Pošlji prijateljuNazajDomov

četrtek, 28. avgust 2014

Najdi na Divi


"Jesen je zadnji in najočarljivejši nasmeh leta." ~William Cullen Bryant

petek, 15. avgust

Holy Paws





Zvečer ugotovim, da mačka šepa na zadnjo nogo. Odpeljem jo na pregled naslednji dan. Pregled in 2x slikanje z rentgenom računajo 105 evrov. Diagnoza je zvin gležnja. Pravijo, da je nekje visela. Tega ne vem, mi ni povedala.

Prva rešitev je, da ji vstavijo ploščico. Ni garancije, da operacija uspe, ker manjše kot so kosti, težje je narest dovolj dobro. Cena par 100 evrov.

Druga opcija je umeten sklep. Izberem prvo rešitev, ker je druga preveč radikalna. Cena cca. 500 evrov, ampak mačko se deformira. Ne hodi normalno več nikoli.

Poznam punco, ki je veterinarka. Svetovala mi je, da pripeljem mačko k njim, namesto na privatno kliniko. Njihovi pacienti so tudi lipicanci.

Grem po drugo mnenje k njim, vzamem dokumentacijo in odpovem operacijo. Kakšna je rešitev? Preprosta, poceni in prava. Imobilizacija noge s povojem za 1 mesec. Ima house arrest. Kmalu bo kot nova…





objavil(-a): mačka7 ob 01:06 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 31. julij

Nerealnost spletnih omrežij



Zadnje dni veliko časa preživim na spletnem omrežju, na Facebooku, zaradi pisanja diplome. Za tole zapisovanje in zbiranje idej se moram zahvaliti prijateljici, saj zadnje dni iskreno sočustvujejm z njo, saj je v trenutni stiski. Trenutni pravim zato, ker verjamem, da jo bo premagala in postala zaradi nje še močnejša. Tale blog posvečam njej in vsem, ki verjamejo v popolnost ljudi in se sprašujejo, zakaj niso sami taki. Želim vas potolažiti, vam pomagati, da odprete oči. Na morem jih odpreti namesto vas, lahko pa vam poklonim par besed za tolažbo.

Sediva na kavi in govori mi o tem, kako vsi uživajo, kako so vsi srečni. Sproti ugotovim, da ta vtis dobiva preko Facebooka, nerealnih svetov. Facebook je gojišče zavisti, nerealnih in neresničnih podob, nihče ne objavlja resničnosti vsakdanjikov. Ne pravim, da življenje ni lepo in toplo, lahko je, a je hkrati tudi resnično. Na Facebooku ne vidimo slik družinskih prepirov, pogajanj, jutranjih prebujanj, osamljenosti, utrujenosti, borb za preživetje, bolezni, vztrajno sedenje za knjigami zaradi izpitov, itd. To ni vidno in potem ljudje gledajo vse te krasne, zaljubljene, zabavne slike in se sprašujejo, kaj je z njimi narobe, da ne živijo tako. Sprašujejo se, kje so zavozili življenje, da ne doživljajo vseh teh neprestanih nasmeškov. Sprašujejo se, če so mogoče nesposobni, da ne dosežejo vse te prikazane popolnosti. Dragi moji ljudje, super ste takšni kot ste, niste krivi vi, niste nesposobni vi, kriva je družba, ki je sestavljena tako, da v njej ohranjajo svoje mesto nerealne podobe, pogosto so samo maske-samo zdravi, vitki, bogati, neuničljivi, popolnoma pripravljeni na vse, brez težav, nasmejani, vedno urejeni in pozitivni. Takšne ljudi zahteva družba in s tem večino izključuje. Če bi bili skrajni, bi lahko rekli, da izključuje kar vse. Torej, nihče ne more ostati vključen ves čas, saj slej kot prej naleti na težavo. Nihče ne more trajno ustrezati normam, če ne druga, se slej kot prej postara. Kljub vsem sodobnim normam in reklamam, ki nam prikazujejo kako bomo srečni in do ušes nasmejani, če bomo zadeli na lotu ali kupili nov telefon ali spremenili svojo pričesko, še vedno v sebi ostajamo ljudje.

Lepo je biti kdaj žalosten. Lepo je jokati, čutiti, saj so vsa čustva zaželjena in resnična. Lepo je narediti napako, saj nas to lahko zbliža z ljudmi. Še boljše je, če se iz nje naučimo, če v njej vidimo novo priložnost. Lepo je zapustiti dom kdaj brez ličil in neobremenjeno kdo te bo videl. Lepo se je razjeziti, ker te je nekdo prizadel ali te s čim užalil. Lepo se je pogovarjati. Lepo se je stiskati s svojim dragim tudi po večih letih zveze, za to ne potrebujemo afere. Lepo je biti doma z domačim čajem v rokah, skromno, brez jaht in dragih koktejlov, če je dom topel, nežen, ljubeč, iskren, podporen. Lepo se je sprehajati in opazovati naravo, za to ne potrebujete nujno takoj dopustovanja na sanjski plaži. Lepo je taboriti, za to ne potrebujete dragih hotelov. Lepo si je vzeti čas za žalovanje. Lepo se je truditi v življenju, delati, vztrajati, se boriti za izboljšave, slediti svoji poti, preskakovati ovire, neprijetnosti, strahove. Lepo je sprejeti tisto v svojem življenju, kar se ne da spremeniti in se truditi za spremembe, tam kjer vidite smisel. Ne želite si življenja drugih, saj ni nihče boljši od drugega, samo drugačne načine življenja izbiramo. Ne želite si življenja drugih, raje vložite energijo vase, v odnose, v spremembe v skupnosti. Vsak majhen korak šteje. Poglejte v vaše srce. Tam boste odkrili, kje je vaše mesto.





objavil(-a): _im_ ob 19:00 komentarjev (1) ogledov: 0




nedelja, 20. julij

Užitek ali sreča?





Užitek in sreča. Lahko bi rekli dva popolnoma različna pojma, ki ju danes ljudje zamenjujejo. Včasih sta lahko v sožitju, če je prisotna vsaj delna sreča. Družba in mediji pritiskajo na zadovoljitev potreb z instant rešitvami. Takšne rešitve v mojih očeh obsegajo nakupovanje, dopustovanje, nagrade, ocene, žurke, ličenje, hujšanje, prevare, izkoriščanje ljudi, pretvarjanje, itd. Instant rešitve za globjo resnico ne obstajajo. V družbi pogosto slišim plehke stavke v smislu »važn, da uživaš«, »važn, da je tebi fajn«, »važn, da zase poskrbiš, druga ni važno«. To je tisto kar vodi v plehkost, v egoizem, individualnost. Egoizem pa vodi v osamljenost, rak sodobne družbe. To je iskanje sreče na popačen način. Užitek je plehek, kratkotrajen, sreča je produkt dela večih let, je prostor v duši, je plod ljubezni, ki jo dajemo in dobivamo, dovoljujemo, da pride v nas. Ljudje smo narejeni za povezovanje, za ljubezen, za pomoč človeku, za doživljanje empatije. Užitek je lahko pika na i, ne more pa biti bistvo. Ljudje prekomerno zapravljajo, si privoščijo tisoč in eno stvar, a duša še vedno ostaja prazna. Kako enostavno bi bilo, če bi tako hitro in lahkotno lahko poiskali srečo, če bi jo lahko dosegli z užitkom. Zakaj je potem toliko ranjenih, praznih, nesrečnih duš? Zakaj potem toliko depresije, danes, v svetu, kjer je toliko vsega na voljo, toliko ponudb, toliko aktualne lepote, mode, blišča? Kako so ljudje tako slepi?

Sedim v družbi, boli me, ker vidim v dušo ljudi. Čutim, kaj nosijo s seboj, čutim sprenevedanje. Sprašujem se, kje na poti se je človek izgubil, kje je zašel. Kako težko sprejemam, ko gledam človeka, ki sam sebi laže, se pretvarja, zanika kar zares čuti. To me prevzame z jezo, pa tudi z usmiljenjem, sočutjem. Takrat bi najraje zakričala, podelila z njim, kar vidim, a ne morem, ni moja pravica, brskanje po ranah, tabujih ljudi je nevarno. Kot bi prodirala vanje, čutila njihova čustva. To je včasih boleče zame, kot neko breme. Blagor nevednim. Ne želim si biti nevedna, živeti neozaveščeno, a hkrati je ljudem v takem stanju lažje. Težje je videti, videti tudi temne plati. Včasih je lažje ostajati slepec, je pa tudi bolj osiromašeno. Tako redki so ljudje, katerih duša mi kaže počiščenost, iskreno srečo ali pa vsaj iskreno partnersko ljubezen. Ne govorim o življenju brez težav, govorim samo o pristnosti, čistosti, zavesti.

Moj partner je eden redkih ljudi, v čigavo dušo mi ni težko pogledati. Tam čutim odprtost, počiščenost, ljubezen, zaupanje. Ko sva žalostna, jočeva, ko sva jezna, poveva, ko nama je hudo, izraziva. Sva si dobra s tem, sva toliko pogumna. In potem greva dalje. Ko imava težave, jih prebrodiva skupaj. Dosegava globino, ki nama daje vse kar potrebujeva. Z iskrenostjo, novo močjo. Ni nama težko pogledati vase, si vzeti kdaj tudi čas za žalovanje, pustiti vse užitke ob strani in čutiti, predelati. Lahko rečem, da sva srečna človeka, predvsem pa živiva resnično ljubezen, ljubezen pred ozadij. Ne dopustiva, da bi dolgo časa ostala brez pripovedovanja o notranjem svetu. Pride delovno obdobje, kjer skrbiva skoraj samo za svoje projekte, službo ali študij, a zavest o zvezi ne zapustiva za dlje časa. Včasih raje opozoriva na to veliko pretirano, hitro, kot pa prepozno. Ljudje leta in leta ne spregovorijo s svojim človekom in to jim povzroča odtujenosti, potem jim nekaj manjka, pa ne vedo točno kaj.Seveda je posledica tega tudi razhod.

Ljudje smo preveč zapletena bitja, da bi se zadovoljili z denarjem, užitkom, materialom. Preveč kompleksnosti, zgodb je v nas. Seveda je vse skupaj odvisno tudi od tega, kako visoko na svoji lestvici vrednot postavljamo užitek (npr. raje podpiramo svojo bližnjo osebo pri napornem izpitu, ali težkih trenutkih, ali gremo raje tisti čas z drugo osebo na morje žurirati, se sončiti, itd.). Pot do sreče je včasih trnova, včasih prijetna, a zahteva vztrajnost, trud, voljo, resnico. Sreča je zame sestavljanka ljubezni do sebe, do drugih in ne beg pred sabo, ampak soočenje s tem kar smo, s tem kar čutimo, brez mask. Sreča ima veliko opraviti z iskrenostjo. Tudi z nesebičnostjo. Koliko iskrenih, pristnih ljudi poznate v svoji okolici? Jaz jih poznam zelo malo. Koliko ljudi poznate, ki sledijo sebi in svojim sanjam in ne družbenim normam? Koliko ljudi poznate, ki to vsaj delno počnejo, čeprav še nimajo poguma tako delovati popolnoma? In še zadnje, koliko srečnih ljudi prepoznate in ki bi zmogli to sami trditi zase tudi v primeru, ko bi prodrli v njihovo srce? Koliko ljudi poznate, ki so odkrili svoj smisel? Ko enkrat to osvojite, bodite temu zvesti, negujte. Večjega dosežka v življenju ni. Sama sem bila večna iskalka resnice, izplačalo se je. Sedaj sem jo našla, z njo sem že približno nekaj let, a še vedno včasih z njo težko shajam v tem odtujenem, neobčutljivem svetu, okolici, to se še moram naučiti. Predvsem pa se sprijazniti, da nekateri ljudje ne bodo nikoli dojeli...





objavil(-a): _im_ ob 23:48 komentarjev (3) ogledov: 0




četrtek, 17. julij

A BIT CRAZY BUT NICE



Zagrabila me je hrbtenica v križu v petek. Mi je ponudil masažo. V tem primeru rabim Renato. Ker me prime točno za to točko in v trenutku odblokira.

Na masažo sem vseeno šla. Jaz, on in postelja. To je res a bit crazy varianta. Naročila sem mu kremo. Imel je samo Niveo. Dobil je inštrukcije od mene. Spogajala sem se do kam lahko gre.

Povedala sem mu kaj mi paše in kaj ne. Bila sem čist oblečena, ko se je z eno roko sprehajal po meni, si je vzel veliko časa. Je rekel, da sem mu v izziv. Določeni deli mojega telesa so ekstra senzitivni. Kje točno je bil zdaj ne vem, kar naenkrat me je napalil njegov dotik. Mi je bilo nerodno. Nisem mogla normalno dihat. Sem se smejala. Bilo je a bit crazy but nice.





objavil(-a): mačka7 ob 23:57 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 17. julij

Punca iz risanke





So situacije, ki so čudne… Ena njegovih bivših, on, njegov naj prijatelj in jaz. Pogovarjal se je z njo, ko sem prišla zraven, potem pa je samo še ona govorila z njim. On je gledal samo mene, kot da je začaran.

Vsak njen stavek je imel na koncu njegovo ime. Zvenelo je intimno. Popolnoma jo je ignoriral… Da ni tale mulc kot enačba z več neznankami? Ključ je, da ostaneš popolnoma cool in ravnodušna. Tega namreč ne prenese. Nisem ji posvečala pozornosti.

Vem samo to, da je rjavolaska in ima dolge lase. Zna biti slavistka, ker ima specifičen način govora. Kot iz risanke. Ene dejansko tako govorijo, ker imajo tako posebno barvo glasu. Njegov prijatelj je gledal njega. Dobro, da tudi ta drugega tipa poznam in je faca. Z njim se z lahkoto pogovarjam. Dobro, da je bil ravno takrat zraven.





objavil(-a): mačka7 ob 22:32 komentarjev (0) ogledov: 0




četrtek, 17. julij

Kako ostati človek...



Nedelja, 13.7.2014

Ker je danes zame pomemben dan (upam, da tudi za druge slovenske državljane in da še ohranjajo upanje, željo po spremembi), saj se čutim družbeno odgovorno in se počutim vznemirjeno zaradi volitev, katerih rezultat že nestrpno pričakujem, bom tokrat namenila nekaj besed o naši civilizaciji, o tem, kako ozaveščeno živimo. Sama nisem živela v pomanjkanju, ali pa sem samo skromna in zadovoljna, za zadovoljstvo ne potrebujem veliko materialnega. Želim pa si družbo, kjer se bo v šolah iskalo znanje in ne napake, kjer bo zmanjšana neenakost, kjer bodo dostojne plače (kjer nima nihče prevelike in nihče premajhne, plača se veča glede na delo, znanje, odgovornost, prispevek državi, družbi, itd.) in povečano zadovoljstvo ljudi in kjer bo zopet čutiti noto humanosti, narave, skupnosti. Resnično si želim to tudi za druge, ne samo zase.

Ko sem se nazadnje pogovarjala z ljudmi o zadetku na lotu, sem čutila njihovo navdušenje. To mi je bilo tako bizarno, neumno. Sama ob tem idealiziranju kar nisem mogla začutiti strasti, kljub doživetim besedam sogovornikov. Nihče ni veliko omenil darovanja, bolj so govorili o firmi, apartmaju na morju, jahti, veliki hiši, itd. Sama sploh ne vem, kaj bi s toliko denarja, če bi ga večino obdržala zase. Drugače pa, igre na srečo me ne zanimajo in jih ne igram. Kadar fantaziram o svoji prihodnosti, si ne zamišljam luksuza, kako zadanem na lotu, kako vozim avto najdražje znamke in gradim velikansko hišo z bazenom. Zadovoljna sem z majhnim stanovanjem v katerim bivam s svojim partnerjem in z domačimi pridelki, ki jih lahko naberem na vrtu svojih staršev. Cenim malenkosti, ko mi oma podari rože iz vrta, ko si s fantom pričarava smejalno vzdušje, ko si privoščim najboljšo kavo v mestu, ko si pripravim okusen, zdrav zajtrk in prisluhnem jutranjemu petju ptic pod oknom v spalnici. Kadar sanjam, si zamišljam, kako z družino (čeprav še otrok nimam) osebno rastemo, iščemo resnico, živimo etično, delujoče pomagamo ostalim družinam, kako si ljudje med seboj pomagamo, kako prisluhnemo tudi neznancem in kako s svojim poklicem prispevam nekaj družbi, svetu, kako sodelujem pri spremembah obstoječih vzorcev. Kadar se mi misli napletejo v bolj finančno polje, takrat sanjam, kako s partnerjem in otroki raziskujemo svet, spoznavamo domačine, ljudi, kulturo in kako imamo kot družina omogočeno kvalitetno šolanje, strokovno usposabljanje. Svojemu toku sanj tudi sledim, korak za korakom, z majhnimi premiki, a aktivno in delujoče. Ne verjamem v čisto in popolno etičnost človeka, saj ljudje bivamo z napakami, to nas tudi povezuje. Govorjenje kako smo moralno in etično brezmadežni je nevarno, saj obsega ali laž ali pa zelo meglen vpogled v svoja dejanja. Podpiram pa idejo, da se neprestano trudimo živeti vse bolj etično, svoje napake reflektiramo, jih priznamo, slabe vzorce spreminjamo. Zadnje čase razmišljam o naslednjih dveh potezah-darovati nekaj podedovanega denarja skupnosti, ljudem v pomanjkanju in prenehati jesti meso. Meso sem na svojem jedilniku že zelo zmanjšala, a nisem ga še prenehala jesti. Zadnje čase me v to dejanje vleče etika, ne več samo želja po zdravju, dobrem počutju. Ljudje jemo trupla zaradi lastnih užitkov, to sploh ni naša potreba. A ni kruto?

Kako darovati denar brezdomcu, brez da bi od njega zahtevali, da si kupi sendvič? Nazadnje, ko sem enemu gospodu na cesti darovala denar, me je najbolj prepričal s svojo iskrenostjo-"moji frendi lažejo, kako si kupijo hrano s tem denarjem, v resnici pa gre za vino, jaz pa kr povem". Kako pomagati brezpogojno, brez da bi iskali koristi ali pričakovali zahvalo? Kako malokrat je prisotna čista, sočutna pomoč. Še sploh znamokot družba kaj narediti kar tako, iz srca? To sodobno iskanje koristi v vsaki potezi, ki jo naredimo za drugega, kako je meni to sebično, nesprejemljivo. Kako kljub močni jezi in sovraštvu ostati nenasilen? Zmoremo prijaviti nasilje kot zunanji opazovalec za ceno ugleda? Kako privoščiti drugim vse najboljše, se zanje iskreno veseliti, tudi takrat, ko imamo sami velikansko krizo? Kako kljub ločitvi in prevari izpustiti maščevanje in pustiti človeku prosto pot? Toliko je bivših partnerjev/zakoncev, ki ostajajo v večnih borbah, frustracijah. To vse je umetnost, ki zahteva duhovno in trdno izoblikovanega človeka. Zmoremo privoščiti drugemu vse najboljše, srečo, čeprav on nam ne želi podobno?

Kako ostati empatičen do človeka tik pred dedovanjem, tik pred njegovo smrtjo in upoštevati njegove zadnje želje? Kaj če je njegova želja, da ne daruje svojcem, ampak revežem? Bi ga bili zmožni pri tem podpreti v vlogi svojca in mu brez koristoljubja še naprej pomagati do njegove smrti? Kaj če je bilo v preteklosti vse pisano na enega svojca, potem pa si darovalec premisli in temu svojcu to željo zaupa? Kako slediti željam človeka, ki je naš bližnji in umira ter z njim raziskovati njegove resnične zadnje želje brez prepričevanja in tako tvegati, da na koncu mi ne dedujemo? Kako iskreno pomagati? Kako v situaciji, ko smo tik pred velikim dobitkom denarja ostati človek in tudi potrebe človeka spraviti na prvo mesto? Verjetno vsak od nas pozna gnusne zgodbe, ko pride v sorodstvene odnose dedovanje. Z zahtevami se pojavijo ljudje, ki človeka sploh niso marali in ga tudi niso obiskovali, mu v kritičnih momentih pomagali. Večina tistih, ki pomaga, poklanja lepe besede, a vseeno globoko v sebi čaka na denar, sploh, če gre za daljne svojce. In ti ljudje potem prepričujejo darovalca v svoj prav, jih razganja od pohlepa, zavisti in samo čakajo na dobitek. Peščica je tistih, ki se resnično trudijo po svojih močeh, jim ni vseeno, ki še vedno postavljajo na prvo mesto in brezpogojno željo darovalca, mu pomagajo iz srca z človeškimi namerami, ne glede na sorodstvene razmere (npr. ali gre za očeta, ali prababico, ali teto, itd.) in ne glede na to, koliko bodo dobili.

Kaj storiti, če najdemo denar na cesti, brez denarnice, brez osebne izkaznice? Smo zmožni brez dileme predati denar policiji, brez razmišljanja, da denar ne bo prišel lastniku in ga bo vzel policist ali pa kdo drug? Kako enostavno predati denar, ker je tako prav, ker nam tako narekuje vest, ker je to naša dolžnost, naša poteza, naša odgovornost v takšni situaciji, ker tuja last ni naša in si je ne moremo prisvojiti kot si prisvajamo naravo, svet? Tisti, ki bi vzel ta denar, bi v mojih očeg naredi sprejemljivo potezo samo v enem primeru-če bi s tem denarjem pomagal pomoči potrebnim. Kako ne izkoristiti človeka, čeprav imamo za to vse odprte možnosti? Kako biti spoštljiv in pošten do človeka, tudi če ima demenco in je njegova zavest pomanjkljiva? Kako razviti notranjo samoinciativo, trdnost? Za to je potrebno skrbeti vsak dan, negovati, kot je potrebno negovati odnos, svoje telo, dušo, zdravje in uspeh.

Princip socialne države temelji na tem, da bogati in bolj sposobni skrbijo za tiste, ki tega ne zmorejo doseči, za tiste, ki niso tako sposobni. Se sploh še kdo tega zaveda, ali se kar naprej širi ideja o lenobi, o tem, da so si revni sami krivi in v smislu »naj grejo delati, jaz sem se tudi moral boriti, da sem danes bogat«. Se sploh zavedamo, da so neenakosti plod družbenih razmerij, ne človeka samega? Lahko ne glede na priložnost, ne glede na ponujeno ponudbo, ne glede na stisko ostanemo človek? Kako delati dobro ljudem, brez pogojevanja? Človek, je tisti človek, ki v katastrofalnih/kriznih/ekstremnih situacijah ostane človek. Tudi v vojni, tudi, če zadeneo na lotu, tudi, če dobi vso moč in oblast sveta. Bi bili zmožni s svojo močjo delati v prid človeštva, če bi jo imeli ogromno? Se vidite v njem, v človeku? Vabim vas, da dobro razmislite o sebi skozi zgornja vprašanja. Razmislite o vseh ekstremnih situacijah in si zamišljajte sebe v njih, kako ravnate, kake delate. Čas je za spremembe tudi v posameznikih, ne samo družbi.





objavil(-a): _im_ ob 09:28 komentarjev (0) ogledov: 0




ponedeljek, 30. junij

Pajkec



Ta prekleti pajek

že tisoč let visi mi nad to mizo.

Visi.

Spleta.

Spleta svojo mrežo.

Lovi.

Ujame v mrežo vse,

kar rabi za življenje.

Jaz pa slonim.

Iz dneva v dan slonim

pod to prekleto mrežo.

Že skoraj tisoč let.

Gledam...

Gledam tega prekletega pajka.

Zakaj je srečnejši od mene??

Slonim.

Mislim.

Kje pa je moje mreža?

A sploh je ...

Premajcena.

Za vse kar rabim in želim in sanjam.

Pajkec, spleti še meni eno.

Morda sem si zdaj spletla dovolj veliko mrežo. Morda mi uspe, da ulovim kaj lepega, preden se strže. Upam, morda ... Smile





objavil(-a): parfumbesed ob 13:38 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 28. junij

12 VRTNIC! :)





Tudi midva sva tista "nesrečnika", ki praznujeva obletnico zveze med izpitnim obdobjem. In naj kar takoj razjasnim, da te objave prvo, kot prvo ne bi smelo biti, ker bi se morala zdajle družiti z vsemi zapiski za še zadnji izpit, ki me čaka v torek. Ampak je bil včerajšnji dan tako čudovit, da ga enostavno moram zapečati na te virtualne stvari, da se ga bom lahko tudi, ko bom stara, siva, zgubana in dementna lahko vedno še vedno spominjala. Wink Wink

Ja včeraj je minilo eno leto od kar sva par. Eno leto. Kar ne morem verjeti, da je minilo že celo leto. Nikoli nisva praznovala tistih "majhnih obletnic", kot nekateri pari. Prvič zato, ker ponavadi nisva bila skupaj ali pa zato, ker sva preprosto na to pozabila. Sva se pa dogovorila, da bova ob prvi obletnici ukradla dan samo za naju, izklopila mobitele in pobegnila od vsakdana. In tako je bilo. Marko me je pobral v Ljubljani in niti sanjalo se mi ni kam me pelje. Ko sva zavila iz avtoceste mi je zavezal oči in tako sem se kot "kakšna talka" peljala ne da bi vedela kam kakšnih 20 minut. In niti misliti nočem kaj so ljudje mislili, ko me je takole z zavezanimi očmi vodil do recepcije v welnesu in nato do sobe, kjer mi je končno odvezal oči. In kaj zagledam pred sabo veliko okroglo banjo, svečke in na njej dva kozarca penine. Waaa vse je bilo, kot v pravljici, vzdušje, še posebej pa moj Marko. To, da je gotovo pobegnil iz kakšne pravljice se že dolgo zavedam. In ko mislim, da od njega ne morem pričakovati več nič nepričakovanega, naredi on še nekaj bolj izjemnega, še bolj čudovitega. Takoj, ko mi je odvezal oči mi je poklonil šopek iz dvanajstih vrtnic ( je rekel, da za vsak skupni mesec ena ) in mi še enkrat povedal zakaj me ima rad....Težko z besedami opišem kaj sploh čutim do njega. Ne mine minuta, da ne bi bil v mojih mislih, ko ga dalj časa ni se mi meša od bolečine in vznemirjenje v trebuhu vsakič znova, ko odštevam minute do ponovnega snidenja. In kar mi je pri najini zvezi najbolj všeč je to, da sva najboljša prijatelja. Da ne potrebujeva besed, da je potreben samo pogled in se "čutiva". Čeprav pravijo za mene, da sem močna punca ( in mogoče sem res ), je on še tisočkrat močnejši, ob enem pa tako nežen in čudovit, preprosto najboljši. Najlepše je ko čutim, da to še zdaleč ni vse kar zmoreva, da je najina ljubezen že zdaj neizmerna, pa še vedno iz dneva v dan raste in se veča. In skupaj z najino ljubeznijo rastem, kot oseba in ženska tudi sama.

Hvaležna sem za to leto, za vsako lepo besedo, objem, poljub skupaj in za vse posebej. Za vse prebedele večere ob moji bolniški postelji na začetku leta. Za vso podporo pri študiju in vseh mojih "osebnih projektih", ki se vsem ostali zdijo mogoče čudni, ti me pa razumeš. In ravno to je bilo prvo, kar sem se naučila od tebe, da je potrebno slediti svojim sanjam in ciljem, neglede na vse....v dvoje pa je sanjati še veliko lažje in lepše....

Zdaj grem pa nazaj med knjige, da opravim še ta izpit v torek,potem me pa čakajo brezkrbne počitnice do oktobra. Wink

Lp, Lučka Smile





objavil(-a): LučkaTheBee ob 22:04 komentarjev (0) ogledov: 0




sreda, 25. junij

NA LOVU





Včasih v novem in popolnoma neznanem, vaškem mestecu ne najdeš gostilne. Lakota je huda stvar.

Po treh krogih v avtu skozi center, zraven dveh shopping centrov naletimo na gostilno z ne ravno pogledom na morje. To bi bilo perfektno… Gostilna je na parkingu, pogled je na feltne. Ni hec.

Druga gostilna, ki smo jo našli je bila neobetavna. Tretja, čisto skrita, je bila zadetek v polno. Jedli smo juho, kosilo s solato za 5 evrov. Zavitek z lečo in zelenjavo je bil božanski.





objavil(-a): mačka7 ob 22:45 komentarjev (0) ogledov: 0




torek, 24. junij

Winner.





Pogledam svoje pogrizene nohte in razpraskan lak na njih, razcepljene lase s tremi centimetri (mogoče pa metri..) narastka in nekaj več (centi)metri dlak na nogah. In obrveh.

In se zavem, da sem zadnje tri mesece živela le za učenje. In veste kaj? KONEC JE. Very Happy

Moja stena je polepljena z motivacijskimi mislimi in z razvedrilnimi, zvezki počečkani z obupanimi mislimi,.. Vse je pomagalo.

Zvezke, učbenike, zapiske so z moje pisalne mize izrinile knjige! Take, poletne, za začetek zaljubljeni romani. To sem čakala! Smile

To poletje mora biti noro. Še boljše kot prejšnja. Ker sem to leto spoznala samo sebe, spoznala sem stvari in ljudi, za katere še vedela nisem, da bi mi bili lahko všeč. In na to sem ponosna. Tako lažje je biti srečna Smile

Zdaj pa grem v kopel in se nazaj spravit v življenje in potem se naročit k frizerju, da mi naredi nekaj norega na moji preveč učeni betici. In potem uživat te tri mesece, ki me ločijo do faksa.. Držite pesti, da do tapravega! Smile





objavil(-a): parfumbesed ob 19:23 komentarjev (2) ogledov: 0




sobota, 21. junij

Nam preteklost črta sedanjost?



Razmišljam...velikokrat razmišljam ali bom kdaj našla nekoga,ki bo v meni prebudil pravo mene?K me bo ljubil,ne glede na moje napake in negativne stvari? Ki si bo z mano želel družino in preživeti dni do konca življenja?

Ali pa moški samo varajo?Ta nesigurnost me bo spravila ob pamet.Čeprav še nimam fanta ,večkrat zaspim v solzah,v mislih pa se mi odvijajo možni scenariji o prihodnosti.

Vse to me je zaznamovala iz otroštva,saj sta imela starša najhujši možen odnos,vsaj v mojih očeh. Oba sta vedela,da se ne ljubita in sta se varala.Oba. Vedela sem tudi jaz,pa čeprav mi je bilo le 8 let. Videlo se je ,da sta se poročila samo zaradi mene in da njuna zveza nima prihodnosti. Njun razhod me ni presenetil,bila sem osupla,da sta se lahko prenašala 13 let. Ne morem si predstavljati življenja z nekom,ki ga ne ljubim ,ki me ne izpopolnjuje s katerim ne morem biti svobodna in živeti svoje sanje.

Vedno sem v dvomim,kaj če bo mene doletela ista usoda? "Ne želim si tega!Ne zaslužim si tega! " sama sebi dopovedujem.

Pa si res zaslužim kaj boljšega?

Upam,da mi je usojeno...





objavil(-a): cassandra123 ob 20:37 komentarjev (4) ogledov: 0




torek, 17. junij

happy happy



In je padla še orgasnka. kar ne morem verjet. Upam, da mi bo dalo to in seveda velikooo kave dovolj moči, da se bom učila za ju3šnji izpit. Le tega grem pa že tretjič. V drugo sem opravila pisnega a sm se na ustnem čist zmedla. Upam, da bom mela ju3 veliko sreče in da ga oprvaim . Ter seveda nato tudi ustni, ki bo najbrž že v četrtek.



objavil(-a): pikipoki1995 ob 18:25 komentarjev (0) ogledov: 0




sobota, 14. junij

napredek



No pa sem se rešila enega izpita... happy happy..

Tako mi jih ostane še7 ( 6 pisnih in 1 ustni)





objavil(-a): pikipoki1995 ob 12:56 komentarjev (2) ogledov: 0




sreda, 11. junij

polom





Berem blog iz januarja in sem razočarana sama nad sabo...

Berem, da sem imela narjene 3 izpite sedaj imam 4.. res napredek v 5 ih mescih.. s kolokviji mi je namreč ratalo naredit le en predmet pa še to moram na ustni zagovor v začetku julija.

In namesto, da bi se zdej učila na polno raje razmišljam o švicu... kar pa mogoče ni tako slabo, namreč do švica bi rada opravila še 5 predmetov, tako da mi avgusta ostanejo "le" 3je. Imam pa možnost opraviti jih še 7. Vendar zdi se mi da so to bolj sanje kot realnost.

Kakšno motivacijo imam...

-odločila sem si da si ne smem kupit nič za oblečt dokler ne opravim vsaj še 3 predmete (in bolj zame da jih ker grem konec julija na poroko, pa ene kratke hlače bi imela)

-največja motivacija pa je , da bi rada mela kaj od poletja (rada bi delala in šla za kakšen teden na morje)

Upam , da kaj kmalu kaj napiem..namreč odločila sem se , da pišem samo o svojem napreku...





objavil(-a): pikipoki1995 ob 11:56 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 25. maj

Vse kar potrebujemo je PLAN A!



So stvari, ki jih nikoli ne bom razumela. Pa jih lahko pretuhtam po dolgem in po čez, lahko se poskušam vživeti v tako situacijo, v ljudi, pa še vedno ne bom razumela. Ne bom! Ljudje, vse kar v življenju potrebujemo je eden in edini PLAN A. Nikakršnega plana B, ali pa C. Vse kar rabimo je plan A. In nikar si ne delajmo utvar, da smo si sposobni sestavit tako učinkovit plan B, da nas bo zadovoljil v vseh pogledih, kot bi nas plan A. Če bi bilo to mogoče in realistično bi vsi posegal po planih z zadnjimi črkami v abecedi. Pa ne. Jasno, da ne. Ker je v planu A vse kar si najbolj želimo. Če nam ne uspe uresničiti prvotnega načrta, bo vedno ostal grenak priokus, priokus po porazu, pa je lahko plan B, C ali D še tako dober. Nikoli ne bo plan A. Zato je razmišljanje še o kakršnikoli drugi možnosti, kot o planu A, nepotrebno in nesmiselno. Medtem, ko se ukvarjamo s tem zakaj in kako plan A ne bo deloval, bi morali enostavno vse svoje misli in moči usmeriti v to kako bomo prvotni načrt izvedli. Vsi vemo, da so sanje brez načrta, samo pobožne želje. In moje sanje so preveč pomembne, da bi čakala, da se bo mogoče, ampak samo mogoče Tisti nad oblaki spomnil name in jih uresničil. Preveč so pomembne, da bi jih prepustila usodi. Dreams don't work unless you do!

Seveda lahko oz. najverjetneje bodo od starta do cilja ovire. Ampak to ne sme biti razlog, da spremenite cilj. Spremeniti je treba pot, ne cilj. Mogoče druga pot res ne bo avtocesta, ampak bo makadamska cesta z vijugami, ampak še vedno pelje do istega cilja, kot avtocesta. Če verjamete vase, ne potrebujete nikogar drugega, lahko je okoli vas tisoč skeptikov, ki vam pripovedujejo da ti ne bo uspelo, če imaš resnično vero vase imaš vse. Ljudje, ki govorijo, da ne moreš so tiste vrste ljudi, ki sami nikoli niso izpolnili željenega cilja, tisti, ki jim je plan A propadel, pa so se morali zadovoljiti s planom B, ali pa C, mogoče D.....Takim ljudem in njihovim besedam ni potrebno verjet. Njihovim stavkom, kot so: "Ko se ti zaprejo ena vrata se ti odprejo nova, v vsaki stvari je nekaj dobrega...", ni treba verjeti.

In če se naši cilji in želje zdijo nekomu neumne in nesmiselne, še ne pomeni, da v resnici tudi so. Na koncu štejejo samo osebne zmage in osebno zadovoljstvo. In konec konec je odločite samo naša ali, kot je rekel Henry Ford: "If you think you CAN DO or if you think you CAN'T DO - you both are right!"

Lučka Smile





objavil(-a): LučkaTheBee ob 16:54 komentarjev (5) ogledov: 0




ponedeljek, 19. maj

Epf maribor- ekonomska fakulteta maribor



ZivjoSmile zanima me ce je se kdo med vami ki gre to leto 2014/2015 v Maribor na ekonomsko fakulteto na visokosolko izobrazevanje Smile mogoce se kga spoznam ker sem iz Kopra Smile



objavil(-a): Tinatina7 ob 13:45 komentarjev (0) ogledov: 0




nedelja, 18. maj

Vse mine.



Vse mine. Dobro in slabo.

In marsikaj se dobro izteče. Mogoče po malo bolj ovinkasti poti, kot bi si želeli, ampak res se.

Ravnokar sem v antistres (kot piše na pokrovčku) mehurčkasti kopeli, ob melodijah Johna Legenda razmišljala, da se je vse dobro izteklo. Vse skrbi zadnjih šestih, ali celo dvanajstih mesecih, so zdaj le še spomini. Vse je obkljukano.

In občutek sploh ni slab Smile

Trdo delo in pozitivna naravnanost se splačata.

Hvala tistim nekaj parom rok, ki me lovijo, trepljajo, božajo, včasih tepejo ... Hvala.

Next goal: Kick matura's ass!





objavil(-a): parfumbesed ob 20:42 komentarjev (1) ogledov: 0




sobota, 17. maj

Otročki...



Evo, pa je še ena kolegica rodila. Toliko jih je zadnje čase, meni pa je vendo težje z nasmeškom jim želet vse najboljše in se veselit z njimi. Pa jim privoščim, res jim! Pa da bojo zdravi pa srečni pa da bo le vse ok. Ampak s vsako novo nosečko, je meni vedno huje.... Pa še nisem stara, ampak vseeno me gloda - kaj pa jaz. Res, včasih mi gre prav na jok. Ker jaz bi tudi. Pa (še) ne morem in ne smem. Se več niti ne pogovarjava kaj o tej možnosti, še nima smisla. Povedat pa mu tudi ravno en morem, ne bi razumel. In se potem še bolj grozno počutim, ker nisem iskreno vesela, ko zvem za katero tanovo nosečko. Pa vem, da bi mogla bit, da bi bilo fer in da ni ona kriva, da se jaz tako počutim. Pa sej se trudim, glavo gor, bom že prišla jaz tudi na vrsto, za mojo štručko... ah, sej bo...




objavil(-a): NyxNyx ob 15:05 komentarjev (2) ogledov: 0




sreda, 07. maj

boljše življenje



Začelo se je nekje julija, ko sem ostala brez službe, brez kakršnih koli dohodkov in tako pristala na zavodu, kot vrjetno vsi drugi brezzaposleni. Iskala sem vse načine kako do denarja, kakršnih koli dohodkov in tako sem v tej Sloveniji ostala brez rezultatov. Služb ni bilo še posebej za ženske, velja tudi za tujino. In tako je denarnica postajala vsak dan tanjša in račun se je počasi spreminjal v minus. Nisem si mogla privoščiti nikakršnega izleta, kakršne koli stvari za obleč, v trgovinah sem kupovala samo najnujnejše in najcenejše ne glede na kvaliteto izdelka.

Svet mi je bil obrnjen na glavo.. Vse dokler nisem nekje aprila naletela na objavo prijatelja na facebook-u kjer služi denar preko spleta. Bila sem zelo zelo skeptična saj gre večina takšnih stvari za nateg ali pa moraš vlagati tisoče da dobiš kakršne koli rezultate, kaj šele izobraževanja in podobno.

Tukaj nisem zato da oglašujem ali silim komu svoje delo, tukaj sem samo da delim svojo zgodbo, ki mi je dejansko spremenila življenje in imam 100% rezultate. Torej iz radovednosti sem ga kontaktirala preko FB in ga povprašala o čem gre. Posel mi je lepo predstavil, povedal mi je kako poteka in ponudil brezplačno izobraževanje z 100% rezultati in še dodatno pomoč drugih prijateljev. Še vedno sem bila skeptična, ker mi delo preko spleta ni bilo znano, ampak ker sem vedela da potrebujem denar nujno, krvavo, sem šla na vse ali nič (vem, neumno..) ampak se mi je tale na vse ali nič izplačal! Delo mi vzame urco na dan in kar je najlepše je, da ne rabim prodajat nič ali po domače povedano ''nategovat'' ljudi. Po mesecu dni se mi je življenje postavilo nazaj na noge, službe še zmeraj nimam, delam sama za sebe in imam poštene dohodke. Vse kar obžalujem pri tem, da mi dela ni predstavil že prej! Zdaj grem lahko v trgovino sproščena, kupim tudi malo boljšo in dražjo kvaliteto in po skoraj letu si lahko privoščim nove obleke. Spim veliko bolj mirno, brez razmišljanja kako bo jutri in še ena stvar, ki je nisem videla že dolgo, je plus na računu. Ne rečem da se lahko kopam denarju, saj opravljam delo šele dober mesec, ampak začetek je zelo dober in tisti plus na računu se skoraj vsak dan viša.

Nikomur ne silim ali prodajam (bučk) bedarij, samo želim deliti zgodbo in mogoče kateremu od vas spremeniti življenje tako, kot ga je moj prijatelj meni. Če ima kdo željo ali vprašanje po tem delu naj me brez sramu kontaktira in z veseljem spremenimo življenje skupaj!





objavil(-a): barbi86 ob 11:37 komentarjev (1) ogledov: 0




ponedeljek, 14. april

Štrik



Rabila bi en štrik.

Da me potegne iz tega kupa nerazumljivih knjig, ki ne znam več brati drugače kot med vrsticami. In iz kupa zmečkanih papirjev, ker me prinet zafrkava. Kot da me ne že vse.

En močan štrik in eno močno roko, ali dve, da me povlečeta iz tega dreka.

Ali vsaj da me povlečeta naprej ... Mogoče le eno drobno vrvico, da bom sama našla pot ven.





objavil(-a): parfumbesed ob 20:51 komentarjev (2) ogledov: 0




stran: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171

na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani