Prijetna sogovornica, ki ti daje občutek, da je svet veliko bolj prebavljiv, kot si mislil prej. Škoda, da ni več takih žensk. Ampak ravno zato je unikatna, posebna in jo je super imeti v svoji sredi.

Maša: Katera je tvoja najopaznejša lastnost?
Mateja: To, da sem preprosta. Z vidika medijske prepoznavnosti te ljudje vedno dojemajo kot visokega, nedostopnega, ampak veliko ljudi mi je potem, ko so me spoznali reklo: »Pa saj ti si čisto preprosta punca.« To je verjetno lastnost, ki jo drugi najprej opazijo.


Maša: S čim si se najraje igrala kot otrok?
Mateja: Sicer so to različna obdobja, ampak ko sem bila še čisto majhna sem imela klovna. Bila sem zelo radodaren otrok, tako da sem z vsemi svojimi prijateljicami z veseljem delila igrače. Edina igrača, ki pa je nisem nikomur dala je bil ta klovn. Enkrat mi ga je ena punčka hotela vzeti in zato sem klovna boksnila v obraz, da sem mu stlačila obraz. Ona ga seveda ni več hotela, ker je bil grd, meni pa je bil še vedno všeč in je bil potem samo moj. Drugače pa so bile moja fascinacija lego kocke, mislim da sem imela gasilsko postajo in seveda barbike.


Maša: S čim se najraje igraš danes?
Mateja: (smeh) Zdi se mi, da nam je vsem igrača postal računalnik. Zadnje čase imam fascinacijo z glasbo kar naprej menjavam komade in iščem nove.


Maša: Si v trgovini, kam bi se najprej zapodila?
Mateja: Mislim, da bi šla na oddelek z živalmi, čeprav ne maram da so zaprte v kletkah, ampak vseeno bi jih šla malo pobožat, jim malo olajšat dejstvo, da so zaprte. Druga stvar bi pa bil verjetno oddelek s hrano.


Maša: Tvoja najljubša pregreha...
Mateja: Ni čokolada in niso sladkarije (smeh), vsaj ne več. Včasih sem bila nora na sladkarije in čokolado, danes pa ne več. Ko smo ravno pri tem, nora sem bila na Nutello, še zdaj jo imam rada. Sem pa izreden ekspert za Nutello, točno vem ali je Nulella italijanska ali madžarska, ta ki jo lahko kupimo pri nas. Zadnjič sem si kupila obe, italijanske že davno ni več, madžarska pa še zdaj stoji na polici. Ločim ju po vonju in okusu, samo povonjam jo in že vem katera je prava.


O Mateji...

Maša: Prvič si prišla na televizijo pred 11-imi leti, verjetno so bili občutki drugačni kot danes, kakšni so bili?
Mateja: Že sam objekt televizije je labirint, na začetku sem se kar naprej zgubljala. Vsak me je do nekega mesta peljal po drugi poti, nisem več vedela kje sem, v katerem nadstropju, nič. Po drugi strani pa me je fasciniralo to, da sem na hodnikih videvala obraze, ki sem jih do takrat videvala samo na televiziji. Ti obrazi so se z mano pogovarjali in tako postali ljudje, ne samo lutke, ki jih vidiš na televiziji.


Maša: Kaj pa kakšna začetna delovna prigoda?
Mateja: Ko sem jaz začela pomagati pri ustvarjanju dnevnika smo še pisali na pisalne stroje ne vem, če si to kdo od mladih lahko danes še predstavlja. Interneta skorajda ni bilo. Moja prva naloga je bila narediti portret Damona Hilla imela sem veliko težav, kako priti do podatkov, ker nisem bila še vešča novinarskega dela. Danes je vse to precej bolj enostavno, vtipkaš ime v brskalnik in že najdeš podatke.


Maša: Lepa, postavna, inteligentna. Lahko bi se odločila za katerokoli uredništvo, zakaj ravno športno?
Mateja: Šport me je od nekdaj zanimal. S športom sem se ukvarjala že od osnovne šole dalje, zelo rada sem ga gledala po televiziji. Zanimivo je to, da sva bili s sestro zelo navdušeni nad športom, starša pa ne preveč in zato smo se ob sobotah velikokrat prepirali ali bomo gledali film ali košarko. Ravno pred kratkim sem brala svoj dnevnik iz osnovne šole in že tam sem pisala o tem, da sem gledala olimpijske igre in zapisala sem tudi, da bi rada sama enkrat bila na olimpijskih igrah in pravzaprav so se mi sanje uresničile. Tja sicer nisem potovala kot športnica, ampak kot novinarka.


Maša: Nekje sem prebrala, da je tvoj najljubši šport košarka?
Mateja: Absolutno!


Maša: Zakaj ravno košarka?
Mateja: V bistvu ne vem točno zakaj ravno košarka, verjetno malo zaradi dejstva, da sem jo veliko gledala z dedkom, ko sem bila manjša, potem pa se je z njo začela ukvarjati se moja sestra in sem jo pogosto hodila gledat na tekme. Zdi se mi zelo dinamična, hitra, vedno se kaj dogaja (pri nogometu je lahko hitro dolgčas, če ni golov in priložnosti), pa se po televiziji jo lahko gledaš, kar recimo hokeja ne morem. Mi je super šport, ki pa ga najraje gledam v živo, po televiziji izgubi ta čar, ker se vse odvija prehitro.


Maša: Ko sva se pred nekaj leti spoznali na nekem izobraževalnem tečaju, me je presenetilo dejstvo, da si že poročena. Tako mlada in že oddana?
Mateja: Meni se zdi to nekaj povsem normalnega, ne vem zakaj toliko ljudi to preseneča, ker se v končni fazi nisem tako mlada poročila, če pogledamo kdaj so se poročali naši starši, sem se jaz poročila pozno.


Maša: Pa imaš tradicionalni zakon. Hiša, pes?
Mateja: Imava stanovanje to ja, da bi imela psa mi ga pa še ni uspelo prepričati. Jaz si zelo želim psa, ker ga nikoli nisem imela, Jaka pa ne, ker je že imel psa in pravi, da je žival velika odgovornost. Zaenkrat smo še pri pogovorih. (smeh)



Maša: Ne moreva mimo Zvezd plešejo. Ti si namreč zvezda, ki pleše. Naj povem, da mene si očarala. Si že kdaj prej plesala?
Mateja: S plesom je pravzaprav povezan zelo velik del mojega življenja, nikoli se z njim nisem profesionalno ukvarjala, nikoli nisem vztrajala, ampak vedno sem pa imela obdobja, ko sem se na nek način ukvarjala s plesom. Že v osnovni šoli sem hodila na jazz balet, kjer smo imeli tudi nastope. Ampak to me je zanimalo samo kakšno leto, potem so prišle druge stvari. S prijateljico sva šli tudi v osnovni šoli trenirat latinsko ameriške in standardne plese, kjer sva bili edini punci brez para in sva morali plesati skupaj, zato sva po nekaj mesecih tudi obupali. Zadnje čase pa sem bila na tečajih salse,poskusila sem celo hip hop, si moreš misliti, pri mojih letih(smeh),ampak je bilo super, tudi orientalski ples sem poskusila, veliko stvari me fascinira.


Maša: Ampak verjetno je težje plesat, ko si moraš zapomnit celo koreografijo?
Mateja: Lažje je v tem smislu, ker sem nekaj korakov čačaja že znala. Je pa res, da sem bila na začetku precej lesena sploh, ko stojiš ob profesionalcu in se pogledaš v ogledalu in si misliš, pa kdo je ta hlod. Seveda se tudi pogovorita, katere figure so ti všeč, katerih ne zmoreš, lažje je ker ti celo koreografijo sestavi, ti pa se samo poskušaš čim bolj sprostit in čim bolje odplesat. Je pa res, da take treme, kot sem jo imela pri Mariu, nisem imela v celi svoji televizijski karieri. Ko sem odplesala sem se spomnila samo začetka in konca, nimam pojma kaj se je dogajalo vmes.


Maša: Ples je neskončno zapeljiv in erotičen. Si zapeljivka?
Mateja: Verjetno tudi v kakšni situaciji. Je pa res, da lahko ples zbuja čute, ki si jih drugače ne upaš izrazit v normalnem okolju. Ravno včeraj sem z neko prijateljico govorila o tem kako je fino, da se ženska, ki je sproščena v plesu lahko počuti sexy. To je najbolj naraven način kako lahko svojo sexualnost izražaš. Da si eno s svojim telesom.


Maša: Enkrat si mi omenila, da si bila že okronana z nazivom ledena kraljica. Pa lahko iz osebnih izkušenj povem, da si vse prej kot to in dobro poznam podeljevanje nazivov, ki nimajo osnove. Kako se ti počutiš ob tem?
Mateja: Na začetku, ko še nisem bila navajena medijske pozornosti me je to prizadelo; pa kako ledena, saj jaz nisem ledena, sem pa je topel človek. Je pa res, da sem bila bolj zadržana nedostopna do ljudi, ki jih nisem poznala in jih nisem takoj začutila. Zdaj me pa to ne moti več, tisti ki me poznajo vedo kakšna sem in tisti, ki se mi bodo lahko približali bodo to tudi začutili.


Maša: Verjetno pa ne moreva mimo dejstva, da prvega januarja odhajaš s televizije, zakaj?
Mateja: Meni se zdi, da mora človek v življenju marsikaj izkusiti, da se mu morajo uresničiti vse, ali pa vsaj glavne želje. Moja želja, da bi delala kot športna novinarka na televiziji se mi je uresničila in dosegla sem več kot sem pričakovala da bom lahko, ko vse to dosežeš ti pa začne zmanjkovati motivacije. Pomanjkanje motivacije je glavni razlog. Pogrešala sem tudi delo v manjših skupinah, kar je verjetno v instituciji kot je televizija težko. Premalo je teamskega dela, kajti za kreativno delo potrebuješ team, da se ideje lahko krešejo.