonezo, tatarsko omako, pice, hotdoge, burek, kebab, sladkarije, palačinke, marmelade, Nutello, čokoladice, piškote, ocvrto hrano, čokolino, sladke pijače, instant kapučine, instant kavo.

Šoping listek: sadje (banane, mango, grenivke, jabolka, ringloji, grozdje, limone, ananas, zmrznjeno sadje), zelenjava sproti (solata, zmrznjena zelenjava, zelje, jajčevci), piščančje meso, ovseni kosmiči, navadni jogurti, feta sir, morska hrana, riževi krekerji, razne ribe, riž, polnozrnate testenine, konzerve tune, polnozrnat kruh oziroma toast, manjmasten sir, po potrebi.

Zajtrki! Ovseni kosmiči z mlekom globok krožnik, grenivkin sok iz 1 grenivke na tešče, smoothi iz jogurta in zmrznjenega sadja (2 dl skupaj), smoothi iz banane in mleka, polnozrnat toast 1 rezina z rezino sira in zelenjavo (kisle kumarice, list solate, list zelja, paradižnik, paprika), polnozrnat toast z rezino kuhanega pršuta brez masti in zelenjavo.

Malica, ko pridem domov! Navadni jogurt + pest mandljev (ali lešnikov), narezan sir in paprika, rižev kreker in feta sir, sadni smoothi (dairy free, 2 dl), različno sadje ali narezana surova zelenjava.

Kosilo! Piščanec pečen na kokosovi masti, kuhana zelenjava, riž in solata, ali brez riža (brez solate, brez zelenjave, po želji), piščančja rižota, kitajski piščanec (piščanec, čebula, paprika, začimbe, med) z rižem, ogromna skleda mešane solate s tuno (odcejeno iz olivnega olja), polnozrnate testenine s paradižnikovo omako oziroma zelenjavno omako (za fanta zraven še popečeni koščki mesa), pečena riba z zelenjavo, riba z rižem, riba in solata (npr. Losos in kuhan brokoli plus solata), mešana solata in piščanec narezan na trakove z različnimi začimbami (ne uporabljam Vegete), zelenjavna omaka + slan krompir oziroma pire brez dodatkov, gobova rižota, zelenjavna juha (doma narejena, ne iz vrečke, npr. Zeljna)...

Popoldansko-večerna malica oziroma večerja! Solata, navadni jogurt + surova zelenjava (narežeš zelenjavo in pomakaš v jogurt), nakockan sir s poprom + piščančje prsi salama, smoothi (jogurt in sadje, mali lonček), konzerva tune + surova zelenjava, skutina strjenka in vroče sadje..

Popolnoma nameravam torej izločit predvsem SLADKARIJE, mislim da mi bo to tudi najbolj hudo, sploh ker sem zdaj navajena pojesti vsak dan nekaj sladkega. Da pa ne bom prehudo trpela, sem se spomnila, da se lahko tolažim z raznimi skutnimi strjenkami s sadjem.

Posebno poglavje si zasluži KAVA. Instant različicam se nameravam v celoti odpovedat, torej 99% (puščam odprto možnost npr. 1x na pol leta, da si privoščim s prijateljico na balkonu instant priljubljen Latte Macchiato, če mi bo takrat sploh še všeč okus). Odpovedala se bom sladki kavi z mlekom. Torej nič več sladkorja in mleka v kavo. Navadna turška kava. Namesto kave bom pila velike količine zelenega čaja, da pa mi ne bo manjkalo preveč energije, sem si kupila tudi Macamix cacao. Brez sladkorja in mleka v kavi bom dnevno privarčevala kar nekaj kalorij (če računate da sem spila vsaj 2 veliki kavi na dan, plus mala v službi).

DODATKI! Nameravam jemat vitamine (one a day, polovica tabletke dnevno), Braunemon (za porjavelo polt) in kupila sem si tudi Sensilabov paket 30 days slim.

NEGA TELESA! Privoščila sem si ponovno kremo, ki mi je naredila najlepšo kožo na obrazu (17 eur), vsak večer se bom po telesu namazala s kremo Garnier Body repair, ki se zelo hitro vpije in mi je ravno zaradi tega všeč. Kupila pa sem si tudi poseben set za prsi, Bema bio breast mesečni tretma za učvrstitev prsi. Menda se tudi malo povečajo J s tem tretmajem nameravam začet po enem mesecu, ko se bodo že majčkeno poznali rezultati novega tempa mojega življenja.

Torej, to bi bilo zaenkrat to. Volje in motivacije mi ne manjka. Paket, ki sem ga naročila, dobim pojutrišnjem (torej v četrtek – krema za obraz, Bema bio breast set, Sensilab komplet, Macamix), vseeno pa začnem jutri. V svoj dnevnik bom pisala vsak dan, na Divo pa bom seveda poskusila čim bolj pogosto kopirat svoje zapiske J

Jutri zjutraj me čaka tehtanje, v naslednjem zapisu boste tudi izvedeli višino, težo, pa tudi poslikala se bom. Slike bom objavila po enem mesecu (prej potem), da boste lahko tudi same ocenile, ali se kaj pozna J in morda, kot že rečeno, ravno s tem spodbudim še katero, da bo zares začela. Lep pozdrav do naslednjič in držite pesti zame,

x





objavil(-a): M-P ob 20:06 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 06. oktober 2014

Najdi me, 3. del



A bila je le moja mati, ki je prišla na poznopopoldansko kavo do svoje hčere. Davno zablojene, sem še pomislila, preden sem ji odprla vrata. Kot vedno je najprej pokomentirala pižamo, da sredi dneva res ne morem bit oblečena tako, takoj zatem je vrgla oko v kopalnico in pokomentirala poln koš umazanih oblačil, zvilo pa jo je, ko je zagledala vrečko TwoWay na tleh, kjer so bile kavbojke in dve majici, ki mi jih je kupila prejšnji teden na razprodaji. Mojo mati imam izjemno rada, ampak za oblačila se mi fučka. Kar sem ji precej nazorno povedala in tokrat, predvidevam, končno tudi pokazala. Mati se je seveda z najhujšim vzdihom usedla na moj rjav kavč, si podprla levo in desno roko z blazino, voda v džezvi pa je že brbotala. Zakuhala sem dve žlički, dodala še cimet in rjav sladkor, obvezno vzela dve isti skodelici in v skodelici nalila še sebi mrzlo, njej pa vroče mleko. Žlička, krožnik piškotov, vse to je bilo pred njo v parih minutah, dobila pa je še kozarec pomarančnega soka. Sebi sem prinesla kozarec kokakole in tečno pogledala na napisano, potem pa se usedla do nje.

Jela (sovražila sem to izpeljanko), povej mi, kako ti gre z denarjem? Še zdaj mi ni jasno, s kje ga dobivaš, če samo pišeš in visiš notri. Da ne bom kdaj izvedela, da se mi prodajaš, veš da bi atija kap. Povej mi, kaj delaš? No, tega ji za živo glavo ne bi povedala, sem ji pa rekla, da dobim nakazane honorarje od posameznih besedil, včasih pa tudi kaj narišem, namignila sem na svoj ustvarjalni kot (kakšen nered, se je križala), ali pa prodam stvar, ki je ne potrebujem več in imam za v trgovino. Srknila je svojo kavo in me resneje pogledala. Jelena, tvoje delo mi ni všeč, kaj boš počela čez deset let? V Sloveniji s pisanjem in risanjem ne prideš nikamor, kako boš živela, kako misliš plačevat položnice? Pokaži mi tvoje bančne izpiske, prosim. Popenila sem (ker sem se zbala, da bi videla moja nakazila) in ji rekla, da jih dobivam v elektronski obliki, da pa je trenutno nekaj na strežniku in nimam dostopa že dva dni do e-banke. Seveda moja mati ni neumna in brez problemov bi ji lahko rekla, da je prišel rakun v sobo in požrl izpiske, ker tudi prefinjeno izdelanemu odgovoru o nedelovanju strežnika seveda ni verjela. Zagledala se je v skoraj celo pico in mi spet navrgla, da zelo zdravo živim.Sem se ravno spomnila, zakaj mi kava ni tako dobra, sem bila nesramna, in si prižgala še cigareto. Cikala je na moje pridobljene kilograme, vem. Vem, da ne živim zdravo, vem, da bi se morala spraviti ven iz stanovanja, ampak mami,kdaj pa naj potem delam? Jelena, najdi si prosim pravo službo, plačuj si zaboga zavarovanje, kako boš pa živela, ko boš zrela za penzijo, pa sploh nočem vedet. Neodgovorna si! Seveda, to je bil stavek, ki sem ga slišala iz njenih ust največkrat. Pomirila sem jo s tem, da si zavarovanje plačujem, nisem pa ji mogla povedat, da si plačujem tudi delovno dobo,ker mi a – ne bi verjela, b – spet bi jo zanimalo, s kje mi denar. Mati mi je vedno prinesla kako stvar ali dve, danes pa se je prekosila. Prinesla mi je polnjene paprike, mojo priljubljeno jed, domače linške piškote, domače mleko (za puding), zelenjavo, jajca, jabolka in moj najljubši višnjev zavitek s skuto. Vem, točno vem, da me ima moja mati rada in točno ve, da imam jaz rada njo, ampak najprej se morava skregati, potem pa normalno govoriva naprej in na koncu se posloviva malone v solzah.

Spila je torej kavo in ura je bila pol devetih, odšla je in mi rekla, naj grem danes kmalu spat, da izgledam stara. Objela sem jo in naročila pozdrave za atija, potem pa se vrnila k mrzli pici, v kokakolo pa sem si dolila za prst Jack Danielsa. Na MTV sem si nastavila 80s komade, ampak jasno, da se nisem mogla skoncentrirat na nič. Ugasnila sem, šla na balkon in strmela v zvezde, puhala cigaretni dim sosedom na levo in desno, razmišljala o vsem skupaj, potem pa odšla nazaj na toplo.

Bil je čas, da naredim čistko. Odprla sem omaro, zvlekla ven oblačila, jih poslikala in dala na Bolho za simbolične cene. Našla sem še par drobnarij, pa sem poslikala in dodala še to.

Moj bančni račun je govoril sam zase. Živela sem od najetega kredita pri banki in od kredita pri privat podjetju. Mesečno sem zaslužila 800 eurov, med vikendi sem ponavadi delala v lokalni beznici ali pa sem šla komu pospravit stanovanje, varovala otroke tako, da smo šli skupaj na kak sprehod, starši pa so bili veseli jutranjega varstva. Moj denar, moji prihodki, nikoli nobene plače, delovno dobo sem si plačevala iz vsega tega, nisem pa si želela imeti prave službe in obveznost vsak dan hodit nekam za osem ur. Neodgovorna? Mogoče. V svojem svetu sem bila povsem zadovoljna, sploh ker ni kazalo na to, da bi se zadeve poslabšale. Od nekdaj sem se znašla in vedela sem, da sem delovna, da pa sem preveč umetniške duše, da bi jo pokopala v dolgočasni službi.

Potem pa je prišel dan, ko sem prejela elektronsko pošto. Od Leona. Postalo mi je slabo, počutila sem se, kot da bom eksplodirala, če bi imela koga zraven, bi mu primazala štiri ali petnajst klofut, samo da bi dala kar na lepem nakopičeno jezo, energijo, ven iz sebe. Leon mi je napisal, da se ima dobro, da pa mu ne grem iz glave, naj ga vendar počastim z odgovorom in vsaj napišem, naj se je**, da bo vedel, da sem še živa. Nasmehnila sem se, a bila odločena, da mu ne odpišem. Vedela sem tudi, da mi je najverjetneje tudi pošiljal SMS-e, pa jih seveda nisem prejela,posledično pa tudi on ni dobil odgovora. Začela sem mu tipkat odgovor, zbala sem se, da bom res pritisnila POŠLJI, da bo lahko dojel, kaj mi vse pomeni, da si ga želim, boleče želim, da ga potrebujem, da ga pogrešam, naj Ano pošlje nazaj v Španijo,on pa naj pride sem k meni,ker ne zahtevam nič od njega. Napisala sem vse, pustila, da so se besede črno vpile v belo ozadje, potem pa s solznimi očmi vse skupaj zbrisala in se vrgla na svojo knjigo. Napisala sem petintrideset strani in zaključila sedmo poglavje. Pisala sem dolgo v noč, inspiracija Leon, inspiracija on z Ano, dušilo me je, sililo na jok, jeza se je mirila med besnim tipkanjem, možgani so pregorevali med tisočimi mislimi, domišljija je podivjala in vsak stavek je bil umetnost. Telefon, mojo roza Motorolo, sem s postelje zagnala po tleh, da se je raztreščila, SIM kartica je odletela neznano kam, v navalu sem se spraševala, zakaj sem zamenjala številko, zakaj nisem pustila, da bi bila... srečna.

Kava in cigareta, pa sem bila v redu. Srečna sem v svojem svetu, brez skrbi. Domišljija dela, Kocjančič me redno plačuje, me celo pohvali, da imam izreden talent, da bom še daleč prišla. Včasih mu verjamem.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 21:21 komentarjev (1) ogledov: 0




ponedeljek, 06. oktober 2014

Najdi me, 2. del



Avto je speljal pri zeleni luči in potegnila sem še jaz, nerada, ker sem si ravno prižgala cigareto. Za mano je prepotentnež že zahupal, ker nisem speljala takoi za mojim predhodnikom in se mu zaletela v zadek. Čakala sem pravo priliko in zabremzala, da se je gospod zadaj komaj rešil. Zmajala sem z glavo in zavila desno, model pa je šibnil naravnost in me ni niti pogledal.

V stanovanje sem prišla ravno, ko sem pri sosednji družini zaslišala otroški hrup. Sezula sem se in mimogrede stopila v kopalnico, poiskala žabe v torbici, jih vrgla v koš in si sprala ličila z obraza. Utrujenega obraza, ki je trenutno kazal več kot osemindvajset let. Las si nisem počesala, sem pa razmišljala, ali bi stopila pod tuš ali ne. Na koncu sem se le slekla do konca in se prepustila vročim poljubom vode. Z lasmi vaniljevega vonja sem se odpravila nazaj v spalnico, spustila rolete in žal mi je bilo, da si nisem pospravila postelje. Nase sem navlekla majico s podobo Garfielda, spodaj pa Njegove bokserice. Še dobro, da nihče ne ve, da niso bile še nikoli oprane od tiste noči, ko je bil pri meni. On je bil tisti, za katerega sem si želela, da me najde čez pet let in se z mano preseli nekam, kjer bo vroče, morje, dostop do koktejlov in kokosovih orehov. Obstajal je torej nekdo, ki me je premaknil, a so se najine poti razšle, spet zaradi navzkrižja in ker njegovi starši niso prenesli dejstva, da nisem reden vir dohodkov, dejstvo, da nisem slovenskih korenin, pa bi jih kmalu stalo srčne kapi. Poslali so ga torej študirat stran, mu plačali vse, pa čeprav bi si lahko plačal vse skupaj sam in v stanovanju preživljal še mene. Ne, poslali so ga stran in rekli, da mu bo tako lažje pri prevzemu firme, da bo vse skupaj bolje razumel. Seveda je čez nekaj časa spoznal tam njo, Ano, ki je (bila) prava slovenska lepotica, s svojim denarjem (redni vir dohodkov) in službo, ki ni bodla v oči (vsi so veseli, če se otrok odloči, da bo pravnik, zdravnik, računalničar,.. svobodni umetnik? Najraje bi se te odpovedali...), je bila pa ravno dovolj opažena, da je izstopala iz konkurence.

Želela sem toej zaspati, pa ni šlo. Lasje so mi hodili v oči (dve leti že nisem bila pri frizerju), motili so me, da so mokri (pred kratkim investirala v sušilec za štirideset eurov, z neko ion tehniko in petnajstimi načini sušenja las, pretiravam, kajpak) ampak želela sem biti točno taka. Hrup pri sosedih se je umiril, pogledala sem na uro in si mislila, da bom zdaj v miru zaspala. Ne. Po glavi mi je hodil Anej. Kaj si bo mislil, ko se bo sam zbudil, ko ne bo odgovora na njegov SMS, ko bo videl, da je številka nedosegljiva? No ja, bo že našel drugo, reprezentančno punco, kot je sam rad rekel. Všeč so mu bile visoke, sem pa zato imela vsaj temne dolge lase, če že dolgih nog ne. Enkrat mi je celo rekel, da sem zares lepa in mi s tem tako pobožal dušo... za pet let nazaj. Anej mi ni šel iz glave, začela sem ga celo primerjat z Leonom in se zabavala. Oba tako različna, a oba sta imela tisto nekaj skupnega, kar me je pritegnilo. Okus svobode, okus da sta svobodna, da ju nihče ne omejuje, kot mene ne (razen denarja). Pa se je izkazalo, da prvi vtis vara. Aneja in Leona imajo pod okriljem starši, ker so jima vse oni omogočili. Za Aneja mi je bilo vseeno, za Leona pa sem v zadnjem kotu srca in možganov upala (tako goreče upala), da se bo čez par let spremenil in dosegel to svobodo, ki sije navzven. Potem sem s temi mislimi zaspala.

Zbudila sem se s slabim občutkom, da moram v trgovino po nekaj hrane, če nočem poleti razkazovat kosti. Nerada sem vzela denarnico, jo vrgla v mlahavo torbo, telefon vtaknila v žep plašča, se obula v čevlje, zvezala suhe lase in odletela proti 24ur trgovini. Nabavila sem lahko mleko, tri zamrznjene pice, štiri rdeče grenivke, dozo vitaminov, sirove štručke, suho salamo, zeleno solato, pet zavojčkov kave, kokakolo, si postregla še pri sladkarijah in vzela tri čokoladice Hersheys. Na blagajni sem vzela še svoje viola cigarete in adijo. Doma sem fliknila pico v pečico, dodala še nekaj sira in par oliv in čakala.

Sedla sem za računalnik in iskala motivacijo, da začnem. Kocjančič je rekel, da imam deadline do 12. decembra, torej ravno en mesec, sama pa imam napisano komaj eno poglavje in nobenega ne briga, koliko strani je to. Pečica je zapiskala, sir je bil stopljen in olive globoko pogreznjene vanj. Kozarec kokakole, pica in pogled ven, pa lahko začnem.

Pisala sem o fantu, ki bi na koncu ugotovil, da ga izjemno privlači ubijanje in bi končal v zaporu za duševno prizadete, drugi del knjige pa bi se začel točno v tem zaporu. V glavi sem imela super idejo, žvečila sem pico in začela tipkat, KO - je zazvonil zvonec na vratih. "Nemogoče!!" Potiho sem stopila proti vratom in pogledala čez kukalo.

... se nadaljuje.

by Jelena





objavil(-a): Jelenchek ob 19:59 komentarjev (0) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani