Pošlji prijateljuNazajDomov

sobota, 25. oktober 2014

Fostersa ne pijejo

avtor: Katja Jankovič | vir: Katja Jankovič | foto: | 29.06.2006 | komentarjev: 1 | ogledov: 34
Slovo od Avstralije ni bilo lahko. Najbrž zveni dokaj bedasto, a je res. Nisva veliko pričakovala od nje in morda naju je ravno zato vedno znova prijetno presenečala.


Od deževnega Uluruja preko pisanega koralnega grebena do prijaznih ljudi, pri katerih sva se res počutila dobrodošla. Večina zahodnih popotnikov zaradi oddajenosti in velikosti posveti Avstraliji nekaj mesecev. Od tega približno polovico časa obirajo sadje ali brijejo ovce, nato pa tako prislužene dolarje namenijo raziskovanju kontinenta. Žal se nama časovno tak način ni izšel, zato sva le zapravljala že prej zaslužene tolarje.

Rdeče srce
Od Adelaida do Alice Springsa s skokom k Uluruju, pokaže števec kakih 3000 km. Prvi omembe vreden postanek je rudnik opalov, Coober Pedy. Tu se zdi ljudem zabavno živeti v luknjah pod zemljo. Ugotovili so namreč, da lahko le tako kljubujejo peklenski vročini. Sedaj ti ves čas razlagajo, kako super je to, ko le zvrtaš luknjo v hrib in že imaš hišo. Želiš novo sobo? No worries! Najameš podzemni buldužer, ki ti za 150000 SIT zvrta Slikanovo luknjo. Če pa pri tem najdeš kaj opalov, so tvoji. O dejstvu, da ni oken in da je stranišče le 30 metrov globoka luknja, ki jo je ob napolnjenju potrebno zapreti in zvrtati novo, niso ravno zgovorni. Zvečer ob pivu smo debatirali kaj se zgodi, če ob vrtanju nove spalnice zadeneš v sosedovo kanalizacijo in če ima ta kaj prste vmes pri nastajanju najredkejših, črnih opalov. Razmišljali smo, da bi šli še enkrat na voden ogled teh hiš in ko na koncu vodička vpraša: 'Any more questions?', bi se oglasili: 'Ja, mene zanima, če si je pri gradnji že kdo zalil svojo nastajajočo sobo s sosedovimi tridesitimi kubiki dreka?'. Kakorkoli že, nam se je zdelo zabavno.
Drugače je pa to rudarsko mestece res rudarsko. Ima le 3500 prebivalcev, pa so nas trikrat opozorili, naj ne hodimo naokrog ponoči. Knapi so knapi! V Zasavju ali v Avstraliji.
Nadaljevala sva proti Uluruju. Prvi mesec potovanja sva imela precejšnjo smolo z vremenom, ko pa te preseneti dež v puščavi to menda ni smola, ampak neverjetna sreča. In res! Uluru, ki ga pokrivajo slapovi, spreminja barvo iz minute v minuto. Iz oranžne v rdečo, zeleno, modro in sivo. Nekaj takega doživi le peščica izbrancev. Hi, hi, hi...
Tako sva pristala v Alice Springsu, kjer je klientela podobna tisti v Coober Pedy-ju, zato sva šla kar kmalu naprej proti vzhodni obali. To je tudi za tukajšnje razdalje precej daleč (2500 km). In kako dolgo traja vožnja z avtobusom? 3 ure? Ne. 20 ur? Ne. Prestaviti je potrebno v druge merske enote: 3 dni. Ko ti povedo koliko časa traja vožnja v dneh, potem veš koliko je ura.

Mavrične globine
Iz vročega in puščavskega Outbacka sva z otrdelimi zadnjicami prispela v vroči in tropsko vlažni severni Queensland.
SlikaMed popotniki velja, da Avstralije ne smeš odkljukati dokler ne prineseš žiga iz koralnega grebena. Z razlogom! Kaj takega pa še ne! Nekaj dni nazaj sva bila popolnoma prevzeta nad Ulurujem v dežju in težko bi verjela, da bova že čez nekaj dni spet tako navdušena. Za deset jurjev te odpeljejo malo stran od obale, kjer skočiš v vodo in že si obkrožen s pisanimi tropskimi ribicami. In še izvrsten smisel za barve imajo tele ribice. Zelena in vijolična gresta skupaj. Belo-črna tudi ni nikoli iz mode. Ena vrsta rib pa se je oblekla v vse možne barve. Alternativke! Ni čudno, da se druge niso družile z njimi. Šele čez kake pol ure, ko končno dojameš, da si res tukaj, se zaveš zakaj je koralni greben koralni. Pod vsemi temi ribicami je polno v žive barve odetih koral. Neverjetno! Z malce sreče prisurfa mimo še kakšna želva, z malce manj sreče pa kakšen morski pes. (Pred prihodom v Avstralijo sva prisegala, da se v tukajšnjih, z morskimi psi in meduzami okuženih vodah, ne greva kopat za živo glavo. 'Največ do kolen v vodo', sva pametovala. 'Nemara malo dlje, če vsaj trije domačini prisežejo da ni morskih psov.' Potem pa takole stojiva na ladjici pri koralnem grebenu in vprašava vodiča, če so nemara tudi tukaj tiste morske zverine. 'Yeah, mate! But a couple of meters that way. No worries, they won't bite ya!' Ah, če je pa tako, potem res ni panike. Dva pljuska kasneje sva že uživala med koralami, zaskrbljujoče se ozirajoč proti mestu, kjer naj bi domoval morski pes.)

Črna pika
Pod črto je Avstralija fenomenalna! Vendar pogled pod lupo razkrije marsikatero umazano podrobnost, ki jih turistične brošure ne omenjajo.
Na primer Steve 'the crocodile hunter' Irwin. Pri nas ga imamo vsi radi. Tako prisrčen je, ko pomaga želvicam in navdušeno vriska ob vsakem najmanjšem hrošču. Domačini pa ga imajo za popolnega bedaka. Kar se njih tiče, s svojimi neumnimi izjavami uničuje ugled države in bolje bi bilo, ko bi že enkrat utihnil. Nekako tako, kot si mi mislimo o Martinu Strelu.
SlikaNajbolj v oči bodejo Aboridžini. Ti so tu skorajda tabu tema. Situacija je res precej težavna. Prvi (in tudi drugi, tretji in večina naslednjih) vtis, ki ga pustijo, je precej slab. V Sydneyu je Aboridžin sinonim za brezdelnega džunkija ali vsaj alkoholika in kot takšne jih dojema tudi večina bele javnosti. Nekako tako kot pri nas Rome. 'Od države dobijo denar, delali pa ne bi! Pa v šolo tudi ne hodijo, čeprav je zanje zastonj! Banda lena črna!', so zgovorni potomci zapornikov. Ampak doma smo slišali, da so Aboridžini eno tako nadvse fletno ljudstvo, ki v vroči avstralski divjini živi že desetisoče let. Morda moramo pa v Outback da bomo našli nasmejane, v didžeriduje piskajoče Aboridžine, ki v prostem času rišejo tiste krasne slike po jamah. Jok brate, odpade! Morda sva bila midva naivna, ko sva pričakovala bosopeto ljudstvo z bumerangi. Začuda se jim ne da več lovit kengurujev, odkar imajo McDonald's.
Huh, tale zgodba je precej zapletena. Zdi se, da je situacija sledeča. Aboridžini srečno živijo na svoji celini celih 80 tisoč (!!) let. Razumejo naravo, je ne zlorabjajo in baje se celo izogibajo incestu. Sploh nadvse prima fantje. Nato se nekega nesrečnega popoldneva leta 1778 (plus minus nekaj let) na njihovi obali zasidrajo beli mornarji. Ti so malo manj prima fantje, a z obilo osvajalskih izkušenj vedo, kako se ravna z neukim črnim ljudstvom. Za začetek se jim pove, da od sedaj naprej ne morejo več svobodno tekati naokrog, ker je zemlja zdaj privatna lastnina. Naslednji korak je vsako neposlušnost kaznovati s smrtjo. Tako, za zgled ostalim. Sledi dvestoletno nepovratno uničevanje narave in postopno iztrebljanje nehvaležnih divjakov, ki ne znajo ceniti udobja, ki so ga prinesli Britanci. Navsezadnje, če ne bi bilo njih, domačini sploh ne bi spoznali alkohola. Še srečni so lahko, saj njihov organizem ni navajen na to opojno substanco in so že po nekaj pivih povsem v rožicah. Da sploh ne omenjamo, kako so se novoselci trudili, da bi jih integrirali! Do leta 1970 so jim nasilno jemali otroke in jih dajali v rejo belim družinam, kjer so se naučili neprecenljih vrlin streženja, pomivanja in nočnih obiskov očima z jagodno liziko. ‘Svojat nehvaležna bi pa sedaj rada neke odškodnine! Le kaj jim bodo, saj ničesar ne potrebujejo! Naj gredo nazaj v divjino, če jim je že toliko do tega!‘
Hja, če ne bi belci zajebali vsega, kar se je zajebat dalo, bi mali črnčki najbrž še vedno tekali za emuji, ampak sedaj pa jasno ne bo šlo več nazaj. To je druga plat medalje. Res je, da so belci Aboridžine praktično uničili, vprašanje pa je, koliko časa se bodo še lahko argumentirano upirali integraciji. Morda je res še malo prezgodaj reči: 'Jebiga, kar je, je. Treba se bo navadit na to', a enkrat se bo res treba. Zgodovina nas uči, da je opravičilo največ kar lahko pričakuješ od belega človeka. (Če bi Aboridžini šli lepo v šolo, bi to že zdavnaj vedeli.) Vendar je integracija zelo raztegljiva beseda. Interpretacija zna biti kar malo žaljiva. Nekdo je na primer ugotovil, da so turisti navdušeni nad aboridžinskimi slikami. Dobrosrčnež se je spomnil, da bi na ta način lahko pomagali eni izmed skupnosti v Outbacku. Lahko si predstavljate, kako so z dobrodelno akcijo zbirali denar za romi barvice in voščenke, ter jih nato s kamionom dostavili lokalnemu poglavarju. Od takrat naprej cela vas ustvarja. Od najmlajših dalje. In potem te pripeljejo v 'galerijo aboridžinske umetnosti', kjer po stenah po večini visijo izdelki, za katere je povsem očitno, da so jih narisali prvošolčki. (To nama je prodajalka po nekaj vprašanjih tudi priznala.) Težko je verjeti, da nekdo res odšteje 50$ za tisto in potem to doma obesi, češ da je umetnina. Lahko bi šel enostavno v vrtec, dal pamžem par bonbonov in z veseljem bi mu narisali podobno zadevo.
Največji problem so res tisti prvo omenjeni brezdelneži. Vodič po Outbacku se je lepo izrazil, da so 'misplaced'. Njihove plemenske skupnosti jih nočejo (zaradi alkoholizma), betonski Sydney pa tudi ni preveč navdušen nad njimi. Tako so ujeti nekje vmes, na flaši.
Pa bodi dovolj o tem.
Skratka, Avstralija je prečudivita in kdor se ne more odločit, če bi jo obiskal, mu lahko svetujeva le, naj se takoj spoka sem dol!

P.S. V Avstraliji je Fosters približno tako razširjen, kot pri nas Celjski grof.

Slika


Komentarji:


29.06.2006 | Lina
Koliko časa pa je trajalo tole popotovanje? Res super članek, malo pogleda z druge plati. Pohvalno!




na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani