Sam zase pravi, da temu ni tako. »Ko mi bo nekdo razložil, kaj je normalno, bom lahko pojasnil, v čem sem drugačen od tega pojma.«  Je pa njegovo življenje vsekakor drugačno od življenja mnogih. Jaka ima namreč bipolarno motnjo razpoloženja. Z drugimi besedami, manično depresijo.

Z njo se je prvič srečal 4 leta nazaj. Zgodila se je namreč manična faza, faza, kjer človek izgubi stik z realnostjo, ko se odprejo dimenzije, ki jih »normalni« ljudje ne morejo nikoli doseči. Občutek imaš, da obstaja nekaj več, da je za vsem skupaj nekaj višjega, širšega. Nekako kot pri filmih »Matrica«. V manični fazi je možno vse. Jaka je bil vesel, poln energije, mislil je, da lahko reši svet. Bil je nadpovprečno aktiven, ni potreboval veliko spanja, vsi ostali so se mu zdeli nesproščeni, nezanimivi, brezvoljni. Na to obdobje ga bo vedno spominjala slika, ki jo je kupil na dobrodelni dražbi. Izklicna cena: 50€. Jaka je zanjo plačal 800.

Pa vendar manični fazi vedno sledi depresija. Postaneš žalosten, brez volje, se počutiš ničvrednega, obutek imaš, da si nič. Padeš v globino, kjer gaziš po gnojnici in ne veš, kako ven. Jaka opisuje: »Niti ni bilo tako, da bi si želel umreti. Bolj sem si želel, da se zjutraj ne bi zbudil.«

In zanimivo, Jaka je bil prvič prisilno hospitaliziran decembra 2007, v manični fazi. V psihiatrično bolnišnico ga je odpeljal eden izmed najboljših prijateljev. Ni hujšega kot hospitalizirati maničnega človeka. Njemu je lepo. Dogaja. Power. Po družbenih standardih pa ogroža družbo. Drugič so ga odpeljale »modre srajce«. Zakaj? Bilo je drugače kot prvič. Tokrat je prevračal omare, metal stvari po stanovanju in tudi čez okna. Privezali so ga s trakovi, za uriniranje je uporabljal »račko«, po treh dneh so prijela zdravila. Močna pomirjevala. Šele takrat so postavili pravilno diagnozo: manična depresija.

Temu so sledile terapije pri psihiatru, pa vendarle je njegova ključna naloga, da predpisuje zdravila. Prava psihoterapija? Samoplačniško. Jaka se zgraža. »Sramotno. Sploh v času, ko vedno več ljudi potrebuje tovrstno pomoč!«

Jaka je prišel do spoznanja, da je še vedno sposoben normalno funkcionirati v tem svetu. Iz sebe narediti Nekoga. Počutil se je, kot bi se ponovno rodil. Rešilo ga je pisanje. In sledila je pot navzgor. Prva knjiga. Lastna založba. Ko piše, pozabi na probleme in se počuti živ. Je simpatičen, zelo zanimiv sogovornik. Je samski, vendar uživa največje bogastvo- življenje.

Seveda je beseda nanesla tudi na ženske. Če vas slučajno zanima, ga kar citiram.
»Ženske mi pomenijo veliko, saj začinijo življenje, mu dajejo žensko energijo in ga popolnjujejo. Ženske dojemajo svet drugače kot moški in ravno združitev obeh polov dojemanja življenja lahko pripelje do čudovitih rezultatov. Težko bi našel neko stvar na ženski, ki mi je posebej všeč, saj vsaka izstopa na svoj način. Absolutno je pomembna fizična privlačnost, ta živalski nagon nam očitno tekom evolucije ni bil odvzet, a s starostjo raste tudi potreba po notranji lepoti, po nečem metafizičnem, nečem, kar je očem skrito.«

Prva knjiga: Zgodba o Davidu Locku je roman o mladem pisatelju, ki se je preselil v Los Angeles in uživa svoje živjenje v UCLA campusu. Področja, ki jih pokriva so droge, alkohol, zabava in seveda ženske. A David ponoči sanja čudne sanje, ki jih nikakor ne more razumeti. Zaplete se, ko se izkaže, da je bil David član skrivne organizacije, ki deluje po vsem svetu z namenom, da bi izkoreninila zlo.

Druga knjiga: izide 13.8.2010. In verjemite, želeli jo boste prebrati. Jakove izkušnje, njegovo doživljanje bolezni, z njegovimi besedami.

Limon'ca: Ernest Hemingway, Ben Stiller, Robbie Williams, Mel Gibson, Sting, Jean Caude van Dame, van Gogh, Virginia Pole, Richard Dreyfuss, Axl Rose, Sinead O'Connor, Macy Gray, ... Tako je, vsi »bipolarci«.