Pošlji prijateljuNazajDomov

ponedeljek, 22. december 2014

Tadejina pisma iz Južne Amerike, 1. del

avtor: Tadeja Novinc | vir: Diva | foto: Rok Kofol | 23.02.2008 | komentarjev: 1 | ogledov: 39
Argentina.
Pristanek v Buenos Aiersu je bil udoben in mehak. Mesto je prijetno presenetilo. Res prestolnica kot mora biti.


Z velikim, odebeljenim m-jem. In komaj čakam, da se vrneva in mu posvetiva zasluženo pozornost. Imam občutek, da se tam skriva marsikaj..... Argentinci so pa tudi zelo prijazni in nič kaj vsiljivi, kar mi zelo ustreza....in vsake toliko pade seveda tudi kakšna "linda la pej guapa", kar me tudi niti pod razno ne moti!

Slika














Trenutne koordinate: Ushuaia (z dvema pikcama na i).
El fin del mundo. Najbolj južno mesto na svetu. Baje. Pravijo izdelovalci zemljevidov. Tam čez širno morje je samo še tisti ogromen zmrzovalnik, kjer tla škripajo in zobje šklepetajo.
Sicer je pa mestece precej bizarno.
Ma saj.
Kaj bi pa človek lahko drugega pričakoval na koncu sveta. Zapor. Itak. Ki je zdaj vojaško oporišče, če slučajno Argentino napadejo pingivni v podmornicah...ali nekaj takega...
...zelo turistično, ker tukaj štartajo tudi ladje za Antarktiko, samo po svoje tudi zeloooo čudaško. Vse je strpano na eno ulico, nabasano s trgovinami s spominki najčudnejših vrst in oblik. Res raj za zbiralce kiča: od porcelanastih pingvinov vseh velikosti in v različnih pozah, do natlačenih bobrov, ki so tukaj očitno zelo popularni. Oglašujejo namreč tudi nočno opazovanje bobrov...svašta.

Slika















Ostali del mesta pa "kr neki". Pločevinaste hiške, nametane naokrog, z alpskimi strehami in dekorjem. En takšen "severna obzorja" občutek je. Samo še nervozen Fleischmann manjka in kakšen los za povrhu. Je pa tudi res, da se midve v vsem tem čudaštvu nekam čudaško dobro-odlično počutiva...
Jah, you have to be one to know one.
Edino neskončni dnevi me malo dajejo. Sonce seka do enajste zvečer in potem kar naenkrat upihnejo luč. Kar pomeni, da se moram jaz, Janez-Belina, še ob desetih in pol zadnjič namazat po frisu!

Slika













Kljub urbanistično-arhitekturni "nikakvosti" pa je vse ostalo....spredaj, zadaj, spodaj, zgoraj.......osupljivo!
Srebrno morje, neskončno nebo, mogočni vršaci in vse to v objemu skrivnostne in neskončne Tiere del fuego. Včeraj sva se cel dan potepali po nacionalnem parku in je bilo zelo fajn. Razen mogoče irskega vremena. Najprej naju je pošteno nascalo, na koncu pa zažgalo. Rezultat: nos v prijetno roza odtenku...kaj pa drugega. Sicer pa nama impro liga v deževnih momentih ne dela problemov.....pivičko prodajajo...torej problem rešen.

Slika














Je pa drugačna tokratna Latinska Amerika. Ni tistega kalipso-tropicana feelinga, ki sem ga bila vajena. Ma, moram priznati, da mi paše, ker vem da Patagonija ponuja lepo bero emocij in razgledov in midve sva šele na začetku poti. Juhujuhu.

Nič. Bom nehala. Bobri kličejo.

Jutri pičiva v El Calafate (ki mu jaz vztrajno pravim El Cafelate), lizat led z ledenika in se igrat skrivalnice v prozornih tunelih.

Besos.

T.


Komentarji:


25.02.2008 | lisicamica
Kako rada berem potopise brihtnih ljudi z dobrim smislom za humor!




na vrh strani

2006 - 2012 Diva.si. Vse pravice pridržane | splošni pogoji | kolofon | zemljevid strani