Prostranost tam nekje na robu divjine…

avtor: Araguato Expeditions | vir: Araguato Expeditions | foto: Araguato Expeditions | 22.01.2007 | ogledov: 43
Roraima in Izgubljeni svet.


Mizasta gora Roraima, velja za eno izmed bolj zanimivih gor v Južni Ameriki. Njena čarobnost in posebnost se sliši daleč naokrog. Nahaja se na tromeji med Venezuelo, Brazilijo in Gvajano. Sicer pa leži v osrčju tropskega predela in džungle, pod okriljem indijancev Pemonov, ki jim tepui predstavlja posebnost neoprijemljivih razsežnosti. Seveda je tudi gora, ki predstavlja izziv slehernemu avanturistu in popotniku, ki zaide v ta predel sveta. Njena magična lepota očara prav vsakega, no vsakega, ki ljubi naravo in vsakega, ki ljubi divjino. In tako smo se odločili tudi mi, da sprejmemo izziv in se podamo na pot skozi prostrane poti izgubljenega sveta in osvojimo vrh Roraime ter se sami prepričamo o njeni lepoti, endemičnih rastlinah in živalih, ki domujejo na njeni planoti.

SlikaPa smo šli. Z majhno skupino popotnikov in avanturistov po duši tako ali drugače, smo se v sklopu naše džunglske avanture po južni Venezueli v začetku lanskega avgusta odpravili na iskro našega popotovanja - treking na Roraimo. Pot nas je vodila po Gran Sabani skozi različne vasice in naposled po dolgi vožnji s terencem smo le prispeli v San Francisco de Yuruani. Mirno in ljubko pemonsko vasico, ki leži na jugu te dežele, blizu brazilske meje. Se nastanili v churuati (tipični indijanski hiški, narejeni iz rdečega blata in strehe iz palme moriche) in pripravili na treking. Naslednji dan smo pričeli z našo avanturo. Najprej s terencem do začetne točke, vasice ParaiTepui de Roraima, kjer smo pričakali še drugi del popotnikov oz. del naše skupine, ki so prišli iz Santa Elene. In seveda našega vodiča, domačina iz pemonske skupnosti in hkrati velikega poznavalca Roraime. Skupaj s svojim pomočnikom - prav tako indijancem Pemoncem, sta nam pripravila kosilo ter nam zelo na hitro predstavila našo pot (in izpustila kar precej detajlov). Vmes smo ugotovili, da naši nosači nosijo samo hrano in opremo za spanje; se pravi šotore in ostalo opremo. Sami smo morali poskrbeti za spalke in ostale osebne stvari. Naša skupina je sicer nabavila nekaj litrov tekile za boljšo prebavo, zato smo imeli kar nekaj težav pri sporazumevanju o tem, kdo bo te litrce prtljage nosil, kar je seveda pomenilo, dodatno težo na hrbtu... na koncu smo jih nekako spakirali v ruzak našega vodiča.

Pa je bilo dogovorjeno. Natovorjeni smo pričeli naš šestdnevni treking na to veličastno goro, ki jo slavijo vsa okoliška indijanska plemena in seveda tudi ostali domačini. Do prvega baznega kampa smo imeli približno šest ur zmerne in ne preveč naporne hoje. Potka je bila utrjena in zanimiva. Večinoma obkrožena s savano in lepimi razgledi. In glede na to, da je bilo obdobje deževne dobe, smo imeli prvi dan pohoda res srečo z vremenom in prišli do prvega baznega kampa brez večjih nalivov. Vmes nas je sicer doletela kakšna krajša ploha, ki pa je bila raje prijetna kot ne... Narava je bila čudovita, različni odtenki zelenih barv so se prelivali skozi vso pot. Na nekaj krajših postankih smo kaj hitro ugotovili, da nismo sami, ampak, da nam družbo delajo mušice, ki jim v pemonskem jeziku pravijo puripuri, ki poleg tega, da so bile zelo nadležne, so tudi pikale in pustile pikice, ki so srbele in srbele še vso pot naprej...

SlikaDo prvega baznega kampa, ki je bil lociran blizu reke Tukenan in lepim pogledom na Roraimo, smo prišli pozno popoldan. Kamp je bil kar poseljen s šotori in seveda popotniki, ki so se v večini že vračali iz Roraime. Od blizu je kamp izgledal kot nekakšna mini hipi komuna, ker je bilo veliko dolgolasih mladeničev, ki so po kampu hodili bosi, a v nogavicah... No seveda tudi ženskih del popotnic je deloval podobno. Zakaj smo seveda ugotovili takoj po tem, ko smo nekaj časa sedeli na tleh...kajti neusmiljeni puriji so napadali in napadali ter iskali nove žrtve, ki so kazale svojo kožo...Kmalu smo se komunski odpravi pridružili tudi sami. In prav prijetno je bilo hoditi v nogavicah. Počutili smo se tako svobodne, da smo se na ta račun zelo nasmejali. Utrujeni, a vseeno dobre volje smo se udomačili v šotorih, nato pa prvi prihod do kampa, proslavili s tekilo, ki smo jo s pomočjo naših kolegov popotnikov iz Španije, Avstrije in Grčije pospravili do konca.

Tako smo se tudi bolje spoznali in ugotovili, da smo se zopet našli skupaj ‘tapravi'. Naša zaloga je pošla že prvi večer. Naslednje jutro smo pot nadaljevali in že takoj na začetku naše poti prečkali prvo reko, seveda kar v nogavicah in nato hodili, se malo vzpenjali in prečkali nekaj lažjih hribov, se spuščali ter spoznali kako zanimiva in različna je lahko narava v razmerju nekaj kilometrov (od zelenih travnikov, savane, tropskega gozda, puščavskega predela, rek in rečic ter skalnatega predela...različnih rožic in zelo tropskih rastlin). Vmes smo prišli še do druge reke in se seveda skopali, ker je sonce prav pripekalo. Reka pa je bila mrzla in s tem kot naročena za dobro kopel. Seveda, so nas vso pot spremljali puriji, ki smo jih vsi po malem preklinjali, se tolkli in nekako poskušali odganjati te male nervozne živalce. Zato postanek ob reki ni trajal predolgo, ampak le toliko da smo se osvežili, odpočili in pridobili novo moč... Nato smo jo prečkali, nekateri smo jo kar preplavali, drugi pa so jo prečkali peš. Počasi smo se začeli vzpenjati in nekje na sredini poti imeli daljši postanek za kosilo, ki so ga nam pripravili naši vodiči in nosači, nato pa pot zopet nadaljevali.

SlikaNaš drugi kamp je bil lociran tik ob vznožju Roraime, s prekrasnim pogledom na to mistično goro, ki smo ji bili vse bližje, kar nam je v mislih vzbudilo vprašanje o tem kako bomo sploh prispeli tam gor na vrh? Pogled nanjo je bil sicer zelo lep, veličasten, a zaskrbljujoč? Ker smo bili dokaj visoko, so se popoldan začeli spuščati oblaki, ki so se vrivali med nas in vreme je postalo muhasto. To noč se je pošteno ulilo in večerjali smo pod edino strehico, ki je bila postavljena za kamp, a smo se kljub temu zabavali in imeli lepo. Prav tako, smo tudi preizkusili trpežnost naših šotorov, ki so se izkazali za varne in suhe in seveda trpežnost, predvsem našo psihično kondicijo. Najin šotor je bil postavljen na robu pečine, s prelepim razgledom na tepui in Kukenan slap, ki se je bohotil v svoji lepoti. Poleg prelepe narave in razgleda, pa na tej višini ni bilo več toliko purijev. Kar nas je vse veselilo.

Tretji, najtežji dan pohoda in s tem tudi vzpona, smo začeli zgodaj zjutraj, takoj po zajtrku in svoj cilj dosegli v predvidenih 6 urah hoje med različnim rastlinjem, strmim vzpenjanjem po ozkih potkah iz rdečega blata in po sklanatih prostranih poteh, tudi pod slalom smo nekaj časa hodili, vse dokler nismo prišli do vrha Roraime, ki je sledil. Vmes smo odkrivali bogatost zelenja, divje praproti različnih velikosti in oblik, različna grmičevja in palme. Pa meni neznane rože in seveda orhideje različnih barv in velikosti. Na vrh smo prišli veseli, a vseeno dokaj utrujeni, kajti pot je bila res strma. Vmes je pričelo tudi deževati in ozračje je postajalo hladno. Planota pa kamnita, drugačna in seveda zelo, zelo zanimiva. Po kosilu smo pot nadaljevali naprej do sredine planote, kjer je bil lociran naš zadnji bazni kamp oz. ‘hotel pod skalo', kot ga imenujejo domačini. Na planoti Roraime je več kamnitih skulptur in večjih skal. Večje skale imajo izbokline in jame zato so primerne za spanje in domačini so jih pomenovali hotel. In to je bil dobesedno ‘hotel' v šotorih pod skalo, v jami. Nekateri smo imeli še toliko moči, da smo še isti dan odšli na najvišjo točko na Roraimi, od koder smo imeli razgled veličastne Gran Sabane z vseh strani.

SlikaObčutek in veselje sta bila neopisna. Veselili smo se, si mahali, vriskali in uživali v razgledu na vse konce... Roraima pa prekrasna. Čisto drugi svet. Endemične rastline in živali ter kamnine temnih barv in raznovrstnih oblik, ki so pričarale občutek drugega sveta ali celo drugega planeta. Pa energija, ki je bila močna in nam je dajala nov pridih. Vrnili smo se nazaj v kamp in po večerji zaspali. Naslednji dan smo ves dan raziskovali planoto Roraime, obiskali različne bazenčke imenovane jacuzzi, kjer so se najbolj pogumni tudi kopali v ledeno mrzli vodi ali pa vsaj namakali noge. Hoja po planoti je bila vsekakor zanimiv dogodek, videli smo skulpturice iz kamnov različnih oblik, ki so tu že tisočletja takšne kot so, pa rožice različnih oblik in barv, šli skozi doline kristalov, ki jih je bilo neskončno...Joj kako me je mikalo, da bi si enega shranila za spomin, pa žal ni bilo mogoče, ker je vse zaščiteno in s tem prepovedano prisvajanje česarkoli, hmmm. Vmes smo videli endemične živali: majhne črne žabice z rdečimi trebuščki, pa puhaste in debele ptičke, stonoge zanimivih oblik, florescentne hrošče, pa palmerota (ki spada v družino mravljinčarja), ki je bil rdečkasto-oranžne barve (takšni kot jih jaz poznam so v svetlorjavih barvah in živijo v savani Llanosa ali v tropskem gozdu, ne pa na vrhu hladne Roraime) in še in še zanimivosti... Pa mini otočki, iz različnih rastlin in mini palmic... V bistvu se težko obesedi vse kar se gor doživi in vidi....

Dan povratka je bil pred nami in tudi tokrat smo imeli srečo z vremenom, da ni deževalo, kajti spust nazaj je ponavadi veliko težji... Sploh pa pot, ki je bila pred nami, strma, skalnata, vmes pa tudi slap, katerega smo prečkali na poti navzgor, ki pa tokrat sploh ni bil tako močan in glede na to da, smo se navzdol do prvega baznega kampa spuščali skoraj 8 ur, smo na koncu naše poti izgledali prav v formi. Vmes smo se ustavili še pri reki, se skopali in uživali v vodnih radostih nato pa le prispeli nazaj v naš prvi bazni kamp, ki je bil tokrat bolj osamljen... Poleg nas, sta bili v zraven v kampu še dve majhni skupini popotnikov.

SlikaUtrujenost je minila takoj, ko smo ugotovili, da lahko našo zmago proslavimo s polarjem, sicer toplim, a tako dobrim, kot že dolgo ne....Zvečerilo se je in naša skupinica, ki se je luštno ujela, se je posedla na tla pred šotori in veselo proslavljala svoj uspeh. Pokupili smo vso zalogo polarja in ob polni luni, ki nam je svetila vso noč, nazdravljali. Tokrat nas niti puriji, ki so nas zopet veselo obletavali, niso motili. Sledila je zadnja večerja in tudi tokrat so se naši vodiči lepo potrudili...poleg okusne hrane, smo nazdravili z domačim vinom. Po večerji pa so nas presenetili in nam podarili majčke, na katerih je pisalo ‘Roraima - I did it'. Bili smo res ganjeni. Celotna ekipa in naša skupina, ki je bila kulturno zelo različna, sta se ujeli kot eno. Bili smo zložni večji del poti in večinoma nasmejanih obrazov, se hecali in zabavali vso pot....Energija med nami je bila res močna in to je bil le še dodatek na celoten uspeh, ki smo ga doživeli. Po večerji smo nadaljevali z našim druženjem, vse dokler nismo popili zadnjega piva, nato pa smo odšli spat.

Čakal nas je samo še dan vrnitve v vasico ParaiTepui, kar je predstavljalo le še zadnjih 5 ur hoje...... Tako smo se zjutraj po zajtrku odpravili naprej, dan je bil sončen in prekrasen, a s tem tudi naporen, ker nas je vlaga, vrocina in seveda sonce, ki je pripekalo že nadvse zgodaj zjutraj, ovirala pri hoji. Prehodili in pretekli smo večji del poti, se kotalili in prispeli do vasice ParaiTepui. Po kosilu je bil čas slovesa od naših pohodnih kolegov, ki je seveda vedno mučen...pretočili smo nekaj solzic, se zmenili, da se vidimo še na ogledu doline iz jaspisa, kjer smo seveda skupaj občudovali venezuelske lepote... tudi na dveh nogah. Ker se nismo mogli locita, smo se skupaj peljali do Santa Elene, kjer smo se zares poslovili in si obljubili, da se še vidimo. Naš team se je odločil, da malo razišče to zanimivo mestece, kjer se salsa in samba prelivata v eno. Nato pa smo svoje popotovanje nadaljevali dalje na karibe...

Za konec pa le še tole: poleg vseh fizičnih naporov, utrujenosti, pikov purijev in vsega kar smo premagali na poti do vrha, ne predstavlja posebnih ovir v primerjavi z vsem kar nam je ta pot podarila. Pridobili smo izkušnjo


http://www.araguatoexpeditions.blogspot.com/
www.araguato.org




na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani