V različnih obdobjih so se kroji obleke spreminjali, simbolizem, povezan z obleko, pa je ostal. Ali ste vedeli, da se je bela poročna obleka pojavila med vladanjem kraljice Viktorije?

Prvotno je bila bela poročna obleka statusni simbol in ne znak ženske nedolžnosti. Med vladanjem kraljice Viktorije je veljalo, da ženska, ki si lahko privošči drago belo obleko za eno samo priložnost, pripada najvišjemu socialnemu razredu. Nežne tkanine, iz katerih je bila obleka narejena, je bilo nemogoče čistiti, zato je bila obleka za enkratno uporabo in so si jo lahko privoščili le izredno bogati. Bela obleka je bila očiten znak, da nevesta prihaja iz bogate družine in se tudi bogato poroča. Pred obdobjem kraljice Viktorije so neveste na poroki nosile vsakodnevne obleke, katerim so dodale belo tančico in oranžen cvet, da bi poudarile pomembnost dogodka. Po drugi svetovni vojni pa je bela obleka postala znak nedolžnosti ženske, ki stopa v zakon.

Kako pa se je obleka spreminjala v zgodovinskem prerezu?

Egipčanske neveste so nosile obleko iz belega platna. V Grčiji je bila bela barva simbol slavja, zato so jo nosili na porokah kot znak veselja in radosti. Na romanskih porokah so neveste nosile mehka bela pregrinjala kot poklon Hymenu, bogu plodnosti in poroke, ki naj bi občudoval belo barvo. Grške in romanske neveste so poudarile barvno nasprotje s tančico v barvi ognja, ki so jo nosile kot znak skromnosti.

Med letoma 1500 in 1600, v obdobju kraljevih porok, je Anne of Brittany zapisana kot prva nevesta, ki je nosila belo obleko. Margaret Tudor, hči Henryja VII, se je štiri leta pozneje poročila v obrobljeni obleki iz belega damasta. Princesa Elizabeta, hči kralja Jamesa I, se je leta 1612 poročila v srebrni obleki, obrobljeni z biseri, pravim srebrom in dragocenimi kamni. Le pripadniki kraljeve družine so si lahko privoščili poročne obleke, narejene po meri. Vsi ostali so se poročali v nedeljskih oblačilih. Če so le imeli dovolj denarja za izdelavo posebne obleke, so se navadno odločili za nežne modre, sive, pastelne in rjave tone. Obleke so šivali v odtenkih, ki so jih lahko vključili tudi v vsakdanjo garderobo. Izogibali so se le zeleni barvi, ki je veljala za barvo, ki prinaša nesrečo.

V 18. stoletju in prvi polovici 19. stoletja so kraljeve neveste ostale zveste glamuroznim tkaninam in srebrnim ter rdečim odtenkom, preprosti ljudje pa elegantnim oblačilom različnih barv in cvetličnih vzorcev. Poroka kraljice Viktorije leta 1840, ki se je poročila v popolnoma beli poročni obleki, je bila prelomnica v zgodovini. Takrat je v veljavo stopila bela poročna obleka. Nosila je bogato satenasto obleko z oranžnimi cvetovi in petnajstmetrsko vlečko, ki si jo je obesila prek roke. Na glavi je imela venček iz enakih cvetov, prepletenih z diamanti, in čipkasto tančico. Občudovali so jo zaradi lepote ter ženskosti in zato je od takrat poročna obleka bela in jo nevesta obleče le na poročni dan. Uresničitev tega ideala je bila mogoča tudi zaradi vpliva časa, ki je omogočal višjemu in srednjemu višjemu razredu večje izdatke in razkošje. Američani so ideje črpali iz angleške in francoske mode, še posebno od oblikovalske hiše Worth of Paris, ki je bila najvplivnejša.

Po tem obdobju so se seveda še vedno pojavljale obleke v drugih barvah, vendar je bela poročna obleka postala glavna nosilka svojega imena. Izraža nedolžnost ter čistost neveste in njenega srca, ki ga predaja svojemu izbrancu.

V začetku 20. stoletja so bile neveste še vedno pod vplivom viktorijanskega sloga belih oblek z dolgimi rokavi, vlečkami do tal, stisnjenim pasom in ovratniki, ki so visoko zapirali obleke in podaljševali linijo vratu. Oblikovalci so začeli šivati poročne obleke, namenjene rastočemu srednjemu razredu. Ob začetku prve svetovne vojne se je razkošje spremenilo. Korzeti so se poslovili. Silhuete so postale bolj sproščene in so ženskam omogočale lažje gibanje.

Po prvi svetovni vojni se je status žensk, ki so se borile proti tradicionalnim vlogam, spremenil. Dobile so volilno pravico in svojo svobodo so slavile s tem, da so si lase oblikovale v krajše pričeske, zvite ob straneh, začele so nositi krajše in bolj sproščene obleke ter opustile oklepajoče korzete. Ženske iz visokih krogov so še vedno odhajale v Pariz po poročne obleke in takrat sta zacveteli Jeanne Lanvin in Coco Chanel, ki je predstavila prvo poročno obleko do kolen, narejeno iz tradicionalnih poročnih tkanin. Zraven je nevesta nosila polno čipko in vlečko do tal. To je postal najbolj priljubljen poročni kroj. Bela barva poročne obleke pa se je dokončno zakoreninila v poročni običaj.

Temni in težki časi obdobja po letu 1930 so odsevali tudi na poročnih oblekah. Kratke obleke z dragocenimi dodatki so zamenjale ozke, preproste, do tal segajoče svilene obleke. Ženini in neveste so se zgledovali po filmskih junakih in modni kreatorji so izdelovali ozke obleke, ki so odsevale glamur in romantiko iz filmskega sveta. Proti koncu stoletja pa so v modo prišli sintetični materiali, saj so bili veliko cenejši in raznovrstni. Po končani krizi so si neveste lahko spet privoščile poročno obleko svojih sanj z vsemi dodatki, ki so si jih zamislile ter s toliko čipke in svile, kot so želele.

Druga svetovna vojna je nastopila ravno takrat, ko so se stvari začele obračati na bolje. Moški in ženske so odšli v vojno, nastopila je nova kriza in nove omejitve ter s tem prepoved uvoza. Tudi poroke se niso načrtovale daleč vnaprej, saj so bodoči možje odhajali v vojno in časa za načrtovanje ni bilo. Pri oblikovanju poročne obleke se je bilo treba znajti. Največkrat so ženske uporabile kar vsakdanja oblačila s svečanimi dodatki ali pa so si obleko sposodile pri prijateljicah ali predhodnicah v družini. Če so si kupile ali sešile belo poročno obleko, so jo velikokrat po obredu pobarvale in jo nosile kot vsakdanje oblačilo. Princesa tega obdobja je bila Grace Kelly, ki se je poročila z monaškim princem Rainerjem. Nosila je belo svileno obleko s čipkami ter postala princesa takoj, ko se je pojavila v njej.

Grace Kelly v poročni obleki.

Po vojni, leta 1950, je bil čas za praznovanje in napredek. Neveste so se spet lahko počutile kot Pepelke, saj se je obudila obleka iz 19. stoletja, obleke so postale obsežnejše in bogatejše kot kadar koli. Značilen je bil ozek pas, ki se je razširil v bujno krilo, ki je segalo pod kolena. Pravi povojni fenomen je postal najlon, iz katerega so oblikovalci začeli izdelovati krinoline in poročne tančice. Neveste so se poročale v bujnih oblekah s krinolino in najlonsko čipko, ki je poudarjala vitek pas. Obleko je kot pika na i dopolnjevala kratka tančica, na vlečko pa so kar pozabili.

Audrey Hepburn in Mel Ferrer sta se poročila 25. septembra 1954. Audrey je nosila tipično obleko 50. let zaprtega dekolteja. Tesen pas, dolžina, ki spominja na koktajl obleko, namesto šopka nosi torbico, lase pa krasi bel venček iz vrtnic.

Večino obdobja šestdesetih let so prevladovale "uradne" poročne obleke. Najbolj priljubljeni modeli kril so bili podobni bujnim krilom iz petdesetih let, le da so bila tokrat daljša. V zadnjih letih obdobja pa so se tudi na poročnih oblekah močno kazala protivojna in mirovna gibanja ter gibanja za ljubezen. Mladi so nasprotovali tradiciji in načelom svojih staršev in se upirali svilenim in čipkastim oblekam. Neveste so posegale po preprostih bombažnih oblekah in celo takih iz papirja. Dovoljeno je bilo prav vse.

Leta 1967 sta se v Las Vegasu poročila Priscilla Beaulieu in Elvis Presley. Nevesta izraža svobodo z ohlapno obleko Empire stila. Krono na glavi prekriva voluminozna bela tančica. Elvis nosi obleko iz brokata.

Obdobje ekspresivnosti in izražanja lastne volje je dokončno prekinilo vez s preteklostjo. Prvič v zgodovini so se ženske lahko odločile, kakšna nevesta želijo biti: v modi so bile tradicionalne bujne in čipkaste obleke ali minikrila in hlače.

Nevesta sedemdesetih let je izražala svojo seksualnost, odprte obleke, ki so odkrivale kožo, so postale splošni del poročne garderobe. Od poroke princese Diane in princa Charlesa je v modo spet prišla razkošna poročna obleka s krinolino, skrivnostno tančico in dolgo vlečko. Neveste so se želele poročati po kraljevsko v bujnih oblekah, okrašenih z dragocenimi kamni. Več kot je bilo slojev in občudujočih pogledov, bolje je bilo. Vera Wang je kreirala obleke za neveste, ki so si želele biti princeske. Vsaj za en dan so se preselile v pravljico.

Pravico do izražanja lastne seksualnosti je utelesila Bianca Jagger na poroki z Mickom Jaggerjem, kjer je nosila kostim Yvesa Saint Laurenta s predrznim izrezom poročnega blazerja. Izgled je dopolnila s širokim, polpadajočim belim klobukom.

Obleko v osemdesetih letih sta označevali razkošnost in bujnost, ki sta počasi zbledeli. V modo so prišle obleke, ki so izražale čutnost, kroji in slogi so bili nezahtevni, v ospredje je stopila A-linija, prav tako so se pojavila krajša krila, različni barvni odtenki in hlačni kostimi. Po poroki Carolyn Bessette in Johna F. Kennedyja mlajšega pa je bila najbolj opazna dolga, ozka obleka, ki je poudarjala zapeljive ženske obline. Poročna obleka je izražala nevestin značaj.

Leta 1981 sta se v Londonu poročila britanski prestolonaslednjih Charles in lady Diana Spencer.

Dandanes se v krojih poročnih oblek prepleta mešanica starega in novega, klasičnih oblik in novih drznih detajlov. Vsaka nevesta lahko najde nekaj zase, pa naj bo to ozka obleka z odprtim hrbtom za drzne zapeljivke, A-linija v večih slojih za boemski tip neveste, asimetrične linije za minimalistke ali obleka z bujnim krilom in tančico do tal za neveste, ki bi rade bile princeske. Obleke so lahko vseh barv in narejene iz različnih materialov. Oblikovalec nima omejitev pri ustvarjanju. Vendar kljub novim krojem, oblikam in materialom tudi dandanes z belo poročno obleko nadaljujemo običaj.