Pošlji prijateljuNazajDomov

nedelja, 26. oktober 2014

Pravljičarka: Tudi hiše sanjajo

avtor: Meri | vir: Diva | foto: Diva | 12.09.2010 | ogledov: 37
Tistega pomladnega dne, je bilo nebo prepredeno s temnimi oblaki. Hiše v Rožni ulici so čemerno sedele za svojimi ograjami in pogledovale v nebo.


Rožnata je imela že ves dan zaprte oči. Lahko bi pomislili, da še spi, če ne bi vsake toliko časa globoko zavzdihnila in rekla sosedam: "Ne veste, drage moje, da sem vso dolgo zimo sanjala, da bi se spomladi pod mojo streho naselile ptice. Da bi si spletle gnezda, v katerih bi bilo polno ptičkov in, da bi se vse vsako leto spet vračale pod mojo streho."

Tudi Zelena je priznala: "Tudi jaz sanjam, kar naprej sanjam, da bi se pri nas doma vsi imeli radi. Da bi ljubezen cvetela od pomladi do pomladi. Žal pa se samo prepirajo." Bela ni mogla kar molčati, saj je tudi sama že imela velike želje. "Veste, sosede moje, jaz pa sanjam, da bi slikar na moje bele stene narisal čudovite slike." Sivka, na oni strani ceste, je samo zavila z očmi. V svoji sivini ni bila nič prav razpoložena in navdušena nad klepetanjem svojih sosed. Pa še streha ji je ob dimniku puščala tako, da je že teklo na staro podstrešje. Zaprla je oči in si zaželela, da bi stala nekje tam v Gaberški ulici, kjer so hiše prav gotovo pametnejše.

Drugi dan je posijalo sonce in razlilo rumeno toploto zidovih. Okoli strehe Rožnate so se proti poldnevu pričele zbirati ptice. Bila jih je cela jata in radovedno so pogledovale pod tramove strehe in žvrgolele, da jih je bilo veselje poslušati. Pričele so graditi gnezda. Prinašale so bilke in vejice in kdo bi vedel kaj še. Rožnati se je skoraj zmešalo od veselja. Ko je na večer videla, kako čudovita gnezda so si spletle, je pomirjeno utonila v blažen spanec.

V svojem vrtu je Zelena tiho čakala, da se vrnejo njeni. Skrbelo jo je, kaj bo prinesel večer, kajti zvečer sta morala Tomi in Monika še napisati nalogo, mamica je imela delo z večerjo, za očka pa ni vedela kaj dela, ker je vedno gledal televizijo. A nocoj je bilo vse drugače. Mamica je pripeljala Tomija in Moniko, očka pa je prišel takoj za njimi in prinesel velike vrečke iz trgovine. Kmalu se je izza odprtega okna zaslišal klavir in Monikin glasek, iz kuhinje pa je prijetno zadišalo. Po večerji so se vsi igrali skrivalnice na vrtu, metali na koš in se smejali. Zelena je bila nadvse srečna.



Bela je zaman čakala svojega slikarja. Dnevi so postajali vse bolj topli in v Rožni ulici je bilo vsak dan lepše. Še Sivka se je pretegovala in se kopala v sončnih žarkih. Neko noč, ko je bila Bela že do konca utrujena od čakanja na slikarja, je na nebu vzšla luna. Bila je velika kot mesto in tako svetla, kot bi bile v njej prižgane vse luči sveta. Sredi noči je na svojem zidu začutila škrabljanje. Odprla je oči, se pogledala in kriknila od radosti. Na njenem snežno belem ometu so v lunini milini trepetale sence vej in listov breze, jablane in češnje, ki so rasle na vrtu. Med njimi se je bogato šopirila črna bukev, ki jo je igrivo mršil vetrič. Na vogalu se je izrisovala dolgočasna in gola cestna svetilka, ki jo je obletavala siva vešča, čisto zgoraj pa veličasten zvonik bližnje cerkve. Beli se je skoraj zmešalo od navdušenja in ponosa. Ko ji je z neba pomežiknila še luna in se ji čisto spodaj na zidu, ob šopu trave, še nežno podpisala pod svojo sliko, si je morala pritisniti roke na usta, da ne bi pričela buditi prijateljic. Joj, kako težko bo počakala do jutra!

Tako so v Rožni ulici srečne pozaspale vse hiše. Vse? Ne, Sivka ni spala. Vse je videla in slišala in si na skrivaj brisala solze.




na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani